SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA Franc Zadraoec, Slovenski predekspresionistični literarni mozaik .... 1 Tomo Korošec, K tipologiji časopisnih naslovov...........21 Janez Dular, Kakovostna, kolikostna in hierarhična razmerja med izraznimi prvinami v publicističnih besedilih............55 OCENE - ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO Jože Toporišič-Jakob Rigler, Komentar k Načrtu pravil slovenskega pravopisa .........................69 Boris Paternu, Martinovičev Kette................107 Franc Jakopin, Stratografia slowiaiiskich nazw miejscowych S. Rosponda 110 Matej Rode, Erazeologija v slovensko-srbskohrvatskem slovarju.....114 Jože Toporišič, Slovenistični deli Annelies Lägreid.........117 TABLE OF CONTENTS STUDIES Franc Zadraoec, The Slovene Prc-Expressionist Literary Mosaic .... 1 Tomo Korošec, Towards the Typology of Newspaper Headlines.....21 Janez Dular, Qualitative, Quantitative and Hierarchic Relations among the Elements of Expression in Journalistic Texts . ........55 REVIEWS - NOTES - REPORTS — SOURCES Jože Toporišič-Jakob Rigler, Remarks on the Outline оГ Rules for Slovene Orthography.......................69 Boris Paternu, Martinovié's Kette................................107 Franc Jakopin, A Stratography of Slavic Toponyms by S. Rospond . . . 110 Matej Rode, Phraseology in the Slovene-Serbo-Croat Dictionary.....114 Jože Toporišič, Two Slovenistic Works by Annelies Lägreid......117 Uredniški odbor: Franco Brrnik, Franc Jukopin, Vntroslnv Knlenič, Janko Коя, Boris Paternu (glavni urednik zu literarne vede), Fran Petre, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravcc Odgovorni urednik: Jože ToporiHič Naročila sprejema in časopis pošilja: Založba Obzorja, 61000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drugo Simončič • Natisnila: Tiskarna Ljudske pravicc v Ljubljani • Editorial Board: France ßernik, Franc Jukopin, Vatroslav Kalcnič, Junko Kos, Boris Paternu (Editor in Chief for Literury Sciences), Fran Petre, Jukob Bigler, Jože Toporiiič (Editor in Chief for Linguistics), Fruuc Zudravcc Editor: Jože Toporiiič Subscription und distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizunska 5. Za založbo Drago Simončič Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana UDK 886.3.015.19 >1909,1918« Franc Zadraoec Filozofska fakulteta, Ljubljana SLOVENSKI PREDEKSPRESIONISTICNI LITERARM MOZAIK (1909—1918) Duhovne in stilne značilnosti slovenske ekspresionistične literature (lirika, proza, dramatika, publicistika) so istočasne z srednjeevropskimi literaturami, vendar jih je manj. Novi estetski postopek in vsa motivno problemska plast nove literature temeljita na občutju in zavesti, kot ju je oblikovalo desetletje vojnega spopada (1914—1918), da je ekspresionizem tudi v slovenski literaturi povzročilo evropsko družbeno dogajanje in le v manjši meri notranja umetnostna dialektika. The spiritual and stylistic characteristics of the Slovene expresionist literature (poetry, prose, drama, journalistic writing) are simultaneous with those in other Central European literatures but fewer. The new aesthetic procedure and the whole scope of problems and motifs in the new literature are based on the impresion and the awareness, as shaped by the decade of the war clashes (1914—1918), that in Slovene literature expressionism had resulted from the European social development and only to a smaller extent from the internal dialectic of art. Umetnost je estetski izraz duševnih in nioralnih pretresov, porazov in vzponov pa tudi človekovih intimnih teženj, iskanj in usod. Novi umetniški koncepti in stili nastajujo tam in tedaj, kjer in kadar zajame človeško skupnost novo ali drugačno občutje življenja in sveta, kadar jo pretresajo silovitejši materialni in duhovni dogodki. Oh takšnih pretresih in premikih nastanejo ideje, ki razgibavajo cela območja, nastanejo pa tudi artistični načini, ki ustrezno beležijo nove duševne vzgibe, vizije in novo hotenje. Tudi za srednjeevropsko ekspresionistično umetnost velja, da ni nastala samo kot nasprotje na prejšnje stanje v umetnosti, kot nasprotje impresionizma. Prav tako je ni mogoče razložiti kot specifičen izraz nemštva ali pa slovenstva in krščanskega svetovnega nazora, kar so na Slovenskem že delali. Naj je tudi tak mislec, kot je bil v stvareh umetnosti Izidor Cankar, leta 1929 zapisal, da gre razvoj slikarja Riliarda Jakopiča iz naturalističnega in materialističnega impresionizma v idealistično ekspresivnost »in je morda v tem Jakopič nujbolj slovenski, zakaj zdi se, da je dosleden naturalizem . .. slovenski miselnosti še prav posebno neprikladen«,1 mu ni mogoče pritrditi, saj se s slovenstvom ne da razložiti nobenega umetnostnega načina, tudi idealistične ekspresiv- 1 Izidor Cunkar, Jakopičeve skrivnosti. Jakopičev jubilejni zbornik, Ljubljana 1929. nosti ne. Zmaga duha nad snovjo v umetnosti — to vendar ni nikakršna slovenska posebnost, ampak le značilnost in pogoj umetnosti v vseh časih in kulturah. Srednjeevropski in z njim slovenski ekspresionizem ima stvarna genetična tla: iz sebe ga je vzdignilo čustvo ali občutje pa tudi vizija, da je meščanski družbeni red zmaličil človekov etos, da je individualizem ogrozil vse socialne vrednote, da je porenesančni človek z vsem nakopičenim znanjem, z vso visoko kulturo zdrsel na rob moralne katastrofe. Zato seveda ne preseneča, da si že od renesanse sem nobena literarna smer ni tako glasno postavila v središče ravno človeka, kot so to storili ekspresionisti. da je bil z veliko začetnico pisan Človek osrednja točka njihovega programa, iskanje in poveličevanje njegovega »bistva«, »jedra«, njegove »prvotnosti« njihov prevladujoči patos. Da je bila ekspresionistična umetnost izraz tega. kar se je godilo in zgodilo na evropski družbeni in duhovni ploskvi, da je radikalno počlovečenje literarne umetnosti izzvala vojna, da so priprave nanjo in njene posledice terjale spremenjen artistični način, je skoraj izčrpno povedal že Srečko Kosovel, ko je o nastanku ekspresionizma zapisal tole: »V pričakovanju vojne se je rodila nova umetnost. Y tisti zlovešči tišini, ki je razodevala krvoprelitje, se je rodila. Y zlobni preračunano-sti, ki je šla za računom, a ne za človekom.« Povojne razmere so moralno krizo še poglobile. >Po vojni: kaos, anarhija, nihilizem; posledice vojne: moralna depresija, ponižanje etosa. Tako se razvija moderna umetnost. Elementarni izraz življenju ne more zatajiti resničnosti, ako naj bo umetnost. Edina luč, ki sije na razvaline človeštva in človečan-stva, je človek. Človek kot poosebljen etos. Odtod ekspresionizem.«2 Katere realne moči so okrog leta 1910 v Sloveniji tako pritisnile na človeka, da se umetnik več ni mogel zadovoljiti z impresionistično lepoto in z družbeno distanco, ampak je moral sprejeti Cankarjev vsebinski radikalizem pa tudi predloge, da se je treba posloviti od impresionistične in simbolistične poetike ter novo občutje in zavest izpovedati in popisovati s sredstvi, ki presenečajo, vznemirjajo, razburjajo? Razraščanje evropskih imperializmov in njihovih priprav na vojno se je glede na Slovenijo dogajalo takole: »Drang nach Osten«, ki so v njegovem jugovzhodnem loku sodelovali tudi nemško-avstrijski pisatelji Rudolf Bartsch, Peter Rosegger in drugi, je z organizacijo »Südmark« pospešeno raznorodoval severne slovenske pokrajine, drugo ozemlje, razen Prekinurja, ki so ga madžarizirali, pa so še naprej germanizirali tako, da so naseljevali nemški kapital, sloven- ' Srečko Kosovel, Kriza. Mladina 1925—1926. ščino odrivali iz šol, domače razumništvo pa odseljevali z etničnega ozemlja. Politična aneksija Bosne in Hercegovine leta 1908 je Slovenijo še bolj ogrozila, saj jo je vklenila v nemški imperialistični obroč. Poteza nemške buržoazije je opozorila, da bo morebitni spopad med imperialističnimi silami potekal tudi čez slovensko ozemlje. Ti neposredni pritiski in splošna napetost v Evropi so povzročili, da so marsikaterega slovenskega izobraženca in uradnika v desetletju pred vojno zajeli negotovost, brezsmernost in preplah do stopnje, kot jo razkriva življenje glavnega epskega subjekta v Kraigherjevem romanu Kontrolor Skrobar (1914) pa tudi vsa polemika okrog Kraigherjeve podobe o narodnopolitični zmedenosti slovenskega izobraženca.3 Negotovost, brezsmernost in tesnoba so se vselili tudi v srednjeevropske mlade umetnike, moreče občutje je začelo spreminjati njihov izraz v liriki, prozi in dramatiki, narekovalo je tudi načelna razmišljanja o poteh in nalogah umetnosti. Poleg novosti, ki so nastajale v Sloveniji, je zlasti mlajši pisateljski rod z zanimanjem spoznaval tudi novosti, ki so jih oblikovali Nemci, Čehi. Hrvatje in drugi. Stanko Majcen je npr. pred prvo svetovno vojno kupoval berlinsko revijo Der Sturm, ker je bila pisana v duhu »ki (sem) ga je bil tudi sam ves poln«, v dunajski reviji Die Fackel je prebiral pesmi Franza Werfla (Der Weltfreund, 1911) in Georga Trakla (Gedichte, 1913), posebej pa pesniško zbirko Else Lasker-Schüller (Meine Wunder, 1911).4 Prve zbirke ekspresionistične lirike in revije, ki so objavljale tudi načelne manifeste o novi umetnosti, je Majcen prebiral potemtakem zato, ker so vsebovale duha, ki ga je bil tudi sam ves poln, zato, ker so bili nemški pesniki motivirani z enakim inorečim vzdušjem in slutnjami o napovedujoči se katastrofi kot on sam. Na Slovenskem so to vzdušje doživljali in izpovedovali v pesmih še Vladimir Levstik, hran Albreht, Anton Debeljak, Joža Lovrenčič, Ciril Jeglič, France Bevk in Andrej Čebokli, od novoromantične generacije pa Oton Zupančič. Posebno tesnobo sta v krajših pripovednih besedilih izpovedovala Marija Kmetova in Juš Kozak, Ivan Cankar pa je v simbolistični drami Lepa Vidu (1911) uvedel tudi že nekatere elemente kasnejše »drame duše«. Čeprav so v prve obrise predekspresionističnega literarnega mozaika pomešane še prvine futurističnega vsebinskega in oblikovnega programa, napoveduje vendarle dovolj opazno tisto duhovno in stilno no- 3 Franc Zadravec, Kraigherjev roman Kontrolor Skrobar, Spremna beseda v knjigi Alojz Kraigher, Kontrolor Skrobar, Iz slovenske kulturne zakladnice 14, Maribor 1973. 4 Marja BorSnik, Stanko Majcen, Izbrano delo I, str. 338, Maribor 1967. vost,5 ki so jo v slovenski umetnostni in literarni informatiki že do leta 1914 imenovali tudi z izrazi ekspresija, ekspresionizem, izrazna umetnost in podobno. I Katere slovenske pesmi in pripovedna besedila do sredine 1914. leta je mogoče šteti v predekspresionistični literarni mozaik? Lirika Vladimir Levstik je v letih 1909—1910 objavil skupino pesmi »Novi stihi«. V njih živi nekoliko uporniški, titanistični duh, ki poziva k spodbudnemu umetništvu. glasni pa so tudi toni potlačenosti, ujetosti, bro-dolomstva. V pesmi Triera (LZ 1910) je lirski subjekt prikovan na tisočletno ladjo suženjstva, na »brod«, ki ga krmari »kralj Satan«. Zato ne preseneča, ko Levstik v Bajki Življenja (LZ 1910) razpesni izmišljeno »bajko življenja«, za simbol človekove biti pa prizna motiv o prikovanem Prometeju ali antični privid življenja. Sklepni verz pesmi »brez milosti požira nas tema« sicer res poudarja nadčasovno, trajno, nespremenljivo človekovo usodo, toda vsakokratni zgodovinsko stvarni čas lahko njegov pesimistični ton le še bolj pomrači. Obe pesmi opozarjata na duhovno stilni red, ki ga tedanja literatura še ni opazneje izkoristila, človekov bivanjski položaj izražata s sredstvi in simboli, ki so jih kasneje rabili ekspresionisti: ocean, priklenjenost na ladjo, s katere ni rešitve, velika tema, ki požira brodolomca, so namreč v ekspresionistični literaturi topika in simboli za človekov poraz v družbi in vesoljstvu. V Trieri in Bajki življenja pa še ni brezupnih ekspresionističnih krikov. Levstikov trezni pesimizem ne dovoljuje vdaje, pač pa vztraja na položaju uklenjenega Prometeja, ki hrepeni po moči in svobodi. Levstik preprečuje nastop smrti in večne noči s »plamenom duše«, z vero v prihodnost, zlasti v pesmih Grohoi iz teme, Blagor, ki čakajo, Doom in Pomlad (Sn 1910). V prvi lirski subjekt sicer še priznava moč hudega in ponazarja človekovo brezsmernost s prispodobo »ugasla bakla je v temi«. Ko pa drzno prikliče zlo, naj že udari, pa doklicani. Črt oznani katastrofo le za tistega, ki vdano strmi v čas, namesto da bi ustvarjal. Grohot s O problemu so doslej več pisali: Muriu Boršnik, Stilni premiki v slovenskem realizmu, SR 1963. — Lino Legiša, Prvi ekspresionistični val, Naši ruz-gledi 1966. — Prune Zudruvec, Futurizcin in ekspresionizem v slovenski poeziji, Spremna beseda k antologiji Pot skozi noč, Ljubljana 1966. — Fran Petrč. Uz genezu hrvatskog i slovenskog ekspresionizma, Ekspresionizmu i hrvatska književnost, Kritiku 3, Zagreb 1969. lirskega subjekta velja torej pasivnosti, previdnemu čakanju in drugim nedejavnostim, katerih konec je človekov poraz. Pesem Pomlad že him-nično govori o duhu-duši, oznanja zmago, močnega, upornega človeka, odstranjuje črnogled je in vse neznano, kar zaustavlja človekov vzgon: Ni sten, ni spon, ni mej! In makar da se zadnji up utrne — srce za vriska j, in oko — se smej! In če se sonce v večno noč zagrne — greš, plamen duša, ti naprej! Mimogrede velja omeniti, da himnični junak »plamen duša«, ki ga vsebinsko dopolnjuje še podobna metafora v verzu »ti, sokol duša, burji daj perot!« napoveduje oznanjevalca, »moža«, »svetilnik« ekspresionistične lirike s konca svetovne vojne. Ko je leta 1909 objavil te ničejansko samozavestne in vitalistične verze, je Levstik deloma nadaljeval Zupančičevo in Cankarjevo misel o literaturi, ki naj človeka spodbuja in trga iz moči, vendar je to opravil že z lastno metaforo in ostrejšim ritmom. Ko »Novi stihi« zadolžujejo pisateljstvo razvnemati za dejanje, obračati poglede v prihodnost, je v njih videti duhovno tradicijo Cankarjeve Knjige za lahkomiselne ljudi (1901), zlasti v motivu, kako »dobri razočarani kralj« (Le bon roi désenchante, Sn 1909) bije slovensko razumništvo in malomeščanstvo z izrazi rob, koritar, »kanalja, /ki/ da visokosti hrbet in kri«, kako ta kralj obsoja plahost, ponižnost, izdajalstvo: »Razbil bi na bobnih grmečih plaho mrzkost du, — / pa čemu? Kje je kaplja poguma v kalnosti mlačnih luž?« Videti jo je tudi v načinu, kako lirski subjekt v drugih pesmih zaničuje strah, plahost in nemoč, kako se posmehuje odpuščanju krivic ali pa krotkosti, usmiljenosti in pravičnosti, kot jih svetuje krščanstvo. Levstik je nadaljeval tudi novoromantični literarni subjektivizem in v sonetu Apostolom (1909) izjavil, da se ne nmra pridružiti nobenemu »zlatemu« skupinskemu »izmu«, ker literarne skupnosti dokazujejo le individualno nemoč. Pravi umetnik gradi le »nase«, pa čeprav se pri tem »pošteno zlomi«. Ko pa je v sonetu zagovarjal samosvojost vsebine in stila, je v pesmi Verzi (Sn 1909) slavil verze vseh kultur in vseh tematskih smeri, pisateljstvo pa spet odvračal od motivov sanj in smrti ter ga zadolževal za »bodočnost, dejanje«. Verz ne bodi več harmonična lepota, ampak bodi »kakor stroj, grmeč po črni železnici — / kakor vrisk upora pred vrsto nabitih pušk«. Izraz »grmeči verz« se ujema predvsem s futu-ristično poetiko, odklanja muzikalni verz simbolistične poetike, hkrati pa verz odpira tudi že za lepoto ruzglasja nastopajoče ekspresionistične poetike. »Novi stih se v bralcu ne mora zarisati z zvonko melodijo, govo- riti hoče predvsem z direktno, golo besedo pa tudi z ostrejšo metaforo, ki vzbudi vse prej, kot občutje lepega, npr.: »V težkih, prokletih. brezkončnih nočeh / je s tvojim srcem nje mrzli smeh« (Molčanje, Sn 1909). Levstik je sprejel v metaforo ostro hiperbolo, ali pa je njene predmetne sestavine razpostavil groteskno. Zdi se, da je predvsem hiperbola lahko ponazorila burni naval moči in volje v okolju plahosti in potlačenosti. Metafori »s tri tisoč žreli zeva noč« in »potoke bruha v gozd nebo<-tudi povesta, da je hiperbolična kretnja hote razdrla ubrano impresionistično in simbolistično sliko. Poleg hiperbole je Levstik priznal tudi lepoto hitrosti in strojev, kar pomeni, da je pesniško sliko odprl za estetsko miselnost futuristov, npr.: »Zate kdaj — aeroplan z vrtiljaki mi bu-čečimi — / um izvije višavam oblast«, »in z divjim vriskom vre življenje mlado / po fabrikah iz kladev in turbin!« »Gore pojo v škrlatih pla-menečih, / spočetja strast kipi iz črnih grud«. V teh in takšnih metaforah duh svobodno razporeja iz napada snov, zanos ustvarja nove odnose med predmeti, jih izmika nadzorstvu čutov; pesnik ureja pokrajinske in predmetne vtise in moči tudi po zakonu prividov, skoraj že fantastično, slike povečuje in napenja do izbruhov, skratka, razmerja med pesni-nikom in predmetom ne vodi dojem, ampak vizionarsko oslikoviteni pojem, impresijo izpodriva duhovna ekspresija. Kljub vsem novotain pa so »novi stihi« včasih vpeti še v model Zupančičevega muzikalnega verza, v tradicijo simbolistične poetike. Po natisu »novih stihov« je Levstik prenehal objavljati pesmi. Z njimi pa ni začel le šibkega toka slovenskega futurističnega pesnenja, ampak je opozoril tudi na nekatere stilizme in burno disharmonijo prihajajočega ekspresionizma. Od mladih ni nihče nadaljeval Levstikovega aktivističnega nastavka, več pa jih je bilo, ki so zavoljo dušeče dobe lahko razširili in poglobili njegove razglasile tone in motiv o prikovanem Proinfcteju, kajti slovenski socialni in še zlasti narodnopolitični položaj je pomagal bolj izpovedovati tesnobo in strah kot vedra razpoloženja in jasne razglede. Izraz naraščajoče tesnobe tedanjih let je pesem Stanka Majcna. Ce označuje Levstikovo burno in uporno občutje, razgibanost med padci in vstajenji, učinkuje Majcnova bolj statično pa tudi bolj razglasilo. V njegovih zgodnjih pesmih se prepletajo model muzikalnega verza, značilnosti ljudske pesmi (naivnost, antiteza, trdi epiteli) in novi model, ki ga označujejo stopnjevana duhovnost, simbolika, abstraktnost. Takšno vsebinsko in oblikovno stanje je moč razbrati iz pesmi Pesem (Zora 1907—1908), lz predmestja (LZ 1910), Vendar (LZ 1910) in iz drugih pesmi. Kakšne so Majcnove novosti? Nikalni stavek »Drevored nič več ne šumi«, ki uvaja Pesem, postavlja nekdanji Murnov motiv na nov način: drevored tu ni več kraj estetskega vzburjenja, lepotnega razpoloženja, ampak kraj samote, zapu-ščenosti, turobnega občutja, je kraj. ki ga naseljujeta »črna gospa in bel otrok«. In ko se otroku zazdi, da je listje z drevja popadalo v grob, se črno-bela slika pomensko zjasni, njeno motivacijsko ozadje je namreč smrt. Barvna antiteza potemtakem noče napraviti le estetskega vtisa, ampak tudi nekaj pomeni. Upomenjena barva Pesem odmika od impresionizma in jo nagiba k simbolizmu. Drug primer je pesem Predmestje, kjer je Majcen Levstikov vizijski motiv o mrtvem teku življenja konkretiziral z motivom iz predmestja. Detajli te pesmi so namreč »prazna cesta«, »starka«, ki je ogrnjena »v sivo pelerino«, ptič, ki kroži nad mestom »kot črna barka«, »čas zaspan«, »lajnarjeva pesem« v »prazni dan«, so torej vidne, zvočne in pojmovne slike, ki izražajo tesnobo v brez-smernih, vase zavrtih ali takšnih razmerah, ki ponujajo le bivanjsko praznoto ali mrtvi tek. Antiteza »je« — »ni« (deloma povzeta po slovanski) izostrujc in racionalizira prazni položaj ali bivanjsko stisko. Majcen je življenjsko praznoto podčrtal z motivom pa tudi s časom in prostorom. Pesmi Interier (Zora 1911—1912) in Nedelja (DS 1914) še posebej določno razkrivata pesnikovo doživljanje časa. Prva poudarja popolno brezsmernost in strah, nemoč pred prihodnostjo: bodočnost ko vampir oči, še pes ne ve, kam noč beži, ko duh-nemir temo prešine. skoz ktero špranjo veter veje. Druga pa katastrofično zapuščenost na brezpotju odstranjuje z vero, da bo trajno porajanje pesmi preživelo in preraslo mrliško zapuščeni čas: zvonovi spremljajo pogreb in žalost, Kako da si mi, dan, ti božji dan, ljudje so se razbegnili po tratah, podaril tole zlato pesem? mrlič sainsain potuje zadnjo pot. Cez svet jo nesem, v trute raztrosim, mrliču dam jo še na zadnjo pot. Ze Pesem in Predmestje segata čez tedanji duhovno-izrazni model slovenske lirike. Ljubezenska Vendar (LZ 1910) pa stilno še opazneje razmejuje dva pesniška modela, ko v sinestetični metafori »srebrni val naju smeh« uveljavi še impresionistično uspenjevanje mešanih čutnih pojavov, s podobo »in ptič je soncu / obrnil črno perut —« pa svetlobni kozinos tudi že pomensko prebarva s črnino. Po tej podobi so se začele Majcnu zmerom bolj kopičiti črnoglede in v duhovnost se nagiba- joče podobe, kot so npr.: »gre tih povratek s sklonjeno glavo«, »gre srce težko kot oblak, / ki v plašča pretemnega temnem dnu / usodo nosi in žita mrak«. Tudi slika »ozrla se je v temno zatišje« povečuje sestav metafor, zaradi katerih je mogoče trditi, da se je Majcen naglo odmaknil od impresionističnega načina pesnenja in se usmeril k barvni metafori in k barvni besedi, ki hoče biti izraz in simbol mračnih občutij in bivanjske negotovosti, ki hoče torej že nekaj pomeniti. Majcen je ekspre-sivno simbolno ubesedoval razglasja predvojnih let, verz njegove pesmi ne poje, ne zveni, ritem na jambski metrični osnovi je napet, ustavlja se in zaganja, čutiti je trdo, zasoplo dikcijo. Fran Albreht je sprva upesnjeval ljubezensko razdvojenost in osamljenost z baročno in burno, vidno in zvočno metaforo, s pomenskimi zvezami, ki so krčevito zagnane in hočejo izpovedati skoraj podivjano moč: Jaz čujem: skozi molčanje noči Jaz vidim: ni utešitve nikjer, se nosijo kriki zbesneli kri pa se peni in polje, razvalovane, vrele krvi sredi izbe samotne omahne zver src osamelih. in sama sebe kolje--- (.Dili cest. Sn 1913) Naturalistično stopnjevano snov Albreht ali racionalno razlaga, ali pa poskrbi da ekspresivno silo čustva poglobi ekspresivna metafora: »kot blaznih src krvav požar / ljubezni sla do mračnih zvezd«. Ze iz navedenih primerov je videti, da barva tudi v njegovi poeziji noče biti več toliko estetski pojav, kolikor vnaša v krčevito raznihano, napeto snov še dodatno rezkost in pomensko presenečenje. Albreht je zapisoval tudi barvne paradokse, kakršen je npr. naslov skupine pesmi Črni plameni (LZ 1913). Burno in vzkipljivo pa ni naslikal le ljubezenskega čustva, ampak tudi splošni človekov položaj. S simboliko »padajočih zvezd« je opozoril na tesnobo duhovnega človeka, ki mu je »sanje ifklenila tema«, čas od vzel zaupanje v prihodnost (Noč, LZ 1914). Kot v Majcnovi pesmi so noč, tema, črno tudi v Albrehtovi izrazi za strah, grozo, negotovost pred navalom nasilja in pobesnelih strasti. У pesmi Rekoiem iz cikla Mysteriu dolorosa (LZ 1914) je slika sveta že docela črna: čas je'»črna perot«, ki bije človeka, vanj bijejo tudi »glasovi črni«, lies pa je, da se Albrehtova črna žalnica podreja še zvočnemu in ritmičnemu ustroju Zupančičevega verza (»Zvonovi pojo, zvonovi pojo, / glasovi črni ob srca bijo«), pa tudi himnična pesem o prerodu vesolja in človeštva (»Cez strehe sveta je smeh sončni razlit / o, že gorijo srcu ugasla!« Himna LZ 1914) potrjuje, da Albreht kljub močnemu prodoru groze ali črnega elementa ni pristal na brezizhodna občutja, ampak je upesnil oba pola »raztrgane duše«, kot je razumnika ter njegovo razpetost med »črne glasove« in »vero zeleno« (Himna), med obup in zaupanje v odrešitev imenoval v pesmi Veter Joža Lovrenčič je do leta 1914 objavil dve pesmi, ki spadata v nastajajočo pesniško smer; to sta Meditacija in Jesen (DS 1914). Zlasti v prvi sta močno prisotna duh in misel, zmanjšana pa je lirska količina: lirski subjekt je krščansko apologetski racionalist, ki dvomi v subjektivno iskanje resnice o človeku in svetu. Religiozno spoznavno stališče izpoveduje v biblijskem ritmu in slogu, v razprtem, horizontalno potegnjenem verzu, čigar počasno ritmično valovanje pretrgajo le kontrakcije: »Pojdi devetkrat devet premišljevanj daleč«, »in nas vsem očem bi dal videti in ušesom slišati«. V Ljubezenski Jeseni pa razpoloženjski uvod raztrže nervozna, sunkovita akcija-slika, ki jo vzdržuje hiperboličen glagol: »Razparam si prsi, z roko zgrabim po srcu / in ga treščim ob steno, / da ji vtisne rdečo rožo in pade na tla«. Povečana, prenapeta in premaknjena stvarnost obstaja tudi v pesmih s socialnimi motivi, kot sta Tragedija (DS 1914) Cirila Jegliča in Bela smrt (DS 1914) Franceta Bevka. Jegličeva prestopnjevana resničnost se obnaša baladično, takole: Hipnost je v pesmi še iz impresionistične tradicije, močno pa jo prerašča napeta, dramatična povedna punktalnost, ki verze razstavlja na pomenske sklope, tako da namesto ritmične harmonije vlada razglasje. Dramatičnost dogajanja stopnjuje Jeglič še tako. da dejanje prevali s subjekta na predmet s predložno predmetno zvezo. Kako v takšni zvezi dejanje udari v predmet, ponazarja zlasti primer »krik ... je planil v noč bolno«, ki se povrh končuje še z adverbialniin epitetom. Sunkovita dramatična hiperbola je dokaj pogost stilem slovenske ekspresionistične lirike, v ospredje pa jo postavlju tudi Pregljev pripovedni stavek. In o čem pripoveduje epsko-buludna, večmotivna Bevkova Belu smrt? Predvsem kopiči »prizore«, naturalistične gmote iz kinetskega življenja, kot jih je videl tudi Cankarjev Kurent: podivjana, razbrzdana tragikomična prešernost, ki se izostruje s podobami lakote, poblaznelosti, z grozo otrok, nad vsem pa posmehljivo zamahuje grobar. Ze nekaj ekspre- (LZ 1914). Gigant besni, široko žrelo zazija en hip — en mah — in v hrušč jermeni siknejo, skoz vzduh glasovi viknejo pretrgani —-- In krik sirot je planil v noč bolno, v brezdanjo temo je začrtal življenja pot. sivno oblikovanih motivov dovolj predstavi to kurentovsko obešenjaško balado: V dimu (plesne orgije) utonil je Kristus in križ .. .Na samem cerkev stoji, ------pred tabernakljein župnik moli Pijana in nora — bogve odkod — in vsi prazni koti in stoli — in v culi kosti z grobov — a na pragu grobar se reži in dvigu se, pada na pot in celo telo se smeje, in išče domov, domov ... ko krste šteje ... V Jegličevi in Bevkovi pesmi sta opazno prisotna tudi stroj in hitrost, vendar ne pritrjujeta futuristični estetiki, ampak jo prej zatajujeta, saj povzročata grozo in smrt. V Zori 1913—1914 je še nekaj pesmi, ki napovedujejo preusmeritev. Zlasti Andrej Čebokli je pisal hiperbolične, sunkovite metafore in slike, zdaj ljubezenske, drugič iz občutka, da se človeku spodmikajo tla in je zugon v novo življenje toliko nujnejši. Ljubezensko-vesoljska bivanjska nervoza veje iz rezkih metafor in sunkovitega povednega obrazca: subjekt + glagol + predlog + predmet, veje pa tudi iz črne barve in pojma noč: »Iz noči me zemlja požira z vlakom / v noč« (Skozi noč brez neba). Čebokliju sicer ostaja nekaj vesoljskega optimizma (Nočni odmev), v glavnem pa bije vanj »samoten čas« in »noč za nočjo grob grebe(m) z rokami« (Spoznanje). Neki Jože V. pa je le še brezupni razdvojenec, vpet med štiri stene, od koder ga ne more rešiti niti več »glas zvonu«. Razdvojenost doživlja dramatično, razvezuje jo v komaj še povezane in bolj razsrediščene svetlobne in prostorske detajle: Štiri bele stene v noč strine. Udarilo je kladivo ob bron -------oj, trenutek — in razdvojena duša blodi v temo Odbrnel je glas zvona. V črno noč in trepeče in išče izhod------štiri bele stene se reže Za uvod v leto 1914 je revija Slovan objavila Župančičevo pesem Dies irue. Da se je bil Zupančič odločil upesniti biblijski motiv o sodnem dnevu, lahko razloži le vzdušje predvojnega časa. Tega motiva pa tedaj ni upesnil le Zupančič, malo pred njim ga je na koncu knjige novel Volja in moč (1911) uporabil tudi Ivan Cankar. Toda Cankar je smisel motiva obrnil, z njim namreč ni izpovedal bivanjske groze, ampak ga je prepesnil v sliko, ki poveličuje moč, pogum, samozavest, vitalnost, prihodnost in drzno vodi k cilju, prekoval ga je v optimistični privid ter z njim razvrednotil strahopetnost in brezciljnost slovenskega razumnika. Zupančič je ohranil haladno jedro vizionarskega biblijskegu motiva, s tem pa — po retrospektivi — odprl slovenski literaturi vrata do vojnih motivov; v pesništvu je avtoritativno opravil isto, kar Jakopič v slikar- stvu s sliko Jesensko sonce, namreč razdrl impresionistično lepoto in potrdil razglasje nastajajoče ekspresionistične smeri. Dotedanje literarno gradivo predekspresionističnega mozaika je v njegovi pesmi doživelo sintezo. Dies irae aktivira namreč motiv o koncu sveta, umetniško funk-cionalizira mitsko snov, priznava estetiko grdega, celo grotesknega, uvaja vesoljsko razgibani pesemski motiv in metaforo, kot ju je predvidel npr. tudi tehnični program futuristov, le da Zupančič ni hodil za njim. Katere estetske dele Zupančičevega videnja je zlasti moč priznati za predekspresionistične? V pesem sta združena vesolje in človeštvo, »zemlja in vesoljni rod«, s stališča krščanske slike sveta pa še »kori nebeški«, »plešci preroki«, »svetci«, »angeli z meči« in »Milost«. Lirski dogodek torej ni niti individualen niti vezan na narodno enoto, ampak je vesoljen. Zemlja je v njem spremljevalni motiv, somotiv, privid o njenem padanju: »Zemlja se grudi na kolena, / zemlja pada na obraz« metonimično označuje veliko tesnobo človeškega rodu, kot v kasnejših ekspresionističnih pesmih. Tudi druge retorično zasnovane slike govorijo o katastrofi človeštva in njegovem hrepenenju po odrešitvi: Milost, pridi v žaru plamena, nam je v srca in mozeg mraz. Milost, pridi vsa ognjena, spali telesa in duše in reši nas! Krik po odrešitvi napoveduje ekspresionistično temo, upesnjevali jo bodo pesniki vseh nazorskih smeri ekspresionizma. Trpljenje in odrešenje rodu simbolizira Zupančič s podobo križa, ki ga na koncu pesmi razpne čez zemljo in človeški rod. Njegov »križ« je dvopomenski simbol — označuje trpljenje in odrešitev, ambivalentni simboli so prisotni tudi v ekspresionistični liriki. Oblikovno estetske prvine, ki napovedujejo novosti, pu so zlasti tele: zanosno, patetično slikanje dogodka, močna elokvenca, mnoštvo vzklič-nih, pozivnih stavkov, ki večajo burnost dogajanja; kakofonija, ki se uveljavlja v zvočnem redu pesmi pa tudi tuko, da pesnik zvok vizuali-zira, ter z njegovo zmaličeno popredmetno obliko spodkopava bivanjsko varnost: glas... trka na okna, bije ob duri, preko streh stresa s peroti črno grozo dušam nasproti, plaši in buri, bega otroka in sega z mračno rôko starcu v prsi globoko. Zvočni tok je ekspresiven, trza od enega poudarjenega vokala do drugega ali pa iste ostro ponavlja, ritem je buren in razdeljuje verze po pomenskih sklopih. Ta zasopli ritem in zvočna disonanca odpravljata tradicionalno ubranost in melodijo Zupančičevega verza. Sekani verz in zasopli zvočni tok sta se uveljavila zlasti v kitici: C'ujte jahače, čujte jih za gor6! Svet — kot boben napet, in kopita, trdi tolkači, ga bijo vse bolj in bolj: suhi jahači k nam gredo na pokol j! Sedem verzov ima skupaj le trikrat več iktov in zlogov, kot jih ima prvi, kar pomeni, da so se trije regularni razstavili v sedem novih pomensko verznih enot. To se je lahko zgodilo zaradi besed in vokalov, ki so eks-presivno poudarjeni in ki lahko zasedejo mesto verznega obrata oziroma verz končajo. Visoki ikti na koncu semantičnih sklopov raztržejo sintaktično zaokroženi verz, povzročijo verzni lom, to znuno konstantno eks-presionističnih, burnih verzifikacij. Melodični ritmik Zupančič je v pesmi Dies irae sicer še prisoten, a že kot ritmik, ki disharmonije časa ni maral in tudi ni mogel več meriti le z muzikalnim, pojočim verzom. Pripovedna proza Vsaka nova proza je nova na dveh ploskvah, v tem. kako postavi epsko osebo in organizira dogajalni prostor in epski čas, in še v tem, kako ravna s pripovedovalno dinamiko (hitro, razgibano, počasno, statično dogajanje) in gradi stavke in stilizme. Epska oseba ekspresionistične proze je duhovno-telesni pa tudi duhovno-družbeni problem. V epskili subjektih