• Po Sloveniji kroži |420 stotakov, ki pridejo
v poštev za nagrado
' ; . .»
na$ razpis na strani ' Nagrado dobi vsak, k* predloži izžrebani stotak Jn 4 kupone iz
ŠWt iwft 1*8^»
8 STRANI
ČLANKOV IN SLIK Z VSEH PODROČIJ POLITIKE, ZNANOSTI, UMETNOSTI IN RAZVEDRILA
TEDNIK
»SLOVENSKEGA
POROČEVALCA«
<3 0
Vl-ci.
LJUBLJANA
Z razvojem tehnike se množe tudi poklici. Tako smo imeli najprej samo časopisne reporterje, potem prve fotoreporterje s črnim suk-nom čez glavo, ki so se deloma razvili v filmske reporterje. Za njimi so bili do nedavnega radioreporterjl najsodobnejši svojega roda. Nedavno pa je nastala z izdelavo prve prenosljive televizijske kamere nova vrsta reporterjev. Televizijski reporter drži v rokah televizijsko snemalno kamero, ki bi jo po videzu in velikosti lahko zamenjali s filmsko. Svoje snemanje spremlja z napovedovanjem in komentarjem, za kar mu služi majhen mikrofon, vdelan na zadnji strani kamere. Na hrbtu nosi pripravo z anteno za oddajanje posnetkov in za sprejem signalov od centrale. Vsa priprava tehta z akumulatorji vred štiriindvajset kilogramov. Za ravnanje s pripravo zadostuje en človek.
Lova na kite v širnih antarktičnih morjih se je v letošnji zimi udeležilo 18 ekspedicij s skupaj
20.000	mornarji in lovci.
Da bi preprečila prekomerno iztrebljanje kitov, je mednarodna komisija, ki nadzoruje lov na kite, prepovedala lovcem, da bi letos ujeli več kot 15.000 kitov, kar je za 500 kosov manj kot lansko leto. Današnji ki-tolovci niso več le avanturisti, kot so bili včasih, ko so odhajali na lov z majhnimi čolni in se izpostavljali nevarnosti, da jih kit z enim samim zamahom repa sdrobi kot orehovo lupino. Danes so metode lova že tako izpopolnili, da bi v nekaj letih popolnoma iztrebili te orjake Antarktike. Komisija za zaščito kitov hoče preprečiti, da bi se v Antarktiki ponovilo to, kar se je zgodiio v devetnajstem stoletju v Arktiki, ko je lov na kite zavzel tak obseg, da so večino velikih kitov popolnoma iztrebili.
kratkem času privedlo do popolnega iztrebljenja redke vrste velikih kitov.
Zoologi si prizadevajo, da bi natančno ugotovili, kakšne so rezerve kitov v Južnih morjih. 2e dva meseca se številna ekipa strokovnjakov ukvarja s »štetjem« teh velikanov. Z norveško ladjo križarijo danski, norveški in britanski znanstveniki po širnih morjih okrog južnega tečaja. V vsakega kita, ki ga opazijo, izstrelijo neškodljivo jekleno cev, ki obleži v kitovem telesu. Tako je kit zaznamovan in pozneje, ko take kite ujamejo, lahko po teh najdenih ceveh izračunajo približno število še živih kitov. To štetje pa ima še drugo dobro stran za znanstvenike, — lahko bodo ugotovili, kaj je resničnega na teoriji, ki pravi da se kiti vsako leto zbirajo ob določenem času na istem kraju in se pozimi pomaknejo bolj proti severu, celo do tropskih voda.
Stara teorija, da dočakajo kiti v svoji rasti Metus&lemovo starost, ne drži. Nasprotno, njihova rast je zelo hitra. Modri kit zleže po 11 mesecih živega mladiča, ki je dolg 7 metrov. Po osmih letih pa že preneha rasti. Njegovo življenje se konča pri približno 20-tih letih. Način prehranjevanja je morda najbolj čuden pojav v življenju teh morskih pošasti. Na površini Antarktičnega oceana plavajo mikroskopsko majhne rastlinice, ki dajejo vodi olivno zeleno barvo, razen tega se iz globin oceana nenehno dvigajo na površino živalice-plankton, ki skoraj popolnoma prekrivajo površino morja in so najboljša pretirana modrih kitov. Želodci teh ogromnih živali so nenasitni. Modri kit lahko zaužije naenkrat do dve toni planktona. Tako ogromne količine hrane potrebuje zato, da vzdržuje rezervo maščobe, ki se nabira pod kožo in ga varuje, prav tako kot ostale sesalce krzno in ptice perje. Samo plankton, ki so ga v morju neomejene količine, lahko zadosti prehranskim potrebam teh največjih sesalcev, kar Jih je človek kdajkoli poznal. Dorasli modri kit je dolg 25 metrov, njegova teža pa doseže tudi 150 ton. Iz ujetega kita dobijo do 25 ton olja.
Hemingway v Benetkah
Znani pisatelj Ernest Hemingway je dospel iz Afrike v Benetke. Pisatelj se bo zadržal kakšen teden v Benečiji, nato bo s svojim prijateljem Adamon De Simon odpotoval najprej v Francijo in nato v Španijo. Od Mombasa do Benetk ga je zdravil zdravnik na ladji »Afrika* in je ugotovil, da je Hemingway zelo potrpežljiv pacient in edino, česar ni opustil ves čas potovanja, so bile steklenice šampanjca.
Njegova žena Mary je napravila več posnetkov, ki jih bo priobčila v ameriških revijah, ki bodo objavile pisateljeve dogodivščine v Afriki.
AMERIŠKA AKADEMIJA ZA SLOVSTVO IN UMETNOST ODLIKOVALA HEMINGYVAYA
Ameriška akademija za slovstvo in umetnost podeljuje vsakih pet let ■nagrade vidnim ameriškim umetnikom. Letos je vodstvo te ustanove pred kratkim sklenilo, da podeli to odlikovanje pisatelju Ernestu Hemingv}ayu. Dne 26. maja 1954 mu bo na posebni slavnosti podeljena posebna plaketa in nakazilo 1000 dolarjev.
V	prejšnjih letih je to odlikovanje akademija podelila že znanim ameriškim slikarjem, kiparjem, pesnikom in dramatikom.
Ubitega kita tlečejo na ladjo
Antarktični ocean je tako postal zavetje kitov. Med drugo svetovno vojno se je lov na kite skrčil na minimum in tako so se kiti-velikani spet razmnožili v mrzlih vodah južne poloble, toda družbe, ki trgujejo s kitovim oljenj so vedno bolj vzpodbujale lovce k lovu in tako so samo lani ujeli okrog 16.000 kitov. Znanstveniki so se ob tej številki igrocili in enodušno protestirali proti takemu uničevanju, ki bi v
BOJAN ADAMIČ V DEŽELI GAUCHOV IN TANGOV
Ko me je lepa stewadessa v velikem štirimotornem letalu družbe »Aerolineas Argenti-nas« z ljubeznivim smehljajem opozorila, naj vendar že sedem in se privežem, sem se spomnil, kako sem resnično potreboval stol pred nekaj dnevi v Ljubljani, ko sem preči tal pismo iz Beograda, ki mi je na kratko sporočilo, da sem član jugoslovanske delegacije za filmski festival v Mar del Plati.
Najprej sem premišljeval, če je to sploh res, kdo bi utegnil biti neznani »stric«, ki se me je spomnil, in mi za pismo ni bilo več mar, ker sem ga imel za prijetno potegavščino. Toda priromalo je še drugo pismo z nujno zahtevo po potnem listu, potrdilu o cepljenju ter sploh po vsem, kar je za tako dolgo potovanje potrebno. Tako mi torej ni kazalo nič drugega in sem se vdal...
Ne bom vam opisoval, kako smo se — seveda v jedilnem vozu Simplon-Orient ekspresa — naposled srečali člani jugoslovanske delegacije: Marija Crnobori, ki jo vsaj na videz nemara poznate, Vlatko Pogačnik, režiser iz Beograda, Branko Bauer, režiser iz Zagreba in Željko Kuntera, komercialni direktor Jadran-filma. Tudi vas ne bom dolgočasil, kako je bilo s carino in »našimi« dolarji; morda bi lahko kaj več povedal, kako so nas »sušili« rimski nosači; niti kako so nam za razne »usluge« in »papirje« pobirali kar iz žepov — tisto malo denarja, ki smo ga imeli s seboj.
KONČNO V LETALU
Vožnja z letalom tja in nazaj in sploh vse stroške je prevzela argentinska vlada, ki nas je na festival povabila. Ta brezplačnost je napravila nekaj ovinkov, preden se je začela realizirati. Sicer pa vstopimo v letalo in počakajmo, da odletimo.
Končno smo vendarle sedeli v letalu. Poleg nas so bili še trije člani madžarske delegacije. 2e ko smo bili na letališču nas je tajnik letalske družbe seznanil z njimi, češ da bomo pač 40 ur potovali skupaj. V pogovoru nam je šla angleščina precej težko, šele ko smo *e vračali, smo ugo-
tovili, da skoraj vsi govorimo najmanj iskali. Opazili pa smo, je res lep. Vendar človek ne nemško. Ne morem reči, da da so bili oni veseli prav vidi drugega — razen Korzike smo se ravno izogibali nji- vsake naše besede.	— kot samo vodo. Leteli smo
hove družbe. Nismo pa je niti Polet čez Sredozemsko morje v višini kakih 2.100 metrov. V
legom, da se počutim prav tako (Nadaljevanje na 4. stranij,
Harpuna je pripravljena
Stoletja staro truplo
je ležalo v bloku ledu. Oblečeno je v % črno tuniko, na nogah ima usnjene moka-	^
sine, v rokah pa drži torbico, v kateri so <► našli papigino perje in odrezane nohte —	*
nohte so Inke hranile od svojega rojstva J kot vražo proti zlim duhovom. Okoli + trupla so bile razmetane majhne zlate in + srebrne podobe.	.
Truplo hranijo sedaj v hladilnikih me- 4, dicinske fakultete v Samtiagu, da ga bodo + proučevali.	~	+
Stotine avtomobilov in tisoči kopalcev na peščenih obalah Mar del Pia te
Važna obletnica
Pred šestimi leti 7. aprila 1948 }e začel a veljati ustava Svetovne zdravstvene organizacije. Od tedaj ta zgodovinski datum vsako leto praznujemo kot »Svetovni zdravstveni dan«, ki je vsako leto posvečen eni obliki dela svetovne zdravstvene organizacije ali pa ose bi, ki je kakor koli bistveno prispevala k izboljšanju življenjskih razmer ljudi v vseh delih »veta. Letošnji dan je posvečen bolniškim sestram.
Dela ima Svetovna zdravstvena organizacij a seveda več kot je na razpolago sredstev ali strokovnjakov. Po uradnih statistikah OZN živita v revščini nič manj kot dve tretjini vsega človeštva — zato ni nenavadno, da vsako leto umre samo zaradi tuberkuloze nad 5 milijonov ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija seveda nima dovolj denarja (volje je na pretek), da bi stanje povsod popravila. Značilna za njeno delovanje pa je recimo tale njena akcija: na prošnjo turške vlade je v Carigradu delala celi dve leti posebna ekipa, ki je izšolala 450 zdravnikov in 500 sester, cepila z BCG nad 10.000 otrok in preiskala z radiografijo nad 60.000 ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija sodeluje v borbi proti tuberkulozi v več kot sto državah in ozemljih.
Kot že rečeno, je letošnji 7. april posvečen bolniškim sestram, ki so hrbtenica vsake zdravstvene službe, tako preventivne kot kurativne. Ob tej priložnosti ne bi bilo prav, če se ne bi spomnili Florence Nightingale, ki je pred sto leti v krimski vojni s svojo neutrudno dejav-'nostjo dosegla, da so prvič v moderni zgodovini uradno dovolili ženskam skrbeti za ranjence in ki je s svojimi poročili predvsem opozorila ves svet na škodljive posledice pomanjkanja zdravstvene službe. S tem se je pravzaprav začelo njeno življenjsko delo. Kljub oviram, ki so izhajale iz nazadnjaštva in nerazumevanja v vodilnih krogih Anglije, se ji je posrečilo organizirati prvo zdravstveno službo rajonskih sester, ki je še sedaj vzorec za zdravstvene službe povsod po svetu. Ustanovila je prvo šolo za bolniške sestre in postavila tudi načelo, ki velja še danes: mesto bolniške sestre ni samo v bolnišnici, marveč tudi na domovih, kjer mora posredovati vsem ljudem osnovne pojme higiene in jih s tem obvarovati bolezni.
Čeprav je v zdravstveni službi še vedno mnogo pomanjkljivosti, je danes že močno napredovala. Ugotovitve statistične službe Svetovne zdravstvene organizacije veljajo deloma tudi za nas. V vgeh deželah opažajo, da se prijavlja za poklic bolniških se&ter mnogo premajhno število deklet. Vzroki so splošni: predolg delovni čas, mnogo premajhne plače in ponekod tudi podcenjevanje tega poklica. Proti tem pojavom se je Svetovna zdravstvena organizacija sklenila odločno boriti.
V	zvezi s svetovnim zdravstvenim dnevom pa se moramo tudi mi spomniti naših lastnih tradicij, ki izhajajo iz osvobodilne vojne. Malo je namreč dežel, ki bi se lahko pohvalile s tako požrtvovalnimi zdravstvenimi delavci, kot so naši. Ko proslavljamo 7. april, naj nam bo pred očmi svetel Uk četne bolničarke, ki je bila v snegu in pod sovražnikovim ognjem vselej pripravljena žrtvovati svoje življenje, da bi rešila borca-ranjenca ali bolnika.
Ce kaj, potem je sovjetska ponudba zahodnim velesilam, po kateri naj bi odprli Rusom vrata v Atlantski pakt, predmet razpravljanja in komentiranja v zadnjem tednu.
KakSen naj bi bil pravi pomen tega nenavadnega predloga, ne ve nihče. Eni pravijo, da hoče Moskva s tem pod-minirati enotnost med zahodnimi državami, drugi so mnenja, da j«
Moskva s tem svojim predlogom nakazala ceno za »vesoljni sporazum« med petimi velesilami; tretji menijo, da je ta hudomušni predlog posledica neurejenih razmer znotraj »sovjetskega bloka« in da naj bi ta predlog bil znak »popuščanja«.
V Sodomi in Salomonovih rudnikih
Puščava, kr bo
postala
Lahko bi našteli še vrsto drugih pripomb; naš karikaturist pa se je omejil na en problem: na eksplozije atomskih in vodikovih bomb... Kaj če bi ob tem nenavadnem dimu Elsenhower in Malenkov pokadila »pipo miru«?
V	zadnjem času se je precej zaostril spor med Indijo in Francijo zaradi francoskih posesti v Indiji. Indijska vlada zahteva, naj se Francozi umaknejo s svojih posesti in jih prepustijo naravnemu zaledju. Se najostrejši je spor okrog mesta Pondicherry, ki ima nekaj čez 200.000 prebivalcev in leži južno od mesta Madras na znani Koroman-dijski obali (»Indija-Koromandija«), Pariška vlada je načelno privolila v referendum, toda vlada v New Delhiju je proti kakršnemukoli zavlačevanju in zahteva takojšnjo izročitev Pondicherryja in ostalih francoskih posestev v Indiji
Poleg tega mesta pa imajo Francozi še
tri postojanke na indijskem polotoku: Ka-rikal (60.000 prebivalcev), Mahž (15,000) in Yanaon (5.000), medtem ko so Chandenagor morali leta 1952 prepustiti po referendumu republiki Indiji.
Poleg francoskih posesti pa so v Indiji še portugalske kolonije, glede katerih je indijska vlada žs ponovno zahtevala v Lizboni, naj jih prepustijo Indiji; te naselbine so: Goa (v bližini Bombaya), poleg tega pa še Damao in otok Diu. Skupno število prebivalcev teh treh krajev znaša 625.000. Kolonija Goa je važno trgovsko središče, obenem pa tudi rudarsko področje, kjer kopljejo manganovo rudo.
CVETOČI VRT«
Skoraj sleherni dan naletimo v dnevnikih na poročila o napetosti med Izraelom in soiednimi arabskimi državami. V teh poročilih često omenjajo tudi pustinjo Negev. Prav pred kratkim je na tem področju prišlo do hudega obmejnega incidenta, za katerega meče izraelska vlada vso Krivdo na »neko jordansko oboroženo bando«. Ker je mešana komisija po mnenju vlade v Tel Avivu zavzela pristransko stališče, ki samo »spodbuja kriminalne in agresivne elemente v arabskih državah«, se je umaknila iz te komisije, s čimer so se razmere na tem področju še bolj zaostrile in resno grozijo, da bodo Izrael in sosednje arabske države spet zapletene v vojno...
O puščavi Negev je pred kratkim pisal v londonskem dnevniku »Daily Telegraph« H. Y. Martin. Ker nam Martin s svojim opisom pri-b izuje tainošnjo situacijo, objavljamo skrajšani prevod tega članka.
NEGEV — »OBLJUBLJENA DEŽELA
Pred nekaj dnevi sem z letalom, ki mi ga je dalo na razpolago izraelsko letalstvo, odletel iz Tel Aviva, da bi se spustil v Negev. Srečo sem imel, ker je bil moj sopotnik podpolkovnik Bcbech, oficir izraelskih inženirskih čet in poznani strokovnjak za Negev.
Preden smo se potopili v deževne oblake, mi je podpolkovnik pokazal, kako potekajo dela na novi železniški trasi za progo, ki bo vezala Tel Aviv z Berbešo.
Kmalu smo preletili Faludžo, ki leži na sredi poti med Hebronom in Aškelonom Filistejcev: ta hip smo vstopili v zračni prostor nad Negevom. Negev je peščena puščava, ki jo križa vrsta kamnitih gričev. Ta puščava se razprostira kakih 150 milj proti jugu vse do zaliva Akabe.
Naselbine, ki so se nizale pod nami, so bile čedalje bolj redke, dokler niso naposled popolnoma izginile. Kljub temu pa je puščava Negev »obljubljena dežela« za Izrael.
Od 4 in pol milijona juter izraelske zemlje so že do danes obdelali kakih 800.000 juter, od katerih čez 300.000 juter namakajo-Računajo, da bo moral Izrael približno leta 1980 prehranjevati 2 milijona ljudi. Če Izraelci med tem časom ne bodo razširili obdelovalnih površin, potsrr. bodo morali leta 1960 uvoziti 80 odstotkov svoje hrane. To pa bi bila pot, ki bi pripeljala v propad . ..
VODA, VODA IN SPET VODA
Prav zato pa išče Izrael svojo rešitev v Negevu; računajo namreč, da bi ta puščavska tla, brž ko bi dobila dovolj vode, postala v kratkem cvetoč vrt.
Da bi preskrbela to ozemlje z vodo, ima izraelska uprava za namakanje ali »Tahal« dva načrta. Prvi se nanaša na mrežo rezervoarjev. v katerih bi hranili deževnico, ki bi jo na ugodnih krajih zajemali s posebnimi nasipi. Toda pri teh načrtih trezno računajo z velikimi nesorazmerji glede padavin, kajti dežja pade čez vse leto v Negevu povprečno 10 do 25 cm. Tudi gradnja vodohramov je tvegana, zlasti ker so tla zelo luknjičava.
Prav zato pa se »Tahal« oslanja na svoj drugi načrt.
Nekaj dni pred svojim odhodom iz Tel
PRESENETLJIVA ODKRITJA
V	PUŠČAVI. NEGEV
Arheologi so odkrili tisoče cistern za hranjenje deževnice, ki so bile razmeščene v apnencu gričevja ob vsem južnem robu puščave Negev. Med kratkotrajnim deževjem se je voda s hudournikov nalovila v te cisterne, ki so mnoge od njih držale celo do 2000 kubičnih metrov. Tako se je voda ohranila va, dolgo sušo in je bila posebno dragocena predvsem zato, ker je voda v tem predelu slana.
Nabatejci, ki so pred dvema tisočletjema tod živeli, so morali dobro poznati namakalno tehniko. Zanimiv spomenik njihove Iznajdljivosti so kilometre dolgi kamniti nasipi po puščavi. Menijo, da so ostanki nekdanjih prekopov, kjer so rasle olive in vinske trte. Pesek je danes odprtine med kamenjem zamašil, toda znanstveniki bodo začeli s poskusi in morda bo v puščavi Negev spet ozelenela trata — prvič po sedmem stoletju n. št.
Zaostalo dežele še najbolj potrebujejo bolničarke, kajti zdravnikov primanjkuje in je zato medicinska strežnica včasih edini človek, ki lahko bolnikom nudi potrebno pomoč. — Slika je bila posneta v neki burmanski bolnišnici
Mralp Ba^ande noče biti h ve sl ing;
Se ves razgret od zmage nad dr. Jaga-nom v Britanski Gvajani je dosegel britanski minister za kolonije Lyttelton še eno Pirovo zmago: pregnal je kabako (kralja) Bugande Edvarda Willia,T'a Frede-ricka Davida Walugembe Mutebi Luwan-guia Muteso II.
