C. K. pošti!
Nedositavljene številke je pmtuti administraciji ,JEiseufoataner“, Dunaj V. Zentagasse 5.
PgOITA IVO Dl
POT KM SVOBODI?
ZEIEZMCAR
GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVL3EHCEV
•nuiriiiif iii«iiriiiiiiiiiiiin>i>iif Kiiaiit
iinnniiiiiiiiiiniiniiiniimMiinriniiiiiiilll
UREDNIŠTVO
se nahaja v Trstu ulica Boschetto 5,
 	—	Telefon	1570.	-■■■■	.•-
U PR A V N IŠ TV O Dunaj V. — Zentagasse 5.
Izhaja v Trstu 1 in 15 vsaki mesec
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, o o o Rokopisi se ne vračajo, o o o
Naročnina:
za celo leto............4'40	K
za pol leta.............2'20	K
za četrt leta	....	1-10	K
Posamezna številka 18 vin.
BOŽIČ.
Le nekaj ur še in zopet bodo zapeli zvonovi raz visokih zvonikov, naznanjajoč krščanskemu ljudstvu prihod Odrešenika. Cerkve bodo krasno okinčane in razkošno razsvetljene, nepregledne množice tlačenega naroda bodo pa o polnoči hitele proti njim, da dostojno pozdravijo Njegov prihod. Maš-njki bodo v fantastičnih oblekah in v sijajnem spremstvu oznanili rojstvo Krista, ljudstvu pa bo vzkipevalo srce radosti, pričakujoč rešitve. Vse to so prikazni, ki se ponavljajo leto za letom in zde se nam takorekoč vsakdanje. In vendar je razlika med praznovanjem Odrešenikovega rojstva nekdaj in danes velikanska. Spominjamo se še živo onih dnij naše mladosti, ko je v domači hiši postalo izvanredno živahno, snežene zvezdice pa so neredno padale na tla, kar je seveda povzročalo posebno najmlajšemu rodu največje veselje. Vsaka žilica v nas je bila napeta ravno tako, kakor da pričakujemo nekaj izvanred-nega. Mati pa je pospešila svoje korake in njena navadna pota iz kuhinje v sobo, klet itd. so se podvojila. Snažilo se je na vseh koncih in krajih, kakor da pričakujemo prihod izrednega gosta, katerega hočemo z vsemi običajnimi častmi sprejeti. Najskriv-nostnejša in menda tudi najvažnejša opravila, so se pa opravljala v poznih večernih in zgodnjih jutranjih urah in deca, ki ni hotela priti v tem času z materinimi burklami v dotiko, se je potuhnjeno skrivala pod odejo gledajoč z enim očesom iz kake luknje na izvanredno materino početje. Slednja se seveda za vse to ni brigala, nje misli so bile osredotočene na nje važne opravke in vsaka poteza v njenem obraz« je dokazovala veliko materino skrb. In kako tudi ne ? Saj se je bližal Svet večer, torej tisti večer, kjer naj bi vsa družina zadovoljno združena sedela ob gorko zakurjeni peči, uživala skupno prihranke trudapolnega dela in se vsaj pri tej priliki povzdignila nad vsakdanje skrbi za obstanek se bojujočega človeka. Oče je stopil iz stranske čumnate in pazno vrata priprl, kakor da hoče nekaj zakriti. Zadovoljno mu je splaval pogled po sobi ter se ustavil pod pridnimi materinami rokami, ki so pravkar zamotale zadnji z orehi posuti kolač. Predpriprave so bile s tem končane in kmalu je vsa družina zginila v svojih posteljah vesele se že vnaprej prihodnjega večera. V rani jutranji uri je bilo že zopet vse na nogah, urediti je bilo še raznih malenkosti, potem pa se pripraviti na dostojno praznovanje tistega večera, katerega so mladi in stari tako težko in nestrpno pričakovali.
Tako je bilo nekdaj — in to še pred nedolgim. V teku zadnjih par let se je pa tudi v tem oziru s starimi šegami in običaji prav temeljito pomedlo, kajti razdirajoča moč kapitalizma se tudi pred domačim svetiščem ni ustavila. Oni vzvišeni občutki veselega pričakovanja, ki so osrečevali vsaj trenotno nekdanjo mladino, so današnjemu
naraščaju neznani, neznani vsaj v tistih krogih, ki tvorijo veliko večino. Nervozna marljivost proletarske gospodinje, ki je nekoč posvečala zadnji tečen pred Božičem edino le svoji družini, je dandanes napravila prostor drugi marljivosti. Ne tlačijo je več skrbi za priprave dostojrega praznovanja božičnice, pač pa jo muči vsakdanja skrb za neobhodno potrebno. Dobre in okusne kolače in potvice zvone v ušesih proletarske dece le tedaj, če jim stara mati v ljudskih basnih o njih pripoveduje. Zato pa tem bolj poznajo izredne lastnosti crompirja. fižola, zelja itd. torej vseh tistih snovi, ki današnji proletarski družini napravlajo največ skrbi, in ki so izbrisale iz srca siarišev vse tiste srečne utise izza svoje madosti, katerih svojim otrokom ne morejo več militi.
In to so posledice naSga »najboljšega« družabnega reda, tistfcga leda, ki ga proslavlja katoliški duhovnik * v fantastičnem ornatu tudi ob priliki polnočnice.
»Družinsko življenje hočejo razbiti! Svobodno ljubezen hočejo tvesti! Grešniki so katere Rog kaznuje!« tako in enako se bo glasilo iz raznih lec in svetohlinsko bodo odobravale z zavitimi očmi razne tercijalke v krilih in hlačah te izbruhe fanatizma.
Mi pa in z nami še tsoči vemo, kje tiče vzroki neugodno sprenenjenih razmer. Poznamo tiste, ki so razdražili družino in poznamo tudi prave oboževalce svobodne ljubezni poznamo pa tudi grešnike, katere sicer ne bo Bog kaznoval, li bodo pa kruto kaznovani z bičem katereg? sami pletejo.
Božičnice ne pričakujeno več s tistimi občutki, ki so jih nekdaj v las izzvale lepe besede
Mir ljudem na semlji! pač pa jo pričakujemo v snamenju svete prisege, da ne odnehamo v opravičenem boju toliko časa, dokler se do zadnje konsekvence ne uresničijo beede Nazarenca, ki se je porodil v revner betlehemskem hlevu in ki se zovejo:
Ljubi svojega bližnjegc kakor samega sebe in ne stori nikomur, hr tudi ti nočeš da ti drugi store.
Revolucija in pojavnost.
Napisal Karel Kausky.
(Dalje.)
Tozadevna mirna metda razrednega boja, ki se omejuje na nevjaška sredstva, na parlamentarizem, na stake, demonstracije, na časopisje in na ruga presijska sredstva, ima v vsaki deželi em več izgleda, čim večjo veljavo imajo dmokratične naprave, čim več političnega i gospodarskega vpogleda ima prebivalstvo in čim bolj se obvladuje.
Od dveh nasprotnikov ihrani v enakih okolnostih tisto hladno kri, i se čuti močnejšega. Kdor pa ne veruj v svojo stvar, prav hitro vzkipi in izgubi olast med seboj.
V vseh deželah moderš kulture pa je
proletarijat tisti razred, ki od vseh najkrep-keje veruje vase in svojo stvar. Pri tem se ne udaja nobenim iluzijam; opazovanje zgodovine zadnje človeške dobe mu pokazuje neprestano napredovanje ; in zasledovanje denašnjega razvoja mu daje gotovost, da je njegova zmaga neizogibna. Ni pričakovati, da bi proletarijat v deželi, kjer je visoko razvi*-, vzkipel, izgubil oblast nad seboj in začel pustolovsko politiko. Tem manj je pričakovati, čim večja je izobrazba, vpogled delavskega razreda in čim demokratičnejša je država.
Enakega zaupanja pa niso deležni vladajoči razredi: vidijo in čutijo, da pešajo od dne do dne, vse bolj nervozni in plahi postajajo in zatorej vse manj preračunljivi. Vsak hip mora biti človek pripravljen, da obnore, da se v blazni slepoti vržejo na nasprotnika ne glede na rane, ki jih nakopljejo vsej družbi in sami sebi, ne glede na opustošenja, ki jih s tem zagreše.
Politični položaj proletarijata opravičuje mnenje, da bo poskušal čim dalje z omenjenimi »postavnimi« metodami. Nevarnost, da se to stremljenje izjalovi je predvsem nervozno razpoloženje vladajočih razredov.
Državniki vladajočih razredov si večji-del žele, da pobesile ne le vladajoči razredi sami, temveč tudi vse indiferentne mase in sicer čimprej, predenje socialna demokracija krepka dovolj za odpor. To se jim zdi edina možnost, da zavlečejo zmago socialne demokracije za nekaj let. Pač igrajo v tem slučaju va banque, zakaj če se buržoaziji ne posreči, da v tej pobesnelosti porazi proletarijat, potem se upehana zgrudi tem prej in socialna demokracija triumfira tem prej. Ampak politiki vladajočih razredov so večinoma že v razpoloženju, ko se jim zdi, da morajo zastaviti vse na eno karto. Državljansko vojno zbujajo iz strahu pred revolucijo.
Socialna demokracija pa nima nobenega vzroka za tako obupano politiko, temveč mora gledati, da se pobesnelost vladajočih, če je že neizogibna, zavleče kar najdalje, da nastopi še le tedaj, ko je proletarijat že močan dovolj, da besno meščanstvo na kratko porazi in ukroti, da je ta spopad poslednji in da so opustošenja, ki jih napravlja in žrtve, ki jih terja, čim manjše.
Izogibati, celo pobijati mora vse, kar bi bilo nesmiselno izzivanje vladajočih razredov, kar bi njih državnikom dajalo pretvezo, da pripravijo purgarijo in njen privesek do protisocialistične norosti. Če izjavlja za nesmiselno in za škodljivo vsako snovanje revolucij in če temu spoznanju primerno ravna, tedaj pač ne državnim pravdnikom na ljubo, temveč v interesu borečega se proletarijata. In v tem je naša socialna demokracija edina z vsemi bratskimi strankami. Zategadelj še državnikom vladajočih razredov doslej ni bilo mogoče, da bi nastopili proti borečemu se proletarijatu po željah svojega srca.
Dasi je politični vpliv socialne demokracije razmeroma še majhen, pa je vendar v modernih državah že premogovna, da bi meščanski politiki pometali z njo. Odredbice in strahovanja jim nič ne pomagajo; prizadete le ogorčujejo, ne da bi jih ostrašile in zmanjšale njih bojevitost. Vsitk poskus z izdatnimi odredbami, ki bi proletarijat napravile za boj nesposoben, zbuja nevarnost meščanske vojne, ki povzroča, pa naj bo njen izid kakršenkoli, strahovita opustošenja. To je vsakemu jasno. In če si meščanski politiki še tako žele, da preskusijo čimpreje moč socialne demokracije, nečejo meščanski trgovci nič vedeti o tem eksperimentu, ki lahko uniči vsakega izmed njih, vsaj tako dolgo ne, dokler so trezni, dokler niso pobesneli. Potem seveda je purgarja dobiti za vse; bolj ko je strahopeten, blaznejše vpije po krvi.
(Dalje prihodnjič).
Rauki draginje.
Kakor živa prirodna sila je človeško stremljenje po boljšem življenju; neznatno na videz giblje vse: skale tre, gore premike in grandiozna slika človeške zgodovine je njegovega nevidnega dela sad. Sedanji družabni in gospodarski red postavlja temu stremljenju težke zapreke na pot in z vseh strani sveta prihajajo poročila o moreči bedi. Mogočna gibanja, ki jih snuje proti sedanjim razmeram stremljenje po boljšem življenju, dokazujejo, da v tej družbi ni prostora za nas, da ta zanikrna družba milijonom ljudi noče ali pa ne more preskrbeti dovolj kruha.
Kjer dohodek zadošča za razkošno potrato in za kulturne potrebe, je draginja pač neprijeten gost, ki oznanja slabejše, manj udobno življenje, ampak življenju samemu pa ni nevarna. Kjer pa je dohodek komaj za najpotrebnejše, tam žuga draginja življenju, stiska ljudem stanovanje, odmika jim skledo in trga jim oblačilo s telesa. Za cele sloje prebivalstva pomenja draginja povratek v civilizirano barbarstvo.
F o pravici lehko vprašamo : kaj imamo od tega, da živimo v meščanski družbi, če nam za naše trdo delo ne daje niti tega, kar potrebujemo za življenje in če trpi v svoji organizaciji naprave, ki imajo naravnost namen, da oteže in zagrene delavstvu življenje?