trčita duhovno in snovno zelo burno, boleče, Lfuladno brezizhodno, pri čemer se duhovno lahko zmaliči v »raztrgano dušoc. Ekspresija razpadanja duhovnih in etičnih vrednot živi npr. v noveli Franza Kafke Die Verwandlung. Razpadanje duhovnih vrednot si za pripovedni medij izbira tudi sanje, privide, dclirij, »nezavestna« stanja, v katerih se vse godi alogično, skoraj nadrealistično. V takšnem dogajanju se lahko srečujejo živi in mrtvi, čusovna vrsta je lahko kaotična, pruv tako nevezano se menjuje epski prostor. Zgodba je običajno napeta, sunkovita, dramatična, sporočajo jo sunkoviti, ostrogibi stuvki in eksplozivni stilizini. Na seznam evropskega ekspresionističnega pripovedništva so se zapisala vsekakor pomcbnu imena, Franz Kafka, deloma James Joyce pa Theodor Däubler, v Sloveniji pa Stanko Majcen, Ivan Pregelj, Miran Jarc, deloma tudi juš Kozak in še kdo. Kljub temu pa velja, da pripovedna proza kot literarna vrsta ni bila najbolj primeren medij za ekspresije in vizije. Kdor je hotel delati po načelu ekspresije, se je npr. v reviji Der Sturm moral odločiti za skrajno kratko prozo, za besedilo, ki obsega le pol strani te revije in ki ga kljub kračini imenujejo »roman«:. Ekspresionist načeloma ni imel dosti časa, da bi počasi razpredal svojo vizijo življenja, na široko razpel snovne elemente in na široko pripovedoval. A kljub omejitvam, ki jih načelo subjektivne ekspresije postavlja pred pripovedovalca, so poleg kratkih »romanov« nastali tudi pravi romani in novele ekspresionistične vrste. V letih pred prvo svetovno vojno sta Marija Kmetova in Juš Kozak objavila pripovedna besedila, ki so napovedovala preusmeritev. Zanimiva je črtica Simfonija (Sn 1913), ki je vsebinsko in stilno vse prej kot »soglasje«, v resnici popisuje razglasje, ki je nastalo ob soočenju duše in telesu, duhovnega in snovnega. Marija Kmetova je le obrisno začrtala popolnoma razglašeni epski subjekt. Zbito nanizani, krčeviti motivi ljubezenske stiske si sledijo naglo, vse dogajanje je sunkovito, hlastavo, ples je npr. pobesnel ali »furijski« in »ullegro finale« kot naslov odstavka nasprotuje dogajanju pod seboj. Način pripovedovanju s prefiksiranimi trenutno dovršnimi glagoli in sunkovitimi zvezami povedek + predlog + predmet povečuje rezkost soočenja med duhovnim in snovnim, povečujejo pa ga tudi stilizmi, ki imajo za podlago hiperbolo: »In zafrfotala je njegova raztrgana duša v cunjah«, »Zamajale so se postave, luč je za-hreščala. gosli so zadivjale in trobente so udarile v brezmejni krohot«, »grgrajoči vzdih je pahnil med mesečino in človek je klonil v bolesti«. Kozakova noveleta Pierrot (LZ 1913) pripoveduje Pierrotov vizionar-ni pogovor z mrtvo materjo-žensko-zemljo. Blodnik ali nosilec epske zgodbe Pierrot poskuša vrednotiti »moment« ali bivanjski trenutek kot sestuvni del kozmične katastrofe, v kateri trpita človek in zemlja. Raz-boleni pripoveduje priklicani materi, da je človek »v trenutku del ve-soljstva«, du živi v njem »energija vesoljstva«, du je zemlja »zapisana« človeku, v trenutku povesoljenosti vzbrsti v človeku posebna »moč«, tedaj doživi trenutek »brezčasja« ali popolnosti. Med te trenutke spada tudi ljubezen. Toda resnica realnega trenutka je vendarle tragična, kajti njegovo bistvo je pač trenutnost, mimoletnost, ne pa stalnost in trajnost. To pa pomeni, da človek kar naprej bega od »postaje« do »postaje«, od občutka popolnosti do »vsesamote«. Trenutek je torej odsev vesoljske bi- vanjskc laži, nestalnost je edina resnica in človek obsojen na trajno tesnobo. Zato se Pierrot ustreli. V njegovi zgodbi vesoljske katastrofe, tesnobe in pesimizma je z ene strani videti soglasje s tistimi tedanjimi pesemskiini miselnimi motivi, ki oznanjajo, da ostaja človeku le brezmočcn pogled na štiri bele stene, da bijejo vanj črni ali smrtni glasovi, da ga, skratka, požira vesoljska tema. z druge strani pa tudi že začetek tiste »vsesainote«, ki jo je kasneje toliko upesnjeval zlasti »vseniirski skitalecc Miran Jarc. Ce je vesoljska katastrofičnost nova duševna snov v tedanji slovenski prozi, je Kozakova novela po nekaterih sestavinah vendarle še opazno navezana na domačo tradicijo. Njegov epski sin matere še ne obtožuje, kot jo že v nekaterih tedanjih nemških ekspresionističnih dramah, marveč jo še po Cankarjevo poskrivnosti, sakralizira (»v ekstazi objemajoč najskriv-nostnejše bistvo ženske, ki ga je pripeljalo do samega sebe«). Tudi vi-zionarni dialog in nadresnični spoznavoslovni dogodek izoblikuje Kozak še po zakonih logične tekoče epske zgodbe, logično razvijanje in ureja ves potek blodnje oziroma »podzavestnega« dogajanja. In ko govori Pierrot o nadsnovnem bivanju stvari in predmetov: »rože šepečejo, vzdih še-peče«, »njih govorica je tiha slutnja groze, ki vzkali v človeku, ko ga obsenči razodetje«, »je glus vseobdujajočegu soroden njemu« — snuje na dnu teh povedi bolj animističnu misel o prisotnosti irueionalnegu, duhovnega v snovnem, tudi bolj simbolistični nazor, kakor pa napad na snovno s subjektivno duhovno resničnostjo. Takšen je torej slovenski predekspresionistični mozaik do sredine 1914. leta. V njem so prisotne še številne značilnosti prejšnje estetske smeri in duševne problematike, srečati je podaljške Cankarjevih in Zupančičevih prodorov v duha in vesolje pa tudi značilnosti Zupančičevega verza. Še bolj pa so opazne občutne duševne in oblikovno izrazne novosti. Te sicer še nimajo enotnega čustvenega in estetskega jedra, zato pa tudi ne zaokroženega, samosvojega izraza. Toda v ospredje'že nezadržno stopa razdvojeni lirski in epski subjekt, ki ga tlačijo tesnoba, praznota. vsesamota. breztalnost, groteskni prividi o koncu svetu, bližina nove apokalipse. Stvarnost postaja vse bolj odvod duševnih stanj, groze, strahu, malodušja pa tudi že napadalnosti. Pesnikov duh poskuša učinkovati že kot dramatično razstrelivo, predmete razpenja preko naravnih mej, ali pa jih malici s hiperboličnimi stilizmi. V poetiki so opuznc tele novosti: sunkovit, krčevito razgiban verz in verzni lom, pruv tako sunkovito grajen pripovedni stavek, dalje vizionumi, delirijski notranji dialog. ki pa je še logično urejen, pa epski subjekt, ki je že duhovno eksi- steneialni problem. Nova je tudi vloga barvnih besed, te učinkujejo manj estetsko kot pomensko (simbolno), manj dojmovno kot pojmovno. Najbolj opazno načelo »nove« poetike pa je dramatična hiperbola, ki je navzoča povsod: v lirskem in epskem subjektu, v metaforiki, v glagolskem vidu ter v izpovedovalni in pripovedovalni viharnosti. Poročila in zapiski o ekspresionizmu Novosti v .slovenski literaturi so dopolnjevala in posredno pojasnjevala tudi poročila o ekspresionističnem hotenju in prvih dosežkih v srednjeevropski, zlasti nemški umetnosti, pa tudi številni zapisi o nekaterih večjih pisateljih so lahko spodbujali mladi predvojni literarni rod. Kljub temu da ti zapisi in razgledi niso niti načrtni niti izčrpni, pa novo ločuje od tradicionalnega že od začetka nesporna meja: da hočejo ekspresio-nisti namreč izpeljati popoln preobrat v razmerju med subjektom in objektom, da ekspresionistični umetnik nasprotuje vsakršni mimetični umetnosti, zato pa tudi najbližji od njih, impresionizmu. Prva slovenska poročila o ekspresionizmu govorijo o slikarski umetnosti. Leta 1912 je Izidor Cankar povzel po tujih študijah, da je ekspresionizem »slikoviti izraz bolj umetnikove notranje intencije kot njegove očesne impresije«. Umetnik ekspresionist več ne želi posnemati narave, pač pa hoče izraziti duha. sebe, svoje duhovne probleme, noče več ustvarjati iluzije resničnosti, umpak hoče vse snovno poduhoviti, se prebiti v »duhovno vsebino pojavov«. Nova umetnost ne mara lepoti-čenja. kot estetsko količino priznava tudi grdoto in groteskno. Sicer pa oblika zanjo ni odločilno vprašanje, saj hoče biti predvsem moč, ki zuposluje srce in razum in ki ima pravico tudi do ideje. Cankar je tudi navajal, da si ekspresionisti niso lastili popolne izvirnosti načel in stila in da so za predhodnike svojega umetniškega gledanja na človeka in svet priznali primitivno umetnost divjakov, pobožnost gotskih skulptur in mistično umetnost El Greca.' Leta 1913 jih je že več pisalo o ekspresiji v umetnosti. Slikar Ivan Vavpotič je zapisal, da Rihard Jakopič več ne razčlenjuje luči in barve, ampak mu je barva že »izraz in simbol« duševnih dogodkov. Na sliki Jesensko sonce je prehod »iz analitične metode v ekspresijo« še zlasti viden, v tej sliki se je pojavil Van Goghov duh: strast, razgibanost, iz- " Izidor Cunkar, Umetnost, DS 1912. V beležki je preveden tudi odlomek i/. Članka On Impressionism and Expressionism. The Studio, 15. dec. 1911. — Isti. Najnovejša umetnost, DS 1912. Po članku Hansa Tietza v reviji Kunst für Alle. Omenjena je tudi rcviju Der blaue Reiter, ki stu jo izdajala Kandinski in Franz Marc. bruh »ekspresije«, boj med soncem in zemljo je »simbol boja umetnikovega duha z materijo«.7 Vojeslav Molè pa je za Jakopičeve barve uporabil sintagmo »vizionarska sila«.8 Že Izidor Cankar je podvomil, da bi umetniška ideologija, ki zatajuje naravo, mogla spodbuditi veliko umetnost. Saša Šantel je zdaj dodal, da je vsa kritika Aristotelove mimezis »ozkotirna železnica«, po kateri blodijo tudi ekspresionisti. Slovenci naj ne slikajo »metafizičnih objektov«, kot jih ponujajo ekspresionisti in kubist Picasso.9 Nekateri so torej svarili pred protimimetično smerjo, drugi so jo pozdravljali, vsaj kot Jakopičevo, k simbolu nagibajočo se barvo. Publicisti so premik v slikarstvu prej opazili kot premik v literaturi. In če so slovenska predvojna poročila o italijanskem in tudi že o ruskem futurizmu naravnost izčrpna, pa so o ekspresionizmu bolj skopa. V začetku stoje beležke, ki govorijo o novem le posredno, tudi per nega-tionem. Posredno govori o novem zapis Ivana Laha o dveh polih tedanje češke poezije, zapis o Vladimirju Vašku-Petru Bezruču in Otokarju Brezini, o realistu in v duhovnost obrnjenem vizionarju. O Brezini je Lah zapisal tudi stavek, ki je lahko veliko povedal katoliški skupini mladih pisateljev, da je ta češki poet namreč »kakor svečenik, ki zvišen nad vse pozemsko kleči pred veliko skrivnostjo in poje himno vesolj-nosti, njegove pesmi so molitve verujočih in hrepenečili, pravi cvet na polju mistike«.10 Drugi zapis pa pove, da en del tedanje mladine nikakor ni odobraval Cankarjeve Lepe Vide. Ta »ubranostim drama« naj bi se menda odtrgala od bolečin in radosti slovenskega naroda in se obrnila k individualnemu jazu, da bi ga zbližala z neznanim, skrivnostnim, neskončnim.11 Urednik Omladine Albin Ogris je v letniku 1912—1913 objavil eseje o Waltu Whitmanu, Paulu Claudelu, Fedoru Sologubu in Franku We-dekindu,12 o pisateljih tedaj, od katerih so prvi, drugi in četrti priznani predhodniki ekspresionistov. Wedekind je predhodnik nemške ekspresionistične dramatike, Claudelovo dramatiko so v Sloveniji prevajali v dvajsetih letih, ime Whitman pa se ponavlja tudi v korespondenci Mi- I Ivan Vavpotič, Jesenske misli ob letošnji »pomladni« razstavi .v Jakopičevem paviljonu, Veda 1913. 8 Vojeslav Molè, Junijska slovenska umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, LZ 1913. • Saša Šantel, O futurizmu in kubizmu, Veda 1913. 19 Ivan Lah, Češka moderna literatura, LZ 1911. II J. Jurkovič, Omladina 1912—1913, tudi ZD Ivana Cankarja V, str. 240, Ljubljana 1969. 11 Albin Ogris, Maske in profili X, XI, XIII. XIV, Omladina 1912—1913. rana Jarca in Antona Podbevška že med prvo svetovno vojno, še bolj pa v prvih letih po njej. Ogris zavzeto pripoveduje o Whitmanovih Leaves of Grass. Privlačijo ga »kozmičnost«. pogled na vse človeštvo, močni duševni dogodki, velikost slik, Whitmanova zazrtost v prihodnost pa tudi besede o svobodnem človeku in človeštvu, skratka, motivi in prividi, kot so jih upesnje-vali tudi ekspresionisti. Kot novost je moral učinkovati tudi Whitmanov svobodni, dolgi verz (Ogris jih je nekaj prevedel) pa tudi njegov par-lando ali govorni, slovesni in zanosni ritem. — Tudi Claudel je rabil prosti verz, ki je po Ogrisu poslušen edinole zakonu »senzitivne občutljivosti in čustvene ritmike«, napolnjen pa je s smelo metaforiko. Ogris je prevedel tudi nekaj njegovih verzov. Še bolj pa je opozoril na vsebinske novosti bolj knjižne kot gledališke Claudelove dramatike. Y Clau-delovem dramaturškem ustroju manjka socialna motivacija, kajti dramatik gleda na igro človeške usode z očmi prvega človeka, dejanja v njegovih dramah so slike občečloveškega življenja, zagledane iz neskončnega, metafizičnega kota. Claudel obvlada polifonijo človeškega bitja, rije v sanje, »do tja, kjer odreče razum in so le še vizije našega podzavestnega jaza, nemi in slepi nagoni prvotnega bistva«. Ogris uporablja besede: občečloveško. podzavestni jaz, prvotno bistvo, metafizična perspektiva človeškega bivanja, besede, ki so jih ponavljali kot iztočnice tudi nekateri slovenski ekspresionisti. Navaja pa tudi naslove Claudelo-vih del: L'Arbre (pet drain, 1901), Conaissance de l'Est (1900) L'Art poétique (1907), Cinques grandes Odes (1910). Odlomek iz drame Partage de Midi so Slovenci prevedli leta 1920, dramo Talec (L'Otage, 1911) leta 1928, »poetiko«, »ode in »poznavanje vzhoda« pa je Edvard Kocbek ob Claudelovi smrti omenil kot knjige, ki so močno vplivale na zasnutek njegovega pesništva.13 — O Wedekindu je Ogris povedal tudi to. da je v stilu še poentilist, njegova glavna dramska tema pa je boj med moškim in žensko in da ta boj stopnjuje v tragično usodnost. Wedekind je čustvo pregnal iz literature, njegove dramske osebe so zato v glavnem karikature. Omenil je tudi njegovi drami Hidalla (1904) in Totentanz (1906), ki sta močno vplivali na zgodnjo nemško ekspresionistično dramatiko. Leta 1914 sta o različnih novih smereh v evropski literaturi pisala zlasti Ivan Prijatelj in spet Albin Ogris, ekspresioniste začetnike pa so v njunih razgledih lahko pritegnila zlasti naslednja opozorila. Prijatelj je poročal, da postaja evropska poezija vse bolj duhovna naloga, duhovni problem, da se pesniki prebijajo v človekovo bistvo, v podzavestno, " Edvard Kocbek, Iz pariškega dnevnika, Nova pot 1956. v skrivnostno, da si z njo poskušajo pokoriti snovne moči, pojasniti skrivnost sveta, nekakšno vesoljsko zavest, katere odvod je tudi človekova zavest. Pesem je psihološka, zato hkrati osebna in občečloveška, ko pesnik izpoveduje sebe, izraža pravzaprav skupnost; nova poezija se odmika od novoromantičnega subjektivizma in se odpira v duševno občost in še v vesolje, pri čemer si duh poskuša podrediti snov. Pesniki se obračajo k prvotnim stanjem, k predzgodovini, k naravi, k »prvobitnemu človeku«, v čar prvotnosti. Skratka, Prijateljevi podatki sporočajo, kako je pesništvo pravzaprav bežalo iz realne zgodovine, iz stvarnih življenjskih zvez v filozofsko modrovanje in kontemplacijo, iskalo bivanjsko skrivnost ali božansko, neznano, podzavestno osnovo bivanja: slovenski bralec je lahko uvidel, da se je del pesništva zaradi zaostrene moralne in socialne problematike v evropski zavesti odmikal od problemov časa ter si za največjo nalogo izbral iskanje »pračloveka«.14 Ogris je navedel še več zanimivega. Ugotavljal je, da se marsikaj nadaljuje iz novoromantike, npr. Bergsonovo intuitivno spoznavanje, odpor do scientizina in naturalizma, da se prav tako nadaljuje in še stopnjuje volja po »bistvogledju« (Husserlova »Wesensschau«), po globljih prodorih v dušo, da je spet aktualen Le Bon, ki opozarja na globine podzavestnega, da postaja moderen celo davni Schelling s svojo »Pra-Lučjo«. Znanost je odkrila podzavest in popolno enotnost v vesoljskem dogajanju, najdena je formula o človeku in vesoljstvu, o determiniranosti in idealni neskončnosti. Spet je v ospredju Whitmanov preroški jezik, ki je vplival že na Verhaerna, Claudel pa je po njem prikrojil svoj pripovedni slog. Whitmanov duh prešinja zlasti dediče novoromantike »eksprcsioniste in integraliste«, oplaja jih tudi njegova misel o »Pra-Enoti«, združenost posameznika s svetovno dušo, ki je prisotna v vsakem življenjskemu pojavu. Tudi Wedekind in Przybyszewski iščeta Pra-Silo. Pra-Enoto, duha zemlje ali »Erdgeist«. Nastopa Romain Rolland in oznanja načelo »la vie unanime« ali skupinsko dušo, skupno navdušenje, tu je futurist Marinetti in so še drugi. »Nova generacija« hoče zajeti integralnost predmeta in v dionizični pijanosti porušiti vse logične meje dotlejšnje umetniške kompozicije. »Ona se javlja v ekspanzivni saino-zavestnosti, v brezmejnem oboževanju življenja in njegovih energij, v izbiranju modernih motivov iz trgovine, tehnike, skupinskegu nastopanja organiziranih mas itd. ... Človek vzameš njih revije in zbirke (Kondor, Briicke, Sturm, Die weissen Blätter, Saturn, Der jüngste Tag itd.) v roko le bolj iz radovednosti... Goreče vizije iz železarn, mitingov, 14 Ivan Prijatelj Nova pota znanstvene poezije, Sn 1914. tovarn, pristanišč, iz ponočnega kavarniškega življenja, iz kolodvorskega vrvenja itd., vse to se čita z nekim drhtljajem interesantne novosti, naš intelekt se čudi, k srcu pa spregovori malokatera beseda. Tudi Else Lasker-Schüllerjeve pesmi, 'najnežnejše moderne duše' nas pustijo hladne prav do srca... In kaj naj pripomnim o integralistih, o primitivi-stih, o orfikih in futuristih? To so dogodki sans lendemain. Sploh je npr. vprašanje, spada li takšna orfika kakor H. Apollinaire-ovi »Les Alcools« (1913) s svojo bizarno brezobraznostjo, genialno razmetanimi, najhetero-genejšimi idejnimi zvezami, vrtečimi se v divjem begu brez vsake inter-punkcije in dispozicije sploh še med lepo literaturo.«15 Ogris se ni mogel navdušiti nad poezijo ekspresionistov (integralistov) in prvih nadrealistov, še manj se je ogrel za njihovo preveč učeno pisanje o umetnosti. Y vsem tem je videl bankrot literature. Toda slovenski bralec je iz njegovega obsežnega kritičnega poročila vendarle razbral vrsto novosti, zlasti pa naslednje: Impresionistični novelisti in romanopisci (Peter Jacobsen, Konstantin Baljmont, Paule Bourget, Johannes Schlaf) so obupali nad svojimi razpoloženjskimi in breztelesnimi osebami. Njihov pogled v dušo pa nova generacija še stopnjuje, pri njej se je povečala občutljivost za »bistvo« pojavov pa tudi za razdaljo od naturalistične površine. Estetska izhodišča novega literarnega hotenja so: duša, zagledanje (intuitivno spoznanje), pojem in njegov izraz. Odpira se področje skrivnostnega, mistike, nekateri iščejo človekovo usodo v ve-soljstvu, poraja se posebna napetost med determiniranostjo in neskončnostjo, med duhom in snovjo, človek v nekakšni »praenoti« postaja tragična tema literature. Odpira se strah pred neznanim, iracionalnim, odpirajo se prepadi podzavesti, skrivnostno se pojavlja tudi v usodnem crosu (Wedekind), kar pač pomeni, da popoln odmik od Zolaja ni in tudi ne bo mogoč. Nasproti romantičnemu subjektu se poglablja volja po dušcvnosti skupnosti, pojavlja se tudi že poenotenje, tipizacija lirskega. dramskega in epskega subjekta. Nad vsem pa kraljuje Whitmanov duh. ki še dodatno rojeva orfikc, oznanjevalce, preroke. Slovenski bralec je bil opozorjen na krog nemških ekspresionističnih revij in knjižnic, tudi na zbirko Meine Wunder Schüllerjeve, na ekstatične vzklike, ki begajo, na snovne motive ekspresionističnc in futuristične poezije (goreče vizije železarn) pa na nadrealistično pesem, ki več ne mura živeti iz enega motivnega jedra, iz ene ideje in čustva, ampak asociira, združuje oddaljene, izključujoče se predmete, svobodno, tj. brez logičnega časovnega in prostorskega reda, brez jasnih, uvajenih zvez in pregledne perspek- 18 Albin Ogris, Nove smeri, Sn 1914. tive združuje tudi različne idejne motive, spomine, srečanja, senzacije in drugo. Povsod motorične slike, ki se spreminjajo tudi v karikature. Skratka, v evropski poeziji se dogaja nesporen premik v pojmovanju pesniške tehnike, sintakse, jezika, nastaja nova poetika. Primerjava sporočil o tem, kar se je pred prvo svetovno vojno novega dogajalo v evropski literaturi, s tem, kar se je dogajalo v slovenski, pove, da je informatika v marsičem prehitevala domača snovanja. Vezi je najti med razgledi po futurističnih programih in med slovenskimi literarnimi zapisi. A četudi je res. da se futurizem in ekspresionizem stikata v svobodnem verzu, deloma v strukturi vesoljske metafore in v vesoljski fantastiki, sta vendarle zelo različni smeri. Jedro in cilj futuristične ideologije in estetike je civilizacija, je stroj, je fizična moč. je snov. je potrditev vojne, jedro in cilj ekspresionistične pa je duh. je »Človek«, je volja, snov premagati z duhom, civilizacijo in vojno pa z etiko. V začetni absolutizaciji duhovnega in v begu pred snovnim pa se je — ne glede na socialni in drugačni aktivizem ekspresionistov — z globljega, z estetskega vidika oglasila tudi že smrtonosna kal ekspresionizma. Se bo nadaljevalo. UDK 808.63 — 095.5:07 Tomo Korošec Filozofska fakulteta, Ljubljana K TIPOLOGIJI ČASOPISNIH NASLOVOV Obravnavane so vrste naslovov v dnevniku Delo, stilni pojavi v naslovih ter v razmerjih med njimi in časopisnimi sporočili. Tipologija izhaja iz definicije. po kateri je časopisni naslov iz ene ali več besed in znakov sestavljeno stavčno ali nestavčno sporočilo, ki napoveduje in se vsebinsko nanaša na praviloma eno, od drugih sporočil grafično ločeno, vsaj iz ene stavčne povedi sesto-ječe sporočilo, tako da je tudi sam grafično ločen od tega sporočila, in ima po-iinenovalno-informativno ali informativno-stališčno ali pozitivno-pridobivalno funkcijo. The paper deals with a number of titles taken from the newspaper "Delo" as well as with stylistic phenomena in the titles and relations between these titles and newspaper texts. Typology results from a definition according to which newspaper titles composed of one or more lexical units and signs represent a sentence or non-sentence message, generally predicting or referring to one message consisting of at least one sentence talk, graphically separated from other such messages. In this way the title itself is graphically separated from this message, and has a designative or evaluative or appelative function. Časopisni naslovi so važno vprašanje novinarske stroke in nadvse zanimivo področje jezikoslovnega proučevanja. S svojo strukturo, leksiko in stilno vrednostjo jezikovnih sredstev so eden osrednjih stilotvornili pojavov časopisnega stila. V časopisnih naslovih zasledimo jezikovne pojave, ki nastopajo v samih časopisnih besedilih — brez večjih težav jih spravimo v okvir nasprotja na osi avtomatizacija : aktualizacija — hkrati pa izkazujejo vrsto posebnosti, ki izhajajo iz njihove svojstvene vloge pri sporočanju. Jezikoslovne raziskave časopisnih naslovov se nanašajo na njihovo strukturo, pa tudi na stilne pojave v njih.1 Pri nas je nekaj opazk o po- 1 Obsežna študija A. S. Popova (Sintaksičeskaja struktura sovremennyx ga-zetuyx zaglavij i её razvitie, Razvitic sintaksisa sovremennogo russkogo jazyka. Moskva 1966. 95—126) obravnava skladenjske značilnosti naslovov v ruskih časopisih novejšega časa, zajetna pa tudi naslove od predrevolucijske dobe dalje. V veliki meri se na to razpravo opira Viiclao Krisiek. Současne novi-nové titulky (Naše feč 56 (1973). 5. 229—237). S stališča stila obravnava naslove Vladi*lao Jisl. Titulek v novin&ch (Novinarsky sbornfk. 1962. 32—66). dalje Jan llorecki). K jazykovej vystavbe titulkov v slovenskej dennej tlači (Otâzky novinarstva, Bratislava 1961, 211—222). pa tudi Jožef Mistrik, K Stylistike titulku (Kultura slova 6 (1972), 3); s stališča besedja pa so naslovi obravnavani v razpravi Loffler-Lauiian. Lexique et fonctions dans les titres de presse, Cahiers l.exicologiuues 26 (1975), 1. 110—124. Zal mi do zdaj ni bila dostopna disertacija Waler y l'isarku Poznač prast; po naglöwkach (Naglöwek wypowiedzi prasovej w oswfetleniu lingwistycznym). sameznih časopisnih naslovih,2 okvirno se je ob njih ustavil Dular.3 Pa-udaril je, da so naslovi »primerna točka za opozorilo na pomembno dejstvo, ki govori za funkcijsko posebnost publicističnega jezika«, kar je gotovo važna ugotovitev. Omenil je tudi bistveno drugačno vlogo časopisnega naslova glede na naslov v umetnostnem besedilu: »/M/edteni ko se nam pomen naslova umetnostnega besedila razkrije šele v sklopu celotnega besedila, tj. ob koncu branja, skuša publicistični naslov že sam jasno in na kratko povedati vsebiro celotnega sporočila. Zato zadošča, da »preletimo« naslove in podnaslove, pa smo seznanjeni z vsem bistvenim, kar prinaša tista številka časnika« (48). Tu bo prikazano, da samo ena od vrst naslovov kratko pove vsebino celotnega besedila, pa tudi podnaslovi so velikokrat le vsebinsko nadaljevanje naslova, nadaljnje informacije pa so temu samo formalno (tehnično) pridružene, in bi, če bi hoteli biti res informirani o tisti številki časnika, morale imeti same svoje naslove. Prav pa ima Dular, ko omenja, da je za skopo informiranje naslove dovolj »prele-teti«. To je ena važnih značilnosti časopisnih naslovov, ki je utrjena v konvenciji med avtorjem in naslovnikom in spada nekako v »način branja«.4 Vendar pri takem načinu branja naslovi nimajo samo namena kratko informirati o vsebini, ampak naslovnika tudi pridobiti za branje 2 Avguštin Pimat, Ohlapnosti v časnikarskem jeziku (Jezikovni pogovori, Ljubljana 1965, 265); Jože Toporišič,' Slovenski knjižni jezik 4 (Maribor 1970, 159); Mile Klopčič, Dve jezikovni novosti in še kaj (Naši razgledi XXI (7. 7. 1972), 13, 389). A. Pirnat odklanja — pač v zvezi z odklanjejein t. i. samostal-niškega izražanja — naslov Smrt kolesarke, tj. nominalno frazo s samostalniško besedo v jedru, in predlaga glagolsko frazo Kolesarka se je smrtno ponesrečila, pri čemer je spregledal ne samo pomensko razliko med tema naslovnima pove-dima, ampak tudi važno funkcijo naslova. Toporišič opozarja na elipso kot važno značilnost časopisnih naslovov, npr. Maršal Tito sprejel parlamentarce; Klopčič pa upravičeno nasprotuje »lažn/i/ poezij/i/, ki naj bi dala časopisnim naslovom udarnost in mikavnost«, npr. Bakterije г bombona napadajo ustni mlin; Ko pek napade črevo (članek o zapeki pri otrocih) itd. 3 Janez Dular, Zvrstna pripadnost prvin v publicističnih besedilih, SRI, 25 (1975), 2, 197—222. 4 Utrjenost konvencije med avtorjem in naslovnikom, tj. zavest naslovniku o funkciji naslova, lahko ponazorimo z izjavo intervjuvanca v rubriki Občanov barometer (D, 10. 2. 71. 6; naslov Naslov pove vse). Pogovor med novinarjem Andrejem Arkom in občanom Janezom Selanom je bil takle: — Kakšen slog naj bi po vaše ubral časopis? — »Ja, na primer Delo, takšno kot je, je kur dobro. Zaradi tega je dobro, ker se lahko na hitro seznaniš z vsem.с — Kako mislite »na hitro«? — »Prebereš naslove in podnaslove, pa vse veš. Ce te še kaj zanima, se zagrizeš v besedilo. Ampak poglejte, meni je dovolj, da zvem, da je Golda Meir zavrnila egiptovski predlog, pri tem pa me ne zanima, kakšen je tu predlog bil. Glavno je du zvem, du ga je zavrnila, pu konec.« Treba je še pristaviti, da temu načinu brunju med slovenskimi časopisi ustreza predvsem Ljubljanski dnevnik. sestavka. Y takem primeru je — ravno obratno — njihova informativna vrednost majhna (gl. dalje o funkcijah naslovov). Dularjeva formulacija razlike med publicističnimi in naslovi umetnostnih besedil je sporna. Kar mu velja za umetnostno besedilo, tj. da se »pomen naslova umetnostnega besedila pogosto razkrije šele v sklopu celotnega besedila, tj. ob koncu branja«, velja za mnoge časopisne, npr. u vodniške naslove: Z daj mora ...; Bom, ne bom ...; Vsaj oeč, če ne ose ipd. To, da »skuša publicistični naslov že sam jasno in na kratko povedati vsebino celotnega sporočila«, pa prav tako vključuje veliko naslovov umetnostnih besedil, npr. Boj na požiravniku, Moja hoja na Triglav itd. Y ta okvir spadajo tudi pogoste ponovitve vzorcev, tj. prenos naslovov umetnostnih besedil v publicistična, npr. v naslove uvodnikov. Po poti, ki jo je nakazal Dular, bi težko prišli do dovolj splošnih razlik med obema vrstama naslovov. Brez globljega raziskovanja pa je mogoče zanesljivo reči, da daje naslovu pravi pomen in ga loči od naslova druge funkcijske zvrsti edino besedilo, ki ga ta naslov označuje. Jasna je tudi skupna značilnost vseh naslovov ne glede na funkcijsko zvrst, ki je posledica težnje, da ima vsako besedilo (če za besedilo štejemo jezikovno sporočilo iz vsaj enega stavka) svoj naslov. Pri časopisnih besedilih je ta težnja pač veliko bolj izrazita kot pri umetnostih. V časopisu so namreč pogosta sporočila, ki sestojijo iz enega stavka, pri čemer je naslov bolj tehnično sredstvo za optično ločevanje enega sporočila od drugega. S tem pa se tudi znajdemo pred važnim dejstvom, veliko važnejšim od iskanja razlike med umetnostnim in publicističnim naslovom: v sodobnih procesih komuniciranja ni mimo časopisnega sporočanja nobene druge oblike, pri kateri bi bili sporočevalci pogosteje postavljeni pred nalogo, da posameznemu sporočilu dajo naslov. Ta količinska dimenzija pojava mora vplivati na odzivanje jezika in jezikovnega obnašanja tako pri sporočevalcu kot pri naslovniku. Za prikaz te pogostnosti sem po slučajnostnem izboru pregledal pet številk Dela iz leta 1973 in pet številk iz leta 1975. Povprečno število strani časopisa je bilo v letniku 1973 šestnajst, v letniku 1973 pa dvajset.5 V teh izvodih sem preštel po posameznih straneh samo velike naslove, (j. naslove, ki imajo podnaslove in sinopsise, se pravi, da tvorijo naslovje, ali pa imajo vsaj podnaslov (o poimenovanjih naslovov gl. dalje). Velike naslove na posameznih straneh Dela (pod paginalnimi naslovi) kaže naslednja preglednica: 5 Kar seveda ne pomeni, da je v letu 1975 izhajal dnevnik Delo nu več straneh. Slučajnostni izbor ie v letniku 1973 pač dal izvode z manjšim številom strani. Nižje povprečje letnika 1973 se izenači z razmeroma višjim iz letnika 1975. Stran Povprečno velikih naslovov Paginalni naslovi 1973 1975 1973 1975 1 1 14 1973 18 1975 (mešano) (mešano) 16 11 Dnevne novice Dnevne novice 3 3 13 13 Dnevne novice Tribuna delegatov 4 4 8 11 Notranja politika in gospodar. Dnevne novice 5 5 15 6 Zunanja politika Notranja politika Kultura, šolstvo, znanost Zunanja politika Reportaže, podlistek Iz jugoslovanskega tiska Gospodarstvo Kultura, šolstvo, znanost 9 9 16 17 Iz naših krajev Iz naših krajev 10 10 39 5 Sport Reportaže 11 11 27 12 RTV, Kronika, podlistek Reportaže, Vrtimo globus 12 12 20 15 Vrtimo globus RTV, Kronika 13 13 31 Sport 14 14 Objave, obvestila 15 15 -- 16 16 24 (mešano) (mešano) 17 18 Osmrtnice 19 20 28 (mešano) (mešano) Skupaj 227 191 \ letniku 1975 je od vsega 16 strani 13 strani s sestavki, skupaj pa je 227 naslovov: v letniku 1975 pa je od 20 strani s sestavki 14 strani in skupaj 191 naslovi. Če številki 227 in 191 zaokrožimo na 200 in pristavimo podatek, po katerem je v enem izvodu dnevnika Delo povprečno 30.000 besed, ugotovimo, da v tem časopisu pride na 150 besed en naslov (grobo povprečje). Zanimiva je tudi primerjava stanja v časopisu s podatkom iz Mistrika.® po katerem je dolžina novele 27.000 besed; tako dobimo: časopis : 50.000 besed — 200 naslovov novela : 27.000 besed — 1 naslov. Pogostnost okoliščine, da se zaključenemu jezikovnemu sporočilu mora dati naslov, je za časopis s tem več kot očitna. Pogostnost naslovov v časopisu kot samostojnemu prenosniku sporočil pa s tem še ni ponazorjena. ker so bili tu upoštevani samo veliki naslovi, ki tvorijo približno polovico vseh naslovov v enem izvodu časopisa. Poleg najizrazitejšega, tj. velikega števila naslovov, pa izkazuje časopis tudi njihovo veliko pestrost. Kakor je veliko število naslovov odvisno od velikega števila novic (novih sporočil), tako njihova pestrost raste iz velikega številu različnih sporočil. Iz tega pa izhaja tudi teh-ničnu zahteva, tj. razvrstitev po sorodnosti, velikosti, pomembnosti itd., kar mora omogočiti hitro orientacijo, iskanje zaželene vrste sporočila ter lahko in hitro branje. Tako se ob osnovnih funkcijah naslovov,7 tj. da « Jožef Mistrik. Žanre vecnej literuturv, Bratislava 1975, 23. 