Buganda je kraljestvo v okviru britanskega protektorata Ugande. Le-ta se razteza vzdolž ekvatorja. Okog nje leže Sudan, Tanganjika, Kenija in Belgijski Kongo. Večino prebivalstva tvorijo Afričani, kakih pet in pol milijona jih je. ilazen teh ilvi tod 35.000 Indijcev in zgolj 3.000 Evropejcev. Dežela je rodovitna. Poglavitna
lidaja taioplnnoialožnltko podjetja 87.01
• NAS TISK«. Odgovorni urednik dr. Ouiao Savnik. — UrednUtvo' Ljubljana, TomiiCe-va ulica I, telefonh 13-52 2	23-523.	«3-524
29-523 In 23-52« (Interna Itevllka 131. Uprava naroinlntkl In oglaanl oddelek i Ljubljana. Tomllfeva t. telefon: H-522, 23-*«, 23-521, SJ-S2J, 23-52» (Interna Številka 18). Številka tek. ra«, ort Narodni banki «01-T-42S
pridelka sta borr.baž in kava. Zlasti mnogo pa imajo bakra, kositra, volframa in kobalta. Ta bogastva izkorišča skoraj izključno tuji kapital.
Spor med kabako Muteso II. in guvernerjem Andrewom Cohenom oziroma ministrom Lytteltonom je izbruhnil zato, ker žele Britanci združiti Ugando z vsemi vzhodnoafriškimi deželami v federacijo. Kralj Mutesa II. se jim je postavil po robu, zavzemajoč se za neodvisnost Bugande, najnaprednejše dežele protektorata. Odklonil je nadaljnje sodelovanje z guvernerjem. Vlada ga ni več priznala. Odpeljala ga je z dežele z letalom, » v interesu reda in zakonitosti«.
Zdaj se 29-letnl kabaka sprehaja po Londonu seveda pod nadzorstvom. Dr. Jagan pa je potoval po svetu, da bi si pridobil podpore za boj proti britanskemu kolonializmu.
Britanski časnik »The Socialist Leader« je nedavno takole povzel temeljne vzroke pregnanstva kabake Mutese II.: »Očitno, nevarljlvo dejstvo je, da Je mladi kabaka, zavedajoč se moči naraščajočega nacionalizma, raje žrtvoval svoj tisočletni prestol, kot da bi v svoji lastni deželi igral vlogo kvlslluga.«
Aviva sem se zadržal ob mednarodnem mostu na cesti v Damask, 100 milj sever-od izraelskega glavnega mesta. Tu sem si ogledal področje južno od jezera Hula, kjer namerava »Tahal« obrniti tok reke Jordan, da bi voda tekla čez položni breg v kanal, ki .bi peljal do vodohrama nad Tiberijskim jezerom. Padec vode bi izkoriščali za proizvodnjo električne energije in bi z njeno pomočjo s črpalkami pošiljali vodo v drugi rezervoar, ki naj bi ležal nad ravnino pri obali. Od tod bi voda odtekala skozi ogromno cev do tretjega rezervoarja Faludže, kjer bi se tudi začelo namakanje Negeva.
SPOR S SIRIJO ZARADI JORDANA
Ce bo »Tahal« dobil pooblastilo za svoje načrte, bo lahko začel z delom, ki je preračunano za 2 in pol leti. Toda ta načrt je odvisen predvsem od rešitve spora s Sirijo, ki se upira, da bi odvajali Jordanovo vodo in se je zato pritožila pri Organizaciji združenih narodov.
O vsem tem sem razmišljal, ko se je letalo skozi peščeni vihar spuščalo k tlom. Na letališču me je čakal šofer, kaplar rusko-židovskega rodu, ki mi je bil za mojega bivanja v Izraelu zelo dober tovariš, čeprav ni znal nobenega jezika, s katerim bi se lahko pogovorila.
38 kilometrov smo se vozili po »petrolejski cesti«, ki ima to ime še iz dni, ko so v teh krajih brez uspeha iskali ležišča nafte. Tako smo prišli do tako imenovanega Velikega kraterja — ogromne kotline sredi hribov, ki se dvigajo 700 metrov visoko. Tu je danes glavni vir visokokvalitetnih fosfatov, ki so jih leta 1953 izkopali nad
120.000	ton.
NOVA CESTA
Blizu Velikega kraterja se cepita dve cesti: prva pelje v Sodomo, druga v Eilat. Eilat naj bi postal glavno izraelsko pristanišče v zalivu Akaba. Sedanja cesta v Eilat pelje vzdolž jordanske meje in zaradi tega ni posebno dobra za trgovske posle. Prav na tej cesti so Arabci pred dnevi napadli avtobus in pobili 11 Zidov.
Zato gradilo Izraelci novo cesto, ki bo dolga 170 kilometrov. Ce bi to cesto gradili na klasičen način z asfaltom, bi jih kilometer stal čez 20.000 funtov, delajo jo pa na preprostejši način In jih stane samo funtov za kilometer.
Kamioni so pripeljali na tisoče otrok iz vseh šol Izraela, ki so ob cesti med Tel Avivom in Jeruzalemom zasajevali drevesca v gaj židovskih junakov, šest milijonov drevesc bo govorilo svetu o šestih milijonih Zidov, žrtvah nacističnih taborišč in o žrtvah za novo državo Izrael.
Sli smo po-testi proti Sodorri, ki leži v dolini nekako 360 metrov pod morsko gladino. Kmalu smo prešli »mejo življenja«, mejo, za katero ni najti več nobenega živega bitja, ne biljk, razen tistih, ki jih je človek umetno zasadil v ta neplodna tla. Ta dolina je ostanek prazgodovinskega morja, ki je vezalo Rdeče morje z zalivom Akaba...
NAGROBNI SPOMENIK LOTOVE ZENE
Naposled smo prišli v Sodomo, kjer se dvigajo nove tovarne za proizvodnjo pe-pelike. Nad tovarno se dviga hribček Dže-bel Uzdom. Ta grič ni daljši od 8 kilometrov in ne višji od 150 metrov; toda ves je iz kamene soli, kar naj bi bil — po legendi
—	nagrobni spomenik pokojne Lotove žene.
Prebivalci Eilata so vredni sočustvovanja. V tem mestu piha oster veter »vsaj« 355 dni na leto. Izraelske oblasti nameravajo zgraditi velik pomol, ki naj bi omogočil tudi ladjam srednje tonaže, da se zasidrajo v pristanišču. V bližini mesta so nekdanji Salomonovi rudniki, kjer so kopali baker, ki ga je Salomon menjaval za zlato iz Ofirja . . .
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlilllllllllllllllllllllllllll
Hoover se boji majhnih atomskih bomb
Sef F. B. I. (Ameriške tajne policije) Edgar Hoover je obvestil policijske načelnike vseh ameriških federalnih držav in velikih mest, naj skrbno pazijo, da bi sumljivi ljudje ne vtihotapili v ZDA atomske bombe zelo majhnih dimenzij.
Policisti naj bi pazili zlasti na tiste predmete, ki so sicer majhni, toda obenem zelo težki. Hoover pravi, da tehta gmota urana ali plutonija, zgnetena v kroglo, ki ni večja od teniške krogle, dobrih 25 kilogramov. Šef F. B. I. pravi, da bi znala biti majhna atomska bomba sestavljena iz jekla in bi imela najbrž obliko cevi s premerom 5 do 25 cm. Pozval je policiste, naj sc ne dotikajo sumljivih predmetov, niti naj jih na odvijajo, pač pa naj jih pošljejo središčem, ki so bila ustanovljena v ta namen.
Predsednik Gvatemale
V	Caracasu -* glavnem mestuVe-nezuele — končana vseameriška
konferenca, se je začela z lepim poudarkom, naj M bila državam obeh Amerik za vzor dva velika Američana — J ames Monroe in Simon Bolivar. Prvi j*
kot predsednik
ZDA leta 1823 formuliral znano doktrino o mednarodnih odnosih, Bolivar, juritik južnoameriškega osvobodilnega gibanja, pa je tri leta pozneje sklical prvo konferenco vseh ameriških držav.
Ob pozivu na ta dva lepa vzora pa J« postal svet pozoren na dejstvo, da ima danes v Latinski Ameriki najvišjo oblast dvanajst oficirjev, ki so z vojaškimi zarotami sicer odpravljali stari absolutizem ga pa takoj zamenjavali z novim, v mnogih primerih še ostrejšim. Med oficirskimi oblastniki Latinske Amerike je najbolj zanimiv državni predsednik Guatcmale, o kateri se je tudi največ govorilo na vse-ameriški konferenci, ker je Guatsmalt tista srednjeameriška država, ki v zadnjem, času najbolj odločno zahteva svojo popolno politično in gospodarsko samostojnost. Pri teh svojih zahtevah je prišla mala država navzkriž z interesi velikih kapitalističnih podjetij ZDA, in ko je zunanje ministrstvo ZDA skušalo ubraniti interese ameriških koncernov v Guatemali, ki so se vsidrali celo v kmetijstvu, je vzelo za pretvezo svoje zaščite trditev, da se Gua-temala čedalje bolj vdaja sovjetskemu vplivu ter predstavlja nevarnost vkrcanja komunizma v ameriškem svetu.
Zaradi tega je bila v ospredju dnevnega reda vseameriške konference v Caracasu tudi točka »Vplivi mednarodnega komunizma v ameriških republikah«. Resolucijo o tej točki so med zasedanjem seveda spremenili, očitek, da je Guate-mala več ali manj podvržena sovjetskim vplivom, pa je še vedno ostal, kar pa nikakor ne drži in z njim tudi nikakor ni v skladu osebnost državnega predsednika podpolkovnika Jacoba Guzmana Arbenza.
Guatemala je bila od 1811 do 1839 del srednjeameriške federacije, samostojna država pa je od 17. aprila 1839. Po sedanji državni ustavi, ki je v veljavi od marca 1945, ima zakonodajna zbornica na
50.000	prebivalcev po enega člana, ki jih izvolijo za štiri leta, predsednika države pa izvolijo za šest let. Sedanji predsednik Jacobo Guzmdn Arbenz je nastopil svoje mesto marca 1951. Do oblasti je prišel po hudih bojih s prejšnjimi vojaškimi diktaturami in njegova oblast ima to prednost in tudi zaslugo, da je marsikaj, kar so hudega počenjali njeni predniki, odpravila ter da je v državi uveljavila več svoboščin. Guatemalski državni predsednik ima pri svojem delu uspehe morda zato, ker se po njegovih žilah ne pretaka kri romantičnih južnoameriških prekucuhov. Arbenz je namreč sin švicarskih izseljencev iz Steina ob Reni. To pa nekaj pove...	...
PUTMK V LJUBLJMI
organizira 1. in 2. maja veliko krožno \ izletniško potovanje s posebnim j parnikom »Vladimir Nazor« po severnem Jadranu z ogledom RABA, t KRKA in bivanjem v NOVALJI — i na otoku PAGU.
NOVALJA pripravlja lep sprejem j izletniškega parnika! Razstava čipk. j revija folklore z otoka Paga!
Cena din 2.500.— na osebo! Prijave j sprejema PUTNIK v Ljubljani do I 15. aprila proti plačilu 500.— din. 4
Zahtevajte prospekte!	f
*•••• ••»•••«>
Denarne in družinske aiere Petra Karadjordjeviča
Peter Karadjordjevič si je pridobil dvomljivo popularnost v svetovnem tisku zaradi afer, ki so v zvezi z njegovim denarnim pohlepom. Začelo se je že pred leti v Londonu, ko se je s svojo materjo sprl zaradi rodbinskih draguljev. 1° tem sporu so visoki njegovi pokrovitelji dali razumeti, da jim ni več zaželen, i« Peter Karadjordjevič se je s svojo ženo Aleksandro podal v Francijo, ustavil Pa se je najprej v Švici, da bi tam dvignil pri dveh bankah velike denarne vloge svojega očeta.
Pri eni banki se mu je to posrečiM in mu je Švicar, upravno sodišče prisodilo vse deponirane vloge, čeprav bi moral® imeti od njih svoje deleže tudi njegova brata. Pri drugi banki pa ni mogel ni' česar opraviti, ker je imel njegov oče svoje vloge vložene pod šifro, ki pa Petru Karadjordjeviču nj znana. Po tem polomu se je sprl s svojo ženo, ker mu ni hotela prepustiti večjih denarnih vlog, vpisanih pod njenim imenom pri neki newyorškl banki.
V Parizu je Aleksandra ostala dolžn® v nekem razkošnem hotelu ter so ji tam za poravnavo dolga zaplenili veliko gar' derobo. Ta afera je spor med zakoncem3 seveda še poglobila in prišlo je tako daleč; da je Peter Karadjordjevič vložil pi'e“ sodiščem v Parizu tožbo za ločitev za' kona. Njegova žena pa te ločitve ne mafa in, kakor poroča zdaj agencija Reuter, Je vložila svoj priziv, v katerem poudarja« da pariško sodišče sploh ni pristojno za razsojo o ločitvi njenega zakona.	<
V prizivu je navedla, da njen m°* Peter sploh ne živi stalno v Parizu, lce je premestil svoj »dvor« in »vlado« * Francu v Madrid. Višje sodišče pa sto)* na stališču, da živi Peter Karadjordev^ že dovolj dolgo v Parizu in da si je Prl" dobil tudi pariško meščanstvo. Ta skl?” višjega pariškega sodišča se opira na lZ javo predstavnika Francove Španije Parizu, ki zatrjuje, da ima Peter djordjevič sicer res svoj »dvor« v a drldu, a da se še ni nikdar potegoval z meščanske pravice v Madridu.
Peter Karadjordjevič je torej »mešca^ Pariza, kar Parizu gotovo ni v čast, je tudi značilno, kje sta si poiskala zato dlšče njegova »vlada« in »dvor«. - G1*D vkup štriha.,.
MIRU?
POND!CHERRY
GROBOVI NISO KRSTE, TEMVEČ	IZVORI
PRED LETOM SMO POKOPALI BORISA KIDRIČA
Kipar
Lojze KogovSek: NARODNI HEROJ E ORIS KIDRIČ
osvobodilno vojno so sl v Glavnem štabu na osvobojenem ozemlju v Beli Krajini privoščili marsikatero pikro na račun ene izmed dešifrerk, ki si je že tedaj začela rdečiti usta. To je bilo za tiste čase nekaj nenavadnega. Vsi od kraja so smatrali tovarišico za izredno »fino«.
Ko se je ta dešifrerka nekoč slučajno peljala v avtomobilu skupaj s Petrom, ji je le-ta dal kaj kratek, toda prav dober nasvet:
»Saj je vse lepo in prav, da se šminkaš, toda najprej si nohte očisti...«
Pokojni Boris Kidrič ni poznal zamere, od sile hud pa je bil, če mu je kdo poskušal kaj utajiti.
Hudomušni Franček mu je zagodel prenekatero hudo, pa se je skoraj vedno dobro izteklo.
V. deželi je bila že svoboda, ko sta se Peter in Franček peljala v avtomobilu.
Te dni poteka leto, odkar smo jugoslovanski narodi spremili na zadnji poti enega svojih nepozabnih proletarskih revolucionarjev — borcev in voditeljev ,	v vojni in miru, gospodarstveni-
ka Borisa Kidriča. Iz bolestne žalosti s» nas zdramile in opogumile šele besede Predsednika republike tov. Tita, ki je dejal v slavo Borisu Kidriču ob grobnici narodnih herojev v Ljubljani: »Grobovi ”is<> krste, temveč izvori novih sil.« p°kojni Boris Kidrič je dobesedno zgorel v ognju narodnoosvobodilne vojne in Povojne graditve socialistične Jugoslavijo. Prav zaradi tega nam bo večno Plamtel njegov neugasljivi plamen, ki ga K znal tako svojstveno širiti med narodnoosvobodilno vojno in med graditvijo P^ega socialističnega gospodarstva. V jugoslovanskih narodov je Boris K.drič zapisan kot edinstveni organizacij1 in voditelj ljudskih množic.
Pietete njegovega spomina prav gotovo boido žalili nekaferi drobni utrinki ,z njegovega življenja, ki jih posvečamo Pokojnemu Borisu Kidriču ob prvi ob-etnici njegove smrti. Povedal nam jih i® njegov dolgoletni spremljevalec in V*.®r Franček Strekelj, ki je bil ob Ki-,0r‘cevi strani ves čas od začetka leta do 1947. Franček nam je opisal Ki-dkjča kot izrednega delavca, ki pri svojem delu pravzaprav ni poznal miru. Pripovedoval nam je o njegovi ljubezni do družbe, nenehni zamišljenosti, o duhovitosti, Prisebnosti, smislu za zdrav humor...
Boris Kidrič je razumel vsako drobno .a]o. samo laži ni trpel in mu je bilo težko kaj utajiti. Zadnja leta je bil le edkokdaj ra violožen; po Frančkovem pripovedovanju se je to zgodilo enkrat, naj-eč dvakrat na mesec, ko se je za hip tresel svojih večnih razmišljanj, se •naknil državniškim problemom in se
sam odnesti Petru. Franček Je to namero prestregel. Toda tov. Peter je nekako zvedel za »izkoriščanje«. Ni trajalo dolgo, ko ga je pobaral:
»Ti imaš pa dober opasač, Franček«.
Spremljevalec je zardel ko rak, vedel je, kam meri. Na vse načine se je hotel izviti, češ da je opasač naročil zanj, pa bi mu bil premajhen... Tistikrat se je Peter tako hudo razjezil, da tega Franček ne more pozabiti Frančka je odpravil na kratko:
»Samo še enkrat!«
*
Te besede iz Petrovih ust so povedale mnogo. Na katerikoli miting je potlej prišel tov. Peter s svojim spremljevalcem, vselej je hudomušno vpraševal svoje sodelavce:
»Vidite, kako lep opasač ima moj Franček?« Dražiti ga je nehal šele potem, ko mu je Franček obljubil, da bo tisti slavni opasač, zaradi katerega je bilo toliko smeha, razsekal na drobno, če ga bo še spominjal nanj.
*
Šofer Borisa Kidriča ni imel lahkega dela v času, ko je bil le-ta v Beogradu. Pripravljen je moral biti tako rekoč dan in noč. Ni bilo časa niti za kino, kajti Boris Kidrič bi ga vsak hip lahko poklical. Franček pravi, da se tega sploh ne da popisati, koliko je tov. Kidrič delal vsak dan. V njegovem uradu so ga imeli radi vsi do zadnjega, razen strojepisk. Bil je namreč zelo natančen in neredko se je zgodiio, da je diktiral po štirikrat, petkrat. Iz prvega leta bivanja v Beogradu, se Franček spominja še ene dogodivščine. Spominja se potovanja na mirovno konferenco v Pariz, ko je dobil Boris Kidrič poleg napornega urejevanja naše ekonomike, še eno novo nalogo: sodelovanje v naši delegaciji na mirovni konferenci.
Del delegacije, v kateri sta bila Boris Kidrič In Vladimir Bakarič, se je
predčasno vrnil v domovino. Vagon, v katerem je potovala naša delegacija, so v Avstriji zapeljali po napačni progi, tako da je obtičal. Takrat še ni bilo priporočljivo, da bi naši visoki državni voditelji sami hodili po avstrijskih krajih, ki so bili še polni potikajočih se četniških enot. Ugibali so, kaj storiti. Peter je s Frančkom odšel na postajo, govoril nekaj po nemško, potlej pa se je moral Franček vrniti po cigare. Ko je postaje-načeinik pokadil dve, tri, mu je dal kar celo kolekcijo in brž so našli posebno lokomotivo, ki je prepeljala vagon naše delegacije s slepega tira 120 km daleč do Spittala na Dravi.
Iznajdljivost v vsakem še tako težkem položaju je bila poleg delavnosti ena izmed najbolj občudovanih odlik Borisa Kidriča.
dila skupaj po Kočevskem rogu. Navadno je Franček korakal pred Petrom. Razgo-varjala sta se nekaj časa, na lepem pa je Petra »zmanjkalo«. Ni se več oglasil. Ko se je Franček sunkovito ozrl, jo je Peter že mahal čisto v drugo smer. Frančkov klic: »Kam greš, Peter?« ga je zdramil iz globoke zamišljenosti, neopaznega dela, ki mu je bil Peter kos tudi brez pisalne mize.
*
Boris Kidrič je znal biti včasih tudi prav odrezav svetovalec. Med narodno-
Franček je prešerno zavozil proti sredini ceste in brž, ko je to Peter opazil, ga je že opozoril:
»Vozi desno!«
Franček pa: »Za celo cesto smo se borili, Peter, ne samo za pol!«
Toda vselej se ni tako gladko izteklo. Ko je bil Glavni štab v Beli Krajini, si je Franček na Petrov račun naročil nov lep opasač. Ko so v delavnicah izdelali ta opasač, ga je hotel intendant Pantič kar
od
Jim
srca smejal drobnim šalam, s svo-zvonkim, zelo nalezljivim smehom.
^cselih dogodivščin se je potem vselej Dominjal je tedne in tedne.
Neštetokrat sta Peter, kot je bilo Ki-lčevo partizansko ime. in Franček ho-
BLED — ZDRAVILIŠČE
podatek k članku »Termalni vrelec ha Bledu«
oshai* *ako karalo, da bo termalni vrelec v ^hio blejska zgodovinska kuriozite-Veitti, e° ,e ni Pr»šel v pozabo. Po najno-h vesteh Je ljudska oblast že nakazala oev. Ta it za raziskovanje blejskih vrel-ve{’ jT P‘eJš0 vodo nahajamo namreč na Mord«*^	v soseščini glavnega vrelca,
dočmvei. nl ut°pija, da se bo Bled v bo-vtlisso ra*vii iz letovišča v pravo zdra-aelov„,,l£mor bodo P° nnili volji zahajali hega J iJudJe, ker ne bo nobenega hudob-Prcpregji *te	oskrbnika, ki	bi jim	to
l>odo<‘^ pa kodo na Bledu	tako daleč.