Z vseh strani sveta prihajajo poročila, da ljudstvo ne more ne živeti, ne umreti: za življenje ima premalo, za smrt ima preveč. Napredujoča draginja se plazi mimo proletarskih domov o belem dnevu kakor strah — smrt in lakota sta njeni spremljevalki. Na Francoskem, v Belgiji, na Nemškem, v Avstriji in na Ogrskem, postaja vse dražje,
________PODLISTEK.	________________
Filozof.
Bilo je okoli poldneva in vendar se nama ni mudilo zapustiti ležišče, ki sva si ga izbrala za pokopališčnim zidom. Mrzla burja je brila z vso svojo silo preko golih kraških vrhov proti morju. Nad nama so drvili težki oblaki kakor bi jih podile furije. Ležala sva v visoki suhi travi med dvema groboma ter opazovala drveče oblake.
Modri oblački najinih cigaret so plavali nekaj časa okrog najn in ko so prišli višje, jih zgrabila in razpršila burja.
V tuljenje in bučanje burje se je od časa do časa pomešal raskav pisk parnika, ki ga je bilo slišati kakor krik groze. Z vaškega zvonika pa je bilo čuti melanholično zvonjenje, ki se je izgubljalo v burji in nedoločnem vršenju bližnje luke.
Pokopališče, kjer sva počivala, je bilo na rahlo nagnjenem pobočju ki je nehalo ob strmih pačinah v katere so se zaganjali peneči valovi.
Ob jasnih, solnčnih dneh je od tukaj krasen razgled, ko se zrcali sinje nebo v čisti vodi jadranskega morja. Lahni valčki so v -solnčnem svitu kakor posuti z biseri. Leske- j +ajoča ravan se na daljnem obzoru stika s
kar mora delavec kupiti, in le to kar prodaja, le njegova delovna sila zaostaja v ceni; delavske mezde so kakor, obtičale na mrtvi točki in se ne ganejo nikamor.
Draginja bo v kratkem najvažnejše vprašanje svetovne politike, če imajo prav tisti ekonomi, ki v sedanji draginji ne vidijo le mimogredočega pojava, temveč katastrofalno stopnjo gospodarskega razvoja, nujen štadij sedanje gospodarske anarhije.
Najboljša pridobitev delavskega gibanja je zboljšanje gospodarskih razmer delavskih družin. Ampak to zboljšanje je bilo zmerom nezadostno. Dognano je, da se je položaj ostalih družabnih slojev, predvsem delodajalcev, neprimerno bolj zlepšal, kakor položaj delavcev. Vendar moramo priznati, da seje v zadnjih desetletjih zvišala mezda vsem delavskim panogam brez izjeme, in da se je delovni čas skrčil Ta pojav je kratkovidne in kratkomiselne ljudi zapeljal v zmoto, da je socialistični nauk o postopnem obuboža-vanju ljudskih mas neresničen, ker je tudi delavstvo deležno rastočega družabnega bogastva. Dejali so, da je revolucionarna preobrazba sedanjega družabnega reda po-popolnoma odveč, ker se v okvirju sedanje družbe neprenehoma zboljšuje položaj delavstva.
Neznanska draginja pa je kar mahoma pokopala te optimistične misli. Oni, ki so upali, da naprav višja mezda konec razrednemu boju, k*nec delavski bedi in da zagotovi delavstvu pošteno, človeško življenje, uvidevajo sedaj, la spravlja siromašna carinska tarifa, navidna veterinarno-policijska naredba delavstv) ob sadove desetletnega intenzivnega deh. Oni, ki so trdili, da bo skrajšanje delovntga časa polagoma onemogočilo odiranje ddavstva, priznavajo danes, da terja produktimost strojev, amerikanizi-ranje delavnic in fibrik ob krajšem delavnem delovnem času v«č od mišic in od živcev, kakor prej ob ddjšem delovnem času. Z drugimi besedam: Vžlic povišanju mezd, vzlio skrajšanju cblovnega časa je odiranje delavstva zmerom hujše.
Razvoj svetovnega gospodarstva se giblje v liniji, ki io prav zgovorno razglaša sedanja splošna dtaginja: jasno je, da delavstvo v sedanjem Iružabnem redu ne more pričakovati trajne in izdatno ugodnejšega položaja, in da se ne more in ne sme zadovoljiti z malimi rhormami in reformicami, temveč da mora dej k op rej zbirati moč, da radikalno preokreie gospodarsko življenje.
Prav nobenega dvoma ni, da more ob sedanji znanosti poljedelska in industrijska produkcija preskrbovati ves svet z živili in da bi strah gladu na sedanji stopnji tehničnih pridobitev bil človeškemu rodu lehko še
sinjim obokom. G)Ii kraški velikani, ki že tisoč in tisočletj. kljubujejo sili morskih valov, žro prevzeno, skoraj zaničljivo na morje, po kateren režejo brazde ponosni parniki in se zibje stotine lahkih ribiških ladjic. Kakor lastaičja gnezda so priklopljene na skale bele hišce z rdečimi strehami, ki leskečejo v solnnih žarkih liki rubini. Na vshodu se vidi dl luke, ki je s stotinami jamborov podobnr gozdu, ki ga je jesenski mraz oropal listja
Ta dan pa j bilo vse drugače. Sicer mirno morje je bil) razburkano. Visoki valovi so drvili proti skilovju in se tam razpršili v milijone atome in visoko poganjali bele pene. Temnosivi aztrgani oblaki so se v ozadju skoraj doikali penečih valov in vse se je spajalo v sio, nepredorno steno.
Na levo ob tajnem ležišču je kvišku štrlel visok temnGiv obelisk. Kričavo vdol-bene zlate črke sc nama pričale, da pod tem kamnom trohnečebitje ni bil proletarec — tem se ne stavi rramornih spomenikov. Na desno je na mraiornem podstavku klečal snežnobeli angel ssklenjenimi rokami. Dolgo sem zrl v ta neti kamniti obraz, kateremu je mojster znal volbsti klasične poteze.
Kdo neki počiu tu doli? Vstanem in čitam napis:»Rojena 14: ji. 1875., umrla 1. avg. 1891«.
nepoznana prikazen. Ampak sedanja produkcija v poljedelstvu in v obrti sloni na profitu, na ohranitvi obstoječe družbe in starih družabnih rarredov in ne zasleduje smotra, da skrbi za potrebe človeštva. In vsled tega trka sedaj na delavske duri glad. Glad je bil od nekdaj najhujši revolucionar. Obstanek družbe, ki ne daje svojim sužnjem dovolj kruha za življenje, se krega z zdravo pametjo in se ustavlja zakonom želodca. Draginja bo nezadovoljneže po vsem svetu nagnala v boj za kruh in pravico.
Nilai Nieguš obsojen na sedem let ležite ieče.
Našim čitateljem je gotovo še \ živem spominu poročilo, ki so je prinesli početkom meseca oktobra vsi listi in ki se je pečalo z nesrečnim dalmatinskim mizarjem Njega-šem, kateri je povodom otvoritve sedanjega zasedanja avstrijskega državnega zbora, streljal raz galerije v zbornico. Tudi slovenski časopisi so prinašali poročila in iz teh smo lahko posneli gnusno lumparijo, s katero so posebno katoliški lažnjivci skušali kovati zase kapital. Najgnusnejše je seveda pisalo vodilno glasilo S. L. 8. najbolj zalumpan slovensko tiskan list. Zvijal se je na vse mogoče načine, resnico je po svoji stari katoliški navadi postavljal na glavo in trudil se je na vse pretege, da zvali krivdo nesrečnega dejanja na delavsko stranko in posebno na jugoslovansko socialno demokracijo. Mi smo se seveda smejali tem izbruhom ligvorske morale, kajti na jasnem smo bili takoj, da je Njeguš nesrečno bitje, katero je treba le pomilovati, nikakor pa obsojati. In da smo tudi to pot imeli prav nam, sijajno potrjuje porotna obravnava, ki se je vršila koncem pretečenega meseca na Dunaju. Nikolaj Njeguš je bil obsojen na sedem let težke ječe. Toda ker so ga spoznali dunajski porotniki krivim in ga je obsodil avstrijski senat na tako težko kazen, s tem vendar ni | dokazano nič in tudi naša trditev, da mož ni normalen ni ovržena. Kdor je pazno zasledoval razpravo, ta bo razumel tudi obsodbo, kajti že prvi dan je bila očividna umetna režija v kateri se je vsa razprava vršila. Nas zanimajo le izpovedi prič, ki so deloma Njeguša poznale že celo vrsto let. Iz njih izpovedi je jasno posneti, da je bil Nikolaj JSjeguš nesrečna žrtev razmer, katerih seveda ni sam provzročil. Pred vsem naj ne bo pozabljeno, da je rodom vročekrven Dalmatinec katerega vežejo sorodniške vezi z divje-junaškim narodom Lrnogorcev. Vsi predpogoji višje izobrazbe so mu neznani kakor veliki večini njegovih sodežeianov. In to ni njegova krivda, pač pa krivda tistih, ki žalibog danes še odločajo o usodi avstrijskih narodov v obče in seveda tudi o usodi
Bila je mlada deklica, ki jo je zgodaj pokosila smrt.
Koliko upa, hrepenenja in načrtov je leglo v grob s tem bitjem? — Zopet sem legel v travo.
Pred nama jc stala vrsta bornih lesenih križev na svežih gomilah. Na nje obešene tablice iz pločevine je stresala burja in povzročala posebne melodične zvoke, podobne zvoncem črede na paši. Tu pa tam je visel še kak ovenel venec, katerega suhe cvetke je trgala burja in jih odnašala proti morju.
Drugi grobovi — in teh je bilo največ
— so bili že poraščeni s travo. Noben križ, nobena tablica ni pričala potomcem v imenih umrlih, ki tam počivajo — bili so neznanci.
Torej tudi tu ni enakosti, tudi tu razlika!
Narava pusti strohneti truplo bogatina ravnotako kakor truplo reveža; toda ljudje
— gospodarji narave — preidejo tako radi preko naravnega. Najbolje se počutijo, ako so od svoje velike učiteljice najbolj oddaljeni, najbrž iz strahu, da bi jih pogled na resnico spominjal na njih lastno lažnjivost.
Moj sopotnik, ki je dosedaj molče ležal na hrbtu in kakor jaz opazoval okolico, je | s težkim vzdihom vrgel ostanek cigarete v ! travo.
Jugoslovanov. Da je mladenič po svoji , vojaški službi, katero je vršil po izreku svojih predpostavljenih nad vse vestno in vzorno, vstopil v socialno - demokratično stranko, le dokazuje, da je bil mladi mož na pravi poti do izobrazbe, katere mu njegova patriotična domovina ni hotela dati. Stremljenje po višjem duševnem obzoru in neznosni gospodarski odnošaji v Dalmaciji, so ga privedle v naše vrste, kjer seje čutil srečnega med svojimi. Žalibog mu stranka ni mogla v razmer 110 kratki dobi nuditi vsega, da ga reši predsodkov, ki jih je seboj prinesel v njo. In tudi to ni naša krivda. Njeguš namreč kot plemenit idealist ni znal še realno-gledati. Težavno stališče stranke na jugu mu je bilo neznano, ravno tako pa tudi kulturna zaostalost jugoslovanskih narodov v obče. O socializmu je vedel le toliko, kar je slišal o njem na raznih, seveda ne preveč številnih shodih in predavanjih v Dalmaciji in pa kar je čital v skromnem strankinem časopisju, katero pa posebno v Dalmaciji izhaja večinoma v ne-dolžno-beli podobi, kar tudi temeljito dokazuje veliko skrb tamošnjih državnikov za • izobrazbo dalmatinskega naroda. Oče mu je bil alkoholik in tudi mati se ni branila opojnih pijač, kar seveda ni ostalo brez posledic na duševni razvoj Nieguša. Vsi njegovi prijatelji in znanci so ga smatrali pol-norim in v njegovem domačem kraju Šibeniku je bil splošno poznan pod značilnim ipienom »mezzomatto«. Vse te okolnosti pa niso prepričale dunajskih sodnikov, da imajo oprav ti z izvanrednim slučajem, da imajo opraviti s človekom, katerega duševno življenje jim je popolnoma neznano in kaznovali so ga, kaznovali kruto, izvanredno strogo. Jetničar je zaprl težka železnookovana vrata za njim in za dobo sedmih let je iztrgan iz življenja, to pa zato ker so mu očetovi grehi onemogočili zdrav razvoj in je vsled tega postal žrtev svojih sil. Vzlic temu pa bodi Nikolaj Njeguš zagotovljen, da te revni narod iz katerega si izšel, razume in pomiluje!