7 Tri osnovne funkcije naslovov povzemam v glavnem po Popoou, ki govori o nominutivni, informativni in reklamni funkciji. V načelu se držim te razdelitve, ker pa se mi zdi. da Popov posamezne funkcije preveč oži in kljub nava-janju, da je >/e/na od funkcij j...j navadno v prvem planu in odriva drugi dve« (59) ter da >/v/sak časopisni naslov v načelu izpolnjuje tri funkcije, ki si hkrati nusprotujejo in se medsebojno dopolnjujejo« (99), prav v samih poimenovanjih premalo nakazuje včasih komaj opazno prehajanje ene v drugo, zlasti med sosednjima funkcijuma. sem poimenovanje zastavil tako, da izražajo dejstvo, da ni »čiste« funkcije, ampak vsaka že v sebi nakazuje tudi drugo, sorodno. — Tako ločini 1. poimenovalno-inforinativno, 2. informativno-stališčno in 3. pozivno-pridobivalno funkcijo. Poimenovalno-informativni naslov označuje sporočilo, ga oddeljuje od drugih sporočil in poimenuje temo oz. vsebino sporočila. V večini naslovov te skupine sta združeni poimenovalnost in informativnost, ena pa je praviloma v ospredju. V manjšem številu naslovov (to velja še zlasti zu uvodniške) je sicer mogoče ločiti poimenovalno vlogo (npr. Sest let) od informativne (npr. Združevanje o kmetijstvu), ker pa ju je v glavnem težko ločiti in ker imata dovolj skupnih potez, ju obravnavam v okviru ene — najvažnejSe funkcije (Popov ji pravi -ontološka«). Informutivno-stališčni naslov sicer informira o vsebini sporočila in gu tudi poimenuje, todu izruzito izstopa vrednotenje te vsebine, stališče avtorju (Superteror; Obotavljivost je poraz). Pozivno-pridobivalni naslov sicer vsebuje znukc informativne funkcije, pre-krivu pu jih stuliščnu, v njej pu se kaže še avtorjeva zuhtevu, poziv (ali poziv i i i i uredništva, avtorja v imenu širše družbe), naslovljen javnosti ali čisto določenemu naslovniku (Dajmo otrokom več, kot smo imeli sami; Delavci in kmetje zal). Pogosto pa je ta funkcija v nasprotju 7. informativno, jo naravnost zanika, tako da o vsebini ne pove nič in s tem skuša na poseben način bralca pridobiti, da bi prebral celo sporočilo (PrelomP; Za lepe odi?; Je ie na purah). napovedujejo, vrednotijo in tudi vidno oddeljujejo sporočila od drugih sporočil, formirajo še druge, pomožne funkcije. Od vsega tega je odvisna tako njihova zunanja podoba, struktura in stilna vrednost, kot tudi ustaljen prostor na časopisni strani. To je hkrati utrjeno v konvenciji med sporočevalcem (tu bi bilo bolje reči: časopisom) in naslovnikom in se odraža v tipologiji časopisnih naslovov. Sistem naslovov v Delu kaže graf. na str. 26. K temu dve opozorili: 1. To je prva razvrstitev določenih naslovov pri nas. Zanjo v tuji literaturi nisem našel opore niti v pogledu razporeditve niti glede poimenovanj. Zato so tudi poimenovanja (razen terminov podnaslov, nadnaslov, mednaslov) nova in seveda ne nujno najboljša. — 2. Razdelitev ni in ne more biti veljavna za naslove v vseh časopisih. Narejena je na gradivu iz dnevnika Delo, vendar se v grobem pokriva tudi s stanjem v Ljubljanskem dnevniku (ki ima prav v tem pogledu precej lustnih značilnosti) in večernikta^Večer. Splošno veljavno sistemizacijo bi bilo treba narediti na osnovi enakega pregleda posameznih slovenskih dnevnikov in njihove medsebojne primerjave. Pričujoča razdelitev je za tako delo dovolj uporabno izhodišče. Osnovna razdelitev na prave in neprave naslove izhaja iz tega, ali naslov napoveduje eno ali več sporočil. 1. Pravi naslovi so naslovi, ki napovedujejo eno. od drugih sporočil grafično ločeno sporočilo, ki pa je lahko notranje precej razdrobljeno. laka so npr. agencijska poročila o isti tematiki, ki so sestavljena iz več krajših novic. Lahko pa seveda napoveduje eno samo — daljše ali krajše sporočilo. Tu je važen razpoznavni znak: eno sporočilo — en naslov, med sporočilom in naslovom pa obstaja bolj ali manj jasna vsebinska povezava. »Vsebinska povezava« je tukaj širok pojem; dopušča. da se zveza med naslovom in sporočilom vzpostavi čisto pri koncu sporočila ali pa je jasna že takoj na začetku. To je odvisno od žanra. Vsebinska povezava zajema tudi odklone od norm sporočanja, npr. sen-zacionalizem. Le-ta namreč ni v kršitvi vsebinske povezave med sporočilom in naslovom, ampak v izbiri določenih jezikovnih sredstev v samem naslovu ali sporočilu. 1.1. V e 1 i k i n a s 1 o v i : Glede na to, ali napovedujejo dolgo, obširnejše sporočilo ali kratko, strnjeno, se pravi naslovi delijo v velike in male. Glavna kazalnika sta odsotnost podnaslova in dolžina sporočila; v slednji se večinoma odraža tudi njegova pomembnost, ki sama sicer ne odloča o delitvi. Izjemo predstavljajo tu naslovi uvodnikov in obrobnikov (kurzivk), ki imajo male naslove (brez podnaslovov in seveda brez sinopsisov), naslavljajo pa (po časopisnih kriterijih) daljša sporočila. Veliki naslovi so v časopisu najizrazitejši in so izpostavljeni tudi grafično. Zmeraj imajo podnaslove in večinoma tudi neenostolpčne, ij. dvostolpčne, trostolpčne in (redkeje) večstolpčne sinopsise. Z njimi skupaj tvorijo 11 a s 1 o v j e. Veliki naslovi imajo lahko tudi nadnaslove. 1.1.1. Nasi o v je je sestavljeno takole: (1) veliki naslov, (2) podnaslov in (3) sinopsis. To je polno n a s 1 o v j e. Enostolpčni naslovi imajo samo podnaslove, ne pa sinopsisov. To je enostolpčno nasi o v j e. Glede na vsebinsko razmerje, ki se kaže med enotami (1) (2) (3) ali (1) (2) ali (1) (3) ali (2) (3). se naslovja uvrščajo v dve osnovni skupini, v naslovje vezanih enot in v naslovje prostih enot. 1.1.1.1. Naslovje vezanih enot ima značilnost, da se (vsaj) en podatek enot (1) (2) ali (3) veže s podatkom v drugi enoti. To pomeni, da obstaja vsebinska, večinoma z istimi besedami (ali sinonimno) izražena povezava med naslovom in podnaslovom, med podnaslovom in sinopsisom ali med naslovom in sinopsisom. Grafično bi to naslovje prikazali takole: Npr. Veliki naslov Podnaslov Neenostolpčni (trostolpčni) sinopsis Le ena Kitajska ZDA priznale, da »obstoji samo ena Kitajska in da je Formoza njen setavni deU — Kissinger je odšel v Tokio Tokio. 14. nov. (Reuter. Tanjug). Združene države Amerike so v skupnem ameriško-kitaj-skem sporočilu o končanem štiridnevnem obisku ameriškega zunanjega ministra Henryja Kisingerja v Pekingu priznale, da »obstoji samo ena Kitajska in da je Formoza njen sestavni del.* Začetek poročila: V poročilu je rečeno, du... /не ponovi se več navedba o Kitajski/ (D, 15. 11. 73, 1). Del, ki je tiskan polkrepko, se ponovi v vseh treh enotah; t» del veže vse tri enote v naslovje »na isto temo«. Ta del je Le /saino/ ena Kitajska," ki dobi v podnaslovu nove podatke. Iz njih zvemo, da je naslov del ci- " Sinonimnost, ki se pojavlja med besedami iste enote, je včasih odvisnu od prostora. Tukaj npr. izvzemalna členka le : samo. Členek le je v velikem naslovu izkoristil dve razpoložljivi mesti. Obstaja seveda tudi bolj zapletena sinonimnost, ki pa ni nujno v zvezi s prostorom. tata (narekovaji!) iz političnega dokumenta, ki se nadaljuje z besedami in /.../ Formoza je njen sestavni del, hkrati pa še dodatno okoliščino: ZDA priznale, da obstoji. V sinopsisu zvemo več o samem političnem dokumentu. K podatkom v polkrepkem tisku in kurzivu stopi še podatek, zgoraj tiskan pokonci: o skupnem ameriško-kitajskem sporočilu o končanem štiridnevnem obisku ameriškega zunanjega ministra Henrijja Kis-singerja. Samo poročilo ne ponavlja več podatkov iz naslovja. ampak govori o drugih podrobnostih v zvezi s tem političnim dogodkom. Naslovje vezanih enot ustreza tistemu načinu branja časopisa, pri katerem se poglablja in širi informacija iz naslova: če naslov ne zadošča kot informacija, bralec prebere podnaslov; če mu to zadošča in ga o tej temi ne zanima nič več, lahko preide na drug naslov, če ne. pa o isti temi prebere še sinopsis. Ta tip naslovja je tehnično zahtevnejši od naslovja prostih enot, zato je — predvsem tak. ki ima vezane vse enote (1) (2) (3) — tudi redkejši, druge vrste tega tipa (gl. dalje) pa so pogoste. Ker pa se pri njem v posameznih enotah ne ponovijo nujno isti leksemi ali zveze, ampak je vsebina vezanih enot izražena sinonimno, je zanimivejši v stilnem pogledu. l.ahko gre samo za razmerje med naslovom in podnaslovom, pa tudi za vse tri enote. 1.1.1.1.1. V il e a k t u a 1 i z i r a n e ni naslovju (a) podnaslov širi, poglablja, precizira informacijo velikega naslova: v podnaslovu lahko nastopijo iste besede kot v naslovu ali pa sinonimi: Nuslov(N): Vpliv delavcev Podnaslov (P): Delavci morajo imeti neposredni vpliv na oseh ravneh naše družbe /...J (D, 19. 10. 72. 16) N: Strah Slovencev P: Po napadu na dr. Dumpelnika si mnogi koroški Slovenci ponoči ne upajo iz svojih hiš. ker se boje za življenje (D, 19. 10. 72. 16) (b) Podnaslov ponovi besedo, ki v naslovu luhko zavaja ali pa njen pomen sploh ni jasen. Tako podnaslov pojasnjuje nejasnosti iz naslova bodisi na oblikoslovni bodisi na skladenjski ravni: N: Dvakrat in i n e P: Mine iz druge svetovne vojne — Velika sreča — Strokovnjaki jih bodo uničili Sinopsis (S): MARIBOR, 15. aprila. Včeraj popoldne je Mirko Napast kopal iarek ob železniški progi /.../ Ugotovili so. da je bila v zemlji velika protitankovska mina iz druge svetovne vojne /.../. (D. 16. 4. 71. 7) N: Tajila do sodbe P: V marcu sta polnočna napadalca pretekla in okradla A. Merjascu — Pred sodniki tajila — Dokazi so ju pokopuli (I). 9. 6. 72) N: Binhova J R T P: Pred obiskom pri nas je naslovila prek TV svojo poslanico solidarnosti S: BEOGRAD, 13. maja (Tanjug) — Zunanja ministrica začasne revolucionarne vlade Južnega Vietnama gospa Nguyem Thi Binh je nocoj naslovila prek beograjske televizije poslanico solidarnosti in prijateljstva narodom Jugoslavije /.../ (D, 14. 5. 71, 1) V prvem primeru skupine (b) odpravlja podnaslov možno zamenjavo med obliko za imenovalnik množine samostalnika mina ter 3. os. ed. glagola miniti; v drugem med 3. os. ed. ž. in 3. os. dv. m.; v tretjem pa skladenjsko nejasnost, ki izhaja iz akronima J RT in nemožnosti. da bi taka oblika kazala na dajalnik. Včasih podnaslov odpravi nejasnost, ki nastane zaradi rabe knjižne kratke oblike glagolov za 3. os. mn. in samostalnikom ž. sp. v rodilniku: N: Trbovlje slave P: Praznik Trboveljčanom v spomin na boj, ko so Orjuni zadali odločilni udarec (D, 2. 6. 73, 3) Nejasnosti velikokrat ne odpravi niti podnaslov niti sinopsis, pa tudi samo besedilo ne: N: Mamila groze P: Panika pa vseeno ni potrebna S: BEOGRAD, 14. apr. — Beograd je postal glavno središče narkomanov v Srbiji. Resnica, da je narkomanov iz dneva v dan več in da ne gre le za problem velikih mest, je sprožila vrsto akcij, katerih cilj je, da družba organizirano zajezi mamila. V Beogradu je bil včeraj in danes simpozij o narkomaniji. Razpravljali so o možnosti enotnega programa za boj proti mamilom (D, 15. 4. 73, 9) Vezanost enot se kaže tudi v pojasnjevanju nerazumljive besede, ki s svojo oblikovno (tj. pisno, ker govorna tako in tako ne pride v poštev) podobnostjo s slovensko besedo lahko zelo zavaja: N: »Baraka« za Ilasana P: Neverjetna iznajdljivost maroškega suverena, ki je preslepil atentatorje Kraljevo letalo tboeing 727« je pristalo na enem kolesu in z enim motorjem S: RABAT, 17. avg. (Tanjug) — »Baraka« pomeni v arabščini »mistična sreča« /.../ (D, 18. 8. 72, 20) Nejasnost zaradi tuje besede se lahko še poveča s sicer običajno elipso pomožnika v naslovih: N: Palme na »seznamu smrti« P: Ustaši grozijo tudi švedskemu veleposlaniku v Beogradu B: STOCKHOLM, 18. aprila (Tanjug) — Današnji popoldnevniki pišejo na prvih straneh, da je na »seznamu smrti« teroristične ustaške organizacije na Švedskem tudi premier Olof Palme. /.. ./(D, 19. 4. 71, 12) Nejasnostim, ki v naslovih izhajajo iz oblikoslovne homonimnosti ali drugih slučajnih oblikoslovnih podobnosti, se pri žanrih, ki praviloma nimajo podnaslovov (kozerija, notica) ni mogoče izogniti. Včasih se to uporablja namenoma za pridobivanje bralca k branju sestavka: prim. Ukradla most (notica o sojenju dveh udeležencev, ki sta Odpadu prodala železni most) (D, 6. 4. 73, 11); Barbari zaljubljeni d vlake (notica o dveh deklicah — obe Barbari po imenu — ki sta se zabavali tako, da sta sedeli na železniških tračnicah) (D, 8. 9. 73. 8). (c) Podnaslov prinaša prvine, ki so v naslovu izpuščene. Če so prvine redundantne, podnaslov rekonstruira povedkov glagol ali pa ga enostavno navaja. Podnaslov tudi prinaša podatke, ki dopolnjujejo pomen naslova, ker je nejasen zaradi premalo povednih besed, npr. besed s slovničnim pomenom. N: Otroke v boj P: V Phnom Penhu priznali, da so v Lon Nolovi vojski tudi dečki pod 15. letom (D, 23. 4. 73, 1) N: Umor za dinar P: Besen, ker ga dekle ni hotelo videti, ker ga je njena mati vrgla ven in ni dobil niti dinarja, je ubil človeka (D, 29. 6. 74, 5) N: Uvod v Havaje P: V Ilakoneju so se začela japonsko-ameriška trgovinska pogajanja, ki naj bi bila uvod v pogovore Nixon—Tanaka (D, 26. 7. 72, 1) To je primer za ne preveč uspešno naslovje. Beseda Havaji je v podnaslovu samo polovično pojasnjena z zvezo pogovori Nixon—Tanaka, pa še na to sklepamo le po skupni besedi uvod (o). Šele nekako sredi besedila je končno pojasnjena tudi zveza iz podnaslova: »Premier Tanaka in predsednik Nixon se bosta na Havajih sešla /.../.« N: TOREJ — DANES P: Ugibanja o »neznankah* sporazuma S: KAIRO, 10. nov. — »Obe strani se strinjata, da se bosta sestal jutri, 11. novembru ob 13. uri po srednjeevropskem času« /.../ (D, 11. 11. 73, 1) Nuslovno prvino danes si razložimo s pomočjo pravil o rubi časa pri pretvorbi premega v odvisni govor; prav tako je iz sinopsisa razvidno, kaj pomeni podnuslov. Y tem primeru šele enota S pojasni enoti N in P. N : Novi upi Evrope P: Vse kaže, da bo zahodna Evropa namesto orodja ameriške dominacije le postula dejavnik miru in sodelovanja (D, 14. 6. 74, 8) 1.1.1.1.2. Y a k t n a 1 i z i r a n e m naslov ju (a) podnaslov nevtralizira različne vrste aktualizacij velikega naslova; v nevtralizaciji je tudi pojasnilo pomena sicer nejasnega naslova: N: Lesna črva P: Vodilna uslužbenca soboške »Lesnine« sta osumljena grabeža — Priprta (D, 27. 11. 73, 12) N: В o t r i so v tujini P: Kontrarevolucija na Hrvaškem je delovala organizirano in o tesnili stikih s politično emigracijo v tujini S: ZAGREB. 24. aprila. (Tanjug). Organi javnega tožilstva /'.../ Jedro Hrvatske matice in nanj naslonjeno študentsko gibanje sta bila v tesnih funkcionalnih in idejnih stikih s politično emigracijo v tujini /.../ (D. 25. 4. 72, 5) N: Ni cvenka P: Kljub pomanjkanju sredstev vendar večja podpora domači ustvarjalnosti (D, 10. 5. 72. 2) Pojasnjena je lahko tudi besedna ali grafična igra iz velikega naslova: N: Preka(n) jenee P: Jože Pirnat nikakor ni hotel priznati, da bi on ukradel prekajeno svinjo (D, 10. 5.72. 2) (b) Podnaslov samo nevtralizira aktualizem velikega naslova, novih podatkov pa ne daje (ti so v sinopsisu): N: Kaj ima Nixon za bregom? P: Zakaj je ustavil pariška pogajanja'i S: WASHINGTON, 25. marca (Tanjug) — Ameriški predsednik Nixon je /.../ izjavil, /.../ S tem je še povedal skrivnost, v katero je zavit ta ukrep. (D, 26. 3. 72, 1) V tej skupini je tudi varianta, v kateri podnaslov nevtralizira sicer jasen aktualizem, da je potrebi po osnovni informaciji zadoščeno. Zato se lahko uktualizem iz velikega naslova brez novih težav ponovi v sinopsisu, kar je izjemno: N : Sporazum s Poljaki pod streho P: Scheel in Jendrychorvski sta se sporazumela o Odri in Nisi S: Bonn, 14. nov. — Zunanji minister Walter .Scheel se je dopoldne vrnil iz Varšave v pozi zmagovalca: sporazum s Poljaki je pod streho! /.../ (1). 15. 11. :o, 3) (c) Podnaslov razvija, nadaljuje, stopnjuje aktualizem velikega naslova. Ne kaže se potreba po pojasnjevanju pomena. Tega velikokrat ni niti v sinopsisu, ampak šele v sporočilu. Mogoče je tudi, da nevtralne oblike k aktualizmu naslova sploh ni. Bralec jo izlušči takoj ali jo daje celotna vsebina sporočila: N : Kdor bi rad samo prevedril, se moti P: Idejnost pouka ni zgolj »marksistična nevihta« (I), 5. II. 72, 9) (proti koncu besedila je ponovitev: »/...' naj torej nikar ne čaka, da »mine marksistična nevihta«.)« N: Lira tone P: Majava lira je izraz čedalje slabšega gospodarskega položaja v Italiji (I), 10. 6. 74. 3) Pojavi v enostolpčnem naslovju se v bistvu ne razlikujejo od pojavov v polnem naslovju. Y razmerju med velikim naslovom in podnaslovom je vse isto kot pri polnem naslovju. kratko besedilo enostolpčnega naslovja pa vsaj v več kot polovici primerov ne presega dolžine sinopsisa, tako da lahko kot sinopsis tudi deluje: 1. Y neaktualizir a nem naslovju: N: Venci na kraj nesreče P: V spomin na Borisa Kraigherja položili vence ob spomenik Besedilo (B) : BEOGRAD. 4. jan. (Tanjug) — Danes so položili vence na spomenik ob avtomobilski cesti Beograd—Zagreb, /.../ na kraju, kjer je na današnji dan pred sedmimi leti tragično izgubil življenje v prometni nesreči podpredsednik ZIS Boris Kraigher. (D, 5. 9. 74, 1) N: »Lačen in žejen kadilec« P: Neznanci so včeraj ponoči vlomili o gostišče Repoož o Domžalah B: DOMŽALE. 2. dec. — Danes ponoči so neznanci vlomili v gostišče Repovž v Domžalah, od koder so odnesli 41 kilogramov svežega in prekajenega mesa. več kot sedemsto zavitkov cigaret in cigar, šest steklenic vinjaka, tri kilograme kave, vse skupaj v vrednosti 7.525 dinarjev. (D. 23. 12. 71, 8) 1.1.1.1.3. Zaimensko in skladenjsko vezano naslovje K naslovju vezanih enot spada tudi zaimensko vezano in skladenjsko vezano naslovje. (a) Zaimensko vezano je naslovje, v katerem vezavo med naslovom in podnaslovom (za vezavo med podnaslovom in sinopsisom nisem našel primera) ustvarjajo zaimki, predvsem kazali to, tak. N: Kamnik: toka ni P: To je toliko huje zato, ker potem ni tudi pitne vode (D, 20. 1. 73, 6) Tudi v tem tipu je mogoče kratko poročilo obravnavati kot sinopsis, v katerem se odpravi nejasnost naslova in podnaslova: N: Orožje »modrim čeladam« P: To naj bi, po mnenju Turčije, storila ciprska vlada za odpravo nemira B: Ankara, 21. febr. (AP) — Turški zunanji minister Hajuk Bajulken je danes izjavil, da bo krizo in razne nevarnosti na Cipru čutiti vse dotlej, dokler orožja ne bodo izročili »modrim čeladam». (D, 22. 2. 72, 1) (b) A skladenjsko vezanem naslovju ustvarjajo zvezo navezovalni členki, lahko pa tudi vezniki. N: MUSKIE: »NE, HVALA!« P: Pač pa bo pomagal McGovernu (ameriški senator je tako odklonil ponudeno kandidaturo za predsednika, op. T. K.) (D, 6.8.72, 1) Ta dva tipa sta redka, vendar stilno učinkovita. V sklopu n a s 1 o v i j v e z a n i h enot bi lahko obravnavali naslovja, kjer je naslov senzacio-nulističen. 1.1.1.2. Naslovje prostih enot Y naslovju prostih enot nobena od enot ne vsebuje dela, ki bi bil skupen dvema ali vsem trem enotam, ampak vsaka enota prinaša nov podatek ali podatke. Tako ni več povezave, ki bi izhajala iz vsebine oz. iz pomena vsake od posameznih enot. Skupna ostaja samo še tematika, tj. povezava z besedilom. To naslovje je tehnično nezahtevno, v stilnem pogledu manj pestro, seveda pa ne manj pomembno. Značilno je, da v tem naslovju nastopa veliko manj leksikalnih aktualizmov (metaforika itd.), le-ti so predvsem v ločilih. To je naslovje stvarnih, »resnejših« poročil. Njegova naloga je, dati kar največ informacij, zato se posamezne enote ne izkoriščajo za pritegovanje bralca. Grafično bi to naslovje prikazali takole: N: Bodimo stvarni! P: Gospodarski zbor se strinja s Kavčičevo ostavko in začrtuje smeri gospodarskega razvijanja v letu 1973 S: LJUBLJANA, 7. nov. Predsednik gospodarskega zbora Tone Bole je na začetku današnje 46. seje razširil dnevni red za točko, v kateri je bila obravnavana odstopna izjava predsednika slovenskega IS Staneta Kavčiča, kot tudi predlog skupščinskega odloka, po katerem naj bi Kavčiča razrešili dolžnosti. (D, 8. 11. 72, 1) Aktualizmi so tu redkejši, pogosto je nanje grafično opozorjeno. Npr. na žargonizem, ki v tem prostem naslovju ostane nepojasnjen in je razložen šele v besedilu: N: Kdaj ta »tablo« P: Celjski pekarski delavci o prednostih in težavah zaradi sporazuma o ukinitvi nočnega dela v svoji stroki S: CELJE, 7. februarja — Danes je bilo tudi v Celju posvetovanje, na kakršnih te dni slovenski pekarski in slaščičarski delavci dopolnjujejo predlog samoupravnega sporazuma o ukinitvi nočnega dela v svoji stroki. , B: J.../ Predstavniki pekarne iz Rogaške Slatine na primer menijo, da bi v primeru, če bi peki prišli za »tablo« (udomačen pekovski izraz za tisto fazo proizvodnega postopka, ko so opravljena že vsa glavna pripravljalna dela) /.../ (D, 8. 2. 73, 2) Tudi tu velja, da se pojavi enostolpčnega naslovja bistyeno ne razlikujejo od pojavov v polnem naslovju. Pomanjkljivost podatkov iz velikega naslova ali podnaslova oz. njuna nejasnost je odpravljena v besedilu: N: Grabež ali položaj ? P: Ugljevik: Je hiša za slepo predsednikovo sestro družbena ali ne? (poročilo o funkcionarju, ki je z družbenim denurjem sezidal hišo za slepo sestro) (D, 12. 10. 72, 16) Tudi tu je na aktualizem grafično opozorjeno: N : 'Medvedi' prišli iz brloga P: Med glavnimi nagrajenci berlinskega festivala ni Jugoslovanov (poročilo je o filmskem festivalu in nagradah, imenovanih »Zlati medved«) (D, 7. 7. 71, 14) V sklopu naslovja prostih enot seveda ni mogoče obravnavati za-imensko vezanega naslovja. Obstaja pa skupina, ki je zelo podobna zaimensko vezanemu naslovju (je tudi pretežno enostolpčno naslovje), le da nima vezne besede (ali besed), ki bi izpostavila povezavo med naslovom in podnaslovom. Med naslovji prostih enot zavzema ta skupina povsem paralelno mesto, kot ga ima med naslovji vezanih enot skupina zaimensko vezanih naslovij: N: »Cas ni povsem ustrezen« P: Sovjetski odgovor na predlog o nadzorni komisiji za Vietnam (D, 9. 2. 72, 3) N: »Zgodila se je krivica« P: Ameriški senator o odločitvi verifikacijskega odbora (D, 1. 7. 72, 1) V obeh primerili je med naslovom in podnaslovom navidezno izpuščena povezovalna prvina To je. To je dejal ipd. Citat iz naslova se v tej skupini praviloma ponovi v besedilu (pri enostolpčnem) oz. v sinopsisu ali besedilu (pri polnem naslovju). Navajam še primer za mešani tip naslovja. ki združuje značilnosti naslovja vezanih in naslovja prostih enot: N : 'Y' za znake I': Radioteleskop s 27 antenami na tiru bo prestrezal znake iz vesolja S: HOUSTON — Na puščavskem področju Nove Mehike nameravajo na površini 1210 hektarov zgraditi največji radioteleskop, ki naj bi prestrezal morebitne signale razumnih biti v vesolju. Naprave bodo zelo drage, stale bodo 76 milijonov dolarjev. Po nastopanju besede znaki v naslovu in podnaslovu ter besede signali v sinopsisu, bi bilo to naslovje vezanih enot. Pojasnilo za podatek 'Y' pa je šele v besedilu; glede na ta podatek pa sta podnaslov in sinopsis nevezana, kar je značilno za naslovje prostih enot. (V besedilu je pojasnilo: Radioteleskop bo sestavljalo 27 anten v obliki velikih krožnikov, razvrščenih po krakih črke »Y« v skupni dolžini 37 kilometrov.) (D, 25. 4. 72,8) 1.1.2. Sinopsis Sinopsis je enota, ki nastopa samo skupaj /. velikimi naslovi. Njegovu prisotnost odloča o delitvi naslovij na polna in enostolpčna, tako kot npr. prisotnost podnuslova odloča o delitvi naslovov na velike in male. Sinopsis je od podnaslova in besedila ločen tudi grafično: tiskan je z manjšimi črkami kot podnaslov in večjimi kot besedilo, praviloma pa sega čez toliko stolpcev kot veliki naslov in podnaslov, zato praviloma sega čez več stolpcev, dva ali tri. Izjemna razporeditev gradiva na določeni časopisni strani lahko povzroči tudi enostolpčni sinopsis, vendar redko (vse to velja za časopis Delo). Sinopsis združuje značilnosti naslovov in besedila, zato gu je mogoče šteti za prehodno enoto od naslova oz. podnaslova k poročilu. Z naslovom ima skupno predvsem grafično izpostavljenost. V naslovju vezanih enot ima sinopsis podatke, ki so razširjeni podatki naslova in hkrati prinašajo bistvo tega. kar daje poročilo. Skladenjskih značilnosti naslovov pa sinopsis nima, v vsem je enak besedilu poročila. Za primer naslovje vezanih enot (/ / zaznamuje eliptični pomožnik): N: Stiki// navezani P: Italijanska vlada // sprejela sporazum o diplomatskih odnosih s Kitajsko S: Rim, 6. nov. (Tanjug) — Italijanska vlada je danes na izredni seji pod predsedstvom premiera Colomba sprejela sporazum o navezavi diplomatskih stikov z LR Kitajsko. Sporazum so sprejeli soglasno. Sporočilo o tem bodo objavili hkrati v Pekingu in Rimu. (D, 7. 11. 70, 1) Navedene značilnosti ima velika večina sinopsisov. Izjeme narekuje predvsem vsebina besedila. 1. Načela, du sinopsis povzema bistvo celotnega besedila, v poročilu o dogodkih na skupno temo pa najvažnejši dogodek itd., ni mogoče uresničiti, ker tega samo besedilo ne dopušča. Zato je sinopsis zgolj uvodni stavek: P: Mednarodna monetarna situacija zahteva, da se do nadaljnjega ustavi promet s konvertibilnimi devizami S: BEOGRAD, 1. marca (Tanjug). Narodna banka Jugoslavije je izdala nocoj tole sporočilo: (v besedilu je ponatisnjen uradni akt) (D, 2. 3. 73, 1) Besedilo je podobno kot zgoraj akt ustanove tu skupno, uradno sporočilo: « P: Sekretariat CK ZK Makedonije: Delitev nacionalizma na manjši ali večji, na nevaren ali nenevaren pomeni podcenjevanje teh škodljivih pojavov S: SKOPJE, 17. jul. (Tanjug) — Sekretariat CK ZK Makedonije je danes razpravljal o izvajanju sklepov 34. seje predsedstva ZKJ in nadaljnjih nalogah Zk Makedonije v boju proti nacionalizmu. (D, 18. 7. 72, 3) Besedilo je tako strnjeno, da ga sinopsis ne more še bolj, zato je sinopsis kot enota naslovja že sam kratka novica: P: V petek huda železniška nesreča o Divači — lirez človeških žrtev — Velika škoda S: DIVAČA, 3. maja. V petek, 30. aprila, se je na tukajšnji železniški postaji pripetila huda železniška nesreča, v kateri je na srečo nastala le velika materialna škoda. (D, 4. 5. 71, 8) 2. Pod trostolpčnim naslovom in podnaslovom ni enote, ki bi bila grafično sinopsis. Besedilo je prelomljeno na tri kratke stolpce. Naslovje je tu saino opozorilo na širše sporočilo, ki ga prinaša časopis na kaki drugi strani. Zato je na koncu tretjega stolpca avtomatizem: Več na 5. strani (npr. D, 12. 5. 73, 1). 3. V naslovju sinopsisa ni, razloga pa ni mogoče ugotoviti. Taki primeri pa so silno redki. 1.1.2.1. Stilne značilnosti sinopsisa Sinopsisa ni v žanrih, kjer se z različnimi aktualizmi najbolj kaže avtorjeva prisotnost, npr. uvodnik, kurzivka, notica, kozerija. entrfilet itd., je pa v agencijskih poročilih in poročilih dopisnikov. Če pa že nastopa v avtorskih sporočilih (npr. komentarjih), je zmeraj v ospredju njegova osnovna naloga, tj. podajanje kratkega bistva celotnega sporočila. Zato so v sinopsisu aktualizmi zelo redki. To je značilno v tolikšni meri, da bi sinopsis lahko šteli za praviloma stilno nevtralizirano besedilo. Y aktualiziranem naslovju vezanih enot je npr. tudi sinopsis nevtraliziral aktualizacijo naslova ali podnaslova. Kolikor je v sinopsisu opaznih zvez, so take, ki so v časopisnih sporočilih precej zgubile na svoji ekspresivnosti, npr. zamrznjene cene. Opazne zveze se v sinopsisu vseeno pojavijo: — če so ponovljene iz naslova, a so rabljene citatno, npr. tako imenovani poroči denar« (D, 11. 7. 72, 9) — če sinopsis ne izpolnjuje osnovne naloge, tj. ne prinaša kratkega bistva sporočila. Npr. v lahkotnem kramljanju o tržnih cenah: N: »Zlate« jagode 1': Nu ljubljanskem trgu je sadje hudo drago, pri kmetih je nekajkrat cenejše — Očitno nekdo zelo dobro služi? S: LJUBLJANA, 14. jun. Na ljubljanskem trgu je veliko sadja, a precej ga je zelo slabe kakovosti in je hudo drago. Najlepše jagode so bile okrašene s ceno 25 din. Seveda za kilogram. Kar je bilo cenejših od 18 din, pa so bile drobne ali zmečkane — ali oboje. (D, 15. 6. 72, 3) Tudi v primeru, kot je tale, je sinopsis bolj začetek besedila kot pravi sinopsis in v njem zveza krvavi dnevi ni občutena kot kršitev pravila: N: »Krvavi dnevi« P: V oboroženih spopadih in bombnih napadih v Helfastu in drugih mestih na Irskem je izgubilo življenje 13 oseb S: BELFAST, 23. jul. (Reuter, AFP). V petek so se začeli na Severnem Irskem krvavi dnevi /.../ (D, 24. 7. 72, 1) 1.2. Mali naslovi Mali naslovi nimajo podnaslovov. Naslavljajo predvsem kratka časopisna sporočila (razen uvodnikov, kurzivk in še nekaterih žanrov, ki delno že izstopajo iz stilotvornih časopisnih žanrov, npr. feljton itd.). To so naslovi novic, črtic,9 glos, kozerij in komentarjev, ki so v vsem podobni kurzivkam, le da niso nujno komentar o aktualnem dogodku in niso na običajnem mestu kurzivke (levi rob). Med daljšimi žanri so si mali naslovi uvodnikov (o njih gl. dalje) in kurzivk v glavnem podobni. Imajo različne vrste aktualizmov: — Ribe v vodi (D, 3. 8. 72, 5; B. Pahor): Valovi z Juga (D, 6. 7. 72. 5; T. Dober-šek); »Bitka ob Potomacu« (D, 4. 8. 72, 5; M. Šuštar) — črtica: Čigavi otroci... (D, 17. 11. 71, 7; Janez Lampič) — g 1 o s a : Vsi čuti razen okusa (D, 26. 10. 72, 9; J. Lorenei)10 — kozerija: Varčnost in varnost (D, 25. 4. 74, 5; G. K.) Najbolj tipični mali naslovi so naslovi novic, ki nastopajo bodisi kot samostojne, grafično ločene med ostalimi sporočili, bodisi v sklopu določenih rubrik, v katerih so praviloma novice enake dolžine, lahko pa tudi iste tematike (npr. rubrika Diplomatska kronika). 1.2.1. Mali naslovi v sklopu paginalnih Tu izstopajo mali naslovi novic pod paginalnim naslovom Kronika. Gre pretežno za poročila o dogodkih, le-ti pa so nesreče ali nezgode pri delu, na cesti itd. Mogoče je reči. da ni nobenega drugega področja, o katerem časopis praviloma prinaša poročila, pri katerem bi prišel bolj do izraza eden najvažnejših stilotvornih faktorjev, tj. ista, podobna ali ponavljajoča se situucija. To se poleg avtomatiziranega obrazca same novice in avtomatizinov v njej kaže tudi v naslovih, in sicer v izbiri leksike ter v strukturi naslovu. Pozornost vzbujajo naslovi, ki se v poročilu o isti ali ponavljajoči se situaciji ponavljajo. V nekaj več kot letu dni se je petkrat ponovil naslov Traktor gu je pokopal, ker so pač okoliščine take traktorske nesreče skoraj zmeraj iste: neizurjena oseba je vozila traktor po neravnem zemljišču, pri čemer se je traktor prevrnil na voznika. Gla- ' Za nekatere vrste sporočil v Delu je prikladno poimenovanje črtica, ki ga k nuni (po slovaškem viru) uvaja Pavle Zrimšek v skriptogrufirunt'm priročniku Osnove publicistike in novinarstva, FSPN, Katedru zu novinarstvo, Ljubljana 1970, str. 41. Ima jo seveda tudi Mistrik v citirani knjigi Žanre...; gl. op. št. 6. 