Pri ,ebovali: denar, pametno vodstvo Tnr»iU	razumevanje za njih načrte!
—— ej mnogo sreče!
POPRAVEK
•el v	dvospolnostl«,	ki	Je	iz-
•tavitu J®)' Številki »TT«, Je v zadnjem od-***«! tal«.	Izpadel	stavek. Pravilno	*e
t*rl o«J.!),,0® ta način ustvarimo dvospolnost. tstvarlii a, boln,klh se seveda nl bati, da bi S ten?	v	celoti...
J*«U Da tnni °Pravt{u.lemo nagim bralcem, se. Ljudevitu Merčut|,0r'IU 4,anlta luv' profesorju
Uredništvo »TT«
Sam sem se s taksijem odpeljal v partijsko pristaniško pisarno in jih prosil za štiri nove mornarje. Te sem nato s kamionom poslal v Brerr.en po sovjetske vizume Cez osem ur so se vrnili. »Pionir« je odplul na pot, zdaj proti Kielu, kjer naj bi na prošnjo kapitana Kostina prevzeli še novo ribiško ladjo »Losos« za lov na odprtem morju.
POTREBUJEM VRV
Ker »Losos« ni imel posadke, je bilo sklenjeno. da bomo ribiško ladjo privez.ali k r.aši in jo tako peljali v Murmansk, ko jo bomo še prej v severnem norveškem pristanišču naložili z deskami. Pri tem pa je kapitan Kostin kajpak pozabil na vrv, s katero naj bi »Losos« privezali k »Pionirju«.
Tako sem moral tudi v Kielu na suho; telefoniral sem sovjetski pomorski družbi »Derutra« v Hamburgu:
»Potrebujem dobro in močno vrv, s katero bom privezal ,Losos’, sicer ne morem odpluti proti Murmansku.«
»Vrv za vlačenje. Razložite, prosim, tovariš!«
Po vrsti in natančno sem razložil, kakš-' na naj bi bila in zakaj jo potrebujem ter prosil za takojšen odgovor.
Glas na oni strani telefona mi ni takoj odgovoril. Slišal sem razgovor v druščini, nato pa odgovor.
»Torej potrebujete vrv, tovariš. Prav rad vam verjamem, vendar pa je to precejšen izdatek. Jaz ga ne morem odobriti, zato bo bolje, če govorite s tovarišem, ki ima na skrbi nakupe v inozemstvu.«
Ko je tovariš za nakupe prišel k telefonu, sem tudi temu vse razložil od začetka do konca.
»Zelo dobro,« je dejal tovariš za nakupe »Kako pa nam lahko jamčite, da nam boste to vrv v Murmansku vrnili? Nikoli več je ne bomo videli. Mi...«
»A jaz jo potrebujem,« sem vpil pri telefonu.
»Takoj, kajpak, toda . . . Sam tako na hitro ne morem odločiti, tovariš. Zvezal vas bom s tovarišem podpredsednikom. On bo stvar z veseljem uredil.«
In tovariš predsednik je prišel k telefonu.
»Potrebujem vlačilno vrv,« sem ponovil.
»Seveda, tovariš ... dovolite, da vprašam za svet tovariša sekretarja, ki pozna inventar .Pionirja . Potrpite trenutek, prosim.«
»Potrebujem vrv.« sem vpil. »Brez vrvi ne morem odpluti. Vrv stane tri sto mark. Ceneje je. če kupimo vrv, kakor da razsipavamo denar s plačevanjem pristaniških pristojbin.«
»Popolnoma vas razumem,« je oni tam ljubeznivo odgovoril. »Toda denimo, da ta vrv dejansko ni potrebna. Ne morem odobriti izdatka, če nimam vseh potrebnih podatkov.«
»Tovariš predsednik . , .«
»Počakajte, prosim. Sam ne morem prevzeti odgovornosti.«
Pa sem čakal. Poklical sem jih drugič. Skoraj eno uro sem čakal pri telefonu. Končno se je oglasil Hamburg.
»Nismo pooblaščeni za nakup vrvi.« Svetovali so mi še, naj se glede te zadeve obrnem na sovjetsko gospodarsko delegacijo v Berlinu.
Govoril sem z Berlinom in jim povedal, da potrebujem vrv in da brez nje ne morem peljati v Murmansk ribiške ladje
»Losos«.
Na drugem koncu, v Berlinu, je govoril resen glas.
»Prav. stvar bomo pretresli. Pokličite nas spet čez štiriindvajset ur.«
Čakal sem štiriindvajset ur. Strošek za enodnevno bivanje v pristanišču je znašal skoraj sto mark. Nato sem spet poklical Berlin.
»Tukaj kapitan ,Pionirja’. Kako ste uredili glede vrvi?«
»Ah, da! Vrvi. Vprašali smo v Hamburg, pa so nam sporočili, da je na krovu ,Pionirja’ dobra vrv. Kar uporabite jo, prosim.«
»Tista vrv sploh ni primerna za vlačenje ladje,« sem kričal zdaj že ves besen. »Kratka je kakor pasja veriga in tudi prešibka ... Potrebujem pravo vlačilno vrv.«
»Oh! Vlačilno vrv?«
»Da, tako je!«
»Potrpite, prosim. Tako na hitrico ne moremo odločati.«
Nato sem telefoniral kapitanu Kostinu v Bremen. Njegov tajnik mi je dejal, da je bil kapitan poklican v Berlin v zvezi z neko vrvjo za vlačenje.
Minil je drugi dan. Drugih sto mark je šlo k vragu. Naslednjega dne zgodaj zjutraj sem znova govoril z Berlinom.
»Tukaj kapitan Pionirja’ in .Lososa’. Potrebujem vlačilno vrv . . .«
»Tovarišev še ni,« me je prekinil ženski glas. »Kličite tako okoli desetih.«
Poklical sem ob desetih.
»Kako je z vrvjo?«
»Ravno prav!« mi je rekel nizek glas, ki sem ga slišal dva dni prej. »Da, da, vrv. .Tutri zjutraj bomo poslali človeka, ki bo natančno pregledal, če na krovu .Pionirja' res ni primerne vrvi . . .«
Zdaj nisem več telefoniral, temveč sem Po posvetu s posadko kar sam kupil vrv. ki pa je nisem plačal z denarjem, temveč z nakaznico, ki naj bi jo izplačala sovjetska trgovska misija v Berlinu . ..
Sedemnajsti dan potem, ko smo zapustili Kiel, smo zapluli v zaliv Kola. Pluli smo v ruskih vodah. Ko se je kakor privid izvil iz megle čoln pilota iz Murmanska, me je imelo, da bi na glas kričal. Svoj srečen prihod v Sovjetsko zvezo sem imel za največji uspeh svojega življenja. Na krovu postro-jeno moštvo »Pionirja« je gledalo na tre-
bušnega ruskega pilota, kakor da bi bil kakšen bajeslovni bog . . .
V MURMANSKU
V Murmansku je takoj prišla na krov četa GPU, toda nobenega mornariškega častnika ni bilo blizu, da bi prevzel obe lepi in dragi ladji, ki sem ju pripeljal sem. s takim ponosom in s tako vnemo, da bi pomagal pri izpolnitvi petletke. Vsakega člana moje posadke so preiskali prav do kosti. Ko so ugotovili, da imamo vsi črne partijske izkaznice in ko so končali s preiskavo, smo bili hitro tovariši. Toda nihče od njih ni pokazal niti najmanjšega zanimanja za obe novi ladji.
Ogledal sem si pristanišče. Obdajalo ga je ozračje blata, dela in ribolova. Zaspana vasica se je od mojega prvega .obiska leta 1926 spremenila v pravi vulkan dejavnosti-Mesto se je povečalo in nove skupine velikih stanovanjskih blokov so se širile na vse strani. Tam so bila velikanska skladišča za ribe in močno brodovje ribiških ladij za lov na odprtem morju je bilo privezano ob pomolih ali zasidrano v zalivu. Moški in ženske so tekale od ene strani na drugo, delale, vpile.
Se vedno ni bilo nikogar po novi ladji. Vprašal sem, komu naj ladji izročim.
»Pristaniškemu kapitanu,« mi je razložil šef GPU. »Kmalu bo tukaj.«
Minil je ves dan, pa se pristaniški kapitan še ni prikazal. Prišel pa je uslužbenec pcmola, ob katerem sta bili privezani obe ladji, in zahteval, naj ju odpeljem na drugi konec pristanišča, češ da na njegovem pomolu ni prostora. Storil sem tako in tudi čuvaj onega pomola je iz neznanega vzroka protestiral. Nisem se zmenil za njegove proteste, zato mi je zagrozil, da bo o moji nepokorščini obvestil pristaniškega kapitana. Le-tš pa je še vedno ostajal neznana pravljična osebnost.
PREVZEM »PIONIRJA« IN »LOSOSA«
Ker tudi naslednjega dne ni nihče prišel prevzet ladij, sem jo sam mahnil, da bi poiskal kapitana. Našel sem ga v mračni pisarni, za celo kopico telefonov; bil je mršav človek žalostnega lica; bil je neobrit in je imel umazane nohte, nosil pa je razcefrano obleko iz belega platna. Noge je imel na pisalni mizi, zraven skodelice čaja.
»Kapitan .Pionirja’ in .Lososa’ sem,« sem razložil. »Rad bi predal ladji.«
Pristaniški kapitan me je presenečeno gledal.
»Ladji?« je zamrmral. »Kakšni ladji?«
»Novi ladji, ki sem ju pripeljal iz Bremena in Kiela, dve novi ladji.«
Dejal mi je, naj se vrnem čez dve url. Medtem bo govoril z osrednjo pisarno v Leningradu.
Ko sem prišel čez dve uri, je kapitan kar
i Franklin D. Roosevelt: »To je najstrahotnejša in najsenza* clonalnejša knjiga, kar so jih braii v tem stoletju!«
iiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiimiMiiiiiiiimiiiiiiiiimi
sijal od dobre volje. Postregel mi je 5 čajem, biskvitom in cigaretami.
»Govoril sem z Leningradom,« mi je rekel. »Ti ladji smo pričakovali šele čez nekaj tednov.«
Preden je kapitan zbral posadki za obe ladji, so spet minili trije dnevi. »Pionir« je dobil posadko sedemindvajset mož. »Losos« pa nad štirideset Mornarji so bili iz krajev ob Jeniseju v Sibiriji, iz Arhangelska in iz različnih koncev polotoka Kola. Vdrli so na ladjo z veselim kričanjem, se čudili njeni opremi in ličnosti, takoj preizkusili vse njene nenavadne naprave, pljuvali po preprogah, s svojimi blatnimi čevlji skakali na blazine, loputali z vrati, stresali iz omaric in zabojev različne instrumente, lesketajočo se kuhinjo brž spremenili v beznico, porezali usnjene pasove z oken krmarjeve kabine, nato pa so se zbrali okoli neogibnih steklenic vodke. V eni sami uri sta se obe novi ladji spremenili v norišnico; ostareli sta in bili že pohabljeni.
Ruski kapitan, ki naj bi peljal »Pionirja« v sibirske vode, je bil rdečeličen, komaj enaindvajset let star dečko. Zalotil sem ga, ko je odnašal moje stvari iz kabine.
»Prevzemam službo kapitana na tej ladji,« mi je dejal. »Zdaj je ta kabina moja. Vi in vaša posadka lahko greste.«
Prosil sem ga, naj podpiše listino, s katero potrjuje, da je prevzel parnik »Pionir« z vsem njegovim inventarjem na krovu v dobrem stanju. Podpisal je, ne da bi prebral listino, ne da bi se prepričal, če je z ladjo in na krovu vse v redu. Prav tako se je zgodilo z »Lososom«, ki ga je prevzel neki Litovec z velikimi rdečimi brki.
Dva dni smo nato na postaji v Murmansku sredi umazane množice čakali na vlak, ki naj bi nas odpeljal v Leningrad. Po voznem redu sta odhajala vsak dan dva vlaka, a sta bila tako nabito polna, da nismo mogli najti nobenega mesta; da bi se pridružili množicam potnikov, ju so se vozili na strehah vagonov, nam je manjkalo poguma.
Zatekel sem se k svojim prijateljem v GPU. Z njihovim posredovanjem smo dobili mesto v petem vlaku, in sicer v dveh vagonih z oblazinjenimi sedeži, ki so bili skoraj prazni; v njih se je vozilo nekaj sovjetskih visokih dostojanstvenikov . . .
Vozili smo se tri dni in tri noči. Tri dni po napovedanem času je odplula iz Leningrada tudi naša ladja »Smolny«, ko je oddelek vojakov GPU še prej preiskal mnogo potnikov prav do zadnje dlake.
v deželi gauchov
m tangov (Nadaljevanje s prve strani)
kot razni inozemski avtomobilisti, ki se ustavijo pred »Slonom« v Ljubljani in jih občudujejo naša zijala. Čeprav smo bili brez dvoma večja redkost v Španiji, kot je kakšen skromen »Fiat* z inozemsko številko v Ljubljani, ne morem reči, da je imel kdorkoli od nas posebno laskavo mišljenje o krepko znoječih se madridskih »firbcih«.
Seveda smo doživeli tudi majhno presenečenje, ne ravno mi, marveč najobčutljivejši del našega telesa — žep. Tistih nekaj metrov do vhoda v letališko restavracijo, kamor so nas pozneje, verjetno kot nevarne elemente, nekoliko blokirali, nas je vneto fotografiralo štiri ali pet fotografov. Nismo si mogli prav pojasniti, ali je to informacijska služba genevnla Franca ali prekipevajoče navdušenje za filmske ljudi ali pa morda kakšen nam neznan narodni običaj. Cez pol ure se je stvar na malce neprijeten način razjasnila, ko so namreč fotografi prišli, prinesli s seboj slike in računali
za vsako pol dolarja. Zal, niso fotografirali naših obrazov — take »like bi namreč po dolarju prodajali naokoli. Cirilica nam je pomagala dati duška temu presenečenju. Pomagalo p ni dosti, ker naše zveze s Francovo Španijo niso kdovekaj dobre, nismo tvegali prepira, marveč plačali slike — in si zapomnili.
PORTUGALŠČINE NE ZNAM
Kasneje ob povratku smo si napravili strateški načrt, da bi se kaj takega ne ponovilo. Bilo nas je 60 potnikov, ki so vsi že prestali fotografsko »nasilje«. Zato nam je maščevanje uspelo. Sli smo vsak zase in v takih razdaljah od letala, da je vsak fotograf prav vsakega »pritisnil«. Ko so čez pol ure pridivjali z nekaj kilogrami papirja, smo jim nedolžno pokazali slike, ki smo jih prvikrat tako drago plačali. Opazili smo, da imajo tudi Spanci prav sočne in krepke kletvice.
Po tem smo odleteli proti Lizboni. Madrid smo videli le iz zraka in še to bolj od daleč v nekakšni megli, pa vam zato ne morem povedati nič posebnega o njem. V Lizboni smo pristali v precej hudem
vetru. Zapustili smo naše letalo, da bi se čez nekaj ur odpeljali naprej z velikim »DC-6«, ki smo ga pričakovali iz Frankfurta. Naš »mali« šti-rimotornik vzdržuje zvezo samo med Lizbono in Rimom. Vožnje smo imeli že vsi dovolj in smo si želeli ogledati mesto. Poslopje na letališču, kjer imajo zastopstva vse velike letalske družbe, ima velikansko restavracijo, bar, plesišče in prostorne balkone, iz katerih je lep razgled po letališču. Toda smeli nismo nikamor. Spravili smo se počasi na večerjo, ki je bila, kakor vsa jedača in pijača od Rima do Buenos Airesa, brezplačna in po želji. Potem smo čakali na letalo, ki ga pa še do 4 ure zjutraj ni bilo. Pričeli smo se razburjati, dokler nismo zvedeli, da se letalo zaradi hudega orkana ni moglo spustiti tu, temveč v Sevilli, kjer bodo popravili njegov motor. Ko smo dobili potrebna policijska dovoljenja, smo se odpeljali v mesto in se znašli v nekem drugorazrednem hotelu v središču Lizbone. Opozorila, da ne smemo v mesto, smo se držali do 7 ure zjutraj, ko smo se razkropili po mestu. Policijsko dovoljenje sem držal v žepu, portugalščine nisem znal, razen besede Lisboa, ostalo pa
že nekako. Ker nismo imeli vodičev, se je naš izlet po mestu kmalu končal. Vrnili smo se v hotel in po kosilu sedli v letalo, ki je medtem vendarle pristalo.
NAD AFRIKO
To pot pa je šlo zares. Preleteli smo najdaljšo etapo vse poti in sicer Lizbona—Dakar, ki leži nekako v sredini zahodne afriške obale. Ne bi mogel reči, da je pogled na Atlantski ocean kaj bolj zanimiv, kot je bil na Sredozemsko morje. Zato smo se v udobnih sedežih prepustili dremanju, ali pa se ob dobri pijači začeli seznanjati z drugimi delegacijami Bili so Nemci, Francozi, Spanci, Avstrijci itd.
Nenadoma smo zagledali pod seboj rahlo ukrivljeno črto izredno visoke obale — Afriko. Kolikor vem, ni bil nihče od nas še v Afriki. Zato smo začeli obnavljati spomine iz šolskih klopi. Moj še živeči profesor zemljepisa ne bo preveč ponosen name, toda spomnil sem se — čeprav sem prebral precej zanimivih knjig o Afriki — kako uloviš leva z daljnogledom in po drugi varianti z rešetom. Zaradi neskončne brade, ki je v stoletjih zrasla tem »vlcom«, sem prepričan, da bom močno ustregel bralcem, če jih tu ne ponavljam. S tem, kar je bilo pod nami, pa bi verjetno tudi sam Karl May ne vedel kaj pametnega početi, ker ni bilo
razen puščave in premikajočega se peska ter nekakšnih jezer, ki so žarela v vseh barvah od živordeče do -bele, prav ničesar zanimivega.
V	letalu je bilo dvoje posadk, ki sta se menjavali. Kmalu sem se spoznal z enim od štirih pilotov, ki me je povabil v pilotsko kabino, da bi prisostvoval pristanku. Čeprav je pot do Dakarja dolga več kot osem ur, in Dakar — Natal tudi skoraj osem ur, pripeljejo piloti letalo brez vsakega lovljenja in slepo-mišljenja tako naravnost na pisto, da človeka začudi. Verjetno je sicer, da čezoceanski piloti nimajo samo 14-dnev-nega tečaja za seboj, da pa je možna taka preciznost, nas je vse resnično iznenadilo. Posebno še, ker sem bil ure in ure v pilotski kabini, pa se do samega pristajanja nobeden od obeh pilotov ni dotaknil krmil. Ze nad Lizbono je vključil avtomatskega pilota, ki je letalo pripeljal skoraj brez vsakih popravkov na letališče v Dakar. Brzina letala je nekaj čez 500 km na uro, v vsaki etapi pa smo prevozili skoraj 4000 km.
CEZ ATLANTIK
V	Dakarju smo pristali kasno ponoči. Opazili smo, da je Afrika skozi ih skozi črn kontinent. Crno je bilo vse, razen limonade in prtičkov na mizi. Tla, kamor smo stopili, so bila črna — bil je z asfaltom polit črn pesek. Prišli smo
ponoči In tudi črnci, ki so kaj korajže, sedli v letalo in nas sprejeli, niso imeli znane se vzdignili pod zvezde. Le' polti ameriških lepotic poleti, teli smo in leteli. Gledal sem Poleg tega so nas na leta-	skozi	okno	In opazil, da	teh
lišču, kjer so prodajali razne	zvezd	nič kaj preveč ne	P°'
afriške zanimivosti, tako spret- znam. Predal sem se sanjar* no ociganili, da se nam je	jenju,	ko	nas je nenadom®
delalo kar črno pred očmi.	tako vrglo,	kot še nikoli	<1°'
Prodajali so do 5 metrov dol- slej, Ker nisem bil privezan, ge kačje kože, zanimive rez- me je vzdjgnii0 s sedeža, kaf banje iz slonove kosti, razne se prj pripovedovanju pogo* maske in podobne brklarije. sto zgodi v resnici pa zelo Poleg smisla za odiranje svo- redko Takoj smQ vedcli, kaj jega bližnjega, ki je značilen Je Leteh ^	kvator m
skoraj za ves zapad, so se iz- J d, 2anikrnosU ilotov „e-kazal, tamošnji črni natakarji k nk	izk	^	sm0	se
za najhitrejše izvrševalce svojega poklica, kar smo jih kdajkoli videli. Nisem mu še dobro povedal, kaj želim, je že neslišno izginil so namreč bosi — In trenutek
spotaknili. Cez nekaj časa s® nam je spet zazdelo, da nekaj ni v redu. Iz Dakarja smo od'
pri delu Sli <*oU 2t3- ure’ zdai Pa i.enbt11® ura 7 zjutraj, tema pa 110 j
zatem sem Imel zaželeno že	Jodm0r	v,	Natalu	je	01
 „i.i	še	tudi	v	popolni	temi	m	9
na mizi.
