Di® lctzte Ruhestatte der
! — Foslednje počivališče
.. ~
Slovenski
Leto Vlil. — Štev. 254
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Petek, 24. decembra 1943
60 begleitete das slowcnische Volk seine FreiheiUkampfer auf lhrer letzten Fahrt in Laibah am 18. XIX.. Tako je slovensko ljudstvo epremilo avojo borce za .vobodo na njihovi zadnji poli v Ljubljani 18. decombi«,
PREIS • CENA I. 1.50
B
v • V
O Z I c
na kmetih - letos
(Namesto uvodnika.)
Mračilo se je in skoraj b! že bil čat Iti t kadilom in s sveto vodo okrog hiie klicat božjega blagoslova na hiio, njene prebivalce in vse, čemur so pravi dom.
Tonček je že pripravil ogenj in blagoslovljeno vodo. Iz velikonočne butare je odlomil nekaj oljke in brinja. Vrgel je malo obojega na žerjavico v ponči.
Oljčni listki in brinjeve iglice so se zvile na žerjavici kakor v predsmrtnem krču. Zagorele so in ugasnile Po hiii je močno zadiialo.
Mlajša sestrica Je strmela v žerjavico, in ko je zagorelo, je vzkliknila:
»Joj, kako geli. Kakor Mejaceva hisa!«
Spomnila se je, kako Je pred kratkim zagorela sosedova hiša. Sredi noči to prišli, vzdignili domače, vse pobrali in zažgali. Zgorela je tudi punčka sosedove Marjance, ki jo ji je bil lani prinesel Miklavž. Te sc Ji je zdelo najbolj Skoda...
Gospodinja se je sukala le okrog ognjišča in nič kaj se JI ni mudilo. V pratiki je res sveti večer, v »rcu pa je bolj podobno velikemu petku. Bolj je podobno, da je Kristus umrl, kakor da se bo rodil. Bog pomagajl Mož bog ve kje, odpeljali so ga tolovaji, brat je bežal v Ljubljano, sosedje raztreseni povsod: nekaj jih je zbežalo, nekaj se jih potika po gozdu. Tudi zanje je sveti večer, pa kakšen. Kakšna razlika med nocojšnjim In svetimi večeri druga leta. Koliko iz vasi jih leži neznano kje, koliko jih bega okrog. Bog ve..,
»Dober večer «
Vstopil je neznan človek. Ustrašila se je )n mislila, da je spet nekdo, ki bo zahteval in grozil. Za razbojnika tudi nocojšnji večer ni presvet, da ne bi oslai razbojnik.
Pogledala ga jo, odzdravila in čakala.
Tujec ni nič rekel. Sel je v hišo In se vsedel za mizo. Otroka sta ga gledala Izpod čela in se ozirala po materi.
Neznanec se ji je zdel znan, pa ni vedela, kam naj ga dene.
»Nič se ne boj, gospodinja. Prišel sem, da bom s tvojo družino kropil in kadil. Molil bom, da bo prihodnji sveti večer srečnejši. Tvoj mož me je prosil, naj grem k vam in namesto njega opravim staro navado: naj s kadilom, blagoslovljeno vodo in molitvijo prosim za trečo v hiši.«
»Moj mož? Zakaj ni sam prišel?«
Pojdimo,« je rekel tujec.
Začeli to moliti tisti del rožnega venca, ki pripoveduje o Gospodovi poti na Golgoto, «_njngovem trpljenju ir potrpljenju. Mati io »raven prSmT1Tj*vaia:
»V tem križevem potu smo >1 danes podobni « Tabo, o Jezut, In bomo dočakali vstajenje, če bomo verovali, upati in znali potrpeti kakor Tl. V tom, o Gospod, smo ti danes t teboj podobni in ne smeš zameriti, če tako mitllmo. V tem ni nič prevzetnottl. V tem je naše upanje in vera, tamo v tem, da gremo po Tvoji poti «
$11 sp v kamro. Odprla Je omaro In tkrinjo. Notri je bilo nekaj kosov itare obleke. Drugo to že vse pobrali, z možem vred. Rekli so Ji, da se mora iti boriti za »svobodo«.
»Moj Bog,« je premišljevala, »saj >q je vse llvljenje boril t plugom in motiko, m,- ,m0 kmetje, za nat je to tvoboda Pa kaj je treba zaradi tvobode požigati, moriti in krasti. Ali •mo zdaj kaj bolj tvobodnl, ko so ubili Jer-nejčkovega Jožeta, Nacetovo Francko, požgali pet domačij v vati, pokradli pri nat In drugod?«
Iz hiie to III v hlev. Dvoje majhnih ščenet Je zakrulilo In priteklo k vratom. Solze to Ji ttoplle v oči.
»Moj Bogi Koliko tem te trudila In delala! Pa vte zattonj. Prišli to In vzeli dva največja. Ko bi ml bili vtaj kaj dali zanju. Dali to ml neke listke. Kdo mi bo pa kaj dal za ta papir! Sla sem z njimi k Rojcu, ki tudi pravi, da te razbojniki borijo za tvobodo. Se pogledati n« hotel bonov. Pravi, da bom dobila plačano po vojnll O, tl moj Bog nam pomagajl«
Poškropila je prostor z vneto prošnjo, da bi ostalo vsaj to.
Iz tvinjaka to ili v hlev. Dolg, lepo urejen prottor je zeval prazen, v kotu tta te tti-tkall dve telici in radovedno gledali, kdo prihaja. Tujoc je gospodinjo pogledal in ni nič tekel.
»Stlic,« je reklo dekletce, »telička ni. Vzeli . io ga «	'
»Veste,« te je odtajal Tonček, »enkrat ponoči so prišli in rekli, da moramo dati živino za otvobojenje. Ne veste, kakšni so bilii Kako težko jih je oče dal. Vette, zdaj jih je težko dobiti in dragi ,o. p8 tiste kobila! To vam je bila poskočnal Enkrat me jo tako vrgla t sebe, da je bilo joj. Pa me ni pohodila. Je bila zelo pametna. Tudi brcnila ni, kadar tem jo t krtačo čohal. Tam na koncu, vidite, to bile ca tri kravo. Uh, kako tem jih rad imel. Ret
Jhr Grab Ml nnser Lehen! Njihov grob je naše llvljenje!
Ttelden von Oottschee lm Halne auf dem Kchlossberg 7.11 Laibach. kočevskih junakov v Raju nu Ljubljanskem Gradu.
Nemška sila in nemški vojak
po priznanjih nasprotnika
Cim hujše udarce dobiva slovenska »Osvobodilna fronta«, teni bolj dopoveduje nebi ln vsem tistim, ki so De vedno zaslepljeni. da ji verjamejo, da bo vojne vsak čas konce, ker da Nemčija ne more več dolgo zdržati bodisi zaradi »obupno slabe prehrane« nemškega prebivalstva, ft« bolj pa Kuto. ker ala je nemška vojska »že elslo na tleh«. Tako seveda misli res iimo naša OF In nihče drnci. Pametnejši .vet pa o nemški vojski ln bojnem dnliu nemškega Vojaka sodi povsem drugače, pn ne morda le tisti narodi, k| se danes ra strani Nemčije hore proti najvcčjcinu sovražniku Evrope In njene omike, proti komunizmu, pač pa — kakor kaj lepo dokazujejo naslednja poročila — tudi nasprotniki Nemcev, Angleži ln Amerlkanoi.
Značilno je, kako nasprotnik gleda nemškega vojaka. Agitatorji, ki s0 daleč od bojišča, ga slikajo seveda čisto drugače kakor pa tisti, ki se morajo z njim boriti Iz oči v oči. »Signal« prinaša obojni prikaz nemškega vojaka. Vsak govori zase.
Wendell Wlllkle piše v »vojl knjigi »One World« o svojem obisku qa bojišču v glavnem stanu sovjetskega generala Dimitrija I*. Leljušenka. }8 let stari poveljnik 1*. sov- \ jetske divizije je pri tej pršilki dejal: »Nikar se ne varajte, mlster WIIIklel Nemška oborožitev je odlična. In nemški častniki so poklicni vojaki, na katere se je res moči zanesti. Organizacija nemške vojske je ne-nadkrlljlva. Nemška vojska Je še vedno
to nagajale, kadar tem Jih pasol in vočkrat sem rekel, naj jih osa p|(|, te njIO bile pridne. Ko tmo prišli zvečer domov, tem vt® pozabil. Rad sem Jih imel. Kaj mislite, ttrlc, ali jllj bodo pripeljali nazaj? $aj oče ni nič dobil zanje «
»Nič več jih ne boš pasel, Tonček,« „ je oglasila mati. »Kar ti ljudjo vzamejo, na dajo več nazaj. Bog ve, kako bomo tpomladl orali.«
Hitro se ja obrnila, da bi pregnala bolečino.
Sli to v kaščo. Prazne kašče, prazne pogradi. Predali za žito 10 zevali in z roko ti otipal tamo let. Tudi žito so vso pobrali.
»Kaj bomo tajali?« je zavzdihnila.
Pokropila je prazni prottor t tkrbjo v trcu.
Sil so okrog hiie, pokadili in pokropili, da bi odgnali zlo |n hudobijo ter priklicali blagotlov.
»O, Bogi Poglej nat v našem trpljenju In pomagaj nam,* je molila gotpodlnja. »Pa mo-
najhnljta bojujoča se vojaška organizacija na svetu!«
•
General Monfgomerj je dejal TTIllkltju:
»Hečem vam, M bošl — Montgomery je Nemce zmerom Imenoval ,boše' (francoska psovka za Nemce) — io dobri vojaki.«
»
Stockholmska >Aft«nbladet« poroča 1 bojišča ameriških čet. da zlasti tudi nemške mine povzročajo ameriški pehoti najvceje težave. V zvezi s tem piše general Mne Nalr, vojni sotrudnlk lista »New Vork Times«, v časopisu »Life« z dne It. junija M4J med drugim naslednje: »Nemška mina. ki Ima obliko diska, II cm debela ln ki meri v premeru 31 cm ter vsebuje približno 5 kg razstreliva ln se vžge ob pritisku nekako 14t kg, je najboljša mina proti tankom.«
Isti general Mac Nalr je zapisal v »Ll-feu« dne 1(. junija 1143: »Nobenega dokaza ni, da bi pri nemški vojski volja za hoj kollikaj opešala. Nemške čete so se borile vedno znova vztrajno, zagrizeno ln dobro proti Sovjetski zvezi, proti Britancem In proti Amcrlkancem — često proti veliki premoči. Nemška oborožitev je še vedno odlična. Nemška artilerija Je prekosila vse naše poljske topove. Njena hrbtenica je S8 milimetrski top, ki ga uporabljajo v trojni namen: kot protiletalski, napadalni In kot poljski top. Nemška letala so odlične kakovosti. Letalo vrste »Focke-Wulf« je po Izpovedih zavezniških letalskih poveljnikov
boljše lov&ko letalo kakor pa angleški »Spl t-flre 3« ter okretnejše kakor pa »Spltiire !«• *
»Ncw Tork Times« prlnaFa z bojišča poročilo, v katerem med drugim pravi: »Vojaški nastopi vedno znova dokazujejo, da so Nemci izborni vojaki, kar pa sicer ve ln priznava ves svet.«
•
Reuter Je I. avgusta IMS poročal: »nes je že kar pravilo, da kažejo nemšk) vojaki tem več bojne sposobnosti ln poguma, čim večja je nevarnost, da Jih doleti smrt.«
*
Londonski list »The Sphere« piše o bojih Nemecv na strani Italljauov naslednje: »Ce se Neincl že za svoje zaveznike tako borijo, kaj moramo od njih šele pričakovati. kadar hranijo svojo lastno domovino. Nemci so še vedno najteže dosegljivi cilj, ki so se zaveznik) zanj kdaj borili. Niti velike Napoleonove armade ni mogoče primerjati z njimi. Nemčija Jc narod, ki ga ni mogoče prepričati, da ne bo lzvojeval zmage. Slej ko prej razpolaga Nemčija z najmočnejšimi viri surovin v Kvropl In še vedno Ima mnogo strašnih puščic v svojem tulu.«
•
Na sicilskem bojišču ranjeni angleški častnik Je dejal: »fe bo zavzetje Apeninskega polotoka zahtevalo toliko žrtev, kakor jih je zasedba Catanlje, potem je nevarno, da bodo Angleži samo zaradi izčrpanosti morali zaprositi za mir.«
la, hiši tleber, družini radnika In otrokom očeta vrni. ljudja ti dajejo za godove In praznike darila Daj mi za božič moža nazaj, taj ne protim preveč. Titlo, kar si mi Ti tam dal in kar je Tvoj tlužabnik v tvojem Imenu in v tvoji hiši potrdil, da je moje. Tako valik praznik je nocoj, zato Te protim.«
Sl| to v hišo. Gotpodlnja je povabila tujca k večerji. Na mizo je postavila tkledo kuhanih tuhih hrušk in krhljev. Po večerji to odmolili vse tri dole rožnega venca.
»Tonček, k polnočnici boš šol tam. Moram biti doma in varovati hišo,« J« rekla mati po molitvi.
Lani Je bil Tonček prvikrat pri polnočnici z očetom. Bilo Je lepo.
lotot pa naj gre tam. Saj bi šel, pa ga je strah tiste velike košate hruške na ovinku. Tolovaji so namreč poleti vzeli Mejačevoga Jožeta, pripeljali od nekod še dva druga ter jih tam ustrelili. Ce bi te Jože prikazal, bi te
že zmenila, taj tta te dobro razumela. Enkrat mu je dal Jožo mladega zajčka.
Toda če bi bila še ona dva zraven...?
»Pojdem t teboj,« te oglati tujec. »Bova šla skupaj k polnočnici.
Tonček je hitro tkočil po baklo, prižgal in že tta bila na gozdni poti.
Sla tta po bližnjici mimo Skobelnlka. Lansko leto tta z očetom poklicala gospodarja, da so šli skupaj. Letot ni očeta, totedova hiša pa moli samo prazno, ožgana ttene kvišku. Gospodarja to tolovaji vzeli in šele čez moteče to dobili njegov grob. Hišo to požgali, drugo vte pobrali. Družina te je raztepla In poitkala zavetja, kjer koli je našla dobre ljudi.
»Bog vo, kje Je Jožek,« ja premišljeval Tonček. »Revež je tedaj. Vsi zajci to mu zgoreli. Zdaj mi jo pa žal, da tem ga takrat nabil, ko ni hotel iti živine vračat. Le zakaj ta Valje na t. itrani.
„nir ljudem na zemlir
S temi besedami bo nebeški poslanci ob rojstvn božjega Deteta naznanili, da prihaja na zemljo knez miru, da prinaša zemljanom lako zaželeni mir. Knez miru je pozneje »am oznanjal mir. Mir je zapustil apostolom za dediščino, ko jim je ob slovesu rekel: »Mir vam zapustim^ svoj mir vam dam«. ln po vstajenju je bil njegov prvi pozdrav apostoloma: tMir vam bodilt
Da, mir je prinesel na zemljo, a ne za vse ljudi, ampak te za tiste, ki so blage t*o-IJe. Tistim pa, ki »o hudobne volje, velja njegova druga beseda: »Ne mislile, da sem prižel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče.€
Ko je razposlal učence oznanjat evange-lij. jim je naročil: »V katero koli hiio pridete, recite najprej: mir bodi tej hiši! In če 1k> tara sin miru (miroljuben Človek), bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam«.
Pri zadnji večerji je pa rekel apostolom: »Kdor nima denarja, naj proda svoj plašč iu kupi meč«.
Zakaj sem zapisal te besede božjega Učenika o miru? Zato ker tudi pri nas marsikdo noče razumeti, kaj je pravi mir.
Tolovaji, ljudje zle volje, so začeli moriti svoje rojake, jim ropati in požigati. Ko pa so ljudje miru prijeli za orožje, da bi branili domove in družine, so se tolovaji in njih zagovorniki hinavsko zgražali, češ? proti lastnim rojakom gredo z orožjem.
A to mišljenje jo prav tako, kakor če bi pred sodnika pripeljali roparja in morilca, pa bi sodnik rekel: »Miru in svobode mu ne sme vzeti, če ga obsodim, bo trpel v ječi.
Kateri pameten in pošten človek bi tako sodbo zagovarjali
Tako tudi noben katoličan nima pravice, da bi zagovarjal zmotni, lažnivi komunizem, ki ga je Cerkev obsodila. Pij XI. je o komunizmu rekel: »Komunizem je brezbožen in mu je glavni namen, da prevrne ves družabni rod in poruši temelje krščanske kulture.«
»Kdor torej komunizem obsoja in zatira, dela za pravi mir in red v človeški druibi. Tak boj za resnico in pravico, boj zoper laž in krivico, boj za resnični mir je dolžnost vseh, ki se še štejejo med katoličane. 'To dolžnost jim nalaga sam božji Ustanovitelj Cerkve, Knez miru.
♦♦♦♦♦MM
jimiiht pri Novi Sntn
V roke smo dobili naslednje poročilo, poslano vodstvu rdeče obveščevalue aluibe:
»V samostanu pri Novi Štifti sta priredili Vt.II in IX. brigada miting za civilno prebivalstvo in partizane. Navzoč je bil tudi pater Ambrož. Govoril je o političnem položaju doma in v svetu lov. politkomisar VIII. brigade Janez Pelko. Nastopil je zbor Levstikovcev. Govorila je tudi tovarišica Majda — mladini. Zaprosil je za besedo tm di pator slmbrož in je povedal sledeče:
»Vedno smo bili prepričani. da boste zmagali... Ti boji pn, da brat brata kolje, da je morija med Slovenci, so me dovedli do nastopa. Apeliram na vas< da se sovraštvo omeji in da se gloda na to, da bi narod Čim manj trpel.
Ustavil me je oni dan v Ljubljani pater Gvido in mi je zaklical: »Kaj misliš, Ambroži« In jaz sem mu rokel: .Najbolje je, da se stvar poravna!« Pristavil je: ^Iles je, najbolje je, da se stvar poravna!«
Vi komunisti, jaz vas prav nič ne obsojam, saj ,mo tudi mi komunisti, le druge vrste. Tudi ml smo bratje, tovariši — toda mi smo verski komunisti. In tudi vi imate več vrst lomunlstov in vem, da nekateri vztrajajo tia čisto brezverski podlagi. Ne očitam vam, da hodite po slabih poteh in lahko vas Je poklical sam Bog
Vedno smo molili, da bt bilo čim m anj bojev in irtev. Bo? nas je mnogokrat uslišal. Dokler bo med vami boj, se morate pač biti, toda ko boste končno zmagali, odpustite drug drugemu! Kajti mi vas vse ljubimo!«
Pa trn Ambrožu se je zahvalil za besede politkomisar Pelko,
Potem Je IX. brigada priredila ie dve igrici In nekaj deklamacij. Levstikov zbor pa je pel partizanske in slovenske narodne. Miting se jo zaključil v najboljšem razpoloženju in živih debatah, kaj bi bilo treba patru Ambrožu še povedati.
Poročevalec: Bricelj, VIII. N. P. U. B.
Prinašamo najzanlmivejže odlomke tega poročila natanko po izvirniku, ki je v na-žih rokah, tn prepuščamo odgovornost za to, ali je rosnično ali ne, poročevalcu, ki je podpisan.
