BJET' ^■■■■■IIIIIIIBIIIlllll IIIMMBM—BHM—MMBMBBBKSgj Leto III. V Ljubljani, 10. januarja 1935. Poštnina plačana v gotovini. Urejujejo F. Petre, I. Pirkovič A, Stupica. — Izhaja vsak teden. Naročnina: akademiki 4, vsi drugi 5 Din mesečno. Čekovni račun: Ljubljana, štev. 16.465. Štev. 1. Slovenski teden Odbor, ki je prevzel priprave, je med božičnimi prazniki počival, da so glasovi in prej živahni komentar ji na univerzi nekoliko potihnili, pač pa je časopisje sprejelo prve vrsti z zanimanjem in celo pestrimi komentarji. M isel, ki je narekovala predlog za slovenski teden ob petnajstletnici ustanovitve univerze, je izšla iz pregleda dosedanjega dela univerze. Za organizacijo, utrditev in razmah znanstvenega dela 15 let ni dolga doba, toda ljubljanska univerza ima pokazati kljub temu zelo lepe uspehe, posebno še, ker je bilo delo večno ovirano z grozečimi redukcijami in ukinitvami in denarno zelo slabo podprto. Cela vrsta stalno izhajajočih znanstvenih revij, številne knjige in publikacije govore o intenzivnem delu univerzitetnih profesorjev, stalno rastoči dotok dijaštva na univerzo pa dokazuje 'njeno resnično potrebo. Pomen ljubljanske 'univerze je za našo kulturo in gospodarsko rast tako globok, da le težko pregledamo vse mnogotere vplive in vezi, s katerimi se prepleta z našim javnim življenjem. Ljubljana brez univerze bi bila gluho provincialno mesto. Od inteligentov, kolikor jih je doslej diplomiralo na ljubljanski univerzi, bi najbrže niti polovica ne dosegla akademske izobrazbe, če bi ne imeli univerze doma. Ostala polovica pa bi iznesla milijone narodnega premoženja. Toda, ker je univerza mlada in so mnoge njene sile v razmahu bohotne mladostne tvornosti, so potrebni česti pregledi rasti in usmeritev. Univerzam s staro kulturo, vsem zakoreninjenim v tradiciji, niso potrebni univerzitetni tedni, dasi jih imajo. Pri njih narekuje izkušnja izbiro sredstev ter smeri dela. da izbijajo iz tradicije le zelo globoko doganjajoči in prodorni duliovi. I ri nas je to drugače. Pred dobrim desetletjem so bile dovolj velike težave, da se je mogla univerza po ustanovitvi tudi organizirati k mirnemu delu in da so bile za prvo silo zasedene vse stolice. Nivo znanstvenega dela šele raste, univerzitetni profesorji si bodo morali šele utrditi tisti svojevrstni in visoki položaj, ki ga imajo drugod v organizmu družbe univerzitetni profesorji. Univerza, prevzeta po splošno mednarodnem, posebno pa nemškem vzorcu, opravlja svojo funkcijo izročanja znanstvenih izsledkov in kulturnih pridobitev iz generacije v generacijo kot vse univerze sveta, toda tistih finih korenin, s katerimi je zvezana vsaka univerza, še z zemljo, na kateri stoj i in z narodom, katerega vrh kulturne zgradbe predstavlja, še ni pognala. In zato je bila izrečena misel slovenskega tedna. V začetku letnega semestra 1934/35 naj bi slovenski 'univerzitetni predavatelji o priliki 15-letnice univerze iz svojih strok izbrali posebno izrazite snovi, ki so v kakršnemkoli odnosu do kulturnih, gospodarskih ali socialnih vprašanj slovenskega teritorija ali ljudstva. Za večino strok na filozofski fakulteti ni to ničesar novega, ker je delo posameznih oddelkov itak stalno posvečeno problemom iz slovenske kulturne, slovstvene ali politične zgodovine oziroma sodobnosti. • Tu bi bil potreben le primeren izbor in oblika, ki bi dala predavanjem vtis zaključene celote. Na oddelkih tujih jezikav ali slovstev pa naj bi se obravnaval njih odnos do slovenske kulture, jeziku ali slovstva. Ti problemi so za nas velike važnosti, pa do dangs skoro nenačeti. Bogato gradivo zadnjih let b0 nudilo področje geografiji, prav tako prirodoslovju; svoj delež k razgledom slovenskega tedna pa bi mogla doprinesti tudi filozofija, pedagogika in umetnostna zgodovina morda z orisom razvojnih smernic upodabljajoče 'umetnosti na Slovenskem. Drugačno in nekoliko težje je to vprašanje na juridični fakulteti, ker je večina predmetov fiP °šnega značaja. Toda prav za vprašanja slo-vens e pravne zgodovine bi vladalo naj večje zanimanje spričo dejstva, da je bila v naj novejši ( o >i o sirno raziskana in se nam o nji obeta prav ( os knjižna izdaja. Dalje predstavljajo biografije v SBL nekatere markantne slovenske pravnike preteklih dob, katerih pregled dela in splošni kultnimi pomen bi segal po svoji važnosti celo preko okvirja juridične fakultete. Pri ostalih pravnih strokah bo potrebno šele iskanje in izbor tistih, ki bi se mogle; nasloniti na pravna vprašanja, ki kakorkoli zadevajo posebnosti slovenskega življenja, saj tu ni ustvarjena še nika-ka tradicija in je zato potrebno šele iskanje smernic. V kolikor so nam razmere znane, bi nas posebno zanimala vprašanja iz slovenske sociologije, mednarodnega pravnega položaja naših narodnih manjšin na Primorskem in Koroškem in slovenske ekonomske