Pismo slovenskega dijaka svojemn mlajšemu prijatlu. Spisal Miroslav Turek. Priserčni prijatelj! Pri več priložnostih šem ti obečal, da ti boni kaj koristnega pisal, ali do danes ni mi bilo mogoče. Posebno, kar se tiče piaanja, sem jako zanikeni, zatorej, ne jezi se! 0 solah bi ti lahko nmogo povedal, kjer sem celih 12 let klopi glodal iu hlače tergal, ali o tej stvari sedaj inolčim. Ni ti zadosti, da imaš dobre starše, dobre učitelje, dobre prijatelje, s kterimi se moreš posvetovati, kteri te uče, kako se moraš včsti v sreči, kako v nesreči. Ako te vsi ti zapuste, kam se bodeš pollej revež obernil? Ali bodeš živel, kakor raallina, ki ne ve, niti ne inisli, da živi? Če se zameriš društvu, v ktero zahajaš in g-a težko zapustiš, kako (i bo, ako se ne bode več pečati hotelo s teboj? Zatorej nikdar ne zanemarjaj svojega bližiijegu i pervega prijatelja , svojega laatnega serca, da bi pusto in prazno našel, ko bodeš hotel iskati v njegovi globočini tolažbe in ukrepčevanja. Kolikrat se prigodi v življenji, da je tvoje serce edini prijatelj, ki te tolaži! Kaj bo iz tebe takrat, če z laatnira sercetn ne živia složno in nikaknve tolažbe in pomoči v njem ne dobivaš? A ne le v tem obziru ti ae bode slaba godila, če ai aam aebi ptuj, nego tudi v drugem: nikdar ne bodeš mogel spoznavati Ijudi, nikdar ne ž njimi živeti in njiliovih alabosti prena.šati. Kakor s\ v tovaršiji iščeš tolažbe, veselja, mira in sreče, tako moraš tudi sam s seboj ravnati varno, poateno, čedno in pravo, da te ne bode gerdo ravnanje aamo s seboj zazdevalo, niti pokvarilo puhlo prilizovanje. Pazi na (elesnn in duševno zdravje! Kdor navaliva na svoje telo, potrati blago, ki ga povzdiguje nad Ijudi, ki je dražje od vseh zemelj«kih zakladov. Naaproti pa, kdor ee vsake malenkosti boji in se plaši naj manjega dela in truda svojih udov, ta živi težkotno, kakor nezmožna oslriga, hi zastunj skuša v sili znpet vpotrebljevati zarjavele kite. Kdor svoje seice vedno prepušča viharnim straslim, ali jadra avojega duha neprenehoma razpenja, on bliža se bregu, ali v sredi morja atrašno bodo butali valovi ob biod njegovega življenja. Naj te ne zvije vaaka nezgoda, vsaka teleana iievgndnost! Bodi junak! Ne boj ee! Vne mine na svelu, vae lahko pieinagaš, če ni stanoviten ; vse lahko pozabia; v nesreči si lahko vesel; pojdi v društvo, ako te tare nesreča, ono ti bode lajšalo breine, ki ga nosia. Spoštuj sam sebe, ako hočea, da te bodo drugi spoštovali! Ničeaa skiivaj ne delaj, česar bi se očituo delati sramil. Vedno se uči, ako ne vi. debelih knjig, pojdi pod milo nebo, i čudi se naravi, poslušaj preinilo žvergolenje ptičic, ki alave visoko v zraku stvarnika; glej cvelice, ki svoja prelepa krila proli nebu obračajo. Rečem ti aicer: bodi sam svoj prijatelj, veudar ne inislim s tem, da si smes vsako uapako pregledati, vse prizanesti, a drugira nič; vi- diš pezdir v očeau svojega brata, ali bruna v svojem očesu ne ? Kakaen soditik ei? Bodi priljuden, in vwi te bodo čislali in radi imeli. Ne obupaj, ne bodi nevoljen, ako ne murea doaeči moralne ali umne »topinje, na kteri atoje drugi. Vai ne moremo biti enaki. Ne povikšuj se, kajti če se bodeš povikševal, bodo te ponižali. Pred vsem naj ti je draga mila domovina, ktera te je rodila! Bodi ponoaen, da si Slovenec, sin majke Slave; bodi jej veren, ne le z besedo, timveč tndi z djanjem! Trudi in prizadevaj ei, da si pridobia sedaj v zlatem mladeni času tistih vednosti in lepih zmožnosti, a kterimi boš pozneje knrislil in služil na čust in slavo svoji premili domovini, kajti ona potrebuje bolj ko nekdaj hrabrih, zvestih sinov po duhu in (('lenii. Budi zdrav in vesel, in večkrat ae spoininjaj svojega pravega prijatelja!