Imena tistih, ki so bili povišani, ker so znali... bežati
»Slovenski partizan*, glasilo komunističnih tolp v Sloveniji, je po dolgem presledku, — odkar jo bila rdeča vojska na begu, — izšel v začetku decembra, in sicor štev. 5. Mod drugim prinaša tudi ufcaž »maršala« Tita o napredovanju »oficirjev« komunistične vojake v Sloveniji.
. Med temi novimi »oficirji« so najrazlič. nejši ljudje, moški in ženske. Pozornost vzbuja sorazmerno veliko število zdravnikov, ki priča, kakšno vlogo igra ta etan v slovenskem rdečem rnzhojntštvu.
Zakaj- so vsi ti znani in neznani ljudje bili povišani, ni povedano. Po sodbi treznega človeka je možen en sam razlog: ker so *o tj oficirji posebno odlikovali v begu — saj slovenska rdeča vojska ni od pred dvema in pol mesecema, kar so se začeli nastopi nemške oborožene sile, delala drugega kakor bežala. Vemo. da so na begu bili vodno prvi in najurnojši: komandanti, politkomisarji tor najrazličnejši vodniki in zvodniki. Moštvo so golih rok ali kvečjemu s puškami oboroženo nagnali nad tanke in topove, sami pa so se za kolikor toliko varnim zidom zapeljane in prisiljene krvi znali vedno rešiti.
Očitno je beg v nevarnosti, beg pred bojem in pred odgovornostjo v usodnem trenutku, največja vrlina rdeče vojske. Zato so ti ljudje pač morali biti povišani. In pa da bodo drugič bežali še hitreje ... če bodo utegnili.
Razlog, zakaj «o bili deležni Titovega povišanja, nas prav za prav toliko ne briga. Za nas je ukaz tolovajskega maršalu zanimiv v toliko, V kolikor nam razodeva, kakšno funkcijo Je Imela v komunistični vojski cela vrsta ljudi, o katerih so v Ljubljani trdili, da niso komunisti, da niso pri tolovajih, da niso odgovorni za uničevanje in morijo, s katero rdeči razbojniki duše Slovenijo. Rdečo poveljstvo Je s tem ukazom samo razkrinkalo dolgo vrsto ljudi, ki so kot komandanti in oficirji odgovorni za vse, kar Je komunizem nam slovenskim ljudstvom zagrešil po 8. septembru in prej.
Vse prihaja počasi na dan, čim bolj se bliža ura končnega zloma in neizprosnega obračuna. Zdaj vemo spet za lepo vrsto krivcev, ki jih bo prej ali slej pograbila roka izdanega naroda.
Tu jih imate:
UKAZ
O IMENOVANJU IN NAPREDOVANJU OFICIRJEV NARODNO OSVOBODILNE VOJSKE JUGOSLAVIJE.
Slovenija: v. čin generalmajorja:
1. Rozman Franc, komandant Glavnega Haba NOV in PO Slovenije.
v čin polkovnika:
1. Kveder Dušan, načelnik I. oddelka pri Glavnem štabu NOV in PO Slovenije:
2. Vrhovec Slavko, vodjo odseka za kadre pri Glavnem štabu NOV in PO Slo. vonijš; S. Dr. Lunaček Pavle, upravnik centralno bolnišnice Glavnega štaba NOV in PO Slovenije; 4.-Pribelič Zdravko.- inštruktor vojne šole pri Glavnem štabu NOV in PO Slovenije.'	-m.
V čin podpolkovnika:
1. Dr. Obračunč Rudolf, vodja sanitetnega oddelka pri Glavnem štabu NOV in PO Slovenije: 2. Hračič Mirko, komandant XIV. NOU divizije (ubit v Kočevju); 3. Poplvoda Pero, načelnik štaba XIV. NOU divizije:	sedaj	komandant XV. divizije;
4. Tanuskovlč Rajko, komandant XV. NOU divizije, sedaj komandant Vil. korpusa;
5. Polak Bojan, komandant II. brigade »Ljubo Šercerja«; 8. Semič Stanko (Daki), komandant I. brigade »Tono Tomšič«; 7. 1'eliarček Rado, komandant XVIII. NOU divizije; 8. Dr. Novak Franc, pomočnik glavnega referenta centralne bolnišnice O. 8. S., sedaj vodja sanitetnega odseka pri G. 8. S.
V čin majorja:
1. Draksler Josip, vodja ekonomskega odseka pri Glavnem štabu NOV in PO Slo. venije; 2. Dolenc Milan, veterinarski refe. rent pri Glavnem štabu NOV in PO Slovenije; 4. Šuštaršič Anton, vodja orožarnega odseka pri Glavnem štabu Slovenije; 5. Polič Zoran, vodja sodnega odseka pri Glav. nem štabu Slovenije; 6. Krajger Vito, na. čelnik obveščevalnega oddelka pri Glavnem štabu Slovenije; 7. Klanjšek Jože, komandant II. brigade »Ljubo Šercer«, XIV. NOU divizije, sedaj operativni oficir VII. korpusa; 8. Vidmar Tone, namestnik koman-dnnta »Ljubo Šercer«, XIV. NOU divizije, sedaj operativni oficir XIV. divizije; i). Kallbarda Mite, načelnik štaba brigado »Ljubo Serccr, XIV. divizije NOU, sedaj načelnik štaba XIV. divizije; 10. Malnertč Jože, komandant vojaške šole pri Glavnem štubu NOV in PO Slovenije; 12. Kramar Janez, inštruktor vojaške šole pri Glavnem štabu NOV in PO Slovenije; 18. Kolman Alojzij, namestnik komandanta XV. divizije NOU; 14. Kočevar Franc, komandant brigade »Ivan Cankar«, XV. NOU divizije; 15. Potočar Stane, komandant IV. brigade »Matija Gubec«, XV. divizije; 18. Rojšek Franci, komandant X. brigade XVIII. NOU divizije; 17. Dr. Pire Stanislav, referent sanitete pri XIV. NOU diviziji; 18. Mlrkič
Jože, v. d. namestnika komandanta II. brigade XIV. NOU divizije, komandant VIII. brigade; 19. Corovlč Danilo, komandant III, brigade III. Prim. Operativ. Zone, operativni oficir III. Operativ. Zono; 2(1. Cubrlč Mile, komandant IX. brignde, XVIII. NOU divizijo; 21. Dr. Milavec Karel, šef oddelka centralne bolnišnice pri Glavnem štabu Slovenije; 22. Dr. Ravnihar Božena, vodja oddelka centralne bolnišnice pri Glavnem 6tabu Slovenije; 23. Južnič Marjan, šef oddelka centralne bolnišnice pri Glavnem štabu Slovenije.
V čin kapetana:
Merlak Jožo, Rihar Jaka, Mavser Lado, Dular Janez, Frankič Mirko, Božovlč Ka-
di, Skrjan Ivan, Kijauc Jože, Fister Stan-dnmlr. Majnik Janez, Cetinski Andrej. Kna- , ko, Badovinac Marko, Ancelj Rudolf, Kri-
slav, Horvat Ignac, Cvelbnr Viktor, Remih Dušan, Škufca Jože, Grgjmrčib Anton, Jakša Frano, Kamnikar Ivan/ Kumše Karol,
Kramarčič Janez, Perat Alfonz, Korenčlč Vincenc, Sulič Ivan, Vovk Franc, Janežič Janez, Kogoj Vladimir, Poknr Franc, Jakič Jože, Poldan Jože, MarČenko Bogdan, Pnj-sar Jakob, Marolt Stone, Rozman Jože,
Plevnik Ignac, Mlakar Anton, 8ercer Ivan,
Smrke Ivan, Medved Ivan, Dolec Franc,
Korelc Pavel, Simončič Pavel, Pucelj Viktor, Ržok Jože, Grm Anton, Jamnik Jote,
Klemenčič Anton, Cvetanovič Jože, Dolin- ! šek Franc, Jukič Ante, Mnloušek Ivan. vodja Jenko, paznik Pršina in Stlne odšli v Bobnar Ivan, Znmida Andrej,	Mesojedec	hišo Bahovčevega gozdnega čuvaja Beceleta,
Franc, Bergant Jugoslava.	kjer so se zadržali približno dve uri.
| Okrog 4 popoldne smo krenili naprej.
V čin podporočnika:	Becele in Stlne sta odšla pred nanhi, stra-
Kogoj Vasja, Vidmar Roman, Matoh žarji in jetniki pa smo Sli za njima. Ko smo Ludvik, Malič Oskar, Planinc Franc. Si- prišli daleč v gozd na neki hribček-košenico, mončlč Frano, Grabnar Karel, Lapanja Ru- so stopili na stran Jenko, Gabrovšek, dva
Blagoslovljen božič
vsem. poštenim Slovencem, doma ali pod tujim krovom vošči
»Sfovensfti dom4*
Ig
V Padežu so politkomisar Lojze, stroje-
feljc Franjo, Dragan Lojze, Gorčnr Alojzij, Borštnar Robert, Gabere Bogomil, Pucelj Miha, Krese Frano, Hribar Janez, Logar Jože, Brajovič Peter, Sekirnik Janko, Ca-der Milan, Pirš Ivan, Furlan Ivan, Zemljah Jože, Jerman Jože, Jež Pavel, Avseo Jože, Maslo Drogo, Bobnar Franč, Lcpln Jože, Robek Vinko, Kotar Franc, Kukman Frano, Bele Alojzij, Tušar Stane, Kraljič Frano, Marincelj Jože, 8otler Frane, dr. Zupančič Andrej, Zupet Gustav, dr. Pintarič Iran, Bok, Mavrovlč Ivan.
V čin poročnika:
Hribernik Rudolf, Denvls John, Simončič Vinko, Škufca Tomaž, Osredkar Karel, Oberstar Stane, Jovanovič Svetolik, Firm Zdravko, Lov Ivan, Kalčič Miha, Teropčlč Jernej. Jordan Vinko, Bizjak Alojzij, Gor-dovič Leopold, Rebslej Mirko, Alič Frano, Kolar Franček, Frane Zidar, Bokavšek Karol, Mežnaršič Stanko, Krištof Stanko, Omerza Viktor, Kamin Ivan, Rojšek Daniel, Jerič Vid, Potočar Anton, Badovinac Ilija, Golob Jakob, Novak Tomaž, Pacek Lojze, Valentin Pogačar, Ipavec Jože, Stojan Emil, Žagar Stane, Pavlin Frnnc, Petrič Frano, Požar Franc, Tomšič Frnnc, Sitar Jože, Mavrin Rudi, Likar Tone, Ko. šir Vinko, Ponikvar Stanko, Zdešar Miro.
štof Mihael, Cimperman Alojzij, Dovč Srečko, Zaletelj Anton, Potočar Frano, Mole Lado, Pungoršič Ciril, 8emeja Franc, Golob Nace, Jurca Vinko, Džoll, Drenik Vinko, Kačar Franc, Može Jože, Pavlovič Jože, Sali Karlo, Rogopevšek Konrad, Humar-Jožo, Drnovšek Karel, Grašič Srečko, Rnd-man Ivan, Poljanšek Anton, Črnigoj Mirko, Poglajen Drago, Znjo Jože, Krautbergcr Karol, Kadunc Ludvik, Baloh Anton, Janez Kumar, Svetič Jože, Šimenc Frano, Gorazd Skoporc, Lamovšek Ivan, Plevel Franc, Kovač Ivan, Peterca Milan, Žlindra Anton, Žbogar Stanko, Molok Anton, Manjšek Jgnao, Kalan Jože, Resman Josip, Počkaj Ernest, Intihar Franc, Križlč Jožo, Zidan Ivan, Badovinac Vlado, Hočovar Alojz. Vo-lovšek Vinko, Suhadole Anton, Glavan Ludvik, Mohar Anica, Ločniškar Franc, Lovšin Stefan, Finžgar Anton, Vider Ludvik, Pov-še Janez. Klobučar Frano, Klobučar Ivan, Tratnik Slavko, Kavčič Franc, Čiboj Franc, Jakopič Andrej, Furlan Alojzij, Kompara Albin, Režen Stane, Mevželj Viko. Jerič Frano, Robek Ivan, Vovko Jože, Kmetič Karlo, Modic Leo, Goršlč Ivan, Zdonkn Luštn.Novakova, Posek Mihael.
Vrhovni komandant NOV in TOJ: TITO a, r.
»...in sprožil jim je cel rafal v hrbet...«
Priče rdečih pokoljev v okolici Novega mesta pripovedujejo
Ljubljana 21. decembra.
Komunizem hoče skrivati vse, kar bi lahko koristilo njegovemu nasprotniku, zlasti te zločine, s katerimi Je pokazal svoj pravi namen. A to se mu ne bo posrečilo. Pred Javnost prihajajo priče komunističnih grozodejstev, prihajajo očividci teh umorov. Tt bodo s svojimi izjavami razlagill vso podlost komunističnega dela, kS ga je moral čutiti 6lovenskl narod.
Nadaljevani* t I. tirani.
mol molči. No, pa na tak lep In svet večer sa že spodobi molčati. Bog ve, kje Je oče in kam bo tel on k polnočnici?«
Prišla sta na glavno cesto. Tam sta se pridružila ljudem, ki so hiteli v cerkev gledat rojstvo božje. Same ženske in stari moikl.
Pred cerkvijo je vsakdo le enkrat močno zakrehal, kakor da bi se hotel tako pripraviti na veliki dogodek. S tujcem sta se prerinila med moškimi bolj naprej. Vse Je čakalo na pričetek, slišalo se je samo pokašljevanje. Pevci pa koru to šumeli z listi in te pripravljali na začetek.
Toda nič tako slovesnega ni bilo v tem prlčokovanju kakor druga leta. Komaj zgoden večer bo, pa bo le brana polnočna maša. Za to sveto opravilo je treba polnočnega miru in največje tišine.
Orgle so zadonele In s kora te je oglasilo: »Sveta noč«, ljudje so se zatopili v molitev, toda misel Jim je uhajala drugam. S strahom to te spominjali vsega, kar so doživeli, in te zahvaljevali Bogu v žalostnem veselju, da so vse preživeli- Molitev vseh Je bila enaka: »Ohrani nas, o Gospodi«
Tonček je poslušal orgle, petje, čakal je, kdaj bodo zapeli:	»Iz prečiste Daove...!«
lansko leto to jo zapeli In najbolj mu Ja bilo všeč, ko Je Jernejev Nace zavižal; »D-e-e-ve ... Kralj-e-e-eve ...«
»Le kako je to zmogelI Jaz tl ne bi upali Sram bi me bilo, če ne bi zdelal. Kako bo . neki letos?«
'Čakal je In čakal, pa ni bilo nič. Na mah te Je spomnil, da to tudi Naceta ubili. Bog ve, kje počiva. Najbrž ima polna usta prsti in ne more peti. Saj tudi jaz ne bi mogel ... Ljubi Jezušček, daj da te vrne oče. Kupil bo drugege konja, vole In krave. Zopet bom na sveti večer pokladat živini, česar letos nisem mogel ., ker to jo odgnali. Z očetom bova spet orala In konja bom jahal . ., le zakaj oče ni prišel. Tale človek pravi, da ga Je oče poslal.«
Tako Je premišljeval Tonček In se ozrl po tujom možu. Toda ni« ga bilo več ob njegovi strani. Oziral se jo okrog In ga videl, kako hiti proti oltarju. Le kaj hoče?
Nenadno pa Je mož zrastel do stropa In se razpotegnil v širino tako, da Je zakril vso prednjo steno. Tonček te je visoko ozrl, da bi mg videl v obraz In zdelo te mu Je, da ga pozna.
Sevedal Podoben Je Kristusu, ki viti doma v' kotu v hiši. Prav tak Jo. le kako, da ga prej ni spoznali Saj se Je tudi materi zdel znan. ljubeznive so njegove oči In še ljubeznivejši njegov obraz, ko govori;
»Veliko Je Tvoje trpljenje, ljudstvo moje. Razumem te, ker sem tam dosti trpel. Toda veruj in upaj, kakor tem veroval tn zaupal ludl Jaz- le veri, trdni .veri In upanju, velikemu kakor vesoljstvo, Je odločeno življenje in zmaga ...«
Ko Je šel Tonček domov, ga ni bilo več strah hruške na ovinku.
Doma je povedal materi, kaj je v cerkvi videl. Mati ga Je pobožala In rekla:
»Tonček, oče »a ne bo vrnil. Njegova duša
Nel poročevalec le imel priliko razgo-varjatt se z relenlml ujetniki 1» komunističnih zaporov v Brajtenauu in v Birčni vasi.
O življenju v teh zaporih ter o trpljenju jetnikov ni treba pripovedovati.
Kdo so pa morilci nedolžnih žrtev v Brajtenauu in Birčni vasi, naj vam pripovedujejo očividci in soudeleženci teh zločinov, ki so jih ujeli domobranci.
To so:
Stine Anton Je sin pok. Jožeta in Rozalije, roj. Potočar, rojen 14. marca 1099 v Stranski vasi, nazadnje stanujoč v Novem mestu, Ljubljanska cesta št. 22, oženjen Jelniškl paznik.
Drugi očividec teh zločinov Je Hren Valter, sin Jožeta in pok. Štefanije Kikelj, rojen 22. novembra 1911 v Cerknici, naziUnje stanujoč v Šmihelu št. 21, po poklicu mizar.
Tretja priča Je Berk Ferdinand, sin pokojnega Franca in Alojzije Dežman, rojen 1902 v Gaberjah pri Tržiču, stanujoč v Novem mestu, GradlSčeva ulica 1, po poklicu Jetniški paznik, oženjen.
Vsi trije so bili pri pokolju 24 žrtev dne 21. oktobra in pri drugem pokolju naslednjega dne.
Stlne Anton o zločinih v okolici Blrčne vasi.
»Po drugem bombardiranju sem šel zjutraj iz Novega mesta v Brajtenau, da kot paznik vršim svojo službo naprej. Bil sem samo v kuhinji nadzornik in pomočnik. Jetnikov Je bilo okrog 60.
14. oktobra se je Jetnišnlca z vsem moštvom preselila v šolo v Blrčno vas. Do 20. oktobra nisem slišal ne videl, da bi katerega Jetnika kam odpeljali. Dne 20. oktobra zvečer sem šel k svaku Bartolju Alojzu v Stransko vas spat.
Ko sem drugo Jutro okrog 6.30 prišel nazaj v šolo, sem vprašal Pršlno, Jetnlškega paznika: »Kako Je kaj?« Ta ml je odgovoril, da Je slabo, ker Je šel spat šele ob pol štirih. Nato aem vprašal, koliko Je Jetnikov, ki Jim je treba pripraviti hrano.
Pršina je šel gledat po sobah ln mi povedal, da Je 12 ljudi manj. Te ljudi so v noči odpeljali v Ruperškl gozd proti Velikim Skrjančam in jih tam postrelili. Te so bili nekaj dni prej okrog 9. pripeljali z avtomobilom v šolo. Ob prihodu teh Jetnikov v šolo sem po govorjenju spoznal, da so Kočevarji. Od stražarjev, ki so Jetnike pripeljali, nisem poznal nobenega, niti mi ni znano, od kod so Jih pripeljali.