politike. Največje važnosti pa bi bil slovenski teden za tehniško fakulteto. — Njeni instituti in oddelki so edini sposobni izvršiti naloge iz tehničnega in gospodarskega področja, ki bodo morale biti izvršene kot drugod tudi pri nas, pa privatna iniciativa ne bo sposobna, da bi jih izvedla. Delo tehniške fakultete bi moralo poleg tega, da vzgaja tehnični naraščaj, temeljiti predvsem na študiju in raziskavanju razmer, ki so dane iz slovenske zemlje. Da povemo s primero. Institut za vodne zgradbe bi moral zbirati material in podatke, ki so nujno potrebni pri projektiranju vodnih zgradb: vodovodov, regulacij, melioracij in hy-drocentral. Idi pridejo v poštev: vodne karte, merjenja vodnih množin, določitev plodonosno-sti naših rek in vodotokov, propustnost tal, preiskave studencev, preiskave tal itd. Seveda je v ta namen potreben dobro opremljen laboratorij, za katerega so načrti že pripravljeni. Kreditov žal še ni. Drugo nič manj važno delo 'bi moral vršiti institut za ceste in železnice. Proučiti bi bilo tre- 15. decembra je občni zbor akademske akcije za univerzitetno knjižnico priključil še akcijo za novo ljubljansko bolnico oziroma kliniko. Kolegi med. fakultete, ki so vprašanje klinike sprožili, so svoj predlog podprli s tehtnimi argumenti. Ljubljanska bolnica je v primeru s številom pacientov premajhna. Grajena je bila za neprimerno manjšo frekvenco. Razmere, ki vladajo v bolnici vsled premajhnega prostora, zahtevajo gradnjo nove moderno urejene bolnice. Nadalje je ljubljanska bolnica bolnica II. reda. Ker pa radi prenapolnjenosti zagrebška klinika ne sprejema pacientov iz Slovenije, vrši že danes nekako »funkcijo« klinike. Treba je torej temu primerno opremiti in dotirati. Kako stoje danes stvari? Vprašanje univerzitetne knjižnice čaka na potrditev fin. odbora in narodne skupščine. Novi fin. min. dr. Stojadi-novič je že predložil proračun, ki ga je sestavila prejšnja vlada, in v katerem je tudi naša postavka finančnemu odboru. Odbor A. A. je deloma že obvestil slovenske člane finančnega odbora o naši postavki v drž. proračunu in jih naprosil, da jo bodo v slučaju potrebe vehementno branili (izgloda pa, da bo šlo gladko). Okoli vprašanja klinike pa se suče mnogo stvari. Kolegi medicinske fakultete so se lotili proučevanja zdravstvenega stanja Slovenije. — Ob božičnih praznikih je delo res nekoliko zastalo, ker nekateri arhivi za enkrat še niso dostopni. Akcija pa se je lotila sledečih konkretnih nalog: 1. Treba se je odločiti za prostor, kjer bo nova bolnica oz. klinika stala. Mnenja o tem so različna. Obstoja že načrt, ki predvideva, da se bolnica razširi preko Ljubljanice in da se podre Št Peterska kasarna. Druga misel je, naj se bolnica postavi ob Savi in zopet tretji, da se zgradi nova klinika nekje v sektorju med cesto v Št. Vid in Podutikom. O tem bodo pač odločali strokovnjaki. Treba pa bo zbrati različna mnenja in razpisati o tem vprašanju anketo. 2. Vprašanje načrtov. Nujno bo, da se razpi- ha naše prometno omrežje, zbrati podatke o frekvenci produktov in raziskati material za ceste, terenske prilike posameznih teritorijev itd. Vsi ti problemi so izredne važnosti za vse slov. ljudstvo, univerza in banovina bi jih morali reševati skupno, kajti tu prizadevanje posameznikov ne zaleže skoro ničesar. Le široko zasnovano delo dobro organiziranih institutov, ki bi imeli v študentih dovolj delovnih sil, bi moglo preusmeriti današnjo prakso. O vseh teh problemih pa žal tekom študija ne slišimo ničesar. In uprav namen slovenskega tedna je, da bi gg. profesorji vsaj opozorili študente na vse to delo, ki bo moralo biti prej ko slej opravljeno. Kot v navedenih dveh primerih bi izdelali program tudii ostalim oddelkom na tehniki, elektrotehniki, montanističnem oddelku in ostalim, v kolikor njih usmeritve niso izrazito splošnega značaja. Res je, da se v enem tednu ne da napraviti mnogo, pa četudi ima tako programatičen značaj, kot ga bo imel ob pravilni izvedbi slovenski teden. Toda probleme lahko nakažemo, ob letu pa naj bi pregledali, koliko je bilo v danih prilikah mogoče izvesti in se je res izvedlo. Slovenski teden bi moral postati tradicionalna prireditev ljubljanske univerze. Pogled nazaj in pogled naprej. Enako naj bi si prilagodili program slovenskega tedna tudi ostali dve fakulteti, medicinska (n. pr. vprašanje splošne higiene itd.) in teološka. Taka je bila zamisel slovenskega tedna, namenjenega notranji izgraditvi ljubljanske univerze. Akademski svet je sprejel predlog, ki je že dolgo visel v zraku, z nedeljenim odobravanjem. Sedaj ga spremlja z velikimi nadami: Praznik univerze. še natečaj za načrte. Načrti morajo biti nato še odobreni od gradbenega ministrstva. 