Nova makedonska slovnica
Kmme Kepeski: Gramatika na makedon-skiot liteiaturen jezik za učilištata za sred-no obrazovanie. Prosvetno delo, Skopje 1975. 194 str.
Makedonščina je jezik, ki spričo svojega značilnega razvoja nudi jezikoslovcu izredne možnosti. Njegova nezadostna raziskanost in vedno mogočnejši razvoj nudijo nepresahjiv vir vedno novih spoznanj. Zato je vsak prispevek makedonistike zanimiv ne le za specialista. To velja tudi za
2 Gl. Ss 1964, 139i Skj 1, 1965, 160i Sskj I, 1970, XXIX: prim. še J, Toporišič, Stilna vrednost variant, SR 1973, 2, 251.
ä Gl. J. Toporišič, Stilna vrednost variant, SR 1973, 2, 233, 239, 250. 256.
157
Slovnico makedonskega knjižnega jezika za srednje šole Krumeja Kepeskega.
Krume Kepeski je znan makedonski jezikoslovec. Z njegovim imenom je povezan ves razvoj povojnega preučevanja materinega jezika pri Makedoncih. Ze leta 1946 je napisal Makedonsko slovnico, prvi šolski učbenik te vrste, ki je nato, podobno kot pri nas Janežičeva slovnica, doživel celo vrsto izdaj. Zadnja je izšla 1972. Vendar so razvoj jezika pa tudi vedno večje zahteve, ki jih postavljajo pred dijake srednjih šol, narekovale ponovne poprave in dopolnila. Tako je sedaj pred nami nova izdaja v redakciji Rade Ugrtnove-Skalovske, popravljena ter usklajena z novim učnim načrtom pod nadzorstvom Vladimira Kostova. V knjigi je mnogo zanimivih novosti, zato zasluži, da si jo vsaj nekoliko ogledamo.
Novosti, ki jih prinaša najnovejša izdaja, je mogoče razdeliti v dve skupini: v uredniške in snovne. Uredniške so tiste, ki jih je opravila urednica s tem, da je nekatera poglavja drugače razporedila, nekatera združila, nekatera pa tudi izpustila. Tako so na primer vsa vprašanja vokalizma obdelana na enem mestu in niso raztresena kot v prejšnji izdaji, ko je bila elizija obdelana med splošnimi glasoslovnimi pravili, dvojni samoglasniki pa med dvojnimi soglasniki. Osnovna pravila makedonskega pravopisa so našla svoje mesto v poglavju o literarnem jeziku in ne pri glasoslovju. Popolnoma na novo je razporejeno poglavje o samostalnikih. Dokaj spremenjeni sta tudi poglavji o glagolu in členu. V posebnem poglavju so obravnavani spomeniki, pisani z grškimi črkami. Kot samostojno poglavje je obdelan problem K. Misirkova in njegove knjige »O makedonskih zadevah«. Dodano je nekaj novih ilustracij — posnetkov starih spomenikov. Med uredniške posege je treba šteti tudi uporabo mednarodnega izrazoslovja, ki jo knjiga navaja v oklepajih, posebno pri sintaksi. Tega v prejšnji izdaji ni bilo. Vsi ti posegi so nedvomno knjigi v prid. Morda bi jih bilo lahko še več. Prav škoda je, da je ostalo nespremenjeno poglavje o pridevniku, ker nekako izstopa med ostalimi. Prav tako bi kazalo bolj dosledno izpeljati uporabo različnih tiskov. V nekaterih primerih je stara izdaja uspešneje uporabljala pol-krepki tisk in kurziv (strani 156, 168 in druge). Bolj pregledno je bilo.
Med novostmi, ki zadevajo snov, je mogoče govoriti o takih, ki jih je nova izdaja prevzela iz že obstoječe literature, v prvi
vrsti iz Slovnice makedonskega jezika Bla-žeja Koneskega, in takih, ki so novost v makedonskem jezikoslovju. K prvim je treba šteti vrsto novih poglavij pa tudi dopolnila k že objavljenemu gradivu. Tako je dopolnjeno poglavje o spomenikih makedonske pismenosti. Cisto novo je poglavje o jezikoslovnih vprašanjih med dvema vojnama, močno pa sta razširjeni tisti o ma-kedonščini med narodnoosvobodilni vojni ter o dokončni rešitvi makedonskega jezikovnega vprašanja. Zelo zanimiv je tudi čisto na novo napisan pregled makedonskih slovnic. Pri glasoslovju je novo poglavje o izgovoru in rabi črke »s«. Razširjena so poglavja o odstopanjih od pravila o tretjezložnem naglasu, o naglasnih celotah ter klitikah. Na novo je opisan svojilni zaimek. Pri glagolu je dosledno izpeljano ločevanje obeh preteklih časov: aorista in imperfekta. V prejšnji izdaji niso bile obdelane členice in modalne besede. Tudi v sintaksi je vrsta dopolnil. Obširneje govori o predmetu in nekaterih drugih stav-čnih členih. Prav tako je bogatejše poglavje o leksikologiji z delitvijo na semantiko, frazeologijo, besedni zaklad in leksikografijo.
Nedvomno so najzanimivejše novosti, spremembe in dopolnila, za katere nimamo na razpolago vzorov v makedonskem jezikoslovju. V glavnem gre za splošnojeziko-slovne resnice, ki so našle svoje mesto predvsem v splošnih uvodih k posameznim panogam. Tako je uvedeno ločevanje med jezikom in govorom. Temu je posvečeno posebno poglavje. Nova je tudi klasifikacija jezikov z genealoško in tipološko delitvijo. Popolnoma na novo so obdelana vprašanja literarnega jezika s problemi literarne norme. Precej novosti zasledimo tudi v sintaksi. Na novo je definiran stavek, ki je razčlenjen po vsebini in po obliki. Marsikaj je novega tudi v poglavju o stilu. Govora je o stilni vrednosti besed ter o glasovnih, oblikoslovnih in skladenjskih funkcijah besed.
Vse to priča, da imamo pred seboj izredno zanimivo delo, ki je zanimivo tako za ma-kedonisla kot za slaviste sploh. Knjiga pa je zanimiva tudi zaradi tega, ker na pregleden in dostopen način posreduje vrsto novih pogledov na slovnico in jezikoslovje sploh.
Matej   Rode Gimnazija v  Celju
158