Toda doživeli smo še drug takrat, ko smo že dobri dv pozdrav — vročino. Ze po url letel‘ nad zelenimi nekaj minutah smo sl slekli gozdovi Brazilije, je bila suknjiče in kravate so nam ma- Sele okrog desetih kar same zlezle z vratu. Tu poldne se je pričelo svn smo prvikrat zaslutili, kaj nas Nekaj čisto malega smo nam še čaka. Ne bi se preveč zla- reč pozabili — da smo se P* gal, če bi rekel, da ima Afrika Ijall v smeri, ki je zemcljs' ^ nek poseben duh, ki vam ga mu letenju nasprotna in s*1* pa ne znam pojasniti — ob- zato še ostali v noči, medtem
čutili pa smo ga prav vsi ko so se kraji, od koder
prihajali, že kopali v Ju? ,a njem soncu. Razlika pa znaL seveda kar štiri ure in se na je zato tista noč vlekla ** raj od 8 zvečer pa do 1° poldne.
iiimiiHiiHiimiHHitiiiMmiiHiiiiniiiHniiiMnitiHNMNiiiniiiHminnnmimiMiiiiiMiiHiNMinH111
Evropejci.
ZELENI PRAGOZDOVI BRAZILIJE
Za vožnjo preko Atlantskega oceana, smo si nabrali ne-
»H, Sef ml Je rekel, da sem nosorog. Kaj naj napravim?«
»Kako pa naj Jas vem, kaj dela nosorog!«
Roka, s katero je držal slušalko, mu je drhtela. Telefoniraj ji je v urad. Deževalo je.
— Prišel sem. Rad bi te videl. Ali bo šlo?
— O, je odvrnila, — tj sl!... Popoldne! Za stare prijatelje imam zmerom nekaj časa.
Opazil je, da je v njenem glasu le še ščepec smeha. Nekdaj mu je tisti smeh in posmeh kradel spanje. Domenila sta se. Odložil je slušalko, a se dolgo ni mogel premakniti z mesta. Bil je zbegan; ljudje pred pošto so mu bili priskutni kakor mokri psi. Deževalo je.
Popoldne se je zvedrilo. Čakal jo je v kleti, kjer je bilo le malo gostov. Nagnil se je nad kozarec in čutil, kako mu srce udarja ob rob mize. Lestenci, preproge, opaž, natakarji, vse mu je govorilo v narečju, ki ga nikoli ne pozabiš, v narečju spomina. Pomislil je, da bo prišla v dežnem plašču, ne prav skrbno počesana. Njega dni sta sedela za isto mizo; trikrat. Trikrat ga je zavrnila; trikrat mu je rekla, da se noče trajno vezati nanj. Boril se je z njo, kakor jokav angel z Jakobom. (Mar mu ni tiste čase pravila »moj ljubi, objokani angel«.. ?) V zrcalu, ki je viselo na drugem koncu lokala, je videl kodeljo svojih mastnih črnih las in senco, zavoljo katere so bile njegove oči še bolj otožne, senco, padajočo od vek, in preudaril je, da oči tudi ob urah odpočitka na vojnem pohodu niso bile nič drugačne.
Zamudila je komaj četrt ure. Res je bila v dežnem plašču. Obraza ji ni razločil, tla so se mu zamajala pod nogami. Videl je svetli pas preproge in vzgibe bokov, slišal je žvenketanje kozarcev pri sosednji mizi, komaj se je zavedel, kdaj in kako je prijel njeno kratko roko. Pol leta je ni videl.
— Moj ljubi objokani angel!... ga je pozdravila.
ml zdi vsakršna vrnitev komaj mogoča, čutim, da se ne bom več rešil iz gozda, v katerega si me zapeljala. Nočeš me in vendar si bila enkrat moja. Tega ne morem pozabiti. Ne morem živeti brez upanja... To si pisal.
— Spominjam se ... je rekel kratko.
Natočil je vino v kozarca; roka se mu ni več tresla. Zdelo se mu je, da drsi v tuj svet, ki ni njen svet in vse dotlej tudi njegov ni bil. Ozrl se je naokrog, ker se je počutil kakor v sanjah. Domislil si ni ničesar. Senca je šla čez žarečo leho spominjanja — oblak pred soncem. Nekoč jo je ljubil, ker ga je zavračala in spominjal se je, da so njegova pisma tistikrat neodprta ležala na njeni mizi. Zdaj je srepela predse, približevala se mu je, bila je drugačna. ,Kaj se dogaja?’
— Sleci plašč! ji je spet dejal, ker ni vedel drugega.
— Pusti! ga je zavrnila. Pregibala je prste. V njenem pogledu ni bilo več nekdanje iskre in nekdanjega ponosa.
— Kako si živela ta čas?
— Veliko dela imam.
— Tudi jaz sem dosti delal.
Prižgal si je cigareto, bil je zelo nemiren, ni našel Izhoda.
— Zakaj sl takrat odšel? ga je vprašala iznenada.
— Moral sem.
— Zakaj?
— Imel sem te rad.
(NI rekel: ,Imam te rad...’)
Njena kratka dlan, z usločenimi prsti, je ležala v jantarnem odsevu vina in prsti so prav narahlo migotali. ,Kakor krempeljci mačke, ki sanja ..je pomislil.
— Imel sem te rad. Zavrnila si me.
Dlan se je pomaknila iz jantarne luže in pokrila njegovo šapo. Obe roki sta bili vlažni; zganil se je, kajti čutil je, da je to znojno drhtenje med njima nekaj, česar se ni nikoli prav nadejal, ker si je vedno slikal pred svitanjem, a mu je bilo iznenada odveč, v breme, neznosno, strašno. Spogledala sta se. Za trenu-
tek. Videl je vse. Videl je njuna srečanja, ko je bila posmehljiva in mila v isti mah, videl je popoldneve, ko ga je nemir gnal po parkih, videl je sonce v zavesah svoje sobe, tistikrat, ko je bila njegova — prvič ln zadnjič, dva dni preden se je odpravil — videl je slovo na postaji, v dežju, ki je bil tak kot današnji. Tedaj je bila močnejša od njega. Kaj je še ostalo? Ozrl se je po dvorani, znova proti zrcalu. Sprva je videl samo lestence, samo luč. Potlej tudi obraza; njenega ln svojega. Videl je kodeljo črnih kodrov, ostri črti ob ustnih kotih. Tik ob njegovem licu je lebdel, kakor na starih slikah, v zlatem soju, obraz objokanega angela. ,Tako!...’ je pomislil. ,Tako torejl... To je tisto...’
Znova jo je pogledal in smehljal se je. Tako se je nekdaj ona smehljala.
— Ljubiš me! je udaril z besedo. Njen pogled je bil zmerom večji, zasenčen in predan.
—Zares me ljubiš! Zdaj si Ti moj objokani angel.
Mala dlan je samo še kratek trenutek ležala na njegovi roki, nato je zdrknila po prtu nazaj v jantarno lužo Iz luči in vina. Zenska se je naslonila na rob mize in se fantu posmehnila.
— Ne bilo bi pametno, če bi te ljubila.
Zdelo se mu je, kot bi v vitrini starinske, temne sobe počila porcelanasta skodelica. V tisti minuti sta si postala docela tuja.
Sedela sta še četrt ure. Ker ni vedel, kaj bi, jo je znova vprašal:
— Ali res ne boš odložila plašča?
— Sla bom. Kdaj odpotuješ?
— Jutri.
— Tisti tvoj vlak ima zmerom zamudo.
— Ja. Zoprno. Kako gre tvoji mami?
— Hvala.
Vstala je. On je plačal. Spremil jo je do izhoda. Spet je deževalo. Podala sta si roke. On je odšel v desno, gluh, malce zbegan, prazen in razočaran. Ona je odšla v levo in se je nasmehnila ob misli, kako on prav nič ne ve, da skriva pod svojim širokim dežnim plaščem plod otroka, plod tistega edinega popoldneva.
Deževalo je.
5asi. Potem bi se vrnil. Izpil bi velik kozarec vodke in zraven jedel slane gobe. Nato za zaključek še kozarec vodke. Vmes pa morda še nekaj manjših. Popol-dneve bi prebil na zofi. Ali je kaj lepšega, kakor si pokriti obraz z dišečim časnikom, si odpeti telovniic ln se nato pogrezniti v globoko spanje? Toda jesen prinaša navadno neprijazno vreme. Dežuje noč in dan.
Ivan Dimitrijevič je nenadoma opustil svoje nemirno potovanje ln Iz velike daljave pogledal čez mizo proti ženi. »Naša, jaz bi moral v tujino.« Sam pij sebi je rekel: »Morda v južno Francijo, v Italijo ali Indijo.«	.,
»Prav imaš,« je rekla. »Tako potovanje bi bilo tuai meni prav. Zdaj pa že vendar poišči številko!«
Pa je že ni več slišal. Misli so mu zlezle v noge-Spet je začel svoje jemimo potovanje. Naša v Indiji-To je vendar nem. f če. Sam mora mož v nevarnosti daljav. Ta vrsta žensk, ki govori zmeraj le o otrocih ln vsako kopejko trikrat obme, preden jo izda, ni z* veliki svet. Naša bi imela sto zavojev, košar in vedno bi jo bolela glava. Na železnici bi moral vselej na postaji dirjati k stroju, da bi ji prinesel tople vode za čaj. Ne, ne. In nikoli dobre večerje. Zmerom le kruh z maslom. Strmel je v rob njenega umazanega predpasnika. Saj nima nobenega smisla, da bi odpotovala. Kaj pa bi imela od tega? Zmeraj bi pripravljala obložene kruhke in se zaklepala v hotelsko sobo. Prvič V svojem zakonu je Ivan Dimitrijevič opazil, da se je žena postarala, da je skoraj prav taka kot so vse žene v ulici. Bila je prepojena s kuhinjsko soparo in otopela od dela ln skrbi, dočim je bil on v najboljših le-
ANTON CEHOV:
tem se pričenja novo življenje. Seveda je srečka tvoja. A če bi bila moja, in to bi bilo čisto mogoče, potem bi vzel 25.000 rubljev in kupil posestvo, deset tisoč bi zadostovalo za takojšnje izdatke. Na primer: pohištvo, potovanja. Stare dolgove bi poravnal. Ostalih štirideset tisoč bi naložil v banko. Od obresti bi skoraj mogel živeti.«
»Da, posestvo, to bi bilo lepo,« je rekla žena. »Nekje na deželi.«
Ženine besede so dale moževi fantaziji skrivnostna krila, na katerih je odplul. Videl se je, kako leži za-dovoljen in lepo rejen v travi
»Da, posestvo,« je zašepetala žena.
Ivan Dimitrijevič je ni slišal. Prosim, v jeseni bi delal dolge sprehode. Najprej z užitkom skozi vrt in nato dol k bregu reke. Ne prehitro, pa tudi ne prepo-
Izrekel je nekaj besed, ki se jih kasneje ni spominjal. Natakar je natočil obema; sam bi ne zmogel; imel je roko iz svinca. Prav počasi je lovil ravnotežje.
— Ali boš odložila plašč? je vprašal.
— Ne.
— Pol leta se nisva videla... je rekel.
— Ja. Nekaj manj. Pet mesecev.
— Pet mesecev. Preveč.
— Kaj si počel, moj ljubi, objokani angel?
Ta čas se je umiril, opazoval je davno znane črte njenega obraza in spreletelo ga je: to je drugačna ženska. Bilo mu je tesno pri srcu. Prišlo je čudno naglo. Bila je mehkejša, mirnejša.
— Vprašala sem te, kaj sl počel, angel...
Zbegal se je, vedel je, kam vodijo takšna doživetja.
— Saj! Oprosti!...
Cez čas, z zastrtim glasom posnemaje svojo nekdanjo govorico:
— Mislil sem nate.
— Lahko bi mi bil tudi pisal.
— Pisal sem ti.
— Pisal si mi. Dobro. Oprosti.
Čutil je, kako se njegov nemir počasi izpreminja v nekaj povsem drugega. Sam pri sebi je rekel: Zakaj.. ? To ni dobro... Opazoval je ln preveč je opazoval ln opazovanje mu je jemalo slast, nemir, poželenje. Kako to? Postarala se je... Opazil Je pramen sivih las pod njenim klobukom. Vse se je obrnilo drugače, kot je pričakoval.
— Ali ne boš odložila plašča? jo je vprašal zavoljo tega, ker se ni znašel.
— Ne bom.
Nekaj časa sta molčala, prva je spregovorila ona z mehkobo, ki je dotlej ni poznal. .Drug človek...’ je pomislil.
— Lepo sl mi pisal, je rekla.
Strmela je predse, v prt; tudi tega ni bil še nikoli opazil.
— Kaj?
— V drugem pismu si mi pisal: Močna si. Zelo močna ženska si. Zdaj, ko si tako daleč od mene in se
Ivan Dimitrijevič je bil mož, ki je preživljal svojo družino s tisoč dve sto rublji na leto in se je vendarle sprijaznil s svojo usodo. Sedel je na trd lesen stol in razgrnil časnik. Njegova žena je ropotala s krožniki.
»Oh,« je rekla, »pozabila sem pogledati. Poglej vendar, če je že objavljena lista dobitkov.«
Nekaj je zagodrnjal. Sicer pa je bil sam radoveden ln je vprašal: »Katera je že številka tvoje srečke?«
Večkrat je sanjala o dobitku in jo je vedela na pamet.
»Serija 9499, številka 26.«
Ivan Dimitrijevič ni zaupal srečnemu naključju. Sicer pa nikoli ne veš. Počasi je polzel kazalec ob dolgi vrsti številk. Nenadoma je spustil časnik in se zastrmel v strop. Bral je številko 9499. Na čelu je začutil znojne kaplje in v želodcu mu je ril in vrtal rahel pritisk. Njegovo stanje je bilo podobno pojavljajoči se morski bolezni. »Na,« je zašepetal, »številka 9499.«
Po njegovem bledem obrazu je sodila, da se ne šali. »Serija 9499?« Tudi sama je pobledela in se trdno oprijela roba mize. »Resnično, tu stoji številka, črno na belem.«
»In število 26?«
»Počakaj! — Trenutek! Ne, mislim. Torej za vsak primer je številka naše serije že tu. To je glavno.«
Ivan Dimitrijevič je pogledal ženo. Niti smehljati se ni mogel. Režal se je od razburjenja, prav kot otrok, ki mu moliš svetlo kroglo. Zena mu je vzpodbudno prikimala. Oh, bila je sladka muka. Bila je naslada slišati zvok štirih številk in čutiti dobitek čisto blizu. Sreča je odlična dama. Njena obleka šelestl. Ta parfum. Srkal je zrak skozi nos. »Vsaj naša serija je. Imava upanje, da sva zadela. Le pomisli, kakšno upanje!«
»Zdaj pa vendar poišči številko,« ga je prosila žena.
»Počakaj še malo. Ce bova razočarana, bo vse proč. Tu mora biti številka. V drugi koloni. Torej znaša naš zadetek petinsedemdeset tisoč rubljev. Naša, to ni le(denar. To je moč. Kapital. Razumeš? Cez sekundo se bo moj prst ustavil na številki šestindvajset. O, ti moj bog, če sva pa le res srečna dobitnika?«
Oba sta se smejala. Nato sta se hehetala. Bila je neke vrste blaznost. Nič več nista mislila. Pijana sta bila številk 9499 in 75.000.
Ivan Dimitrijevič je sunkovito skočil s »tola. Skakal je po sobi iz kota v kot in v svečanem pozabljenju mahal s časnikom po zraku. »Ce sva res zadela, po-
tih in bi se prav lahko še enkrat oženil. Zleknil se je. Nato se je spomnil samega sebe. Saj je vendar vseeno, če sedi v Neaplju ali v svoji kuhinji. Potem pa njeni sorodniki. Kako jih je vendar mogel pozabiti? Ta strašna svojat. Vsem bi jim pomagala na noge. In kako bi prihajali. Plazeče in svetohlinsko. Strici, tete, bratranci in sestrične, ‘bratje in sestre. Nato pa še njegovi lastni. Takšna zalega! Val sovraštva In besa je bruhnil iz njegove notranjosti. V njem se je odprla neka temna shramba, polna nakopičene nejevolje proti nedostatkom življenja.
Sovražil je svojo ženo, to večno peročo in kuhajočo jetničarko. Pogledal jo je v obraz in ntč v njegovem pogledu ni izdalo, da jo je nekoč ljubil. Naša je odgovorila s kretnjo, polno bridkosti in jeze. Odvrnila je oči od zmečkanega telovnika s temnimi mastnimi madeži in zrla skozi umazano okno ven v sivo nebo. Tudi ona je imela svoje sanje. Ce je hotel ali ne, zdaj je svoji ženi moral storiti nekaj zlega. Pogledal je V vrsto številk v časniku: »Številka šestintrideset,« je rekel, »ne šestindvajset.«
Sam je bil tako presenečen, da je zaječal.
Soba je bila majhna, temna in siromašna. V njej Je dišalo po kuhinjskih ostankih. Borna jed jima ja težko ležala v želodcu. In dolgi večer kar ni hotel miniti. Gnus je oba davil v grlu.
»Zakaj, za hudiča,« je kričal, »zakaj, vprašam, leži v kuhinji vse polno krompirjevih olupkov, papirja in kruhovih drobtin? Nikdar ni to stanovanje čisto! Rad bi vedel, čemu živim. Zdaj grem ven in se obesim na prvo drevo, ki ga najdem.«
s== Šali	~3
NA TIROLSKEM
V	neki vasici na Tirolskem je župan slavil 40-let-nico opravljanja svoje službe. Proslave so trajale ves dan, zvečer pa mu je godba na pihala zaigrala še podoknico. Ko ploskanju ln odobravanju ni bilo konca, so jo »urezali« še enkrat. Zupan se še vedno ni pokazal. Neki turist, ki je stal med množico, je zmajal z glavo in pobaral starega očanca: »Ne razumem te domišljavosti — zakaj se vendar ne zahvali za počastitev?«
Stari je modro odvrnil: »To pa že ne gre — saj piha zraven!«
OPOZORILO
On je v Parizu. On« telegrafira: »Rajko, ostani mi zvest!«
Dan zatem je odgovor tu: »Obžalujem. Telegram pr*-poamo sprejeli.«
FRANCES CRANE:
htektivtki ivtttan
S)
1 ’^MNNNNNMKMffMMNMMMRNVMMMMMMNMNMMMMNNN£
Trije dogodki se vežejo v čuden zaplet: smrt I detektiva Charleya Dickensa, smrt šoferja An- \ Belina in sporočilo brata Aliče Terrillove, ki so \ ^ Ta imeli že za mrtvega, da je živ. Moj zaro- 1 ^ ».enec Patrick Abbott raziskauje zadevo, v katero j Je vsaj po mojem — zapletena tudi španska 8 plesalka »Rumena vijolica« s svojim spremlje- B ualcem Waggonerjem. Tudi sama poizkušam | reševati to zadevo, pa se mi zdi, da nimam 1 Preveč uspeha.
Pravkar mi je Aliče povedala, da so po- 1 klicali njeno prijateljico, gospo Morganovo in \ zahtev ali od nje 500.000 dolarjev, če hoče, da I ho njen brat Johnny prišel nazaj živ in zdrav. I ‘ Ovedala sem Waggonerju.
Dodate sem: »Ne mislim, da je sam vzel pisma, p.'j1?0 uporablja Soonga. Ko mi je na primer danes jsospodična Murphy hotela telefonirati, da si odšel na Kosilo z gospodično Ravel, ji je Soong povedal, da sem » restavraciji St. Thomas. Kako je to zvedel, ne vem. Se sama nisem vedete, kje bova kosite, dokler nisva Prišla tja. Morda je Soong Japonec, pa tudi če je samo P°1 Japonca, kakor pravi Lulu, prevladuje v njem Ka*ja japonska narava.«
Patrick je dejal: »Tudi jaz mislim, da v hotelu n&kaj ,pušča', oziroma da je z nekimi ljudmi tajno Povezan.«
Vneto sem mu pritrdila. boj??*3! ^ Pa sefiorita Ravel hotela govoriti s te-
Patrick se je namuznil.
»Zato, ker si ti obedovala z Waggonerjem. Veš, ni jhe potrebovala kot detektiva. Svojemu prijatelju je hotela vrniti milo za drago, to je vse. Ko sem prišel N®, je rekla, da si je premislite. Da se je vse dobro oteklo. Hotel sem se po bliže seznaniti z njo in to tudi dosegel.«
, »Ali je res to, za kar se izdaja?«
’ »Kaj meniš s tem?«
»No, če je bila res vzgojena v samostanu in če je grofica res njena mati?«
»Zal mi je, da te moram razočarati, ampak po tisti jo vse v redu. Senorita je te dni zato tako nesrečna, ker bi rada umetniški poklic zapustite in se Poročil3 z Waggonerjem. Mož premore milijone do-
»Oho!«
Vedete sem, da Patricka zadržujem, ker bi moral huiti naprej v pisarno, pa sem vseeno rekla: »Veš, usti človek me spet zasleduje. Kaj naj storim?«
»Za zdaj še nič. Glej, da ne boš zašla v samotne kraje.«
»Ali naj se sestanem z Waggonerjem pri Cheno-withu?«
»Zakaj pa ne?«
»Kaj pa, če mi bo hotel kupiti smaragde?«
»Nič ne de, saj sem ti že povedal, da detektivovi °hodki niso bogve kako sijajni...«
»Patrick!«
Zasmejal se je in me poljubil. »Zdaj se moram malo ‘ganiti, če hočem, da se bova še danes poročila, veš, "ček. Le pojdi v mesto in se zabavaj, samo pazi, kje hoš hodila.«
»Prav,« sem dejala. Vendar sem se zopet čutila ^Puščeno.
Kavno tedaj se je ustavilo v našem nadstropju dvigalo in iz njega je stopil gospod Aleksander. Mene je samo vljudno pozdravil in se po domače obrnil k Patricku, ki ga je vprašal, ali je zvedel kaj novega.