Istega dne, nekako ob 9., se Je Jetniški paznik Pelko Jože vrnil iz Novega mesta in Je vprašal Pršlno:
»Kako Je kaj bilo?«
Odgovoril mu Je. da Je čisto v redu.
Istega dne okrog 11. mi Je prišel Jetniški paznik Pelko Jože povedat, da se moramo takpj pripraviti, da gremo naprej.
Spravil sem svoje reči in vse skupaj odnesel na dvorišče. Pelko pa Je z listkom hodil po sobah, tzbral ljudi ln poslal na dvorišče: prož. Keka. Sonca, Grilca, Pavliča, dva Mikca, Armlnlja, Cerovna, nekega blagajnika »Emone« ln Se pet nepoznanih, skupno 14 oseb,
Te Jetnike smo gnali od šole čez Cerovec v Padež do Bohorčeve hiše Jaz, Pršina, Hren iz 9mlhela, dva druga ln še 9 stražarjev, katerih imena mi niso znana. Kam so krenili ostali stražarji z jetniki, ml ni znano.
Ko smo prišli v Padež, so Jetniki ter del stražarjev posedli pred hišo na vrtu, kamor
vaju Beceletu, s katerim sem šel v klet in ml je dal malo žganja in Jabolk. Za nama sta prišla v klet tudi dva strojevodja iz Ljubljane in Jetniški paznik Pršina, ki je vprašal Beceleta, če ve, kje Je kak prepad, da bi tam pobili Jetnike tn Jih zmetali vanj, da bi Jim ne bilo treba kopati Jame.
Becele mu je odgovoril, da ve za Jamo, da pa Je zelo daleč. Pršina mu Je odgovoril, da nič ne de, če Je daleč.
Becele Je bil takoj pripravljen, da nam gre kazat prepad, ki leži v smeri proti vasi Mahovec. . trt do šttrt kilometre daleč od Beceletove hiše.
Krenili smo naprejz Becele, Pršina, nato Jaz, z nami pa Jetniki in stražarji. Prišli smo na hribček-košenico, kjer so Jetniki ln stražarji posedli. To Je bilo okrog 4 popoldne. Gaberšek, Jepko, ljubljanska strojevodja, Pršina in Becele so stopili stran od straže in Jetnikov ter se tam pogovarjali do mraka.
Stal sem nekoliko od njih in nisem slišal njihovega razgovora. Ko Je nastopil mrak, Je Jenko rekel Pršini, naj Jetnike zveže, ker gredo v neko vas skozi gozd, da ne bi kdo pobegnil. Pršina Jih Je zvezal z verigami po dva in dva tn Jih zvezane gnal v dolino ter postavil v vrsto tako, da so gledali proti stražarjem.
Pršina Je nato skočil stran od njih. Kakih 8 metrov pred njimi pa sta se postavila strojevodja Jenko ln Gaberšek s strojnicami in navzkriž sprožila cel rafal. Vsi jetniki so takoj popadali, vendar so se nekateri še oglašali, tako Mikca in prof. Kek, katere so potem Jenko, dva druga, Gabršek in ča neki strojevodja iz Ljubljane postrelili s puškami.
Nato Je Jenko odredil Pršinetu, da Jih razveže in preišče. Trupla smo preiskovali vsi, le za Beceleta ne vem, če je tudi on preiskoval, Najdene predmete so vsi dali meni In sem Jih potem odnesel v aktovki v Bahovčevo hišo in tam izročil tovarišici Vidi Rabzeljevl. (Op. ured. Rabzelj vida, organizirana komunistka. Je po rodu iz Dolšč pri Kostanjevici. Stara 2S let, svetlih las, škrbasta ln divjih oči.) Bilo Je nekaj denarnic z 900 lirami, nekaj nalivnih peres in svinčnikov ter ena ura.
Po končani preiskavi trupel so morali vsi razen mene nositi trupla v prepad, ki je bil oddaljen kakih ISO metrov. Stlrl pa so pustili, ker Je nastala tema.
Ko smo se okrog 11 vrnili v Padež, sem videl tam ostale stražarje in komunistične poveljnike ter tovarišico Vido, Karola, politkomisarja Valeta iz St. Jerneja (trgovec), Jetnlškega paznika Pelka, Berka ln Gazvodo. Takoj nato nam Je Beceletova žena prinesla večerjo. Po večerji sem šel z Berkom in Gazvodo spat pred hlev. Nekaj mož Je bilo
Gnali smo Jih na morišče, kjer Je Pršina Fabjančiča ln posestnika iz Mokronoga zvezal. Golob Marija Je morala stopiti k Fabjančiču. Ta Je nato rekel proti gozdu, kjer Je bil Smrekar: »Smrekar, zdaj pa se Je tvoja želja izpolnila!«
Pršina in Jenko sta nato gnala Jetnike v dolino, nekoliko naprej od kraja, kjer so prejšnji večer pobili meščane. Ko so prišli v grmovje, sta Pršina in Jenko skočila na stran, za Jetnike pa Je stopil Gabrovšek ■ strojnico ter oddal nanje, vrsto strelov. Vsi trije so bili ranjeni v nog«. . , ,	.	l
Fabjančič je rekel: »prosim, dajte me še v glavo.« Golob Marija pa je/rekla; »Je-j zus, Marija, pomagaj!« Iste besede je izgovoril tudi stari možak iz Mokronoga.
Golob Marija Je rekla, preden so Jih streljali: »Valter (Hren), povejte moji mami, kaj se je z menoj zgodilo.«
Ranjenci so sicer popadali na tla, ker pa so se še oglašali, sta jim Jenko in Gabrovšek dala še vsakemu po en strel v glavo. Pršina jih Je nato razvezal, jaz pa sem Fabjančiča preiskal in našel v desnem žepu 50 centezlmov, katere sem dal Jenkotu. Možaka iz Mokronoga Je preiskal Berk in našel pri njem neko knjižico, katero Je pa takoj sežgal. Trupla so nato znosili v prepad. Potem smo šli vsi na Bršna sela In Verdun, kjer smo se razšli na več strani.«
Hren Valter pripoveduje.
»Bil sem iz železniške brigade odbran za stražo Jetnikom. V noči od 20. na 21. oktobra 1943 sem bil dežurni v šoli v Birčni vasi.
Ob 3. zjutraj me Je dežurni, neki kretnlk iz Radohove vasi, zbudil, da prevzamem njegovo službo. Vprašal sem ga, kaj Je ponoči šumelo po hodnikih. Odgovoril ml Je, da so odpeljali 12 ali 14 ljudi iz šole v Fabjančičev gozd, kjer so Jih najbrž pobili. Pripomnil Je tudi, da je slišal po njihovem odhodu regljanje strojnic.
Ko sem nato šel na šolsko dvorišče, sem slišal v smeri proti Vel. Skrjančam dva strela iz pušk.
Cez kake četrt ure po teh strelih prišla v šolo Jetniški paznik pršina in nem sodnik, stari komunist, ki so ga k ca i a-rol. Sla sta takoj v šolsko kuhinjo ln sl tam umivala roke, iz česar sem sklepal, da sta ta dva bila pri umorih ljudi, odgnanih iz Sole. Mislim, da Je moralo nekaj komunistov priti iz Novega mesta, da so pomagali Pršini in sodniku Karlu likvidirati iz šole odpeljane ljudi. Te ljudi so bili prejšnji večer pripeljali z avtomobilom v šolo. Od jetnikov sem slišal, da so bili to Kočevarji z Bučke.
Sodniki v šoli so bili; tovarišica Vida Rabzelj, komunist Karol in Jetniški paznik Pelko iz Novega mesta.
Dne 21, oktobra 1943 okrog 10. se Je pripeljal star komunist, poveljnik neke »bri-
odrejenih za stražo v okolici; določil Jih Je j gade«, z motorjem do šole in rekel, da se
moramo v petih minutah pripraviti za »po-kret«. Stari partijec Karol, Vida ih paznik Pelko so takoj pričeli po sobah odbirati
je I« pri Jezulčku. Tega j« prosil, naj gr« noeoj k nam, de bomo Imall vsa) enega pri- Jim Je Beceletova žena prinesla Jabolk. Jaz
jatelia na to žalostno, sveto poč.t
| pa sem šel k Bahovčevemu gozdnemu ču-
jetniškl paznik Pelko,
»Prosim, dajte me še v glavo.«
Naslednje Jutro okrog 8.30 nas Je Pelko »klical za odhod. Ze ponoči, ko sem ležal, sem slišal pred Bahovčevo hišo razgovor, da je Smrekar Ludvik iz Birčne vasi z vaško zaščito pripeljal tjakaj Fabjančiča, Golob Marijo ln posestnika Sindlča Jan““ ,z Mokronoga, ki so pod stražo prenočili na Bahovčevemu podu. Kdo Jih Je prignal, nisem videl.
V skupini, ki Je gnala navedene tri na morišče, so šil: Smrekar Ludvik, Gabrovšek, Gazvoda iz Blrčne vasi, Berk Ferdtnand, Prcnk, strojevodja iz Ljubljane, Hren iz Šmihela ter še 11 drugih, katerih imena ne vem.
Ko smo prišli v bližino morišča, so vsi razen mene, Pršine in dveh Ljubljančanov odšli naprej, da so odnesli štiri trupla, ki »o ostala od prejšnjega večera. Potem nas Je Gazvoda prišel klicat, naj ženemo Jetnike naprej.
Jetnike,
Iz šole na dvorišče so prišli: Sonc, Pavlič, dva Mikca, Armtni, prof. Kek, dva stara možaka in še trije mlajši fantje, katerih imen ne vem. Postavili smo Jih v vrsto po dva ln dva. Pri tem delu so bili poleg mene neki Mali iz Cešče vasi, Fink is Cegelntco, Gazvoda iz Blrčne vasi, Kosten, Železniški delavec iz Trebnjega, Srebotskl, zavirač iz Ljubljane, Gradtšar iz Ponikve, Kovačič ir Grabelj pri Novem mestu, Francelj Jože, zavirač iz Ljubljane, Gabrovšek ln Jenko, oba strojevodja iz Ljubljane, politkomisar Lojze, nadzornik proge iz Litije, paznik Pršina, Piš' ler, strojevodja iz Ljubljane, in Stlne, Jet niški paznik,
Jetnike smo gnali čez Cerovec v Padež Tam nam Je dala Beceletova žena kruha in Jabolk, katere smo pojedli sede pred hišo na vrtu. »Sodnik« Karol, Vida In Pelko pa so takoj sami odšli od šole v Birčni vasi proti Uršnlm selom.
Rusa, Pršina In Becele, kjer so se do mraka med seboj pogovarjali, o mraku so se nam približali in Pršina je rekel:
»Ker Je tema, je nevarno, da ne bi kdo pobegnil. Vas moram zvezati.«
Z vrvjo Je po dva ln dva jetnika skupaj zvezal ta možak sam. Povezal je vse tudi med seboj. Nato jih je sam odgnal v dolino in Jih postavil v vrste tako, da so gledali proti nam.
Pršina Je nato skočil k nam na hribček. Jetnike pa sta stražila Gabrovšek ln še nekdo s strojnicami.
Medtem ko Je Pršina odskočil, je profesor Kek rekel:
»Saj nam Je vendar dr. Mikuž obljubil amnestijo.« Drugi pa Je rekel: »Molimo!«
Na te besede Je Jenko zakričal: »Kaj pa čakata!«, nakar sta Gabrovšek in eden izmed ujetnikov spustila navzkriž po Jetnikih cel rafal.
Vsi so takoj popadali na tla, le nekateri so Se stokali. Jenko, Gabrovšek ln Rus so skočili k pobitim ln so pri vsakem poslušali, če še kateremu bije srce. Pri treh so ugotovili znamenja življenja. Te so potem še s puško ustrelili. Nato Je Jenko zavpil:
»Stražarji, pridite dol in poberite legitimacije, da ne bo sledov!«
Prišel Je Gabrovšek, dva ujetnika, Pršina, Becele, Stlne in Jenko. Sli so preiskovat trupla. Nisem videl, kaj Je kateri našel in vzel.. Le Gabrovšek je rekel, da Je našel uro, Becele pa nekaj denarja. Ko so to delo opravili, Je Pršina zakričal ostalim stražarjem:
»Vsi dol ln pospravite trupla!«
Temu klicu smo se odzvali vsi. Štirje smo prijeli eno truplo, ga zavili v odejo, ga odnesli v grmovje ln vrgli v pet metrov globoki prepad.
Sedem smo Jih pometali v prepad, štiri pa smo pustili na morišču, ker je nastala tema. Potem smo šli vsi v Padež, kjer smo dobili večerjo.
Po večerji sem bil odrejen z Gazvodom iz Birčne vasi ln Srebotskim iz Ljubljane v patrolo do enih ponoči. Okrog 11 sera slišal strel v bližini Bahovčevo hiše. Po vrnitvi iz patrole sem šel k Beceletu in sem se vle-gel na tla ter spal do zjutraj. Ko sem vstal okrog 6, mi Je Srebotskl povedal, da so ponoči ubili enega ujetnika, a drugi jim je pobegnil, •»•kojt*	■ », v
J Tako) •nato J«, -Jenko oklicat »bor. Bilo nas Ja-veliko več ko prejšnji večer, ker so pribežali iz 'mesta; Poznal- sem - med njimi Gazvoda, j.ctniškega paznika, ki je nato prignal Fabjančiča z Ruperč vrha, Golob Marijo iz Birčne vasi tn še nekega starega možaka. Vse tri Je gnal pred nami na kraj, ki je bil določen za morišče. Fabjančič tn Golob Marija nista bila zvezana, starega možaka pa je Pršina pred odhodom zvezal. S Pršinom je šel tudi Smrekar Ludvik iz Birčne vasi, ostalih 40 pa Je šlo v koloni.
Ko smo se približali morišču, Je Pršina ostal z Jetniki v gozdu. Vsi ostali smo šli naprej na morišče. Odnesti smo morali štiri trupla, ki so tam ležala od prejšnjega večera. Po delu Ja Jenko ukazal, naj se pripravimo za pokre.t,
V tem času je tudi Pršina prignal obsojence iz gozda na hribček ter do grmovja. Z ene strani je skočil za njimi Jenko s puško, z druge Gabrovšek s strojnico. Spustil Je cel rafal obsojencem v hrbet. Golobova je btia takoj mrtva, Fabjančič pa Je rekel: Dajte mi še en strel!« Jenko mu Je nato oddal še en strel v prsa. Stari možak Je bil tudi takoj mrtev. Nato nam-je Jenko spet ukazal, da moramo pospraviti trupla v
brezno.
jaz ln še pet drugih smo nesli Fabjančiča, ostali pa Golobovo in starega moža. Trupla se v prepadu niso videla, ker visi poševno.
Ta tri trupla Je preiskal Pršina ln še več drugih je bilo zraven. Videl nisem, kaj so Prt njih našli. Po končanem delu nas Je Smrekar Ludvik vodil po gozdu na Uršna sela, Dobin dol in naprej v Podturn.«
Tretji očividec zločinov Berk Ferdlnad pripoveduje.
»Bil sem na Ruperč vrhu, 21. oktobra so prišli Nemci v Novo mesto, kar Je pospešilo sodbo in likvidacijo Jetnikov. Pri likvidaciji prvih 20 Jetnikov nisem bil navzoč.
Pač pa sem bil drugi dan prisoten prt likvidaciji zadnjih treh: graščaka Fabjančiča z Ruperč vrha, Golobove Micke iz Birčne vasi in Lindič Franca (ali Josipa) iz Mal-kovca pri Mokronogu.
Umor teh žrtev se Je odigral takole: za stražo Je bilo 10—15 ljudi, kot spremljevalci pa nekaj vojakov iz železniške brigade, Pršina. Gazvoda in jaz.
Ker so od prejšnjega dne trupla nekaterih Justifictranlh Se ležala na mestu umora, so nas poslali osem naprej, da Jih pospravimo. Po mojem so bili umorjeni Kek, Grilc, Verbič in Sonc.
K6 je bilo Vse pospravljeno, je prišla za nami straža z ujetniki, ki so bili zvezani. Takrat so nagnali Jetnike naprej, da so tekli proti gozdu, nakar Je neki Gabrovšek začel streljati s strojnico po njih. Zadel Jih je v noge.
Ker strojnica ni delovala več, so Jih ria njihovo kričanje ln zdihovanje postreli ali s puškami.
Gazvoda in Jaz sva stala ob strani. Po likvidaciji so naju poklicali, da pospraviva trupla ln kri. Ubite so potem sezuli, slekli in Jih vrgli v bližnje brezno.«
Nekaj zločinov pri Birčni vasi in Brajtenauu Je torej že popolnoma pojasnjenih, vse ostalo pa bo razodel *«« Noben zločinec ne
bo ušel svoji usodi.
Med, knjig a m i in pisat e 1 j i:
Mlada leta ...
Zorko Simčič. Prebujenje. Homan iz dijaškega življenja. Ljubljana 1943. Založil« Nova založba, natisnila tiskarna Merkur. Opremil arh. Vlado Gajšek.
Bral sem Simčičevo Prebujenje. Bral sem ga in živel z njim in pri srcu mi je bilo toplo. Pa som se ma pribli/al s predsodkom, ne sicer velikim, pa predsodkom vendarle. Srečal me je namreč prijatelj: »Si bral?« — »Ne .. .« — »No, nič škode!« — Pa	drugi:	»Preveč	so ga pohvalili! Ne vem, kaj	mislijo ti	naši	kritiki! Zdaj
jim je že vse dobro!« — Pa tretji: »Trikrat tem ga začel, pa mi ne gre in ne gre ...«-— Pa četrti: »Pojdi se kadit! Do šestdesete strani sem sc preril, naprej ne morem več . . .« — Pa zadnji: »Tak dolg	čas —	pa	taka	hvala! In ic
tisti intervju s sliko!«
Vse to je bilo res kot nalašč mikavna uvertura za branje. A sem vendar sedel h knjigi. Sedel in se hkrati zavedel in spomnil teh kritik. Vse je kazalo, da se jim bom pridružil. Imelo me je, da bi knjigo odložil na prihodnjič, pa sem sc vendar premagal in vztrajal. Dan na dan pem se vračal k nji, dokler se nisem nazadnje njel v njene mreže. Nenadoma se mi je delo priljubilo. Obsedel sem pri njem, dokler ga nisem prebral.