3. Nato pa pride na vrsto finančno vprašanje. — Kje dobiti denar? Prispevati bo morala nekaj občina (zemljišče), nekaj banovina, prav tako kot lansko leto, ko je šlo za univerzitetno knjižnico. Končno in predvsem pa je dolžna prispevati država, ki je dolžna skrbeti za zdravstvene institucije. Odborniki Akademske akcije so naredili že nekaj obiskov pri g. primarijih ljubljanske bolnice, ki :so vsi pozdravili našo akcijo in obljubili osebno pomoč. Med vsemi obiski je pač najvažnejši obisk pri g. senatorju in ministnui Iv. Hribarju, preds. odbora za postavitev spomenika kralju Aleksandru I. Kakor znano namerava ta odbor poleg likovnega spomenika postaviti še en izmed najnujnejših oddelkov bolnice t. j. radiološkega oziroma tuberkuloznega. G. ministru smo razložili uaš načrt in obljubil nam je pri našem delu vso pomoč. G. senator bo v odboru za postavitev spomenika o našem načrtu poročal. Sestavil se bo poseben odbor strokovnjakov, ki bo imel nalogo vsa ta vprašanja proučiti. Akademska akcija izdeluje obširen referat, s konkretnimi predlogi, ki bo predložen temu odboru. Predvsem se mora določiti kraj in narediti načrte. Klinika se bo gradila postopoma. Zidali se bodo najprej oni oddelki, ki so najbolj potrebni, pa naj bo to radiološki oddelek ali oddelek za tuberkulozo. Vendar se morajo vsa ta vprašanja obravnavati le z vidika celotne klinike. lako stoje stvari danes: Izgledi so za enkrat dobri in upamo, da bomo letos dosegli odobritev načrtov in si osigurali doma prispevke mestne občine in banovine in ob drugem proračunu skupno z odborom za postavitev spomenika naskočili Beograd. Iz Akademske akcije Četrt milijona TOI V decembru 1934 je Zbornica za trgovino, obrt in industrijo sklenila, da osnuje v Ljubljani Obrtni muzej in z njim počasti spomin pokojnega vladarja. Za ustanovitev je določila takoj prvi znesek 250.000 Din. Preračunano je, da bo stal muzej več milijonov. Dnevno časopisje je objavilo sklep in /takoj prešlo mimo. Toda stvar ima dosti globlji pomen. Zato se moramo ob njej zaustaviti. Sličnih muzejev je v zapadni in srednji Evropi že precej in nekateri izmed njih so za tujca vaba prvega reda. V novejšem času pa dobivajo obrtni in industrijski muzeji še večjo važnost, ki bo njih potrebo v bodočnosti silno dvignila. V muzejih so hranjeni vsi spomini, ki kažejo na razvoj obrti .in v novejši dobi industrije. Na teh reliktih zgrajena zgodovina gospodarskega razvoja družbe vse iz dob, ko sta bila kmečki in meščanski stan pod popolno vlado fevdalnega sistema pa do modernega industrijskega obrata, bo mnogo jasnejša in stvarnejša kot pa je zgodovina vladarjev. Še posebno pa velja to za slovensko zgodovino. Mi nismo nikdar imeli lastne državne tvorbe in vladarjev, zgodovina slovenskega ljudstva pa je nekaj čisto drugega kot pa zgodovina habsburških in drugih kraljev, ki so vladali pri nas. Ker tudi lastne fevdalne družbe ni-smo imeli, naš današnji meščanski sloj pa je po večini komaj v drugem ali tretjem kolenu, odkar je zapustil kmečko hišo, se bo dala ob produktih naših delavnih slojev, zbranih v obrtnem muzeju, šele pisati prava zgodovina Slovencev. Problem obrtnega muzeja je zato zelo dalekosežen. Predvsem si bomo mogli šele ob njegovih zbirkah ustvariti pravo sliko razvoja obrti na Slovenskem in iz njih spoznati strukturo življenja, kakor se je organično razvijalo do danes. Danes povdarja zgodovina svoj juridični aspekt in zanemarja tehničnega; šele pravilno razmerje med obema bo dalo oris razvoja družbe. Ekonomska zgodovina slovenske zemlje bo edina res prava domača zgodovina. Na drugi strani pa bo Obrtni muzej popolnoma preorientiral vzgojo naše obrtne mladine. Danes je zelo splošna, dobro urejeni obrtni muzej bo pokazal razvoj vsake izmed panog obrti in ob tej razvojni črti bo utrjena vrednost tradicije- Jasno izpričane izkušnje bodo vedno znova opozarjale na zablode neumestnih, naši zemlji, njeni strukturi in posebnostim vsiljenih tujih vzorov, ki se niso mogli udomačiti v preteklosti, kar daje misliti, da se tudi danes ne bodo. Ob rasti obrti v industrijo bo mladina spoznala duh tehnike in njeno dragoceno vrednost za družbo, seveda, če jo .ta pravilno izkorišča. Današnja mla- dina je v šoli in družbi vzgojena po zelo splošnih, po tujih šolah prevzetih smernicah, da ne zna vrednotiti stvari, ki so domače. Ob tej priliki bi bilo umestno, da započne TOI akcijo, da si pridobi ostanke obrtniških izdelkov, priprav itd. v kolikor so sc še ohranili po podstrešjih; po predmestjih in tudi na deželi bo najbrže ohranjenega dosti več kot v mestih. Tako bodo pridobljene davne in zgovorne priče naših nekoč cvetočih obrti: kovinarstva in tkal-stva, dveh naših nekdanjih največjih eksportov, usnjarstva, kožuharstva, svečarstva in medičarstva, lectarstva, rezbarstva, podobarstva itd. Če bo TOI pospešila realizacijo, bo pridobila Ljubljani novo, važno kulturno institucijo. Menda je bil nekoč že rezerviran prostor za Obrtni muzej ob Tivoliju, na