Dne 26. 111. m. sta si Pavel Lafargue in njegova žena, druga hčerka Marxova, s ciankalijem končala življenje. V pismu, ki ga je zapustil, navaja motiv za svoj samomor. V njem pravi: Duševno in telesno zdrav se poslavljam od življenja, preden mi ga propad fizičnih in duševnih sil zagreni. Že pred leti sem si obljubil, da ne prekoračim 70. leta in že davno sem določil čas svoje smrti. Umiram z največjo radostjo, ki mi jo nudi zavest, da
»Kadarkoli stopim na pokopališče, mi pridejo čudne misli«, je prekinil molk. »Ako pomislim, da bom tudi jaz enkrat ležal tu spodaj: brez volje v tesnem zaboju, skoraj obžalujem, da sem se sploh rodil. Veš- li kaj je namen življenja?«
»Kaj je namen življenja, o tem še nisem razmišljal«, mu odgovorim, »toda če že enkrat živimo, imamo po mojem nemerodajnem mnenju tudi dolžnost kot koristni člani služiti človeštvu in....«
\
»Hahaha! Koristni člani, praviš! Ti morda misliš, da storiš človeštvu že veliko uslugo, če tu ležiš in opazuješ oblake, ki jih drvi burja nad nama-?«
»To bo vendar zopet drugače!«
»To sem tudi jaz že trdil, ko sem potoval prvih par dni — od takrat je poteklo že dvajset let in nič se še ni izpremenilo, le noge so postale okorne in glava mi je osivela. To je vse. Ko sem osemnajstleten mladenič z materinim blagoslovom zapustil domačo hišo, sem trdno upal, da bodem na svetu še nekaj postal. Sanjal sem o bogastvu, ljubezni in sreči — seveda takrat nisem slutil, da se mnogo slavljena potna palica tako kmalu izpremeni v beraško palico. Če-
bo stvar, kateri sem posvetil 45 let svojega življenja, v doglednem času triumtirala. Slava komunizmu! Slava mednarodnemu socializmu!
Pavel Lafargue (izg. Lafarg) je bil rojen na Kubi 1. 1840; študiral je medicino v Parizu, dokler ga niso zaradi proticesarske demonstracije izključili iz franc, univerz. Napotil se je v London, kjer se je seznanil z Mar.vom in s svojo poznejšo ženo. Ob komuni mu je pripadla naloga, da zbudi vstajo na francoskem jugozapadu; njegova naloga se je izjalovila in po porazu komune je zbežal na Špansko, pozneje nazaj na Angleško. Po svojem povratku je vstopil v uredništvo »Egalite«, pozneje v redakcijo »Citoyena«, kjer je razvijal marksistovsko naziranje. Skupno z Guesdom in Devillom je ustanovil marksistično stranko na Fran-coskeim 1891 je bil izvoljen za poslanca v Lillu, a je vsled vladne volilne geometrije izgubil že 1. 1893 svoj mandat. Ko je Mille-rand vstopil v ministerstvo Waldeck-Rousse-auja, je z ognjevito zgovornostjo pobijal mi-nisterializem nekaterih francoskih sodrugov, češ, da se socializem ne sme spuščati v nevarne kompromise.
*
* *
Pogreb je bil vkljub slabemu vremenu impozanten. Več tisoč ljudi je spremilo pokoj nika na zadnji poti. ža vozom so korakali sorodniki katerim so sledili zastopniki internacijo-nale: Anzeele, Kautskaj, Keir Hardie, Benzon, Vaillant, Jaurčs, Charles Dumas, Lauche, Compčre-Morel ter zastopniki avstrijske, ruske, poljske, ogerske, španske in argentinske stranke. Tem so sledile pariške socialistične organizacije. Okolo 20 rdečih zastav se je nosilo v sprevodu. Nepregledne množice so tvorile špalir, ki je postajal vedno gostejši, čimbolj se je sprevod bližal delavskemu okraju in pokopališču. Pred krematorijem, (kjer vpepeljujejo mrliče), ki stoji na najvišjem mestu pokopališča, se je nudil očem velikanski prizor. Ogromne množice, gotovo več desettisoč ljudi, so polnile prostor. Pred krematorijem je govorilo več zastopnikov internacijonale. Impozantna pogrebna slavnost je končala v večernem mraku.
Železničarske zahteve in parlament.
Parlamentarna usoda železničarskih zahtev je zopet enkrat do nagega slekla klerikalne in narodnjaške »prijatelje" železničarjev. Nekaj časa so kazali zastopniki meščanskih strank veliko vnemo za železničarske zahteve, in kdor do dobra ne pozna teh hinavskih duš, se je dal kaj lehko od radikalnih besedi zapeljati v zmoto, da so se ti junaki končno spokorili in s plaščem poboijšanja pokrili svojo sramotno preteklost. Ampak kakor se
sarkoli sem se lotil, mi je spodletelo; trajnega dela sploh nisem mogel dobiti. Končno mi je že presedalo večno iskanje dela — opustil sem konkurenčni boj za košček kruha. Navadil sem se pomalem življenja postopačev, ki nudi še največ svobode, ako se ne vpo-števa večnih neprilik z žandarji in policijo. Duševnih bojev, ki se jih mora izvojevati predno se pride do te stopnje, bi seveda ne maral še enkrat pretrpeti. V vsakem človeku je nekoliko več ali manj častihlepja. Tisoče načrtov se podi po možganih vsakega, kaj velikega hoče izvršiti, glasovit postati in nesmrtnost je najmanj, kar skuša vsakdo doseči. Kdor pa opusti tekmovalni boj vsakdanjega življenja, mora tudi pozabiti vse načrte in mora si reči: postopač sem in kot tak umrem. Nihče me ne pozna dokler živim, nihče ne misli name, kadar me krije gomila v kakem skritem kotičku pokopališča. In še vesel sem, da je prišlo tako daleč. Kaj imajo ljudje od tega drvenja in tekanja? Končno vendar vsi dosežejo isti cilj, ki ga prav gotovo dosežem tudi jaz kot postopač: legli bodo v hladno zemljo«.
»Veliki možje žive dalje od rodu do rodu in kar so storili lepega in vzvišenega, uživa mnogo generacij," mu ugovarjam.
je pokazalo' sedaj, 'je bilo to navdušenje za železničarske zahteve le na potrpežljivem papirju, ki se ne strga še pod tako gorostasno hinavščino, da je bila ta vnema le na ohlapnih jezikih, ki šo vajeni laži kakor ciganka. Odsekovo poročilo je bilo predloženo zbornici 1. decembra in sedaj ni nobene stvarne zapreke za pospešeno rešitev železničarskih zahtev.
Ampak minil je teden, dva in parlament, oziroma njegova meščanska večina se ne zgane. 6. t. m. je na seji klubskih načelnikov posl. Seitz v imenu socialnih demokratov odločno zahteval, da se otvori razpravo o odsekovem poročilu še pred začasnim proračunom. Ta zahteva je tem laglje izvedljiva, ker preostaja za pravočasno rešitev proračunskega provizorija časa še itak v izobilju, če le stranke pokažejo nekaj dobre volje in nekoliko pripro zatvornice svoje zgovornosti. Dasi je socialno-demokratična zahteva sama po sebi umevna in jo nepopisna stiska železničarjev zadosti opravičuje, ni našla milosti v očeh meščanskih strank. Zoper zahtevo posl. Seitza ni vstal le minister notranjih zadev baron Heinold, temveč ugovarjali so ji tudi zastopniki meščanskih strank, katerim so naenkrat državne, t. j. Stiirgkhove potrebščine postale nujnejše od železničarskih želja.
To brezvestno ravnodušnost so meščanske stranke pokazale v tem trenotku, ko so meščanski listi registrirali vest, da namerava vlada odločiti le 19 miljonov kron za železničarje, torej ravno za polovico manj, kakor jim je namenil odsek za državne uslužbence. Da se s to svoto ne dado rešiti železničarske želje, je jasno kakor solnce, in tudi vlada bi lehko spregledala, da s to beraško miloščino ne nastane mir in zadovoljnost v železničarskih krogih. Že zato je sedanji trenotek najugodnejši, da razodene parlament vladi svojo neupogljivo voljo in ji dopove, da vztraja zbornica na 38 miljonih za železničarje. Ampak rešitvi železničarskih zahtev se sedaj, ko je čas, ti gospodje izogibljejo na klaftre daleč. Le pomislimo, kako bi bilo z železničarskimi zahtevami, Če bi nad hrbtom meščanskih poslancev, klerikalnih in narodnjaških, ne žvižgal neprenenoma socialno-demokratični bič. Nesnažno unikanje meščanskih poslancev izgleda kakor retirada, in bolj inbolj se izkazuje, da so v odseku uganjali pod tlakom socialno-deinokratične organizacije nezaslišano hinavščino in brezvestno komedijo z železničarskimi zahtevami in da bi nadvse radi položili to vprašanje na dolgo klop, Ampak pred dvanajsto uro svarimo meščanske parlamentarne komediante, da prenehajo s svojo nevarno igro. Najsi se še tako trudijo, da zavlečejo važno in nujno zadevo, ampak neprijetnemu položaju se ne
»Kaj so generacije v večnosti? Kdo bo po milijonih let še govoril o Homerju, Sokratu, Spinozi, Kantu, Goetheju, Schillerju, Prešernu, Darvinu in Marksu? Mogoče ne bodo izmrla ta imena, dokler je kaj ljudi na svetu; ali pa bo ta zemlja večno obstajala? Ali nam ne pripovedujejo geologi in naravo-znanci, da se bo zemlja toliko shladila, da bo nemogoča vsaka vegetacija in torej tudi človeku ne bo več obstanka? Ali vzemimo drugo možnost. Luna se približa zemlji toliko, da pade nanjo, jo zdrobi in jo v drobcih požene v vesoljstvo. Kaj je potem z deli velikih mož? Kdo se bo zanje brigal, ko vendar nikogar ni več tu, ki bi se mogel zato brigati?"
»Ako bi bili ljudje vedno tako mislili, bi mi še dandanes kot opicam podobna bitja lazili po pragozdih, vsak napredek bi bil izključen in — —«
»»Poberita se od tod, nesnage! Tu ni nikako ležišče za postopače, ki se bo lje dela!""
Bil je grobokop, ki nama je zaklical te laskave besede. Vstala sva in odšla — spremljala naju je besneča buija in grdi pogledi grobokopa — in zapustila sva pokopališče, ! prostor miru....
izognejo, ko bodo morali s svojo barvo na dan. Situacija je tako resna, da svarimo tudi vlado pred nevarno igro z živim ognjem!
V naslednjem podajamo kratko parlamentarno kroniko želežničarskih zahtev.
Zavlačevanje železničarske predloge.
V seji 28, m. m. je opozoril posl. Seitz predsednika, da je odsek za drž. uslužbence že 10. m. m. sklenil posvetovanja o železničarskih zahtevah in izvolil porocevalca za plenum. Poročila pa zbornica še zmerom nima v rokah. Govornik vpraša predsednika, če je poročilo že prešel in kdaj ga predloži zbornici.
Podpredsednik Conci odgovori, da je poročilo včeraj prejela pisarna in ga oddala v tiskarno. Čim bo dotiskano, ga takoj predloži zbornici.
Odsekovo poročilo.
1.	decembra je bilo navsezadnje vendarle predloženo zbornici poročilo odseka za državne uslužbence o gmotnih priboljških državnim železničarjem. Dočiin je vlada za železniške uradnike, poduradnike, sluge, ofi-ciante, oficiantke in delavce predlagala skupaj 14 milionov kron, predlaga odsekovo poročilo 38 milionov kron. Predlog se glasi:
Uradnikom je zvišati stanarino po či-novnih razredih takole: Stanarina asistentov znašaj 1000 K. adjunktov 1300 K, revidentov 1500 K, nadrevidentov 1700 K, inšpektorjev 1900 K in nadinšpektorjev 2000 K. Tem stanarinam odgovarja za 3,800.000 K večji potro-šek na leto. Ker so vsled avtomatike in vsled podržavljenja privatnih železnic nastali razločki med enakovrstnimi uradniki (zlasti na severni železnici), kar je zbudilo hudo nevoljo med uradništvom, je določiti znesek 800.000 kron za ublažitev teh ostrin, kateri znesek se bo zmanjševal od leta do leta. Skupni potro-šek za železniško uradništvo se pomnoži za 4 mil. 600.000 K na leto.