In moram reči: Zanimiva knjiga z zanimivo snovjo. Debeljak ji je »voj čas urno našel vrstnic in sorodnic. Gotovo mu ni šlo za leksikon-sko izčrpanost, pa jih je le naštel zadosti dolgo vrsto. Mlada leta! Kdo izmed pisateljev jih ni doživel. Kdo si še ni zaželel imeti zapisanih tistih časov neskaljene, pa vendar tako kaljene sreče! In so sedali k belemu papirju ter pisali po njem o skrivnostnih usodah iz dijaških let. Spomini so peli, spomini so oživeli, spomini so varali ... Pisali so o življenju, iz katerega so »e žc iztrgali, ne samo telesno, marveč predvsem duševno in srčno, pisali so iz spominov. Zdaj pa je prišel človek in popisal svoje dija-fctvo brez spominov, iz samega doživljanja kot dnevnik, kot pravi dnevnik . . ,
Simčičevo Prebujenje ima posebno vrednost ravno zaradi te nepokvarjene neposrednosti in plemenite odkritosrčnosti. Njegovi Študentje niso zlagani ne olepšani ne zlikani in ne počesani, pa tudi ne nalašč zaradi romantike nataknjeni na mikavnejše in značilnejše kalupe. Mladi fantje so, tako rekoč nič posebnega, ljudje, kakor smo bili in smo bolj ali inanj vsi. Mladina je že sama zadosti domiselno in romantična, da lahko narekuje tako rekoč kar v stroj vse svoje domislice in dejanja, pa sc bralcu ne bo treba nič dolgočasiti. Simčič je tako prisluškoval, poslušal vase in druge ter pisal dnevnik. Pa nc samo prisluškoval, tudi gledal! In kako bistro oko ima! Izostrila mu ga je satirična žilica. Vidi življenje, človeka v njem, vidi zunanjost in notranjost, vidi drobne stvarce, mimo katerih gre marsikdo slep, ki pa so 1« živ del življenjske resničnosti, še prav posebej pa vidi mlademu fantu v dušo in srce. In ravno ▼ tem je največja vrednost te knjige. Je dokument! Dokument sedanje mladine, o ka-
rert-bo'	»(rodovinar kljub viomu ixreči
dosti laskavejšo sodbo, kakor smo jih vajeni o tako imenovanih vojnih rodovih. Malo knjig je tako živo plastičnih v tem oziru, kakor jc Simčičevo Prebujenje. Kaže nam, kako se je sodobni rod znašel, sc zavedel sam sebe, začutil svoje naloge, zajel na globoko in se otresel zlaganega stegovanja na široko, ki je nujno terjalo miselno plitvino in razbitost.
Moč Prebujenja je v analizi rodu. Res so ponekod še neprijetne smiselne vrzeli in duše-slovne zevi, res je kar precej odstavkov nepotrebnih in prevsakdanje opisanih, res bi kaj lahko pogrešili nekatera rekla in obrabljene domislice o profesorjih in študentih, 0 šoli in življenja, a konec koncev mora imeti pristen popis dijaštva • tudi kaj takega. Povrh se da vse to opravičiti s pisateljevo mladostjo, kajti Te-deti je treba, da je Simčič pisal kot dijak in vendar napisal resno delo z zelo bistrim in prodornim pogledom v človeške globine. Saj je ostalo veliko sodobnih slovenskih pisateljev — telo starejših ▼ tem oziru za njim! Fonovila se nam je v tem zgodovina, kakor smo jo doživeli že za Jurčiča. In še v nečem sta si Jurčič in Simčič precej sorodna. V opisovanju žensk. Tudi Simčiču bi bil potreben kak Levstik, da bi se pomenila o Sabinki in Roži in drugih, kajti ob dokaj izčrpno in jasno orisanih fantih
dekleta medla in nepovedna, podobna lutkam z ustaljenimi kretnjami, nazori in besedami. Niti Roža ne zaživi, čeprav se je pisatelj potrudil, da bi nam jo notranje in znnanje približal. Videti je, da pozna Simčič žensko samo is knjige.	*
Pri tem pa ne mi nujno poudariti, da je prav glede opisa ženske Simčičeva knjiga v naši tovrstni literaturi izjema, ljuba isjema. Medtem ko se je večina dosedanjih opisovalcev mladostnika hlastno oprijela predvsem njegovega srca, njegovih strasti, gonov, želja, ljubezni in bolečin, 6e je Simčič lotil mladostnikove duše in njegovih misli. Eros jc ob strani, kakor da ga ne pozna; le tu in tam posveti tndi ▼ to področje, a zrelo, trezno in resno, mogoče kar preresno. Zato pa Simčiču mladostnik še ni ustaljen mo/, dasi Čustveno dokaj zrel. Odkril je namreč v njem toliko neurejenosti in viharnosti v siceršnjem njegovem življenju in izživljanju, da skoraj ni opaziti enostranskega oblikovanja. Njegovi junaki igrajo, hrepene po obdelovanju rodne grude, uživajo ob godbi in igri. imajo silne načrte, so hudomušni satiriki in navdušeni športniki, s preluknjanimi i«., i se prebijajo skozi življenje, lačni so, prezebajo, pa bo le vedri in pri vsem tem še pi-fojo ter z jasnim očesom zro v prihodnost. Tudi ▼ tem je Simčičevo Prebujenje precej drugačno od črnogledih, otožnih in sentimentalnih dijaških dogodbie in romanov, kakršne smo dobivali doslej. Zdrav optimizem, a vendar življenjska vernost, to je dvoje darov, s katerima bo Simčič lahko še marsikaj ustvaril.
Ves roman ^ škoda, da mu ni dal podnaslov: dnevnik js dijaškega življenja! ^ je ujet pod tri navedke iz Župančiča. Najmočnejši je srednji del. Začetek je prevsakdanji, ponekod kar prazen, konec p* kompozicionalno pogre-šen, kajti Milanova smrt ni prav z ničimer zgradbeno utemeljena. Z isto upravičenostjo bi nam jo podal že v sredi knjige ali kje drugje. Ker pa jo je postavil na konec, nas sili, da jo vzamemo za pisateljevo naziranje, češ da je to najprimernejši sklep knjige. In prav to je zgrešeno! Tak sklep bi sodil za konec romana! Simčičevo Prebujenje pa je očividno zamišljeno kot odlomek iz dnevnika — in v glavnem tudi iftko napisano — torej brc* iskanega začetka«
Jaslice pod kozolccm.
Ivan Cankar in njegova cena po 25 letih
Misli ob nedeljski proslavi pisateljeve smrti v naši Drami
Ivan Cankar! Četrt stoletja je minilo, odkar so ga položili v zadnji dom pri Svetem Križu, odkar počiva med Murnom in Kettejem. Ivan Cankar! Izpovedovalec naše bolečine, glasnik lopote, domovino in Boga. V svojem najglobljem bistvu naš najčistejši umetnik.
25 let je dovolj dolga doba, dn bi prečistili svoj odnos do Ivana Cankarja — pisatelja in človeka. Pa nam je že vedno kamen spodtike, pa nam je še vedno — sporen problem. Kakor da se je ob četrt stoletnici njegove smrti ponovila njegova življenjska usoda.
Mislim na nedeljsko proslavo v drami. Vsaj naša kulturna, če že no tudi larodna zavest, bi nas bila morala privabiti na to Intimno in pomembno priredi tov, ki jo je * vse časti vredno umetniško dognanostjo priredila naša drama. Saj smo vendar slavili svojega genija! Prav za prav ga nismo slavili, no znamo ga.
Cankar! Do neba je bil povzdigovan, dokler so ga lahko uporabljali samo kot tendenčno geslo, dokler so mislili, da je za naše narodno bistvo in vprašanje dovolj in vse, če se veliča Hlapec Jernej, hote pa so si zakrivali oči pred resnično Cankarjevo
brez iskanega vrha in prav tako tudi brez iskanega konca. Izrez iz življenju, kakršno pač je. če pa se je pisatelj odločil za povestni konec, bi moral tudi sicer bolj pazili na zgradbo ler obrusiti in opustili precej odstavkov, ki jili je moči opravičiti samo z dnevnikom!
Zanimivo jei da Simčič skoraj ne vidi ne mesta ne pokrajine nc narave nc siceršnjega okolja. Zaprl jc v štiri slene in le lod je poln. Pri drugih pisateljih smo vajeni liričnih vložkov z opisi narave, neba in živali. Vsega tega Pri Simčiču ni. Je suh in stvaren pripovednik
* edinim poudarkom in pažnjo na človeka in njegovo nbranost. Vse drugo večidel preide, da se bralce niti ne zaveda kako, le ob koncu mu junaki obvise nekako v zraku. V tej brezbrižnosti za okolje pa je Simčič najbrž nekoliko krivičen rodu, kajti vsaj kdo izmed njegovih junakov bi moral imeti izrazitejši smisel za sožitje z naravo.
V slogu in jeziku je precej prečiščeno in prijetno. Bes je čutiti še neko okornost, nepotrebno ponavljanje, izrazno monotonost, vendar nas ▼ srednjem, najboljšem delu romana vse to nc moti. Čudno pa je, da so v vsej knjigi komaj tri, štiri pesniške primere. Tudi to je po svoje pomembna značilnost dela, namreč nekakšna umerjena stvarnost z bogastvom misli, ki naj nadomeste scntimentalnosli in iskanosli. Pa vendar Simčič ni pust. Pripovedovati zna mikavno, napeto in privlačno. S svojim živim opazovanjem nas pritegne, s svojim jasnim opi-sovanjem posveti v globine in mrakove, v sanje in hrepenenje, da gremo za njim in pozabimo na vse drugo. In tudi to razodeva svojstveno moč.
^di k mi. da je Simčičeva knjiga kljub pisateljevi mladosti dokaj zrelejša, resnejša in globlja od prenekaterc druge sodobne, pisane z lažjega, zgolj fabulističnega načela. Mislim, da je med nami malo pisateljev, ki bi znali tako nazorno razodevati vsakdanja dogajanja v človekovi duši. Videti je iudi, da je Simčič zelo dosti bral iuje pisatelje. Posebno v tehniki je to opaziti, manj v slogu, včasih zadiši po Cajnkarju. Vsekakor pa smo dobili s Prebujenjem (ne vem, zakaj	bi	dal knjigi rajši	naslov
»Prebujanje«?) delo,	ki	se je	v marsičem iz-
trgalo iz naše literarne tradicije ter se ozrlo v svet. Nič ne de, če je la svet tu in tam še preočiten. Pisateljeva mladost nam je porok, da se bo v prihodnjem delu otresel nepotrebnih vplivov in spregovoril sam. Teže bo najbrž dognal samostojnost in polnost v kompoziciji, kajti spri^p izrazite bistrine za podrobnosti mu celota marsikdaj ne zaživi, kakor bi morala.
Za sklep naj se še spovem: Rad berem in precej berem. Bolj se zamotim s knjigo kakor s človekom. Tudi dražja	mi je.	Ždi pred	menoj
in potrpežljivo čaka	na moje	roke, da	ji po-
božajo šelesteče liste. .Vsaka knjiga ima dušo, vsaka, ki jo berem! So tudi knjige brez duše, a te ostajajo po knjigarnah in knjižnicah, da jih čez leto in dan porabijo za zavijanje plemenitih knjig z dušo. Nisem izjema, zato vem, da tudi drugi tako berejo. In prav zato sem prepričan, da bodo ljudje pridno brali Simčičevo Prebujenje.	J.	Jlodor.
veličino in umetnostjo. Morda je bilo za take oči preveč bleska v njej, preveč notvarnih problemov, skrivnosti in ml kritij.
, »Domovina, glej umetnik!«
Toda za marsikoga je prenehal biti umetnik, kor mu vrh Cankarjeve umetnosti — ker mu na primer Podobe iz sanj ne morejo biti »program*. Zanje je Cankar pač pro-velik, odkar je bil povedal svojo največje in najgloblje doživetje, smisel svoje umetnosti, v treh usodnih in najlepših besedah: mati, domovina, Bog! »Kulturna« Ljubljnna je malomarno zavihala nos ob Cankarjevi proslavi. V drami so zevalo praznine, tam, kjer bi morali biti Cankarjevi »častilci« in vrstniki. Morda spada tudi Cankar v »kulturni molk?« Vsa čast dijaštvu, ki je do kraja napolnilo dijaško Stojišče. Med občinstvom sem opazil celo — kulturniki vzgled! — trgovske pomočniki*. ki jih slučajno nekaj poznam. Prišli so tudi — trije literati in en likovni umetnik!!!
Slovesni govor je imel prof. France Vodnik. Lep, klen in zgrajen. Z resničnim doumetjem in pravilnim pojmovanjem Cankarjeve umetnosti, ki je, kakor je govirnik poudaril, v bistvu tisto, kar so Grki poimenovali z besedo »katarzis«, očiščevanje.
Iz predavanja, ki je bilo skladno grajeno na dveh osnovnih tezah: »Domovina, glej, človek, — domovina, glej umetnik! na tem mostu ne morem naštevati vseh lepih in pomembnih misli in zaključkov (govor bo izšel v Gledališkem listu), zato navajamo le končne besede:
»Biti človek — to je zadnja in nnjgloblja beseda njegovega duhovnega izročila in osrednji smisel vsega njegovoga umetniškega prizadevanja. Ivan Cankar dejansko tudi todaj, ko se bori z družbo in njenimi napakami, išče domovino Lepo Vido, iščo carstvo kralja Matjaža — to je deželo čistoga človečanstva. Luč neke nadzemske, poveličano lepote obseva pri njem celo postavo, ki so docela realne in zajete iz resničnega življenja: mater, ki jo je tolikokrat opisoval, zapuščene otroke, delavce in druge predstav-
nike zaničevanih in zatiranih, katere je kot zagovornik ljudske duše in glasnik človečanskega etosa pravičnosti najrajši izbiral za svoje junako o/.iroma modele. Pisatelju narekuje hesode predvsem usmiljenje do človeka, za čigar trpljenje, najsi bo pravična kazen ali nozaslužena krivica, ima odprte oči in srce. O tem pričajo njegove besede o pravem dobrem človeku, ki je »vi6ok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščino v svojih čustvih. Čist, nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako božjo stvar tesno objemajoči ljubezni«. Zaradi te vere v dobrega človeka, ki ne pozna nasilja in krivico, je nastopil proti vsemu, kar ovira človečnost v njeni Bvobodni rasti in vesolom stvariteljskem razmabu. To svojo vero in (o Bvojo pravdo je opiral na božji zakon, saj jo pred vrsto njih, ki v nepregledni procesiji gredo za križem, Iščoč pravice in hrepeneč po svobodi ter človečkom dostojanstvu, videl Kristusa Batnega.
Kot do kraja odkritosrčen duh pa Ivan Cankar tudi neusmiljeno sodi vsa človeška dejanja, ki jih telita prod obličjem smrti ln človekovih zadnjih skrivnosti, »človek, povej, kako si živel, komu živiš!« — to je njegovo najgloblje vprašanje po namenu in smislu naše človečnosti. Le tista dejanja, ki obstanejo ob materi, domovini in Bonu — teh treh najlepših in najsvetlejših Inčih, prižganih na zadnjem pragu — nas vodijo v odrešenje in poveličanje, ki mu jo ims: Življenje, Mladost, Ljubezen.«
Za govorom so sledile recitacije res primernih in izbranih Cankarjevih stvaritev, ki so pokazalo najizrazitejše odtenke Cankarjeve umetniške in človeške podobe. Brali so jih najodličnejši člani Drame: Sariieoa, Debevec, Skrbinšek in Jan. Brali občuteno in doživeto. Morda so bile prav te recitacije 7.a marsikoga npvo, poglobljeio dojetjo Cankarjevih umetnin.
Drama je tako dostojno proslavila Cankarjev spomin, občinstvo, kar ga je bilo, pa js bilo doležno toplega in Intimnega podoživljanja sveta Cankarjeve globoke in prečiščene umetnosti.	g.	a.
Roman dolenjske vasi in rakov
Jože Dular: Krka umira.
Izdala založba »Klas«, 507 strani.
To lirični zbirki »Zveste menjave«, ki je v našo mlajšo poezijo prinesla nekaj vrednih in lepih pesmi, ter po svoji bolj ali manj začetniški novellstični knjigi »Ljudje ob Krkin, se je Jože Dular zdaj oglasil z velikim pripovednim tekstom in — presenetil.
Po dosedanjem pisateljevem omahovanju med liriko, lirično epiko tor kmečkimi črticami tako bogatega, razgibanega in solidno grajenega romana skoraj nismo pričakovali. Iles je bil že tudi v »Ljudeh ob Krki« nakazal nekaj odlik dobrega realističnega pripovednika, posebna v »Vinogradu« in »Lesenem petelinu, medtem ko jo najdaljša zgodba »Zemlja in ljubezen« ostala medla in neizdelana.
Resničen vzpon iz svojih zorčovsko začetnih črtic pa je storil s kratko, toda odlično zgodbo »Sponsa rest.itlt«, ki je pred kratkim izš a v mohorjevih Večernicah, in s svojim prvim romanom >Krka umira*. Z njim se je otresel začetniških slabosti, našel svojemu literarnemu teženju pravo mesto ter ustvaril delo, ki je po svoji eplčni širini in vzgledni tehnični obdelavi resnični ponos mlajše slovensko proze in ki tudi častno zastopa naš starejši roalističnl roman. Zrelo delo, ki dokazuje, da Dular svoj pisateljski poklic pojmuje resno in da so je nanj tudi skrbno pripravljal. Zato upamo, da ne bo ostal na pol pota.
»Krka umirat je že po Bnovi zanimiv in privlačen roman. Po eni strani jo to zgodba dolenjskega vaškega kolektiva ter njegovega psihološko-socialnega ustroja, po drugi strani pa roman — reko. Voda in vas.
Ne vem, kako bi bil pisec mogel to dvoje združiti v prepričljivo in skladno zgodbo, če bi ne bil posročeno posegel v že skoraj pozabljeno zgodovinsko snov: umiranje slavnih krških rakov pred 6tl. lefi. Tako dobimo za skladno prepletanje vode in vasi v Du-
larjevem romanu točnejšo oznako: ljudje in raki.
Krka, ki teče mimo Vavtovca, kjer zgodba poteka, ni samo vodna zanimivost in estotski okvir pokrajini, ni samo »ubita srebrna kača«, marveč nekako živo bitje ki ima za Vavtovec važno socialno funkcijo.
Na oni strani vas — na drugi Krka. Med njima pa stoji in ju povezuje važkl mogoteo Urbiha, zakupnik račjega lova, osrednja in najbolj zgrajena postava Dularjevega romana, ki me po svojem svojskem značaju rahlo spominja Blažiča v Budakovem »Ognjišču«. Vendar je Urbiha z ozirom na našo kmečko psiho bolj prepričljiv in manj demonski, čutiti pa je, da pisatelj ni popolnoma obvladal vseh odtenkov tršate Urbihove narave, dasi je še kar dobro utemeljil njihovo nihanje med besnostjo in — trgovsko dobroto.
čeprav je na prvi poglod vodilni motiv romana ljubezen med Urbihovim sinom Tomažem in Lenčko, hčerko bajtarja Fr-natka. pozneje, ko ta umre, pa njegova ženitev z učiteljevo Rotijo (s toplim opisom njenih ljubezenskih čustev in odpovedi je Dular plačal svoj dolg romantiki), je vendar '»Krka umira« izrazito socialen roman, Upor na vasi, bi ga lahko naslovili.
Kakor sem že omeni,1, je Dular segel nazaj, v dobo pred šestdesetimi leti, ko so bili raki v Krki ne le po vsej Evropi zahtevana slaščica, marveč naseljem ob Krki tudi važno prehranjevalno sredstvo in lep vir dobička. Premožni Urbiha je v Vavtovcu vzel v najem račji lov in, sklicujoč se na svojo pravico do njega, neusmiljeno gonil z žandurji »račje tatove« v novomeško ječo.