prositoru, kjer stoji danes gledališka baraka. Bila bi dobra soseščina: muzej in NG. Parcela je 'last občine, ki bo imela na Obrtnem muzeju svoje velike interese. Politična struktura evropskega dijaštva Evropska politika, ki je že nekaj časa negotovo oscilirala okoli mrtve točke, je nenadoma našla možnosti, ki bi utegnile preokreniti celoten potok političnih dogajanj v nepričakovane divergence že v neposrednji bodočnosti. Teženje obeh latinskih sester Italije in Francije, po medsebojnem zbližan ju zadobiva konkreten izraz v rimskih pogajanjih, ki se bodo po uspelem afriškem dogovoru verjetno razvijala naprej do novih rezultatov. Kakršenkoli bo že izid teh poga-ja||j je gotovo eno, da se bo morala Mala zveza v bodoče manj ozirati po visokih mednarodnih protektoratih in si sama iskati življenjskih poti. Trenutno (rimsko) fazo evropske politike bi lahko označili kol rahljanje francoskega političnega bloka malih držav, med katerimi igrajo važno vlogo države Male zveze. Ta blok je predstavljal do danes nezlomljivo barijero nasproti silam revizionističnega teženja. Če pride do dejanskega ožjega sodelovanja Francije in Italije, pome-nja to izolacijo Male zveze v boju z revizionizmom, kateremu se po zatrjevanju Madžarske — no bo revizijonistični blok odpovedal niti v slučaju zbližanja Italije in Francije. Tako se je Mala antanta znašla v tem trenutku pred kompleksom novih vprašanj in novih vitalnih potreb. Značilnost povojnih političnih sil je v dejstvu, da si te iščejo afirmacije v koordiniranih mlati inskih gibanjih. Tako kaže povojno evropsko dijaštvo kot celota izrazito politično strukturo, ki se vsaj v grobih obrisih prilega službeni mednarodni politični opredeljenosti. Tako je stala za francoskim političnim antirevizijonističnim blokom m c d narod na dijaška organizacija Con-federation Internationale des Etudiants, ki je bila sicer od vsega početka izrazito internacionalna, vendar pa v kaj ozkih odnosih z Društvom narodov t. j. s francosko politično linijo. Prav iz tega razloga se je nemško nacijonalnosocijalistič-no dijaštvo, ki si je monopoliziralo vodstvo vsega nemškega dijaštva, pomišljalo priključiti tej mednarodni zvezi CIE in res so se dokončno raz- bila pogajanja v Briisselesiui že 1. 1931. Nemci se opirajo na tezo, da je CIE že ob svoji ustanovitvi vv Strassbourgu sprejela posebno klavzulo, ki izključuje včlanjenje nemškega dijaštva v CIE. Iz teh razlogov je iskala (Deutsche Studen-tenschaft), ki je ipod neposrednim nacijonalno-socialističnim vodstvom vsedržavne politike, lastnih od CIE oddvojenih poti, ki kažejo podvojeno politično aktivnost. Postala je centrum novih političnih dijaških mednarodnih pokretov, ki so se izoblikovala v zlasiti značilni »Mednarodni dijaški ligi za novo preureditev Evrope« (Internationale Studentische Liga fiir Neugestaltung Euro-pas). Tudi o tej politični kreaciji bomo še spregovorili. Njen značaj je po nemški formuli anti-kapitalističen (t. j. socijalističen), nacionalističen (v smislu ideologije ras) in revizijonističen. V tej zadnji točki torej' izrazito divergenten značaju CIE. Važno vlogo v CIE igra zlasti »Dijaška mala zveza« (DMZ), ki predstavlja najmočnejši anti-revizijonistični element organizacije sploh. Saj je DMZ na svojih kongresih v Bukarešti in Beogradu organizirala kot peto stalno komisijo an-tirevizijonistično, ki naj v bodoče paralizira vsa dijaška revizijonistična gibanja v Srednji Evropi. Da so torej poleg kulturnih zlasti še politične vezi družile DMZ z CIE in opredeljevale njune medsebojne odnose, je jasno. Prav tako je pa tudi jasno, da ustvarja nova politična konstelacija, ki jo ustvarja rimski sestanek Lavala in Mussolinija, Dijaški mali zvezi nove probleme, katerih uspešna rešitev je nujno odvisna od notranje organizatorne konsolidacije DMZ. Verjetno je, da nove politične naloge DMZ ne bodo ostale brez vpliva tudi na njene kulturne naloge. Kakšna morajo biti v bodoče pota DMZP Kakor je težko dati na to vprašanje že danes odgovor, moremo podati vendar karakteristično njeno bodočo linijo, ki jo bo morala zasledovati: notranjo njeno utrditev, sodelovanje z vsem di-jaštvoin držav MZ, zlasti pa iskanje novih lastnih Narodna galerija in akademska mladina Narodna galerija je edinstvena kulturna lustanova v Sloveniji in v državi. Bila je osnovana 1. 