Kategoriji poduradnikov in slug je zvišati stanarino za 25 odstotkov, kar znaša 7,500.000 K več na leto. Dalje je opustiti a) začetno stopnjo poduradnikov s 1300 K in je zvišati končno plačo poduradnikov na 3000 K, b) delovodje glavnih in obratnih delavnic, strojne, progne, mostne, stavbne in signalne mojstre, postajne in skladiščne mojstre, strojevodje, nadsprevodnike, krajevne mojstre in oficiante je na plačilni stopnji 1600 K imenovati osebno za uradnike, ne da bili gmotno s tem oškodovani. Letna potrebščina točk a in b znaša 500.000 K, c) manipulantkam in oficiantkam je zvišati krajevne doklade (60.171 K); d) na-predovalne dobe je za vse uslužbence določiti do končne stopnje na dve leti, končno plačo uslužbencev je zvišati na 2000 K. kar zahteva na leto 1,050.000 K več. Za ublažitev ostrin med uslužbenci in poduradniki, ki naj obstoji v skrajšanju obeh prihodnjih napredovalnih rokov za eno leto vsem onim poduradnikoin in uslužbencem, katerih dejanske plače zaostajajo za obstoječim napredovalniin obrazcem za pet. oziroma deset let; provizorno službovanje se všteje (1,300.000 K).
Čuvajem je priznati doklado za nočno službo: prav tako tudi njih namestnikom (4.000.000).
Premikalnemu osobju je priznati premi-kalno doklado (2.400.000).
Skupen potrošek za poduradnike in uslužbence se pomnoži za 15,810.000 K.
Vsem delavcem jv zvišati mezde, onim z dnevno mezdo izpod 4 K za 20 odstotkov, onim z dnevno mezdo nad 4 K za 15 odstotkov. Akordnim delavcem je primerno zvišati akordno mezdo (10.000.000 K)
Za delavce je uvesti mezdno avtomatiko (3,000.000 K).
Urediti je delavske dopuste, odškodnino za čezurno delo (1,600.000 K), za boljše stabiliziranje delavcev je porabiti na leto 2'000.000 K več.
Za delavce se pomnoži potrošek za letnih 16,000.000 K, za vse železniške uslužbence pa za 38,010.171 K na leto.
Te odredbe naj veljajo od 1. okt. 1911 dalje.
Utemeljevanje predloga.
V utemeljevanju predloga izvaja poročilo da obstajajo predlagani ukrepi v povišanju
!
i
i
stanarine in v ublažitvi trdot. V vsem gre za davno znane železničarske zahteve, ki jih je tudi uprava državnih železnic že priznala za upravičene. Analogija med državnimi uslužbenci in železničarji ni umetna, zakaj med plačami obeh kategorij je bil zmerom močan razloček. Dalje pa prihaja vpoštev tudi železničarska služba, ki jo je v marsičem višje kvalificirati, zlasti še v prometnem oddelku, kjer stoji uslužbenec vsled velikanske odgovornosti z eno nogo zmerom v kriminalu. Na drugi strani pa je železničar že po svoji službi izpostavljen večjim izdatkom nego drugi državni uslužbenci, kar je tem občutnejše v sedanji draginji.
Predlog socialno-demokratičnih poslancev Tomschika in sodrugov je obsegal skupen potrošek 09 miljonor kron. Glede na pokritje 38 miljonov izvaja poročilo, da more uprava državnih železnic večji del zneska 'pokriti v lastni režiji, brez novih bremen davkoplačevalcem z dalekosežno omejitvijo refakcij posameznim industrijalcem in podjetnikom in s popolno opustitvijo refakcij karteli ranim podjetjem. Takisto bi temeljita reforma personalnega gospodarstva, zlasti znatno zmanjšanje osobja pri direkcijah in v železniškem ministrstvu omogočile velike prihranke. Tudi dalekosežna reorganizacija uprave državnih železnic bo izdatno zmanjšala stroške.
Konferenca akcijskega odbora.
Ker se bo poročilo o zboljšanju plač železničarjev obravnavalo v parlamentu sto-prav po končani proračunski razpravi, je sklenil izvrševalni odbor organiziranih železničarjev v Avstriji na seji dne 7. t. m. sklicati v prihodnjih dneh na državni konferenci
3.	septembra 1911 izbrani akcijski odbor, da ukrene vse potrebno z ozirom na sedanji položaj.
Deželna Ronferattca v Gr$tu.
Dne 10. t. m.' je v Delavskem domu v I Trstu zborovala redna konferenca deželne organizacije jugoslovanske socialno demokratične stranke v Trstu. Konference se je vdeležilo 80 delegatov in lepo število gostov. Zastopane so bile vse stroke delavcev iz Trsta in okolice. Goriško deželno organizacijo so zastopali sodrugi dr. Tama, dr. Dermota in Komavli; tudi iz bližnje Nabrežine je došlo več gostov.
Konferenco je otvoril sodr. Regent, pozdravil navzoče in naglašal važnost dnevnega reda. Za predsednika sta bila izvoljena sodruga Milost in Mihevc.
V sledečem podamo poročilo o tej konferenci v kratkih potezah, ker nam prostor ne pripušča, da bi se obširneje ž njim bavili.
O delovanju političnega odbora v dobi od 14. aprila 1910 pa do sedaj je poročal sodr. Reg eni. Tajnik sodi-. Vencajz je podal poročilo o notranjem delovanju, sodr. Vaupotič pa o blagajni. Poročilo je bilo soglasno sprejeto na znanje. Poročilo nadzorstva, ki je bilo tudi soglasno sprejeto, je popoldne podal kot poročevalec sodr. Avgust Novak, ki je bil predpoldne zadržan.
Sodr. dr. Puecher je pozdravil konferenco in nato poročal o delovanju mestnih poslancev v Trstu. Izvajal je med drugim sledeče: Z našim vstopom v mestni svet se je marsikaj obrnilo na bolje. Prišli smo vsaj do svobode besede. Mora se nas vpoštevati in skoraj vse občinsko delo se vrti okoli socialno demokratičnih predlogov. Smatramo ! še sicer kot manjšino, ki pa zastopa večino.
Kar je plodonosnega dela v mestnem svetu,
! ga preprečajo naši nasprotniki. V tem oziru so vsi nacijonalci tesno združeni, dasi se sicer ljuto napadajo. Edini so si v gospodarskih vprašanjih, kjer nastopajo vsi složno 1 proti socialnim demokratom. — Nato utemeljuje govornik svoje glasovanje za »Lego nazionale« in proti Ciiil Metodovi družbi.
I Ob tej priliki omenja, da je v prvi vrsti socialist in potem šele Italijan. V glavnem pa povdarja, da imajo občine dolžnost skrbeti za šolstvo v njej živečih narodov.
Popoldne je bila debata o tem poročilu.
Nato je sodr. Petejan poročal o organizaciji in agitaciji. Posebej je povdarjal, da je treba vršiti smotrno agitacijsko delo ne le ob času volitev, temveč še bolj v navadnih dneh. Ostro je bičal žolte organizacije, posebno pa N. D. O., ki nima drugega namena, nego razbiti naše organizacije in pomagati kapitalistom, da bi nas še ložje zatirali in izžemali. Toda N. D. O. je bila, ali sedaj je ni več. Ne bo dolgo trajalo, ko bo popolnoma v gospodu zaspala. Nato povdarja govornik potrebo socialistične izobrazbe. Ustanavljati in gojiti je treba delavska izobraževalna društva, ki so nujno potrebna. Glede časopisja omenja, da je to leto za slovensko delavstvo zgodovinsko. Dobili smo svoj dnevnik »Zarjo«. Tega je treba razširjati, da pride v stanovanje vsakega delavca. Uspeh našega dnevnika se je že pokazal. Prej so nas nasprotniki prezirali, ker se nismo mogli zadostno braniti, sedaj pa so prisiljeni, da nas vpoštevajo.
Sodr. Kopač je povdarjal, da je treba intenzivnega dela, da ne ostanejo naši lepi načrti le na 'papirju. Najprej je treba izvesti krajne organizacije in razdeliti delo, da ne bo vse na ramah majhnega števila oseb, ki tudi ne morejo vsega izvršiti.
Sodr. dr. Ferfolja je poročal o točki: Kulturna organizacija. Posebej je povdarjal korist in pomen izobraževalnih organizacij za napredek našega političnega in gospo darskega gibanja. Priporočal je tozadevno resolucijo, ki jo spodaj priobčimo.
Govorilo je nato še mnogo sodrugov, na kar se je glasovalo o resolucijah, ki so bile soglasno sprejete in so sledeče;
Resolucija, ki .jo je predlagid sodrug Petejan, se glasi:
»Deželna konferenca nalaga prihodnjemu političnemu odboru, da deluje v političnih in agitatoričnih vprašanjih po lastni iniciativi I kot organ samostojne politične organizacije. Konferenca nalaga političnemu odboru, da deluje na to, da se bo v vseh institucijah, katerim načeljujejo socialni demokratje, ravnalo po načelih narodne enakopravnosti«.
Resolucija sodr. dr. Ferfolje, je sledeča: »I. Uvažuje, da ima slovenski živelj v Trstu kot močna manjšina poleg italijanske večine brezdvomno pravico do obstanka in do svojega naravnega kulturnega razvoja;
da tvori ogromna večina tega slov. življa baš slov. delavstvo;
da je v prvi vrsti ljudsko in strokovno šolstvo, ki je edino delavstvu dostopno, sposobno širiti kulturo med delavskim slojem in ustvarjati moralne kakor tudi materielne predpogoje za končno socialno osvobojenje;
da italijanska meščanska večina negira slov. življu v Trstu sploh pravico do obstoja in mirnega razvoja, zahtevajoč o i slov. življa nasilno asimilacijo z italijanskim in
da so v Trstu šole družbe Sv. Cirila in Metoda pri vseh svojih nacionalističnih in klerikalnih tendencah, katere slov. soc. dem. proletariat a: priori odklanja, sedaj vendarle edini nadomestek javnih šol, izjavlja konferenca, da ne soglaša z glasovanjem tistih soc. dem. poslancev, ki so v mestnem svetu tržaškem dne 2. decembra glasovali proti podpori družbi sv. C. in M., niti z utemeljevanjem glasovanja;
Dež. konf. nalaga bodočemu političnemu odboru, da v takih in enakih slučajih doseže sporazumno postopanje z ital. soc. dem. stranko v Trstu.
II.	Z ozirom na to, da služi izobrazba delavstva poleg mednarodne delavske solidarnosti kot eden glavnih pripomočkov v boju proti mednarodnim izkoriščevalcem, izjavlja konferenca, da je dolžnost stranke, podpirati na vso moč obstoječa socialistična izobraževalna društva, ustanavljati nova društva, med temi posebno tudi mladinske in ženske organizacije, ter spajati po potrebi taka društva in organizacije v zveze. V to svrho nalaga konferenca bodočemu političnemu odboru, da se v družbi z »Ljudskim odrom« in ovent. z drugimi faktorji izvrši ta naloga v zmislu želja in nasvetov, izraženih od delegatov na konferenci«.
V politimi odbor so bili izvoljeni sledeči sodrugi: Regent Ivan, Golouh Rudolf, Petejan Josip, Makuc Ivan, Kathol Ignac, Mihevc Nace, Gruden Ivan. V kontrolo pa: Sešek Fran in Uršič Juri.
Ko je bil dnevni red izčrpan, je delavski pevski zbor zapel »Delavski pozdrav«. Nato je sodrug Milost, naglašujoč plodno delo, zaključil konferenco.
Z južne železnice.
Zapisnik
seje personalne komisije skupine postajnega. prometnega in progovzdrže-
valnega osobja, sekcija slug.
(Dalje.)
Inšpektor Berger izjavlja, da izhajajo pritožbe, ki jih je navedel Herzig, večinoma iz večje obremenitve potom nove službene razdclbe. Večje obremenjenje pa je bilo neizogibno, da se more čuvajem nuditi skrajšanje službe in daljši počitek. Stavbeno ravnateljstvo nima kaj ugovarjati navedenim željam, ker bi se pri manjših službenih zahtevah povečala pozornost osobja. Sploh pa se bo pri ugoditvi vseh želj čuvajev preračunalo večje izdatke, ki nastanejo vsled tega. Odprava ženske službe bi pri nekaterih čuvajih zadela na odpor, ker bi jim bil vsled tega zaslužek zmanjšan. Stavbno ravnateljstvo se trudi, da ne vporablja žensk na mestih z močnim prometom. Prosi, da se mu naznani taka mesta z močnim prometom, na katerih so nastavljene žene, da se more odpomoči. Najprej bi se lahko dovolilo prost dan. Zakonito pa uprava v to ni prisiljena, temveč le v to, da da prosto enkrat po 16 ur, kar pa že vsebuje 16/16 urni turnus.
Spremenitvi doklade prožnim obhodnikom v pavšal bo sekcijski načelnik najbrž pritrdil.
Pavšala za čevlje pa tudi prožni mojstri nimajo. Prva doklada, ki so jo dobili prožni mojstri 1. 1898 ali 1894 se je tako imenovala, toda se je že davno spremenila v prožni pavšal.