Ljudem pa to seveda ne gre v račun. Ob Krki žive, prav kot Urbiha, in kdor živi ob Krki, ima do rakov pravico, čeprav nima lova v najemu. Pisatelj je dobro poudaril preprosto kmečko miselnost, kakor je dobro poosebil uporni duh vaščanov v Fr-natku in Bertucu, ki vodita Urbihi nasprotno stranko. Stvar gre v tako napetost, da
Ob treh simfoničnih pesnitvah
S sporedom treh velikih mojstrov je v ponedeljek zvečer stopil na unionski oder okrepljeni radijski orkester za svoj drugi simfonični koncert. Za vodnika so izbrali dirigenta beograjskega glasbenega življenja Oswalda Buchholza, za Beethovnov klavirski koncert pa so ponudili stol prof. Ant. Trostu.
Pod novo taktirko se nam je orkester pokazal v čisto novi luči: že po ekspoziciji jasno oblikovanih glavnih motivov v Hayd-novi simfoniji v D-duru je tudi »nestrokovnjak« kmalu zaslutil, da so godala v posameznih partijah in v celoti stopila preko običajnega okvira ter se pazljivo in voljno prepustila dirigentovi roki. Ta večer je nedvomno dokazal, da Je ljubljanski simfonični orkester dosti bolj gibčen in da lahko doseže večjo stopnjo intenzivnega doživetja, kakor pa bi pričakoval vsak, ki ga je po izkustvu dosedanjih prireditev že »tipiziral« ter mu v duhu pripisoval a prio-rl samo tolikšno ln takšno izrazno silo, češ več pa tl godci ne zmorejo.
To Je bilo prvo presenečenje tega večera, zato ga tudi omenjamo na prvem mestu. Z veseljem ugotavljamo, da Je ta orkester prožno telo, ki nam pod razumnim in prizadevnim vodstvom obeta gotovo Se zrelejše vzpone. To vrflja posebno za violine: s tenkim sluhom vodijo, se nesebično prl-lagojajo in ubogljivo podrejajo, kjer in kadar se kaže potreba. Pa tudi pihala so bila tokrat precej čedno uglajena. Pri silovito strastnih kontrastih Lisztove simfonične pesnitve je ostro akcentulranje roga in pozavne moralo pretresti ne le zraka, marveč tudi najbolj odrevenela ušesa.
V Oswaldu Buchholzu smo spoznali odličnega dirigenta, ki je orkestru s strogo umerjenimi ln pretehtanimi kretnjami kazal pot, da se je v kočljivem programu kar odlično obnesel.
Zato še dve, tri črte z osebno oznako: Buchholz sodi med tiste redke dirigente, ki skušajo biti do skladbe strogo objektivni. Nikdar se ne mara vzpenjati nad partituro, nikdar plaziti mimo nje. Vsakršno subjektivno pleskarjenje, ki bi bilo v nasprotju s slogom dela, mu je zoprno. In to je zelo prav! Kam bi že prišle naše simfonije, če bi Jih hotel vsakdo mrcvariti v osebnem ln površnem slogarjenju in namesto skrivnostnega utripa v skladbi iskati — samega sebe zaradi sebel Tako delajo glumači, ki niso nikdar bili in nikoli ne bodo v verni in zvesti službi umetnosti.
Ni dvoma, da Je ravno taka objektivnost, kakor jo je pokazal Buchholz, redka in dragocena osebna sposobnost, ki ji morata biti podlaga resno, trdo delo ter trezna presoja lastnih moči. Kako je ta odlika odmaknjena od tistega drobnega dirlgentov-stva, ki si ob kaki »Columbia« plošči začrtava taka in taka mesta in potem stopi na oder z »zadnjo resničnostjo in znanjem« v umetnostni reprodukciji! Ce pa še upoštevamo, da je Buchholz še mlad in da je dirigiral na pamet, potem smo njegovo odliko dovolj podčrtali: v takih okoliščinah je namreč še večja nevarnost za objektivnost.
(Dalje na /. tirani.)
■e vaščani dejansko, čeprav neupravičeno upro, poberejo Urbihi ne le vrše ln druge lovilne priprave, temveč mu tudi »zasežejo« voz rakov in pokradejo razno gospodarsko orodje, medtem ko so Urbihovl dobro zastraženi v svoji hiši. Uspeh: pol vasi roma v novomeško ječo.
Upor proti Urbihi pa navzlic temu tli naprej, In ko se »uporniki« vrnejo, dobi novo podobo; razdor mod vaščani samimi Avtorju se je s tem posrečil prijem, važen za plastiko romana in duševno podobo vaščanov. Da pa to trejje med obema vodlto-ljema, Frnatkom in Bertucem obdrži svojo napetost, je vzrok nekdanji Bertucev zločin, za katerega ve le Frnatek in tako drži nasprotnika na »vrvci«.
Med to Urbihovo zmagoslavje ▼ račji borbi In prepir vaščanov pa nepadoma udari usodna novica: v Krki črkujejo raki! Lotila se jih je račja kuga. S tem pa nenadoma dobi račja pravda med Urbiho in Vavtovci novo smer, oziroma postane odveč. Dulax je na tem mestu storil »rečen preobrat:	Frnatek,	vodja	»samosvoje«	račje
stranke, pade pijan v Krko in uotne. Urbiha se znajde pred novim položajem, poginulimi raki, in dobro »znajde', vaščani pa so ob svoje rake in pravdo zanje. 8 timmerma-novskim razkošnim opi«om svatbe konča pisatelj svoj roman o dolenjski reki in vasi.
To pa je seveda le okostje romana, njegova socialna plat. Vsa zgodba je prepletena z lepimi liričnimi opisi dolenjske pokrajine, s krepkim risanjem značajev (Urbiha, Frnatek, Bertuc, zmešani Damjan, učitelj, župnik), s plastično nazornimi prikazi lova na rake in sulce, s popisi rib in rastlli nja v Krki in z dobro prikazano vaško miselnostjo. Polnokrvna zgodba, razkošni epifnl motivi ter klon jezik in lzbrušen stil so velike prednosti tega Dularjevega prvenca.
Roman poživlja pristno dolenjsko besedišče In ljudske prispodobe, na pr.: Brki so mu povešeni ko dež v pratiki, — nebo je plavo kakor bi kozla odrl, itd. Le v zadnjih poglavjih motijo prepogosto se ponavljajoči opisi vremena in pa na koncu se vse preveč nekam srečno »izteče«.
In še ena pripomba: Dular je močan realističen pripovednik. Socialno plat in raven vasi je v »Krki umira« dobro orisal. Tudi značaji so krepko podani v svoji zunanji podobi. Manj čuta pa Ima za prikaz tistih finih, globokih ln usodnih odtenkov duševnih skrivnosti, iz katerih naj bi Izvi-rala podtalna sila romana, da ga moremo doživeti v vsej dinamiki nastopajočih oseb. Je še neko skrito gibalo, ki daje pravi umetnini vso polnost In barvitost. Tu bo moral Dular seči v globino, da ne bi v svojem nadaljnjem ustvarjanju ostal morda la vzgleden opisovaleo, marveč postal umetnik, ki pozna tudi »najtišje kamrico srca«, da porabim Cankarjev izraz. Mislim, da bi bilo škoda za Dularjevo pisateljsko moč, ki jo je pokazal v tem romanu, če sl ne bi priza« deval doseči to.	«*verin	SalL
Zdravnikov naših „imenitna“de!a
Dolga vrsta zdravniških imen in njihovih sramotnih dejanj v seznamu
krvnikov slovenskega naroda
Ljubljana, aredl decembra.
Nobene skrivnosti ne bomo odkrili javnosti, ako zapišemo, da sl je komunistična podtalna akcija od vseh stanov, posebno pa razumnlSklh, najpoprej zasidrala med zdravniki, čc sploh smemo rabiti ta Izraz za stan, ki se Je proti vsaki Javni kritiki znal zavarovati za devet zidov, pa Čeprav so že vrabci na strehi Čivkali o grehotah in nemarnosti nekaterih nemoralnih zdravnikov, ki so svoj poklic in diskretnost ordinacije zaradi denarja zlorabljali na najgršl naCin ln posegali tudi v življenje samo. Nemalokrat Je Javnost zvedela za to, da je ta ali oni strigel niti porajajočega se življenja ali pa z brezbrižnostjo marsikatero ogroženo življenje pustil ltl po zlu. Moralna vrednost velikega dela zdravniškega stanu bi se dala Izraziti z besedico — nič, pa še ta ugotovitev bi bila premehka za natanCno oznaCbo nravnosti pripadnikov tistega stanu, ki Je nekoC nosil na svojem praporu geslo: »Salus populi suprema lex« — zdravje naroda je najvlšji zakon!
Notranjost marsikaterega slovenskega zdravnika se je zaradi pridobitne privlačnosti poklica spridila do tiste mere, da je lz reševalca življenj postal krvnik, in namesto tolažnika bolnih postal lzžemalec.
Pred dobrim desetletjem je komunizem našel prve in najbolj vnete pristaše ln zaplodil prve tajne celice med slovenskimi medlclncl. Ko je pred dvema letoma v obliki O V stopil na plan, je prve pospeševalce in dosledne zaščitnike našel prav med temi zdravniki. Reči smemo, da more z zdravniki glede tega, v kako ogromnem številu so se oklenili te zločinske družbe, vzdržati primero edino še učiteljski stan ...
Preden Je tudi bolj razgledan opazovalec v prvih zamahih tolikanj opevane Osvobodilne fronte zaslutil komunistične režiserje, Je naše mesto že vedelo o prvem zavetlšCu za tolovaje v ljubljanski bolnišnici. Ce je prišel po tajnih potih iskat bolniške oskrbe kak »gozdovnik«, je v bolnišnici naletel na ljubezniv sprejem ln nad vse pozorno nego. Prenekaterikrat se Je primerilo, da so komunistični zdravniki sprejemali bolnike pod lažnimi Imeni, jim dajali potuho ln podporo in Jih tudi skrivali pred oblastmi. Komunistični zdravniki so Cesto zastavili vso svojo avtoriteto in proglasili za bolnega vsakega tipa, ki mu je bila policija za petami. OFar-ski terenci so se skrivali po bolnišnici, norišnici ln podobnih zavpdlh, neovirano kovali in Izpeljevali svoje' naCrte ln se v brk vsej Javnosti greli na toplih posteljah in uživali razne posebke, ko so pa po drugi strani morali ljudje protikomunističnega mišljenja požreti marsikatero pikro od strani zdravnikov ln bili deležni oCitne nemarnosti. Zagrizenost komunističnih zdravnikov je šla tako daleC. da Je dr. Pavla Jerlnova, ko so v bolnišnico pripeljali smrtno ranjenega protikomunista, katerega Je hudo obstrelil atentator, zamahnila z roko ln svoji okolici velela: »Kar naj crkne, saj Je belogardist.«
Ljubljanska bolnišnica z žensko bolnišnico vred Je bila izredno živahno središCe komunističnega delovanja. Tam jejioleg dr. Božidarja LavrlCa kot glavni zapeljevalec deloval pod plašCem primarija oholi in naduti dr. Bogdan Brecelj, ki Je bil seveda »žrtev poklicnega sovraštva«, ko so ga oblasti za nekaj dni vtaknile pod kljuC. V bolnišnicah so delovali razni ObračunCl, Grmove, Jeri-nove, Lajevci, LunaCkt, Milčinski, Kukovci, Cundri ln bolniški strežniki, ki niso bili le skrbni varuhi ranjenih tolovajev, temveč so na škodo vseh ostalih stotin in tisoCev bolnikov po načrtu In z vednostjo predstojnikov praznili ln kradli zaloge zdravil ln sanitetnega materiala ter ga odvažali v gozdove »za Junaške dečke«.
Nadaljevanj* s S. strani.
Njegova sposobnost Je bila najbolj vidna ravno v točki, ki Je stavljala največje zahteve: v Beethovnovem koncertu v Es-duru. Stalno Je bil na preži, da Je držal menjajočo se vlogo med orkestrom ln Trostovo Igro v pravilnem ravnotežju, skrbno pazil na vse neznatne vstope godal, na tehtno frazlranje In enakomerno repetlcljo motivnih odlomkov ter modulacijske mene.
Od vseh kitic velikih pesnitev Je treba kot posebno uspele omeniti karakteristični in jasno očrtani Haydnov menuet, ki je bil ravno temu skladatelju priljubljen, graciozen vložek v klasični sonatnl razpredel-bi, ter »allegro con splrlto« z Izvirno ritmično nervuro; v Beethovnovem delu prelepi »adagio un poco mosso« ter »allegro«. Llsztova pesem pa Je bil en sam strasten lt.ilv tega romantičnega parafrazlsta, ki je kot ognjemet bruhnil lz skrivnostnih in filozofskih globin Beethovnovega koncerta.
Trostov nastop Je obiskovalcem naših simfoničnih pesnitev zmeraj posebno drag. Tokrat se nam Je pokazal v prav kočljivi klavirski Igri. Kadar prevzema' glavno besedo, jo spregovori možato ln preprosto, kadar mu Beethoven naloži daljše kadence ln težje dekoracije prejšnje glasbene misli, jo clzellra tenko ln z občutjem. Povsod izrablja naravno težo roke, pri sforzandlh pa še težo gornjega telesa. — Trost Je odličen pianist.
Drugi simfonični koncert Radia Ljubljane Je torej mnogim obiskovalcem nudil zares bogat večer. Premnogi so čutili, da je z gostovanjem novega dirigenta zavel tudi nov duh med godbenike. Kdaj gre za umetnost ln kdaj ne, vedo namreč nagonsko »strokovnjaki« ln »nestrokovnjaki«. Piši o muziki cele knjižnice, če hočeš, predavaj o njej, da se tl slina posuši: ostane vedno le ena resnica, da se — kakor v ostalem vsa umetnost — tudi muzika dojema z občutjem, ne z razumom. Kaj bi pa tudi bilo z umetnostjo, če bi bila pridržana kot privilegij samo »absolutnim« posluhom ln »strokovnjakarjem«? Kaj bi šele bilo, če bi Jo lahko nadomestili z vsakršnim šarlatan-stvom? Umetnost je skrivnost, h kateri večno tipljemo s svojim nagonskim občutjem, ne da bi jo kdaj odgrnil.
In to je Bog modro uredil.
Zdravniki v tolovajski vojski
Prvo požrtvovalno dejanje, ki so ga komunistični zdravniki storili tolovajski vojski v korist, smo v prednjih vrsticah na kratko že nakazali. Dokler se je komunistična goz-dovniška vojska šele porajala ln zbirala, zdravnikov med njimi ni bilo.
Ko so prve praske ln spopadi dali prve ranjence, Je komunistična vojska organizirala tudi zdravniško službo. V njeno naročje so pohiteli najprej medlclncl, za njimi pa so na skrivnostne načine drug za drugim v hribe kapljali zdravniki. Sprva le mlajši, pozneje starejši. O vsakem se je raznesla bajka, da se je moral zaradi zasledovanja oblasti skriti, o drugem se je zopet reklo, da so ga »odpeljali«, navsezadnje pa se Je izkazalo, da so zavedni »narodnjaki« ln »borci proti okupatorju« odhajali na teren celo z uradnimi avtomobili cesarske Italijanske vojske, kakor se Je na primer dal »odvesti v neznano smer« tudi dr. Bogdan Brecelj. Dr. Igor Tavčar Je bil z avtomobilom vred »zajet«, ko se Je peljal obiskat svojega tasta v Dolenjskih Toplicah, sin od naroda a slavo ln denarjem nagrajenega pesnika Otona Zupančiča, dr. Andrej, sl Je šel »zdravit« tuberkulozo .... a čas mu Je krajšala ljubica dr. Boža Ravnikarjeva... Set Interne klinike prof. dr. Lušlcky Je poslal svojega nadebudnega sinka študirat medicino v Zagreb ... ln sinko je svoje študije končal v gozdu ... Ne smemo pozabiti niti na mukotrpnega prof. dr. Lavriča Božidarja, Ml je mediclnce načrtno gnal v komunizem in je v svojem strokovnem področju botroval vsem obilnim krajam zdravil in se spretno posluževal svoje desne roke, sestre Livije...
In ta pesem o »otmicah«, »uplembah« in »prisilnem odvajanju« se Je ponovila še v mnogih drugih primerih. Neizpodbitno drži, da Je precejšen del slovenskih zdravnikov prvi ponudil obe roki v podporo komunističnega zločinstva ln da je v tej blazni uničevalni akciji vztrajal skozi vse strahote, ki Jih Je komunizem počenjal na naših tleh, ln da Je z vsemi razpoložljivimi, lastnimi in ukradenimi sredstvi podpiral najbolj zločinsko uničevanje slovenskega premoženja, in kar je za zdravnika z vzvišenim poklicem še hujše ln grozotnejše: tudi kumoval načrtni moriji ln klanju tisočih slovenskih ljudi ne glede na to, ali so komunistične zverine trgale može in žene ali rojene ali še nerojene otroke.
V kraljestvu zdravnika-krvnika
Kočevje Je zaradi svoje zemljepisne lege (n bližine podzemeljskih komunističnih postojank dobilo v komunističnih načrtih posebno mesto. V mreži, ki Jo je po mestu razpletel pokvarjeni zdravnik dr. Hočevar, je bila skoraj vsa krajevna razumnlška plast, ki Je pograbila Hočevarjeve ponudbe kakor pes kost, ker si Je obetala visoke položaje ln dobrine iz komunistične revolucije.
Ko je udarila usodna ura badoljevskega zloma, je bilo vse že na svojih mestih. Dr. Hočevar Je pripravil organizacijo komunistične bolnišnice. S tem se začenja posebno poglavje v okviru »osvobodilne« vojske, namreč o organizaciji komunistične zdravstvene službe.
Prvi zasnutkl komunistične sanitete so bili preprosti in pomanjkljivi. Zato so kmalu poklicali na pomoč svoje zveste oprode — ljubljanske zdravnike, ki so kot partijci kajpak brez odpora pohiteli v gozdove ln s seboj prinašali zaloge zdravil, za njimi pa so prihajale pogoste pošiljke tega materiala lz ljubljanske splošne bolnišnice in drugih zdravstvenih zavodov. Ljubljanska terenska mreža Je poskrbela, da te dobave niso prenehale, dokler so zavodi sploh premogli kaj zdravil. Pozneje je Izginil zdravnik za zdravnikom, precej pa jih Je popihalo med bandite šele po 8. septembru.
Ze tedaj Je bilo znano, da sl Je prvi Izmed sinov dr. Breclja, dr. Bogdan Brecelj, že zagotovil važno mesto v banditski organizaciji. Prihajala so poročila, da se Je okrog vozil z avtomobilom ln kazal svojo visoko funkcijo tudi z vedenjem, k) ni bilo nič podobno tovarištvu lz raja vseobsegajoče enakosti ln bratstva.
Ko so badoljevci odnesli pete lz Kočevja, se Je njihov zdravnik spozabil in poškodoval operacijske pripomočke ln rentgenski aparat v italijanski garnizijski bolnišnici, nameščeni v Marijinem domu. Ostala pa so zdravila in obveze, ki so bile banditom od sile dobrodošle.
»Vrhovni sanitetni nadzornik« dr. Brecelj je odredil, da se v Marijinem domu uredi bolnišnica, a usmiljenke so morale prevzeti strežniško službo.