1918., ob zatonu svetovnega požara. Ustvarjena v naših skromnih prilikah z namenom, da » ... naj zbere in ohrani najbol jše umetnine vseh časov, kar jih je ustvaril slovenski genij, in naj razkrije vsemu svetu obstoj in bogastvo naše vpodabljajoče umetnosti«, kot utemeljuje oklic, publiciran ob snovanju NG. Za sleherno kulturno ustanovo v Sloveniji je ob (nastanku nešteto ovir in težav. V končni fazi se očituje zbirka NG kot zrel in smotreno urejen organizem; ni videti duševnih naporov za ostvarjenje čim vernejšega obličja naše likovne umetnosti v pričujoči zbirki, le oni, ki je bil sredi bojev za izluščenje jedra iz I,iča in kaosa v približno otipljivo obliko predstave o Narodni galeriji, ve zanje. V zbirkah NG srečaš često znane obraze iz naših vrst, zanimanje je razveseljivo, vendar ■le-to ne zadošča, ne smemo ostati le slučajnostni ogledniki umetnin, zavestno si moramo svoji.ti notranje lice naše likovne umetnosti. Študij strokovnih del, lastno doživljanje originalov in smotrno vodstvo nas dovede k boljemu umevanju likovne umetnosti. Na originalih se nam izuri oko in veča se nam sigurnost presoje. Obiske v Narodni galeriji in muzeju oprimo z izleti v našo pokrajino, v naša mesta. Fiziognomijo arhitekturnega ustvarjanja moremo spoznati do dna le iz osebnega videnja. Prirodno nagnjenje do umetnosti in živ kontakt z njo ima za posledico intenzivneje dojemanje slikarskih, kiparskih in arhitekturnih vrednot. Nerazumevanje umetnosti je vsakdanji pojav, številni so vzroki. Naša duševnost je čudežen sestav premnogih zgibov, eden teh kliče tudi po umetnosti, potrebno je zadovoljiti naravno hrepenenje radi lastne obogatitve in vsled dolžnosti napram občestvu. Le kulturno, razgledana, v svoji zemlji zakoreninjena akademska mladina s temeljito poklicno naobrazbo v harmonični uravnovešenosti bo znanilka lepše bodočnosti svojemu rodu. Po zakonu generacij nas usoda privede nekoč na vodilna mesta. Tedaj morajo postati nemogoča absurdna dejstva današnjega popolnega neumevanja in omalovaževanja naših najodličnejših ustanov. Klavrna doba sedanjih dni dopušča možnost rubežni Narodne galerije, če vsled pičlih sredstev iz javnih virov ne more zadostiti davčni obveznosti... Naš rod mora najti pravo pot in oskrbeti izdatne dotacije za najodličnejše ustanove v zavestni in pravični meri med važnimi in manje važnimi, ne da bi se sramotila kogarkoli. Navodilo za ogled razstavljenih zbirk in kratko zgodovino NG je napisal dr. Fr. Stele. Vodnik informira o gradivu, ki je razdeljeno in uvrščeno v 12 oddelkih časovno in stilno zaokroženo 7 kolikor dopušča izbor del. NG je živ organizem in bo še dolgo let gibek v naraščanju pomembnih in izločevanju manje pomembnih del. Najstarejša dela v XIV. stol., ki tvori s XV. stol. našo gotiko. Zač. XVI. stol. je široko prikazan v umetnosti razstavljenih del. Baročna umetnost .* XVIII. stol. na slovenskih itJeh najobsežnejša, je v zbirki sosednje dvorane. Naslednja doba je več ali manj v risu klasicizma in Bieder-meierja. Koncem XIX. stol. se okrepi realizem in romantična struja, a poleg teh se oglaša tenden- ca k impresionizmu, katerega izoblikuje generacija slov. impresionstov močno diferenciranih, med seboj v barvit akord slovenske moderne. Dela povojne generacije in najmlajših zaključujejo zbirke prejšnjih stoletij in nam odgrnejo knjigo sodobne umetnosti stremljenj in porazov naših dni. Kiparski oddelek obsega skulpture iz konca XIX. stol. in dela sodobnih kiparjev. Zbirka grafike, ki je mišljena kot menjajoča se razstava, je nameščena tudi v tem oddelku. Novejša obogatitev galerije je kabinet tujcev, ki je in-struktiven in more pritegniti pozornost poznavalca umetnosti v preteklosti. Ob stopnišču po hod- dniku so mavčni odlivki antične skulpture. ____________ Katalog vseh razstavljenih del NG sestavlja umetnostni zgodovinar dr. Izidor Cankar. V zgoščeni obliki bo obiskovalec informiran o vsem bistveno pomembnem. Katalog bo znanstveno pomagalo za razstavljeno gradivo, opozarjal pa bo hkrati obiskovalca na značilnosti, ki sicer ostanejo večini prikrite. Posečajmo često NG, ne begajmo iz dvorane v dvorano, navežimo intimen razgovor s posameznimi deli in ne plašimo se ttuda, da si osvojimo •tudi ona dela, ki so nam spočetka tuja. V okviru tedna naše kulture na ljubljanski univerzi se morda more organizirati strokovno vodstvo z uvodnim predavanjem za akademike, ki so o slovenski likovni umetnosti slabo poučeni. Mi moramo bolje od drugih poznati dela naših pradedov, skratka našo zgodovino in razsežno kulturo, da moremo pogumno treti v bodočnost kot bodoči voditelji naroda, ki pričakuje, da bo vsak izpolnil uspešno svoje mesto in z vso sigurnostjo ločil zrno od plevela ... A. S. Naši javnosti Beda med našimi akademiki je vedno hujša in v teh težkih zimskih dneh je prikipela do vrhunca. Številni akademiki so danes brez zadostne obleke, v nezakurjeih sobah jim je onemogočeno študiranje in mnogi poznajo le po en obrok hrane dnevno. Akademiku je težko pokazati svoje pomanjkanje in če hoče dobiti skorjo kruha, je skoro vedno prisiljen ponižati se. Zato so vsi 'akademiki ljubljanske univerze složno organizirali Akcijo za pomoč revnim akademikom, ki stoji pod pokroviteljstvom rektorja g. dr. Ramovša in tako jamči, da bo podprla akademike le z ozirom na njihove potrebe. Zato se obračamo na vse