Član personalne komisije Ilerzig je najbrž v zmoti, on (inšpektor Berger) ima le poslušati izražene želje in dajati potrebna pojasnila, ter poročati stavbnemu ravnatelju. Za obvezne obljube pa ni upravičen. Če so navzoči zastopniki administrativnega ravnateljstva v to upravičeni, ne ve.
Nato izjavi ravnateljski tajnik, da tudi on ni upravičen za dajanje obljub.
Herzig odgovarja, da so člani personalne komisije bili mnenja, da bodo takoj slišali kaj se more nuditi osobju, kakor je to bil slučaj koncem oktobra 1910. Potolažili so svoje volilce na sejo personalne komisije, sedaj pa morajo iti domu, ne da bi vedeli kaj bo dovoljeno.
Podelitev prostega dne bi bilo želeti, četudi ni zato zakonite obveznosti. Tovariš Stdcklinger je svoječasno opozoril na to, da ti ljudje ne morejo niti iti nakupovati živil, brez da bi javili predpostavljenemu. Ostalo osobje ima po en do dva prosta dneva in poleg tega proste turnuse. Tudi čuvaji naj to dobijo. Povdarja pa izrecno, da čuvaji ne zahtevajo prostega dne, temveč prosto tuio.
Na razdelitev oroge čuvaji ne bodo vplivali, to naj uprava uredi, kakor hoče.
Govornik vpraša, zakaj se ni omenjenih preračunanj že davno napravilo.
Inšpektor Berger odgovarja, da so pre-računanja že napravljena, treba jih le še na novo sestaviti.
Herzig povdarja, da člani personalne komisije niso le zaupniki osobja, temveč hočejo, da se jih kot take smatra tudi od strani uprave. Oni morajo želje šele pregledati in urediti, da jih morejo predložiti upravi.
Ravnatelj inžener dr. SchLftss izjavlja, da se smatra personalno komisijo kot forum, ki sprejema želje osobja in jih po možnosti dovaja izpolnitvi. Predloženih prošenj se torej ne more takoj rešiti; mora se jih prej proučevati in predložiti na merodajnem mestu.
Herzig izjavlja, da uvidi da se ne more opraviti vse od danes do jutri, toda večina točk so le urgence zahtev, ki so bile že zdavnaj stavljene. Ob dobri volji bi se že lahko kaj izvedlo.
Član personalne komisije Wagner želi podelitev prostega dne tudi za ogibne čuvaje.
Inšpektor Pdlleritzer vzame to na znanje.
4. točka.
Za zatvorniške čuvajke dva prosta dneva v mesecu in deset dni dopusta v letu.
Član personalne komisije Herzig navaja, da imajo razne druge skupine, ki opravljajo službo le po dnevu, najmanj dva prosta dneva v mesecu, čuvajke pa le eden dan. Včasi bi rad čuvaj s svojo ženo kam šel; to bi pa bilo mogoče le, ako sta oba naenkrat prosta, ali pa kadar ima čuvajka štiri proste ure za obisk cerkve. Sedaj pa mora čuvaj te štiri ure opravljati službo. Reklo se je: da ima čuvajka štiri ure prosto, mora ta čas čuvaj opravljati šlužbo, zato pa ima za štiri ure manj opravljati progovzdrže-valna dela. Sekcije pa so deloma mnenja, da mora čuvaj opravljati službo te štiri ure tudi če je namestnik tu. Tozadeven odlok stavbnega ravnateljstva bi temu odpomogel.
Inšpektor Berger odgovarja, da ni nameravano in tudi ne mogoče, da uredi stavbeno ravnateljstvo te notranje zadeve, da se pa bode za stvar zanimal.
5. točka.
Izdanje odredbe, naj se stojišče čuvaja na vseh zatvorniških mestih nahaja pri službeni utici.
Član personalne komisije Herzig izjavlja, naj se omogoči čuvaju zapirati in odpirati zatvornice na isti strani, kjer je njegova utica, ker drugače ga lahko povozi kak vlak, kakor se je to že zgodilo. Čuvajem je prožni mojster enkrat prečital okrožnico, vsled katere ne smejo čuvaji prehajati na drugo stran. Ko so se pa po tem ravnali, jih je kaznovalo vodstvo sekcije. V tem slučaju torej prožni mojster ni razumel okrožnice, ali pa sekcija. Ljudi se naj ne kaznuje, če se ravnajo po povelju prožnega mojstra.
Predsednik navaja k temu, da se strojno ravnateljstvo o priliki gotovih zanemarjenj zatvorniških čuvajev poučilo na merodajnem mestu in se čudilo blagemu postopanju na-pram zatvorniškirn čuvajem.
6. točka.
Takojšnje provizorično nastavljenje ob trajnem nastopu službe na sistemiziranih mestih; po enem letu detinitivno nustavljenje.
("lan personalne komisije Herzig navaja, da se je to že opetovano zahtevalo. Ugovor, da se mora šele videti, če bo mož opravljal svojo službo ne velja, ker če že uslužbenec pred vporabo na sistemiziranem mestu po eno do treh let opravlja službo, se vendar že more presoditi če je zmožen ali ne. Dogaja se, da čuvaj stalno opravlja službo eno do dveh let in še ni provizorično nastavljen. Pri prometnem ravnateljstvu se često sprejeme novince takoj kot sprevodnike.
Inšpektor Pdlleritzer ugovarja, da se zadnje dogaja le takrat če se rabi koga, ki govori italijanski in se ne najde drugega.
Inšpektor Berger navaja, da se je šele pred par dnevi v enem drugem službenem oddelku interpeliralo, ker se čuvaje progo-vzdrževalnega ravnateljstva prej nastavlja nego pri drugih ravnateljstvih, to je: že po dveh letih. Provizorično nastavljenje po enoletni vporabi na sistemiziranem mestu bi povzročilo preveč neenakosti med posameznimi sekcijami. Prej se je v posameznih inšpektoratih vodilo seznam o aspirantih; po vrsti številk so bili potem poklicani v službo. Posledica tega je bila, da je bilo n pr. leta 1903 v Trstu zaznamovanih več čuvajskih aspirantov že štiri do šest let, dočim v drugih inšpektoratih le skozi dve leti. V Trstu ni bilo niti toliko mest, kolikor aspirantov in vsled tega so ti morali po več mesecev delati na progi. Šele po nekaterih letih se je posrečilo vse čuvajske aspirante spraviti v en štatus in sedaj pridejo po redu na vrsto.
Na to če je kdo že dalje časa na sistemiziranem mestu, se ne more ozirati. Uprava je ovirana tudi po jezikovnih razmerah.
Član personalne komisije Wagner navaja, da se pri prometnem ravnateljstvu pokliče nekatere ustno iz ene postaje v drugo in se jih potem ne nastavi.
Inšpektor Pdlleritzer je mnenja, da to ni mogoče, ker le prometno ravnateljstvo more vpoklicati čuvaja. Zagotavlja, da se bo tozadevno poučil.
(Dalje prih.)
Železničarjem v svarilo
Opetovamo smo se v našem listu že pečali s koalicijskim pravom železničarjev in tvarina je že tako vsestransko obdelana, da bi normalen človek sploh ne mogel več dvomiti o splošnem razumevanju predmeta. Temu pa vendar ni tako in žalibog je še precejšno število železničarjev, ki jim je meščanski frak ali pa črni talar bližji kakor njih lastne koristi. Zato menda, posebno z ozirom na te kroge, ne bo škodovalo, če se še enkrat pečamo s tem vprašanjem in si nekoliko bližje ogledamo tozadevno delo državnega zbora, ki bo tudi prej ali slej imel odločati o bodočnosti železničarjev.
Dne 2. t. m. je imel dopoldne in popoldne odsek za državne nastavljence sejo. Razpravljalo se je o kvalifikaciji. Sodr. Hil-leby'and je predlagal, da se doda § 25. sledeči dodatek in sicer: »Pri prizivni kvalifikacijski komisiji se ima zaslišati ne le prizadetega uradnika, temveč tudi vse one osebe, na katere se sklicuje, pregledati se iina vse morebitne spise, ki se tičejo priziva in se ima nato na novo izpolniti oni del kvalifikacije proti kateri je bil priziv vložen.«
Dvorni svetnik Alexi je bil proti predlogu, Hillebrand pa je izjavil, da je sprejem predloga nujno potreben, ker je eksistenca dotičnega uradnika v nevarnosti in se mu mora vsaj tozadevno zajamčiti vse varstvo. Meščanski pošlanci — rojeni zastopniki urad-ništva — se niso dali prepričati o potrebi in predlog je bil odklonjen.
Nato se je prešlo k drugemu delu predloge, ki govori o uradniških dolžnostih. Poročevalec je bil šrščanski socialec Jerzabek. § 27 (splošne dolžnosti) je bil neizpremenjeno sprejet. K. § 28. (službena pokorščina) predlaga sodr. Moraczeivski sledeči dodatek: »Uradnik se lahko pritoži proti odredbam predpostavljenega, vendar pa taka pritožba nima odgodne moči«.
Dr. Rybdr in Zenker sta govorila za predlog, protivila sta se mu pa vladni zastopnik in dr. Matakieioitz. Vzlic temu je bil predlog sprejet; ravno tako tudi § 29., ki določa, da se v gotovih razmerah uradnika lahko pritegne k drugim, kakor nje-| govim navadnim poslom.,
§ 30. govori v uradni tajnosti in je skrpucan v prav avstrijsko-policijskem duhu. Sodr. Tomschik zahteva, da se uradnim tajnostim podrede le take zadeve, ki se tičejo državne varnosti in pa koristi posamezne osebe. Sekcijski svetnik pl. Fries se je odločno izjavil proti temu predlogu, sodr. Gldckel pa je napram njemu polemiziral. Dejal je, da bi | se n. pr. lahko tudi smatralo kršitvi uradne 1 tajnosti, če bi morda prišla v javnost kaka protekcija. Predlog pa je bil vendar odklonjen in ves § 30. neizpremenjen sprejet.
§§31 in 32 govorita o vedenju v in izven službe. Pri teh §§ se je sodr. Gldckel odločno izjavil proti vsaki omejitvi državljanskih pravic uradnikov. Uradniki morajo imeti pravico, da se organizirajo. Koalicijskega prava se ne bo nihče dotaknil. Govornik predlaga, da naj se § sledeče glasi: »Uradnik se ima v službi dostojno obnašati in čuvati svojo osebno čast. Uradniku se ne sme, sklicajoč se na njegovo službeno razmerje, kratiti njegovih državljanskih pravic«.
Gldckel je izjavil, da smatra to točko najvažnejši cele službene pragmatike in Hofman je njegov predlog podpiral: nasprotovali pa so mu z vso odločnostjo Guggenberg, Grafenauer ("Slovenec, član S. L. S.) in pa vladni zastopnik. Guggenberg je mnenja, da
se mora uradniku določiti ravno tako ozke meje kakor vojaštvu.
Dr. Dinghofer skuša Glbckel-ovemu predlogu natveziti nasprotno smisel, tako da bi učinkoval tudi na izvenslužbeno razmerje uradništva. Hillebrand polemizira proti vlad-ndmu zastopniku in proti Guggenbergu. Dejal je: če hoče Guggenberg, da se omeji politično delovanje uradništva, potem nai se v prvi vrsti obrne na dunajski magistrat.
V teku debate, ki je bila deloma jako živahna in razburljiva je stavil posl. Markkl predlog:
»Uradnik ima dolžnost, da se skaže vrednega za svoje službeno mesto in se ima tako obnašati, da čuva potrebno disciplino«. Da pa vsakdo še jasneje vidi, kaj prav za prav meščanski poslanci želč, je stavil k temu predlogu še posl. dr. Dinghofer naslednji dodatni predlog: »Uradnik se ima skazati vrednega za svoje službeno mesto tako v službi, kakor izven službe«.
Minister I-Ieinold pač priznava, da imamo le eno državljansko pravo, da je pa vendar potrebno, da se le-to za uradnike nekoliko omeji. Uradnik mora to pretrpeti, ker si je vendar volil svoj poklic svobodno. Glbckel ugovarja in pravi, da zahteva v službi, kjer se uradnika postavno ščiti, strogo disciplino.