Toda takoj po ustanovitvi se Je dotok bolnikov večal ln klic po močnejšem strežniškem kadru je bil že obupen, partija Je poslala na pomoč večje število tolovajk, ki so se te službe oprijele ne zaradi ljubezni do trpečih sobojevnikov, temveč, da bi se izognile bojišču ln se s »tovariši« v varnem zavetju parile in ljubimkale ...
Poleg teh komunistk so bile tudi razne civilne bolničarke, ki so bile za spoznanje boljše, vendar so prav tako rade zahajale na oddih k »tovarišem« pod šotore ...
Banditska komanda Je za prvega upravnika kočevske bolnišnice postavila kočevskega pokrajinskega zdravnika dr. Josipa Smola. Te prikazni bolniki niso bili posebno veseli. Poznali so tega gospoda kot pijanca In nemarneža, ki Je bil stremuh, nesposobnež in povrh še zafrkljlvec. Tega nevrednega hlapca so tudi gospodarji kmalu zavrgli ln ga pahnili v kot. Ze po dobrem tednu se je moral posloviti s svojega mesta, za njim pa se Je prikazala nova zvezda — novomeški dr. 2iga Cervtnka, ki ga javnost pozna Iz znanega procesa, katerega Je pred leti proti njemu naperila banska uprava zaradi načrtnega odpravljanja plodu ... Obtožen je bil več sto zločinov, toda slepa devica — pravica Je na stežaj odprla dr. Cervlnku pot
v svobodo, da Je že naprej stegoval svoje okrvavljene roke po nerojenih bitjih in grabil Herodeževe tisočake.
Dr. Cervinka — st reza j bele žene
Novomeški Herodež Je začel z velikimi zamahi. Pokazal Je veliko vnemo in poskrbel za notranjo ureditev banditske bolnišnice. Naročal Je opravo, kt so Jo domači obrtniki morali izdelati takoj. Prostori so se polnili z omaricami ln omarami, bolniki pa so pasli svoje oči po počečkanih stenah.
Ce lz Cervinkovih rok niso prejeli zdravila, so črpali uteho z zidnih napisov, od koder se jim je režal tovariš Stalin ln jih pozdravljal »legendarni Junak« Tito, kateremu so banditi posvetili navdušene napise ln zraven nalepili na stotine listkov, ki so ranjence brez nog. rok, čeljusti in prestreljenih prsi vabili na prve »svobodne volitve« slovenskega naroda ,..
Dr. Cervinka se za nego bolnikov ni brigal preveč. Rajši se Je znašal nad požrtvovalnimi usmiljenkami, ki so prebdele dolge noči ob ranjencih ln z velikim samozataje-vanjem prenašale vse žalitve ln omejitve. Resnici na ljubo pa Je treba reči, da v psovkah in surovostih do teh usmiljenk le ni dosegel svojega prednika dr. Smola.
Obrazi ranjencev so se razlezli v nasmeh le tedaj, kadar so na sebi občutili sočutno roko zdravnikov dr. Cizlja ln dr. Igliča. Prvi je po Bog ve kakšni poti prispel do Kočevja. Bil Je vesten zdravnik in Je v bolniku videl trpina, ki terja zase primerno nego in sočutje. Dr. Iglič Je bil v Kočevju mobiliziran kot bolničar. Sredi vrtinca novih razmer Je ostal zvest svoji nalogi in je bil svojim pacientom pravi pomočnik In tolažnlk. Bolnik, ki ga Je trda usoda povedla v kočevsko bolnišnico, Je želel, da povemo tudi to dejstvo in Javno Izrečemo priznanje tema zdravnikoma.
Bolničarski korpus je bil čudna zmes. Za bolničarsko delo so morali prijeti tudi mobilizirani dentistl. Tem kolikor toliko uslužnim ljudem se je pridružila drhal komunističnih bolničark, kt so bile nebrzdane in vse gnile, prinašale so med bolnike mrčes in garje ln se podile le za hlačami, se valjale v blatu nemorale po zakonih »svobodne ljubezni«. Zanje zabave ni manjkalo. Ce so bojevniki kazali premalo zanimanja zanje, so se pečale z lažjimi banditi ranjenci ln počenjale kar v bolniških sobah orgije.
Dr. Cervinka Je zaprtih oči hodil mimo teh vlačug. Prav malo m.u Je bilo mar rojev stenic ln uši, ki so sl Iskale paše na odmirajočih telesih, posebno zanimanje je le kazal za stare tolovaje. Ce je naletel nanje, se Je ves sladek mltnil okrog njih. Za novejše bandite je imel lc skopo besedo, prisilne mobilizirance pa je prepuščal usodi.
Bolnišnica se polni
2e teden dni po razsulu badoljevske vojske se je začela kočevska bolnišnica polniti. Prihajali so ranjeni tolovaji Izpred Turjaka. BIH so le težji primeri, kajti lažje so poslali na domove v domačo oskrbo.
Sredi septembra Je bila bolnišnica skoraj polna. Zdravniške pomoči so Iskali banditi, ki so Jim mine ln strojnice raztrgale ude, čeljusti in drobovje. Mlajši banditi so kljub zmaličenim telesom kazali silen bes ln krvoločnost. Bahali so se s svojimi divjaštvl ln na vsa usta gobezdall o tem, kako so mrcvarili »bele pse« ln kako bodo vse poklali ln žive pometali v ogenj.
Ker kočevska bolnišnica ni Imela operacijskih priprav, so težki ranjenci morali v glavno bolnišnico v Dolenjskih Toplicah.
Bolnlšnlško vodstvo Je bilo v rokah političnega odbora, ki mu Je načeloval kot politkomisar Sime (osmošolec Oblak lz Novega mesta). Seveda ni manjkalo straž ln oprczovalcev, ki so nadzirali sleherni gib zdravnikov ln bolnikov. Politkomisarji raznih vrst ln mestni poveljnik učlteljiščnik Šubic Jurij so često obiskovali bolnike in Jih navduševali za komunistične Ideale. Izostati ni smel niti dr. Metod' Mikuž, ki je prinesel ranjencem tolažilo z besedami, da morajo biti veseli svojih ran, saj za »osvoboditev« domovine nobena žrtev ne sme biti pretežka...
Volkovi trgajo svoje žrtve
Dne 22. septembra so v kočevsko bolnišnico privedli 14 hudo ranjenih nasprotnikov lz bojev pri Crčaricah. Bill so v bednem stanju s hudimi ranami in so morali izpiti pred svojo rmičentško smrtjo še marsikatero kupo gorja. Vrgli so Jih v posebno sobo, ki Je bila strogo zastražena.
Zdravniško nego sta nad njimi prevzela dr. Cervinka in dr. Cizelj. Prvi Jih je obkladal s psovkami najgrše vrste ln jim namesto zdravil odrejal svinjsko hrano, drugi pa jim Je bil zdravnik. Sočutno srce so do njih pokazale tudi usmiljenke, toda le za kratek čas, kajti na ukaz politkomisarja so , tem ranjencem odškrtnill vse ugodnosti ln i z njimi ravnali kakor s psi.
Sredi oktobra so Jih nenadoma premestili v zapore Dijaškega doma in grada. Tam se Je začelo zanje nepopisno trpljenje. Hudo ranjene, s smrdečimi ranami Ih zamazanimi obvezami so jih vrgli na gola tla In Jih pitali s pičlo in nesnažno hrano. Prepovedali so jim donašanje vsakih priboljškov. Svojo dobroto, ker je dopuščal donašanje živil, Je plačal z glavo neki orožnik, ki Je bil kot prisilni mobiliziranec dodeljen tej straži.
Te reveže so pogosto mučili z dolgotrajnimi zaslišanji ln Jih morili z metodami, ki so njim svojske. Pustili so vsakemu le po eno odejo. Drgetali so od premraženostl, se dušili v lastnih Izmečkih in v gnilobi, ki se Je Sirila lz gnusnih, zanemarjenih ran. Čeprav tl siromaki niso bili postavljeni pred sodišča v Kočevju, so jih pozneje vendarle pobrali, odvlekli na morišče ln pobili. Dne 21. oktobra so ostali le še trije, po 24. oktobru pa so še tl kot mučeniki končali svojo zemeljsko pot. Ti pomenijo nov list v krva-
vem vencu rdečega zdravstvenega šefa dr. B. Breclja.
Sredi oktobra sta skušala iz kočevskih zaporov pobegniti dva ujetnika s Turjaka. Prišla sta do Kočevske Reke, toda tam padla v tolovajske roke ln kot ranjenca dospela do bolnišnice. Nad njima Je poveljnik mesta Šubic stresel ves svoj srd in bes, ju strahovito ozmerjal ln neusmiljeno obrcal, nato pa dal ukaz, da se likvidirata. Bolničar Johan si Je štel v veliko čast, da Je lahko ubežnika poslal v krtovo deželo Ta zlikovec Je skupaj s Šubicem prejel zasluženo kazen, ko je ob letalskem bombardiranju povohala Matilda tudi njega.
Neodpustljivo ravnanje s prisilnimi, mobiliziranci
Proti koncu septembra Je bolnišnica doživela nov dotok ranjencev. Večinoma so bili prisilni mobiliziranci, ki so se udeleževali bojev pri Cerknici, Grahovem In Begunjah. Reveži so Imeli hude rane od min in strojnic. Okrog sto Jih Je bilo. Zaradi notranjih krvavitev Jih je tretjina podlegla že prve dni. Ostali so nadaljevali pot proti Dolenjskim Toplicam, pa so tam skoraj do zadnjega pomrli.
Tl ranjenci so bili deležni mačehovskega ravnanja. Komunistični zdravniki so Jih prepuščali usodi, politično vodstvo sc ni zmenilo zanje, hrana je bila slaba kot za živali. Starf banditi so si vpričo njih privoščili kaj boljšega in kadili boljše cigarete, bolniki pa so požirali le njihov dim. Stari banditi so bili sami tolovajski tipi, ki so jim bandltke pri-, voščile sem pa tja kako urico tovariševa-nja... Uši ln stenice so bile njihove neločljive spremljevalke. Odpraviti te nadloge ni bilo mogoče, ker ni bilo za takšne potrebe niti volje niti potrebnih sredstev.
Visoke banditske »živine« so bolnišnloo [ večkrat počastile z obiski. Tako so bolniki prepoznali ribniškega komunista zdravnika | dr. Oražma, prepoznali dr. Pavla Lunačka lz Dolenjskih Toplic, posebno pa so še | zanimali za postavnega »tovariša«, ki se Je ■ pripeljal z avtomobilom ln je oblastno pre-! gledoval prostore ln dajal navodila na vse strani. Iz ust starih tolovajev so zvedeli, da jih Je počastil vrhovni šef banditske sanitete dr. Bogdan Brecelj. Konec septembra se Je oglasil tudi »general« Jaka Avšlč.
Vsak obisk Je rodil za paciente nenavadne posledice. Po vsakem takem dogodku se je hrana poslabšala, zdravila pa so kopnela kakor rosa na soncu. Bolnikom ni ostalo prikrito, da Je bil poleg dr. Bogdana Breclja visoka živina tudi lekarnar lz Novega mesta dr. Adrtjanie, kt 1« b!1 vrhovni bandkakl
lekarnar. Ta je nekega dne pobral vso zalogo italijanskih zdravil'v kočevski bolnišnici in jo preselil na varnejše mesto...
Tedaj so bolniki začutili vso grenkobo »enakosti«, ker so zvedeli, da Je v podzemskih prostorih Roga posebna bolnišnica za boljše tolovaje in da Je morala biti ta bolnišnica oskrbljena z vsemi zdravili, pa naj so ranjenci drugod gnili pri živem telesu ln zdihovali od muk dan in noč. V podzemsko bolnišnico dohoda niso izdali. Ranjenec — seveda star bandit ali štabni funkcionar — si Je moral zavezati oči, njegovi nosači tudi, le zaupni vodnik se Je smel prosto gibati po tajnih hodnikih ln voditi nosače v skrite prostore.
Selitev bolnišnice
Letala so bila neredek gost ln opazovalec nad vsem kočevskim ozemljem.
Dne 8. oktobra Je prišlo povelje, da se bolnišnica preseli lz ogroženega Kočevja v Stari trg v Rogu. To je bila edina vas, ki je slavna cesarska vojska ob svoji lanski julijski ofenzivi ni razbila. Bolnišnica se Je naselila v osmih kmečkih hišah, ki so bile brez okenskih šip.
Dr. Cervlnku je pri preselitvi pomagal medlclnec Z d r a v 1 č ln ves zbor bolničarjev.
V vsakem pogledu so se razmere poslabšale: nege nobene več, dr. Cervinka je pohajkoval okrog, bolničarke so se valjale v objemih tovarišev, samo nekaj bolničarjev Se ni pozabilo na svoj posel. Bolniki so uživali po-največ oslovsko meso. Niso vedeli, ali je bilo kuhano ali pečeno, ln so mu zato vzdeli ime »mulprata«. Celo stari banditi so godrnjali, da tako slabo niso še nikdar Jedli. Po jih je politkomisar potolažil z besedami: »Banditski želodec je zelo raztezljiv. Kadar Imaš, se nažreš, če pa nimaš, pa stradaš.«
Ranjenci so bili slabo odeti ln skozi razbita okna je neprenehoma vleklo. Zaradi nevarnosti letalskega bombardiranja niso smeli kuriti. Komunističnih bolničark vsa stiska ranjencev ni ganila. Vlačile so se vneto naprej. Zdravil sploh ni bilo več, ranjence so j dentistl prevezovali le na šest do deset dni. Celo politkomisar sime (Oblak) je dal svoji jezi nad tovarišicami duška, ko Je povedal, da Jih bo dal postaviti ob zid In vse postreliti.
Nič čudnega, ako so v takšnih okoliščinah umirale trume ranjencev in bolnikov. Ko so ugotovili, da bo smrt pokosila novo žrtev, so nesrečnika že poprej odstranili in ga tudi brez ceremonij pokopali. Stari banditi so dosledno odklanjali duhovnika, medtem ko so prisilni mobiliziranci prosili za duhovno tolažbo, ki Jim Jo je nosil lazarist g. Plantarič. Banditi so agitirali zmerom za * Mikuža, toda ljudem se Je bil mož zaradi svoje razuzdanosti prlstudll.
Po Izselitvi bolnišnice je v Kočevju ostala le bolniška sprejemnica, ki pa ni Imela pri roki nobenih sredstev. Ko pa Je bil 22. ok-
tobra dan znak za splošno Izselitev zaradi bližajočih se Nemcev, se je tudi ta ostanek preselil proti Kočevski Reki in tam razbežal.
Se tri bolnišnice
Podobne razmere so vladale tudi v ribniški bolnišnici. Tam se Je z vodstvom ],ečal dr. Or alem, kateremu Je bila za desno roko zdravnica dr. R o j č e v a, stara zagrizena komunistka. Bila je glavna terenska zaupnica in botra vsega gorja v Ribniški dolini. Ta ženska Je bila zaupna prijateljica dr« Oražma.
Pa se Je moral mož zameriti vodstvu, ker Je bil odstavljen, za njim pa je prišel v vodstvo ljubljanski komunist dr. Stane Lajevec. Tudi ta bolnišnica se ni mogla bahati s posebnimi pripravami in zdravstvenimi pripomočki, za bolnike ln ranjence pa so skrbeli po merilih, ki so veljala pri vseh komunističnih zdravnikih. Nemarnost je bila najvišja čednost tudi teh zdravnikov. Vlačuge so skrbele za to, da so se s komunistično »moralo« seznanili tudi takšni, ki so prisilno zabredli v rdeči vrtinec, ali pa takšni, ki so verjeli, da se med tolovaji še vedno najde poštenje in čistost.
Ribniška bolnišnica Je hujše ranjence oddajala v Dolenjske Toplice. Posebno dolgega življenja ni imela. Ko so se nad Ribnico začeli zbirati grozeči oblaki, se je z bolniki vred zatekla proti Gotenici. Tam se Je vse skupaj razteplo na štiri vetrove,-
V zdraviliških prostorih in drugih poslopjih Dolenjskih Toplic so sl banditi uredili glavno bolnišnico, kjer so edino mogli Izvesti tudi težje operacije. Tam Je kraljeval dr. Pavel Lunaček, ki se Je za banditsko službo usposabljal že dobro leto, ko Jo Je naskrivaj potegnil iz Ljubljane, potem ko je v ženski bolnišnici na široko razpredel rdeče mreže in si zagotovil reden dotok pripomočkov. Za to nalogo je skrbela posebna skupina strežnic pod vodstvom zdravnice dr. Germove.
Množično pobijanje ranjencev
Zraven Dolenjskih Toplic Je bila še ena bolnišnica, katero je vodil dr. Kirn. Tam, sredi gozda, so se dogajale najhujše strahote. Samota ni Imela oči ln tudi ne Jezikov, ki bi ponesli v svet novice o zločinskem pobijanju ranjencev, kar je bilo mogoče edinole med komunisti. Tam so pospravili s tega sveta prenekaterega huje ranjenega bolnika. Za te »selitve« Je poskrbel politkomisar. Najgroz-nejše prizore pa so bolniki videli tedaj, ko se Je raznesel glas, da so Nemci ves prostor okrog bolnišnice obkolili ln da o skupni rešitvi ni več govora.
Tedaj sl Je politkomisar odbral postelje hudo ranjenih banditov ln s svojimi pomočniki sklenil izvesti korenito operacijo. Celo vrsto bednikov so postrelili kakor zajce. Celo zdravniku dr. Kirnu ln bolničarjem, ki rlcer v človeku niso videli dosti več kakor navadno žival, so se ob teh groznih prizorih obračali želodci. Morilci so svoje delo opravili pred pričami in brezobzirno. Tako se Je
tam ponovil xnno*.ln-lct nioCin, KI ga kot" II-
n Isti poznajo kot najuspešnejše zdravilo za vse svoje huje ranjene soborce.
Ko so opravili morijo, so se razbežali. In nemška vojska Je zajela trumo ranjencev ln večino osebja. In glej, napadalec ni pobil ranjencev, temveč jih Je odpeljal v Kočevje in pustil, da jim je še naprej nudil pomoč njihov lastni zdravnik dr. Kirn.
Komunistične bolnišnice so bile v pravem pomenu besede mučilnice in mrlvašnice. Nesrečniki, ki so morali Iskati v njih pomoči, so se na lastne oči prepričali, da je »osvobodilna« vojska z ljudmi ravnala slabše kakor z živalmi in da so sl zdravniki z nekaj izjemami pri tem pridobili žalosten sloves najhujših krvnikov. Prcnekatert, ki je olusil surovo ln neusmiljeno roko komunističnih zdravnikov, bo ohranil v večnem spominu te zločince ln bo proti njim pričeval na dan. ko bo končno pred vsem svetom razgaljafla gniloba velikega dela slovenskih zdravnikov ln razkrinkana izdajalska vloga ln propadlost raznih Brecljev, Cervink, Oražmov, Smol, Rojčevih, Kirnov, Lunačkov in tovarišev. Tl ljudje so se šli borit za svet brez vesti in pravice, za svet brez kritike, ki Jim ne bi gledal na prste in Jim poklicne prostosti ne bi omejeval z zakoni o preprečevanju rojstev, temveč Jim puščal prosto pot za vsak zločinski poseg V človeško življenje... Kajti slovenski komunistični zdravnik se je udinjal rdečemu sovragu, ker ni imel trohice morale, niti vere, ker je gorel samo za mamon.