inteligente, indu-strijce, trgovce in druge pridobitnike, da nam priskočite na pomoč. Prilagamo položnico; če bi raje darovali v blagu, Vas prosimo, da ga odpo-šljete na naslov: Akcija za pomoč revnim akademikom, Ljubljana, univerza. Dobrodošla nam je pomoč v kakršnikoli obliki. Dalje prosimo posameznike v Ljubljani, da bi bilii pripravljeni sprejeti kakega akademika na prehrano, četudi le po en dan v tednu. Če bi nas mogoče pomotoma prezrli, si Vas dovoljujemo obvestiti, da Vas bosta posetila po dva zastopnika po 20. januarju. Vsa akademska mladina bo znala Vašo dobroto ceniti. Akcija za pomoč revnim akademikom ljubljanske univerze. Med revijami ZNANSTVENI VESTNIK. akademske založbe je nova revija, ki bo izhajala četrtletno pod uredništvom slavista dr. Mirka Rupla. Založnik ima z njo pač namen poglobiti svoje zveze z naročniki, znanstvenemu svetu pa bo lahko koristila kot posredovalni organi med njihovim delom in slovensko inteligenco. V tein bo njen pomen, saj imajo naše znanstvene publikacije sicer le ozek krog naročnikov, čeprav je v njih marsikaj, kar bi moralo med ljudi. Prva številka nove revije prinaša dobre informativne »sestavke o organizaciji našega znanstvenega dela, posameznih institucijah, nekatere ocene, drobiž ter pedagoško literaturo. Med vrstami nekje bereš celo prvo vesi o novem slovenskem mecenu ... DOM IN SVET je presekal gordijski vozel svojega počasnega izhajanja s trojno številko. Cela knjiga za zaključek letnika. Vsa v duhiui pravoverne ideologije DiS-a, v kateri se navidezno, kljub vsemu, lepo združujeta obe generaciji, stara in mlada, s čemer se ne more pohvaliti nobena druga naša revija. Izmed bivših tovarišev z univerze je obogatil El,bin Bojc bogate ideološke zaklade DiS-a z novimi 5 stranmi ideoloških razglabljanj, topot o krščanstvu in marksizmu ob svobodnem prelomu kulture, ikxla s presenetljivimi zaključki: »Če pogledamo v kulturno zgodovino, opazimo res, da gospodarsko življenje vse doslej še ni bilo idealno urejeno, tako' namreč, da bi bili pri njem soudeleženi v zadostni eksistenčni meri vsi ljudje v nekem zakonitem reda in da sta zlasti fevdalizem in kapitalizem grešila v tem. l ako nosijo tkzv. marksistični načrti, ki so zrasli ob Mar k sovi analizi kapitalističnega gospodarstva resda nove vsebine, a ta se skuša danes dejansko sprovesti ločeno od ostalih višjih kulturnih vrednot in na revolucionaren način.« In dalje: »Naša dolžnost je zdaj le, da to časovno gibanje kot sodobni kristjani poduhovimo in očistimo v svitu večnoveljavnih zakonov krščanstva.« (DiS, 1934, 342-3.) In tu mu poda roko France Vodnik v naslednjem članku »Nekaj pripomb k slovenskemu vprašanju«: »Naj kdo imenuje takšno gledanje »materializem«, a res je vendarle, da je na primer gospo-darsko-socialni red nujna in naravna osnova duhovne rasti in kulturnega napredka. V hierarhiji vrednot moramo gotovo priznati prvenstvo duha, empirično pa je materialno življenje predpogoj duhovnega, dasi seveda ne njegov izvor, kakor trdijo pripadniki in zagovorniki historičnega materializma.« (DiS, 1934, 441). Ali je to še katoliški idealizem? Ali pa morda vendarle tudi katoliška mlada generacija ni pravoverna? Dr. Ivan Grafenauer poskuša v razpravi »O pokristjanjevanju Slovencev in početkih slovenskega pismenstva« ovreči profesorja Kidriča tezo, da gre v zgodnjih slovenskih zapiskih in ohranjenih pisemskih spomenikih iz predprotestantov-ske dobe za osamljene slučaje prireditve nemških tekstov in ne za kako literarno tradicijo, ki so jo ustvarili kasneje šele protestanti. Razprava P°ti, za lastnimi ideali, ki naj bodo emancipacija UJeS^ političnega varuštva. vsiun U^'l° Pa. Je vprašanje, ki ga moramo pred- loiram11'1^danes DMZ res kos svojim na- do n ion!1 ®cn Je odnos slovenskega študenta do njenega programa in dela. pč. je pisana strastno in za naš revijalni tisk nenavadno ostro. Prvi urednik Doma in Sveta France Koblar pa je v uvod esejistične literarno-zgodovinske študije o Domovini kot osrčju Meškovega čuv-stvovanja in hotenja ob priliki pisateljeve 60-let-nice zavil visoko' aktualno »tehtno zgodovinsko vprašanje«. Ta uvod je vreden poglobitve. Trd, a pravičen in potreben obračun. Bavi se s problemom domovine, kot je bila pojmovana v različnih dobah. Prvotna domovinska vezje bila pra-ljubezen do zemlje in človeka hkratu in zavest skupne lasti, točno oddeljene od druge, tun j e zemlje. I oda mi nismo ostali samostojni. Tuja oblast pa vedno skuša preurediti življenje podrejenega naroda po svojih družabnih uredbah in preobrača tudi skupno mišljenje in čuvstvovanje. uničuje prvotni pojem domovine in na njeno mesto postavlja alegorijo moči in sile, v katero se trajno more vživeti le koristolovec in slabotnež. Koblar ugotavlja, da je našo domovino branil le kmet..., da danes, kot sta nekdaj v fevdalnih časih absolutni