»Ne veliko,« je rekel. »Policija stika za Angelovim morilcem. Vendar so mi rekli, da imajo ravno zdaj Preveč dela, da bi se veliko ukvarjali s to zadevo, ^■legova gospodinja je prepričana, da je bil umorjen ‘aradi svežnja bankovcev, ki ga je vedno nosil pri hi! Rro®*a 3e bila izstreljena iz osemintrideset kalivega revolverja znamke Colt... in je na čuden hačin opraskana od cevi. Za tisto vijolico se policija mc ne zanima. Pravijo, da jo je najbrž pozabil v tak-•JU kak potnik. Nihče ne ve natanko, kje je bil pravzaprav ustreljen.«
Patrick je pogledal na uro. »Najbolje bo, če poča-ate spodaj, Tom. V pisarni me čaka moja stranka. we hodite ven, morda vas bom vsak hip potreboval.« »Velja.«
Gospod Aleksander je stopil k dvigalu. Patrick me
je opozoril, da imam do sestanka z Waggonerjem še pol ure časa, zato naj grem dotlej z njim v pisarno.
Molly mu je začela praviti o telefonskem razgovoru in o tistih pet sto tisoč dolarjih.
Njegovo prvo vprašanje je bilo: »Ali je gospa Morgan glas prepoznala?«
»Misli, da ga je. Po njenem je bil to isti človek, ki ji je prejšnjo noč telefoniral, da njen nečak umira.«
»Ali zmorete toliko denarja?«
»Ne... vem.«
»Koliko je vredno vaše posestvo?«
»Ne vem natanko. Ko je oče umrl, je bilo ocenjeno na sedem milijonov, ne vem pa, koliko bi bilo vredno sedaj. Toda z gotovino je velik križ, posebno ker jo je treba najti do večera ... Do devetih.«
»Kakšen denar zahtevajo?«
»Tisočdolarske bankovce.«
»Gotovo ga nameravajo uporabiti izven Združenih držav,« je pripomnil Patrick. »To je veliko denarja, ampak če je vaš brat v rokah fašističnih vohunov, ne smete pričakovati, da bodo skromni. Dober bombnik stane sto tisoč dolarjev in razen tega se 'tako nevarnega poste ne bi lotili za drobtinico kruha. Mislim, da je najbolje, če si denar priskrbite. Kje pravite, da se bodo sestali z njim?«
»Onkraj Muir Woodsa se skalnata morska obala razmakne v pripraven kotiček in tja bodo prišli. Ta predlog me potrjuje v prepričanju, da imajo Johnnyja res v rokah, zakaj prejšnje čase sva dostikrat priveslala tja iz bodegaškega zaliva in se izkrcate. Ne verjamem, da bi tujci vedeli za ta kraj. Tega sicer niso rekli, vendar mislim, da ga bodo odložili na kopno
H
|tl|§||; , j \|| 1
Obraz se mu ja zresnil. Kaj se je zgodilo?
z morja... Neznanec je nekaj govoril o čolnu, pa je hitro zasukal pogovor drugam in dejal, da bodo čakali na obali. Kraj je samoten.«
"»Ali je gospe Morganovi spet telefoniral na stanovanje?«
»D'd.«
»Gospodična Terrill, zadnjič ste se zelo prestrašili, ko vas je pred palačo vzel v taksi šofer Angelo. Ali ste že slišali, da je bil nocoj ponoči ustreljen?«
Prebledela je. »Kaaj?«
»Da, tako je, na žalost. Jutranji časopisi že pišejo o tem.«
»Nisem jih prebrala. Gospa Morgan jih je vse pregledala, da bi našla kakšno sled za Johnnyjem, o Angelu pa ni seveda ničesar vedete. Jaz sem se ga bate zato, ker je bil Italijan, drugega vzroka nisem imela.«
Namrščila je obrvi.
»Pač še nekaj drugega je bilo. Malo prej, preden sem vstopila v taksi, sem videla nekega človeka, ki sem ga spoznate v Rimu. Bil je oficir iz ožjega Mussolinijevega štaba. Ime mu je bilo Roberto Gargiulo... seveda se mi zdi skoraj nemogoče, da bi bil zdaj v Ameriki. Najbrž sem videla nekoga, ki mu je podoben«.
»Torej pravite, da ste se ustrašili zato, ker ste najprej videli tistega človeka, oziroma ste mislili, da ga vidite, potem pa ste še opazili, da je šofer taksija Italijan?«
Pokimala je.
»Kakšen je tisti Gargiulo?«
»Nisem ga... že tako dolgo ga nisem videla. Za
Italijana je bil nenavadno velik in čeden človek... imel Je črne lase, rumenkasto polt in zelo globoke, modre oči. Poteze ima pravilne in njegove roke so nekaj čisto posebnega... Jaz... Hotel se je ločiti od svoje žene in vzeti mene, toda mikal ga je moj denar, ne jaz. Zdaj lahko o tem čisto mirno govorim, takrat sem bila pa še zelo mlada in se mi je taka trgovska špekulacija zastudila.«
»Ali se vam zdi mogoče, da so ga poslali kot fašističnega agenta v inozemstvo?«
»Ne vem. Šolal se je v Angliji. Angleško je govoril brez tujega naglasa. Ne pozna se mu, da je Italijan, toda za Angleža ga tudi najbrž nihče ne bi imel.«
»Gospodična Terrill, ko je bil Dickens umorjen, so našli v njegovi pisarni rumeno vijolico. Tudi v vašem stanovanju je ena ležala na tleh, ko sem preteklo noč prišel tja. Tretjo so našli v Angelovem taksiju; res, da jo je lahko slučajno izgubil kak potnik. Kakor veste, nosi španska igralka Ravel vedno rumene vijolice. Dejstvo je, da je ležala na Dickensovi mizi njena vizitka, čeprav ni gotovo, da je bila položena tja hkrati z vijolico. Zaupno vam povem, da je ljubosumna na svojega impresarija in je morda šla detektivu Dickensu naročit, naj ga nadzoruje, saj se je danes tudi meni približala. Rekli ste, da je bite leta 1937, ko ste bili v Madridu, tudi ona tam. Kaj pa v Rimu in Berlinu? Ali ste tudi tam kaj slišali o njej? Saj ste bili v Berlinu, mar ne?«
»Da, pred vojno sem bila večkrat tam. Kolikor se spominjam, ni nihče omenil njenega imena ne v Rimu ne v Berlinu. Skoraj gotovo je bite takrat kje drugje.«
»Zjutraj ste mi rekli v bifeju, da se je z republikanci sprla in jim ušla — tako vsaj se je govorilo v Madridu. Ali se vam ne zdi, da bi jo morali takrat javiti naši oblasti?«
»Oh, gospod Abbott, tega ne bi mogla storiti. To bi jo pri gledališču onemogočilo.«
Očitno je zbrala vse svoje moči. »Pa jo le bom; veže me dolžnost do domovine. Ampak, ali ne bi bilo bolje počakati do jutri?«
»Prav; upam, da tačas ne bo izginila. Vrniva se k Gargiulu; do kakšnega zaključka ste prišli: ali ste ga res videli, ali se vam je samo zdelo?«
Odvrnila je: »Da... videla sem ga. In če ima John-nyja on v rokah ...«
Z obema rokama si je pokrite obraz in se krčevito stresla.
Patrick je vprašal: »Kaj nameravate storiti glede denarja?«
»Govorite bom z ravnateljem naše banke in si denar priskrbela.«
»V vaši spalnici sem opazil blagajno. Ko boste dobili denar, ga zaklenite v blagajno toliko časa, da se bom jaz oglasil. Ravno zdaj čaka spodaj eden naših detektivov. Ime mu je Aleksander. Gospodična Murphy vas bo spremite do njega. Aleksandru bom telefoniral in ko vas bo videl v družbi moje tajnice, bo takoj vedel, kdo ste, nič ne skrbite, vse popoldne bo pazil na vas. Dober detektiv je.«
»Hvala je rekla in vstala. »Kajne, da me ne boste pustili na cedilu? Iz San Francisca moramo oditi najkasneje ob pol osmih, da bomo ob devetih gotovo na mestu, ki so ga določili.«
Patrick je vstal in se ji nasmehnil: «Le mirni bodite.«
Segla mu je v roko. Patrick je rekel Lulu, naj jo spremi dol in ostane pri njej toliko časa da bo sedla v taksi. Nato je telefoniral v bife, naj pokličejo Aleksandra. Naročil mu je, naj se odpelje za njo in pazi na hišo številka šest v Topaz Streetu. »Dobro bo, če vtaknete v žep nekaj sendvičev,« je dodal.
Komaj je nehal govoriti, je nekdo telefoniral iz mesta.
Veljalo je meni. Spregovoril je Erik Waggonar.
Čutiti je bilo, da se mu zelo mudi.
Skušal sem vas doseči v hotelu. Veste, k Cheno-wlthu ne morem priti pred tretjo uro. Ali vam je to prav?«
»Da,« sem rekla.
»Torej na svidenje tam, dušica,« je dejal in obesil slušalko.
Obrnite sem se k Patricku: »Ce boš ti kdaj tudi tako osladen, te bom ubite ...«
Preden sem končala, so se vrata odprla in prikazal se je gospod Black. Ker je bilo videti, da mora poročati nekaj zelo nujnega in važnega, sem rekla zbogom in odšla. Vrnila sem se v svoj hotel.
♦
V vratarjevi loži je sedel gospod Scott. Nasmehnil se je in dejal: »Gospodična Holly, v salonu čaka na vas neka dama.« Segel je v predal in mi pomolil vizitko senorite Antonije Margharite Ravel.
»Rekla je, da ni zmenjena z vami, da pa naj vas peljem k njej, kakor hitro boste prišli«
Spet se je priskutno nakremžil in dodal: »Pravi, da je zeio važno in da bo čakate, dokler ne pridete in če bi trajalo ves teden.«
»Hvala,« sem hladno odvrnila. Kakšna žverca je ta Scotti
Odšla sem v salon. Sefiorita Ravel je sedela sredi sprejemnice v naslonjaču in gledala proti vratom. Pri nogah ji je čepel Pancho. Ko me je zagledal, je poskočil in začel mahljati z repom; milo je pogledal svojo gospo in ves zbegan spet sedel.
Oblečena je bila še vedno tako, kakor v restavraciji St. Thomas. Tudi rumene vijolice je imela pripete.
Prijazno se je nasmehnila in mi ponudila roko. Rekla'je: »Zal mi je, da sem bila danes zjutraj tako nevljudna. Prišla sem se opravičit«
»Je že vse v redu,« serr. dejala. Saj je res bilo.
»Ali ne bi hoteli sesti in se malo pogovoriti z menoj?« je rekla.
Nekaj časa me je samo ljubeznivo gledala. Nato je dejala: »Zaradi Erika sem prišla. Mislila sem vas prositi, da ne bi več govorili z njim.«
Prošnja je bila tako nenavadna, da nisem takoj našla prave besede za odgovor.
»Saj že imate prijatelja, pa še kakšnega! Boljši in prijaznejši človek je kakor Erik Waggoner. Toda z Erikom bi se rada poročila. Zaradi njegovega denarja.«
Priznati moram, da mi je bila njena odkritosrčnost všeč. Se nikdar je nisem tako občudovala.
»Zelo odkriti ste.«
»Seveda. Toda rada ga imam tudi. In razen tega sva poslovna družabnika. Veste, od kraja je bil zelo zaljubljen vame, ampak takrat je bil oženjen; ko se je ločil, se ml je sijajno godilo. Tiste čase sgm nastopala v Rio de Janeiru in mi je bila poroka malo mar, čeprav me je mati vedno priganjala, naj se čimprej poročim. Ko sva prišla v Ameriko, je dejal, da bi bite to slaba reklama zame, če bi se poročila pred prvim nastopom v San Franciscu. No, in sedaj se sploh ne mara poročiti z menoj. Zaljubil se je v vas.«
»Saj se ni.«
»Pa se je. Danes popoldne se bo sestal z vami in vam kupil smaragde. Zame mu še na misel ne pride, da bi mi kupil smaragde. V majhno knjižico zapisuje vse, kar izda zame, in doslej mi ni še nikdar kupil kakega nakita. Zalagal me je sicer z vijolicami, mi preskrbel tegale psa in lepe obleke... a to je storil samo zaradi poslovne koristi.«
Pancho je poslušal in migal z ušesi, kakor da bi vedel, kaj se pogovarjava.
Dejala sem: »Tega mi ni rekel, da mi bo kupil smaragde. Rekel je samo to, da si jih bova ogledate. To je velika razlika.«
»Meni je pa povedal.«
»Najbrž vas je hotel malo podražiti.«
»Ne, resno je mislil. Rad bi se me znebil. Razen tega se je zaljubil v vas. Pospešena ljubezen s katero drugo bi se mu zdaj prilegla, kef bi se me rad otresel, toda vi ste zelo privlačni in utegnil bi se resno navezati na vas. Mislim, da je lepo od mene, če vas pravočasno posvarim, gospodična Holly; ako ga ne boste prostovoljno odslovili, {k>tem bom uporabila druga sredstva... in stvar se bo za vas zelo neprijetno zasukate. Mi, ki smo preživeli špansko revolucijo, se ne ustrašimo ro’:?-.ega koraka.«
To me je navdalo s trma
»Ali mi grozite?«
»Grozim? Ne. Samo svarim vas.«
Zasmejala serr. se in rekla: »Po mojem mnenju »te res pristna Španka, vzgojena v samostanu, in tudi vse drugo mora biti res.«
»Zakaj bi tudi ne bilo?«
»Včasih je reklama za igralke natrpana z lažmi.«
»Jaz si nisem pomagala z lažmi. Moja mati je zelo težko živela... je na pol Američanka in je bite vedno zelo revna; vendar se je popolnoma žrtvovala zame, da bi mi olajšala življenje. Drugič se je poročite samo zaradi plemiškega naslova, ker je vedela, da rr.i bo to koristilo. Toda denarja še vedno ni bilo. Jaz bi se z Erikom poročila tudi, če ga ne bi imela prav nič rada, samo da bi materi pomagala do denarja.«
03 VSAKEM ČASU IN VSAKI UR!
N.\' "n 'MERNEJŠA
• •
-a n gora
2»kaj so sc živali selile
in izumirale
Trditev, da so živali Paleozoika ln mezozo-Evr„„. tka živele v Ameriki, leteli v Azl 1*> ker 50 ,aal na‘ dane. na. nllhove fosilne ostanke,
Va. Pnv1«iVe* Posebno preprlfljl-lobah \ a zemlJ® Je bila v onih •llniK - .vse PteveS nemirna: v zone? Potopih so vstajale ln se voluciiPotapljale celine, prave re-
Pteobrai'»ieUlkanskCBa lzvora *°
Plasti i ogromne zemeljske Kleli „ . nl 'sključeno, da smo ravne po 'S navpičnih tudi vodo-he, , Pjetnlkc zemeljske povržl-ivj. katerimi razlaga geograf t»akneir ,eaene dobe, ko se predejo celi kontinenti.
•tedi!nl*Vmi“orJ? ,n zemlje je v Podnhl. mezo*oika Se prav malo obJemn?e<,?naSnJ1' Zemeljsko oblo eellne M,, ot slat>o spet pas tri ki ' N?JvečJa zemeljska gmota,
»a	*k,tPal. »e je stvorlla
•er seief	Polkrogll našega sveta
°r8nianrtii1>rek0 Scverat Amerike,
*vrlTen?jJe- . Islandije, severne celina ln slblrije. Druga manjša tike \oLie ,Vekla Pfeko Antark-tretj, 'območje Južnega tečaja), na, Da J . Imenovana Gondva-*razim» . razprostirala preko do indii.oerednje Afrike vse c*Hna tudi 1 časa J6 bila ta ‘k Ta*o5™ ,„Vv“l v Avstralijo keva !• 2	, n Opravičena dom-
•ovzhod’.. b11 na kJenem Ju-
khtarktiJ? , ozemelJskl most proti -----------------
ihezozohf? c*ltnl- Proti koncu	pri katerih Je bila, z malimi Iz-
»korla Ji pa *e Je zemeljska	Jamami, spodnja polovica telesa
kjer l. 2	* razgibala. Na mestu,	močneje razvita kot zgornja, če-
PHa iz	Evrepa, so te dvig-	prav opazujemo ta nedostatek tu-
•lanaAni. e-na Prostrana ozemlja,	di de pri nekaterih sesalcih, n. pr.
' Franclja ln Anglija sta	pri avstralskem živalstvu, kjer so
bili združeni. Druge dele zemlje je zapet preplavila voda. Ozemeljski most tned Indijo ln Avstralijo se Je pogreznil. Od tega časa je ostala Avstralija osamljen otok s svojim posebnim rastlinstvom.
Ti prevrati so prinesli seveda neštetim živim bitjem, najbrž celim živalskim zvrstem, smrt. Toda že v prvem delu geološke nove dobe, v eozenu, nastane po vsej zeanljl neka sprememba, ki nudi živalskemu svetu nove živ-ljenske možnosti. Zemlja se je pokrila s travo. Dotlej Je bilo rastlinstvo v vročih dobah samo neprehoden pragozd, v mrzlih pa suho grmičevje ln bedne zeli, ki so le slabo služile živalski prehrani. V novi dobi »o se večje živali lahko prosto gibale ln se nasitile ker so dobile povsod dovolj pašo.
Malim sesalcem Je ta hrana Izredno ugajala. Sploh je bil cozen tudi sicer zanje ugoden. Na zemlji tedaj skoro nl velikih živali, ki bi Jim mogle biti nevarne. Ko so izumrli na zemlji veliki kuščarji, Je sledila dobi orjakov doba pritlikavcev. Ta nl trajala dolgo, ker so mali sesalci zrastll tako po postavi kot po razumnosti. Tudi na zunaj so bili že soraz-mernejšl kot plazilci v mezozoiku,
značilne kratke prednje okončine In skromen razvoj možgan.
Vendar so te žalolgrc med sesalci razmeroma redke. Večina od njih so bili rastlinojedci, ki so postali polagoma na zeleni paši tako veliki in močni, da se Jim mesojedci niso več tako lahko približali. Nekateri od njih so se razvili v prav strahotne pošasti. Baluchitherlum, šest metrov visoki orjak s telesom rlnocerosa in Iztegnjeno taplrjcvo glavo, katerega okostje so našli v Mongoliji, v teži in siil gotovo ne zaostaja tudi za največjimi saurusi. Toda orjaki med sesalci so se izkazali mnogo manj življenjsko sposobne kot orjaški kuščarji v prejšnjih dobah. Večina njih zvrsti je propadla že v poznejšem terciaru. Nabrže so podlegli boleznim.
Najvztrajnejši med temi velikani so bili sloni. V zadnjem delu terciara In v začetku diluvija so razširjeni že po vsej zemlji, razen v Avstraliji, kamor ne vodi nobena zemeljska pot več. Svoje premoči niso dolgovali svojim oklom, marveč svoji razumnosti. Narava se Je doslej še vedno Izkazala kot slab tovarnar orožja. Okli mastodontov so bili tudi po tri metre dolgi In pri nekaterih zvrsteh zviti kot stari poštni rogovi ter zato popolnoma nerabno orožje. Navidezno orožje Je samo še okrasek kot kostni roglji na hrbtu stegosaurusa, ki se zde sicer kot trdnjavski pas, ki pa de-
jansko pušča žival brez obrambe.
81abost posameznika Je prisilila rastlinojede sesalce, da so se združili v čredo, čeprav ima tudi to pravilo racionalistov le omejeno veljavo. Tudi najbolj divji mesojedci, volkovi ln hijene, so namreč združeni v tolpe. Čredni nagon, ki na nobeni stopnji razvoja čisto ne manjka, je bolj posledica selitvenega življenja kot nagonsko obrambno sredstvo proti ogrožanju od drugih živali.
Terclar Je namreč v živalskem svetu čas velikih preseljevanj. Kot pozneje pri ljudeh, tudi masovno preseljevanje pri živalih nl muhava pustolovščina, marveč posledica zunanjih okoliščin. Zemeljski prevrati v terciaru, ko so nastale Alpe, plreneji, Apenini ln severnoafriški Atlas, ko se Je raztrgala in zopet spojila vez med Severno ln Južno Ameriko, ko se Je podrl in zopet vzpostavil zemeljski most med Afriko In Azijo, ko so bili preplavljeni tisoči otokov In so nastali tisoči novih, so pomenili za vsa živa bitja neprestano smrtno nevarnost. Pred nenavadnimi naravnimi katastrofami, pred potresi in potopi ter Izbruhi ognjenikov sicer nl bilo rešitve, toda pred temi strahotami so Sla včasih svarilna znamenja, ki so priganjala k odhodu.
Ce se nenadoma dvigne lz zemlje stotine kilometrov dolga gorska veriga, nastanejo poleg zemeljskih seveda tudi podnebne spremembe. Ko so zakipele proti nebu Alpe, se Je Izsušilo Sredozemsko morje in pustilo za seboj Jezersko In močvirsko ozemlje, po katerem so se pasle črede antilop.
V	vseh dobah moremo zasledovati selitve čred preko prostranih ozemelj. Vendar vidimo, da se združijo v terciaru posamezne okrog blodeča živalske trume v
prava preseljevanja ln hite v čisto določeni smeri preko zemeljske oble. Najbolj znane so nam selitve konj. Oznaka pravzaprav nl čisto pravilna, ker so živali zgodnjega terciara, ki Jih prištevajo zoologi k družini equidae, precej različne od današnjih konj.