Januarska številka »SVETA«
bo posvečena naravnemu opisu dežele, v kateri se je odigravalo več tisoč let človekove kulture in njegovega delovanja. Dr. Valter Bohinec nas bo v knjigi »Egipt« popeljal v deželo faraonov, v deželo večno občudovanih piramid, v deželo mogočnega Nila. Narava — bo naslov prvemu delu omenjene knjige, ki bo izšol za novo leto. V drugem delu, ki bo izšel šele čez čas, pa nas bo pisatelj popeljal v prav to deželo, vendar nas bo tokrat seznanil s človekom, ki je in še živi na teh zgodovinskih tleh. Knjiga bo prav gotovo dosegla svoj namen, to tem bolj, ker bo lepo in bogato ilustrirana. Slike bodo ne le poučne, ampak bodo tudi fotografsko nekaj posebnega, šjf- Naročite se na »SVET«! Ni ga lepšega darila za božič, kot so vezane »SVETOVE« knjigel tjfr »SVETOVE« knjige pod božično drevesce! Razveselite prijatelje s »SVETOVIMl« knjigami! Postanite »SVETOV« naročnik in veseli boste lepih in poučnih knjig!
IZŠEL JE
»SLOVENCEV KOLEDAR
KI JE GOTOVO NAJZANIMIVEJŠA KNJIGA NA LETOŠNJEM KNJIŽNEM TRGU! NAROČNIKI GA DOBE PRI UPRAVI »SLOVENCA«, LJUBLJANA, KOPITARJEVA 6.
KUPITE GA LAHKO PO VSEH KNJIGARNAH!
S. S. V A N D I N E :
'V.-V1;
vd'5^’'
>r ' ■ ; J ■/'
K
DOSEDANJA VSEBINA
Družba, ki jo je bil^ Stomm iz Tnwooda povabi! uh dotnnro veselico, se gre »so raziRrann koput v jozerco n« Stummovem posestvu. Montague. ki prvi skoči v jezero, skrivnostno izgine pod votlo, in hišni prijatelj pri Staimnovih, Lelund, takoj obvesti o dogodku policijo, ki že čez dobro uro začne s preiskavo in zasliševanjem ljudi, ki so se zabave udeležili.
Leland osmni zločina igralko Rosilo Steele. ona pa njejra, češ da jc Montagueja, zaročenca Stammove sestre Bcreuike, spravil s poti, ker je bil tudi sam zaljubljen vanjo. Hišnik Trainor potrdi, da se Stamiu sani ni Sel kopat, ker se ga je bil prehudo napil. Stamm prav tako kakor vsi drugi, razen Berenike, jie žaluje preveč zo Moniagucjnm, žal mu je le, da ni izginil raje njegov finančni svetovalec Grecf, ki da mu ie zadnje čnse zelo grenil življenje. Stammova mati Matilda, o koleri je leland dejal, da se ji včasi nekoliko blede in da ima tisto jezerce »čudovit vpliv nanjo, izrazi svoje trdno prepričanje, da jc Montagucia ugrabil v jezeru zmaj — zaščitnik Stammove hiše — ter njegovo truplo odnesel in ga skril, kakor je to storil v*elej._ kadar jc ubil kakega sovražnika fcitam-movih. — Creefovo mnenje je. da je Montapne pri svojem skoku v vodo z glavo zadel ob dno jezern, ali pa a jc zgrabil krč, da jc utonil. — .Jenadno vstopi med zasliševanjem Stamm. se silovito razjezi nad Grce-fom v svoji slutnji, da je pred poli-cisti zvalil sum nanj. ter ga kar naravnost obdolži umora Montagneja. Vzrok spopada med Grccfom in Stain-mom jc po mnenju I.danila morda kakšuo denarno vprašanje.
VII. poglavje.
Jezersko dno.
Nedelja, 12. avg., ob »-30.
Tisto jutro ob pol desetih se .ie Vanče odpravil k Markhamu. da bi z njim skupaj odšel na stari Stammov dom. Preden to je bil prejšnji večer Markham poslovil, je nekoliko ugovarjal temu, da bi se bilo še treba baviti z dogodkom, proden bi zdravnik izvedenec povedal svoje mnenje. Toda njegova utemoljovanja 60 bila brez vsake podlogo. Vanče je vztrajal na tem, da se naslednjo jutro vrne v Iuwood, tako odločno, da je to delovalo tudi na Mnrkhama. številne skušnje z Vancejem so ga poučile, da njegov prijatolj ni nikdar predlagal kaj takšnega brez posebnih razlogov.
Vanče je imel dar, ki ga navadno označujemo z izrazom jasnovidnosti, v resnici pa je bil nadvse hladen razsojevalce, in nje-gove odločitve, o katerih se je često zdelo, da je do njih prišel samo na podlogi svojih bitoirih slutenj, so v resnici temeljilo le na globokem poznavanju človekove narave v ■vfioh njenih odtenkih. Pri vsaki preiskavi ne je v začetku vedno upiral, da bi Mork-I»«»»tn raalnžil.,v»a juroJ«, slutnjo; rajši je no? čakal, dokler nt lirifel vseh 'kart v tbkah. Markham, ki je poznal to njegovo taktiko, je sprejemal njegove odločitve brez kakšnih pripomb. In te odločitve so se, kolikor je muni znano, lo redkokdaj izkazale za ne umestne, zakaj temeljile so na čisto določenih stvareh, ki jih drugi niso opazili. Vprav zaradi prejšnjih skušenj z Vancojein jc Markham privolil, čeprav malo nerad, v to, da gre naslednjo jutro z Vancejem na kraj dogodka.
Proden so ponoči zapustili Stammov dom, je bilo kratko posvetovanjo s Heatliom in po Vancejevih nasvotili so se domenilit kako naj nadaljujejo s svojim delom. Vsi Stammovi gostje so morali ostati v hiši. Drugače pa so lahko počeli, kar so hoteli. Vauco je vztrajul pri tem, da so nihče ne «me sprehajati zunaj po posestvu, dokler on sam ne bi raziskal legu kraja. Zlasti pa je zahteval, da niličo ne sme hoditi po tistih poteh, ki so držale k jezeru, vse do-tlej, dokler on sam ne konča z ogledom Rekel je, da ga še prav posebno zanima tisti majhen košček sveta severno od mre že, kjer sta Heath in Hennossey že bila iz foilla svojo prvo preiskavo, ko sta stikala za stopinjami.
Zdravniku HolUdnyu so dovolili, da je smel hoditi, kjer koli so mu je zljubilo, Vanče pa jo izrazil željo, naj velja tudi za bolniško postrežnico isto, kakor za vse ostale, dokler ne dobi dovoljenja, da ;IDe oditi. Trainorju so naročili, naj obvesti tudi kuharja in sobarico, da morata do nadalj njega obvestila ostati v hiši. Vanče je nasvetoval naredniku, naj postavi okrog hiše na najvažnejših točkah nekaj stražnrjev, tako da bi lahko pazili, 6e 6e bodo gostje in člani Stammove družino ros držali uka rov, ki so jih bili dobili. Narednik je nalo storil potrebne korake, da bi bilo že zgodaj zjutraj pri rokah nekaj mož, ki bi spustili zapornice nad ono mrežo, dvignili pa tiste na nasprotni strani jezera, da bi tako lahko natančno preiskali jezersko dno.
»Pazite dobro, gospod narednik,« ga je opozoril Vanče, »da ne pride kdo na East Road ob potoku, tako da nazadnje ne bodo So k»kšno nove stopinjo okrog jezera.«
Markham je bil izročil Heathu vso preiskavo o tem dogodku ln mu obljubil, da mu bo po njegovem naročilu polioijsko poveljstvo dalo uradno to nalogo.
Heath je sklenil ono noč ostati na kraju dogodka. Nikdar ga še nisem videl tako razburjenega. Sam je pripomnil, da se stvar utegne morda komu zdeti nedosledna, toda 0 trdovratnostjo, ki je mejila žo na zagri zenost, je dopovedoval, da mora biti na »tvari nekaj bedastega.
Ko smo prišli domov, je bila ura že tri proč. Tudi Vančeju je bilo videti, da ga nič kaj ne vleče v posteljo. Sedel je za kla vir in zaigral začetek 106. Beethovnove sonate, ki je tako nekaj čustvenega, čeprav tako strastnega in zanesenega. Spoznal som ne samo, da je zelo vznemirjen, temveč tudi, da ga mori nekaj težkega in zamota nega. Ko je mogočno izzvenel na klavirju njegov zadnji akord, se jo na stolu za klavirjem nn pol obrnil.
»Zakaj pa ne greš spat, Van!« je vpra-Sal nekoliko zamišljeno. »Jutri bo dolg dan in bo dosti dela. Jaz moram še nekaj prebrati, preden ležem.«
Izpil je kozarček konjaka, potem pa sl vzol sladoleda ter ee umaknil v knjižnico. Bil som preveč razburjen, da bi mogel spati. Našel sem na mizi knjigo Eplkurejec Marij. Vzel som jo v roko in sedel pred odprto okno. Približno čez pol ure sem odšel v svojo spalnico in se mimogrede ozrl za hip skozi vrata knjižnice. Vanče je bil tam, si z rokama podpiral glavo in bil zatopljen v branje debele knjige. Kakih dvajset knjig, od katerih so bile nekatere odprte, je bilo v neredu razmetanih okrog njega, na podstavku ob strani pa sveženj zarumenelih map.
Vnnoo je bil moral vsekako slišati moje korake, zakaj dejal je:
»Van, če si tako prijazen, pojdi po »na-poleonca« in klelo vodo. To sta dragocona tovariša ...«
Postavil sem predenj steklenici In mu poškilil čez ramo. Knjiga, ki jo je bral, jo bila star izvod »Malens Maleflearum«, Nn eni strani je imel odprti knjigi »Zmajev razvoj«, delo Elllota Smitha, ter Remyjevo »CeSčenJe demonov«, na drugi strani pa eno od Howeyjevih del, ki govori o božjem če-ščenju kač.
»Bajeslovje je nekaj, kar človeka čisto očara, Van,« je pripomnil. »Tisočkrat hvala za konjak.«
Znova se je poglobil v branje, jaz pa som odšel spat.
Tisto jutro je Vnnee vstal prej ko jaz. Našol sem ga že v salonu. Bil je napravljen v obleko iz ostre svile. Pil je, kakor običajno vsako jutro, turško kavo ter kadil »Regle«, ki tudi ni mogel nikdar biti brez nje.
»Pokliči Currleja,« je bil njegov pozdrav, »ter mu naroči svoj običajni zajtrk. Cer. pol ure morava biti že pri našem upravniku Markhamu!«
Počakala m kakih dvajset minut v Vaneejevem avtomobilu, preden se je Markham zmajal. Bil je zelo slnbe volje. In ko je skočil v avtomobil, njegov pozdrav res ni bil preveč prisrčen.
»Trdno som prepričan, Vanče,« je začel nergati, da s tem svojim početjem samo čas zapravljaš, svoj In moj.«
»Kakšne oprnvke pa imaš danes!« ga je mirno vprašal Vanče.
»Moral bi na primer spati, ko sem bil vso noč pokonoi... Toko spokojno sem dremal, ko me je vratar obvestil, da me spodaj čakata.«
»To je pa res zelo žalostno.« Vanče je pri tem zmajal z glavo, kakor da bi bog ve knko globoko sočustvoval z njim. »Toda, za božjo voljo, upam, da te nisva ogoljufala.«
Markham je nekaj pogodrnjal in mirno sedel. Mod potjo smo prav malo govorili Pripeljali smo se na okrogel prostor pred hllo in se ustavili. Heath, ki nas je očivid no ie čakal, nam je prišel po stopnicah nasproti. Bil je videti zaskrbljen ln zamišljen. Njogovo vedenje je bilo nekam nezaupljivo, kakor da so so v njem vsa sumničenja, ki jih je imel preteklo noč, razblinila.
»Stvar dozoreva,« je poročal, »čeprav se doslej ni zgodilo še kaj novega. V hiši vlada največja tišina. Vsi se vedejo čisto naravnt. Tudi zajtrkovali s<> ekupaj. Bill so ko kakšne grlice!«
»Zanimivo.« se Je oglasil Markham. »Kaj pa je s Stammom!«
»Vstal je in hodi po hiši. Malo je se veda brljav, to se razume: a že ga je spet zvrnil dva, tri kozarce!«
»Se je gospodična Stammova dane« zjutraj že kaj pokazalal«
»Se je.« Heath se je v zadregi ozrl naokrog. »A bilo je nekaj čudnega na njej, Ponoči je imela histerične napade in je bila skoraj neprenehoma zbujena. Toda davi jo bila razigrana in povsem drugačna. Rekel bi, da se je sprijaznila z dojstvom, da njenega ljubljenca ni več.«
»Pa komu ste danes zjutraj posvetili svojo posebno pozornost, gospod naredniki« jo vprašal Vnnce.
»Kaj pa vendar hočete vedeti od mene!« je nejevoljno odgovoril Heath. »Niso me povabili, da hi z njimi zajtrkoval. Moral sem se zadovoljiti * tem. da sem si poiskal njihove ostankel Zvedel pa sem, da sta šla ona ln' Leland po zajtrku sama v talon In da sta imola dolg razgovor.«
»Da, čisto razumljivo!« je Vanče dejal po kratkem premišljevanju, ko el je pozorno ogledoval svojo cigareto.
»Pa dobro,« je siknil Markham ln ošinil Vanceja i jeznim pogledom, »mar misliš, da je to znamenje, da se stvari naglo raz-vijajot«
Vanče ga je žalostno pogledal.
»Vse kaj drugega, kakor pa hitro razvijajo, dragi Markham!« Je vzdihnil in se spet obrnil t Heathu. »Kakšno poročilo pa imate o Stnmmovi!«
»Danes ee dobro počuti. Zdravnik je bil pred kratkim tu. Pozanimal sc je za zdravje svoje bolnice in je dejal, da ga zaenkrat ne potrebuje več. Mislim, da ee vrne po poldne. Telefoniral sem dr. Doremusu in ga prosil, naj priteče malo sem. Pomislil sem, da je danes nedelja in da bi ga pozneje ne mogol najti. V kratkem bomo imeli Mon-taguejevo truplo-«
»Vaši možje «o »pustili zapornice nad jezerom ln ga Izpraznili, ne!«
»Seveda. Bilo pa Je to zelo težavno delo, a zdaj je že opravljeno. K sreči je bil potok skoraj Izsušen. Tudi naprava pri zapornici ni delovala, a e pomočjo kladiva so nam jo je le posrečilo dvigniti. Kakor pravi Stamm, bo treba še ‘eno uro časa* preden »e jezero odteče. Izrazil pa je bil Željo, da bi rad stopil dol ln nadzoroval delo, jaz pa sem mu rekel, da bomo že ml sami brez njega to opravili.«
»Dobra domislica,« Je pripomnil Vanče. »So vaši ljudje kaj pomislili na to, da bi bilo morda dobro, če bi tam, kjer voda odteka iz jezera, nastavili kakšno mrežo! Vo-da bi truplo lahko odnesla e seboj.«
- »Tudi na to možnost'sem pomislil,« Je odgovoril Heath z nekim notranjim zadovoljstvom. »Vso je v rodu. Nad zapornico
je bila že prej surovo izdelana kovlnasta mreža.«
»Je danes zjutraj kdo prišel sera!« je še vprašal Vanče.
»Nihče, gospod. Ga tudi na noben način ne bi pustili. Službo opravljajo Burke, Hen-nessey in Snitkin. Ponoči so stražili tu še drugi možje. Snitkin je pri vratih. Burke tu v veži, Hennessey pa dol pri jezeru, kjer pazi, da ne bi od ono strani kdo priSel blizu.« lleath je nemirno in sprašujoče pogledal Vanceja in vprašal: »Kaj bi radi zdaj storili, gospod? Morda želite zaslišati gospodično Stammovo ali mladega Tatumat Ali mislite morda, da s loma dvoma ni vse redut«
»Ne,« je odvrnil Vanče počasi. »Nlmnm za umestno nadlegovati koga od domačih, vsaj zdaj ne. Rajši bi se malo sprehodil po vrtu. Gospod narednik, prosite gospoda Stamma, naj gro z nami.«
Heath »e je za trenutek zamislil, potem pa stopil v hišo. Kmalu nato so jo že vrnil z Rudolfom Stammom. Stamm Je imel na sebi sive volneno hlače in svileno srajco enake barve, na prsih odprto in s kratk:inl rokavi. Bil je brez jopiča in brez kiobukn. Videti je bil bled ln pobit, njegove oči pa so bile globoko vdrte, vendar je bil njegov korak, ko nam je Sel po stopnicah nasproti, odločen. Pozdravil nas je vljjidno, a v tem njegovem pozdravu je bilo, vsaj meni se jo tako zdelo, nekoliko nezaupljivosti.
»Dober dan, gospodje. Zelo ml je neljubo, da sem ee ponoči tako razjezil. Oprostite ml.«
»Saj ni bilo tako hudo,« mu Je zagotovil Vanče. »Razumeli smo prav dobro položaj... Zdaj mislimo iti malo pogledat po vašem posestvu, zlasti Se okrog jezera, in sodimo, da nas boste z veseljem vodili.«
»Zelo rad!« je odvrnil in že šel pred nami po stezi, ki je držala proti feverni strani hiše. »To je res edinstvon dogo.tek. Ni mn ga enakega v vsem New Torku, pa tudi še v kakšnem drugem mestu ne.«
61i smo za njim in prehodili stezo. Vi je na ono stran držala k jezeru, na drugo pa zn hišo. Tako smo prlspoli do nizkega zidu, ki na« je ločil 0d ozke tlakovane ceste.
»To je East Road,« je pojasnil Stamm. »Pred davnimi loti ,jo je dal zgraditi moj o?e. Spušča se z griča, gre skozi tale gozd in tik pred mejo mojega posestva pride do ene starih cest.«
»Kam pa drži stara cesta!«
»Določeno nikamor. Na neki točki se razjepi. Ena veja drži na sever proti ln dijanski jami. doseže cesto, ki obkroža pred hribje ln se slednjič združi z River Rou dom. Druga veja drži navzdol tja do Green Hilla in se potem združi ,s cesto Payson. Toda to cesto le redkokdaj uporabljamo, ker je v slabem stanju.«
Nadaljevali smo pot ob nizkem zidu. Na naši levi strani je stala prostorna kol-nica, prod njo pa je bil širok ' tlakovan prostor.«
»Ta prostor ni prav posebno pripraven za kolnico,« je pripomnil Stamm. »A boljšega nismo imeli. Ce bi kolnico zgradili pred hišo. bi zastrli razgled. Dal Sem podaljšati do sem tlakovano cesto, ki drži od hišnega pročelja.«
»Drži East Road onstran *tfezera!« Vanče je pogledal z gozdnatega pobočja dol proti majhni dolini.