Drugače je pa izven službe; prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi se postavilo na mesto državnih korisli, koristi vsakokratne vlade. Tu pa mora veljati popolna objektivnost! Če bi mi dovolili, da se skrči uradnikom koalicijsko 'pravo, potem bi prišlo v nevarnost tudi koalicijsko pravo uslužbencev, državnih delavcev, železničarjev i. t. d. Vstrajali bomo z vso eneržijo na našem stališču. Če se pa trdi, da se morajo uradniki zadovoljiti z krčitvijo svojih državljanskih pravic, ker so svoj poklic svobodno volili — potom vprašam: kako pridejo uradniki do tega, ker ob času svojega vstopa v službo vendar niso mogli vedeti, kaj se bo danes sklenilo? V pododseku je izjavil vladni zastopnik: »Hočemo prusko disciplino/« Za take sklepe se nas ne bo dobilo. Naše stališče je: » V uradu disciplino, izven urada državljanska svoboda/« Nato se je v prvi vrsti glasovalo o predlogu Markhl-Dinghofer. Ta predlog je bil v poimenskem glasovanju z 18 proti 14 glasovi odklonjen, prijavil ga je pa Markhl kot predlog manjšine. Dinghoferjev predlog, ki zahteva, da se postavi izvenslužbeno delovanje uradnikov pod kontrolo predpostavljenih, je bil z 21. proti 10 glasovi odklonjen.
Sedaj pa je prišel Glockel-ov predlog na glasovanje.
Proti so glasovali Poljaki, Slovenci, vsi krščanskisocialci in nemšči nacionalec Markhl. Za predlog je bilo oddanih 16 glasov in ravno toliko proti. Ker je pa predsednik d’Elvert dirimiral za predlog, je bil končno sprejet.
Pr. § 32., ki omogočuje vladi prepoved vstopa v društva, se je vnela živahna debata v kateri je stavil Slovenec Grafenauer predlog, da uradniki ne smejo pripadati kot člani družbam, ki imajo politične smotre. Naravno je, da je bila ta oslarija odklonjena in je odsek črtal cel § kakor je to storil že lanj-sko leto.
S tem je bil tudi drugi del predloge rešen.
Iz zanimive razprave nevedni železničaiji lahko razvidijo, da njih bodočnost ni tako varna kakor si nekateri petelini domišljajo, temveč da bo treba precej odločnosti, če naj odvrnemo vse škodljive nakane, ki se nameravajo od strani vlade in meščanskih strank. Mi smo pripravljeni na n^jodločnejši odpor v vsakem slučajn, in gorje izdajalcem, kajti z njimi bomo temeljito obračuuali.
Umije ljudskih sovražnikov.
Klerikalni in agrarni ljudski sleparji imajo že zahvalo za njih protiljudsko politiko, katero so sijajno pokazali dne 22. m. m. povodom glasovanja o protidraginjskih predlogih. Mi smo o lumpariji že v naši zadnji številki obširneje poročali in danes izpopolnjujemo to poročilo le
v toliko, da našim čitateljem predočimo prevod z agrarne »Bauernzeitung «, ki je duševna sorodnica naših Slovencev, Domoljubov i t. d. Ta listič piše:
»Dne 21. m. m. so se v našem državnem zboru merile moči in sicer v eni najvažnejših zadev. Odklonjen je bil predlog za neomejen uvoz argentinskega mesa; odklonjen predlog ki je zahteval, da se otvorijo meje za uvoz živine iz Srbije in Ruske. Državni zbor ima nepremagljivo agrarno večino in ta agrarna večina noče, da se uvaža tuje meso.
Nade socialnih demokratov, da bo zbornica v svoji sedanji sestavi delala agrarni politiki težkoče, se niso uresničile in so za vedno pokopane.
Pet dolgih ur se je glasovalo o socialno-demokratičnih obljubah. Zaključek je pa za socialno demokratične demagoge naravnost uničljiv. Socialni demokratje so svojim volil-cem obljubovali, da bodo delali za časovno in kvantitativno neomejen uvoz mesa iz Argen-tinije in iz vseh mogočih dežela in za zaprtje mej v kolikor se tiče izvoza življenjskih potrebščin.
In kaj se je zgod.lo? Ne ene svojih obljub niso socialni demokratje v novi zbornici rešili. In še manj kot to! Zbornica ni niti pritrdila sklepu prejšne zbornice z dne 1. decembra 1910, po katerem bi bilo vsaj za časa potrebe dovoljeno uvažati argentinsko meso v Avstrijo. Še ta predlog, ki so ga socialni demokratje in židovski liberalci razkričali za popolnoma nezadostnega, ni bil obnovljen. Argentinsko meso, ki se je za časa Bienerth - Weiskirch-nerjeve vlade uvažalo, je menda zadnje meso iz inozemstva, ki so ga Dunajčani videli in jedli«.
Veselje je torej neizmerno, neizmerna je pa tudi podlost ki tiči v teh vrstah. Agrarna cunja se norčuje iz socialnih-demokratov, ker so bili njih predlogi odklonjeni, vzlic temu pa povdarja, daje večina državnega zbora agrarna. Zato da so meščanski poslanci, ki zastopajo mesta in industrijalne kraje veliki ljudski sleparji, ki ne store za bedno ljudstvo nič, vse pa za nikoli sito vlado, vendar ne morejo socialni demokratje. Da je tako, temu so vzrok edino le nerazsodni in zapeljani volilci, ki so dali svoje glasove agrarnim kandidatom mesto da bi jim dali primerno brco. To je vzrok, da so propadli socialno-demokratični predlogi in to je vzrok, da bo avstrijsko prebivalstvo in pred vsem delavstvo tudi v bodoče še trpelo pod uplivi draginje. Na Slovenskem je glasovalo vse od uradnika in učitelja pa doli do ubogega uradnega sluge in zakotnega obrtnika proti socialni demokraciji, zato smo pa tudi Slovenci lahko ponosni na vse naše poslance brez izjeme, ker so kot edina čreda ovac glasovali proti ljudskim potrebam in za denarne Žaklje ogrskih magnatov. Sedaj seveda tarnajo, sklicujejo uradniške in obrtniške, liberalne in klerikalne shode in tam beračijo za svoje pravice, katerih se jim le vsled njih neskončne ne-umosti ne da. Toda prepričani smo, da jim tudi ta sicer jako draga šola še ne bo odprla oči. Ovce bodo tudi vnaprej še letale za svojimi koštruni, kakor letajo naši ljudski zastopniki za svojim Šušteršičem ne oziraje se na to, da jih povsodi spremlja prokletstvo večine našega naroda, ki trpi vsled hudobnosti ali neumnosti svojih izvoljencev.
narodna zavednost naših Jugoslovanov.
V živem spominu so nam še argumenti, ki so pomagali pri težkem porodu A. J. Z. Narodnost je bila glavni postulat nove železničarske organizacije in ker dotlej železničarji niso še uživali vseh sladkosti tega življenja, je bila to edino in izključno zasluga »breznarodne« socialno-demokratične organizacije. »V vseh zastopih morajo sedeti naši možje, možje kremenitega značaja in zanesljivo zavedni Slovenci!« to je bilo geslo, ki se je dosledno premlevalo na zakotnih sestankih novih železničarskih odrešenikov. Kdor je te tirade poslušal in jim verjel, je moral pričakovati temeljito preureditev baje zavoženih razmer. Mi, neverjetni Tomaži, smo že takrat dajali, da z nove moke ne bo užitnega kruha in da je židovski tovarnar
osleparil svoje agente, ker jim je hvalil svoje pokvarjeno blago. In da smo imeli prav, ker smo posnemali neverjetnega Tomaža, nam dejstva potrjujejo dan na dan. Z nove moke res ne bo kruha in visoko zaplapolal narodni prapor je že od solnca toliko obžgan, da na njem ni več videti onih živih barv, ki so pred nedolgim imele še jako privlačno silo. Častihlepni, toda popolnoma nezmožni narodnjakarski praporščaki so kaj kmalu spoznali, da njih struja ni dovolj globoka za vsprejem tistih velikih množic navdušenja, ki so v gospodarskem boju neobhodno potrebne, če naj spravijo v tek kapitalističen mlin opremljen z vsemi modernimi iznajdbami nove dobe. Dovesti ji je torej bilo novih sil in s tem pomnožiti moč, ki naj premaga vse nasprotne sile. Poleg slovensko-narodnega, so se pojavili še nemško in italijansko-narodni in poleg teh še reakcijonarno-narodni žolti praporji. Cel gozd jih je pred nami in njih raznobarvnost nam sijajno predočuje zmedenost pojmov, ki so pod njimi zbrani. Kolesa kapitalističnega mlina pa še vedno stoje in stoje. Umetno poglobljena struja ni pridobila tistih moči. ki so v naravnem toku tako velikansko razvite, da se jim nobena sila ne more protiviti. Oznanjevalci nove vere pa stoje poleg in vsa velikanska svetovna igra jim je uganjka, za katere rešitev jim manjka vseh predpogojev. Narodnost jim je le še v teoriji in v frazah ona boginja, kateri žrtvujejo vse svoje skromne sile, v praksi pa so jo vrgli med staro šaro, ker so končno vendar prišli do pravega spoznanja, da v gospodarskih bojih ne more odločati nič druzega kakor nepremagljiva moč številnih množic. Iz številnih narodnih in verskih železničarskih organizacij se je porodila pravcata internacionala. Nihče v teh posameznih organizacijah ne vpraša več po narodnem mišljenju in nikogar ne brigajo verska čuvstva, ki jih ima eventualno njih zaveznik. Edino po čemur skupno streme je — sovraštvo do neodvisnega delavstva, ki nikakor noče pri-poznati jerobstva kapitalističnih trabantov. To smo jasno videli pri zadnjih, koncem pretečenega meseca se vršečih volitvah v provizijski sklad c. kr. državnih železnic. To vam je bilo pehanje in agitiranje. Uradnik se ni sramoval natvezovati ubogemu nevednemu delavcu najgorostasnejših laži o- zavodu, ki je po pritisku socialno demokratičnih odbornikov zboljšal že marsikaj v prilog uslužbencev in delavstva. (Glej naša tozadevna, poročila v predzadnjih dveh številkah »Železničarja«.) Zapeljan in zaslepljen uslužbenec je, nepojmujoč grozno oslarijo, ki jo dela v svojo lastno škodo in v škodo svojih sotrpinov, pregovarjal svoje tovariše, da volijo v interesu tlačenega slovenskega naroda nemško-nacionalne kandidate, katere so zavednim (?) .Jugoslovanom po zanih običajih nemškega »Ilerrenvolka« diktirali kolovodje »SUdbahnerverbanda« in »Reichsve-reina«. Res pogled za bogove je bil. Toda imel je svoje dobro. Oči so se odprle velikemu delu maloštevilnih žrtev Ravnihar-R.vbareve politike. Kar bi mi z našo agitacijo morda tekom par let ne dosegli, to je jugoslovanska gospoda zvcšila v 14. dneh. Nemško nacionalne kandidature za provizijski sklad, kot narodna pridobitev za slovenske železničarje, ta tobak je bil premočan. Poleg tega pa še imenitni dr. Ravniharjevi zagovori s katerimi utemeljuje svoje protiljudsko glasovanje v draginjski debati avstrijskega državnega zbora, no »hbher geht’s nimmer!«
Nas seveda vsi ti pojavi vesele. Vesele nas pa zaradi tega, ker smo mnenja, da je tudi že za slovenske železničarje skrajni čas, da prepuste skrb za frakarijo tej sami in da se prično prav resno brigati za svoje razmere, ki so vse preje kakor človeške v smislu kulturnega človeka.
Tudi slovenski železničar mora spoznati zgodovinsko resnico, da je le tisti sovražnik svojega naroda, ki ne skrbi z vsemi svojimi silami za njegov duševen in gospodarski procvit.
Dopisi.
Trst, kurilnica južne železnice.
Nekaj časa smo imeli tukaj lep mir in menili smp, da se je že res obrnilo na bolje. In res bi bilo bolje, toda nekakega sitneža imamo tu, ki mu žilica ne da miru. To je na Krasu rojen kalabrežan, gosp. Bunc, ki opravlja začasno službo sušefa. Ta gosp. se obnaša napram delavstvu na tak način, da ga je že vse sito. Kar po vrsti zmerja delavce s kmeti, ščavi itd. [ Morda si misli pridobiti kako odlikovanje za svoje zmerjanje. Temu gospodu svetujemo, naj vendar enkrat neha s svojim zmerjanjem, ker sicer smo prihodnjič primorani nekoliko več pregovoriti, ako bi to ne zadostovalo.