vladar in država pritegnila nase vse izobražence, ki so prišli iz naroda in jih pre-ustrojila v ponižne služabnike, da so skoraj brez sledu izginili v tujstvu, v novem času večinski nacionalizem v službi države ali država v službi nacionalizma vzgajata v manjših narodih rene-gatstvo, gnilobo sredi naroda..., da je v podobi popolne vdanosti, pokorščine in višje kulturnosti ta gniloba okuževala narod... in da se je zdelo, da v takih dobah more odločiti le brezobziren boj do skrajnosti, da pa smo Slbvenci imeli vedno le čisto misel, nravno silo in pravico kot orožje v neenakem boju in da se zdi, da je to tudi vsa skrita moč našega narodnega življenja danes. In Koblar počasi preide k Mešku. Kako zelo pa sta jasnost in obtožba v tem vprašanju potrebni, dokazuje dejstvo, da je istočasno izšel uvodni članek z enako vsebino v zagrebški reviji NOVA EVROPA, december 1934, z naslovom »Monopoliziranje ro-doljubja«, ki ugotavlja, da pravi rodoljubi, tisti iz dob, ko se pojm naroda še ni kril z današnjo državo, težko prenašajo bahavo razmetavanje z jugoslovenstvom in patriotizmom, ki ga danes prakticirajo med Hrvati razni poedinci in nekatere skupine neodrejene preteklosti in lahko spremenljivih prepričanj, ki so potegnile za seboj tudi neuke in nepoučene ljudi, posebno omladin-ce, med katerimi dobro misleči odstopajo svoja mesta tistim, ki — čim so stopili na javna tla — že iščejo lestev, da bi se čim hitreje in čim lažje povzeli do kariere ali materialnih koristi. Očita jim, da ne vedo, v čem je obstojal nacionalizem v tuji državi, pod večno pretnjo neprijateljevega udarca, da ne pojmujejo važnosti in vrednosti nacionalne zavesti, pa jo uporabljajo zastonj, blasfemično, vsak trenotek, v vsaki priliki in ne-priliki, čeprav je to ena izmed onih velikih stvari, ki bi se morale rabiti oprezno in izjemoma, ta-korekoč s pobožnostjo. Nauk, ki bi se mogel s pridom porabiti tudi pri nas in tudi na univerzi... LJUBLJANSKI ZVON 12. številka, ki je pravkar izšla, je veren znak ldtnika. Mladi urednik do zadnjega ni živel v dobrih razmerah s svojo generhcijo, ker ni kazal volje, da bi bil sonosilcc njenih teženj, pa se je zgodil absurd, da je ob svojem nastopu skušal znova organizirati staro generacijo, mesto da bi Z današnjo številko smo povečali obseg našemu listu, ne da bi mu obenem zvišali naročnino, Zato pa nujno prosimo vse naše naročnike, da nain gotovo nakažejo zaostalo naročnino, oziroma ostanejo še naprej čitalci in plačniki »Akademskega Glasu«. Obenem se obračamo na vso našo javnost, ki uvideva potrebo našega glasila, da daruje po možnosti v tiskovni sklad »Akad. Glasu«. Uprava. Akademska založba V prvem hipu bi človek mislil, da je bila organizirana na univerzi ali da je osnovana celo na iniciativo rektorata univerze, ki drugod res izdaja svoje publikacije. Pa ni tako. Akademska založba je delo privatne iniciative, toda zasnovana s smelim programom. Poleg treh znanstvenih knjig letno in informativne revije izdaja za naše razmere izredno delo »Mo-numenta artis sloveiiieae« dr. Franceta Steleta. K profesorju Cankarja orisu razvoja evropske umetnostne zgodovine v izdaji Slovenske Matice dobimo še bogato delo o domačih umetnostnih spomenikih. Izdaja bo v velikem formatu in enobarvnem tisku. Izhajala bo v mesečnih snopičih skozi 2 loti. Od treh knjižnih izdaj je prva, Slod-njakova zgodovina slovenskega slovstva že izšla (morda se kasneje še povrnemo k nji z obširnejšo oceno), Ramovševa Zgodovina slovenskega knjižnega jezika in Dolenčeva Zgodovina slovenskega prava izideta tekom leta. Obe deli bosta v svojem področju orali ledino, zato bo njihov splošno kultnimi pomen prav tako velik kot strokovni. Zasnovo in program Akademske založbe moramo na univerzi najtopleje pozdraviti. Za izpopolnitev vrzeli v leposlovni literaturi po velikih reorganizacijah slovenskega založništva v zadnjih letih ros nismo bili v skrbeh, na možnost' izdajo znanstvenih del izven okvirja starih utrjenih založnic, kot je na primer Slovenska Matica, pa smo morali radi trpkih razočaranj, ki so jih doživela naša znanstvena društva pri naporih, da bi ohranila svoje postavke v raznih proračunih, gledati z upravičenim dvomom. Stare univerze in akademije imajo v ta namen znatna premoženja in podpore, pri nas ni ničesar, zato so posamezni pojavi privatne iniciative vredni vse pozornosti in odobravanja. Res je zaradi naše maloštevil-nosti knjižni trug sorazmerno majhen in hrani za izdaje znanstvenih knjig še vse drugačne nevarnosti kot pa leposlovje. Toda spretna organizacija in menda res večje povpraševanje in zanimanje za knjige pri nas kot drugod, bosta prinesla tudi te znanstvene izdaje v marsikatero slovensko hišo. bil v revijo uvedel svojo, mlado; usmerjenost založnice je težave še povečala. Ko je okusil spoznanje, je iskal izhoda. Zato kažejo poznejše