Vseeno so znanstveniki v vprašanju konjskih prednikov precej enotni. Prakonja sicer do danes znanost še nl odkrila. Po današnji domnevi Je imel prvotni konj, prav tako kot tudi predniki drugih sesalcev, na vsaki nogi pet prstov. Njegov potomec, eohippos, ki nl bil mnogo večji kot mačka, Je Imel samo še štiri prste na sprednjih In tri na zadnjih nogah, znamenje napredka; konji so se namreč razvijali v višino, pri čemer so njihovi prsti zakrneli. Vrhunec razvoja Imamo v današnjem konju, ki je lihoprst in hodi po nohtu srednjega prsta, edinega, ki mu je še ostal in ga lajlki imenujejo kopito.
Za ta razvoj Je bilo potrebno kakih štirideset milijonov let. Splošno mnenje Je, da so konji ameriškega Izvora. Najstarejše equidae so Izkopali v eozenskih naplavinah v severozahodni Ameriki. Vendar se zdi, da so bile nekoliko pozneje konjem podobne živali v veliki množini že tudi v evropskem delu severne celine.
V	Franciji in Angliji so našli številne fosillje družine equldae, ki so imeli večinoma že po tri prste. Njihovo noge so vitke ln višje, telo se že krepko razrašča. Neka zvrst konj, tako imenovani paleo-therlum, ki so ga odkopali na Montmartru v Parizu, Je velika kot rinoceros. Toda potresi v Evropi so bili za starejše konje pogubni. v začetku ollgocena, druge polovice terciara, so na ozem-
lju današnje Evrope že čisto Izu-
mrli.
V	svoji ameriški domovini pa so ostali equldae med vladajočimi družinami. Njihovo telo je postalo lepo somerno ln število zob se je zmanjšalo, kar Je pri sesalcih znak razvoja navzgor; najdemo jih v velikih čredah po prerijah Severne Amerike. Ko je bila ponovno vzpostavljena ozemeljska zveza med severno in južno Ameriko, so se razširili tudi po Južnem delu te celine. Druge črede so se preko ozemeljskega mostu, ki ga danes pokriva Beringovo morje, razširile iz Alaske po Sibiriji. Od tod so prišli dalje v Azijo in na predvečer velike ledene dobe, pleistocena, že drugič v Evropo, v Ameriki ,pa so medtem konji izumrli. Ko so odkrili evropski konkvistadorji novi svet, so konji tako na severu kot na jugu zapadne celine že tako Izginili, da nl ostal niti spomin nanje.
Podoben Je bil razvoj kamele,
ki v začetku ni bila subtroplčna puščavska žival, ampak prav tako kot konj Izhaja lz Severne Amerike.
Zopet nastaja vprašanje, kaj je bilo vzrok masovnemu izumiranju teh živali. Tokrat se ne nforemo sklicevati na morda patološko preveliko rast, zaradi katere so izumrli veliki plazilci, kot mislijo nekateri raziskovalci. Ko so izginili severnoameriški konji ln kamele, niso bile te živali morda nerodni orjaki ali degenerirani pritlikavci kot čudni liliputanski sloni, ki so se pri potopu na koncu pllocena rešili na otoke Sredozemskega morja, kjer so, najbr-že zaradi svoje osamljenosti, propadli.
Ce bi konji In kamele Izumrli
v Evropi, bi mogli sumiti, da so
poginili nasilne smrti kot žrtve nove, posebno zahrbtne in uničujoče zveri — človeka. Toda ta masovni morilec, kot ga imenuje ameriški paleontolog Gregory, tedaj Se ni prišel na zapadno poloblo. Tako nam zopet ostane domneva, da Je pobrala velike pašne živali, ki so se zdele sicer tako življenjsko odporne, kaka huda kužna bolezen. Morda so bili povzročitelji bolezni isti, ki so prav tedaj v Evropi in Aziji napadli znaten del najrazvitejših sesalcev in nekaj vrst popolnoma uničili.
Izvor in razširitev te nalezljive bolezni je še zagoneten, ce nam ne ugaja domneva, da so se pojavili novi mikrobi istočasno na različnih delih zesnlje oziroma, da so nenadoma postali virulentni — kar nikakor ni Izključeno — so morali pač povzročiti bolezni ali njihovi prenašalci, morda žuželke, narediti isto pot kot pred njimi velika živa bitja. Pot je vodila zopet preko Beringove ceste.
Čeprav je obdržalo živalstvo zaradi takih selitev svoj svetovljanski značaj, so se vseeno okrepile tudi krajevne razlike. Vendar nam samo podnebje in rastlinstvo ne razložita dovolj speeializiranja in enakomernosti razvoja. Gotovo Je bilo vedno tako, toda ko so postali organizmi bolj razviti, Je posula vidnejša tudi nadarjenost in slabosti. Najbolj čuden pojav Je zaostalost Amerike nasproti vzhodnemu svetu. Severozahodna celina, ki Je dolge dobe prazgodovine kazala večjo ustvarjalno silo v oblikovanju in izpopolnjevanju živalskega kraljestva, sc zdi, da se Je utrudila, v razvoju naj-višjth živalskih oblik, kar Jih poznamo, antropoidov in človeka samega, nima nikakega deleža. Amerika Je priseljenska dežela.
JU sitim
(Ne zomen|ajte naSe trgovine z istoimensko trgovino drugega pod|et}a v Čopovi ulici)
Ilove ete%antne modeCe
ženske. moUr »n otroške obutve
/"v >FRANDO GORDUP* Ljubljana, Trubarjeva ui. 22
za pomlad I« poletje po najnižjih cenah v solidni ln trpetnl Izdelavi
dobite edinole
v ljubljanski PRODAJALNI zagrebške tovarne čevljev
iintmuNititimmttiiiiNHšMNin
;w
Nagradni
lov na stotake
Uredništvo »TT« je minule dni vrnilo v promet večje Število stodinarskih bankovcev sedaj veljavne izdaje Narodne banke FLRJ. Te bankovce smo vnovčili malone po vsej Sloveniji, njih številke pa smo si skrbno zabeležili.
V naslednjih štirih številkah »TT«, in sicer v 15., 16., 17. in 18. številki bomo postopno objavljali serije in številke teh bankovcev, tako da bodo celotne serije in številke objavljene v 18. štev. z dne 6. maja. Ilkrati bomo v vsaki izmed teh štirih številk objavili po en kupon, in sicer številka 1, 2, 3 in 4.
Za bralce, ki bodo »ujeli« ali pa »našli« te sto-dinarske bankovce, razpisuje uredništvo »TT« pet glavnih in 10 tolažilnih nagTad. Glavne nagrade so:
1. nagrada 10.000 din,
2. nagrada 5.000 din,
3. nagrada 3.000 din,
4. nagrada 2.000 din,
5. nagrada 1.000 din.
Tolažilne nagrade, ki jih je 10, znašajo po 500 din.
Glavne in tolažilne nagrade bo razdelil žreb. Serije in številke bankovcev, na katere bodo odpadle glavne nagrade, bomo izžrebali dne 7. maja v prostorih našega uredništva. Žrebanje bo opravila posebna komisija. V poštev pri žrebanju glavnih nagrad pridejo sam« tisti stodinarski bankovci, ki smo jih mi vrnili prometu in katerih številke bomo objavili, kakor smo že povedali zgoraj. Izid žrebanja bomo objavili v 19. številki »TT«, ki izide 13. maja.
Tolažilne nagrade pa bodo dobili tisti bralci »TT«, ki bodo v posesti stodinarskih bankovcev enake serije kakor bodo za glavne nagrade izžrebani bankovci, vendar s številko, ki bo za eno višja ali nižja. (Na primer: za eno izmed glavnih nagrad bo — denimo — izžreban stodinarski bankovec ZZ 476089. Tolažilni nagradi po 500 din pa bosta dobila bankovca ZZ 476088 in ZZ 476090.) Tako bodo prišli v poštev za tolažilne nagrade tudi stodinarski bankovci, ki so že v obtoku, ki pa jih mi nismo kontrolirali in zanje ne vemo, kje so v obtoku.
Vsak bralec »TT«, ki bo v posesti z glavno ali tolažilno nagrado nagrajenega bankovca, ga bo moral predložiti naši upravi najkasneje do vključno 31. maja 1954. Hkrati bo moral predložiti tudi 4 kupone (kupon štev. 1, kupon štev. 2, kupon štev. 3 in kupon štev. 4). Nagrajeni bankovec in kupone lahko predloži bralec »TT« osebno ali pa jih pošlje na naslov naše uprave (Ljubljana, Tomšičeva 7) v denarnem pismu. Torej ne-v navadnem, temveč samo v denarnem pismu. Kdor ne ve, kako se ravna z denarnimi pasmi, naj se obrne na najbližjo pošto, kjer bo dobil vsa pojasnila. Nagrajeni stodinarski bankovci in kuponi, ki nam bodo predloženi v izplačilo za izžrebane nagrade, postanejo v trenutku izplačila nagrade naša last. Vsem nagrajencem, ki bodo dobili tolažilne nagrade, bo stroške za poštnino povrnila naša uprava. Nagrajenci, ki bodo dobili glavne nagrade, nosijo stroške za poštnino sami, prav tako pa plača naša uprava poštnino za vse nagrade, ki jih bo dostavila nagrajencem po pošti.
Vsem bralcem želimo pri lovu obilo sreče!
RAZGOVOR
Ze marsikateri članek smo posvetili urejanju naših stanovanj. Mar mislite, da je to odveč? Da, marsikatera bralka bo mogoče nejevoljna, dejala bo sama pri sebi: »Ah, raje bi pisali o letošnji pomladanski modi!« Bo pa tudi veliko takih, ki se ga bodo razveselili. Mlada zakonca, ki imata še toliko nerašenih pro-
blemov pri reševanju svojega, mogoče komaj priborjenega stanovanja, bosta našla v njem novo misel. Pa tudi trdno vpeljanemu gospodinjstvu ne bo škodila kakšna sprememba, posebno, če je praktična in poceni.
Pred dnevi me je pot zanesla v stanovanje elegantne ženske. Priznasn, kadar sem jo srečala, je zbudila v meni priznanje. Ker me pa še posebno veseli urejanje stanovanja, sem se že vnaprej veselila, da bom pri njej videla kaj novega in lepega. Vendar zaman. Naročilo je bilo kratko. Odpravila me je kar v predsobi. Moj radovedni pogled pa je švignil tudi po njej. Bila je podolgovata in precej temna. Svetloba je pri-haja!a le skozi steklena vrata jedilnice in kuhinje. Kako lepo bi se dala urediti, sem
si mislila... Tu pa je bilo drugače. Stoli so bili polni oblek, klobukov in po tleh kos je dobil svoje mesto. Fantazija pa je šla še dalje, spreminjala je prostor in oblike, prestavljala obešalnik iz ene stene na drugo, postavljala vaze in preproge.
Za predsobo je navadno odmerjen le majhen ali pa ozek in podolgovat prostor. Stene so polne vrat. Edina razsvetljava pa je čestokrat svetilka. V njej ne najdemo prostora, da bi nameščali mize, stole in večje omare. Je prehodnega značaja, tu odloži naš gost svoj plašč ali pa ga pustimo tudi mi, dokler ga ne skrtačimo in spravimo v omaro. Tu odložimo čevlje in dežnik, zato moramo v vsaki predsobi najti mesto za vse te predmete.
Na priloženih risbah lahko vidite, kako se da predsobo praktično in lično urediti.
Prva risba je v zvezi z večjimi stroški, prednost pa ima v tem, da so vsi trije proble-
mi predsobe rešeni v enem kosu. Posebno praktična je ob strani stoječa enodelna omara, katere vrata nosijo na zunanji steni zrcalo (nad njim lahko namestimo difuzno svetilko). Notranjost omare je razdeljena tako, da en del služi shranjevanju dežnikov, drugi pa ima police za čevlje, krtače... Od omare do druge stene potekata dve veliki polici. Zgornjo rabimo za nameščanje klobukov. sr>~>dnia pa je udobna klopica. Med obema
Ščitniki za nogavice
ELI-REST/WRAO|E	mD°,“n i kov
najnovejših konstrukcij
ogrejevalne mize.- bojlerje vseh velikosti, razne toplotne naprave in razne kotle za kuho
HUM
QJ?“sSavtti or&tJiij,
CIRIL PODRŽJD'
LJUBLJANA - TRUBARJEVA UL.65 (presna sv. pet«a c.)
  razmetani čevlji so jo pošteno
KUHARSKI MA SVETI £A'1*)*U v,d“ grd'
Špinačna juha. Špinačo otre-bimo in jo skuhamo v slanem kropu. Nato jo pretlačimo skozi sito. Iz treh dekagramov masti in 4 dekagramov moke pripravimo prežganje, ki mu pri-denemo nekaj petršilja in pretlačeno špinačo. Vse zalijemo z juho in mlekom ter osolimo in popopramo po okusu.
Špinačni sir. Skuhamo četrt kg špinače v slanem kropu, jo pretlačimo in ohladimo ter po okusu osolimo in opopramo. Nato vmešamo 4 dkg masla, da se speni. Spenjenemu maslu dodamo dva rumenjaka, v mleku namočeno in pretlačeno žemljo in pretlačeno špinačo.
Iz dveh beljakov nato napravimo trd sneg, ki smo mu dodali 2 dkg presejane moke in 1 dkg drobtinic. Vso to zmes spravimo v model, ki ga namažemo in potresemo. Kuhamo jo v sopari tri četrt ure.
Zvečer, ko človek konča delo, se rad zamakne in premišljuje to in ono. Tudi ta večer so mi ušle misli, toda kam? Naravnost v predsobo tiste ženske. Zaplesale so obleke, klobuki, čevlji..vsak
Ob prvih sončnih žarkih se napolnijo klopce v parkih z mamicami in njih malčki Otroci se igrajo, matere pa se pomenkujejo o svojih ljubljenčkih — vendar ne križ-sm rok. Kdaj sploh materine roke mirujejo?
Za takšne popoldneve vzamejo s seboj ročno delo, ki jih ne utruja, ki ne teria preveč pazljivosti in duševnega napora in ' ga vsak trenutek lahko odložijo. če morsko steči za malikom, alj mu zapeti hlačke.
Kot nalašč za ta čas je kvačkan’« stopal, pripomoček naše g-irderotoe, ki ga v drugih državah že nekaj časa poznajo in s pridom uporabljajo — toda le v tov ar niški izdelavi. Zena pa takšna varovalna stopala, ki ščitijo nogavice njenega moža in otrok, oziroma podaljšajo njih življenjsko dobo, skvačka mimogrede sama.
Zakaj kvačka? Zato, ker so stopala, kvačkana s tenko nitjo trpežnejša in ker ji ni treba nositj s seboj 5 pletilk, temveč samo klopčič bombaža sli kvač-kanca, kakršnega prodajajo sedaj po vseh trgovinah, in kvačko.
Kvačka s tun^kim vbodom.
Za nogo št 36—37 napravi !.z bombaža ali kvačkanca 39—42 zank in kvačkaj 4—5 cm visok pravokotnik (š>t. 1—3). Zadnjo vrsto razdeli na tri dele po 13 do 14 zank !n kva*kai naprej srednji del (M. 2—3) tako, da za vsako prvo in zadnio zanko posamezne vrste pokva‘kaš po eno zanko iz sstranskh tretjin. S tem napravi peto prav tako. k?ikor pri pletenih nogavicah. Ko je Peta zaključena, začne nabirati zanke ob koncu pete (št. 1—3—3—1) ter kvačka
dalje 13—14 cm aoig podplat do snemanja za konico (št. 4). Komico snema tako, da v začetku in n3 koncu vrste po-kva6ka po 2 zanki skupaj, toda štirikrat le v vsaki drugi vrsti, pjtem pa v vsaki vrsti toliko časa, 63 ima le ,12—14 zank (št. 5). Vrhnji del konice pa izdela tako, da v vsaki nadaljnji vrsti v začetku in na koncu dodaja po eno žarnico, enako kot je prej snemala. Ne nadoknadi pa tistih 8 zank, ki
kislo kvašenje, 24. nekoč vinska posoda in votla mera, 25. pritok reke Varte, 26. trije enaki samoglasniki, 28. neljubo, neprijetno, 29. rimski pisatelj, 31. trgajoč se, prašen, 33. srbsko moško ime, 33. lošč, 36. trije enaki soglasniki, 37. reka v Avstriji (fon.), 39. nikalnica, 40. stavčna nikalnica, 41. dva enaka samoglasnika.
52. Beljak kurjega jajca slu. žl med valjenjem za hrano nastajajočemu piščančku.
53. Križanec med oslom in kobilo se imenuje mula.
54.Neposrednl prednik človeku ni opica, temveč skupni praoče: Pithecantropu« erectus.
55. Hokejsko moštvo sestavlja Sest igralcev.
56. Spodnjepanonskl knez Ko-
kozmetika edina, ki vam ščiti kožo in varuje mladostno svežino
Praktični
Kako uporabiš premogov prah? Pomešaj premogov prah v razrr.erju 1:9 s cementom, vse skupaj zmoči in napravi krogle aii pa drugače zmodelira.j (na primer v starem lončku za rože). Nato dobro posuši. Ali kar je morda za naše razmere še primerneje, v čebru vode zmoči časopisni papir, tako da bo popolnoma razpadel, nato pa ga zmešaj s premogovim prahom. Premoga in papirja naj bo toliko, da bo mešanica podobna gosti kaši. Nato z rokami napravi majhne krogle In jih dobro posuši. Krogle bodo izvrstno gorele.
Vodoravno: 1. navadno ne-skuhani del kosila, 7. gošča, drožje, žlindra, 12. kirurgičen, 14. predlog, 15. sorodnik, 16. božanstvo bogastva, 18. vzklik, 20. počitek, tišina, 21. plast, 23. urad judovskega duhovnika, 26. napad, 27. izdelovalci stvari iz rogovine, 29. alkoholna pijača, 30. pripadnik določene smeri v slovstvu in drugih panogah umetnosti, 32. muslimanski duhovnik, 33. brez družbe, 34. enota ploskovne mere, 35. kemična prvina, 37.
pritok reke Neckar, 38. veznik, 40. nadrgnjenje s toaletno potrebščino, 42. nevarna bolezen, 43. ojen.
Navpično: 1. obrtnik, 2. osleparim, prelisičim, 3. zimski pojav, 4. glej 34. vod., 5. mariborska tovarna, 6. kozaški poveljnik, 7. gnoječa tvorba na telesu, 8. reka v zahodni Evropi, 9. osebni zaimek, 10. oziralni zaimek, 11. velika celina, 13. posnemati, 17. slavoloki, obeljene smreke, 19 mošus, bizam, 21. ubili, pokvarili, 22.
j Q MOTOX	j
* Po loti inonitI je prepolno, talo tako) lanarul ipojo obleko * j t ureditvam MOTOl — tl tleer ni najcenejle, toda edinstveno po •
ioo)em učinku.
PREIZKUSITE SVOJE ZNANJE
Odgovorite na spodnja vprašanja, ne da bi si pomagali s knjigami:
61. Kako visoki so Niagarski slapovi?
62. V kakšne namene se porabi največ pridelka krompirja?
63. Kaj je Ixtazihuatl?
64. Kaj pomeni trikotnik kot prometni znak na cestah?
65. Kdaj in kje Je bil izdan prvi adresar?
66. Kdaj leto ni prestopno, čeprav je Število deljivo s štiri?
67. Kdo Je ustvaritelj moderne družabne drame?
68. Kaj pomeni v 19. stoletju beseda »restavracija«?
69. Koliko otokov ima Bodensko jezero?
70. Pri nas smatramo lipo za narodno drevo. Ali veste, katero drevo ima isto vlogo pri Dancih?
ODGOVORI NA VPRAŠANJA V PREJŠNJI ŠTEVILKI
91. Rodbina Spanheimov Je imela na Koroškem vojvodsko oblast od leta 1122 do 1269.
Kaj pomeni gornja podoba tako čudno skrivenčenih črt? To je uganka za tiste mlade čitatelje, ki radi rišejo. Vabimo jih, da vzamejo v roke mehak svinčnik in z njim prevlečejo vsa polja, ki so označena s piko. Ko bodo to napravili, se jim bo pokapal nekdo, ki je bil nedavno znova v tredilču pozornosti na!« iportne javnosti.
Z novim klobučkom v cvetočo pomlad
policama je lesena stena z obešalniki.
Okusno urejeno predsobo vidite na drugi risbi. Edini okras poleg vaze za dežnike je ogledalo s polico iz surovega lesa. Za obešalnikom ni nobene tapete, zato naj bo od zidu precej odmaknjen, da se ne maže obleka.
Tretja risba pa vam predstavlja preprosto rešen problem predsobe. V njej najdemo nizko omarico za čevlje in predmete, ki morajo biti vedno hitro pri roki, vazo za dežnike in lonček s svetlicami. Za obešalnik služi močno pritrjena in od zidu odmaknjena letvica, pod katero je name-?*ena polica.	Ms.
^eucimiujsuetne uosicj niso posebno marale za klobuke. Zato so si modistke za pomlad in poletje izmislile posebno vrsto lepih klobučkov prav za mlada dekleta. Poglejte na primer gornjega: ta športni klobuček je izdelan iz bele klobučevine z rdečimi in oranžnimi kvadrati.
jih je v zadetku snemala v vsak; dTugi vrsti, temveč kvačka dalje ravtno cca 10—12 vrst. Zadnjo vrsto napravi trdnejšo tako, da vsako nabrano zamko sproti pekvačka. Sedaj oba dela konice serije (št. 4—5) m stopalo je končano.