10 Kar izstopa iz tega okvira, se občuti kot stilem. luko je npr. beseda glosa uporabljena kot nadnuslov (o nekaterih skupnih potezah med nadnaslovom in rubričnim naslovom gl. v pogluvju Nadnaslovi), ne kot rubrični naslov, ker stulne rubrike Glosa vsuj v Delu ni. Nuslov sestavka, ki imu razen dolžine sicer vse značilnosti glose, se glusi Telefon, podnaslov pa Sleherna podobnost z resničnim dogodkom ni zgolj naključna. Ta obnovitev klišeja je sicer na mestu podnaslova, je tudi grafično taka kot podnaslov, bistvenih njegovih značilnosti pu nima. gol pokopati tu ni rabljen tako metaforično kot npr. v metafori »pijača ga je pokopala«, izpušča se namreč del zveze, ki bolj opisuje način, tj. pokopal pod sebe. S tem primerom se da podpreti trditev, da v tovrstnih malih naslovih aktualizacij skoraj ni; naslovi so že sami na sebi najkrajša možna novica, v sporočilih so različni le podatki o ponesrečencih, krajih nesreč in ostalem, kar daje dogodku »individualnost«. Zato so najpogostejši naslovi: Deklica je umrla; Pešec je umrl; Otrokova smrt; Kolesar mrtev; Trije mrtvi v prometni nesreči; Smrtna nesreča kolesarja; Motorist podlegel. Večjo količino informacije imajo naslovi: Z avtom v drevo; Z avtom v smrt; Padel z vlaka; Stopila v smrt. Še večjo: Prijeli pobeglega voznika; Požar usoden za našega delavca. Če se v naslovih teh novic pojavijo aktualizmi, jim ne moremo pripisovati funkcije, kakršno imajo v naslovih drugih novic ali drugih žanrov: ne želijo bralca pridobiti za branje sestavka, ampak so preprosto posledica želje, da bi se vsaj v enem izvodu časopisa naslovi ne ponavljali. Tako se vzporedno z naslovom Stopila o smrt pojavi naslov Smrt na prehodu in Padel z olaka ter Kri na progi. Prizadevanje, da bi se v tovrstnih naslovih izogibali ponavljanju, pa je neumestno, če na mesto ponovitve stopi aktualizem. Trditev, da je tako prizadevanje nekakšna urednikova reakcija na znane in nesmiselne očitke, da so časopisi »stereotipni«, je težko dokazati, zato je tu ne postavljam kot trditev, ampak kot možen razlog. Drugi razlog, zaradi kateregu nastopajo aktualizmi v teh malih naslovih, je vzgojni, opozorilni. Gre za namen, da bi nesrečni dogodek svaril in odvračal ljudi od tega, da bi zašli v podobno situacijo. Namen je pravilen in časopis ima kot sredstvo obveščanja pri tem nedvomne prednosti. Vendar se pri tem mešanje informacijske in vzgojne naloge časopisa kaže v stilnih »kratkih stikih«: novica o nesreči mora biti samo to, kar je, zato je nevtralnost jezikovnega sporočila tu prav tako nujna kot v obširnejši agencijski novici o političnem dogodku,11 kar vse velja v enaki meri za njen naslov. Zato je stilno moteč takle aktualiziran mali naslov kratke novice: Naglica, naglica ... TREBNJE, 1. jul. — Neprimerna hitrost in spolzka cesta sta bili ozrok, da se je Marjan Lüh iz Migolice pri Mirni včeraj popoldne z oseb- 11 Na to lastnost naslova je v zvezi s takimi novicami zelo dobro opozoril dr. Stjepko Težak v knjigi Literarne, novinarske, recitatorske i srodne družine. Zagreb 1971s (Novinarstvo, str. 131 in druge). Na »primernost namena« v zvezi s to problematiko opozarja tudi K. Hausenblas v zborniku Zurnalistika, (Fran-тек Vàhala s kolektivom, Jazyk a styl), Sešity novinâre I, 4, Praha 1966, 67/6H. nim avtomobilom prevrnil na cesto. Lah je vozil od Mirne proti Trebnjemu. Y levem preglednem ovinku ga je zaneslo v desno, od koder ga je odbilo, in se je prevrnil na cesto. Lah je bil ranjen, na vozilu pa je za 8.000 dinarjev škode. (D, 2. 7. 72, 9) Op.: Neprimernost velja samo za naslov glede na kratkost sporočila, medtem ko je izbira obrazca, tj. izpostavljenost podatka »neprimerna hitrost in spolzka cesta ...« na začetek sporočila tu prav dobra. Tak je npr. še naslov Zadnja vožnja v življenju, ki je za kratko (četudi trugično) novico preveč privzdignjen, literaren. Ta naslov bi bil primeren za članek, pri katerem bi bil tragični dogodek sicer v ospredju, moral pa bi govoriti o širših okoliščinah, o osebi, ki se je podala na »zadnjo vožnjo«. Tovrstni neprimerni aktualizmi se pod paginalnim naslovom Kronika pravzaprav pogosteje pojavljajo v enostolpčnem naslovju (veliki naslov in podnaslov), a so prav tako neprimerni, ker imajo še podnaslov, samo sporočilo pa ni nič obsežnejše od kratkih novic z malimi naslovi, npr.: Usodni sem ter tja po cesti (D, 6. 3. 73, 10); Tovornjak ga je usmrtil (D. 6. 9. 72, 16); Opotekel se je v smrt (D, 6. 3. 73, 12). Slednjega lahko nazorno primerjamo z naslovom Picasso omahnil v smrt (D, 9.4.73, 1), kjer sta aktualizma (metafori) opoteči se v smrt in omahniti d smrt po stopnji ekspresivnosti blizu skupaj, vendar prvi zaradi okolja, v katerem nastopa (tj. novica o prometni nesreči v Kroniki) deluje nenaravno. 1.2.2. Mali naslovi v sklopu rubričnih Njihova skupna značilnost je, da v sklopu posamezne rubrike težijo k formalni zunanji podobnosti, pri čemer pa se — vsaj naslovi v določenih rubrikah — ne razlikujejo od velikih naslovov niti po strukturi niti po osnovni, tj. poimenovalni funkciji. Praviloma pa nimajo drugih dveh funkcij, tj. stališčne in pridobivalne (gl. o tem v opombi št. 7). Tu bodo prikazani mali naslovi rubrik Telegrami, Zadnje vesti in Diplomatska kronika, in sicer vsi naslovi iz rubrike enega izvoda časopisa. Telegrami: So pretežno enodelni neglagolski, med njimi, pa so tudi glugolski. Pogostnost enih in drugih je nekako v sorazmerju s pogostnostjo nasploh: POMOČ BAN JA LUKI - KAIRO. / »ENERGOIN-VEST« V ETIOPIJI — AD1S ABEBA. / POTRES — BERKELEY. / POGAJANJA SE BODO NADALJEVALA - BERLIN. / LETALO SE JE VRNILO — DUNAJ. / NOVOZELANDSKE VOLITVE - CANBERRA. / TRGOVINSKI SPORAZUM - MOSKVA. / VOJAŠKI OBISK -BERLIN. / VIETNAMSKA DELEGACIJA - TIRANA. / KONEC OBI- SKA — MOSKVA. / NEZAŽELEN DIPLOMAT — INSTNBUL. / PREPOVEDANE ZENITVE S TUJKAMI - DAMASK. / PRVA ŽRTEV MRAZA - ORTISEI. / PODRAŽITEV - PRAGA. / PROCES -ATENE. / VOLITVE V INDONEZIJI — PHNOM PENH. / NADZORSTVO V LETALSKEM PROMETU - RIO DE JANEIRO. (D, 22. novembra, 1969,12) Tu se postavlja vprašanje, ali je podatek, ki je na zapostavljenem položaju za pomišljajem, grafično pa (pri pregledanih 2500 primerih) zmeraj prikazan enako kot naslov, mogoče šteti k naslovom ali ne. Vprašanje je načelne narave: gre za to, ali pri tovrstnih naslovih odloča o tem, ali spada k naslovu, samo struktura ali tudi grafična podoba besed. V prav tako 2500 primerih iz rubrike Telegrami v letih 1972—75 je stanje namreč povsem jasno: N: Žito za ZSSR B: RIM-/.../ N: Azijsko prebivalstvo B: TOKIO-/.../ N: Obletnica revolucije B: ALZIR-/.../(D, 2.11.72, 14) Pri odločitvi pomaga primerjava. Mali naslovi iz prve skupine očitno spominjajo na eno vrsto enostolpčnega naslovja. Na eni strani Dela (30. 10. 75, 6), ki je cela posvečena skupni tematiki pod naslovom Surovine vse dražje, je ista problematika narekovala, da nastopa kar osem enakih naslovov (naslov, podnaslov in besedilo dolžine 21 vrstic): Trepča: naložbe v rudo; Bor: premalo bakra; Sarajevo: izvoz v ZDA; Vranje: več bombaža; Delčevo: čistejše ozračje; Linz: ruda iz Brazilije; Zagreb: tovarna pohištva; Debar: pobuda za HE.U Primerjava pokaže: mali naslov - VOJAŠKI OBISK - BERLIN, veliki naslov — Delčevo: čistejše ozračje da imata naslova skupno dvodelnost (dve enoti sta oddeljeni z ločilom), navedek vira (ena enota je zmeraj zemljepisno lastno ime) in grafično obliko. Ločita pa se po položaju zemljepisnega lastnega imena (na drugem: na prvem mestu) in po vrsti ločila (pomišljaj : dvopičje). Ker |г To je ena najpogostejših vrst enostolpčnega naslovja. V posameznih izvodih čusopisu se pojavlja po tri- in večkrat (seveda v določenih obdobjih, na kar gotovo vpliva »osebni stil« urednika določene strani). Na prvem mestu je poleg kruja lahko država ali tudi občno ime: Rio: Сапшга obtožuje; Čile: zarota kongresa; Uganda: konec počitnic (vse D, 14. 5. 73, 1); Soline: izgube rastejo; Zagreb: načrti »Zastave«; Mehika: domači projekt; Koper: vagoni z nafto; Funt: čas za odločitev; Lira: kriza je mimo (vse D, 27. 9. 73, 8). je v naslovju zemljepisno lastno ime kot navedek vira v besedilu izpuščeno, v drugi vrsti malih naslovov pri Telegramih pa je grafično ločeno od naslova (po obliki črk in v novi vrsti skupaj z začetkom besedila), je mogoče postaviti, da o tem, kdaj kak podatek spada k naslovu, odloča njegova grafična podoba. Tako obliko VOJAŠKI OBISK — BERLIN štejem za enoten naslov. Zadnje vesti: Naslovi so enodelni in dvodelni; enodelni prevladujejo. Kot prejšnji tudi ti niso aktualizirani; nimajo vira (zemljepisnega lastnega imena): — Strmoglavili dve letali — / Simpozij o prevajanju — / Osmi kongres KPŠ — / Pritožba Senegalije — / Nov satelit — / Stavka se nadaljuje (D, 15. 10. 72, 12) Diplomatska kronika: Zelo zožena tematika se odraža tudi v naslovih: velika pogostnost lastnih imen, zelo omejeni vzorci, posebno pri ne-glagolskih enodelnih. Napovedujejo najkrajše novice. Tudi ti naslovi so že sami zase kratke novice, besedilo se širi na račun izčrpnosti podatkov o funkciji in državljanjski pripadnosti določene osebe: — TITO ČESTITAL MEDICI JU - / INDIJSKI VELEPOSLANIK PRI SPIL JAKU - / BREŽNJEV SPET V MOSKVI - / SADATOV POSVET S SINDKIJEM - / INDIJSKI GOST PRI KOSIGINU — / POGOVORI MED FINSKO IN NDR USPEŠNI — (D, 7.9.72, 1(>) 1.2.5. Polnaslovi Svojstvene značilnosti izkazujejo nuslovi v rubriki Novice. To so v veliki večini naznanila, sporočila o dogodkih v prihodnosti. Po konstrukciji so podobni že opisanemu naslovju. So dvodelni, prvi del je zemljepisno lastno ime, ločilo je dvopičje, drugi del pu naslov. Svojstvena pa je njihova grafična podoba: drugi del je grafično ločen tako od prvega dela kakor od besedila s polkrepkiin tiskom. Da gre za enoten naslov kljub grafični razliki, odloča mala začetnica drugega dela. Ker razlike le ni mogoče zanemariti, jih je težko obravnavati kot čiste naslove, nemogoče pa samo kot poudarjene dele besedila — zato poimenovanje polnaslovi. Niso izpostavljeni nad besedilom, samo besedilo pa je skoraj zmeraj daljše od doslej obravnavanih kratkih novic: — CELJE: Faust na odru — / PTUJ: retrospektiva Bojana Golije — / NOVA GORICA: slovenska krstna predstava drame Vitomila Zupana — / MARIBOR: gledališki stiki — / MARIBOR: šolska likovna dejavnost — / VIDEM: peti INTART- (D, 19. 10. 72, 7) 1.2.4. Panaslovi So naslovi, ki so od lastnosti naslova ohranili samo še grafično: poleg navpičnega razmika ločujejo novico od novice samo grafično poudarjena zemljepisna lastna imena, ki dajejo podatek samo o viru oz. kraju dogodka, o vsebini novice pa ni v naslovu nobenega podatku več. Taki naslovi so npr. v rubrikah Vrtimo globus in Na kratko. Vrtimo globus: SAN FRANCISCO — / BUDIMPEŠTA - / LONDON — / VARŠAVA - / PARIZ - / VARŠAVA - / LONDON -/ WASHINGTON - / TEHERAN — / FRANKFURT - / MESSINA / MÜNCHEN - / PARIZ - (D. 11. 12.69. 9) Na kratko: BANGKOK — / SAIGON - / BEOGRAD - / TOKIO REKA - (D. 11.3. 73. 12) Panaslovi že zelo izstopajo tudi iz okvira malih naslovov, vendar ohranjajo z velikimi in malimi naslovi skupno lastnost: so od besedila grafično ločeni jezikovni znaki in »naslavljajo« svoje, tudi grafično ločeno jezikovno sporočilo — novico. Seveda pa je med npr. panaslovom BEOGRAD in malim naslovom uvodnika, npr. Dubrovnik bistvena razlika: v panaslovu zgolj označuje lastno ime, v malem naslovu uvodnika pa pomeni. 2. Tehnični naslovi Tehnični naslovi zajemajo dva vidika, časopisno-tehničnega in vsebinskega. Prvi pomeni njihovo mesto v naslovju ali besedilu, drugi pa njihovo vsebinsko odvisnost oz. neodvisnost od neposrednega okolja ter njihove notranje značilnosti. Tehnični naslovi se delno prekrivajo s pravimi naslovi, npr. vsaj v eni zahtevi: en naslov — eno zaključeno sporočilo. Tak je nadnaslov. Lahko pa prav te značilnosti nimajo (mednaslovi) ali so iz več stavčnih povedi. Zato se je težko odločiti, ali je treba tehnične naslove obravnavati v okviru pravih naslovov ali pa so v okviru časopisnih naslovov neodvisna kategorija (v grafu je ta dvojna možnost prikazana s črtkasto povezavo med pravimi naslovi in časopisnimi naslovi kot izhodiščno kategorijo). S časopisno-tehničnega vidika se tehnični naslovi delijo v nadnaslove, inednaslove in podnaslove. 2.1. N a d n a s 1 o v i so najtežje določljiva kategorija med časopisnimi naslovi. Opisati jih, pomeni, odgovoriti vsaj na dve vprašanji: 1. Zakaj se ne obravnavajo kot enota naslovja? 2. V čem se bistveno ločijo od nepravih, posebno rubričnih naslovov ? 1. Za to, da bi jih obravnavali kot enoto naslovja, bi govorila praviloma izpolnjena zahteva: en naslov — eno zaključeno sporočilo. To bi nadnaslove tudi ločevalo od rubričnih naslovov. Tudi grafično so ločeni, saj so prostorsko na najvišjem mestu. Proti obravnavanju v sklopu naslovja pa govorita prav tako dve dejstvi: nadnaslovi niso nujna enota naslovja, tako kot sta nujna naslov in podnaslov; drugič pa, ne ustrezajo postavki iz definicije pravih (časopisnih) naslovov, tj. ne nanašajo se na vsebino sporočilu, ki ga napovedujejo, ampak usmerjajo na tematiko sporočila v najširšem pomenu besede. Njihova vloga je orientacijska. Dejstvo, da je v bistvu orientacijska tudi vloga rubričnih naslovov, se nanaša na drugo vprašanje. 2. Rubrični naslovi praviloma napovedujejo več samostojnih sporočil, če ne, je to zgolj zato, ker rubrike iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče izpolniti z več sporočili. Rubrični naslovi se praviloma nahajajo na ustaljenem mestu in se ponavljajo, nadnaslovi pa se ponovijo samo slučajno. Odločitev za obravnavunje nadnaslovov kot samostojne kategorije pa s tem še ni zudosti utemeljena. Ce za primerjavo postavimo skupaj že prikazano enostolpčno naslovje ter podobno razmerje nadnaslova in naslova, npr.: enostolpčno naslovje — Cile: zarota kongres« nad naslov in veliki naslov — Francija Strel ice iz Prage, je podobnost precejšnja: za besedo Francija manjka ločilo dvopičje, enote pa pri branju sprejemamo prav tuko. kot če bi na tem mestu bilo dvopičje. S tem smo pri primerjavi, ki je bila že narejena in kjer je podobno razmerje govorilo v prid enotnega obravnavanja, namreč: (a) VOJAŠKI OBISK - BERLIN. (b) Delčevo: čistejše ozračje. Primer (a) se je štel kot celota za naslov. Toda če k primeroma eno-stolpčncgu naslovja ter nadnaslova in naslova pristavimo še kak primer za nadnaslov, npr.: — Marjan Sedmak: Fašizem danes — 5 — Po slovenskih glasbenih dnevih, se pokaže, da sta bila prva primera enaka po tem, da je bila na prvem mestu beseda, ki je zemljepisno lastno ime, na drugem pa podatek, ki je bil kot naslov vezan na to lastno ime. Če bi ju torej obravnavali v sklopu ene kategorije, bi to pomenilo, da je na odločitev vplivala posamezna, enkratna situacija, odvisna od leksikalne izpolnitve, ne pa vloga besed, ki so postavljene v nadnaslov. Treba je prikazati še razmerje med paginalnimi naslovi in nadnaslovi. V tem razmerju se najde še ena potrditev tega, da nadnaslovi napovedujejo predvsem tematiko, ne pa konkretne vsebine sporočila. Na straneh časopisa nadnaslovi ne nastopajo neurejeno ali vsaj večinoma ne; na straneh, kjer je tematika dovolj jasno začrtana, naslovja nimajo nadnaslovov, npr. Notranja politika. Zunanja politika, Gospodarstvo itd. Sele tam, kjer je pjlginalni naslov zasnovan tako široko, da je potrebno orientacijsko pomagalo pri iskanju oz. pri izbiri sestavkov za branje, nastopajo nadnaslovi. V dnevniku sta taka puginalna naslova npr. Reportaže ali Reportaže, podlistek. Če je sestavek, ki ga je mogoče spraviti v okvir reportaže ali njej podobnega daljšega članka, objavljen pod kakšnim drugim paginalnim naslovom, pride v naslovje pagi-nalni naslov kot nadnaslov: Reportaža. To je najbolje ponazoriti s stranmi Dela, ki izhajajo tedensko kot t. i. sobotna priloga. Strani te priloge imajo skupen paginalni naslov Za konec tedna, znotraj pa so za praviloma daljše članke (komentarje, potopise, polemike in tudi že sporočila, ki izstopajo iz stilotvornih sporočil) nujno potrebni orientacijski naslovi, in prav tu ima praviloma vsako naslovje tudi nadnaslov. V eni taki prilogi najdemo primere, ki jih bo poznejša razdelitev spravila v štiri enote. Nadnaslovi po straneh: str. 13: Energetska prihodnost / Politična reportaža / str. 14: Obisk onstran meje / str. 15: Grčija / Afriška enotnost / str. 16: Vojaško-politični komentar / Francija / str. 18: S celovškega »tedna srečanj« / Kratki književni esej / str. 19: Iz življenja našega in tujega delavca ter uslužbenca str. 20: Pogovor z dr. Ivanom Supkom / str. 21: Etruščani (4) / Mimo turizma / Psihologija / sir. 22: Resnica o umazani vojni (2) / str. 24: Pred polfinalnim bojem zu šahovski naslov. (Izpuščeni so seveda rubrični naslovi Prejeli smo; Portret tedna; Nuša ulica; Vaša stran; Odmevi na; Kulturni koledar) (D. sobotna priloga, 26.6.71) 2.1.1. Vrste nadnaslovov (1) Nadnaslovi napovedujejo tematiko z občnim imenom, ki v predmetnem in pojmovnem svetu zajema širši krog od besed (uli katere od besed) velikega naslova ali podnaslova. Beseda (ali besede) iz nadnaslova se velikokrat ponovi v podnaslovu. Med besedami v nadnaslovu, naslovu ali podnaslovu je lahko tudi sinonimni odnos, izražen tudi metaforično oz. s kakim drugačnim aktualizmom. Nadnaslov (Nn): Razorožitev Naslov (N): SALT — velika potegavščina (D, 15. 6. 72, 16) // Nn: Kriminal / N: »Visoka dama« / P: Spretna tatica se je izdajala za konzulovo ženo iz Stuttgarta o Nemčiji (D. 20. 10. 70, 7) // Nn: Folklora / N: Mlatev — po starem (D, 28.7.72, 8) // Nn: Protest / N: Verona noče bikoborbe! J V: V starodavni areni ne bo tekla kri — Dominguin dobil protestno košarico (D, 11.5.72, 8) // Nn: Mamila / N: Turški senator in »beli tovor« / P: Pretrgana veriga tihotapljenja mamil — Pustolovščina uglednega diplomata (D. 16. 5. 72, 8) // Nn: Helikopter / N: Cestni kačji pastir / P: Pred prazniki so slovenski miličniki izvedli akcijo, v kateri je sodeloval tudi helikopter (D, 13.12.72, 8) // Nn: Islam / N: Novi apostoli Mohameda (D. 21. 4. 73. 17) Tematika, ki se kljub široki oznaki tega, kar bo prinašalo sporočilo, vendarle povezuje z njegovo vsebino, je v nadnaslovu lahko zajeta še bolj široko, tako da se med nadnaslovom in konkretno vsebino zveza sploh izgubi: Nn: Anketa / N: »Moški poklici« za ženske / P: Kaj je povedala anketa med dekleti: I...I (D, 16.9.71,7) Aktualizmi so v nadnaslovih redki, npr.: Nn: Kaj nam (ne) ponujajo? (namreč na trgu, op. T. K.) (D, 15.6. 72, 3) Nudnaslov je samo še simbol, pod katerim se razvija vsebina: Nn: »Kollunder« / N: Več čez »Veliko lužo« / (šele sinopsis pove, da gre z« ameriškega Slovenca Avgusta Kollanderja, ki je ustanovil potovalno agencijo) (D, 16. 11.71, 7) (2) Nadnaslovi so naslovi daljših sestuvkov, najpogosteje reportažnih zapisov, ki v posameznem izvodu časopisa izhajajo v obliki nadaljevanj. Vsak sestavek je zaključena celota in ima svoje polno naslovje. Če bi vzeli besedilo kot celoto, bi bil sedanji nadnaslov njegov pravi naslov, posamezni veliki naslovi pa nekakšni mednaslovi: * Nn: Marjan Sedmak: Fašizem danes — 5 / N: Genova se upre (D, 3.7.72, 10) // Nn: Oil zračnega terorja do pogajanja — 5 / N: Saigon: aplavz za boinbe (I). 20. 1.73, 5) // Nn: PO SLOVENSKIH VINSKIH CESTAH (2) / N: Zapuščena klet je oživela (D, 6.8.75, 10) // Nn: VAM V POMOČ (6) / N: Razcvetelo steklo / P: O čem nas vse lahko pouči kamenček, ki iz tega ali onega vxroka prileti v vetrobransko steklo našega avta (D, 15.9.75, 5) (3) Nadnaslovi tematiko konkretizirajo na vrsto ali na bolj določene okoliščine v tej tematiki. Približujejo se podatkom o vsebini sporočila: Nn: Ob pisateljevi šestdcsetletnici / N: Bor v viharju (D, 14. 4. 73, 24) // Nn: Preusmerjanje kmetij / N: Kmetje si pomagajo s svojo organizacijo (D, 2. 2. 73, 9) // Nn: Po sledovih nedavnih dni / N: Dim se še ni razkadil s pogorišča hladne vojne (D, 18. 8. 73, 20) // Nn: Po slovenskih glasbenih dnevnih / N: Festival da, vendar širše zasnovan (D, 22. 6. 74, 27) (4) Nadnaslov je geografsko lastno ime, ki pove, da se bo vsebina nanašala nanj, nič pa o sami vsebini: Nn: Italija / N: Mikrofoni pod posteljo (D, 1. 6. 72, 8) // Nn: Francija / N: Strelke iz Prage (D, 20. 2. 72, 7) // Nn: Sovjetska zveza / N: Na štiri oči (D, 24. 2. 73, 18) // Nn: Bližnji vzhod / N: Šeherezadina tisoč in ena noč (D, 7. 4. 73, 18) II Z dodatnim podatkom k temu lastnemu imenu se tematika nekoliko zoži: Nn: Premik na Bližnjem vzhodu / N: Razbrazdana podoba miru (D, 5. 8. 74. 25) // Nn: Večnadstropna Amerika / N: »Jaz nisem kandidat« (D, 16. 12. 73, 2) /,/ Nn: Argentina po Peronu / N: Bo Estela zmogla, česar Peron ni? (D, 20. 7. 74. 27) // Nn: Po volitvah v Italiji / N: Bodo politično obzorje prekrili teinni oblaki? (D, 20. 5. 72, 18) (5) Nadnaslov je neke vrste »navezovalni« naslov, ali natančneje, veliki naslov navezuje na nadnaslov, ker je njegovo (skladenjsko) nadaljevanje. Ta vrsta je redka, a učinkovita: Nn: Premalo snega, vendar: / N: Veliko gostov! (D, 24. 1. 74, 9) // Nn: TISTI 7. OBČUTLJIVO KOZO SO NAJBRŽ / N: Sami jezikoslovci (D, 17. 6. 75. 9) Razmerje med nadnaslovom in velikim naslovom je v vsebinskem pogledu tako, da skladenjska odvisnost velikega naslova od nadnaslova ni vidna v najvažnejši enoti, tj. v velikem naslovu. To pomeni, da veliki naslov luhko učinkuje tako kot ostale vrste naslovov: Veliko gostov!; Sami jezikoslovci.13 Možnosti, da najprej ugotovimo odvisnost velikega naslova in njegov pomen, razumemo šele, ko preberemo nadnaslov, so redke, s tem še bolj opazne in še bolj učinkovite: Nn: Pri Merkatorju se dobi vse, le / N: Krompirja ne / P: V ospredju je če-bulji in krompirjev plan — Veselje izvozili za marke (D, 2. 3. 76, 10) Seveda so taki naslovi primerni le v omejenem številu žanrov in tudi prevelika njihova pogostnost ne bi bila dobra. V naslovju agencijskih poročil npr. ne morejo nastopati. 2.2. Mednuslovi V časopisu je vlogu mednaslovov14 bolj tehnična kot vsebinska, razlika pa je ugotovljiva in je stilne narave. 1. Najpogostejša in na strani dnevnika najbolj vezana je tehnična vloga mednaslovov. Zasnovana je na zahtevi, da sporočilo, natisnjeno ls V svojem prikazu sistema naslovov, podnaslovov in vmesnih naslovov navaja tak primer tudi Dular: Nn: Tudi vas bo tedni zanimal odgovor / N: ALI LAHKO CEPIMO TUDI STAREJŠE LJUDI? (gl. citirano delo v op. 3, str. 215). 14 Dular uporablja poimenovanje »vmesni naslovi« (prav tam, str. 214). na eni strani časopisa, ne more biti strnjeno od začetka do konca, ampak mora biti prekinjeno, razmejeno z grafičnimi vložki. To so poleg slikovnega gradiva ravno mednaslovi. Govor, referat ali podobno jezikovno sporočilo pomembnejše vsebine in družbenopolitično pomembnejšega avtorja lahko časopis ponatisne v celoti, zaradi njegove dolžine (zelo pogosto čez celo časopisno stran) pa ga razdeli na navidezna »poglavja« z mednaslovi. Mesta, na katerih je besedilo prekinjeno za vstavljeni inednaslov, so sicer odvisna od vsebine samega sporočila, vendar le toliko, da zaokrožene misli ne pretrgajo preveč nasilno. Treba je seveda poudariti, da mednaslovov ne dela avtor sporočila, ampak urednik, zato imajo nasploh značilnosti časopisnih naslovov. Za ta tip mednaslovov velja to skoraj dosledno. Pri govorih in referatih je mednaslov najpogosteje prirejena stavčna ali nestavčna poved iz sledečega besedila. Takrat sploh nima vloge besedilo vsebinsko razmejevati, ampak predvsem izpostaviti vodilno misel sledečega dela sporočila. Izstopa torej pozivna pred poimenovalno in stališčna pred poimenovalno funkcijo. Za prikaz tega navajam mednaslove v referatu F. Popita na "5. srečanju samoupravi jal-cev. Referat je natisnilo Delo 28. 6. 1974 na celi strani 2. N: Revolucije ni možno uresničiti v kabinetih P: /z referata predsednika CK ZKS Franceta Popila na 1. srečanju samouprav-Ijalcev Jugoslavije — Gre za to, da z novo ustavno ureditvijo pospešimo socialistični in samoupravni razvoj naše družbe — Dograjevanje samoupravnih socialističnih odnosov le s produktivnostjo Mednaslovi (M): Kako daleč resnična oblast delavcev // Trdna podlaga za politični boj // Naša naloga: spremeniti družbene odnose // Samoupravljanje, večja družbena pro-duktivnnost // Y čem se kažejo nasprotni pritiski // S a -moupravljnje kot kulisa // Kreditno monetarni odnosi // Kje se kaže odtujevanje dohodka? // Kaj sistemsko spremeniti? // Popolna enotnost stališč. Podobnost z navadnimi časopisnimi (velikimi, malimi) naslovi je v nekaterih stvareh izrazita: opuščanje pomožniku kot vezi, raba dvopičja. nenastopanje ali nastopanje vprašaja, vezniška zveza s kot, kjer kot ni primerjalni veznik. Kako v takih primerih povsem izgubi poimenovalno funkcijo oz. običajne funkcije sploh in dobi svojsko vlogo mednaslova, k-i besedilo na določenem mestu prekine in postane poudarjena vez med razdruženima deloma, pa ponazorimo s primerom: •Dograjevanje samoupravnih socialističnih odnosov in samoupravne organiziranosti je torej možno le s pomočjo boja za večjo družbeno proizvodnjo in za večjo družbeno produktivnost. M : Samoupravljanje, večja produktivnost Го pa je tisto področje dela, tisti prostor družbenega delovanja, na katerem so delavci /.. ./.< V obsežnejših, analitično zasnovanih komentarjih poklicnih novinarjev se pokažejo podobnosti med strukturo velikega naslova in mednaslovov na eni ter mednaslovov ined seboj na drugi strani. Mednaslovi zelo spominjajo na uvodniške naslove, smiselna zaokroženost oddelkov, ki jih naslavljajo, pa je veliko večja kot prej. Npr.: Nn: Mruž.benogospodarski razvoj v prihodnjem letu / N: Hitri rasti se ne smemo odpovedati / P : K izvozu bodo največ pripomogle elektroindustrija, ko-vinskopredelovalna industrija, barvna metalurgija in kemična industrija / M: Utesnjena gospodarska rast / Manjkajo instrumenti / Investicije usmerjajo gospodarsko sestavo / Poudarek domači surovinski osnovi / Skrb manj razvitim in obmejnim krajem / Gospodarstvo dušijo prevelike obveznosti (D, sobotna priloga, 7. 12. 74, 19: Andrej Arko) Za take mednaslove lahko večinoma sklepamo, da so avtorski, imajo pa lahko katerokoli od treh osnovnih funkcij. 2. Tehnična vloga mednaslovov se prevesi ( a nikoli popolnoma) proti vsebinski. To se kaže v že omenjeni vsebinski povezavi med naslovjem in mednaslovi, predvsem pa v vsebinski povezanosti med samimi mednaslovi; že sami, brez besedila, pomenijo zaključeno vsebinsko celoto, kakor da bi bili preračunani nu to, da jih bo bralec prebral prej kot samo besedilo. Pojavljajo se v izrazito avtorskih časopisnih sporočilih, najbolj opazni so v reportažah. Primer, ki ga tu navajam, kaže celo stopnjevanje avtorjeve prizadetosti in notranje napetosti, rastoče od začetka proti koncu, mednaslovi pu so izpostavljene točke na strmo rastoči in na določeni višini ustavljeni premici. Konstrukcija dobiva estetske razsežnosti: Nn: S prve konference ZN o človekovem okolju / N: Vietnamska pokrajina umira / P: Ekocid, nova vrsta vojnega zločina S: STOCKHOLM, 16. juniju — Danes se je v švedski prestolnici končala prva konferenca Združenih nurodov o človekovem okolju. Todu zukuj tu konferencu ni imela nu dnevnem redu uničevanja Vietnama, tega največjega uničevanju okolju v vsej človeški zgodovini? Zakuj je ta zadeva tuko občutljiva, da je ameriška delegacija neuradno grozila zapustiti to konferenco, potem ko sta uni-čevunje Vietnama omenila švedski premier Olof Palme in vodja kitajske delegacije? M : Zastrupljanje hrane / Drevesu g i n e j o / 26 milijonov bombnih kraterjev / Buldožerji podirajo džunglo j »Pokrajine nisem mogel več spoznati« / Vietnam, zibelka svetovne civilizacije (D. sobotna priloga, 17. 6. 72, 18; Mitju Jermol) 2.3. Podnaslovi Bistvene značilnosti podnaslovov so bile prikazane pri naslovjih ve-zanili in prostih enot. Podnaslovi imajo en, dva ali več delov, od katerih hi bil lahko vsak posamezen tudi samostojni naslov. So tako stavčne kot nestavčne povedi. Izražajo vsebinski vidik vezanosti enot v naslovju. Glede na to se delijo v štiri skupine. 2.3.1. Navezo v al n i podnaslovi: Vsaj en del navezovalne-ga podnaslova je nujna sestavina naslovja vezanih enot. Vsebinsko se veže z velikim naslovom, ga širi, ima isto ali sinonimno besedje z velikim naslovom ter pomeni prehod k sinopsisu. Lahko pa je od velikega naslova odvisen tudi skladenjsko: N: Italija zahteva izročitev P: Arafat pa zahteva, naj teroristom sodi revolucionarno sodišče PLO (D, 21. 12. 73. 1) 2.3.2. Samostojni podnaslovi: So samostojna, brez povezave z naslovom oblikovana sporočila in kot taka nujna sestavina naslovja prostih enot. 2.3.3. Naštevalni podnaslovi: Sestojijo iz več delov, od katerih vsak napoveduje važnejši, tematsko ali predmetno zaključen del širokega sporočila. S tem se delno približujejo inednaslovom. Naštevalni podnaslovi se praviloma pojavljajo v naslovju. ki napoveduje poročilo, sestavljeno iz več krajših agencijskih poročil o isti pomembni tematiki. Vsak del naštevalnega podnaslova se praviloma nanaša vsaj na en odstavek v poročilu. V enostolpčnem naslovju so zelo redki. Najpogostejši so na prvi in zadnji strani časopisa. Za dnevnik Delo velja, da so posamezni deli naštevalnega podnaslovu zmeraj ločeni s pomišljajem, za zadnjim delom pa ni nikoli pike. Ker pri prikazu naslovi j ta vrsta ni bila posebej omenjena, bo tu podun en primer naštevalnega podnaslova: N: Nixona zapuščajo — Ford se pripravlja? P: »Neprijetno sporočilot republikancev — Vsi po vrsti zapuščajo predsednika — Tisk zahteva odstop — Ford se bojda že pripravlja na prevzem položaja (D. 8. 8. 74, 1) 2.3.4. Mešani podnaslovi: Imajo značilnosti vseh ali vsaj dveh zgornjih. Ne mešajo se prosto, saj določene kombinacije vsebinsko niso mogoče, ker se medsebojno izključujejo, npr. navezovalni in samostojni. Najpogostejši kombinaciji sta navezovalni in naštevalni ter samostojni in naštevalni. K že omenjenim vrstam navezovanja je treba pristaviti še možnost, pri kateri je med velikim naslovom in prvim, tj. navezovalnim delom razmerje podobno napovednemu stavku (veliki naslov) in premenu govoru (navezovalni podnaslov mešanega podnaslova). Ustrezno ločilo, tj. dvopičje, zlahka rekonstruiramo: N: Nixon utemeljuje vdor P: >Ni invazija, marveč obramba neviralnostu — Phnom Penh ni zahteval intervencije — Kaj bo storil Peking? — Intervencija brez zakonite podlage — Spopadi v ZDA (D, 4. 5. 70, 10) Navezovalni del mešanega podnaslova je lahko izražen z zaimki, npr. kazalnim: N: Ogenj gori P: To je zmagovita popevka v Opatiji šku (D, 5. 3. 75, 14) ali osebnim: Nagrada tudi našemu Jožetu Priv- N: Akcijski načrt za varstvo Sredozemlja P: Sprejela g a. je medvladna konferenca strokovnjakov v Barceloni (D, 5. 2. 75. 20) 3. Nepravi naslovi Nepravi naslovi so, kot rečeno, paginalni in rubrični. Nimajo bistvenega znaka pravih naslovov, tj. en naslov — eno zaključeno sporočilo. V nekaterih drugih pogledih so lahko podobni pravim naslovom. 3.1. Paginalni naslovi Kot nadnaslovi in rubrični naslovi omogočajo orientacijo po sporočilih znotraj ene časopisne strani, tako paginalni naslovi omogočajo orientacijo po straneh enega časopisnega izvoda. Paginalni naslovi so nekakšna poimenovanja posameznih časopisnih strani in kot taki najstal-nejši del časopisnih naslovov. Izpostavljeni so na skrajnem zgornjem robu časopisne strani (poimenovanje!). V časopisu Delo (in to velja tudi za jugoslovanske in nekatere evropske) ni paginalnih naslovov na prvi in zadnji strani. Paginalni naslovi so cnobesedna, dvobesedna in (redkeje) večbesedna nevtralna poimenovanja ter priredne zveze. Poimenujejo bodisi tematsko zaokrožena področja človekove dejavnosti (kulturu, znanost) bodisi notranjo časopisno razdelitev, temelječo na posameznih žanrih (dnevne novice, podlistek), ali še ožje, aktualnim zahtevam družbenega obveščanja namenjene oblike sporočanja (tribuna delegatov). Po teh opisih so paginalni naslovi (V Delu 1973, 1975) tile: Notranja politiku; Notranja politika in gospodarstvo; Zunanja politika; Kultura, šolstvo, znanost; Gospodarstvo; Šport; Dnevne novice; Reportaže, podlistek; Iz naših krajev; Reportaže: RTV, kronika, podlistek; Reportaže, Vrtimo globus; Vrtimo globus; RTV, Kronika; Objave, obvestila; Osmrtnice; Tribuna delegatov; Iz jugoslovanskega tiska. Besede, ki so paginalni naslovi, lahko pridejo na mesto nadnaslovov, npr. Reportaža, lahko pa postanejo tudi rubrični naslovi, npr. Vrtimo globus (prim, tudi prikaz razmerja med velikimi in paginalnimi naslovi v tabeli na str. 24. V takih primerih se seveda isti paginalni naslov in nadnaslov praviloma ne pojavljata na isti strani. 3.2. Rubrični naslovi Tudi ti praviloma nimajo znaka: en naslov — eno zaključeno sporočilo. So druga najbolj ustaljena vrsta naslovov (za paginalnimi) oz. bi jih bilo treba razdeliti na povsem ustaljene in dnevno, tedensko ali kako drugače ponavljajoče se naslove ter na časovno omejene; slednji se iz rabe umaknejo, pojavijo se novi, pač v skladu z intencijami časopisa, da bi bil bolj raznolik ter ustrezal različnim potrebam in željam. Svoje strukture ali sploh podobe pa potem, ko so postavljeni, praviloma ne spreminjajo. Kadar se to zgodi, je pojav zelo opazen. Tako je bil npr. rubrični naslov Rekli so ob eni sami priložnosti spremenjen v Rekla je (D, 6. 