številke izpremenjeno sliko. Njih težišče je v znanstvenem delu profesorja Kidriča in objavah nekaterih socialno usmerjenih pisateljev: Juša Kozaka, Ivana Kovača, Klopčiča, Krefta, Seliškarja, Košaka, Grahorja itd. Profesor Kidrič je v esejih »Prešernove Lavre« izbrisal s pesnika in njegovih ljubezni patino narejene literarne veličine in zavrgel vso izkon-sitruirano navlako, ki jo je v desetletjih zneslo prešernoslovje, da je mogel na podlagi temeljitega predštudija in s pomočjo modernih pomožnih znanstvenih metod prikazati Prešerna in njegovo okolico v vsej globoki človeški podobi. Razprava nima primere v slovenski slovstveni zgodovini. Risanje miljeja, psihološke potankosti, analiza vseh raznoterih momentov, ki so gibali takratno družbo, iz sto malih karakteristik zgrajena iu v sebi zaključena slika dobe, razmer in ljudi dajejo slutiti epohalno knjigo, v kateri bo avtor prešel meje znanstvenega dela. Od ostalih že nekaj časa sem Juš Kozak ne piše. Drugi so jasni, Košak se je v zadnji številki povzpel do izpovedi: »Danes se mora vsakdo, tembolj pa še kulturni delavec, določno opredeliti. Borba sodobnega človeka za socialno, gospodarsko, politično, pa tudi kulturno preureditev sveta je tako pereča in tako huda, da je nemogoče stati ob strani, oziroma biti nevtralen. Zato se bo moral vsak kulturni tvorec, pa naj bo pisatelj, esejist, kritik ali karkoli že, odločiti za eno ali drugo smer; prav tako pa se bo moral seveda odločiti tudi urednik revije. Doba kompromisov je prešla, treba je jasne in borbene idejne usmerjenosti.« Urednik LZ-a pa je na platnice ob novoletnem vabilu na naročbo napisal: >Z vsem dosedanjim delom je Ljubljanski Zvon izpričal svojo globoko zasidranost v slovenski miselnosti, svojo svobodoumnost, borbenost in sodobnost.« Težišče je v besedi svobodoumnost, ki se lahko različno tolmači. Ali kot vez z znano tradicijo, ali pa kot vrata, ki odpirajo vse moižnosti. Ali pa je tudi samo beseda. CITČ UNIVERSITAIRE francoska akademska revija, ki izhaja v Parizu iin velja za nekak centralni mednarodni dijaški organ, prinaša v zadnjih dveh številkah dva članka o Jugoslaviji. Zanimivo je, da avtor ni iz akademskih vrst, ampak predsednik zunanje-po-litične komisije francoskega parlametna. Članka sta splošno informativna in zelo aktualna. Psiček in kozel Pastirček mlad je psička si najel, da na drobnico pazil bi skrbno, če razkropiti bi se mu hotela; in psiček lajal je vesel na ovce, koze, kozle in kozice, in grizel jih, če šle so za mejice, a če se mu je kozel v bran postavil, brž za hrbet pastirjev se je skril, in če ga skušal kozel je doseči, z gorjačo ga pastir je koj oplazil, da je poparjen hitro v kraj odlazil, skrbno premišljujoč modrost, sledečo: Če si za hrbtom komu — hrabro lajaj, če sam si, pazi se in ne razgrajaj! Stimulum. Po univerzi Profesorska knjižnica pravne fakultete je najlepša in najbogatejša na naši univerzi. Samo škoda, da je študentu tako zelo odmaknjena. Zdi se, kakor da bi vsa leta od ustanovitve univerze pa do danes skušala in znala ohraniti napram nam študentom neko aristokratsko distanco, kakor da bi se bala — ne moremo se ubraniti tega vtisa — našega vulgarnega dotika. Število izposojevalcev iz vrst slušateljev je tako sramotno neznatno, da mora obrniti nase našo pozornost. Predvsem: naj nikar to majhno število ne služi zopet kot »najboljši« dokaz, da se študenti zai resen siludij ne zanimajo. Potrebe po knjigi, leposlovni ali znanstveni, je treba aktivno ustvarjati in jih vzgajati; ne čakati, da okrnejo. Vzroki te navidezne desinteresiranosti študentov so — to vemo — globlji, kot se na prvi pogled zdi in bo potrebno o njih spregovoriti. Danes naj opozorimo samo na dve okolnositi, ki vprav pri slušateljih pravnikih ovirajo tesnejšo povezanost z velikim, a za študente na žalost mrtvim bogastvom, ki ga predstavlja knjižnica pravne fakultete. Prva okolnost je dejstvo, da slušatelji prav- Ramovš pokazal res veliko razumevanje za be mki vse do danes nimajo niti enega seminarske- l(i0! fcj je je tudi med študenti dovolj in z naglim ga prostora za sitrokovni študij, ki more sicer sklepom nabavil 15 mesečnih kart za hrano v najintenzivneje posredovati stik s knjigami in Del. zbornici. Preko 2500 dinarjev. Uganka, od dati orientacije v strokovni literaturi. Res je bila kjc je jjjj denar, ker je znano, da rektorat sam sicer predlani spremenjena profesorska čitalnica zaradi nizkih subvencij ne živi v dobrih gmot-v citalmco za študente. Vendar je popolnoma ne- nj]j razmerah. Hrane so se razdelile med najpo- zadostna: komaj 12 stisnjenih sedežev pri ca 500 trebnejše — po ničemer drugem se ni vprašalo, s usa e ji pravni 1 . ^ Rektor je pričel akcijo za neodvisno akademsko ruga o o nos je o orni in nesodobni si- menzo, kot se je pravkar osnovala v Beogradu, stem izposojanja knjig