Izdelana stopala prišije na sicer še trdne, toda na peti in konici že tako zakrpane nogavice. da jih ni moči še krpati. Takšma stepala lahko skvačlka tudi iz rafije, ki nadomeščajo poletne copatike, iz kvačkanca pa se nosijo lahko tudi samostojno kot vložki v prevelike čevlje ali pa v sandale, če se noge potijo.
Torej: kilopčlč in kvačko v pomladne reksTje in družina bo kmalu uživala mnogolično uporabnost tega lahkega ročnega dela.	B.	S.
t-rešiti Darzun je matenal. iz katerega je izdelan ta živahen klobuček s kovinskim zapiralom. Baržun svetlih, živih barv je letos zelo v modi kot blago, ki nas počasi uvaja v pomlad. Zapiralo je tako spretno vdelano v klobuček, d« se zdi, kakor da gre za neki modni poudarek. Kadar potegnemo zapiralo navzgor, lahko klobuček lepo zložimo in spravimo — ko gremo na pot — v kovček.
Pomladni klobučki so tako majhni, da velja ta iz violi-časte slame z baržunastim trakom kot največji svoje vrste.
celj je bil naslednik svojega očeta slovaškega kneza Pribine.
57. Prvo kuverto je iznašel angleški knjigarnar Brewer leta 1830.
58. Na železnici Je signal za stoj rdeče b«rve, signal za prosto pot j>a zelene.
59. Pri Omišu se Izliva v Jadransko morje Cetina.
60. Rimljani so se brili z no. ii.
Gornji klobuček ima na sprednjem delu, ki je iz bele slame, uvezen pisan cvetlični vzorec. Zadnji del glave ostane nepokrit.
Svileni jcrsey konjakov® barve krasi ta klobuček iz s}ve slame. »Čelni kljun« je velik® modna privlačnost.
Dozna oblika tega klobučk* Iz belega jerseya, ki je garni* ran s slvorjavim jerseye*0* Je letošnji »zadnji krik«. *
V:
...
v :>
isisJMi
  	"	''"IMMMpMpMBMMj
'•• ■' \ I
I r11 us 1111
• */4i
J I
,. L;- . .	i	TiLaSlES:	V	Hž	11111
To je tretja serija odgovorov na našo anketo o mladinskem kriminalu. Devet odgovorov smo objavili v 12. in 13. številki »TT«.
Anketirancem smo zastavili dve vprašanji: i 1. Kje so — po vašem mnenju — glavni vzroki, zaradi katerih pride naša mladina v nasprotje z zakoni in družbo?
2. Ali — po vašem mnenju — sedanji zakonski predpisi in kazensko vzgojni ukrepi proti mladinskemu kriminalu zadoščajo, oziroma koliko so učinkoviti? Ali so potrebne izboljšave, zaostritve, sprostitev ali kaj podobnega?
Dr. Bofan Petrič,
i redsednik okrajnega sodišča v Sežani
l,	kriminala	Je splošen družbeni
P oblem. Naš socialistični družbeni sistem .vsemi svojimi ukrepi ugodno vpliva na Pravo kriminala, vendar ga sam po sebi e mere odpraviti, temveč moramo stre-*eti za tem, da spoznavamo vzroke krimi-vf«? H da s Posebnimi ukrepi odpra-™°. Menim, da je v stremljenju za odpravo kriminala osrednji problem ustvar-dr?J-K-n0Ve8:a človeka v naši socialistični lastno !'*11 razviJanje njegovih najboljših
V posameznih krajih ali deželah pridejo katIZr-aza z oz*rom na objektivne pogoje ne-vzr°ki pojava kriminala bolj kakor BU *	^ Ilaslednjih odstavkih želim osvet-
te pogoje v našem okraju.
Sežansiii okraj sestoji v glavnem iz pod-tja Krasa, Slovenske Istre in Brkinov, si ti; kraji so dolgo trpeli pod italijanskim sizmom in so biii v kulturnem, politič-,j®m. in gospodarskem pogledu zapostav-J ni. Skalnati svet z majhnimi površinami' po?.? °.va*ne zemlje ne daje v sedanjih po-Ko.nh izkoriščanja zemlje dovolj pridelkov, a bi se mogli preživljati z njimi čez vse .£ ?’ Pomembnejše industrije pa tudi ni. „	0 občuti ves okraj krivično mejo, ki
‘n Je odvzcia mesto Trst in z njim narav-Jrzišče, izhod na morje in s tem boljše iJ?.Z!,10s** zaslužka. Potrebno je torej de-t?i * ,	0 za gospodarski, kakor tudi za kul-
_.rbi dvig teh krajev. V vsem sežanskem raju ni popolne srednje šole in si sedaj rriodevajo, da bi jo ustanovili v Sežani.
®. Pa imamo sedaj vrsto mladincev in »adink s 4 razredi gimnazije, ki ne vedo na?!^.86 usmerili in ki nimajo možnosti krl~Ljesa šo,ania v drugih oddaljenih aJih, ker starši nimajo materialne podžge za to.
Cini tel ja, ki vplivata na odpravo vzrokov
siw1*nala sta namrcč med ostalimi prav go-POdarski dvig in dvig splošnega kulturne-nivoja in to delo bodo lahko opravili ti Ml n,ovo Izšolani visoko kvalitetni kadri, »atlini smo dolžni nuditi pomoč ne samo gospodarsko močnih predelih, temveč .	1 v, tem siromašnem predelu in nam ne
J“e biti žal sredstev, porabljenih v ta na-en; ker se nam bodo bogato poplačala.
^ijj pbv navedenih pogojev se kaže v poja-hih zn'v*h dejanj — poskusov prepoveda-. JVPrehodov čez državno mejo. Vendar je ri] Ba Pripomniti, da je bila večina teh sto-1»m5v ’z sosednje LR Hrvatske, zlasti z div?*jlJHladino je vlekla v svet želja po doh°^ uab’ stremljenje za lahkim in re J??1 zaslužkom, vplivala pa je nanje ne-v t 1Cn.a Propaganda, ki je slikala živijeiije nrizii ^ v bajui luči. Bistveni vzrok, da so sli mladoletniki na to pot, je bila zanesena vzgoja, deloma, ker starši niso Skrbeli za njihovo vzgojo, deloma, ker so *• brez enega ali obeh staršev, ali pa ziveji starši v razrušenem zakonu ter so * tako mladoletniki bez pravega nadzor-
stva in so zahajali v slabo družbo, v kateri so se mnogi vdajali popivanju. Pri onih iz mesta se je posebno opazilo kvarno vplivanje življenja v nočnih lokalih, slabi vzgledi različnih izprijencev in neprimerni filmi.
Mladinske organizacije prav pogosto ne znajo pritegniti naše mladine v svoj krog, mladoletniki pogosto žive v slabih materialnih razmerah, pogrešamo skrb ca usmerjanje mladine v različne poklice. Brž ko bi usmerili sile mladine v večji meri v pozitivno udejstvovanje, bi koristno uporabila svoj prosti čas in bi jo na ta način tudi odtegnili kvarnemu vplivu slabih elementov.
V primerih, ko nezadostna vzgoja mladoletnikom ni dala dobrih moralnih naukov, so jih priložnosti zapeljale, da so posegli po tuji imovini, zlasti ker sami niso imeli sredstev za nabavo stvari, po katerih so hrepeneli.
Iz vsega navedenega sledi zaključek, da bi morale raziične organizacije, društva in delovni kolektivi, v katerih so zaposleni mladoletniki kot vajenci, posvetiti večjo skrb doraščajoči mladini, naloga Društva prijateljev mladine pa je, da nudi pomoč staršem pri reševanju različnih vzgojnih problemov.
Sodišča si prizadevajo pri mladoletnikih odkriti vzroke, ki so jih privedli na pot kriminala in uporabiti primerne ukrepe. Le. redki so bili primeri, ko bi se moglo govoriti o popolni moralni pokvarjenosti mla-
doletnikov. Tak je bil mogoče primer 16-letne mladoletnice, ki je po prej pripravljenem načrtu vzela 29.000 din. Nato je dei denarja, ker se je bala, da bo dejanje odkrito, podtaknila svoji součenki, da bi tako odvrnda od sebe sum, del pa ga je odvrgla. Toda, ce pri tem primeru upoštevamo, da ji je oče umrl, ko ji je bilo 5 let, da mati živi z drugim moškim in se zanjo ne meni, da v družini nikoli ni bila deležna dobrih naukov, nam postanejo jasni vzroki, ki so jo privedli na tako pot. Sodišče je upalo, da jo bo še mogoče spraviti na pravo pot in je določilo oddajo v vzgojno-poboljše-valni dom.
2) Sedanji zakonski predpisi in kazenski, vzgojni poboljševalni in varnostni ukrepi glede mladoletnikov, ki storijo kazniva dejanja, zadoščajo, treba je le poskrbeti, da se bodo dosledno in pravilno izvajali. Sodili?. so.di'*° rn,a^oletnikom v senatih, sesto-ječih iz stalnega sodnika in dveh sodnikov porotnikov, iz vrst profesorjev, učiteljev, vzgojiteljev ali drugih oseb, ki imajo izkušnje » vzgojo mladoletnikov. To torej predstavlja zadostno garancijo, da se pravilno presodi mladoletnikovo dejanje in uporabi res primeren ukrep. A pri izvajanju teh ukrepov je predvsem važno, da bodo v vzgojnih zavodih in vzgojno-poboljševalnih domovih vedno taki kadri, bi bodo znali mladoletnike spoznavati, uporabljati pri njih pravilne individualne prijeme in jih pravilno usmerjati. Učinek vseh zakonskih predpisov je torej odvisen od ljudi, katerim so poverjena ta težka in odgovorna mesta, zatorej mora veljati največja pozornost skrbni izbiri tega kadra.
12
i San Vrtačnik,
inšpektor pri Svetu za kulturo in prosveto
Naj napišem nekaj o mladinskem kriminalu? In to za »TT«? Iz srca rad. Ze kot poklicni vzgojitelj sem to dolžan napraviti, še posebno pa zato, ker »TT« prebira čez četrt milijona Slovencev. — »TT« torej predstavlja silo, ki jo je treba izrabiti. — Resna beseda v »TT« o največjem družabnem zlu — mladinskem kriminalu — bo na koncu koncev le sprožila v ljudeh splošno težnjo, da nekaj napravijo, da se vsi skupaj nečesa lotijo in ozdravijo tako bolečo rano. Če bo vša.j to dosegla : iketa »TT«, bo že opravljeno precejšnje delo.
Borba proti mladinskemu kriminalu že dolgo časa ni več samo zadeva mladinskih sodnikov, šolnikov in staršev, kakor rr.no-gi mislijo, temveč je že zadeva, id se tiče družbe kot celote vseh njenih slojev, družbenih organizacij in organov oblasti. Mladinskega kriminala res ne moremo reševat}, kot to nekateri še danes pojmujejo — o', stari, zlati časi — v družini s tepežem in lepimi nauki, v šoli z opomini, ukori, izključitvami in spet z lepimi nauki, v javnem življenju pa z vzgojevališči, za katere stalno manjka denarja, s poboljševalnimi zavodi in celo — z zaporom. Ne!
u Ivan Andolšek,
profesor na učiteljišču v Novem mestu
dr?-K°ci Pr’^e.1° največkrat v nasprotje z Dolr ‘n n.ienirni zakoni zaradi tatvin ali jjoskodb ljudske imovine, mladoletnik; pa nih'S razloga, zaradi pretepov in teles-n Poškodb pa zaradi prestopkov proti sP°lni morali
.Najtehtnejši vzrok za kriminalna deja-
Ja je slaba družinska vzgoja, nič manjši bor”' prema3hna odgovornost družbe za zrahv vzs°i0> Vojna je ponekod hudo m«i/la ^^žirtsko vzgojo, saj je v novo-cčet m okraiu skoro vsak peti otrok brez doh 133 enostranska vzgoja ni posebno otrrv?’ "*e iasna Ce prej ne, pogrešajo r« k °^ct°ve besede v predpuberteti in v^ti, ki sta gotovo najtežji dobi za mit iv0' Izre'dno važna je za vzgojo dobra din v S'Ca kteratura. Ce pregledamo mla-^t- us književnost prvih začetkov do razit	'nhko ugotovimo, da je bila iz-
vuj . rnoralnovzgojna v duhu moralke rnor^Aj a razreda- Leposlovje r.es ne sme Vz )z'rati, vsekdar pa je pomagalo pri-blemi i. C°veku moralne kvalitete. O proda m	treba razmišljati. Žalostno pa je,
gjjj. n°£o naše rr.ladine nima niti sloven-harJ^^olskih čitank, še manj pa je hesoe?”0 na mladlnske liste. V tem in v * . »iasju med vzgojnimi vplivi doma In
vzgojnimi vplivi doma irTot,rttm Premajhno odgovornost družbe
carsev za vzpnir. mlaHinp.
?ole vidim
tarše Yčasih
m vzgojo mladine.
duhif rf*1! mladina moralno vzgajala v slišai= i. ,oga ( desetih zapovedi) in je
Slišala ’J'	***	J-
lističi	VSe	vl^l	ln	v&e 1^- Socia-
n°sih Mmoralka temelji na družbenih od-v dnh'„ s,meir.o pa pozabiti, da je vzgola na stru--alistične moralke, ki ne temelji •bladiiui nePrlmerno težja. Danes se ne uc* največkrat dvojne, oziroma se 'luhu vo°tene moralke. Doma se vzgaja v Ustičn e moralke, v šoli v duhu socia-6radi B Moralke. Kjer dom podira, kar šola teni rim , ra^e °ba nič ne zgradita. Pred ker i« * m si družba ne sme vezati oči, ll,lnalit(deBO*OVo vzr°k mladinske kri-
Prekrške pa podpira tudi ne-Prakso ivn moralno teorijo in življenjsko
lagati ’ ma večkrat sliši, da ne sme treba°benem pa sliši, kako je kako w b i j kadar gre za obdavčenje; vidi, °^e vam 0	*	Prl	kupčijah, kako morda
Otrok	ltd'
nima	YeHke in vsega željne oči. Ce
Poti do ir-nyjno Potrebuje, je na najboljši *kromn<%	Ako	se doma ne navadi
treba živil ? ,z3°daj ne občuti, da si je ^elom v k i dobrine priboriti s trdim ter je brž pj-” Hi T^0’ ’?os^a]le razsipen
kertetall? Peyarna je pri mladini predpu-eiern čjov zEoclnja puberteta. Tedaj v rr.la-•tolovštin., Prekipevajo sile, teži za pu-v 'kleh ori^V,urad meri svoje sile, se hoče fale v siaK .uveljaviti ter jih posnema *°glasja .,eT? kot v dobrem. Ce doma ni v zakonu, ni prave spolne in mo-
ralne vzgoje, rada zdrkne mladina na spolzka pota, od koder ni daleč do kriminala. Zato bo potrebna večja kontrola kina, literature, potrebna bo posebno za vajeniško mladino večja skrb za zdravo razvedrilo pod nadzorstvom izkušenih vzgojiteljev. Družtfa pa bi morala čutiti večjo odgovornost za zdravo spolno moralo.
Zakonski predpisi popolnoma zadoščajo, če jih izvajamo tako, da je kazen vzgojna. Z mladoletnikom je treba postopati individualno brez vsake šablone, s čutom velike vzgojne odgovornosti; zato ne bi smelo biti nobene obravnave brez pedagoga, oziroma sodnika-pedagoga. Kazen mora mladoletnik občutiti kot kazen, ne sme pa biti v zaporu brez dela, beriva, predavanj in drugih vzgojnih vplivanj. Zdi se, da smo doslej premalo pazili na to, da bi se mlad človek ne Vrnil v okolje, ki je bil morda vzrok prestopka. Ce se mlad človek povrne v nezdrave razmere, tedaj je tudi kazen brezuspešna. S takim ravnanjem družba mladega človeka naravnost sili, da zopet krši zakon. Z vzgojno kaznijo ni opravljene niti pol poti do boljšega človeka.
Primer: Oče desetletnega fantiča je bil alkoholik, mati je kmalu sledila očetu. Fant je doma večkrat slišal od očeta, da ni »njegov« ter občutil grenkobo zapostavljanja. Ker ni imel prave hrane ne nadzorstva, se je začel potepati in je v šoli včasih kaj »zmaknil«. Socialno skrbstvo ga je poslalo v vzgojni zavod, kjer je prebil dve leti. Kmalu po povratku se je oče v pijanosti ubil. mati pa je živela v divjem zakonu. Ker socialno skrbstvo ni pravočasno poskrbelo za fantiča, je kradel in presedel v zaporu deset mesecev. Napotil se je brez sredstev domov in je drugega dne po prestani kazni spet kradel.
g
OVEN milo
VARU3E VAŠE PERILO!
Vsi takšni papirnati ukrepi so več kot dvomljivega značaja. Njih rezultat je največkrat ugotovitev, da popravni ukrepi niso nič zalegli, mladi grešnik se ni poboljšal.
Bodimo kar odkriti. Mladinski kriminal ne nastaja sam po sebi, niti nima svojih korenin nekje izven družbene stvarnosti, prav tako ni mladini prirojen, temveč še kako raste iz pokvarjenega družbenega okolja odraslih, nr.ed katerimi mladi rod odrašča in živi. Kakor včeraj, velja tudi danes že o življenju preizkušena resnica, da so vseh mladih grehov krivi le stari grehi. Mladi rod je vselej ogledalo odraslega rodu. In kakšen je včasih ta njihov odrasli rod? Prelistajmo nekoliko dnevno časopisje in preberimo v njem nekaj odstavkov — posebno tiste, ki nam govore o gospodarskem kriminalu, o razvezanih zakonih in zapuščenih otrocih, o premajhni skrbi za človeka, ki je potreben pomoči, o nekulturnih zabavah, o slabih filmih, o knjigah dvomljive vrednosti in še o tem in onem. Ali je vse navedeno kot nalašč najboljša hrana za rast mladinskega kriminala? V takšnem vzdušju kaj malo zaležeta najboljša družinska pa tudi šolska vzgoja.
V mnogih primerih takšna trditev kar velja.
Naj vam postrežem še z nekaterimi zanimivimi podatki, ki so bili zbrani na 326 šolskih zavodih še v letu 1951. Ti podatki nam povedo, da je bilo med šolarji največ primerov kraje in potepa. Med prestopniki je bilo štirikrat več dečkov kot deklic in to v starosti od 11 do 15 let. Vsi takšni mladi prestopniki so bili v veliki večini duševno ali telesno popolnoma zdravi. Svoj prestopek so zagrešili že po večkrat. Izvirali so iz družin, kjer sta bila oče in mati živa. Toda v teh družinah ni bilo prave vzgoje, odnosi rr.ed družinskimi člani so bili neurejeni, celo sovražni. Tudi okolje, v katerem so živeli prestopniki, ni bilo zgledno, to jim je celo dajalo potuho in jih navajalo na stranpota. Vsi popravni ukrepi so le malo zalegli. Komaj do 50 odstotkov!
In rešitev?
Zlo je treba zdraviti tam, kjer se največ poraja. Toda ne s kaznijo pri grehu, temveč že pri samih vzrokih njegovega nastanka. Najprej je treba poseči v naše družine. Posebno tiste, ki imajo otroke, pa zanje premalo skrbe. Toda tu ne smemo samo obsojati, temveč tudi pomagati. Da, okolje je povsod poklicano, da predvsem pomaga.
V nobenem primeru pa ne sme ostati brezbrižno, kadar gre za mladega človeka. In še nekaj! Mlada zakonca bi morala vedeti kaj več o vzgoji in negi otroka, ko stopita v družinsko življenje. Tudi šola bi morala več povedati svojim učencem o vzgoji in negi otroka. Sola za starše bi pa bila več kot potrebna
Toda, da ne bi pozabili še na najbolj važna Neizprosno je treba že enkrat začeti preganjati gospodarski kriminal in vse, kar je z njim v zvezi. Prav tako ni treba toliko licemeritl glede filmske plaže in dvomljive literature. Kar je škodljivo, je treba odkrito imenovati s pravim imenom in ne zavijati grdobe v svilen papir. Zaradi tega nastaja občutna moralna in materialna škoda v družbenem življenju, ki se na koncu koncev odraža tudi v mladinskem kriminalu. Zlo je treba zdraviti pri kriminalu, če hočemo sebi In našim potomcem res dobro. In to kot graditelji socializma prav gotovo hočemo!________________________________
Anekdoti
DIRIGENT IN KOMPONIST
Joseph Hellmesberger je dirigiral generalko nove operete. Pričujoči komponist si je dajal duSka z nenehnim kritiziranjem orkestra, posebno pa dirigenta. Dokler ni Hellmesberger izgubil potrpljenja in je komponista nahrulil.- »Slišite, gospod, menda bom jaz le bolje vedel, kako naj razumem to melodijo — dirigiral sem jo le, ko vi še niti mislili niste na to, da bi jo skomponirali!*
Od tega trenutka je imel mir.
ALI — ALI
Duhoviti francoski pisatelj Chamford je nekje zapisal.- »Kar se žensk tiče, se moramo odločiti — ali jih ljubimo ali »poznamo. Tretjega ni.«
djuMe&e JUi vue&na
^.Ar^OP,
Majhne	f-	P	•	9	r	Q.
nar^e Pellfelfl pi§Qte[]eD
Nič čudnega in strašnega ni če tudi pisatelju uide kakšna napaka. Po navadi je povprečen bralec niti ne zapazi, toda literarnemu zgodovinarju in komentatorju se seveda ne more izmuzniti. In tako postane predmet bolj ali manj posrečenih razprav ali anekdot.