4. 73, 8), to pa je glede na karakter rubrike in na slovnično značilnost 3. os. inn. (ki je v rubričnih naslovih sploh običajna, npr. Zapisali so; Komentirajo; Delegati govore) nepotrebno, ker deluje kot aktualizem, in sicer kljub temu, da je v rubriki res samo ena izjava ženske osebe. Tudi rubrični naslovi so v bistvu orientacijsko pomagalo pri iskanju zlasti drobnejših, tudi grafično manj poudarjenih — zaključenih sporočil. K ustaljenosti njihove oblike pristopa pri mnogih še prostorska ustaljenost na časopisni strani. Stilna vrednost rubričnih naslovov je pretežno nevtralna. Ko poimenujejo posamezne panoge dejavnosti, ali vrste dogodkov, o katerih časopis prinaša redne podatke, so tako kot paginalni naslovi nujno nevtralni: Gledališče; Koncerti; Razprave; Kinematografi; Pivedavanja; Dežurne službe; Program /RTV/; Ocena /RTV/; Danes na RTV; Poroke; Pogrebi. Isto velja za naslove, ki poimenujejo skupine žanrsko istovrstnih sporočil: Pisma bralcev; Mali oglasi; Diplomatska kronika;.Novice; Zadnje vesti; Telegrami; S teleprinterja; Odgovori na vprašanja. Ali po internih merilih zbrana sporočila aktualne vsebine; Zgodilo se je: Na kratko; Komentirajo; Zapisali so; Delegati govore; Polkrepko; Rekli so; Prejeli smo; Zvedeli smo. V tej skupini včasih brez primerjanja težko razpoznamo rubrični naslov in ga ločimo od nadnaslova. Najzanesljivejši kriterij je seveda ponovitev. npr. Mnenje in kritika, ali pa raba 1. os. mn., ki kaže na ured- ništvo in usmerja v rubričnost, npr. Naš pogovor. S svojo oblikoslovno, besedno, skladenjsko opaznostjo pa lahko rubrični naslovi izražajo sporočila lahkotnejše vsebine, duhovite domislice ali pikre opazke k perečim dnevnim dogodkom od vsepovsod. Taki rubrični naslovi so: Iskrice; Spo-drezani frak; Za gram sveta; Pa še to. Razen za rubrične naslove iz prve skupine pa velja še ena — primerjalno gledano — izrazita lastnost: to so najbolj »hišni« naslovi, so last enega časopisa in plod domiselnosti urednikov pri posameznem časopisu. Če se aktualizirajo izven časopisa, so zelo učinkoviti, npr. rubrični naslov Mali oglasi in naslov nanizanke na ljubljanski televiziji ter celo duhovita pesem k tem zgodbam (Janez Menart). Splošna ocena, ki seveda sloni na osebnem okusu, bi bila za rubrične naslove v Delu zadnjih deset let, du so svojim nalogam primerno izbrani, oblikovno pestri in neprisiljeni. РЕЗЮМЕ Газетные заглавия, их структура, лексика и стилевая ценность, являются одним из центральных стилеобразующпх явлений газетного стиля. В современных процессах коммуникации кроме газетного сообщения не существует ни одной другний формы, которая требовала бы от информатора наименование каждого сообщения. Этот количественный фактор должен повлиять на реакцию языка и на поведение как информатора так и адресата. Кроме самого характерного, т.е. большого количества заглавий, показывает газета и их большую пестроту. Большое число заглавий обусловлено большим числом новостей (новых сообщений), а их пестрота большим числом разнообразных сообщений. С этим связаны и требования технического характера, т. е. сортировка по сродству, объему, значению и т. д., т. е. все, что дает возможность быстрой ориентации, поиска требуемою сообщения н легкого и быстрого чтения. Таким образом формируются наряду с основными функциями заглавий (прогноз, оценка, призыв и отличительный признак сообщения) и другие вспомогательные функции заглавий. Все это нашло свое место в конвенции, сформировавшейся в отношении между газетой н читателем, оно отражается и в типологии газетных заглавий. Основная классификация подразумевает регулярные и нерегуляр-и м е заглавия, что связано с предсказанием одного сообщения (регулярное заглавие) или нескольких сообщений (нерегулярное заглавие). Основным различительным признаком является связь: одно законченное сообщение — одно заглавие, сообщение и заглавие связаны определенным содержанием. P е г у л и p н ы е з a i л а в и я можно классифицировать на основе или длины сообщения или наличии отсуствии подзаголовка как крупные н мель кие заглавия. Крупные заглавия в газете наиболее маркированы и в отношении i рафики. Эти заглавия дополняют подзаголовки и в большинстве случаев и одно-колонковые конспекты. Крупные заглавия могут дополнять и н а д з а го л о в к и. Между этими единицами существует или не существует смысловая связь. Кон- спект — единица, которая появляется только в связи с крупными заглавиями. Он соединяет в тексте особенности заглавий и текста, но зато он без синтаксических особенностей заглавий (н. пр. он без эллипсиса сказумых и т. п.). В конспекте редко появляются и актуализмы. По этой причине конспект обычно стилистически нейтральный текст. Мелькне заглавия без подзаголовков. Ними наименуются короткие сообщения (за исключением передовицы и курсивки). Они являются заглавиями новостей, толкований, коротких сведений и комментариев и т. п. Характерной чертой мельких заглавий — автоматизированные шаблоны и стремление к формальном, внешнем сходстве, но по своей структуре и основной функции, т. е. функции наименования, они ничем не отличаются от крупных заглавий. H е -полные заглавия и кваз и заглавия или сохраняют частично некоторые функции заглавий или толко графическую функцию (квазнзаглавия). Технические заглавия подразумевают два аспекта: газетно-техни-ческнй и смысловой. Они частично перекрещиваются с регулярными заглавиями (одно заглавие — одно законченное сообщение). Таким является подзаголовок. Возможно и отсуствие именно этой особенности, напр. в междузаглавии. Подзаголовки бывают связывающие, самостоятельные, перечислительные и смешанные. Нерегулярные заглавия бывают п а г и и а л ь н ы е заглавия и заглавия рубрик. Они без основного признака регулярных заглавий (т. е. без связи -«одно заглавие — одно законченное сообщение»), Пагинальные заглавия дают возможность ориентации на страницах одного экземпляра газеты, они самая константная часть газетных заглавий. Другой наиболее константный жанр — заглавия рубрик, которые являются вспомагательным средством при распределении и поиске более мельких, графически менее подчеркнутых сообщений. Характерной чертой последних являются оригинальные специфичности отдельных издательств и результатов находчивости отдельных редакторов. UDK 808.63-093.5:07 Janez Dular filozofska fakulteta, Ljubljana KAKOVOSTNA, KOLIKOSTNA IN HIERARHIČNA RAZMERJA MED IZRAZNIMI PRVINAMI V PUBLICISTIČNIH BESEDILIH Izrazne prvine v publicističnih besedilih so izredno obsežne in raznovrstne. Prvine so v posebnih kakovostnih, hierarhičnih in kolikostnih razmerjih, deloma ugotovljivih tudi s preprostejšimi statističnimi metodami. Prvine najrazličnejše slogovne vrednosti oziroma zvrstne pripadnosti so medsebojno prepletene in prilagojene ter podrejene skupni intenciji, ki se kaže v posebnih slogovnih postopkih in ki sploh omogoča obstoj kakega besedila kot pomenske celote. Raznovrstnost prvin tako ne ustvarja vtisa kaotičnosti, temveč na višji ravni prehaja v novo kakovost — urejenost v smislu publicističnega jezika kot samostojne funkcijske zvrsti. In journalistic texts the elements of expression are copious highly varied. The elements are found to be in specific qualitative, hierarchical and quantitative relations, partly determinable already by the less sophisticated statistical methods. The elements of widely different stylistic value and pertaining to various different registers are interrelated as well as adapted and subordinated to the comon intention which manifests itself in specific stylistic procedures and is a precondition for the existence of a text as a meaningful whole. The hetero-genuousncss of the elements accordingly does not create the impression of a chaotic state but rather on a higher level passes into a new quality — an arrangement in the sense of the journalistic language as a separate functional register. Ugotovitve, pridobljene samo z razčlenjevalno metodo,1 bi lahko pripeljale do zmotnega vtisa, da gre v publicističnih besedilih samo za naključno mešanico prvin iz vseh drugih zvrsti, brez hierarhične urejenosti. Različne okoliščine pri nastajanju teh besedil ter načelna odprtost za sprejemanje vseh mogočih prvin namreč povzročajo neenotnost na vsaki ravnini primerjave. Največja neenotnost se seveda pokaže pri primerjavi raznih časnikov, in sicer zaradi različnega prirejanja istih agencijskih poročil (predvsem s krajšanjem, prevajanjem, združevanjem poročil, opremljanjem z naslovi in drugimi postopki). V slovenskih časnikih iz začetka aprila 1972* sem našel okrog petnajst tem, o katerih so pisali nu podlagi skupnih predlog, npr. »ugrabitelj letala ubit«, »Nixon obišče Irsko«, »Bijedic odhaja na Dunaj«, »črne koze v Jugoslaviji«, lačna živina v železniških vozovih« idr. Naj podam en lak primer: 1 Pričujoče delo se neposredno navezuje nu razpravo Zvrstila pripadnost prvin o publicističnih besedilih, Slavistična revija 23, 1975, 2, 197—220, kjer sem publicistična besedila razčlenjeval glede na slogovno zaznamovanost oziroma /vrstno pripadnost njihovih prvin. 1 Zu podatke o korpusu gl. op. 1. str. 197. Hl JEDI C NA DUNAJ Predsednik ZI S bo uradno obiskal Avstrijo od 12. do 15. aprila BEOGRAD. 5. aprila Tanjug/ — Danes so v Beogradu sporočili, da bo predsednik zveznega izvršnega sveta Džemal Bijedič z ženo uradno obiskal Avstrijo in se tam mudil od 12. do 15. aprila. Predsednik Bijedič odhaja v Avstrijo na povabilo avstrijskega zveznega konclerja Bruna Kreiskega. Kot so še objavili, bodo predsednika Bijediča na potovanju v Avstrijo spremljali član zveznega izvršnega sveta Boris Šnuderl, namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve Jakša Petrič in še nekateri drugi. (Ü 1) BIJEDIČ OBIŠČE AVSTRI JO Včeraj so v Beogradu uradno sporočili, da bo predsednik zveznega izvršnega sveta Djemal Bijedič s soprogo uradno obiskal Avstrijo od 12. do 15. aprila. Predsednik Bijedič bo obiskal našo severno sosedo na povabilo avstrijskega zveznega kanclerja Bruna Kraiskega. Predsednika Bjediča bodo spremljali član ZI S Boris Snuderl, namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve Jakša Petrič in druge osebnosti. (LD 4) BIJEDIČ V SREDO NA DUNAJ Predsednik zveznega izvršnega sveta Džemal Bijedič bo s soprogo uradno obiskal Avstrijo od 12. do 15. aprila letos. Povabil ga je zvezni kancler Bruno Kreisky. Bijediča bodo spremljali član Z IS Boris Snuderl. namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve Jakša Petrič in druge osebnosti. Avstrijski kancler dr. Bruno Kreisky bo sprejel danes na Dunaju predstavnike Slovencev, ki živijo v Avstriji. Zvezni izvršni svet je pred Bijedičevim obiskom včeraj preučil možnosti za razvoj sodelovanja med Jugoslavijo in Avstrijo. (V 1) BIJEDIČ OBI SCE A V S TRI J O BEOGRAD. 5. — Danes je bilo uradno sporočeno, da bo predsednik izvršnega sveta Džemal Bijedič s soprogo na vabilo avstrijskega kanclerja Bruna Kraiskega od 12. do 15. aprila uradno obiskal Avstrijo. Predsednika Bijediča bodo na poti v Avstrijo spremljali član izvršnega sveta Boris Snuderl. namestnik zveznega tajnika za zunanje zadeve Jakša Petrič in drug?. Zvezni izvršni svet je na današnji seji proučil nekatera vprašanja s področja odnosov Jugoslavije z inozemstvom in gospodarske politike. V zvezi z bodočim obiskom predsednika zveznega izvršnega sveta Džemala Bijediča v Avstriji so proučili stanje odnosov z Avstrijo in možnosti napredka sodelovanja med obema državama. (PD D Du so tu besedila nastala po popolnoma enaki predlogi — Tanjugo-vem teleksu — se vidi že i/, kompozicije in nekaterih izrazov, ki ne bi mogli biti tako zelo vzporedni samo po naključju. Vendar je zvestoba predlogi različna: medtem ko so npr. v Delu ohranjeni tudi obrobni stereotipni izrazi (npr. Kot so še objavili...), je Večerovo poročilo tako v izbiri podatkov kot v skladenjski in kompozicijski aktualizaciji razme- roma samostojno. Posebnega pojasnila je potrebna časovna (konsituacij-ska) prilagoditev besedila v Ljubljanskem dnevniku: Danes -> Včeraj. Ljubljanski dnevnik se tiska naslednji dan dopoldne. — Opozorim naj še na neenotnost pri prilagajanju tujih lastnih imen (Kreisky, Bijedič, Pe-trič, Džemal), stereotipov za generalije ipd. Če bi bilo besedilo daljše, bi se gotovo pokazale še druge posebnosti, npr. neknjižni odstopi pri besednem redu v Primorskem dnevniku. Na splošno kaže, da je slovenska zamejska publicistika tudi jezikovno tesno povezana z osrednjo in ji v marsičem sledi, v nekaterih zadevah pa je vendarle bolj zadržana: iz razumljivih vzrokov se npr. bolj upira prevzemanju tujih prvin (npr. namestnik z veznega sekretarja za zunanje zadeve — namestnik zveznega tajnika za zunanje zadeve, super-bombnik — velebombnik, neofašist nooofašisti, vse iz Primorskega dnevnika), toda če jih že sprejme, je zadržana tudi pri njihovem opuščanju, posebno če gre za slavizme (npr. je uvežbal, smatra iz Primorskega dnevnika, važnost, neumoren iz Slovenskega vestnika ipd.).3 Izredno slogovno-zvrstno raznorodnost prvin ne le v okviru primerjav med raznimi časniki, temveč tudi v okviru istega besedila in celo iste povedi naj tu ponazorim4 le z nekaj primeri: L V istem besedilu: z dipl ing. Mileno Paradiž — inž. Mirko Kovač (DL 20 — Kako »delajo« v Ljubljani vreme?), gaulnjter — gauleiter (ND 6 — /a kulisami druge svetovne vojne), Newfoundland — Nova Fundlandija (D 8 — Neizčrpni vir mičnih šal), predsednik slovenske vlade — predsednik slovenskega izvršnega sveta (DL 15 — Beg pred ukrepi ni izhod), Generalni sekretar OZN Waldheim je imenoval /... Tanga Minga Čaoa zu prvega predstavnika I Ai Kitajske v sekretariatu te svetovne organizacije (D 16). Džemal Bijedič s soprogo /bo/ uradno ;>biskal Avstrijo od 12. do 15. aprila. Predsednik Bijedič bo obiskal našo severno sosedo nu povabilo avstrijskega kanclerja. (LD 4) V Zagrebu se mrzlično pripravljajo na izdelavo domačih kontejnerjev. Med kupci je zanje mnogo zunimunja in so jih /.../ že seznanili s prednostmi tega modernega transportnega pripomočka. (LD 9) Posebno zadnji primeri z razmerjem enobesedno — večbesedno poimenovanje so za publicistična besedila zelo tipični.5 Najprej nastopi ne- a (il. H. Pogorelec, Pogovori o vsakdanjem slovenskem knjižnem jeziku. Delo (sobotna priloga) 27. 11. 1969, 21. 1.1970. 28. 1. 1970. 4 Več tovrstnega gradiva oodajum v članku Zvrstnost slovenskega publicističnega jeziku, X. seminar slovenskega jeziku, literature in kulture (zbornik preduvanj), Ljubljunu 1974. 43—44. 5 Gl. J. V. Bcčka, J ягу/к и styl novin, Praha 1973. 87—88. posredno poimenovanje, potem pa še opisno ali klišejsko metaforično; pojav pogosto učinkuje kot gostobesednost ali prisiljeno duhovičenje. Tudi raba in porazdelitev enobesednih sinonimskik možnosti sta videti zelo poljubni, odvisni bolj od časnikarjeve trenutne volje kakor pa od zakonitosti, ki bi temeljile na kakem premišljenem funkcijskem načelu. Nekaj primerov: je za hranilne vloge porok federacija — se je federacija odpovedala vlogi garanta za hranilne vloge — nihče več ne jamči so primerno poroštvo za hranilne vloge — prevzame popolno poroštvo — je republika delno jamčila za sredstva — je imela federacija vlogo nekakšnega »supergaranta« — je federacija nehala jamčiti za dinarske vloge — je tajnost vlog zagotovljena — bo federacija še naprej porok za ose devize — ponekod jamči mesto — kako je s poroštvom za hranilne vloge v Zahodni Evropi (TT 3 — Banke močnejše od federacije?). Breznikova ugotovitev o troizraznosti slovenskega časnikarskega jezika® očitno ni samo zadeva preteklosti. 2. Raznovrstnost v okviru iste povedi: elektrokardiogram in elektro encefalogram (Tov 37: pisanje skupaj oziroma narazen), bo dala Gruda poleg vse živine, ki jo bo dobila iz tega sodelovanja, še H000 goved iz druge kooperacije (1) 4; razmerje domače — prevzeto). Približno 150 študentov iz obeh Jemenov. Severnega in južnega, se je odločilo (DL 2: raba velike in male začetnice). V okviru iste povedi je pogosto mogoče najti prvine najrazličnejše /.vrstne pripadnosti: zborne, pogovorne in narečne, strokovne, občevalne in umetnostne itd., ob tem pa seveda tudi publicizme. Preplet prvin socialnih zvrsti: a) zborno7-narečno: Vse to morda za večje in naprednejše kraje ni veliko, toda zu udlešičke razmere si večje dejavnosti na leni področju skoro ni mogoče želeti. (1)1, 17) Skoraj edini zaslužek je denar, ki gu dobe za »k l in ce in š pine zu zobotrebce in spile, ki jih nu-režejo v dolgih zimskih dne h. (TT 11) I)) zborno-pogovorno: Tudi dijaki, ki špricajo šolo, morajo seveda nekje posedati. (LD 10) Kot že rečeno, Dobru volja je bil brihtna buča, toda ne dovolj, da bi tudi ušel iz hiše. (1)8) Z denarjem pa ni bilo tako kot sedaj, so gu bolj merkali. (TT 11) Y zadnjem primeru imamo preplet celo znotraj iste besede: njena osnova je iz pogovornega jezika (merkal), končnica pa iz zbornega (nereducirunega). " A. Breznik, O časnikarski slovenščini, Življenje besed, Maribor 1967, 135 do 136. 7 Tipične prvine zbornega jezika so natisnjene polkrcpko. narečja razprto, pogovornega jezika pa pokonci. Preplet prvin raznih funkcijskih zvrsti: a) strokovno8-občevalno: Cejlon, Nepal in Indija ne marajo več nelikvidnih dolgolascev. (D 9) Uživamo v avanturi, ko srečujemo največje predstavnike morskih živalskih vrst. (M 33) b) občevalno-uradovalno-strokovno: Zaliti, trebušasti in sploh pretežki nemyorski policisti se bodo morali po uradni dolžnosti odločiti za sliujševalno kuro. (D 11) c) publicistično-občevalno: V širšem družbenem dogovarjanju očitno nekaj škriplje. D 2) Primeri kažejo, da preplet poteka na vseh sistemskih ravninah hkrati: prvine občevalnega jezika npr. lahko nastopajo na besedni, besedotvorni, frazeološki in skladenjski ravnini, podobno je s prvinami drugih zvrsti, tako socialnih kot funkcijskih idr. Vendar se zdi, da večina prvin strokovnega in uradovalnega jezika nastopa na besedni ravnini (terminologija, uradna poimenovanja ustanov, listin ipd.), občevalnega na besedotvorni in frazeološki, umetnostnega na skladenjski, publicističnega na pomenski, skladenjski in kompozicijski (stereotipnost, vloga naslovov9). Medtem ko je treba pri razčlenjevanju slovenskih publicističnih besedil na osi socialnih zvrsti priznati nedvomno količinsko premoč osrednjih, tj. zbornih prvin ter obrobnost narečnih in pogovornih, pa na osi funkcijskih zvrsti ni opaziti tako izrazitega količinskega razmerja med osrednjo (publicistično) skupino prvin in drugimi skupinami. Količinska razmerja v funkcijskozvrstni pripadnosti prvin publicističnih besedil si lahko grafično ponazorimo tako, kot kaže shema 1 na str. 60. Z risbe se vidi, da so lahko posebne prvine publicističnega jezika v publicističnem besedilu sicer brez absolutne večine, imajo pa kljub temu osrednji, obvladujoč položaj v okviru celote. Tu je za zdaj žal trebu ostati pri bolj uli manj približnih domnevah, saj bi do trdnih in popolnih številčnih podatkov, ki bi domneve potrdili ali omajali, lahko prišli le z zanesljivo zvrstno kvalifikacijo vseli prvin, pridobljenih z izčrpno razčlembo celotnega korpusa, to pa je pruktično nemogoče, in sicer ne le zaradi obsežnosti korpusa in zamudnosti takega opravila, temveč predvsem zaradi nujnih subjektivnih momentov pri zvrstnem kvalificiranju prvin ter zaradi teoretične prezapletenosti njihovega prenašanja v eno-rodne statistične vrednosti. 8 Gl. op. 4. str. 44---45, tipične prvine strokovnega jezika so tu natisnjene polkrepko, občevalnega razprto, urudovalnega navpično, publicističnega pa z \ erzalkami. » Gl. op. 1. str. 209—215. + + +4Л strokovne uradovalne občevalne umetnostne publicistične nevtralne Za nekatere parametre statistične razčlembe, ki jih je bilo vendarle mogoče ugotoviti s preprostejšimi metodami, pa lahko rečemo, da omenjene domneve o kolikostnili razmerjih med prvinami raznih zvrsti potrjujejo. To se npr. kaže pri ugotavljanju povprečne dolžine povedi.10 še izraziteje pa pri razčlembi po besednih vrstah. Vanjo je bilo zajetih 50 599 besed iz vseh publicističnih besedil na prvih nekaj straneh vseh obravnavanih časnikov (različno število strani je bilo upoštevano zaradi različnih tiskovnih formatov). Medtem ko se dobljeni podatki za vsa besedila skupaj izredno približujejo povprečnim vrednostim, dobljenim z enako statistično razčlembo odlomkov iz sodobnih umetnostnih (proznih), strokovnih in uradovalnih besedil,11 so podatki o pogostnosti besednih vrst samo v publicističnih naslovih čisto posebni (gl. diagram na naslednji strani); prav naslove pa imamo za najbolj izpostavljene in prečiščene« publicizme, z najmanj primesi iz drugih zvrsti. Naslovi imajo po statistični plati še vrsto drugih posebnosti, tu naj npr. omenim veliko pogostnost lastuoimenskih izrazov: količinsko razmerje med lastnoimenskimi izrazi v naslovih in takimi izrazi v publicističnih besedilih sploh je 10,5 ®/o : 5,9 •/». 10 Gl. v op. 1 cit. delo, str. 203. 11 Cl. \ op. 4 cit. delo, str. 45 46. Obvestilnost publicističnih besedil in obstoj publicističnega jezika kot posebne zvrsti bi bila zelo dvomljiva,1* če ne bi poleg omenjenih sre-dobežnih sil. ki izhajajo iz raznorodnosti prvin, delovale tudi sredotežne, izhajajoče iz enotnega sporočevalnega hotenja v besedilu kot celoti. To se navezuje na naloge publicističnega sporočanja — poročanje, vzgajanje in usmerjanje (pridobivanje za določena stališču13) — uveljavlja pa se s tipičnimi slogovnimi postopki.14 Poročanju (posredovanju podatkov, odsevanju dejanskosti) najbolj ustreza oznanjevalni (razglusni, informacijski) slogovni postopek in ker je poročanje osrednja naloga publicistike, je ta postopek za publicistična 12 »O publicistični zvrsti, kot tudi o umetnostni, je mogoče reči, du je 'načelno' ruznozvrstna.« — V. A. Alekseev, О nekotoryx osobenostjax publicističe-skog funkcional'nogo sty l ju. Problemy žurnulistiki 2, Izdutel'stvo Leningrad-skogo universitetu 1973; nu potrebo po enoumnejšem stulišču nus opozarja tudi neenotnost pri uvrščunju publicističnega jeziku v sestuv funkcijskih zvrsti, če primerjamo razne avtorje: nekateri mu pripisujejo samostojnost, drugi gu imajo za podzvrst poslovnega jezika (prim. J. Pogačnik, 1'ogluoju iz splošne stilistike. Jezikovni pogovori II. Ljubljana 1967. str. 231»). nekateri gu sploh zumolčujejo (prim. A. Antoš, Osnooe lingoističke stilistike, Zugreb 1972). " Prim. J. 'IoporiSič, Slovenski knjižni jezik ~>. Maribor 1967, str. 97. 14 Pri teoretičnih in terminoloških vprašanjih v zvezi s slogovnimi postopki se opiram nu J. Mistriku Stylistiko slovenského јагуки. Bratislava 1970, 151 do 361. besedila najbolj tipičen in najpogostejši; pomemben je tudi zato, ker obvladuje publicistične naslove. Njegove izide lepo kaže primerjava naslednjih dveh besedil: LAKOTA Prebivalci severne nepalske oblasti, ki so jo pred štirimi meseci opu-stošili monsuni, trpijo zaradi lakote. Na stotine jih skuša peš priti v prestolnico. Približno 80 kmetov iz severnega nepalskega področja, na katerem živi približno milijon prebivalcev, je že prišlo v Katmandu, dvakrat toliko pa jih je na poti tja. Begunci so d krajih, kjer pustoši lakota, pustili vso svojo živino in vse, kar niso mogli vzeti s seboj. (I,D 4) LAKOTA - KATMANDU. Prebivalci severnega Nepala, kjer so pred štirimi leti pustošili monsuni, trpe hudo lakoto in na stotine ljudi se je peš napotilo v prestolnico. Osemsto jih je že prišlo o Katmandu, dvakrat toliko jih je na poti. (D 16) Z oznanjevalnini postopkom (»telegrafskim slogom«) se skuša doseči zgoščena in celostna predstavitev pojava, v razčlenjevanje ali ocenjevanje se pisec ne spušča, razen kolikor je to mogoče doseči že s samo izbiro podatkov, ki se mu zdijo vredni omembe. To se vidi tudi iz naslednjih dveh primerov: Milenko, 20, rojen v Lukovcu, stanuje v Ljubljani, strojni tehnik, zaposlen n »Tribuni«; govori angleško in nemško; visok 181 cm, težak 83 kg, kostanjevih las in rjavih oči; rud fotografira, posluša glasbo in igra šah; njegov najljubši pisatelj je Tone Svetinu, najljubša knjigu pu >Ukana<; v prostem času smuča. (LD 9) Posebni odbor egiptovskega parlamenta je odobril načrt egiptovske vlade za gradnjo naftovoda Suez—Aleksandri ju. Gradnjo je prevzel poseben konzorcij. Naftovod naj bi stal 360 milijonov dolarjev. (D 16) , Pri publicističnih naslovih je oznanjevalni postopek — podobno kot v predzadnjem primeru — tako odločilen, du neposredno odloča o njihovi slovnični sestuvi (eliptični in imenski enodelni stavki, opuščanje ne-polnopomenskih besed, velika pogostnost lastnoimenskih izrazov). Sicer pa je tipičen še za osrednjo skupino publicističnih književnih vrst novice. Na drugem mestu je po pomembnosti slogovni postopek, ki ga imenujemo obravnavanje; po njem se uresničuje druga pomembna naloga publicistike — vzgajanje in usmerjanje, oblikovanje javnega mnenju. Odločilen je predvsem v komentarskih sestavkih. Pisec pri obravnavanju neposredno izraža svoje mnenje o pojavih, dejstva razlaga in jih hkrati ocenjuje, primerja in povezuje, zato potrebuje zapletenejša slovnična sredstva (podredne konstrukcije, menjava skladenjskih naklonov idr.) Dva primera: Poslovno-tehnično sodelovanje Emone in Grude pri pitanju goved kaže, da je še za tako veliko organizacijo, kot je Emona, koristno tesnejše povezovanje z drugimi velikimi organizacijami, s katerimi deli tveganje ali zagotavlja večje uspehe. Zakaj naj bi se potem odtujevali mali obrati? Pri Emoni pravijo, du bodo upoštevali in uvedli vse, kar bodo prinesle razprave in izkušnje o temeljnih organizacijah združenega dela. Zakaj pa potem v obratu perutnine razmišljajo tudi o odcepitvi? (M 4) Pred občane se postavita dve možnosti: ali glasujete za samoprispevek ali pu v vašem kraju ne bo ceste, šole, vrtca. Volivec, ki bi utegnil glasovati proti, je že vnaprej spoznan za sovražnika otrok, napredka, dviga kulture in zdravstvene ravni prebivalstva. Takšna alternativa ni resnična ali vsaj ni prav zastavljena. Logično je, da so občani »za« cesto, bolnišnico in vrtec, toda niso zu marsikaj drugega! Oblast to zelo dobro ve in zna izkoristiti. Referenduma ne razpiše zato, da bi občani na njem sami odločali, ampak le zato, da bi potrdili tisto, kar so si njihovi predstavniki zamislili, ali morda že sklenili. Bolj resnična izbira med dvema možnostima bi bilu na primer takale: Občan, ali boš prispeval svoj denar za gradnjo hale Tivoli ali za Onkološki inštitut; ali naj občinska skupščina porabi del proračunskih sredstev za graditev ceste ali plu-valnegu bazena? (M 12) Naslednja dva slogovna postopka, pripovedovanje in opisovanje, sta v publicistiki tako po obsegu kakor po pomembnosti bolj obrobna. Pri pripovedovanju je v središču pozornosti časovni potek, razvoj kakega pojavu ali dogodku. Tu so deli sporočila tesno povezani med seboj, posebno njihova zapovrstnost je trdna (po tej plati pomeni zanimivo posebnost možnost retrospektive, časovnih preskokov in podobnih pojavov, znanih predvsem iz umetnostnih besedil). Pogosto se uporablja preteklik, pomembni so glagoli in časovni prislovi. V publicistiki se s pripovedovanjem srečujemo pri tisti skupini književnih vrst, ki sc tudi sicer približujejo umetnostnim — v reportažah. Nckuj primerov: V nedeljo, dan po prvem aprilu, sta dve Beli bobrovki pribrzeli do vrha polža stih stopnic ljubljanskega nebotičnika in točno ob enajstih dopoldne nu ogruji terase obesili veliko zastavo. To je bil podvig tistega dne. Pravzaprav sumo polovica podviga. Druga polovica jima je uspelu potem, ko sta pri po-vratku še drugič pretentali za manjše jezero Močvirskih tulipanov, ki so se trli okrog nebotičniku, in odnesli pele skozi stranski izhod. (D 8) Jože Zidar, šef odskočne mize, ki je srce pluniške velikanke, je že dvignil svojo rdečo zastavo, da bi z njenim zamahom dovolil polet. Nenadoma mu je zastava za plapolala v vetru, ki je zavrial čez vrhove okoliških dreves. Se zmeraj jo je držal visoko nad glavo in se negotovo oziral zdaj v merilec vetra, zdaj v avstrijskega trenerja Seppa Bradla, nekdanjega planiškega junaka, ki je poskočil, roteč ga: iNe skakati.'< Počasi je Zidar povesil zastavo in ostal pripravljen za primer, če bi se sunek vetra unesel. Tega ni pričakal in tako je bilo prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih konec. (Tov 8) Opisovanje je po eni strani sorodno oznanjevalnemu postopku, po drugi pa se od njega bistveno loči: ne gre za podajanje celostnih dejstev, temveč za izražanje piščevih vtisov o lastnostih pojavov. Čas pri tem ni pomemben, zato se pogosto uporablja sedanjik s pomenom splošne časov-nosti. Raba glagolov je stereotipna, najpogostejši je *biti< oziroma njegove sedanjiške oblike. Zelo številni in raznovrstni pa so pridevniki oziroma sploh prilastkovna raba besed. Iz tega je potem mogoče razbrati tudi ubeseditveno stališče in glede na to ločimo opis v ožjem pomenu besede ter oris.15 (Delitev glede na ubeseditveno stališče je potrebna tudi pri drugih slogovnih postopkih, npr. pripovedovanje — izpovedovanje; razlaganje — obravnavanje.) Tipični skladenjski pojav je tu vezalno priredje. Opisovanje je pogostno v strokovnem in umetnostnem sporočanju. v publicističnem ga srečujemo pri književnih vrstah, ki se temu dvojemu približujejo — v poljudno strokovnih člunkih in reportažah: V Sloveniji še proizvajajo sir г notranjo plesnijo pod imenom gorgonzola. Te je eden najbolj cenjenih sirov v Italiji. Po vsebini je v gostih razpokah zelenkasta plesen, ki mu daje pikanten okus in vonj, ki spominja na gobe. (1)1, 5) V nizkih lesenih hišicah so bile — kot v kakem internatu — postelje v dolgih ravnih vrstah. Okna so bila stalno odprta, zato pa je bil nad vsako posteljo stožec iz napete gosto tkane mreže. Vrhnji del stožca je bil pripel na strop, spodnji del pa se je tesno oklepal postelje. (Tov 31) Poleg teh »čistih« slogovnih postopkov seveda srečujemo množico prehodnih oblik in povezav, posebno med oznanjanjem in obravnavanjem, npr.: V eni izmed dvoran kairske univerze se je danes začela ena izmed akcij, ki so se jih doslej lotili Arabci s samo enim ciljem: združiti svoje sile. doseči tako želeno enotnost. Dvorana, ki nosi simbolno ime (lama Abdčla Naserja. bo o naslednjih dneh slišala mnogo plamtečih in dobromislečih besed — toda koliko in kakšnih dejanj jim bo sledilo? (1.1) 4) Prvine, zajete v določenem delu besedila, naj bi se podrejale slogovnemu postopku tistega dela, še več, za marsikatero lahko rečemo, da je v besedilu sploh ne bi dobili, če bi bilo nastalo po kakem drugem slogov- ,J CI. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik I. Maribor 1965, 220 -222. nem postopku. S tega stališča je treba gledati tudi na odprtost publicističnih besedil za izrazna sredstva drugih zvrsti; zaradi metodoloških vzrokov smo takšne razločke med prvinami na razčlenjevalni stopnji raziskave sicer posebej poudarjali, v resnici pa se jih zaradi njihove organske prepletenosti in zraščenosti na vseh sistemskih ravninah razčlembe publicističnega besedila (celo v okviru ene same besede — prim, zglede za preplet prvin zbornega in pogovornega jezika, str. 57—58) pri branju skoraj ne zavedamo, ker z večjo pozornostjo sledimo hotenjem, ki prežemajo slogovne postopke. To je zelo pomembno za razločevanje med publicističnimi in umetnostnimi besedili: v umetnostnih naj bi bila ohranjena čim večja razvidnost jezikovnih prvin v vseh njihovih razsežnostih. Odlomki, napisani v netipičnih slogovnih postopkih (pripovedovanje, opisovanje), so navadno kompozicijsko ali kako drugače vklenjeni v širše besedilne enote, ki jih obvladuje kateri izmed tipičnih slogovnih postopkov publicistike. Če ni druguče, je navsezadnje vse podrejeno vsaj sistemu publicističnih naslovov, zanje pa smo že ugotovili, da so sestavljeni po tipičnem, oznanjevalnem postopku. Vse to velju tudi za tiste odlomke publicističnih besedil, ki so napisani z navideznim umetnostnim hotenjem: glede na širše sobesedilo so zmeraj ujeti v publicistično hotenje, npr.: Ura se pomika že čez poldan, poskusi lega dne tečejo h kraju. Vendar je o nekaj kletkah na tleh še nekaj belih podgan. Eno, pod narkozo, seoeda. pravkar pripravljajo za veterinarja — kirurga p sosednji sobi /...J Tako. (Vse je opravljeno z natančnimi, privajenimi rezi, gibi — hitro, v zbrani tišini, po programu, ki dopušča samo strokovno vznemirjenje.) Eno drobno življenje (zakaj le nam je treba zapisati drobno?) je dopolnjeno. Drugo se pravkar dopolnjuje. Tega ne pove pogled na razpetega, vznak ležečega sivkastega zajca, katerega doslejš-nje narkotično stanje se za nestrokovnjaško oko ne bo dosti razločevalo od smrtnega, to pripovedujejo diagrami poligrafa. na katerega je priključen. Le-ta hkrati zaznamuje krvni tlak, ritem dihanja, EKG, EEG. tj. elektrokardiogram in elektro encefalogram. Beli lisi na z ogljem pomazanem papirnem traku se stanjšujeta v ravno, brezkončno linijo ... Kolikor moremo razumeti operacije po sprotni razlagi, smo priča opravljanju dveh poglavitnih nalog furmakološkegu laboratorija: pripravam za ugotavljanje toksičnosti določene kemične substance nasploh glede na organizem določene živalske vrste, v našem primeru bele podgane, ter ugotavljanje vplivanja neke kemične substance na povsem določene procese v organizmu, v našem primeru na krvni tlak v zajčevem telesu. (Tov 36) Odlomek z navideznim umetnostnim hotenjem — od besede Tako do treh pik — je podrejen okvirju s tipičnim publicističnim hotenjem: posredovati podatke o realnem dogajanju (in širšem družbenem pomenu tega dogajanja) v farmakološkem laboratoriju ene izmed naših tovarn zdravil. Ker so uredniški koncepti oziroma namembnost posameznih časnikov različni, so ustrezno niansirana tudi njihova hotenja, z njimi vred pa se spreminjajo količinska razmerja med obsegi besedil, napisanih v tipičnih ali manj tipičnih slogovnih postopkih. Prav tako se spreminja stopnja opaznosti posameznega slogovnega postopka: v Delu je npr. pripovedovanje zaradi svoje redkosti zelo opazno, v lovarišu pa sploh ne. Slovenska publicistična besedila se nam po vseh teh prikazih razkrivajo kot notranje zelo raznorodni, a zaradi skupnih sporočevalnih hotenj vendarle tako uglašeni organizmi, da lahko pritrdilno odgovorimo na vprašanja, od katerih je odvisna sodba o samostojnosti kake funkcijske zvrsti: 1. opravljajo enake ali zelo sorodne naloge v družbenem sporazumevanju ; 2. v njih se prek tipičnih slogovnih postopkov uveljavljajo izrazite intencije. ki spodbujajo nastajanje posebnih izraznih sredstev publicističnega jezika — publicizmov18 — čeprav ta količinsko neredko ostajajo v manjšini ; 3. med prvinami obravnavane skupine besedil je mogoče ugotoviti tudi posebna količinska, kakovostna in hierarhična razmerja, drugačna kot v besedilih drugih funkcijskih zvrsti. Publicistika pri uporabi sredstev za dosego svojih namenov ni posebno izbirčna, njihove izraznosti pa pisci ne znajo zmeraj dobro oceniti in ustrezno izrabiti. To velja posebno za prvine socialnih zvrsti (v zadnjem času npr. pri rabi besede ceremonija, kukor da se novinarji ne bi zavedali njene slabšalnosti, npr.: Po sprejemni ceremoniji na letališču se je predsednik odpeljal proti središču mestu, kjer gu je pozdravila množica Beogrujčunov.). Zato neredko naletimo na ekstenzivno uporabo »težkega orožja« med jezikovnimi sredstvi. To se posebno stopnjuje pri poskusih, da bi se piščevo dodatno hotenje (učinkovati humoristično, učeno ipd.) nadredilo temeljnemu sklopu hotenj oziroma nalog publicističnega sporočanja. Tako prihaja do grobih navzkrižij s slogovnim in tudi pomenskim sobesedilom, pojavov, ki so pogosto jezikoslovno dokaz- 1,1 Gl. T. Korošec, O prenušanju stilnih posebnosti časopisnega jeziku n govor, Pet minut zu boljši jezik, Ljubljana 1972. 20—22. Ijivo znamenje senzacionalizma, hermetičnosti, demagogije ipd., zato bi bili še bolj potrebni jezikovnokulturne kritike kakor pa posamični slovnični spodrsljaji. Ker ta raziskava temelji na korpusu, ki je skušal slovensko publicistiko zajeti čim bolj na široko (vendar sinhrono), so njene ugotovitve in posplošitve veljavne le na razmeroma abstraktni ravni. To je po eni strani pomanjkljivost, po drugi pa lahko tudi prednost, če želimo kdaj priti do splošnih izhodišč za monografsko obravnavanje bodisi jezika posameznih slovenskih časnikov bodisi jezika posameznih publicističnih književnih vrst. РЕЗЮМЕ Речевые элементы в публицистических текстах являются в стильножанровом отношении весьма разнородными, характер их соотношений (качественных и количественных) такой, что появляются обоюдные адаптации и соединения и новое качество — упорядочение в смысле публицистического языка как самостоятельного функционального жанра. Стилевую разнообразность, которая является следствием разнообразия элементов, можно обнаружить не только в отдельных статьях, но и внутри отдельных статей, высказываний и слов. Распределение синонимычных возможностей и употребление элементов социальных и функциональных жанров и вообще стильно маркированных выражений не возможно во всех случаях оправдать с функциональной точки зрения. Специфические элементы публицистического языка (публицизмы), напр. стереотипы, системы заглавий, публицистическая лексика и др., в публицистических текстах, правда, не занимают доминантного положения, но зато маркированы, и таким образом занимают доминантное положение, вследствие чего загарантпро-вана и сильная жанровая самостоятельность публицистических текстов. Формирование и решающую роль в текстах допускает и стимулирует употребление двух типичных стилевых приемов — информационного (извещения) и экспли-кацнонного (обсуждения, объясннения). Эти приемы являются центростремительной силой, которая побеждает разнообразие речевых элементов и через которую реализуются основные задачи публицистики (информирование) и воспитание, убедительность, руководство общественным мнением (формирование). Все элементы в рамках отдельного текста нужны в принципе подчиняться единству интенции, по этой причине их разнородность в процессе обычного чтения почти не примечается. Если кто-нибудь среди авторов пытается слишком проявить свою личную интенцию в ущерб общих задач публицистики, то могут появиться противоречия в стиле и в смысловом контексте. OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO UDK 808.63-1 KOMENTAR K NAČRTU PRAVIL SLOVENSKEGA PRAVOPISA* I Tu objavljamo komentar in utemeljitve k novostim in spremembam, ki jih je pravopisna komisija v sestavu A. Bajec, J. Rigler, J. Toporišič, J. Moder, B. Pogorelec, S. Suhadolnik predvidela za Načrt pravil slovenskega pravopisa, ki naj bi ga izdala SAZU kot osnovo za javno debato o novi izdaji Slovenskega pravopisa, in historiat nastajanja načrtu. V tem prvem članku je historiat Načrtu do njegove oddaje v recenzijo 2. razredu SAZU in komentar k začetnemu delu Načrta. Zadnji slovenski pravopis je izšel 1962. Že takoj na začetku je vzbudil večjo pozornost z nekaterimi manj utemeljenimi rešitvami, temelječimi na premajhnem upoštevanju tako teoretičnih podstav izrazne strani jezika kakor tudi dejanske pisno-govorne prakse. V času po 1962 se je v določeni meri premaknila tudi ustrezna norma knjižne rabe, zato se je začela vse bolj čutiti potreba, da se nova norma tudi primerno kodificira. Ze ob ocenjevanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika decembra 1970 (predavanje v jezikoslovnem krožku v Ljubljani) je J. Toporišič predlagal, da bi začeli pripravljati novo izdajo SP. Ker je tedaj vladalo mnenje, da SAZU zaradi neprijetnosti z izdajo SP 1962 za pravopis nadalje ne bo več skrbela, je Toporišič Slavističnemu društvu Slovenije, ki ga je takrat vodil F. Zadravec, predlagal, da bi se izdaja SP pripravljala v okviru SDS. Na seji SDS dne 17. 12. 1970 je republiški odbor SDS ob odsotnosti predlagatelja J. Toporišiča ta predlog nekako obšel, na plenarni seji, 8.1.1971, pa je bilo glede tega sprejeto naslednje stališče (JiS 1970/71, št. 5, ovitek, 4. str., točka 5): »Na predlog J. Toporišiča je dal plenum SDS pobudo za pripravljalni sestanek (skliče in vodi naj ga J. Toporišič), na katerem naj bi jezikovni strokovnjaki in drugi kulturni delavci razpravljali o potrebi, primernosti in možnosti za izdajo novega slovenskega pravopisa.« Ta številka J iS je izšla fcb. 1971. Tedaj je SAZU dala vedeti, da bo za izdajo SP skrbela še naprej, in je preko J. Riglerja vzpostavila zvezo s predlagateljem pri SDS (menda 4.1.1971), vendar je bil prvi sestanek na SAZU sklican šele 8.4.1971, nato še eden 20. aprila 1971 (prvega in drugega so se udeležili A. Bajec, J. Bigler in J. Toporišič, drugega pa tudi B. Kreft in J. Jurunčič). Ker se po tem stvari dejansko niso premaknile, je J. Toporišič preko seje SDS dne 17.12.1971 izposloval (prim. JiS 1971/72, št. 4, str. 123) naslednji sklep: »Odbor SDS je sprejel predlog J. Toporišiča, člana Jugoslovanskega slavističnega komiteja, da se končno že formirajo naslednje (slovenske) komisije za jezikovna področja — kot organizacijske enote ustreznih mednarodnih slavističnih komisij (komisija za pravopis je samo slovenska): /...J 8. za pravopis: * Pristopni del, pripombe 1—42, 50, 55—57 in 53 prvi odstavek J. Toporišiča, 43-49, 51—54 (razen 53 prvi odstavek) J. Riglerja. J. Rigler. J. Toporišič, J. Dular, F. Jakopin, 'Г. Korošec, S. Kotnik, J. Menart, J. Moder, B. Pogorelec, S. Suhadolnik, B. Urbančič. /.../ pravopisno komisijo vodita J. Rigler in J. Toporišič.« Konec decembra 1971 je SDS razposlalo vabila za članstvo v komisiji za SP pri SDS. Na to se je zganila tudi SAZU, in ustanovljen je bil tričlanski pripravljalni odbor novega SP (A. Bajec, J. Rigler, J. Toporišič). 4.2.1972 je ta odbor sprejel Toporišičev okvirni načrt novega pravopisa, 7. 2. je bil (v malenkostih revidiran) ta okvirni načrt podpisan obenem z dogovorom o načinu delovanja odbora, iz Inštituta za slovenski jezik pa je bilo razredu za filološke in literarne vede SAZU predloženo oficialno imenovanje odbora. Takratni predsednik SAZU, J. Vidmar, je na predlog razreda za filološke in literarne vede SAZU in po sklepu skupščine Slovenske akademije znanosti in umetnosti z dne 13. marca 1972 izdal dekret o imenovanju A. Bajca. J. Riglerja in J. Toporišiču za »člane predsedstva komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko pri SAZU* 16. 3. 1972. Iz načrta za SP 1973 se vidi, da je bil novi pravopis na prvem mestu zamišljen kot pravopisni priročnik, vseboval pa naj bi tudi pravorečna pravila, slovar bi obsegal pravopisne in pravorečne posebnosti in morda stilno kvalificirane besedne zveze in nekatere lekseme. poleg tega pa še seznam kratic in sploh vseh potrebnih grafičnih simbolov. Za pravopisni del je bilo podrobneje predvideno, du bo obsegal informacije o slovenski pisavi: kuko zapisujemo glasove, morfe-me, besede, stavčnofonetične pojave, kako v slovenščino prenašamo tuje črke in glasove; v pravorečju naj bi bilo prikazano, katero primarno vrednost imajo črke, pa tudi pravorečni problemi v zvezi s paradigmutiko in sintagmatiko ter stavčna intonacija. V obeh delih naj bi se obravnavali tudi naglušni problemi. Imenovano predsedstvo Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko pri SAZU se je konstituiralo tudi kot predsedstvo Odboru zu pripravo nove izdaje SI' in se začelo sestujati na delovnih sejali (vseh je bilo nad 30. na 21 so bili vsi trije njeni člani, na preostalih pa zaradi obolelosti A. Bajca samo preostalu dvu). Predsedstvo odboru za novo izdajo pravopisa je na teh sejah v grobem evidentiralo pravopisne in druge probleme, ki bi jih bilo treba drugače prikazati ali dodati, in zanje večinoma predlagalo tudi idejne rešitve (v glavnem na podlagi stališč v ustreznih publiciranih delih). Nato je poo^lustilo J. Toporišiča, da bi nova pravila poskusno formuliral. To je bilo storjeno v z roko pisanem rokopisu (vsega 72 str.). Tu rokopis je nato predsedstvo odbora (v sestavu J. Rigler. J. Toporišič) še pred tipkanjem delno pregledovalo, nekako od 19. septembru 1972, delomu pu že v pretipkani obliki z naslovom Nučrt pravil zu Slovenski pravopis 1974, 68 str. (tj. pravopisni del; nato je sledilo GJusoslovje itd.). Ko je bil tipkopis izgotovljen, je predsedstvo odbora sklenilo uresničiti svojo namero, da bi se odbor za izdajo pravopisa razširil. Kooptirani so bili pretežno člani pravopisne komisije SDS: od jezikoslovcev z Akademije S. Suhadolnik, s FF В. Pogorele, z AGRFT J. Moder, sicer pu še B. Urbančič; B. Kreft je bil izbran namesto v komisiji SDS predvidenega J. Menarta kot nejeziko-slovni kulturnik. Tako so člani odboru za izdajo novega pravopisa postali vsi tisti, ki so o zadevnih vprašanjih SP tako ali druguče vidneje in izvirneje pisali uli pa so imeli položaje, s katerih lahko odločilno vplivajo nu javno jezikovno rabo. Niso imeli enotnih jezikovnih nazorov, izbrani so bili namerno z željo, da bi v neposrednem medsebojnem soočenju svojih jezikovno-jezikoslovnih nazorov našli skupne rešitve (ne pa — zaprti v svojem krogu — nergali oz. samovoljno diktirali drugim). Pri taki sestavi odbora ni nujno delati nenačelne kompromise, ampak je mogoče na podlagi realnih razlogov sprejeti najboljše. Seveda je za to treba biti strpen in ne samozaverovan. Razširjeni odbor za pripravo novega pravopisa je imel prvo sejo 16. aprila 1973. do tega trenutka (dec. 1976) pa je bilo vseh sej nad 170, v veliki večini do konca maja 1976, ko je že bil rokopis pravil SP pripravljen za natis. — Osrednje delovno jedro tega odbora so predstavljali J. Rigler, J. Toporišič, J. Moder in S. Suhadolnik (ti so bili na okrog 160 sejah), v prvi fazi pa tudi A. Bajec in B. Urbančič (75 oz. 45 sej), medtem ko je B. Pogorelec, čeprav je bila na 93 sejah (od tega kar na četrtini za le kratek čas), bila neredna, malo sej (19) pa se je (večinoma na začetku in prav tako le za kratek čas) udeleževal B. Kreft. Razširjeni odbor SP je na začetku najprej sprejel Riglerjev spreminjevalni predlog, da naj bo v slovarski del novega SP sprejeto celotno besedišče knjižnega jezika, tako da uporabniku glede tega ne bi bilo treba posegati še po SP 1962. Nato so bila po Toporišičevem predlogu razdeljena tematična področja obdelave za vsakega člana komisije: J. Toporišič, pravila uvodnega dela; J. Rigler, oblike in naglas v slovarskem delu; J. Moder, kvalifikacije besed; S. Suhadolnik, občnoimenski alfabetarij; B. Urbančič, alfabetarij zemljepisnih imen; B. Pogorelec, alfabetarij osebnih imen in frazeologija; A. Bajec, brez posebnih zadolžitev; pozneje je skrb za ves lastnoimenski alfabetarij prevzel B. Urbančič, B. Pogorelec pu področje slovnično-skladenjske eksemplikacije v slovarju. Konkretno je bila tematika sej naslednja: Med daljšo odsotnostjo J. Toporišiča (od srede maja do konca julija 1973 gostoval na profesuru v Regensburgu) je odbor obravnaval problematiko z delovnih področij B. Urbančiča, S. Suhadolnika in B. Pogorelec, deloma tudi J. Riglerja in J. Modra (do vklj. 14. seje, 6.8.1973). S 15. sejo (3.9.1973) se je dela odbora spet udeleževal J. Toporišič, ki je med tem v odsotnosti dulje pisal uvod SP (str. 1 a—1 č, 69—98); sept. 1973 so načrt uvoda imeli razmnožen že vsi člani odbora. Odbor je še nadalje obravnaval kvalifikatorje in besednjak (razprave o kvalifikatorjih so trajale do 27. seje, 13. 12. 1973), njihov končni rezultat pa temelji na predlogu J. Toporišiča, da nuj bodo kvalifikatorji 6 vrst: socialno-zvrstni, funkcijski, časovni, kanalni, čustvenostni in normativni (19. seja, 8. oktobra 1973). Z 28. sejo (20.12. 1973) se je na Toporišičev konkretni predlog za ilustrativne kategorije odbor dalj časa ukvarjal z ilustr. načeli in prešel na problematiko frazeoloških sestavin slovarja, nato pa se je obravnavala problematika geselskih člankov (29. seja, 22.12.1973 - 37. seja, 14.2.1974). Razpravljanje o slovarskem delu novega SP se je nadaljevalo na 74.-79. seji (26. 12.1974 do 2. 2. 1975), nu 74. seji (26.12. 1974 npr. o zuimenskih besedah). Z 38. sejo (21. 2. 1974) se je začela podrobna obravnava Toporišičeve formulacije pravil SP (prvi ogled teh pravil že na 17. seji. 17. 9. 1973, po kateri naj bi člani odbora tipkopis podrobno preštudirali in nato na sejah obravnavali opaženo problematiko). To je trajalo preko 47. seje (16. 5. 1974. ki se je je kot zadnje udeležil B. Urbančič), do 62. seje, na kateri se je že razpravljalo o prenosu tujih črk v slovensko besedilo. Po krajši prekinitvi se je z 80. sejo (14.2.1975) revizija rokopisa nadaljevala, in sicer do 121. seje (11.12.1975), ko je bil končan pregled oblikoslovja. S 122. sejo (15. 12. 1975) se je delo nadaljevalo ob naglasni problematiki uvoda, o besedotvornem delu pa je bil govor od 127. seje (5.1.1976). Sklenjeno je bilo. da se revidirani tipkopis na novo pre-tipka (naloga J. Toporišiču). 10. 2.1976 je J. Toporišič oddal 220 strani obsegajoč tipkopis uvoda v SP. napravljen torej na podlagi dolge revizije prvega tipkopisa in z dopolnilnimi sestavinami na predlog J. Toporišiča (zapiski 131.—136. seje). Po 137. seji (4. marca 1976) se je do konca aprila na sejah kritično pregledoval novi tipkopis in na 155. seji (29. 4. 1976) je bilo to delo končano, nakar je bil rokopis predan v recenzijo II. razredu SAZU, ker je odbor konec maja 1976 z rokopisom nameraval v tisk (dogovorjeno načelno z Državno založbo Slovenije). Po oddaji rokopisa v recenzijo je odbor na podlagi kritičnega referata J. Modra opravil le še črkovno kontrolo preglednic za razne pisave, nato pa zaradi komplikacij, ki so nastale na SAZU, prenehal z rednim delom, dokler se stvari ne bi uredile. Med recenzijskim postopkom je iz odboru izstopil A. Bajec. V nadaljevanju je komentiran začetni del 1. velikega dela Načrta pravil za SP, tj. pravopisni, z nekaj manj kot 130 str. tipkopisa; preostali deli so: Glaso-slovje (nad 20 str.), Oblikoslovje (30 str.), Besedotvorje (20 str.) in Zvrsti slovenskega jezika (10 str.). Prvi del imenujemo pravopisni v tistem širokem smislu, ko k pravopisu štejemo tako probleme grafije (ali grafike, po naše pisave) kakor tudi pravopisa v ožjem smislu, namreč kot nauka o razmerju črku — glas, o rabi črkovja za razločevanje leksikalnih in slovničnih pojavov (rabu velikih črk, ločila, pisava skupaj in narazen), prenos tujih pisav v slovensko ipd. Sem je torej zajeta tudi problematike črka — glas, kar je del — kot bi ga Iuh-ko imenovali — bralnega pravorečje. Komentar (od str. 91 do 106) pojasnjuje zlasti razmerje do SP 1962 ter zgodovino in reševanje zadevne problematike. Spodaj je naveden daljši citat iz Načrta (ker je v Načrtu uporabljen borgis in petit je bilo treba tudi v citatu zadržati oba tipa črk), v njem pa so z eksponenti naznačena mesta, na katera se nadaljnji oštevilčeni komentar nanaša. SLOVENSKA ABECEDA1 Slovenska abeceda ima naslednjih 25 latinskih črk:" a b'c č d e f g h ijklmnoprsštuDZ ž. V prevzetih in citatnih besedah se uporabljajo še druge črke: L črke z ločevalnimi znamenji (npr. ù ii a ç ipd.) se abecedno obravnavajo, kot da ne bi imele teh znamenj, le latinična с in d stojita za č oziroma d\ 2. črke q ro x in у pa stojijo v abecedi takole: q med p in г; ю x in у pa med d in z v navedenem zaporedju. Crke imajo svoja imena:s 1. samoglasniške črke a e i о и so â é i ô u; 2. črke za soglasnike se imenujejo: a) z ustreznim glasom in polglasnikom, torej bb cb čb db fb gb hb jb kb lb mb nb pb rb sb šb tb ob zb žb; b) ali pa takole: bé cé če dé èf gé hà jé kà èl èm èn pé èr ès ès té vé zé ïé\ 3. črke q m x in y se imenujejo kû ali kvb, dvojni oé ali dvojni va,* iks in ipsilon ali ipsilon. Črke so male in vélike: a A, b В..pisane a ] (evidentiral J. Toporišič). V SP 1962, str. 175, je izgovor določen samo za imenovalniško obliko, npr. besede Dachau. 27. S tem pravilom je tudi v SP odpadel izgovor variante v (namesto m) pred r in l ter v sklopu rvj ipd.; zamenjan je z ustreznim dvoustničnikom (zamenljivim v določenih položajih tudi z u). Za historiat tega vprašanja nazaj do Škrabca prim. J. Toporišič, Sistemske premene soglasnikov v slovenskem knjižnem govoru, JiS 1957/58, str. 72—73, nekoliko manj nazaj pri F. Jakopinu, O d in у v slovenski knjižni izreki. JiS 1955/56, str. 183—184. Slovensko pravorečje, 1946, str. 37, SS 1947, str. 12, in SP 1950, str. 56, z napačno posplošitvijo škrabčeve določitve o izgovoru glasa v pred r (pri Škrabcu le v vzglasju korena, pa še tam ne dosledno, in seveda v ribniščini) uveljavljajo glas v pred r sploh. Nenavadnemu izgovoru vr-, vi- in tudi V vi se je prvi uprl F. Jakopin v zgoraj citiranem delu. Navaja tipe, ki jih ponazarjajo primeri razpravlja. Pavla, zdravje, življenje, vreči: »Na splošno menim, prevladuje tudi v zborni izreki џ pred r in l prav tako kot pred drugimi konzonanti. Posplošenje џ pred vsemi konzonanti bi mogli brez škode za blagoglasje sprejeti v zborno izreko« (str. 184). (Jakopin tu ne loči џ od m oz. cu, o katerih gl. v točki 28.) O glasu t> v sklopu rvj Jakopin meni, da se pojavlja »pod vplivom drugih sklonov, če pa nastane taka skupina v fonetični enoti, slišimo izgovor -гџј-, npr. črv je, kar ujedaj se, kdor v jezi, kar v jarem z njim« (n. m.). Toporišič (n. in.) zagovarja dvoustnični m tudi v pisnem sklopu roj; tudi'za SSKJ izgovor zobnoustničnega v v rvj ni bil predviden (prim. Rigler, SR 1972, 245). 28. Izgovor črke v na začetku besede in obenem zu besedo, ki se končuje s samoglasnikom, je odvisen najprej od tega, ali ti dve besedi izgovarjamo strnjeno ali ne, v strnjenem izgovoru pa se pojavlja še problem, ali naj se tak v v določenih položajih veže na levo, tj. s predhodnim samoglasnikom kot џ, ali pa na desno, torej kot m ali ai; to velja tudi za zveze VoV, če je v predlog. (Poseben problem je seveda tudi tu zamenjava fonema v z u.) Rupel (Slovensko pravorečje, 1946, str. 37) npr. navaja grem-u-šo-lo oz. u-šo-lo proti tjau-šo-lo. Primere, ko sledi predlogu v beseda z vzglasnim samoglasnikom, Rupel določa s tipom v usta = viista. Zadnji določitvi se je uprl F. Jakopin v sestavku O v in џ v slovenski knjižni izreki, JiS 1955/56, str. 183: »/D/anes nekako neradi izgovorimo vu, v o, kudar gre za zvezo s predlogom, npr. duj mi v usta, poglej mu v obraz in pd.« Natančneje bi bilo treba reči, du se v takih primerih v realizira v dvoglasniški varianti џ po zgledu, ko se naslanja na predhodni izglasni samoglasnik. Prednost naslanjanja nazaj daje J. Topori- šič (Alternativni soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika, JiS 1958/59, str. 205) : »Pravila blagoglasja nam narekujejo različico m za vokalnim izglas-jem: bo vdrl, že v mraku, je vstal.« Z razvezavo m je mišljeno, da se ne realizira samoglasnik и; dejansko se v posamoglasniškein položaju m (naj bo zveneč ali nezveneč) avtomatično zamenja z џ. — Da ima predlog d predsamoglasniško izgovorno varianto y, je vedel že Škrabec. — Podrobneje o variantah fonema d v Glasoslovju. 29. Varianti ro in cu sta bili izločeni iz kodifikacije norme slovenskega knjižnega izgovora v obdobju po Ramovševem Konzonantizmu (1924, str. 129); Ramovš pozna »labialni zaokroženi spirant [V] ali ц pred zvenečimi konzonanti na začetku zloga« in »nezveneči konzonantični ц [lij pred nezvenečim konzonan-tom na začetku zloga, kar je običajno za hitri govor«. Proti izločitvi teh dveh neposamoglasniško-nepredsamoglasniških variant fonema /o/ je protestiral J. Toporišič (Sistemske premene soglasnikov v knjižnem govoru, JiS 1957/58, str. 72—73). SP 1962 teh variant spet ne omenja, zato ju Toporišič ponovno obravnava v kritiki Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962, JiS 1962, str. 175. Seveda jih navaja tudi v SKJ 1, 1965, str. 116, 117, 132. 30. K predlogu v v izgovoru џ tudi pred samoglasnikom prim, zgoraj pod 28 pri Jakopinu; posplošitev y-ja sploh pred samoglasnikom je prinesel SP 1962, str. 25, točka 6 a. Stališče J. Toporišiča (Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962, JiS 1962, 173): »Za predlog v ni treba nikakih posebnih pravil. Izgovarja se kakor vsak vzglasni o, in če sprejmemo nov pravopisov predlog, po analogiji kot џ celo pred vokalom.« 31. Raba velikih in malih črk: Novost nasproti SP 1962, str. 33—38, je na splošno v tem, da se poglavje raba samih velikih črk obravnava na isti hierarhični ravni kot velika začetnica, na posebnih mestih pa sta v istem rangu obdelani tudi mala začetnica in raba samih malih črk (česar v starem pravopisu sploh ni). Prim. J. Toporišič, SKJ 1, 1965, str. 101 (pogl. Same male črke) in 100 (Male črke). Za vse dele rabe črk so značilne tudi precejšnje razširitve problematike. 32. Same velike črke: Tu je sedaj na enem mestu zbrana problematika, ki je bila v SP 1962 obravnavana na str. 33 kot uvodni odstavek poglavja O rabi velikih in malih črk, ter na str. 90—91 pod naslovom Kratice. Nova je določitev v obrazcih, tabelah«, odpadla pa je omejitev »Z roko pišemo«. 33. Prehod na navadno pisavo prvotno kratičnih občnoimenskih poimenovanj tu prvič v pravopisnih pravilih. 34. V SP 1962 krajšave (tam imenovane kratice) tipa НЮ, MLO, FAO ali AFZ nimajo določenega oblikoslovnega statusa, saj se implicitno kot nove besede obravnavajo le kratice tipa Avnoj ali Unicef (str. 90 oziroma 91). Tu so tudi te besede obravnavane kot samostalniki (akronimi), katerih sklanjatev urejajo slovenski oblikoslovni zakoni: imena na nenaglašeni -a gredo v 1. ž. sklanj., vsa druga načeloma v 1. moško, v ničto žensko pa eventualno le tista ženskega spola, ki se ne končujejo na -a, kar je pa redko. V SP 1962 je nasprotje med akronimi, pisanimi s samimi velikimi črkami, in tistimi, ki so se pisno poenostavili v navadne besede: tako zahteva pri AVNOJ/UN1CEF proti pri Aonoju/Unicefu. Sedaj se lahko piše AVNOJ-a ali AVNOJA, pa tudi INA INE ali UNESCO UNESCA. Tudi izrecno prepovedano sklanjanje v SP 1962 črkovalno branih akronimov (tip AFZ — po pomoti je v SP 1962 zašel med te primere tudi FAO \fao\ je mogoče po vzorcu AFŽ, AFZ-ja oz. ZSSR ZSSR-a. kar je tako, kot se normalno govori. 35. Velika začetnica se po tem predlogu piše v naslednjih primerih: i. na začetku povedi, 2. sredi povedi za dvopičjem (in sicer ko gre za začetek dobesednega navedka premega govora ali za posamezne večje naštevalne enote (to je na novo uzakonjeno) in na začetku povedi v okviru kake druge povedi), 3. na začetku lastnih imen. 4. na začetku izrazov spoštovanja. 5. na začetku svojilnih pridevnikov iz lastnih imen in izrazov spoštovanja. V SP 1962 sta bili le dve kategoriji istega ranga: prve besede v stavku (str. 33) in lastna imena (str. 34); druga problematika je tam potaknjena na raznih mestih: naša točka 2 v Pomni poglavja Prve besede v stavku (str. 33), vendar samo začetek dobesednega premega govora za dvopičjem; svojilni pridevniki od osebnih lastnih imen pri Osebnih lastnih imenih (str. 35); problematika iz naše točke 4 je deloma obravnavana na str. 35 (Človek. Umetnik), pisava z veliko tipa Ti/Vi/Vaš/Tvoj sploh ni obdelana. 36. Kategorija registrirana pri J. Toporišiču (Popravljena slovenska slovnica, JiS 1965, str. 211): »Zdi se mi, da bi z veliko smeli pisati tudi začetke samostojnih stavkov za dvopičjem, tj. stavkov, ki ne kažejo sintaktične odvisnosti od stavka pred dvopičjem, torej ne samo kot sedaj, za dvopičjem, če mu sledi premi govor.« 37. Lastna imena: Obširneje izdelan splošni teoretični pristop, nato pa so lastna imena obdelana tako: A — imena oseb in drugih bitij (V SP 1962, str. 34 samo imena oseb). В — zemljepisna imena, C — stvarna lastna imena. 38. Tu so v splošni uvod k vprašanju lastnih imen pritegnjena t. i. okrajšana lastna imena (Barje — Ljubljansko barje) ter nadomestna poimenovanju (Otok — Velika Britanija. Maršal — maršal Tito) — terminološki predlog J. Toporišiča; v SP 1962 ta problematika ni obravnavana. 39. Imena oseb in drugih bitij: Kakor že opozorjeno v pripombi 37, je to razširjen naslov v primeri s SP 1962, str. 34. kjer so imena živali obravnavana le v uvodu k Lastnim imenom. Siceršnje razlike do SP 1962: < SP 1962 1. osebno in družinsko ime 2. psevdonim 5. prilastek 4. veroslovna in poosebljena bitja 5. osebe po narodnosti, državljanstvu ali kruju 6. svojilni pridev. iz lust, imen Novi predlog 1. osebe 2. veroslovna in bajeslovna bitju 3. poosebljenu bitju 4. pripadniki narodnosti in držav, ter prebivalci naselij, pokrajin, celin, planetov 5. živali V novem predlogu so pri osebnih imenih registrirani tudi tipi, ki jih v SI* 1962 ni (ali ni na tem mestu): dve imeni ob enem priimku (Lucijan Marija (Šker-janej) ; ženski zloženi priimki {Breda Tekavec, roj. Požar); Up Preskar Borisa Jelko) ; seznamski zapis (Pipa», dr. Marko ali Urbančič. Ivan) ipd. Novo je tudi opozorilo nu enodclnu enobesedna imenu tipu Valjliun. Psevdonimna imena (v raznih oblikah, npr. Tito. Prežiliov Voranc (oboje je že v SP 1962) pa tudi Josip Вгог-Tiio oz. Looro Kuhar-Prežiliov Voranc) so postavljena med posebnosti; med posebnostmi se vodijo še t. i. lastnoimenski stalni pridevki (npr. Dušan (Silni)), med posebnimi pridevki k imenu in priimku pa se navaja tip Stane Suhadolc, Dulgo (po domače) Kovačev. Kot docela nova kategorija so med posebnostmi registrirana tudi enodelna večbesedna imena tipa Orlovo pero, Velika noga. Pod Pomni so na enem mestu zbrani primeri, ki bi jih kdo — kot stalne spremljevalce imen — utegnil pisati z veliko, a jih, ker ne gre za lastnoimenska poimenovanja, pišemo z malo. Novosti v tem delu so še: registracija tipa Lacko bači, določitev lastnega imena z vrstnim občnoimenskim pridevnikom (koroški Slovenec proti Zahodni Nemec: z veliko začetnico, če gre za izpeljanko iz uradnega ali neuradnega lastnega imena), med konverzijami iz lastnih imen pa se navaja tudi silvester v pomenu 'zadnji dan v letu' (tako se pišejo z malo začetnico vsi prazniki oz. izraziti dnevi, npr. božič, dan JLA ipd.). 40. Da ne bi bilo enačenja neenakega, so v tem predlogu poosebljena bitja ločena od veroslovnih, veroslovnim pa so pridružena bajeslovna. Novost je, da so izrecno registrirana tudi sinonimna poimenovanja teh bitij, npr. Devica = Marija. 41. Novosti te točke so poleg že omenjenega v točki 39 določila o imenih vseh prebivalcev določene zemljepisno-upravne enote (npr. Slovenci 'slovenski narod/ ljudstvo'); prav tako nova je registracija simbolnih in zaničevalnih poimenovanj tipa Janez 'Kranjec/Slovenec' in določitev velike začetnice sestavljenk z ne-: Neslovenec, Neljubljančan. Lastnoimenska oz. nelastnoiinenska pomenska pod-stava nekaterih glasovno istovetnih izrazov se kaže v pisavi npr. Fric 'Nemec' proti fric 'nemški vojuk', Francoz 'prebivalec Francije' proti francoz 'ključ', Anglež 'prebivalec Anglije' proti anglež 'študent anglistike'. 42. Zemljepisna imena: Novost je v razširjenem inventarju zemljepisnih lastnoimenskih pojavov. Tako se že v uvodu izrecno navajajo predeli krajev, ceste, trgi, države, vzpetine (splošnejši izraz od gor), doline, nižine, polja, ledine, puščave, jame, otoki, polotoki, nebesna telesa, ozvezdja. Kot zemljepisna imena se obravnavajo tudi imena posameznih poslopij in drugih objektov lastno-imenskega značaja (npr. Nebotičnik, Zale, Križanke). Uvedena je tipološka tipizacija na eno- in večbesedna imena, iz zemljepisnih imen so izločena v posebno skupino večbesedna imena naselij, druga skupina pa so nenaselbinska zemljepisna imena. Pri prvih se vse, torej tudi nezačetne sestavine pišejo z veliko (izjema predlogi in izrazi za naselja), pri drugih se ohranja stara dvojnost: ne-prva sestavina se piše z malo, če je občno, toda z veliko začetnico, če je lastno ime. Pri predložnih imenih (ne samo zemljepisnih) je novost, da se piše z veliko začetnico tudi prva sestavina po predlogu, vendar vse sestavine le pri naselbinskih imenih, pri nenaselbinskih pa le, če so sama lastna imena. 