Škofjaloka. Da se žel. uslužbencem, 'posebno pa delavcem, slabo godi, da so slabo plačani, da se jih na vse mogoče načine šikanira in -zapostavlja, je poslalo že loko vsakdanje, da je že skoro škoda časa in črnila, da bi se o tem pisalo. Ušesa, ki imajo to poslušati so gluha, oči ki bi morale to videli so slepe. Ampak stvari, ki se dogajajo že dalje lasa v Škofji loki, vendar ne morejo ili kar tako gladko mimo ušes merodajnih faktorjev, kajti presegajo že vse meje človeške potrpežljivosti in dostojanstva. llm ! Delavec, potrpežljivost, do stojanslvo... no, če bi bilo le to, tedaj bi bilo, tudi za ta dopis škoda črnila in časa, kajti to bi bilo ravno tako, kot če bi hotel psa .s tern kaznovati, da mu daš masti žreli. Delavec si, in delati moraš, neutrudljivo brezpogojno in če trpiš, kaj nam mar, čc ti ni po volji, hodi k vragu, saj dobimo deset drugih namesto tebe! Čimbolj te more kdo uničiti, ali kakor se pravi : ■> Ordnung halfen«, tem večje simpatije lahko pričakuje od zgoraj. No, in če te pri tem takole mulo z lenuhom, tepcem in s podobnimi priimki ozmerja, vendar ne moreš misliti, da je s tem žaljeno tvoje človeško dostojanstvo. Da se pa z ljudmi tako postopa kakor zna le načelnik Ogorevc škofjeloške postaje, se vendar ne more kar tako za dobro vzeti. Evo slučaja: Skladiščni delavec sodr. Franc Hafner je vložil neko prošnjo katero je samoobsebi umevno, kolkova/, ter jo oddal g. načelniku Ogorevcu s prošnjo, naj jo takoj odpošlje c. kr. drž. žel. ravnateljstvu v Trst. Minulo je par mesecev. Sodr. Hafner je že konig čakal, da dobi ugoden odgovor; toda kaj se zgodi. Nekega , dne ga pokliče načelnik v pisarno in ga j vpraša: »ali mi niste Vi dali enkrat eno prošnjo, kije bila namenjena direkciji, meni se zdi, da sem jo nekam zamešal«. Tako torej! I arn se tako zdi....! Nam. se pa zdi, da ste papir najbrž kam drugam dejali. Sicer nimamo ničesar zoper take potrebe, pač pa bodi povedano, če hočete imeti v ta namen kolkovane listine, kupujte si kolke sami! — Vrhunec svoje brutalnosti pa je dosegel s tem, da je sklad, delavcu j sodr. Pristavcu, ki ga je prosil naj ga vpiše kot člana prov. sklada zagrozil, da dokler ne naredi skušnje za bločnega čuvaja, ga nikakor ne vpiše. Vprašamo g. Ogorevca ali je kompetenten, da delavcem zabranjuje vstop v prov. sklad, oziroma sili, da bi kdo postal bločni čuvaj proti svoji volji! Le počasi gospodine Ogorevc, rajši vtaknite svoj nos tja v pisarno, da ne bo treba Vaši soprogi opravljati poslov mesto Vas.
Z drugimi besedami: slecite »kikljo« in \ oblecite hlače. Gospodu Srakerju pa priporočamo naj se nekoliko bo/j drži svoje službe, in naj ne vtika drugam svojega nosu, kar mu ni nič mari. Pred vsem' mu pa priporočamo-malo več objektivnosti. Delavci pa, skladiščni, kakor vrhstavbni, vsi do zadnjega v organizacijo, ker le na ta način se boste mogli vspešno boriti proti takim brezsrčnežem !
Zgodovinski dogodek v Ljubljani. — V
četrtkovi številki »učenjaškega« »Slov. Nar.* čitaino velevažno izjavo petili odpadnikov »SUdbahnerverbanda«, katera ima očividen namen denuncirati one tovariše, ki so še člani zloglasnega grešnika. Za izjavo se sicer ne bi brigali, kajti da gotovi Potočniki, Planinški in Kržmanei sami ne vedo kaj delajo,
to je na ljubljanski postaji vsem vrabcem znano. Zanima nas pa stvar zaradi tega, ker iz nje ponovno posnemamo dokaze, da naši jugoslovanski železniški uradniki nimaio niti pičice politične dostojnosti v svojih domišljavih bučah. Vsi ti gospodje so bili toraj toliko Časa člani našim narodnim zahtevam najbolj sovražnega nemško-nacionalnega SUdbahner-verbanda, dokler jim le-ta ni pokazal vrat in jih postavil pod kap. Njih izstop se enostavno ne more drugače tolmačiti, kajti sami priznavajo, da so užaljeni. Da so jih Nemci namenoma žalili, le da se jih na lepši način iznebč, o tem seveda ne poročajo začudenemu svetu. Vprašali bi pa te narodnjakarske mučenike:	Kako	mislite	opravičiti vaše
članstvo v Siidbahnerverbandu, ko ste vendar leta in leta grmeli proti socialno-demokra-tični organizaciji in to le zaradi tega ker je mednarodna in - po vaših zmedenih nazorih naši narodnosti škodljiva ? Odgovor nam ostanete dolžni, ker ste si sami utisnili znak izdajalstva na vaša jezuitska čela. Kapitalistični hlapci ste bili vsa leta, ko ste sejali razdor med železničarji in vaš izgon, ki ste ga doživeli, je le pravična kazen, ki ste jo bogato zaslužili. Radovedni smo za katere škrice se sedaj oprimejo razni Trampuši, ki utegnejo v nastalem kavsu popolnoma osameti. Južni železničarji so pa zopet za eno izkušnjo bogateji in gotovo je, da si v bodoče dobro premislijo predno se zopet vsedejo na limanice takim tičarjem kakor so Planinšek Trampuš et consortes.
Ljubljana južni kolodvor. Piše se nam: Ko smo pred leti slavili izgon vesoljne nesreče Gutmanna, pač nismo mislili, da. bodo nekaterhiki tako hitro pozabili britke urice njegovega sistema. Posebno prihod postaje-načelnika gosp. Šušteršiča nas je vspodbujal v naduh na boljšo bodočnost in veselje za službene posle se nam je očividno množilo. Toda varali smo se, priznajmo to brez vseh ovinkov. Gospod Šušteršič je zašel v slabo, pokvarjeno družbo in dobesedno se je na njem uresničil star nemški pregovor:»Schlech-te Gesellschaften verderben gute Sitten!« Posledice niso izostale in danes smelo trdimo, da se že oglašajo glasovi, ki trde, da je bil Gutmanov sistem objektivuejši nego Šušteršičev. Da možakar nima dovolj samostojnosti, o tem pač nikoli nismo dvomili, ko smo opazili naraščajoče grebene naših naivnih uradnikov. Iznenadilo nas tudi ni, ko nam je postalo vsaki dan očividneje, da je po-stajenačelnik prav za prav »akademik« Košir in Šušteršič le njegova marioneta. Toda, da bomo kedaj doživeli sramotno dejstvo gledati našega načelnika pod vplivom takih ljudi kakor so razni Adolf' Mullerji, tega vendar nismo pričakovali. In vendar se je zgodilo.
Da se sploh to človeče upa v javnost, že to dejstvo dokazuje, da na postaji ni vse v redu. Ker je pa z ozirom na splošno priljubljenost tega moža(?) težko najti primernih objektov, kjer bi lahko nemoteno odkladal prirojene izbruhe svoje surovosti, zato si je poiskal poseben delokrog, ki se razteza okrog postajnih stranišč. Tam je našel nesrečne žrtve v podobi postajnih čistilk in tein voepa svoje kulturne pojme po izkušnjah turške italijanske vojne. Žalostno je le, da je našel pri gosp. postajenačelniku poslušnih ušes ie da le-ta nima potrebnega smisla za prav in neprav. V podrobnosti se za danes ne bomo spuščali, povemo pa tako gosp. načelniku kakor gosp. Mttllerju, da bomo neizprosno izvajali konsekvence do skrajnosti, brez ozira na javen škandal, ki jim bo sledil, če nesrečne ženske ne bodo imele miru in če se njih službene razmere ne urede pravično v smislu bivših časov.
Rdeča straža.
Še nekaj kar precej smrdi po korupciji. Iz uradniških krogov se nam piše: Početkom letošnjega leta je zapustil svoj slavni delo krog v ljubljanski kuriluici državnih železnic poročevalec »Grazer Tagblatta« gosp. pl. Ohm in se podal v zasluženi pokoj, katerega mu seveda vsi privoščimo. Vzlic temu pa, da je njegovo mesto že čez pol leta izpraz-
njeno, se do danes še ni razpisalo in hudomušni ljudje trde, da to zaradi tega ne, ker baje kranjski »Deutscher Volksrat« še ni mogel najti dovolj zagrizenega Nemca, ki bi v kurilniški službi opravljal posle agitatorja za Trutzburg in Germanio ter posebno še za novo društvo »deutscher Staatsange-steliter in Laibach«. Sploh se o tej kurilnici čuje kaj čudne stvari, kajti tudi mesto načelnikovega namestnika še ni zasedeno in tudi ne razpisano. V kblikor nam je znano, se je za to dvoje mest potegovalo že več prosilcev, ki so bili pa vsi odklonjeni. Zakaj ? Tudi notranje razmere baje niso popolnoma zdrave in je posebno neki poduraduik, katerega so uslužbenci postavili v kategorijo »mezzomatto«, jako podoben petelinu na gnojišču. Po mojem mnenju, bi bilo jako umestno, da se tem razmeram nekoliko več pozornosti posveti in da se zanje pobrigajo tisti sloji, kateri imajo varstvo narodnih svetinj vedno na koncu jezika. Morda jih te vrstice spomnijo na njih dolžnost,
—n—r
„On povzdiguje poduradniški stan'1, tako približno so se glasile splošno besede, ki so šle v Ljubljani od ust do ust, ko smo v naši zadnji številki pribili detektivsko naravo oficijanta Eržena od VIII. oddelka tržaške direkcije. Možakarju seveda baje to ni bilo všeč in zgražal se je nad našim dopisom na tak način, da mu moramo nehote posvetiti še par vrstic. To pa ne storimo zaradi njegove neznatne osebice, temveč zato, da tudi javnost spozna koruptne razmere, ki so zavladale pod Galamboševim režimom. Pred vsem si dovoljujemo skromna vprašanja; Ali je tržaškemu ravnateljstvu znano, da je prevoznik premoga v Spodnji Šiški gosp. Fran Marinko na izrecno zahtevo Eržena slednjemu dal dvajset kron ter mu plačal dve večerji zato, da mu le-ta poskrbi znižanje najemnine za železniški svet, ki ga ima neželezničar Marinko v najemu in da mu je obljubil še več ko postane stvar perfektna ? Ali je ravnateljstvu znano, da je Eržen zahteval provizijo tudi za svojega spremljevalca, ki je bil baje tudi organ direkcije in po Erženovem izreku »ubog hudič?« Ali ima res Eržen tako velik vpliv pri ravnatelju, da bo poskrbel, da dobi edino le gosp. Fran Marinko v Spodnji Šiški pravico za prevažanje premoga strankam, ki so doslej tozadevno svobodno odločale ?
Mi smo gotovo zadnji, ki bi dvomili o resničnosti omenjenih dejstev, ker se pa vendar sramujemo, da se gode take lumparije v imenu ravnateljstva in ker smo sploh neizprosni sovražniki vsake korupcije, zato pričakujemo, da bo ravnateljstvo na primeren način javnosti povedalo, da so take govorice vsaj — pretirane.
Celje.
Železničarji bodo najbrž mislili, da se nam tukaj v Celju zares izvrstno godi, ker se o naši postaji le redkokedaj kaj čita. Toda vzroka imamo dovolj, da se zopet oglasimo. Z delavci se tukaj postopa kakor s sužnji. Gosp. načelnik in pa njegov trabant Soršak jih priganjata kakor živino. Za svoje dolgotrajno in naporno delo pa dobivajo delavci le borno plačo. In to še ni dovolj. Zmerja se jih z lenuhi, tatovi, potepuhi, postopači itd. Pojavil pa se nam je sedaj rešitelj v obliki nemško - uacijonalnega Reichsbunda. Menda bode ta jara gospoda delala čudeže. Saj so v tej nepotrebni organizaciji vendar sami ljubljenci gospoda načelnika Kuglerja. Na kak način sc pri nas rešuje socialno vprašanje, vam takoj povemo. Dva delavca-reichsbiiudlerja — pristna germana Kompan in Krivec imata tako-zvani akord v skladišču. Ampak če se le nekoliko potrudita, sta s svojim delom že ob 8. uri gotova, potem pa ves dan nimata druzega opravka, nego da odjemata postreščkom kruh. Postreščki si morajo kupiti letne vstopnice za kolodvor, zaslužek jim odjemata ta dva germana, seveda pod patronaneo gospoda načelnika. Kadar pa nimata že ničesar druzega opraviti, pa posedata v gostilni. Toda to bi nam še ne bilo dalo povoda, da se pečamo s to kliko. So druge stvari. Ti ljudje nesramno blatijo naše sodruge.