Francozi, ki so svoje velikane pretipali že do zadnje koščice, so z neprikritim veseljem ugotovili, da tudi angleški pisatelji niso nezmotljivi. Kajpak priznavajo, da je celo Victor Hugo, vzvišeni in mogočni, prevedel The First of Fort, geografsko ime ustja škotske reke z Le Premier des Qua-tre (Prvi od štirih), da je Jules Verne v svoji »Poti okoli sveta v osemdesetih dneh« napisal, da so vsi zvonovi londonskih zvonikov zvonili 10 minut pred enajsto in da je bil Alexander Dumas st. včasih resnično pozabljiv in raztresen. Saj je zapisal v svoji »Kraljičini ogrlici« takle nesmisel: »Ho! Ho! — je zavpil v portugalščini.« Ali pa v »Monte Christu«, kjer njegov Edmond Dantčs tako blazno razmetava z denarjem, toda na kraju mu ga ostane še enkrat toliko, kot ga je našel v zakladu obbeja Fa-rie. (Tega mu pa skoraj ni zameriti, kaj ne? Saj najbrž poznate ta »čreva« — kdo bi le vodil evidenco še nad blagajno!)
Zdaj pa k Angležem!! K sreči se je zmotil že največji med največjimi, starina Shakespeare. Francoai se zgražajo: »Njegovi anahronizmi so neopravičljivi!« Pomislite, tale Shakespeare, kaj se ti le spomni! Omenja topove sto petdeset let prej, preden So jih vrli Evropi j ani sploh uporabljali, ali pa ure z nihalom (ki celo zvonijo!) v Cezarjevih časih. To pa še ni vse. Hektor, trojanski junak, citira Aristotela, in Kleopatra ima v svoji palači biljard ... In kako je bil ta možakar slabo podkovan v zemljepisju: Delphi so zanj otok, Češka pa leži kar ob morju. Oh, oh . . .
Da, pa tudi Daniel Defoe ga je lomil v svojem nesmrtnem »Robinzonu Crusoeju« (ampak, recite, kdo ga danes še bere? — vprašujejo Francozi) — oni Defoe, ki je tako strogo pazil na realistično opisovanje, na vsako malenkost! Toda protislovja so tu, kljub temu! Postavim: Robinzon plava nag k ponesrečeni ladji — tam pa si napolni žepe s prepečencem. Ali pa tole s Petkom, ki pozna navade medvedov, ko teh živali v zahodni Indiji sploh ni. Res je, vse to se lahko pripeti, vsakemu pisatelju, ampak, da ravno najbolj pazljivemu . ..!
Romanopisci 19. stoletja niso nič boljši
Literarno-zdravstveni pregled
)
«* v» » .
: v \.- V-'\<:
od svojih prednikov — kar se napak tiče. Poglejmo Dickensa. V svoji »Beli hiši« naprti krivdo za smrt spontanemu sežigu, ko so pa zdravniki vendar dokazali, da je kaj takega nemogoče. Ali Anthony Trollope, ki pravi, da je njegov junak hodil s »cigaro« v ustih po cesti in žvižgal.«
In Thackeray, ta, ta! V enem svojih romanov (poglejte, če je res!) pusto stari vdovi umreti, nekaj strani dalje pa jo že spet oživi. Nekemu junaku da najprej ime Jack, potlej pa ga prekrsti v Charlesa Najhuje pa je, da se gospod Thackeray v nekem svojem eseju za te pogreške celo opravičuje in krivi zanje otrokovo bolezen in svojo prezaposlenost, pravi, da ni utegnil prečitati popisanih listov. Gospoda, na žalost, ti argumenti ne morejo veljati za resne, kajti Thackeray ni zagrešil samo teh napak, marveč mnogo, mnogo več!
George Eliot. Ne, nikar ji ne spreglejmo, čeprav je šibkejšega spola! Menda veste, kako se je rada hvalila s svojim poznavanjem filozofije in znanosti? Toda . .. napihala je lepo na koncu svojega »Mlina«, da sta Maggy Tulliver in njen brat sedela v trhlem čolnu, plavajoč na razbesneli reki
— dokler ga niso debla in naplavine, ki so plavale hitreje od čolna, dohitele in poto-topile. Prav gotovo Maggy Tulliver in njenemu bratu za to ne bi bilo treba končati v črnih valovih, ko debla niso mogla hitreje plavati od čolna. — No, zdaj vidite, kako je bilo z njeno znanostjo!
Dolgačasili bi vas, če bi dalje naštevali.
Tega blaga je namreč že zdaj na kupe pri Angležih. Samo še tole: Ouida, ta dekadent, je postavil v grad tolikšno knjižnico, ki bi zahtevala dimenzije rimskega Ko-lizeja.
Wilkie Collins, avtor policijskih romanov, kot »Lurov oče«, je bil pa že priprav-nejši. Zbral je okrog sebe štab specialistov
— zdravnike, juriste, oficirje itd — ki so mu dajali nasvete. In tako je prav. Ne trdimo, da mora pisatelj na vsak način poznati razvoj kakšne pljučnice ali odklone elektronov v ciklotronu — toda dob-o bi bilo vseeno!
Ivan Cankar: »Nikakor se ne morem spomniti, kdaj sem se Lojzu tako zameril — ali pa morda prikupil, da me je — umrlega pacienta — med vsemi Kranjci najbolj natančno pregledal...«
(Cankarjeva založba v Ljubljani Je Izdala obsežno študijo o Ivanu Cankarju, ki jo je napisal njegov prijatelj dr. Loj* Kraigher.)
Presenetljiva odkm, v subetiški knjižnic
Subotiška knjižnica ima nad 100.000 knjig, kar sicer ni izredno veliko, vendar so te knjige v 15 jezikih in jih cenijo na okoli 1 milijardo din. Za preureditev novih prostorov so vložili do zdaj že 17 milijonov dinarjev.
Ko gi je knjižnico ogledal dopisni član Jugoslovanske akademije Albe Vidakovič, je odkril spise, stare tudi 800 let, poleg tega pa je našel nekaj izredno dobro ohranjenih pergamentov iz 11 stoletja, r.a katerih so napisane note prastarih jugoslovanskih melodij. Po Vidakovičevih trditvah so ti pergamenti najstarejše glasbeno gradivo, ki so ga do zdaj našli v naši državi, in so našim znanstvenikom pomagali odkriti in spoznati nekatere do zdaj še nepoznane kulturne vrednote južnih Slovanov.
V subotiški knjižnici je še nekaj pomembnih unikatov. Dobro so ohranjeni zapiski mestnega sveta iz leta 1743, kjer ie zapisan vsak večji dogodek v mestu. Zapiski obsegajo tisoč knjig velikega formata. Zanimivo je tudi, da hranijo v knjižnici stenografske zapiske z znanih zborov v Požunu, začenši z letom 1780, ki jih je pisal eden najboljših stenografov svojega časa in najkulturnejši Bunjevec Ambrozij-Božo Sarčevič. Poleg tega so tam še knjige iz vseh mogočih področij zemljepisa in od katerih je najbolj znano in dragoceno delo Solova »Liber crenicium«, pisano v latinščini, ki je izšlo 1. 1493 in je bogato ilustrirano. V posebnem oddelku so redke zgodovinske dragocenosti kot arabska in hebrejska slovnica, stari nad 800 let, biblija Iz leta 1500. poleg tega pa dosti izdaj Vuka Karadžiča, Daničeviča, Obradoviča, pa tudi tujih velikih duhov Za nas je morda zanimiva zbirka japonskih pesmi iz 18. stoletja, ko 60 jo tiskali v Tokiu.
Ne bo doživel izida svoje knjige
Carly W. Chessman, zaprt v celici smrti v San Quentinu (Kalifornija), je obsojen na smrt. Justifikacija bo izvršena 14. maja 1954. Kriv je roparskega umora in je s preiskavo vred v zaporu že pet let. Malo pred obsodbo je napisal knjigo, v kateri pripoveduje o jetniškem življenju človeka, ki bo obsojen na smrt Knjiga ne more iziti pred mesecem julijem 1954 In tako je njen avtor sploh ne bo videl.
Četrtek, 8. IV. 1954.
O RAN GE
ZOBNA PASTA-JE ODLIČNA !
'
Naključje/ Vsakih osem let se zgodi, d« je 1. april v četrtek. Letos smo imeli tako rekoč srečo... Ze od davna velja Prvi dan muhavega meseca aprila za dan norčavosti in potegavščin.
Naši bralci so nemara sami opazili, M nekaj z našimi članki in obvestili ni 4 redu. Vendar so bila mnenja različna: nekateri so najbolj točna poročila ocenili za potegavščine, prvoaprilske šale pa so vzeli
—	za resnico! S tem smo torej uspeli.•• Da pa ne bo zmede, nekaj pojasnil:
Prebivalci na Gosposvetski cesti št. TS so imeli dovolj dela, da so iz ogromne hiše odganjali »obiskovalce«, ki so se za vsako ceno hoteli seznaniti s Cico Kon-novo; žal — res žal — te deklice ni v Ljubljani, ker živi v Parizu, ni poštna, uradnica, pač pa filmska igralka in tudi ni Cica ... Režiser František Čap bo moral še naprej iskati lepotice po Ljubljani-Morda'pa se bo kateri le nasmehnila sreča...
Tisto o živem teleskopu, letalu, ki se dviga navpik, o psih padalcih in druge le verjemite, kar se pa terana tiče naj se »bolniki« kar obrišejo pod nosom, kajti kdor ga bo hotel piti, ga bo moral pridno iskati in dobro plačati, vsekakor več kakor tisti, ki čakajo, da bodo za 30 din pili prt Robbovem vodnjaku žlahtno kapljico za časa vinske razstave. Tega sicer ne bo, ideja pa je dobra in kot nam priča zgodovina, so Ljubljančani svoje čase ob velikih slavnostih že tako popivali... Samo, da tedaj skozi pipe ni teklo več vode kot vina!	J
Nobene bojazni, da bi Ljubljano porušili zaradi nafte vsaj vse dotlej, dokler se Šubičeva in Dalmatinova ulica ne bosta res križali... Tista o pevcu in kozarcu pa drži in ni prvoaprilska!
Najponižneje se opravičujemo nesrečnežem, ki so nasedli teoriji dr. Gol-skalp-a in izpostavljali svoje gole plešaste glave rdeči neonski svetlobi. Pleša je pleša in
svojem dramatiziranem romanu »Gigi«, ki ga pripravlja neko broadwaysko gledališče. Miada Audrey Hepburn je ponudbo seveda z navdušenjem sprejela . . .
William Wyler še vedno išče glavno igralko za »Rimske počitnice«. Toda na premieri Colettine »Gigi« se globoko oddahne. Končno je našel in ni se zmotil: Audrey Hepburn je s svojim prvim filmom v naskoku osvojila filmsko publiko, sedaj pa tudi najvišje priznanje — Oscarja.
WILLIAM HOLDEN pa ima za sabo že bogato filmsko kariero. Rojen leta 1918 v OVallonu, Illinois ZDA, je ze v srednji šoli nastopal na šolskih prireditvah in ko je leta 1939 prišel k filmu, je bil že znan amaterski igralec. Prvo vlogo je dobil v filmu »Zlati fant«, nato pa še vrsto cowboy-skih in pustolovskih. Med vojno je služil kot častnik na različnih bojiščih, leta
1945	pa se je spet vrnil v Holiywood. S po-
ln kako je bilo z AUDREY HEPBURN?
V	ateljejih filmskega podjetja Para-mounth je velik direndaj. Sloviti režiser William Wyler se pripravlja za snemanje svojega najnovejšega filma »Rimske počitnice«. To je zgodba, ki na svoj način pripoveduje o privatnem življenju angleške princese Margarete — čeprav so imena seveda spremenjena in dogajanje prestavljeno v Rim. Vse je že pripravljeno. Gregory Pečk bo igral mladega novinarja, kdo pa bo igral Margareto? V Ho!lv\voodu ni igralke, ki bi lahko prevzela njeno vlogo. William Wyler zaman išče po vseh ameriških in evropsKih gledališčih ter agencijah . . .
Francoska pisateljica Colette se je na Rivieri povsem slučajno seznanila z mlado revijsko plesalko, ki je belgijsko-holandsko-angleškega porekla. Stara in izkušena Colette ima dober nos za talente in je mladi balerini pri priči ponudila glavno vlogo v
Fred Zinnemann
vojnimi filmi se je Holden postavil v vrsto z najboljšimi karakternimi ameriškimi igralci. Pri nas smo ga videli v filmih »Draga Ruth«, »Sunset Boulevard«, »Postaja Union«, »Cez noč rojena«. Upajmo, da ga bomo v kratkem videli tudi v »Stalagu 17«, ki je zanj dobil Oscarja. 2arko petan
Najnovejši film Jacka Ha\vkinsa nosi naslov »Prva stran« in nas en sam dan vodi po prostorih velikega londonskega dnevnika, kjer se senzacionalne vesti mešajo s privatnim življenjem novinarjev. Tu je zgodba atomskega znanstvenika, ki pride v London predavat in preda pri tem svoje tajne informacije tuji sili, ne da bi opazil, kako ga reporter velikega dnevnika opazuje. Članek, ki izide v »Daily Worldu« dan za tem, je senzacija prve vrste. Potem je tu še zgodba Mrs. Thorpe (Eva Bartok), ki so jo, obsojeno umora iz usmiljenja, tega dne izpustili, pa je po nesreči zašla pod avtomobil. In naposled življenje zapostavljene žene glavnega urednika, ki je svojega moža goljufala in ga v navalu kesanja hoče zapustiti.
Vsi ti dogodki enega samega dne so spretno prepleteni med sabo v napeto celoto.
Audrey Hepburn
7	očka je padla! O kandidatih smo
ER	pisali že v eni zadnjih številk
—	in res, izbirali so samo med njimi Konkurenca je bila izredno močna, toda naposled so najboljši dobili svoja priznanja.
Največji uspeh je brez dvoma doživel režiser Fred Zinnemann, ki je s svojim filmom. »Od tod do večnosti« pobral vrsto nagrad. Njegov film so proglasili za najboljšega v letu 1953, sam je dobil nagrado za režijo, Frank Sinatra in Donna Reed nagradi za stranski vlogi, pisatelj Dan Ta-radash pa za najboljši scenarij.
Najboljša igralka je Audrey Hepburn, ki je dobila Oscarja za vlogo princese v »Rimskih počitnicah«, najboljši igralec pa je William Holden v filmu »Stalag 17«.
Najboljši glasbeni film je »Kličite me gospa«. Walt D:sney je dobU kar štiri Oscar-je — za dolgometražni dokumentarni film »Eskimi na Aljaski«, kratki dokumentarni film »Živa pustinja* in za dva risana filma.
Bronisiav Capper je bil odlikovan za svojo glasbo v filrr.u »Lili«, za umetniško fotografijo čmo-belega filma Cedric Gibbons (»Julij Cezar«), za režijo barvanega filma pa Lyle Wheeler in George Davis (»Oblačilo«).
O filmu »Od tod do večnosti« smo nedavno že obširno pisali, zato vas bomo to pot seznanili le z glavnimi nagrajenci: režiserjem Fredom Zinnemannom in igralcema Audrey Hepburn in Wiiliamom Holdnom.
FRED ZINNEMANN se je leta 1907 rodil na Dunaju. Diplomiral je na pravni fakulteti, ukvarjal pa se je predvsem z glasbo in umetniško fotografijo. Leta 1929 je odšel v ZDA in še istega leta začel svojo filmsko kariero s slovitim filmom »Na zahodu nič novega«, kjer je igral stransko vlogo. Pozneje je za filmsko družbo MGM posnei vrsto dokumentarnih filmov in se povsem posvetil montaži Leta 1938 je dobil Oscarja za posamezne prizore filma »Ta mati mora živeti«, ki jih je zrežiral. Do leta 1941 je delal kot scenograf in scenarist in ko se je še istega leta lotil samostojne režije, ie bil v filmski umetnosti že tako rekoč »doma«. Njegovi najboljši filmi so: »Teresa«, »Sedmi križ«, »Točno opoldne« in seveda »Od tod do večnosti«.
UJUDSKI
MAGAZIN
CEL7EZ
Najlepša leta našega življenja
Obenem s filmom »V vrtincu« je podjetje Jugoslavija film kupilo tudi ameriški barvni film »Najlepša leta našega življenja« (ki ga ne smemo zamenjati z angleškim »Najlepša leta vašega življenja«, ki je že bil na sporedu v naših kinematografih). Film je bil nagrajen leta
1946	z Oscarjem kot najboljši film tega leta in ga smatrajo za eno največjih stvaritev filmske umetnosti. Režiserju Wylerju so vsi odsvetovali režijo, češ da ne bo uspel, ko je publika filmov z vsebino iz druge svetovne vojne že sita. Toda delo je posekalo vsa pričakovanja: doživelo je nepozaben uspeh in ga še danes predvajajo po največjih, kinematografih sveta.
Sodeluje vrsta znanih igralcev, med njimi Frederich March, ki je prejel za to vlogo Oscarja, Myma Loy, Virginia Mayo in Dana Andrews.
Dne 25. marca so v gledališču Pantages v Hollywoodu razdelili Oscarje. — Na sliki nagrajenca William Holden in Donna Reed z zlatima kipcema v rokah
z veliko parado in mu deli lovor na glavo-Tri dni nato pa ga je sodišče obsodilo kot vodjo tatinske in vlomilske družbe na 8 mesecev zapora.
Angleški nogometni mogočniki nočejo pred majsko turnejo po jugovzhodni Evropi in pred svetovnim prvenstvom v Švici r.!.česar tvegati, pač pa so odredili večdnevni skupni trening angleške reprezentance. Tim A in B bodo določili v aprilu. V začetku maja bosta obe moštvi složno trenirali tri ali štiri dni v nekem kopališču na angleški južni obali. Nato se bo pričel veliki spored 16. maja Jugoslavija proti Angliji v Beogradu, B moštvo pa istega dne v Zagrebu, 23. maja bo tekma v Budimpešti, angleški B pa bo nastopil v Atenah. Na tej turneji bodo angleški strokovnjaki odbrali 22 igralcev, ki bodo za-stopali Anglijo na rvetovnem prvenstvu. Kader bodo izbrali 26. maja in ga nato v juniju dvakrat po tri dni urili v nekem taborišču. Dokončno bo Anglija določila svojo reprezentanco za svetovno prvenstvo, 8. junija.
jugoslovanske
loterije
morčL.m f fhjipiti k
danes!
ŽREBANJE VSAKEGA 23.V MESECU
UH,KONČNO SVA, SAMA!,NABIRA,]?,l BI Ml J
VOA TA DARILA V	--
SLAVO TRE5Č.IL!.. )	IR
[TV03.A DARILA SO NAJU OSRRllA, O VELIKI ŠE3KTODA SEDA3 SVA U-TRU3ENA,ZATONAMAPOKAŽI HIŠO,
 ----------  "---7	K3ERSI
 	/^OODPOtHE*
[ŠEJK 3E OBDARIL ZVITOREPCA IN TR-DON30 ME D DRUGIM TUDI Z MNOŽICO DEkLTUI BI 3IH MORALA ROROČITU
titfSSI^REPRKAN &EM.DA VAMA^S BODO OSlADILt žrvut-j
PNiEi*
pTO BODI,ZVITOREPEC! PREMIŠLJUJ RAJŠI, KAKO 5E IZVLEČEVA IZ TE kASE'...PONOei JIM PObEG NEVA!
TOLE BO VAJIN DOM VSE VA3INE STVARI i SOžEVNJEM.iV
ŽELIM VAMA r-----
PRIJETEN
POCITEKJ
GLE3.TRDON3A NA?>E ŽENE PRIHAM-rV^J JAJOI. f Bn6<
TOŽENI NA3HU3ŠE, TODA TILE STRAŽAR-’ 31 MINtSO NltVŠEc:
1	HM...	NE SMEVA\
U.A ODKLONIH DARILA 7 KER NAM A TEGA fs NE BI ODPUSTIL,," \YMENI PREPUSTI STVAR/ t\JAZ BOM GOVORIL!..
FŽE,ŽE,1ES
TODA KAKO?
^^VALATIZASKBB.r^3" 0 LAHKO NO& -- ti
SE3K OMAR.VAMA V05IL7A Tl DVE j| SLUŽABNICI,KI VAMA BOSTA STRE -J GLI...
TA Z NJIMA)	OHO!TO POT NA
MA JE SE3K RES
/ UVrRFGEl.l/AJ.TP-
(donja?..rot na-
rjšsl >v\	1 LAŠČ ZA NAJU STA!
TAK.6lE NO, ŽENŠČINI, ZLOŽITA VSE NA&E OROŽ3EIN OBLEkE TER NESI*
UPAM.DA STA STRAŽAR3A SLIŠALA.KAR.SEM REKEL, NO,NA5>t CULE SO GOTO* VE;NADELO, PRI3ATEL31,
3ERREBRISAN,»STRAŽO J£POSTAVIL,DA MU NE e>i pcH bEGNILA,.,PA MU NE 80 USPE
lol.posLušai’...
beP 7ABAVO'
TA tl STIH.. IN TO TAUD3!!
"TtrM ji 4
S k (SLI&IŠ? TALE je; '	PA	HUD,,.KAR >■
PONOČI 31M NA2E'
NEBI BIL RAD Via N3UNI jj KOŽI..-!
KMALU NATO STA
SE P03AVILI OBE ŽENI,OBLOŽENI $ kIMI CULAMI,IN IZGINILI PROTI RE^l