43. Po pravilu o pisavi krajevnih imen v SP 1962 se je pri večbesednem imenu naselja, če je sestavljeno iz določilnega pridevnika in občnega imena, pisal drugi del praviloma z malo začetnico. Ker pogosto ni jasno, ali je ime treba imeti za občno ali ne (npr. Bistrica, Tabor itd.), je v SP 1962 določenih 41 samostalnikov. ki se kot drugi del večbesednega imena naselja vedno pišejo z malo. Kadar pa določilni pridevnik (naštetih jih je 11) ločuje bližnje naselje enakega imena, ima samostalnik veliko začetnico, čeprav je občno ime (enako se obravnavajo tudi primeri z določilnim svojilnim pridevnikom po bližnjem kraju), vendarle pa malo, če je v skupini posebej naštetih 41 samostalnikov (Medvedje brdo : Veliko Brdo oz. lahko tudi Veliko brdo, če ni v bližini še Malega, toda Kranjska gora in Mala gora ne glede na to. če je v bližini tudi Velika ali ne, ter Blejska Dobrava, toda Bloška polica). Poleg tega so bile še izjeme (Skofja Loka. Rimske Toplice itd.). To pravilo je bilo preveč komplicirano. Praktično si je bilo treba zapomniti za vsak kruj posebej, kako se piše. Tudi če si je kdo zapomnil 41 samostalnikov in 11 pridevnikov, si namreč še vedno ni mogel pri številnih drugih samostalnikih dosti pomagati, ker navadno ni vedel, ali je v bližini naselje z istim samostalnikom v drugem delu. prav tako ni vedel, ali je ime občno ali ne (bi-strica je npr. v SSKJ. v SP pa le Bistrica ipd.). Zaradi težav pri pisavi z veliko začetnico in še zaradi drugih problemov pri zemljepisnih imenih se je Geografsko društvo Slovenije oktobra 1970 obrnilo na Inštitut za slovenski jezik SAZU, da bi skupno pretresli pravopisna vprašanja pri rabi zemljepisnih imen. Ustanovljene so bile 4 komisije (člani: A. Ba-jec, S. Ilešič, V. Kleinenčič, J. Medved, D. Meze. J. Moder, R. Savnik, Z. Šifrer. A. Zorn in na začetku tudi F. Bezlaj). Komisije so v letu 1971 imele nekuj sestankov in pripruvile več poročil. Glede pisave zemljepisnih imen je sprva S. Ilešič predlagal, da bi se vse sestavine dosledno pisale z veliko začetnico. Predlog je bil istoveten s svoječasnim predlogom J. Tominška v Planinskem vestniku in v Ljubljanskem zvonu 1910, 19 si., kar je bilo izvedeno tudi nu Zemljevidu slovenskega ozemlja, ki gu je izdula Slovenska matica 1921, iu v Svetličevem Kazalu krajev, Ljubljuna 1922 (ni pa točno, kar se je v polemikah nekujkrat ome-njalo, da je to izpeljano v Krajevnem leksikonu Dravske banovine 1937). Proti temu llešičevem predlogu je že v teh razpravuh nastal odpor. A. Bajec je nato predlagal, naj bi se pisava z veliko začetnico uvedla samo pri pisavi krajevnih imen, kur je bil tudi predlog Pravopisne komisije zu SP 1962, ki gu je objavil v Slov. por. 29. 12. 1957 M. Rupel, vendar v SP 1962 ni obveljal, ker potem ta pravopis verjetno pod vplivom člankov J. Modra v JiS 1957/58, 379. in I,. Vazzuzu v JiS 1958/59, 89—91, ni bistveno spreminjal osnove iz SP 1950, umpuk je njegovo pravilo, ki se luhko zelo subjektivno razlaga, v glavnem skušul predvsem precizirati in šel le malenkostno proti veliki začetnici (po izidu SP 1962 pa se je znova tudi B. Urbančič, JiS 1964. 106. nugibul k mnenju, du bi bilo treba čim dosledneje uvesti veliko začetnico pri drugem delu krujevnega imena). Bajčev predlog pa ni nušel podpore pri S. Ilešiču, ki je nato svoj prvotni predlog umuknil in predlugul, du bi se pri vseh sestavljenih imenih pisula z veliko začetnico samo prva sestavina, vse drugo pu z mulo. ruzčn onih besed, ki so v današnjem živem jeziku samo lastna imenu (torej Noua gorica, Skofja loka). Tu predlog je podprl tudi J. Moder (prim, njegovo mnenje v prej omenjenem člunku; tuko stališče je zustopul tudi J. Toporišič v JiS 1965, 212). Ker tudi pri tem predlogu v praksi ni mogoče ugotoviti, kuteru imena so samo lastna, in bi z njim ne bil dosežen cilj enostavnosti, je na posvetu interne komisije za pravopis pri Slovarju slovenskega knjižnega jeziku, ki jo je A. Bajec obvestil o teh razpravah, J. Rigler A. Bajcu predlugul, nuj komisiji pri Geografskem društvu predloži nuslednji predlog: krajevna imena nuj se pišejo v vseh sestu-vinah z veliko začetnico razen predlogov (voznikov) in besed, katerih pomen je naseljen kraj {nas, mesto, trg, naselje: selo se mu je zdelo problematično, ker se kot občno ime rabi le narečno), kudur nastopajo kot neprvu sestavina (razen če je prva sestavina samo predlog — torej Na Vasi); ta sistem bi bilo možno paralelno razširiti še na druga zemljepisna imena. Do neke mere je vas. mesto in trg obravnaval na poseben način že Vazzaz v svojem predlogu (v prej omenjenem članku), ki je sicer dovolj kompliciran, saj pravilo obsega eno stran v petitu in teži bolj k mali začetnici. Riglerjev predlog je predstavljal kompromis med željumi po popolni enostavnosti in dosedanjo nuvajenostjo. med odporom do velikih črk pri občnih in malih pri lastnih imenih. Z njim bi bila dosežena skoraj maksimalna enostavnost z zmernim odstotkom popravkov in z zelo majhnim številom upadljivih sprememb. A. Bajec je nato v svojem poročilu o pisavi krajevnih imen omenil tu predlog kot variantno možnost. 10. decembra 1971 je bil na Oddelku za geografijo FF organiziran širši strokovni posvet, ki se ga je udeležilo IS jezikoslovcev in geografov. Tu se je večina zavzemala za t. i. drugi llešičev predlog, del za Riglerjev, manjšina je zagovarjala pisavo vseh sestavin z veliko. Nato je bil 21. januarju 1972 sklican javni posvet, na katerem so bili obravnavani prejšnji predlogi, S. Ilešič pa je predložil še novo možnost, da bi pisali vse neprve sestavine brez izjeme z malo začetnico, ne glede na njihov pomen (npr. Novo celje). Tu predlog je bil enak predlogu I,. Pintarja v l.Z 1910. 736: nakazal pa je to možnost tudi J. Moder v prej omenjenem članku. Tudi na tem posvetu ni bilo doseženo soglasje. Zato sta Slavistično društvo in Geografsko društvo ustanovili šestčlansko komisijo, ki je pripravila poročilo za drugi javni posvet. Slavistično društvo je pooblastilo pred tem imenovano predsedstvo Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko pri SAZU (A. Bajec. J. Rigler. J. Toporišič), da ga zastopa v skupni komisiji. Toda soglasje tudi v predsedstvu Komisije zu pravopis, pravorečje in gramatiko ni bilo doseženo, zato je bilo 9. maja (dopis datiran 10.) 1972 sklenjeno, da se pride ponovno pred javnost z obema vuriantuma. ki sta omenjeni že v prvem Bajčevem poročilu. Nu drugem javnem posvetu. 50. maja 1972. so se udeleženci odločili za prej omenjeni Riglerjev predlog (ob enem vzdržanem glasu). Pozneje je imel pomisleke glede te rešitve še Dušan Čop (ki pa se mu zdi vendarle dosti bolj realen kot pisava vseh sestavin z veliko) v PiC 1972. št. 9/10. str. 587—590. Zateka se v krajevno rabo po vzorcu I.evčevega SP (str. 85). čemur so se poznejši pravopisi začeli odmikati. ker to zahteva, da si zapomnimo za \suko ime posebej, kako se piše oz. kako ga domačini uporabljajo (ali gremo vsakokrat pogledat v priročnik, ki ga za to predlaga D. Čop), kar je prekomplicirano — in prav zato, da bi se temu izognili, so bili vsi poskusi reform po Levcu. Po koncu posvetovanj je o rezultatih in delomu o poteku debut poročal v Naših razgledih 24. novembra in 8. decembru 1972 Ivan Gams. Novo načelo pisave krajevnih imen je sprejelu nato tudi Pravopisna komisija v ta predlog /a novi SP (z razliko, da ne bi izločevali, kot je bilo sprva predvideno, mno-žinskih oblik — torej tudi Urina sela). uveljavili pa so ga tudi že uredniki Kru-jevnega leksikona Slovenije v 5. zvezku. 44. 1'ri predložnih lastnih imenih je SP 1962 (v smislu Modrovih predlogov \ JiS 1957/58, 580) v osnovni obliki pisal predlog z veliko, občno ime pa z malo začetnico: v skladenjskih zvezah, ko predlog ni pripadal imenu, pa je z veliko pisul prvotno občno ime. npr.: To je ulica Na bregu. Ta lokal se imenuje Pod skalco : Stanuje na Bregu. Prihaja z Brega. Bili smo pod Skalco (o Podskalci). Pisava Na Bregu. Pod Skalco je enostavnejša, saj se identične sestavine takega lastnega imena pišejo zmeraj enako, ne pa enkrat z malo. drugič z veliko začetnico. Tudi ta sprememba je bila sprejeta na prej omenjenih posvetovanjih pri Geografskem društvu. 45. SP 1962 je zašel verjetno zlasti pod vplivom članka F. Tomšiča Za pravice male začetnice. JiS 1955 56. 114—6. in njegove pripombe ob članku J. Si-frerja v JiS 1956/57, 238—9. v katerem Sifrer hoče ločiti podjetja (z veliko) in ustanove (en tip z malo), preveč v malo začetnico. Proti temu so bili pomisleki že po izidu SP 1962 (prim. npr. В. Urbančič, JiS 1964. 106: J. Toporišič. JiS 1965. 212—3: tudi po Toporišičevem SKJ 1. 1965. 98. se pišejo predmetna lastna imena z veliko vseeno, ali gre za podjetje, organizacijo, tovarno, šolo). Po tem predlogu se pišejo z veliko začetnico naslovi vseh besedil (po SI' 1962 samo literarnih), npr. tudi Zakon o pokojninskem zavarovanju ipd., voju-ških enot, npr. Pohorski bataljon; z veliko začetnico se pišejo tudi imena vseh podjetij, ustanov in organov (po SP 1962 z veliko le naslovi podjetij, ki nimajo v naslovu vrstnega določila z imenom kraja, npr. TriglaDska tiskarna : tobačna tonama Ljubljana; SP 1962 je tudi priporočal pisavo z malo za oblastvene in upravne organe, šole, inštitute, zdravstvene ustanove itd.). Novi sta tudi točki 4 (v SP 1962 le težko najdljiv zgled ladja Galeb) in 5 ter opozorilo, da se kot občna imena pišejo z malo začetnico homonimni izrazi tipa fiat, olioeti. morava, ko pomenijo izdelke (v SP 1962 le pri osebnih imenih). 46. To je novost, temelji pa v občutku zu lastnoimenskost takih poimenovanj kljub drugačnemu izročilu v slovenskem pravopisju. Doslej se je to pisalo le z mulo začetnico. 47. Postavljeno med pravila po primeru v slovarju SP 1962. str. 425: Slovenska matica = Matica. 48. Postavljeno med pravila po rabi in po SP 1950. str. 117. 49. Novo določilo po dejanski rabi. 50. Podrobneje kategorizirana so stvarna imena, ki bi jih bil kdo pripravljen imeti za lastna, pa niso. V SP 1962, str. 59 so vsa navedena v eni točki, sedaj jih je 6: iz te skupine so seveda izločena stvarna imena, ki so lastna. Za kritiko tega odstavka prim. J. Toporišič. Popravljena slovenska slovnica. JiS 1965, str. 212—2П: pri večbesednih stvarnih poimenovanjih predlaga pisavo / malo začetnico, ko gre zu vrste pojavov; med take šteje tudi imena organov tipa univerzitetna uprava ali delavski svet, imena praznikov, odlikovanj, vojaških enot tipa 1. bataljon... 51. Pisava z mulo začetnico za praznike je posplošena tudi nu tip jurjevo in silvester: z veliko ostaneta še tipa Prešernov dan in na Jožefa. Smer razvoju proti mali začetnici je ruzvidnu od l.evcu (prazniki sploh z veliko), preko Brezniku 1920 (že precej z malo), SP 1935. SP 1950 (tam npr. še Duliovo. Jurjevo) in SP 1962, po katerem se praznični dnevi pišejo z malo (str. 39). npr. praznik dela, dan mladosti, velika noč (494). toda z veliko, če gre zu pridevnik nu -ov i/, imenu, npr. Jurjevo. Gregorjevo, Silvestrovo (str. 35), vendur nekoliko nedosledno duliovo (str. 217) od sv. Duh (str. 217). Pisavo jurjevo. gregorjevo je predlugul J. Toporišič v JiS 1965. 212. 52. Zdravila piše z malo sicer tudi SP 1962 v slovarskem delu. vendar nima o tem v pravilih posebnega določila. Nekateri poskušajo uveljaviti pisavo z veliko začetnico, vendar gre tu zu vrstna imena, ki jih pišemo redno z malo (izjema so le imena pripadnikov narodnosti in držav ter prebivalcev naselij itd., ki jih pri nas obravnavamo kot lastna). Za pisavo z malo začetnico se potegujeta tudi M. Karlin. JiS 1955/56, 278 (razen na receptih), ki mu pritrjuje tudi tedanje uredništvo JiS. in J. Toporišič. JiS 1969. št. 5. platnice. 53. Izrazi spoštovanja: Kot že rečeno, so obravnavani kot samostojna kategorija, v njej pa so zbrane dogovorne rabe velike začetnice besed dvojega tipa: besed, ki naj bi izražale prisotnost optimalnih značilnosti poimenovanega |M>-java (Človek. Umetnik), ter izrazov, za katerimi si lahko mislimo izpuščeno lastno ime uglednika, npr. Magnificenca — magnificence Daniel Dokler. Ti/Vi ti vi, Tone Kralj. Maršal — maršal Tito ipd. Morda bi bilo celo kategorijo bolje imenovati nadomestno (lastno) poimenovanje za uglednika oz. ogovorje-nega. Zaimki se lahko pišejo tudi z malo zučetnico. Po SP 1950 so se pisali z veliko začetnico: 1. osebni in svojilni zaimki v pismih: Vi..., Ti..., Vaš, Tvoj; toda: zâte. nate.-, itd.: 2. občna imena, kadar se nanašajo na določenega dostojanstvenika ali ustanovo, pa ime izpustimo ali ga okrajšamo: ... Maršala (namesto maršala Tita)... Fronte (namesto: Osvobodilne fronte)... Ekscelenco (naslov za poslanike tujih držav). V SP 1962 se ta problem pri veliki začetnici več ne obravnava, s čimer je bila faktično določena mala začetnica (prim, tudi A. Bajec. JiS 1961/62. U). Ta predlog se precej vrača k SP 1950. le da daje več dubletnih možnosti in da prenaša veliko začetnico na začetek besede, ko se piše naslonska oblika skupaj s predlogom: Sate na Te (podobno kot tudi Л'eslovenec <- ne Slovenec) ipd. Logični podaljšek Tebe/Vas je Sebe. saj je povratni osebni zaimek le skladenjska zamenjava prvotnih osebnih zaimkov. Okrajšave, ki so v SP 1950 vključene v poglavje Spoštovanje, so v tem predlogu obravnavane na drugem mestu. Ta predlog se v precejšnji meri vrača k SP 1950 zato. ker določila SP 1962 v praksi v glavnem niso prodrla in ker to tudi bolj ustreza rabi pri drugih narodih. 54. Na nerodnost pisave z veliko pri pridevnikih na -ov iz lastnih imen pri rastlinskih vrstah pa tudi v zoologiji in medicini je opozoril Z. Dévidé. JiS 1956/57, 237. Prim, tudi J. Toporišič, JiS 1965. 212. Po SP 1962. str. 35 se svojilni pridevniki v rustlinskih imenih pišejo lahko tudi z malo (v slovarju izvedeno z malo pri starih kulturnih imenih, konkretno npr. marijini laski, salomonov pečat). V tem predlogu je to izvedeno dosledno z malo začetnico zu vse pridevnike, kadar ne označujejo svojine, ampak vrsto. /. veliko začetnico ostanejo pisani pridevniki na -ov iz lastnih imen le v frazeolo-gemih iz kulturne tematike tipu Ahilova peta in poimenovanja zakonov in teorij, npr. Pitagorov izrek. Einsteinova teorija. Precej v to smer je šel že SSKJ. Prim, glede tega še polemiko med J. Toporišičem iu J. Riglerjem v SR 1971. 73-4 in 461. 55. Takega poglavja doslej v naših pravopisih ni, ker se mala začetnica obravnava le pri kategorijah besed, ki bi jih bili — /.motoma — pripravljeni pisati z veliko začetnico. Zaradi tega so bile informacije o rabi male začetnice raztresene in se uporabniku niso mogle strniti v zaključeno podobo. Na enem mestu ima male začetnice (pod naslovom Male črke) obravnavane SKJ 1. 1965, str. 100—101. Sploh prvič pa so obdelane besedne vrste s stališča pisave njihove začetnice (Toporišičev predlog). — Naša pravopisna pravila bi bila gospodarnejša. ko bi se vse o mali začetnici bralo na tem enem mestu; dosedanji način obravnave narekuje praktični vidik, ki upošteva stopnjo jezikoslovne kulti-viranosti uporabnika našega pravopisa. 56. Takega poglavja v doslejšnjih pravopisih pri nas ni. je pa v SKJ 1. 1965, str. 101. Tam je obravnavano tudi besedilo, ki je brez vseh ločil, kar bi kazalo uvesti tudi v ta načrt. 57. Tega prepotrebnega poglavja v dosedanjih pravopisih ni. Z izrazom cifra kot poimenovanjem za enodelna znamenja posameznih števil je dosežena vzporednost z izrazom črka. ki jih tudi lahko povezujemo v večje zveze za izražanje morfemov, besed itd. Posebno branje cifrnih zvez (tip osemdeset deoet) po opozorilu J. Vidma rja. Se bo nadaljevalo. Jože Toporišič, Jakob Rigler Filozofska fakulteta v Ljubljani, SAZU Ljubljana « MARTINOVICEV KETTE Juraj Martinovie je s knjižno razpravo Poezija Dragotina Ketteja naredil nov in zanimiv poseg v eno izmed osrednjih območij slovenske literarnozgodo-vinske problematike.* Srečno naključje je. da se je izid njegovega dela ujel s stoletnico Kettejevega rojstva. Ni pa naključje, tla je to delo napisal prav Martinovie. II Ketteju se je odpravil potem, ko je dokončal obsežno knjigo o Prešernu (Apsurd in harmonija, Sarajevo 1973) in lok raziskovanja potegnil od slovenske klasične še v novo romantiko. Kettejeva poezija je tako smotrnost omogočala in jo s svojo močno vraščenostjo v tradicionalni romantizem tudi spodbujala. Nobeden izmed vodilnih pesnikov s preloma stoletja — niti Cankar niti Murn niti Zupančič — ni postavil tako zložnega mostu od stare k novi romantiki. kot je to storil Kette. Mislim, da glavne novosti in vrednosti Martinovičeve razprave o Kettejevi poeziji izhajajo dz dokaj razvite teoretske podlage njegovega opazovanja stvari. Prehod od bolj ali manj zunanjega zgodovinskega opazovanja in popisovanja pojavov, na kakršnega smo kljub nekaterih izjemam že kar navajeni, k opazovanju globljega sestava, ustroja in funkcioniranja pojavov so mu omogočili predvsem trije teoretski oz. urejevalni pogledi. Prvi izhaja iz predpostavke o možnosti dialektičnega nasprotja med »obliko« in »vsebino« literarnega dela. Ta operativna formula, preizkušena že ob Prešernu, je Martinoviču pomagala, da je v Kettejevem pesništvu močneje uzrl in izpostavil neko temeljno dvojnost: na eni strani »poezijo harmonične forme«, kamor sodijo njegovi soneti, na drugi pa »poezijo odprte strukture«, kamor uvršča pesmi nesonetne, odprte oziroma neharmonične oblike: harmonično obliko razlaga kot posledico prav nasprotne, disharmonične vsebine in notranjega konflikta, ki se odrešuje v formalni red; odprto obliko pa kot posledico notranje uravnovešenosti. Stopnja formalne harmonizacije naj bi pri Ketteju rasla hkruti s stopnjo vsebinske disharmonije; in narobe, z vsebinsko uravnovešenostjo ter mirom nuj bi se sproščala zunanja nevezanost in odprtost oblike. Gre za opazovalno formulo, ki je ob naši romantični poeziji brez dvoma uporabna, njen vidnejši slovenski začetnik je pozabljeni Avgust Žigon. v prenovljeni dialektiki pa se pojavlja tudi v novejšem prešernoslovju. Na nekoliko drugačen način, bolj intuitivno in mimogrede jo je uporabil že Oton Zupančič v Ljubljanskem zvonu 1900, ko je izza Kettejevega zunanjega reda zaslutil njegovo notranje nasprotje: »A pod tem mirom na površju — koliko gibanja v globini.« Seveda bi se tako gledanje, spremenjeno v raziskovalno metodo, lahko prevesilo v abstraktno in sivo doktrino, če ne bi ostulo gibljivo, odprto in pripravljeno na odstopanju, kadar to zahteva drugačnost pesniškega gradiva samega. Pokaže se namreč, pri Ketteju še mnogo bolj kot pri Prešernu, da se harmonična oblika lahko ujame tudi s harmonično vsebino in disharmonična vsebina z odprto obliko. Spomnimo se samo na Kettejeve humorne sonete ali na pošastno razglašenost oblikovno »odprtih« Melanholičnih misli. Martinovie je dovolj uvideven do pesniškega gradiva in zadosti gibljiv, du se ne pusti ujeti v vabljivo izhodiščno shemo. Uporabljuti jo zna sistemski razlagi v prid in gra- * Juraj Martinooič, Poezija Dragotina Ketteja. Poslovenil Prune Drolc. Raz-pruve in eseji 20. Slovenska mutica, Ljubljana 1976, strani 251. divu ne v škodo. Tudi zgodovinskih in osebnih razlik med pojavi teoretsko enake vrste ne prezre. Tako na primer opaža, da je Prešernovo harmoniziranje oblike mnogo strožje kot Kettejevo, in išče razloge v miselni različnosti obeh romantikov, predvsem v Prešernovi večji eksistencialni izpostavljenosti, ki ni imela v zaledju težnje k metafizičnemu redu. kot je opazna pri Ketteju. Med pomisleki, ki bi se dali postaviti nasproti metodi razpolavljanja Kettejeve poezije v omenjena dva temeljno različna ustroja, se mi zdi omembe vreden samo eden: kako bi razložili dejstvo, da znotraj obeh nasprotujočih si struktur obstaja nekaj bistveno skupnega, namreč urejena in osredinjena. potemtakem harmonična kompozicija tematskih oz. povednih enot? Ta je opazna v oblikovno zaprtih in odprtih besedilih. Drugi teoretski pogled, s katerim Martinovič prestopa monografsko opis-nost, je naravnan čez meje Kettejeve poezije in meri v globlje in širše literarno zaledje. Gre za upoštevanje nekaterih že pred Kettejem obstoječih tipoloških značilnosti naše poezije, ki so po svoje določale tudi njen nadaljnji razvoj. Posebej velja to za obdobje prve romantike, ko se je na Slovenskem poezija sploh šele konstituirala kot poezija, in sicer v dveh izrazitih modelih: v Prešernovem »klasičnem« (močno sonetnem) in Jenkovem folklornem«, odprtem modelu. To temeljno dvojnost, seveda na novi zgodovinski, miselni in slogovni ravnini, odkriva Martinovič tudi pri Ketteju, kar mu omogoča, da poleg vsega individualnega v njegovem pesništvu zazna tudi »globljo logiko« slovenske poezije in njenih razvojnih teženj, započetih že ob konstituiranju pri Prešernu in Jenku. Tudi pri uporabljanju tega teorema ne podlega togemu mehanizmu. Kettejev sonetno harmonični red podvrže dokaj strogemu opazovanju. Poleg že znanih znakov pesnikovega osvobajanja sonetnega ustroja ugotavlja še vrsto novih, na primer uvajanje pogovornosti, prozaizacije ali celo folklorizacije, kar je v utrjeno predstavo soneta vnašalo močna nasprotja in obrate. Na tem problemskem območju bi bilo dobro raziskati vsaj še dva pojava: postopen prehod metaforičnih figur v gramatične figure in pu parodistične inverzije soneta. Manj izrazito, vendar še zmeraj dovolj opazno je tudi Martinovičevo novo preverjanje Kettejevega drugega, se pravi »folklornega modela. Mislim, da bi bila potrebnu temeljita revizija Prijateljevih pogledov na razifierje slovenske novoromantične poezije do ljudskega pesništva, in Martinovič je storil nekaj koristnih korakov v to smer. Napačno bi namreč bilo enostransko, poenačevalno gledanje na folkloro znotraj naše nove romantike. Pomembne so tudi subjektivne novosti in nasprotja, ki so jih Kette, Murn ali Zupančič vnašali v »folklorno poetiko« uli njene sestavine. Ce bi ljudsko pesništvo in njegove"vzorce samo posnemali ali se z njimi naivno identificirali, bi te pesmi ne mogle ostuti opazne, njihova učinkovitost in umetniškost izhaja iz živega navzkrižja kolektivne in osebne poetike. Martinovič opaža ta pojav in našteva vrsto subjektivnih intelek-tualizmov in psihologizmov, ki delujejo znotraj Kettejeve »folklore«. Šele ti omogočajo, da prihaja do tako imenovane »odprte strukture«. Dokler bi se pesnik gibal zgolj znotraj folklorne tipizacije in njene kolektivne »cenzure« (Bo-gatirev — Jakobson), bi bila to lahko le še bolj zaprta struktura, kot je sonet. Toda zdi se. da je Martinovič tu prispel na nekoliko nezanesljiva tla. Napravil je nekaj zanimivih korakov, ni pa se mogel odločiti za pot počez in do konca. Najbrž je to tudi dobro. Razmejevanje Kettejeve osebne od folklorne poetike bi zahtevalo nove priprave in poseben študij. Tretje teoretsko izhodišče, ki je Martinoviču omogočalo urejevalne posege v pesniško gradivo, najdemo v njegovem vrednostnem opredeljevanju. To opredeljevanje je najbolj razvidno iz temeljnega vprašanja, ki ga postavlja nad tradicionalno literarno zgodovino: ali je Kette res umetniško najmočnejši v svojih sonetnih ciklih in še posebej v sklepnem ciklu Moj Bog... ali v onih delih, v katerih je izraziteje prisoten konflikt, a harmonija samo slutnja? Vprašanje postavlja tako, da z njim daje že tudi odgovor. In odgovor je tak. da umetniško središče prestavlja od cikla Moj Bog na drugi konec Kettejeve poezije. Postopek do neke mere utemeljuje tudi z znano pesnikovo korespondenčno izjavo o samem sebi: »... sem personificirano protislovje.« Podobne samooznake bi lahko našli tudi pri Murnu, Cankarju ali Zupančiču in pri nobenem jih ni mogoče šteti za nekaj, kar ne bi imelo zveze z njihovim življenjskim in umetniškim nazorom. Na kratko, Martinovie se odloča za estetiko notranje napetosti, za estetiko konflikta, ki ostaja odporna tudi v vrtincu najbolj novodobnih spoznanj. O tej njegovi opredelitvi ne morem razsojati, ker mi je preblizu, zanimiveje bi o njej lahko sodil kdo tretji. Praktična uporaba navedenih treh dobro izbranih teoretskih pogledov pri razlaganju pesmi seveda ni zmeraj enako uspešna ali enako prepričljiva. Obstajajo interpretacije, ki so zelo dobre in močno presegajo dosedanje stanje stvari. Take so na primer interpretacije Pijanca ali Melanholičnih misli ali pesmi Na Krki. Pomisleke pa utegnejo vzbuditi nekatera mesta v razlagi Laokoonta ali cikla Adrija pa tudi ciklu Moj Bog. Prav tako bo težko pritegniti mnenju, da bi se bil Kette prav s pesmijo Na trgu najbolj približal poetiki novega roman-tizma. Gre vendar zu besedilo, ki je zelo močno vezano na starejšo romantiko in, kot kažejo novejše raziskave, nuravnost na Hebrejske melodije Lermontovu. Potrebna bi bila sploh nekoliko strožju »diferencialna diagnostika« časovnih stilov. Pri Kettejevem simbolizmu je povedanega marsikaj zanimivega in zanesljivega, čeprav gre predvsem za razlago z idejne strani in v zvezi z novoroman-tičnim panteizmom. Razmeroma najmanj trdna je razlagu impresionizmu, ki ga Martinovie nekoliko preveč enostransko veže nu harmonično podobo svetu. Toda pustimo drobnoglednost ob struni in za dela. ki bojo po njeni meri in jih bo nu Slovenskem še nu pretek. Tisto, kar je pri Martinoviču ceniti, je bister, širok in podjeten zamah v središče problemov. Med tuke zamahe, vendar že bolj nu robu stvuri, spudu naposled tudi njegov poskus nove periodizacije slovenske nove romuntike. Podvomil je nud znano šolsko letnico 1896 pa tudi nad mnogo bolj resno letnico 1899 z izidom Cankarjeve Erotike in Zupančičeve Ca&e opojnosti. Odloča se drugače: Pruvo »novo romantiko« /.učenja z izidom Kettejevih Poezij leta 1900. medtem ko obdobje 1896 do 1899 šteje zu obdobje moderne in naturalizmu«. Poezijam pripisuje »vidno prelomnico« v razvoju slovenske poezije, vendar prelomnico lake vrste, da se v njej razkriva bolj zaključek kot začetek nečesa. Kot vse dosedanje periodizacije imu tudi Murtinovi-čevu nekaj domiselnih in tehtnih razlogov. Vendar se dû bruti brez ruzbur-jenja. Zanimivost in vzneinirljivost Murtinoviceve razprave o Ketteju je drugje, ne na robu, temveč v središču stvari. Boris Paternu Filozofska fukultetu. Ljubljana STRATYGRAFIA SLOWIANSKICH NAZW MIE JSCOWYCH S. ROSPONDA* Avtor pričujočih dveh knjig je že pred več kot štirimi desetletji razmišljal o slovanskem onomastičnem atlasu; tudi pozneje se je k temu vprašanju vračal, saj ga je znanstvena obdelava južnoslovanskega in poljskega toponomastičnega gradiva sama usmerjala h kartografskim upodobitvam razširjenosti posameznih slovanskih toponimičnih formantov. Organizacijsko podporo so dobile ideje o slovanskem onomastičnem atlasu (SOA) na IV. mednarodnem slavističnem kongresu v Moskvi, ko je bila ustanovljena komisija za slovansko ononiastiko in pri njej še posebej podkomisija za SOA. Z namenom, da bi se slovanski imeno-slovci dogovorili za skupne metodološke osnove in uskladili raziskave v različnih slovanskih onomastičnih središčih, je bilo od takrat sklicanih več onomastičnih problemskih konferenc (Krakov, Berlin. Leipzig, Praga — Liblice, Nitra, Vroc-lav, Skopje, Prešov). Na teh konferencah se je pokazalo, da slovansko jezikovno ozemlje onomastično ni enakomerno raziskano, da uiti sodobno niti zgodovinsko imensko gradivo še ni v celoti zbrano in da manjkajo posebno pri vzhodnih in južnih Slovanih še nekatera nujna preddela. Glede na usmerjenost in raziskovalno zmogljivost posameznih središč je bilo na konferenci v Vroclavu (1971) sklenjeno, da prevzame kartografsko obdelavo t. i. toponimičnih mikrotipov praška onomastična delavnica, ki jo vodi VI. Smi-lauer, in obdelavo besedotvornih makrotipov St. Rospond s sodelavci v Vroclavu in Opolu, medtem ko naj bi atlas antroponimičnih tvorb izdelal V. Blanâr v Bratislavi. Razumljivo je, da ostanejo ob tem še zmeraj nujne naloge: priprava regionalnih onomastičnih atlasov oziroma atlasov za posamezne slovanske jezike. Rospondovi knjigi o stratigrafiji slovanskih krajevnih imen pomenita približno polovico načrta, ki ga namerava avtor izpeljati: tako zajema prva knjiga makrotipe slovanskih patronimičnih krajevnih imen s formantom -itjo, druga pa makrotipe na -bsk-, -ьп-; v načrtovanem tretjem delu bodo obdelani tipi na -jb, -ооъ, -ooa, -ovo, -тъ, -ina, -ino in v četrtem toponimične tvorbe na -ье-, -ca, -ik-, -ištej-isko, -jane. Vse štiri knjige naj bi imele skupno tudi okrog 200 zemljevidov. ' Avtor se je pri sestavljanju »poskusnega toponomastičnega atlasa« lahko oprl na svoje dolgoletne onomastične izkušnje in na konkretne rezultate svojih raziskav, ki jih je začel objavljati v začetku tridesetih let; tako je njegova monografija Poludniomo-slomianskie nazmy miejscome z sufiksem -itj- (1937) temelj za širšo slovansko stratigrafsko obdelavo islega formanta in njegova druga monografija Storoianskie nazmy miejscome z sufiksem -bsk- (1969) podlaga za prvi del druge knjige o strutigrafiji slovanskih krajevnih imen. V drugem delu se nuslanju (za zahodne in vzhodne Slovane) predvsem na raziskave H. Borka. V prvi knjigi Stratigrafije obravnava St. Rospond patronimična krajevnu imena s formantom -itjo; gradivo in zemljevide je razdelil na dve ločeno prikazani časovni obdobji: prvo (starejše) končuje z letom 1200, zato je po grudivu skromnejše od drugegu, ki obsega zgodovinsko gradivo od 13. stol. naprej in današnji ustrezni imenski fond. Ob gradivu so za prvo obdobje izdelani zna- * Pr6bny atlas onomustyczny. Polska akademia nauk, Komitet jçzykoznaw-stwa.Vroclav — Varšava — Krakov — Gdansk. Prva knjiga (1974) — 240 str. + 14 zemljevidov; druga knjiga (1976) — 212 str. + 42 zemljevidov. kovni zemljevidi in za novejši čas izometrični (po okrajih) z upoštevanjem frekvenčnega razpona. Današnje (in zgodovinsko) slovansko ozemlje je razdelil na tale območja: 1. Zahodno Lehitsko in Lužice (gre za področje NDR in kraje ob gornji Maini, FNR); 2. Poljska in Pomorjansko: 3. Češka z Moravsko ter Slovaško in Panonijo (deloma sta zadnji dve pokrajini obravnavani na posebnem zemljevidu); 4. Vzhodni Slovani; 5. Južni Slovani (z Albanijo in Grčijo). Takšna razdelitev slovanskega ozemlja je najbrž praktična, vendar ne daje objektivne predstave o celoti; če upošteva avtor nemško ozemlje s slovanskimi toponimi na severu, bi ga moral v enaki meri tudi na jugu (Avstrija), pa čeprav tu morda ni najti (ali samo redko) patronimičnih krajevnih imen na -itjo. Podobno bi moral na jugovzhodu razen Grčije in Albanije vključiti tudi Romunijo ne glede na to, ali je tam slovanski imenski fond ustrezno raziskan. Vprašanje je tudi, ali smemo Panonijo v celoti obravnavati pri Slovaški, če seveda ni takšna delitev samo praktične narave. Očitno je, da vsaj za južnoslovansko ozemlje gradivo do leta 1200 še ne pokaže prave podobe o produktivnosti formanta -itjo v krajevnih imenih, saj je ves centralni del še »prazen«, čeprav poznejše obdobje pokaže, du je prav tu bila zibelka produktivnosti tegu tipu toponimov (-iči, -ič). Bolje je stunje pri-kuzuno za zahodno Lehitsko, Poljsko in Češko z Moravsko, pač zaradi dveh dejstev: ker je ohranjenih več starejših zapisov kot na Balkanu in ker je fond iz-črpneje zbran. Slovensko gradivo za prvo obdobje obsega 11 imen( od skupno 50 južnoslovanskih). ki jih je Rospond obravnaval že leta 1937 (Dobriniči, Gorice. Kotariči. Kriv-itji. Mohliče, Pbsovitji, Strpiče. Tupaliče, Vadiče. Zoritji). O nekaterih lahko dvomimo, ali so res patronimični (Gorice), za Strpiče pa avtor pravilno sluti, da je F. Kosova (Gradivo 4, 72) rekonstrukcija zapisa apud Stu-taren precej nezanesljiva; ni razumljivo, zakaj je avtor kraj Tupaliče označil s križcem (ko da imena danes ni več) in še z opombo, da ga je težko lokalizi-rati, ko gu na str. 217 vendar pravilno navaja v kranjskem okraju. V drugem delu knjige (čas od 1200 do danes) prikazuje avtor po enakem zaporedju na izometričnih zemljevidih stopnjo pogostnosti patronimičnih krajevnih imen na -itjo. Z različnimi znaki v črni in rdeči barvi je označenih sedem gostotnih stopenj: 1—2 toponima v okraju, 3—6, 7—20. 