Že nekaj časa so se v tukajšnjem skladišču in vozovih pojavili slučaji, da je zmanjkalo raznih stvari. Posebno pa so šle tatovom sveže goveje kože v vlast. Da pa odvalijo krivdo od
sebe, je nek tak značaj zapisal v stranišču na zid: »sodrug Filipič je tat«. Postajenačelnik in Soršak sta seveda hlastno pograbila za priložnost in sta dala sodruga Filipiča aretirat, najbrž menda zato, ker je organiziran. Orožpa je z aretiranim postopal tudi prav surovo. Ko je videl v vodi neko vrečo, je moral sodr. Filipič do kolena v ledenomrzlo vodo in izvleči vrečo. Toda ko se je vsebino iztreslo iz vreče, se je videlo, da so bile v njej le utopljene mlade mačke. Kaj je bilo nadalje s temi mačkami, ne vemo. Morda si jih je vzel Soršak ali pa načelnik za spomin, ali pa so poslali morda celo v muzej. Kmalu pa se je izkazalo, da je sodr. Filipič nedolžen. Zasačili so namreč nekega sprevodnika iz Maribora, ki je strasten agitator za Reichsbund, dasiravno ne zna popolnoma nemškega jezika.
Sedaj pa še nekoliko o tukajšnjem Reichs-bundu. Predsednik pod zaščito postajenačelnika ustanovljene podružnice Reich s bunda je g. Graf. Ta je sicer nemec, pozabil pa je, da se ima le socialnim demokratom zahvaliti, da je sedaj poduradnik. Zato pa sedaj kaj marljivo denun-cira soaruge, ki na shodih govorijo. Njegov namestnik pa je g. Soršak, seveda tudi pristen german. Za tega dičnega gospoda začenja človek šele pri poduradniku. Blagajnik je neki Golob, katerega brat Janez je črn klerikalec, drugi brat pa zagrizen pristaš N. D. O. In cela ta tovar-šija si je enaka v sovraštvu do delavcev, ki so drugega mišljenja. Najlepše pri tem pa je, da je že prej omenjeni Janez Kompan prvi zapisnikar, ki pa reva še pisati ne zna. Imajo še par drugih odbornikov, ki so pa vsi vredni tovariši že imenovanih. Članov pa šteje podružnica Reichs bunda komaj toliko, da so spravili odbor skupaj. Skoraj bi bili pozabili na častne člane Reichs-bunda. Tu je v prvi vrsti imenovati uradnega načelnika celjskega mesta, dr. Ambrožiča, ali kakor se nam imenuje: Ambroschiitz. Pristen german; doma je nekod iz Vipavskega, oe par drugih takih »železničarjev« prišteva Reichsbund svojim častnim članom.
Toliko za danes in če bo treba, če drugič
kaj.
Domače vesti
Žrtev poklica. Dne 5. t. m. je umrl v 41. letu svoje starosti sodr. Andrej Marinič, premikač južne železnice v Gorici. Zapustil je ženo in dvoje nepreskrbljenih otrok. S pokojnim je organizacija izgubila enega najboljših sodrugov. Vesten je bil do skrajnosti v svojem poslu kakor tudi v organizaciji. Ko je meseca februarja pri premikanju na južnem kolodvoru obvisel med stopnicama dveh voz in ga je vlak vlekel seboj nad 20 metrov daleč, dokler ni strojevodja opazil kritičen položaj pokojnega in ustavil vlak, se je Marinič močno prestrašil. Od tistega časa je moral ostati doma in je kiral, dokler ga ni rešila smrt njegovih bolečin.
Kako je bil ranjki splošno priljubljen, je pričala velika množica, ki ga je spremila k zadnjemu počitku. Goriški sodrugi so svojemu nepozabnemu tovarišu podarili krasen venec z rdečimi naglji in trakovi. Pa tudi uradniško osobje je darovalo lep venec. Centralno organizacijo železničarjev, katere član je bil pokojnik skozi dolgo vrsto let, je zastopal sodr. Kopač.
Pokojnik je postal žrtev svojega poklica in bo ostal vsem zavednim delavcem, posebno pa železničarjem v živem spominu. Bodi mu zemljica lahka!
Ponesrečeni železniški delavci. Pri rim-skotopliški postaji je delalo na skladišču za material več železniških delavcev, med njimi tudi Ignac in Josip Repin in Ivan Čuješ iz Št. Marjete. Polagali so tračnice drugo vrh druge in ko so jih nakupičil' eno skladnico, so šli obadva Repina in Čuješ nanjo, da bi poravnali. Komaj so pričeli s poravnanjem, se zrušijo podboji, ki so bili za podlago, skladnica se podre in stisne delavcem noge. Ignacu Repinu je noge hudo zmečkalo in so ga morali prepeljati v celjsko bolnico. Druga dva delavca sta dobila bolj lahke poškodbe in ostaneta v domači oskrbi.
INOZEMSTVO.
Železniška nezgoda pri Parizu. V bližini pariškega severnega kolodvora se je 10. t. m. zgodila težka železniška nezgoda. Iz
Ghantilhjja 'prihajajoč osobni Vlak je ob 4. uri 45 min. popoldne prevozil most v Mar-cadette. Nasproti mu je privozil stroj iz fMcapellske zaloge po istem tiru, po katerem je vozil osobni vlak. Stroja sta z vso silo trčila skupaj in sta se zarila drug v drugega. Več voz osobnega vlaka je bilo prevrnjenih. Eden voz je popolnoma razbit. Med potniki je nastala velika zmešnjava. Vsakdo je skušal se čimprej rešiti. Iz vozov je bilo slišati stokanje in klici na pomoč. Vlakovno osobje se je takoj lotilo rešilnega dela. Do */*7. ure zvečer so dobili tri mrtve in sedem težko ranjenih izpod razvalin vlaka. Mnogo je lahko ranjenih. Vzrok nezgode je neznan.
Strahovit boj v vlaku. V brzovlaku, ki vozi med Parizom in Bordeauxem s hitrico 80 kilometrov, se je izvršil v petek l. t. m. zvečer na podnožni deski strahovit boj med orožnikom in jetnikom. Orožniški straž-mojster Delucheje spremljal jetnika Lalana iz Pariza v Bordeaux. Malo pred Borde-auxem je prosil Lalan stražmojstra naj ga pusti na stran. Orožnik ni slutil nič hudega in mu je dovolil ter ga je spremil do st>-a-nišča. Jetnik je zaprl za sabo vrata. Orožniku se je zdelo to sumljivo, pa je odprl vagonova vratca in je zagledal jetnika na podnožni deski, ki se je deske tesno oprijemal in je skušal skočiti z nje. Orožnik je skočil za beguncem na desko, kjer se je završil med njima strahovit boj, tekom katerega sta oba padla z deske pod vlak. Šlražmoj-stra je dohitela pod kolesi smrt, Lalan pa se je nevarno poškodoval, a kljub temu zbežal. Vendar so ga kmalu prijeli.
TEHNIČNI PREGLED Elektrika v morju. Velik načrt se bliža uresničenju. Na obali severnega morja, kjer je razlika med primo in oseko največja v Evropi, kjer vzkipe časi morski valovi orjaške ogromnosti, bodo izkoristili moč morskih valov za proizvajanje elektrike. Pogosto so se že pojavljali podobni načrti, toda noben se ni mogel uresničiti. Na francoski in severnoameriški obali so večkrat ustanovili naprave za izkoriščanje morskih valov. Napravili so kolešje, kjer so morski valovi dvigali vzvode in jih zopet spuščali; na ta način so hoteli poganjati motore. Druga misel je bila, da napolnijo jeze ob plimi z morsko vodo. Ob oseki bi nabrano morsko vodo iz jezov odvedli v padcu in na ta način gonili di-namo-stroje. Večina teh podjetij se ni obnesla tako, kakor so upali, in so v kratkem času propadla. Vendar pa ti neuspehi niso ustrašili iznajdljivih glav, da ne bi nadalje premišljeval in študirale, kako bi izkoristili ogromne sile morskih valov. Nekaj časa sem hamburški inženir Pein resno razmišlja o ustanovitvi električne naprave, ki bo dobivala gonilno moč od morskih valov, Pein se že skoro dvajset let vspešno peča z rešitvijo problema. Večkrat je zgradil postaje za poskuse in na podlagi svojih izkšenj upa, da se bo stvar tudi v veliki meri izplačala. Pri Gurumu v severnem morju namerava postaviti nalašč v ta namen ustanovljena družba ogromno električno napravo, ki bo po Peinovem načrtu izkorščala silo morskih valov za pridobivanje elektrike. Stroški napravi so prera-čunjeni skoro na 6 milionov kron. Peinova misel je, napraviti velik jez, ki bi pritekala vanj morska voda ob plimi. V prekope bi postavili turbine, ki bi se lahko premenjavale, tako da bi jih voda gonila ob pritoku in odtoku. Turbine bi potem gonile dinamo stroje, ki bi proizvajali elektriko; elektriko bodo potem odvajali takoj naprej ali pa jo bodo nabirali: v akumulatorjih. Za prve naprave računajo, da bodo v enem letu proizvedle električne sile za 44 milionov kilovatnih ur. Ker se je na desetino te elektrike že naročilo več podjeti upa podjetniška družba, da ji bo možno elektriko oddajati mnogo cenejše, kakor so jo pridobivali doslej. Naj-preje bodo postavili elektrarno s 7500 konjskimi silami družba upa z elektriko te elektrarne preskrbovati vso severno Nemčijo.
Najpotrebnejša dela so že precej uspela in smo lahko radovedni, v koliko se bo obnesel ta poskus, ki hoče izročiti silo morskih valov v človekovo službo.
naznanilo upraoniltoa.
Povodom letnega zaključka prosimo vodstva krajevnih skupin in vplačevalnic, naj pošljejo obračune in denar za prispevke, ki so jih nabrali v mesecu decembru, najkasneje do 27. decembra, da jih more centrala še dobiti do 31. decembra t. I. in jih priobčiti v poročilu za leto 1011.
Vse pošiljatve, ki dospejo centrali po 31. decembru za leto 1911 se ne more ozirati pri poročilu za to leto, kar bi povzročilo, da bi se računski zaključki skupin ne vjemali z istimi centrale, in bi dali povod raznim reklamacijam.
Islotako prosimo, da se obračuna na gori omenjeni način tudi druge zneske, kakor n. pr. za koledarje itd.
Nadalje morajo skupine in vplačeval-nice s 1. januarjem 1012 vzeti v po>-abo nove blagajniške knjige, ki jih je centrala že razposlala. Ako še katera skupina ali vplačevalnica ni dobila nove blagajniške knjige, naj jo takoj naroči in naj staro, popolnoma izpisano knjigo predloži centrali na vpogled.
Vršijo se sledeči shodiš
Na Pragerskem: 10. decembra 1011; dnevni red: I. Situacijsko poročilo; 2. Uvedba posmrtne odpravnine; 3. Stavbin-ska in stanovanjska zadruga južnih železničarjev.
*
* *
V Celju: 20. decevibra 1011; dnevni red kakor za Pragersko.
*
* *
\? Ljubljani: 21. decembra 1011; dnevni red: 1. Situacijsko poročilo; X. Uvedba posmrtne odpravnine.
*
,j. .i.
Na Opčinah: 22. dec. 1011; dnevni red : Uvedba posmrtne odpravnine :
* <
* *
V Trstu, 23. decembra 1011; dnevni red: Situacijsko poročilo.
* *
*
V Gorici, skupina 27. decembra 1911; ob 7. uri zvečer; Občni zbor.
*
* *
V Gor i, skupina II. in ///., 88. dec. 1011; dnemi red: L situacijsko poročilo;
2.	Posmrtna odpravnina.
* *
V Sv. L uciji: 20. decembra 1011 : dnevni red: Posmrtna odpravnina.
*
* tf:
Na Jesenicah: 30. dec. 1011; dnevni red: I. Situacijsko poročilo; 2. Posmrtna odpravnina.
Kavarna LNIONE-Trst
Ulica Caserma in ulica Torre Bianca —= Napitnina je odpravljena. =— Velika zbirka političnih in leposlovnih revij —rrzr in časnikov v vseh jezikih. —
10 zapovedi
za zdravje in 10 zapovedi za kmetovalca, vsake posebej tiskane, dobi vsak človek zastonj v lekarni Trnkoczy zraven rotovža v Ljubljani. V tej lekarni se tudi oddajo zdravila p. t. članom okr. bol. blagajne v Ljubljani, bol. zavodu c. kr. tob. tovarne in bolniške blagajnejužne železnice.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač-Tiska Dragotin Priora v Kopru.