21—30. 31—40. 41—50. nad 51; največjo gostoto imen tega tipa je dosegel okraj Goradže v BiH s številom 301. Na posameznih zemljevidih se v zelo čisti obliki pokažejo tista območja, ki so dosegla visoko pogostnost, kur priča o veliki produktivnosti tega imenskega tipa v Malopoljski, Velikopoljski in Šleziji (kraji na -ice), na osrednjem Češkem in še posebno v Bosni, Hercegovini in Črni gori; iz teh pokrajin se je putroniinično poimenovanje krujev v čusu velikih selitev pred Turki razširilo predvsem proti zahodu in severu (kraji nu -ici, -ič; v Sloveniji na -ič, -iče; v delu Makedonije, v Albaniji, Grčiji in Bolgariji na -ište/-išta). Razmeromu precejšnjo pogostnost dosežejo krajevna imena na -ič tudi na belorusko-ukrajin-skem mejnem področju ob reki Pripet. Zadnji trije zemljevidi prikazujejo celotno slovansko ozemlje s sintetično podano produktivnostjo tipov na -itjo (dva zemljevida) in slovanske etnonime, ki se končujejo nu tu formant. Če si nadrobneje ogledamo slovensko gradivo, ki ga je Rospond črpal iz imeniku krujev v Jugosluviji (Imenik mesta. Pregled snih mesta i opština, narodnih odbora, srezoDa i pošta и Jugoslaviji, Beograd 1956), opazimo, da se gibljejo okraji v frekvenčnem razponu od 3 — 6 (Mursku Sobota. Gorica, Trbovlje) in od 7 — 20 (Celje, Kočevje. Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor. Novo mesto, Ptuj). Ne glede na to. da seznam imen iz tega viru ne more biti popoln (prim. Hajnšek-Novak, Onomastica Jugoslavica II, 200—216), moramo ob nekaterih podvomiti o njihovem patronimičnem izvoru. Najbolj očitna sta primera Podgrič (Gorica) in 7.agrič (Ljubljana), ki sta tvorjena od sam. grič, ki nastopa v Sloveniji enajstkrat tudi kot toponim (prim, primka Gričar. Gričnik), enako kot imena Podgora. Podbreg. Podbrdo. Podklanec ipd. ter Z agora, Zabrdo. Zabrib. Zaboršt itd. Sam. grič pozna tudi sh. (s -č, ne č!) in albanščina; etimološko je še precej nejasen (prim. Ber-neker SEW 352, Skok ERHSJ 1616 in BezlajESSJ I 176-7). O patronimičnosti ne moremo misliti tudi pri krajevnih imenih Zlebič in Dolič (deminutive od žleb. dol): prav tako je po nastanku demin. krajevno ime llmeljčič (Novo mesto. 218). ki ga avtor napačno navaja kot Uneljčič (prim. M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije. SAZU, 1975. 192-3: Vas, ki se od 14. stol. dalje imenuje »muli Hmeljnik« ali »llmeljčič«... ze wenigem Hophenbach (1359), klein Hopfenbach (1425). Napačno je zapisan tudi kraj Prosenjakovci (pri Rospondu Prosenjakooiâi. MS, str. 216). ki v pravilni obliki ne spada med krajevna imena tipa -itjo. Precejšnja nerodnost je tudi v tem. da uvtor veliko slovenskih krajev na -ič piše z -ič (l.ukežiči. 216. Zupančiči. 217, Godešič, 217. idr.). Med drobne pomanjkljivosti lahko štejemo menjavanje kratic Ko in Rosp za citirano avtorjevo knjigo iz letu 1957 (prim. str. 21. 47, 48. 217 in dr.), moti tudi dvojna oznaka npr. ob mestu Pri-zren (kot Ser — Serbiju in kot Mac = Makedonija, str. 218, 258). čeprav gre v prvem primeru za srbska kr. imena, v drugem pa zu makedonska. V drugi knjigi obravnava Rospond dva po vlogi precej enakovredna pridevniška formante -bskъ in -ьпъ, ki stu ustverile močne plasti slovanskih krajevnih imen v vseh treh spolih {-bsko. -bska; -ьпо. -bna). Razvrstitev gradivo in spremljajočih zemljevidov je podobne kot v prvi knjigi, razlika je le v tem, da je zdaj avtor premaknil časovno zarezo od konca 12. na konec 13. stoletja, ne da bi to spremembo kaj globlje utemeljeval. Obravnevo formanta -ыкъ (-bsko, -bska) zavzema za starejše (do 14. stol.) in novejše obdobje 68 strani v knjigi in 18 zemljevidov; od tega je pet znakovnih zemljevidov za prvo obdobje po posameznih slovanskih jezikovnih regijah, šest izometričnih ze novejše obdobje in dva sintetična zemljevidu za celotno slovansko ozemlje; dodatno je na petih zemljevidih prikezeno še: 194 večjih krojev ne -sk v ZSSR. produktivnost in neproduktivnost splošnoslovenskih imen na -bsk-, distribucija splošnoslovenskih imen na -hskъ. -bsko. -bska. poljsko noreč-nu razvrstitev imen na -sk. -sko v 12. in 13. stol., poljska narečna razvrstitev imen no -sk. -sko v 14. — 16. stol. Območje s krajevnimi imeni na -sk, -sko, -ska se niso izoblikovala samo v odvisnosti od spola spremljajočega samostalnika (npr. grod, selo. ipd.), отрок se je že suhstuntivironi pridevniški toponim no -sk- po spolu izenačil s prevladujočim tipom, teko de so nastala razmeroma čistu področja s krajevnimi imeni na -sk. na -sko in na -ska. Imenu ne -sk so prevladala nu zahodnem Lehitskem (NOR), ne Pomorjunskem, nu poljskem Jugu in Vzhodu in pri vzhodnih Slovenih; izraziti območji imen ne -sko ste osrednjo Poljsko in Češka z Moravsko; pri južnih Slovanih sicer tudi prevludujejo kru-jevna imena na -sko, vendar imajo precejšen delež tudi imena na -ska. Najmočnejšo produktivnost je dosegel imenski tip nu -sk pri vzhodnih Slovanih, kjer tudi v današnjem času (umetno) poimenujejo naselja in mesta z imeni nu -sk (npr. Komsotnol'sk. I.eninsk, Magnitogorsk. Krasnoarmejsk, Oktjabrsk. itd.). V obdobju do konca 15. stoletja je številčno z imeni na -sk- najbolje zastopana Poljska (143), pri vzhodnih Slovanih vidneje izstopa območje med Luckom in Pinskom (Pripet!), območje Kijeva in Černigova, južna Belorusija in pas južno od Moskve (Tula, Rjazan). Na ozemlju današnje NDR so vidnejša jedra krajevnih imen na -sk- med Leipzigom in Hallejem, v kotu med Labo in Saalo ter vzhodno od Magdeburga. Češka in Moravska preinoreta v tem času samo 24 imen tega tipa, medtem ko jih je pri južnih Slovanih registriranih komaj še 16, na zemljevidu pa je označenih le 12; od tega ima Slovenija 5 točk, Srbija 5 in Makedonija 4, medtem ko za vsa druga področja avtor še ni imel na razpolago gradiva. Tri točke (od petih) v Sloveniji so zemljepisno precej nerodno zarisane: tako leži nekdanja Poljska (današnja Poljskava) na Koroškem v Avstriji, Ubelj-sko je z Notranjskega premaknjeno pod Ljubljano, Sorska Dobrava pa je iz kota med Savo in Soro prestavljena na Jesenice. Čas od 14. stol. dalje je predstavljen na izometričnih zemljevidih; najmanjšo gostoto izkazujejo tvorbe imen tipa -sk- na zahodnem Lehitskem in v Lužicah; na Poljskem je isti tip dosegel največjo gostoto v poznanjskem okraju, medtem ko na Češkoslovaškem pada gostota imen na -sko od zahoda proti vzhodu, tako da je na Slovaškem komaj še kakšen primer v tem in onem okraju. Pri južnih Slovanih navaja avtor (samo v knjigi) za Bolgarijo sicer številna imena na -sko (Armenskoto, Arnautskoto, Ajvaškoto, Ungarskoto itd.), vendar jih imenuje to-poniinično-apelativne tipe, zato jih tudi na zemljevidu ne označuje. Za Slovenijo je avtor upošteval dopolnila (Hajnšek-Novak, OJ II — 200—216) samo deloma. ui namreč sprejel imen zaselkov. Opazno gostoto je dosegel imenski tip na -sk- v celjskem okraju (17), kar je največ na južnoslovanskem ozemlju. V drugem delu, ki je obsežnejši od prvega, razvršča avtor pridevniške toponimične izpeljanke na -ъпъ, -Ьпо, -ъпа (tip Plzen, Vrbno, Lesna ipd.). Medtem ko je za zahodne in vzhodne Slovane bilo uvtorju na voljo staro in današnje imensko gradivo, se omejuje pri južnih Slovanih samo na sodobne imenske vire. Zato tudi za obdobje do konca 13. stol. za južnoslovansko področje manjka ustrezni zemljevid. Čeprav sta formanta -ьп- in -sk- v marsičem vzporedna, je vendar krajevnih imen moškega spola na -n v primerjavi z množico imen na -sk skrajno majhno število; glavnino za obe obdobji tvorijo imena na -no, za njimi so imena na -na, -ne. Zahodno Lehitsko in Lužice premorejo za prvo obdobje 241 imen na -no (redka so na -n, -na). Poljska in Pomorjanska jih imata 343 (v glavnem na -no), Češka, Moravska, Slovaška in Panonija skupno 118 (tu prevladujejo krajevna imena na -na) z dvema očitnima jedroma; v osrednji Češki in osrednji Slovaški; nu južnem Madžarskem srečamo toponim Pinna (1. 1261). Pri vzhodnih Slovanih je v starejšem obdobju znan samo tip na -ъпъ in -na (z nekaj izjemami), skupno pa je zabeleženih 41 krajevnih imen tega tipa, razvrščena so največ okrog Kijeva in Černigova. Če pregledamo zemljevide za novejše 'jbdobje te imenske plasti, dobimo takšnole podobo: v zahodnem Lehitskem dusežejo krajevna imena s formantom -ьп- gostoto med 7—20 med Leipzigom in Dresdenom, deloma tudi južno od Rostocku. Poljska izkuzuje gostoto do 20 in čez skoruj nu celotnem ozemlju, tunjšc plusti tegu iinenju so samo v Gornji in Dolnji Šleziji, na Pomorjanskein in v severovzhodnih območjih. Zelo očitna je po gostoti razlika med Češko in Moravsko, kjer pade frekvenca ponekod celo do 1. Med slovenskimi okraji ima spet največjo gostoto krajevnih imen na -no Celje (36), za njim je Ljubljana (16). Trbovlje (16), Gorica, Kranj. Maribor (14). Novo mesto (12), Koper (6), Ptuj (4), Kočevje (2). Toda na žalost se je v seznam imen na -n- prikradlo tudi nekaj napak. Kraj Graben, ki ga avtor navaja za kočevski okraj, je seveda nem. Graben in nima z imeni tega tipa nič opraviti; seveda ne spada v ta sklop imen Gmajna, ki je izposojenka iz nem. in nastopa tudi kot apelativ (nem. Gemeinde), in tudi Turn in Podturn ne sodita sem, saj sta prav tako po izvoru iz nem. Turni. Ti spodrsljaji pač pričajo, da ne moremo formantov ločevati popolnoma mehanično od podstave, ne da bi pri tem pomislili na njen izvor in pomen. Včasih moti tudi kakšna tiskarska napaka, ki pa lahko pri analizah povzroči težave, npr. Iška je podana kot Ička (str. 56) ; nerodno je tudi, če je postavljen koprski okraj na Hrvaško (str. 178), ipd. Seveda tu ni mesto, da bi dopolnjevali seznam slovenskih krajevnih imen na -n-, ki jih je neprimerno več, kot jih je avtor registriral; s tem bi se tudi premaknila lestvica gostote precej navzgor (npr. po Krajevnem leksikonu LRS, 1954: Močna (Maribor), Otemna (Celje), Ovseno (Krško), Poučeno (Laško), llite-no (Bloke), Grušena (Mar.). Drino (Trojane), Poddobeno (Kranj), Kokošne (Moravče) itd. Na koncu lahko zapišemo, da je avtor opravil v marsičem pionirsko delo. ki bo dokazalo svojo lingvistično vrednost zlasti takrat, ko bodo podobno predstavljena še druga onomastična dejstva. Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani FRAZEOLOGI JA V SLOVENSKO-SRBSKOHRVATSKEM SLOVAR JU Kot toliko drugih velikih dosežkov našega novejšega jezikoslovja tudi nova, dopolnjena izdaja Slovensko-srbskohrvaškega slovarja treh avtorjev1 še ni bila deležna pozornosti strokovnjakov. Nihče je še ni ocenil. Mordu je razlog za to tudi oster, polemičen odgovor enega od avtorjev2 na pripombe poročevalcev o prvi izdaji.3 lil vendar je to knjiga, ki zasluži, da si jo temeljiteje ogledamo in o njej povemo svoje mnenje. Tu prispevek nuj opravi vsaj drobec te dolžnosti: pokaže naj, kako slovar obravnava frazeologeme ter kako so rešena nekatera vprašanja frazeologije v dvojezičnih slovarjih. Ce sodimo po predgovorih ter pojasnilih in navodilih za ralïo (strani III— XXX11I), posveča slovar frazeologiji veliko pozornost. Pogosto srečamo izraze kot so »fraza«, »frazeologiju«, »frazeološki primer«, »frazeološka zveza«, fra-zeološka kombinacija«. Vendar, če si natančneje ogledamo njihovo rabo, bomo 1 Dr. Stanko Skerlj, dr. Radomi" Aleksič. dr. Vido Latkovič. Slooensko-srb-skohroatski slovar, druga, popravljena izduju. Prosveta - D/S, Beograd—Ljubljana /1975/. 2 Stanko Škerlj, Ob »Slovensko-srbskohrvatskem slovarju« /1964/, /Nekaj odgovora njegovim kritikom/, JiS XI/1966, št. 5, str. 162—166. 3 Janko Jurančič, Pomembno in težko pričakovano slovarsko delo, JiS X/1965, št.l, str. 26—29; Janez Gradišnik. Težko pričakovana knjiga, NRuzgl. X11I/1964, št. 20, str. 389. ugotovili, da so rabljeni bodisi nedosledno, bodisi v pomenu, ki ni vsakdanji. Tako mu pomeni beseda »fraza« zdaj »reklo, rečenica«, kot je to pojasnjeno v oklepaju (stran XXIX), drugič pa (na isti strani) »formulo«. Kaj si pod tem predstavlja, razberemo iz primera, ki ga navaja takoj za tem: »koji se odnosi na ...«. Gre torej za prosto besedno zvezo, ki nima nič frazeološkega. Da je slovarju ta pomen bližji, kaže tudi raba besede »frazeologija«. Pomeni mu katerokoli besedno zvezo, s katero ponazarja pomen posameznim leksemom, ne glede na to, ali je ta zveza prosta ali frazeološka (strani XXX, XXXII). To je mogoče videti tudi v slovarskem delu. Tako pravi na strani 764 »za frazeologiju v.[idi] upanje 3.«, kjer pa med navedenimi besednimi zvezami ne najdemo niti ene frazeološke. Kaže, da se avtorji frazeologemov kot posebne enote jezika niso zavedali. Zato tudi niso označeni v slovarju. To v veliki meri otežuje iskanje takih enot, saj so brez reda in sistema razpršene med ilustrativnim gradivom ob posameznih besedah. Pri iskanju frazeologemov si včasih lahko pomagamo s kvalifikatorjem »fig.«, okrajšavo za »v prenesenem pomenu«. Vendar imajo isti kvalifikator tudi posamezni leksemi, ki jih je mogoče rabiti v prenesenem pomenu izučiti, regljati, zajec. Omejiti se je torej treba le na besedne zveze, ki imajo omenjeni kvalifikator. Toda tudi to ne pomaga vedno. S »fig.« so označene tudi besedne zveze, ki niso frazeološke. ampak jih je mogoče kako drugače rabiti v prenesenem pomenu (zagozda krulia. zaplata snega, jeza ga je zanesla, zahvaliti se za kaj, zajemati znanje iz knjig). Težava je tudi v tem, da so iste besedne zveze enkrat označene, drugič pa ne. Ni jasno, zakaj ima zveza krokodilove solze na strani 632 oznako »fig.«, na strani 151 pa ne, ali zakaj je otresati jezik nad kom enkrat mogoče rabiti v prenesenem pomenu (stran 321), drugič pa ne (stran 111). Ko končno le najdemo posamezne frazeološke enote, ugotovimo, da slovar v mnogih primerih ni rešil enega od osnovnih vprašanj leksikografije, vprašanje slovarske oblike frazeologemov, to je oblike, v kateri naj bo enota predstavljena v slovarju. Za glagolske frazeologeme bi to nedvomno moral biti nedoločnik. Tako bi namesto pili bomo likof bilo bolje »piti likof«, ali namesto zdrobim te v sončni prah »zdrobiti koga v sončni prah' in namesto ne grem na limanice »iti na limanice«. V tesni zvezi s slovarsko obliko je tudi meja frazeologema. Treba je natančno ugotoviti tisti najmanjši obseg, ki še vedno ima svoj frazeološki pomen. Nepotrebno je navajati za vsako malenkost je ogenj v strehi, zadostovalo bi že »ogenj v strehi« ali namesto moral je ugrizniti v kislo jabolko »ugrizniti v kislo ju bolko«. Se eno načelno vprašanje bi moral slovar rešiti: vprašanje variant. Mnogi frazeologeini imajo celo vrsto variant. Vseh prav gotovo ni mogoče vključiti v slovur našega tipa in obsega. Vanj sodijo predvsem tiste variante, ki so bolj razširjene, bolj splošno v rabi. Tako je na primer varianta »vrniti šilo za ognjilo* bolj razširjeno kot »dati šilo za ognjilo«. Prva je v kartoteki SSKJ pri SAZU zapisana sedemkrat, druga le enkrat. In vendar srečamo v slovarju le drugo, prve pu ne. Takih primerov je še več (krepelce metati pod noge: »metati komu polenu pod noge«, babja jesen: »babje leto«, imeti koga na vrvi: »imeti koga na vajetih«). Kaže, da je pri izbiri variante odločala komponenta, ki šteje v višjo stilno plast (sama usta so ga: biti koga sam gobec«, komu pod srajco lezti: »komu v rit lesti«). Med vprašanji, ki zadevajo frazeologijo v dvojezičnih slovarjih, je nedvomno prvo, kakšen je obseg slovenske frazeologije v našem slovarju. Ali je zastopana v zadostni meri, ali so predstavljeni najpomembnejši in najbolj rabljeni frazeolo-gemi? Zanesljiveje bo mogoče odgovoriti na to vprašanje šele potem, ko bo slovenska frazeologija zadosti preučena ali vsaj zbrana. Glede tega. kateri frazeolo-gemi so predstavljeni, je nekaj problemov. Menim, da nekatere od njih v slovarju ne bi smeli pogrešati. In če za nekatere še lahko sklepamo, da jih bo uporabnik. ki pozna srbohrvaščino, še znal sam razrešiti («delati račun brez krčmarja«, knjižni molj«, »imeti strica«, »posuti se s pepelom«), pa tega prav gotovo ne moremo trditi za celo vrsto drugih (»biti čez les«, »biti za luno«, »čez plot skakati«, »biti zbit kot turška fana«, »pokrita rihta«). In vendar nobenega od navedenih frazeologemov ni najti v slovarju. Po drugi strani pa je v slovarju precej frazeologemov, ki jih ni bilo mogoče najti v nobenem do sedaj objavljenem slovarju. Še več. nekatere smo zaman iskali celo v kartoteki SSKJ pri SAZU (laže kakor bi tikve sadil, komu pod srajco lest i). Drugo vprašanje, ki bi ga moral rešiti vsak dvojezični slovar, je, kako predstaviti frazeologein v jeziku, v katerega prevajamo. Osnovno pravilo je. da je treba frazeologeme prevajati z adekvatnimi frazeologemi. Ostali načini: proste besedne zveze, razlage, opisi so manj zaželeni in jih uporabljamo le. če ni mogoče najti ustreznega frazeologema. Izogibali naj bi se tudi enobe-sednih razlag. Popolnoma pa je nepotrebno in celo škodljivo dobesedno prevajati posamezne komponente frazeologema. Kako je naš slovar ustregel tem zahtevam? Zdi se. da slovar ni imel nobenega določenega sistema pri prevajanju frazeologemov. V večini primerov je res našel za slovenski fruzeologem adekvatnega v srbohrvaščini (peto kolo biti: biti deveta rupa na svirali«, Indija Koro-mandija: »zemlja Dembelija«, meni nič tebi nič: »ni pet ni šest«, suh kot poper: suv ko burnt«). Zal pa je pri mnogih primerih namesto lepega ekvivalenta, ki ga srbohrvaščina ima. navedena le prosta besedna zveza (reoen kot cerknena miš: »puki siromak« namesto »siromašan kao crkveni miš«, vreči puško v koruzo: »pobječi iz borbe ili s posla« namesto baciti koplje u trnje«.). V drugih primerih slovar frazeologeme najprej ruzloži in šele potem da ekvivalent (dobili košarico »biti odbijen naročito: kao prosac) dobiti korpu«. Prevajanje z eno besedo je tudi dokaj pogosto (leskova mast: batine«, nu kol obesiti: »ostaviti vinski brut: »ispičutura. ispičaša«). To je toliko bolj škoda, kei» vsi navedeni primeri imajo frazeološke ekvivalente (»leskova mast«, »obesiti o klin«, »mokri brat«). Pruv gotovo pu je najhuje, ko se slovur loti prevujunju posameznih komponent. Tako je frazeologein koklju nuj gu brcne! predstavil kot »kvočka da gu udari nogoml (ublaženo za: djavo da ga nosil)« ali Blažeo žegen z »blagoslov sv. Vlaha, (fig.): Lijek koji niti koristi niti škodi«. Med nupakami, ki pa so bolj ali munj tehnične nuruve, je treba omeniti neenotnost pri razlagah. Čeravno je v navodilih za rabo rečeno, da »... pri frazah (reklih, rečenicah), ki jih uporabnik ne bo našel pod eno besedo, iz katerih je fraza sestavljena, naj pogleda še pod drugo«, so marsikdaj isti fruzeolo-gemi navedeni pod večimi gesli. Iz ekonomskih ozirov bi morda kazulo take primere raje opremiti s kazalkami. Če pa to ni bilo storjeno, bi bilo treba poskrbeti, du bi isti frazeologemi dobili iste razlage. Tako je ravnati s čim kot svinja z mehom pod geslom meh razložen kot »svinjski/grubo postupiti z nečim«, pod svinja pa kot »postupati s nečim kao svinja s torbom«. Pobrati šila in kopita je na primer razložen pod vsako od komponent drugače. Pod pobrati »pokupiti prnje i tornjati se«, pod šilo »pokupiti se, nestati« in pod kopito »pokupiti svoje stvari i otiči«. Večina navedenih šibkosti izvira iz osnovne hibe slovarja, da avtorji ne upoštevajo frazeologemov kot enote jezika. Vendar, če vemo, da je frazeologija kot panoga jezikoslovja še novost in da se je razmahnila šele v zadnjih petnajstih letih, torej ko je osnovni koncept slovarja že zdavnaj bil izdelan, se temu ne smemo čuditi. Zato pripombe, ki sem jih navedel v sestavku, nimajo in ne morejo imeti namena, kakorkoli zmanjšati vrednost našega slovarja. Služijo naj le kot povod za razmišljanje bodočim sestavljalcem dvojezičnih slovarjev. Matej Kode Gimnazija v Celju SLOVENISTIČNI DELI ANNELIES LÄGREID Slovenistično delo A. Lägreid obsega 2 knjigi (Hieronymus Megiser: Slove-nisch-Deutsch-Lateinisches Wörterbuch — 1967. 200 str. + 188 str. faksimila in Die russischen Lehnwörter im Slovenischen — 1973. 154 strani) ter nekaj recenzij (Abhandlungen über die slovenische Reformation — Südost-Forschungen 1968, 365—369; Die Freisinger Denkmäler — Anzeiger fsIPh, 1970, 179—181; Studia Slovenica Mouacensia — Südost-Forschungen 1971, 403—405). Poleg tega je njen prevod v nemščino prispevka Jožeta Stabeja Die alten Wahlfahrten der Slowenen an den Rhein (Zeitschrift des Aachener Geschichtsvereines, 1967, 97 do 160). V nadaljnjem podajam le poročilo o obeh knjigah. Megiser obsega v prvem delu Predgovor (str. V—XIX), Seznam literature in okrajšav (XX—XXII), Meg. slovar (173 str.) ter Dodatek (175—200); na koncu je še posnetek Meg. slovarja i/. 1. 1592. V Predgovoru so najprej na kratko podani tisti podatki iz Megiserjevega življenja, ki delajo razumljivo dejstvo, da je stuttgartski Nemec sestavil slovenski slovur. nato pa sledi splošna predstavitev slovarja (naslov, obseg, vsebina); pri tem se podrobneje govori le o verjetnosti, da bi bil Meg. za predlogo neki la-tinsko-nemški slovar (ni pa povedano, kateri), opozorjeno je tudi na to, da Meg. včasih daje slovenske ustreznike za latinska in ne nemška poimenovanja. Sledi pregled dosedanjega razpravljanja o Megiserjevem slovarju (obravnavanci so zlasti Breznik — Razprave III, 1926 — in Vrtovčeva — Slov. jezik 1940), na koncu pu je govor o jeziku Dictionarja, in sicer v tem smislu, da slovar odseva predvsem Trubarjev jezik, ne pa morda Kreljevega; podrobneje se govori še o prevzetih besedah. Na kratko je obravnavana tudi druga izpričana izdaja iz I. 1744, za konce pu je na 2 straneh prikazana podoba in narava avtoričine izdaje tega delu. Tu je povedano, da je avtorica Meg. predlogo spremenila tako. da je nu prvo mesto postavila slovenske izraze (v sodobni pisni zborni obliki) in jim dostavila sodobne nemške prevode po Pleteršniku, kolikor pa to ni šlo. po Pohlinu, Gutsmannu ali Murku (v oklepaju pa citira iz Meg. po zaporedju slov., nem., lat., medtem ko so italijanski ustrezniki izpuščeni). V Uvodu je še omemba, da se pri iz nemščine prevzetih besedah v slovarju opozarja na Stried-ter-Tempsovo, poleg tega pa se nadaljnja usoda leksemov zasleduje še po slovarju Pohl., Mur., Cigal., Plet. in SP 1962, tu in tam še drugih avtorjev. Za ves uvod — izvzet je le njegov zadnji del — se lahko reče, da je izvleček iz dosedanje slovenske literature o tem slovarju (tu mislimo na Breznika, Vrtovčevo in zlasti na J. Stabeja); iz članka J. Stabeja so vsi konkretni zgodovinski podatki, kolikor niso bili znani že prej. V tem je torej avtorica praktično docela odvisna od slovenističnih izsledkov drugih. Če že takoj na začetku pravi, da je bil Meg. slovar »bisher nur wenig beachtet und noch nie gründlich untersucht oder systematisch ausgewertet« (str. VI), in če na drugem mestu ob Breznikove besede iz 1. 1926, češ da slovenskih slovarjev doslej ni še nihče ocenil po njihovi notranji vrednosti, dostavlja svoj »daran hat sich bis heute nichts geändert« (VIII), moramo reči, da po avtoričini zaslugi stanje tudi z njeno izdajo ni nič izboljšano. Nemogoče se je npr. tudi strinjati s stavkom, kot je »Me-giser wurde als Lexikograph bisher kaum gewürdigt«, in tudi pri njej je izostala »eine eingehende Untersuchung über dieses Wörterbuch« (IX). V zvezi z Uvodom lahko avtorici štejemo v dobro predvsem to, da je izpričala poznanje ustrezne literature o obravnavani problematiki, le da reprodukcijo relevantnih mest iz nje motijo nepotrebne digresije in precejšnja neosredinje-nost razpravljanja sploh. (V seznamu literature pogrešamo glede na obravnavo krškega kapucinskega rkp. slovarja navedbo Breznikove razprave Kastelčev la-tinsko-slovenski slovar (S J 1938, 55—62.) Glavna vrednost knjige je torej Slovar sam. Avtorica je verjetno storila prav, da je geslom dala sodobno zborno pisno obliko. V posameznih geselskih člankih avtorica poleg že omenjenih slovarjev opozarja še na jezikoslovno literaturo o tem in onem, npr. na Ramovša, Bajca, Kneževiča, Bern. EW in še na tega in onega. Škoda je, da potrditev ne navaju za vse enote iz Dalmatinovega Registra in Bohoričeve Slovnice (avtoričino opravičilo, da sta ji bila »oba vira na razpolago šele, ko je bil rokopis že v tisku« (IX), je razumeti pač tako. da ji niso bili na razpolago Stubejevi izpiski iz teh dveh del, saj ne Bohoričeva slovnica ne Dalmatinova Biblija nista resno težko dostopni). S slovarskim delom smo lahko zadovoljni, čeprav bi podrobnejša kritika odkrila tudi kake pomanjkljivosti, kakor npr.: berkceug (prav berkcojg), bjert (prav birt); manjka beseda jaz za jest, včasih kazalke vodijo v prazno (prim. le-ta s. sub ta, tam pa ni podatka); tu in tam je tudi kaka tiskovna napaka, prim, geslo proščenje. Na SAZU sicer obstoji podrobnejša kurtoteka, kažoča tudi besede Megiser-jevegu slovarju v nadaljnjem življenju tako v slovarjih kot (deloma) v literu-turi; vendar gre Lügreidovi zasluga, da je dala konkreten zgled za izdajo slovenskega zgodovinskega slovarja in še pobudo, du bi se takega dela lotili Slovenci. (Res je pozneje izšel še slovar Bohoričeve slovnice izpod roke J. Stabeja, ki je v marsičem močno prisoten tudi v obravnavanem Megiserju.) Druga slovenistična knjiga Lägreidove ima preveč pretenciozen naslov: dejansko namreč v njej ne gre za to, kur pravi nuslov (Die russischen Lehnwörter im Slovenischen), ne za to. kar pove omejevalni podnaslov (Die in der er- sten Hälfte des 19. Jahrhunderts übernommenen Wörter«), Dejansko gre za besede, ki so kot ruske zaznamovane v Vodnikovem in Murkovem slovarju. Te besede so v srednjem delu knjige (str. 67—112) izpisane za vsakega avtorja posebej po abecednem redu, nato je po možnosti za vsako najden ruski slovarski vir (navadno Heym), zatem pa se zasleduje usoda teh besed v slovenskem slovarstvu (Mur., Cig., Plet.) in ugotavlja njihova prisotnost ali odsotnost v sodobnem knjižnem jeziku. V posameznih geselskih člankih so opozorila še na etimologijo ali na besedotvorne značilnosti. Te pripombe razodevajo informirano, zlasti pa pridno roko. Na koncu abecednega seznama pogrešamo kako strnjevalno razpravljanje o zadevni problematiki (tako npr. ni niti poročila o tem, da je od Vodnika prevzetih čez 90 besed v slovenščini danes ohranjenih le še 30, od Murkovih 94 pa 53, obojega skupaj kakih 5/9; dobro bi bilo strnjeno prikazati tudi glasovno-morfemske prilagoditve prvotnih ruskih besed slovenščini). Pri ohranjenih prevzetih besedah iz Murka bi bilo treba v večji meri stilne kvalifikacije. Avtorici se le redko zgodi, da napravi kaj narobe: prim, zamenjavo besed stih in stik na str. 121; podust je verjetno stara slovenska beseda — na Mo-stecu pudoest; seveda ni zakona, ki bi s pred 1 spreminjal v z (str. 96), kljub Bajcu; slap ni le pogostejši od vodopada. reče se znamenje, ne znamenje ipd. Da bi vsaj deloma upravičila naslov svoje knjige, je avtorica v Dodatku (113—124) zasledovala usodo okrog 50 prevzetih besed v literaturi 19. stol. Verjetno bi bilo smiselneje, te pripombe pridružiti kar informacijam v slovarskih člankih. Od kod avtorici ti podatki, ni povedano. Na koncu knjige sledi Seznam krajšav in Seznam literature ter Besedni register. Med literaturo bi gotovo bilo treba navesti še kakšno delo, v katerem je mogoče najti informacije, kakršne nam avtorica daje v nepotrebno razvlečenem Uvodu (str. 9—57). Ta Uvod je (zlasti od str. 18 dalje) smiseln samo kot predstavitev najvažnejših dejstev iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika nemškemu bralcu, ki zaradi neznanja slovenščine ne more seči po izvirnejših obvestilih. Podrobneje sta prikazana le Vodnikov in Murkov slovar. V bistvu je torej ves ta obširni uvod nepotreben balast, ki praktično nič ne prispeva h glavnemu delu knjige (kljub drugačnemu zatrjevanju avtorice). Avtorici služi v glavnem za to, da deli slovenskemu jezikoslovju lekcije, ki bi jih bilo bolje obrniti proti samemu sebi: tako npr. ni res, da nimamo nobenega narečnega slovarja (str. 9); neustrezno je označena vrednost Breznikovega raziskovanja slovarjev (10); tudi o zgodovini knjižnega jezika je vendarle že več prikazanega tudi v strnjeni obliki, kot bi rada verjela avtorica (prim. npr. SKJ 1-4, JP H); da bi bil Kolarič »ein kritischer Sprachwissenschaftler«, zveni zelo neprepričljivo in krivično za res kritično slovensko jezikoslovje ipd. Slovenska kulturno-in literarnozgodovinska znanost gotovo izpodbijata avtoričino trditev, da svoj predmet za čas, ko se je uresničeval v okviru stare avstrijske oz. avstro-ogrske države, prikazujeta »enostransko, tako da je resnične razmere mogoče spoznati le nezadostno«. Tako brezpredmetno pisanje gotovo ni znanstveno! Kdor prebere Lägreidin prikaz zgodovine slovenskega jezika in z njo povezane kulture, vendar takoj vidi, da pri slovenskih avtorjih Lägreidova kljub očitni dobri volji le ni mogla odkriti pasusov, ki bi jih bilo rodilo pojmovanje, da je bil avstro-ogrski državni okvir le »der Innbegriff alles Bösen. Feindlichen und Korrupten«, kakor beremo v citiranem mestu pod črto. Kolikor je v resnici bilo nenaklonje- nega, neugodnega za razvoj slovenskega jezika, tâko je pa v resnici težko ovreči kar z besedami na papirju. Sicer pa avtorica drugače ni niti poskušala. Na koncu naj ob tej knjigi Lägreidove zapišemo, da ji slovenistika dolguje hvaležnost, ker se je sistematično lotila tega pri nas prepotrebnega dela. Želeli bi samo, da bi od nje načeto delo v večji meri nadaljevali in izpeljali slovenski rusisti. A. Lägreid je s svojim slovenističnim delom dokazala precejšnjo podjetnost in pobudnost, zaradi neosredinjenosti pa se to njeno delo iz zbirateljstva in posredništva ni uspelo dvigniti na raven fundamentalnega raziskovanja resnične problematike slovenskega jezika in jezikoslovja; pravo jezikoslovstvo pa je končno vendarle le v tem. Jože Toporišič ЉUl^.N Filozofska fakulteta. Ljubljana I [ ! AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto: navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z '.....\ V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski r ... ..h Srbohrvatski h Srbohrvatski h ... ... d Srbohrvatski џ ... dž Ruski e ... Ruski , šr Ruski ë ... Bolgarski , , št Ukrajinski э ... ... je Ruski Ukrajinski и . . ... у Bolgarski Ukrajinski i .. Ruski ... у Ukrajinski 1 .. ...ji Ruski ь .. ' Ruski й ... ...j Ruski t .. . Srbohrvatski Љ . . ... Ij Ruski è Srbohrvatski H> . . ... nj Ruski ...ju Srbohrvatski h .. ... č Ruski ...ja Ruski X .. Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, uporabljeni metodi in rezultatih razprave. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma zu jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. Horst Kämmerer, Untersuchungen zur Flexion der Substantive in der bulgarischen Schriftsprache des 14./15. Jahrhunderts. Universität Regensburg, Slavistische Arbeiten, III. Band, Herausgeleben von Karl Heinz Pollok und Erwin Wedel. Dr. Dr. Rudolf Trofenik, München, 1977, 470 str. Kmiryna Handke, Budowa Morfologiczna i Funkcje Compositöw Polskich. Pol-ska Akademia nauk, Komitet jçzykoznawstwa, Ossolineum. Prace jçzy-koznawcze, 81, W. W. K. G, 1976, 140 str. Umjetnost riječi, Časopis za nauku o književnosti. Hrvatsko filološko društvo — Zagreb, God. XX, 1976, broj. 4; 389—488 str. Literatura umčni a revoluce. Universita J. E. Purkynë v Brnë. Opera Univer-sitatis Purkynianae Brunensis, Facultas Philosophica, 204, 1976, 296 str. M. J. Saltykoo-Scedrin v ceské literature. Bibliografie. Sestavili Vlasta Vlaši-novâ a Margita Krepinskâ. 1976, 95 str. Prispëvky k dejinâm cesko-ruskych kulturmch stykû 3. Edice Slovanské kni-hovny. Praga, 171 str. Garth M. Terry, Yugoslav Studies. An Annotated List of Basic Bibliographies and Reference Works. Nuthony C. Hall, 1977, 89 str. Revijo sofinancira liauekovalna »kupnost SR Slovenije