»Da.« je pritrdil Stamm, »toda eesta se nikjor no približa jezercu.«
»Jaz bi dejal, da pojdimo dalje,« je svetoval Vanoe. »Potem bi ee vrnili v hišo po stezi ob jezeru, ne!«
Videti Je bilo, da se Stamm kratkočasi in da jo ponosen na to, da nam kaže pot. Spustili smo se po strmem pobočju, šli čeH kratek betoniran most preko Jezerskega pritoka, in ko smo zavili nekoliko na levo, smo lahko sijajno videli visoke skalne pečine, k| so na severni strani obdajale jezoro. Nekaj korakov više od nas je bila ozka tlakovana pot, široka dva, tri metre, ki je šla pravokotno na cesto, proti jezeru. Stamnj je zavil za zidom in mi smo mu sledili. Na naši levi strani je bil gozd, kjer je raslo drevje ln robidovje, in šole tedaj, ko smo prišli na čistino, ki «o je odpirala na severovzhodnem koncu jezera, mod pečinami ln omrežjem, tmo se šele točno zavedli, kje smo.
S tega mesta imo .videli čez jezero Stammovo hišo, ki se je dvigala na vrhu grička.
Vodna gladina ae je bila zelo znižala. Dobra polovica jezrskega dna — tista stran, kjer je bilo jezero najplitvejše in najbližje skalnatim pečinam — se Je že videla. Pod vodo Je ostala samo še kakšnih šest metrov široka ploskev ob nasprotnem, hiši nnjbliž-jem bregu, in še na tej se je videlo, kako voda počasi usiha in odteka proti zapornici.
Zapornice nad mrežo, neposredno na naši levi etranl, so bilo neprodušno zaprte, tako da se je nad njimi nabirala voda in je nastajal nnd jezerom manjši bajer. K «reči v tem letnem času voda v prekopu ni bila visoka ln tako vsaj za nekaj ur ni bilo nevarnosti, da bi začela teči čoz nasip ter preplaviti bregove onstran zapornic. Vodna gladina se je res dvignila le za malenkost. Vse do tedaj se truplo ni prikazalo na površje. Heath je medtem že precej obupano stikal z očmi po jezorski glodini, nnlo pa dejol, da je Montaguejevo truplo morda ostalo kje v žlebovih na nasprotnem bregu.
Vprav pred nami, nedaleč od počin, se Je prikazal zgornji del velike stožčaste In preperele skale, ki je deloma tičala v blatu In je bila videti kakor ogromen odtrgan kapnik. Stamm nam jo jo pokazal s prstom,
»Evo vam,'to je tista prokllcnna skala, o kateri aem vam pravil,« je dejal. »Vprav ta je preteklo noč povzročila tisti pljusk. Že več tednov sem se bal. kdaj bo zgrmela v jezero. K erečl ni nikogar zadela! Opozoril aem bil vse, naj nihče no plava preblizu pečin... Zdaj bo treba to skalo odstraniti it jezera. Prav lahek ta posel ne bo.«
Stammove oči «o begale «em In tja po bajerju. Todaj je bil ozok paa vode šo ob
zidanem nasipu na tistem konou jozera, ki jo bil od nos najdlje. A za mrtvecem še vedno ni bilo videti nobenega aledu.
»Po mojem mnenju je Montague moral zadeti z glavo ob dno tik pod odskočno desko,« je pripomnil Stamm precej Dsorno. »Prokieto naključje! Neprenehoma so do-gnjo, da kdo utone. Tole jozorce ima smolo od vraga!«
»Kakšnega vraga!« jo vprašal Vanče, ne do bi ga pogledal. »Plase?«
Stamm je naglo ošinil Vnncoja z očmi in se nasmehnil.
»Vidim, da sto tudi vi slišali vse tisto neumnosti. Moj llogl Stare babe so tudi mene skušalo prepričati, da jc v jezeru pošast, ki žro	ljudi... Kaj	sem žo	hotel roči,
kam pa	sto	Sil iskat to	besodo	Plasa? Beseda, ki	jo	Indijanci rabijo za	zmaja, jo
Amangemokdom. 2e mnogo let nisem slišal izraza Plasa, in šo tedaj jo je rabil nek star indijanski poglavar, ki je bil tu na obisku. Bil je to mož, ki je name naredil globok vtis. Vedno mi bo ostalo v spominu, knko je	popisal Piasa.	Človeku	kar lasje
vstajajo, če pomisli na to.«
»Besedi Plasa in Amangcmokdom dejansko pomenita ono in isto, pošast v ohliki zmaja,« je odvrnil Vanče tiho, pri tem pa pozorno glodal v vodo, ki jo čedalje bolj upadala. »Mislim, da gre pri tem le za različna nnrečjo. -Izraz Ainongemokdom rnbijo Lennpi,* a algonkijski Indijanci ob Mlssis-sipplju Imenujejo svojega božanskega zmaja Plasa.«
Zazdelo *e je, da jo voda začela zdaj hitreje odtekati iz tolmunov, in Stainm je žo krenil proti ozkemu neznraščenemu prostoru ob koncu jezern, mislim da z namenom. da bi bolje videl. A Vanče ga je žo prijel za roko in ga pridržal.
»Zal ml je,« je dejal razsodno, »toda ta prostor bomo najbrž morali še pozneje natančneje pregledati, ko bomo iskali stopinjo.«
Stamm ga je osupljeno ln sprašujoče po-glodal. Vanče pa Je še dodal:
»Vera. da je to neumnost. A porodila se nam je misel, da je Montague "morda plaval vse do tega izliva in jo nato odtod pobrisal «
Stamm je kar osupnil.
»Pa čemu, za božjo voljo, naj bi bil to storil!«
»Zanesljivo tega ne vem!« je odvrnil Vnnoo z nasmehom. »Morda toga tudi ni storil. Toda če trupla ni v jezeru, postaja položaj še bolj zamotan... Morali se bomo sprijazniti z mislijo, da je Izginilo...«
»Prokieto!« Stnmm je bil Videti naravnost razjarjen. »Truplo mora biti tu. Ni si.
* Iiennpo je splošno Ime za algonkijskn indijanska plemena, ki žive v Pensilvaniji, v New Jcrsevu in v sosednih deželah. In vprav euo teh plemen je bivalo tudi v In-woodu.
treba delati kakšnih posebnih vprašanj lz čisto navadnega dogodka, ko’ .kdo utonol«
»Kaj sem že hotel reči... iz kakšnega gradiva pa jo dno tegn jezera!« je vprašal Vanče.
»Iz. peska ln kamenja,« je odgovoril Stomm, še vedno nejevoljen zaradi prejšnje Vancejeve pripombe. »Prvotno sem mislil, da bi jezersko dno betoniral, pozneje pa sem prišel do prepričanja, da ho Se najboljše takšno dno, kakršno je Jezero že prej imelo. Tudi dovolj čisto ostane. Ouole plast blata, vidite, je debela le neknj centimetrov. Ko bo jezero čisto prazno, bomo lahko hodili po njegovem blatnem dnu Var v ga-lošali, ne dn hi si pri tem umazali čevlje.«
Tedaj je bit v jezerski kotanji samo Se čisto neznaten vodni tok, in v neknj minutah smo lahko že videli celotno dno. Vs| — bilo nus jo pot, in sicer Vnnce, Markhnm, Heath, Stamm in jaz — smo stali v vrsti za betonskim zidom in bili znmnknjenl v usiha'oče jezero. Zgornji del jezorskegn dna jo bil že suh, in medtem ko je voda, kolikor jo je še bilo po posameznih kotanjicab, odtekala proti izhodu, se jc čedalje bolj jasno odražalo jozersko dno. Natanko, centimeter za centimetrom smo premotrlli tisti vodni tok proti dvignjoni zapornici. Dosegel je kopališke slačilnice in tekel dalje. Približal so je odskočni deski in začutil »em, knko so so mi neknm čudno napeli živci... Potem je dosegel kraj pod odskočno dNko, tekel daljo in slednjič izginil čez betonirani jez.
Čudno mo jo pretreslo. In čeprav me je ta slika odtekajoče vode kar nekako omamila, sem vendarle umaknil svoj pogled proč od n.ie in so ozrl na omonjcno Štiri može, ki so stali poleg mene.
Stamm je od začudenja knr zijnl, njegove oči pa so «e tako nekam zastrmele, kokor da bi ga bil kdo hipnotiziral. Markham je bil videti jezen in ves zbegan. Heath jo tudi gledal nepremično, ko da bi bil okomonel. Vanče je mirno kndil, nekoliko povzdignjene ohrvi pa «o njegovemu obrazu dajale nekam zbadljiv izraz. Ob njegovih asketskih ustnicah se je poigraval lahen nosmeh, ki je razodeval kar nekako okrutnost, fto enkrat se je ozrl proti zapornici ... Vsn voda je že odtekla.. > Tedaj pn se je skozi vroče in težko vzdušje zaslišal predirljiv histeričen krik, ki inu jo sledil vreščeč smeh. Preplašeno smo se ozrli kvišku. Na ploščad! v tretjem nadstropju stare hiše je stala Matildo Stammova, ki jc z rokami krilila proti jezeru.
Nekaj trenutkov nisem mogel uganiti, kaj noj pomeni ta preplašeni krik, ob katerem nos jc kar spreletelo po kostsh. A v hipu sc ml je posvetilo. Z mesta, k.ier smo stnli, jo bilo mogočo videti vsak mili-rnoter jezorskega dna.
A za truplom ni bilo nobenega sledu.
Pozor - nove živilske nakaznice!
V naslednjem hočemo podati v glavnem te razlike in opozoriti potrošnike, na kaj nai pri rabi novih nakaznic pazijo.
Tekst vseh nakaznic je sedaj slovensko-nemški. Pri posameznih nakaznicah so razlike napram starim nakaznicam v sledečem:
i.	Osnovna (do sedaj »navadna«) živilska nakaznica!
Izpuščene so na odrezkih vse količine, ki so bile natisnjene na dosedanjih nakaznicah v gramih. ,Konec vsakega meseca bo Prehranjevalni zavod redno objavil v časopisih količino in vrsto živil, ki se bo delila, zato naj razdeljevalci ra-cioniranih živil (trgovci, zadruge, peki, goslinsld obrati) in potrošniki take članke pazljivo prečitajo in shranijo.
Dnevni odrezki za kruh so sedaj razdeljeni na tri enake dele; na vsakem teh delov je natisnjeno »1/3«, kar pomeni, da sc s takim najmanjšim delom odrezka lahko nabavi ena tretjina določene dnevne količine kruha ali moke. — Podobno so razdeljeni dnevni odrezki za maščobe in živila za juho na dva enaka dela, označena z »1/2«, kar predstavlja polovico dnevnega obroka. — Odrezkov ca sladkor je na novi nakaznici deset (na dosedanji pet), katerih vsaki ie označen z »1/10« in predstavlja eno desetino določene celomesečne količine. — Odrezki za razna živila (označeni s črko »J« in s številko) so porazdeljeni po celi nakaznici ter je tako dana možnost dejitve določenih živil vsem potrošnikom ali pa samo onim, ki niso pridelovalci krušnih žit ali maščob.
Novo pa so vpeljan« »naročilnice«, in sicer za trde maščobe, olje, riž (testenine) ter sladkor, sol in milo. Te naročilnice bodo morali oddati potrošniki onemu izbranemu — stalnemu trgovcu, kateremu so oddali glave novembrskih živilskih nakaznic, takoj, vsekakor pa še pred konec meseca decembra in se bodo s tem naročili na dotična živila za januar. Preden oddajo naročilnice, naj vpišejo potrošniki na njih zadnjo stran priimek, ime in bivališče družinskega poglavarja. Prejem naročilnice potrdi trgovec s tem, da pritisne svoj žig na za to določeno mesto na prednji strani glave nakaznice.
— Naročilnice za kruh ali moko ta enkrat še niso vpeljane, razumljivo pa je, da lahko nabavi potrošnik moko le pri •svojem stalnem trgovcu.
Kot naročilnica za meso sc bo za mesec januar vporabil odrezek »J 1«. Ta odrezek bodo morali oddati potrošniki izbranemu dosedanjemu mesarju, ki bo prejem potrdil s svojim žigom na prednji strani glave nakaznice na zato določenem mestu. Odrezek »J 1« bodo prečrtali mesarji z dvema navzkrižnima poševnima črtama pri vseh onih nakaznicah, kjer manjkajo odrezki za trde maščobe, t. j. pri vseh pridelovalcih maščob. Pri strankah, ki so predložile celo nakaznico naj pusti mesar odrezek »J 1« čist.
Z naročilnicami prednaročena živila, kakor tudi vsa ostala živila ali predmete, ki bi jih razdeljevali vsi trgovci, naj nabavi vsak potrošnik pri stalnem trgovcu.
Naročilnice odreže le trgovec ali mesar; že odrezane naročilnice trgovec ali mesar ne smeta sprejeti. Stranka jim lahko olajša delo v toliko, da zareže naročilnice razen malega dela, tako da se naročilnico lahko odtrga od nakaznice.
— Zbrane in sortirano zložene ter nalepljene naročilnice bodo predali trgovci in
mesarji Prevodu v času, kadar jih bo ta v časopisih pozval. Na podlagi predloženih naročilnic in upoštevaje eventualno zalogO*i}o nakazal Prevod živila za mesec januar.
Živila bodo razdeljevalci začeli razdeljevati šele, ko bo Prevod v časopisih objavil količine posameznih živil.
2. Dodatne živilske nakaznice za razne vrste delavcev.
Razlika je predvsem v tem, da so dodatne nakaznice za ročne, težke in najtežje delavce sedaj ločene in nimajo več skupnih odrezkov »SD I« ali »SD II« kot do sedaj.
a) Na nakaznici za ročne delavce so označeni odrezki z »R. D«; posebej pa je še šest odrezkov za morebitna druga živila ali predmete.
b) Na nakaznici za delavce pri težkih delih so označeni odrezki s »T. D «; posebej pa je še osem odrezkov za mo^blt-na druga živila ali predmete,
c) Na nakaznici za delavce pri najtežjih delih so označeni odrezki t »N. T. D.«; razen tega pa je še 14 odrezkov za morebitna druga živila ali predmete.
Vsem trem nakaznicem sla skupna odrezka »RD 1« in »RD 2«; nakaznicama »T. D« ii» »N. T. D« pa so skupni o-d-rezki »T, D, 7«, »T. D. 8«, »T. D. 9« in »T. D. 10«.
Na nakaznici »T. D.« in »N. T. D.« jo končno še po 6 odrezkov za živila za juho.
3. Dodatne živilske nakaznice Do. M a, b in c (prej GM a, b in c) za mladino
so 06tale bistveno nespremenjene; na nakaznici Do. Mc sc nahajajo kat novi odrezki za kruh brez označbe Količine.
4. Posebna dodatna nakaznica za kruh' za zavodarje in noseče žene je ostala bistveno nespremenjena.
5. Dodatna nakaznica za osebe nad 60 let starosti Do. St. ostane kot dosedaj. Veljavnost sedanje nakaznice za november oz. december se podaljša tudi na januar, nakar že posebej opozarjamo vse prizadete.
Kot nova je vpeljana:
6. Družinska nakaznica za nabavo ra-cioniranih predmetov, ki se deli v tri vrste in sicer;
a) za družine z 1 ali 2 osebama v’elja nakaznica A;
b) za družine z 3 do 6 osebami velja nakaznica B in
c) za družine s 7 in več osebami velja nakaznica C.
Pri teh nakazn-cah so važne naročilnice, ki naj jih oddajo družinski poglavarji svojemu trgovcu; prej naj vpišejo v naročilnico svoje podatke. V ostalem velja glede teh naročilnic isto kot velja glede onih na osnovni nakaznici.
Družinske nakaznice velajo za dobo 3 mesecev, vendar se bo njihova veljavnost lahko podaljšala. Delitev živil ali predmetov na te nakaznice bo vsakikrat sproti objavljena v časnikih.
Živilske nakaznice za mesec januar so tiskane v treh vrstah:
1. za mesto Ljubljeno;
2. za bližnje okoliške občine Dobrova, Dobrunje, Ježica, Polje in Rudnik (imajo nekatere odrezke pretisnjene s sinjo barvo).
3. za vse o«tale občine.
Delitev živil na posamezne nakaznice in odrezke v mesecu januarju bo objavil Prevod konec meseca decembra v časnikih.
»Iz vsake hiše zija groza, iz vsakega grma preži smrt«
Končni obračun o dveh letih komunističnega osvobajanja v Ložki dolini: 500 Slovencev pobitih, 8 cesarskih Italijanov
padlo, nepregledni milijoni škode
Prav kmalu je vaška straža spoznala bridko resnico, da badoglievci ščitijo komuniste. Dokazi so bili neizpodbitni; in spet je tu igral važno vlogo kapitan Korlč.
Zgodilo se Je, da so banditi podnevi prišli na Knežjo njivo in tam kuhali. Vas Je bila komaj tri četrt ure od Italijanske posadke in vendar se Jim ni nič zgodilo.
Patrola fantov Je šla prav v to vas, ne da bi vedela, kdo gostuje tam Večina patrulje se Je pravočasno umaknila, le trije legionarji so se morali zateči v neko hišo, na katero so tolovaji takoj navalili. Začel se Je boj na življenje in smrt, a badoglievci niso hoteli na pomoč in tudi straži niso tega dovolili. Pač pa so sami sprožili strahovito streljanje z metalci min. V taborišču so točno označili mesta, kjer so bili banditi. Oficir, ki Je streljal z metalcem. Je metal mine prav v nasprotno smer. Ko mu Je legionar dopovedoval, da ni prav. Je tem bolj zatrjeval, da se trudi, da bi zadel. In veste, kdo Je bil tisti oficir? Kapitan Korlčl
Da bi badoglievci prikrili svojo izdajalsko igro, so proti koncu zime organizirali večji pohod na bandite proti Snežniku. Fantje so hoteli temeljito obračunati z njimi in so hiteli daleč pred badoglievci, zlasti se je izkazal poveljnik legionarjev.
Prav on Je v Otrobovcah odkril glavno tolovajsko taborišče In se približal na sto korakov zloglasnemu komunistu Jakobu Baragi iz Kozarlšč. Razbojniki so morali pustiti celo kotle, v katerih so sl prav takrat kuhali. Bila Je krasna prilika, >da bi bila uničena glavnina banditov v Ložki dolini. Ko Je pa prispel na omenjeno mesto cesarski major, ni pustil sprožiti niti strela na tolovaje, češ to so take malenkosti, da se ne splača z njimi izgubljati časa!
In zapovedal Je, da se vojaki in legionarji vrnejo domov. Podobna igra se je ponovila drugič pri Bell vodi.
Takih in podobnih primerov Je preveč ln so se dogajali povsod.
Zločinstva z interniranci
Znano Je, da so badoglievci Ložko dolino in obmejne hrvatske kraje najbolj počistili. Odpeljali pa niso komunistov, ampak 90 odstotkov protikomunistov. Ko Je nekdo prosil polkovnika, naj pustt doma njegovega brata, ker Je Jetičen, mu je oni odgovoril: .
»Nič se ne bojte za brata. Poslali ga bomo k morju. To mu bo zelo dobro delo, se bo vsaj popravil.«
Januarja Je dobil prosilec dopisnico, napisano ln oddano na pošto že sredi oktobra:
»Ljubi brat! Z mano Je že čisto pri koncu. Ce ml ne pošlješ hitro paketa, me ne boš nikdar več videl!...«
Take novice so prihajale dan za dnem. Notranje! so novembra, decembra in januarja umirali, kakor da bi jih kolera Jemala, saj jih Je samo iz vasi Dane umrlo na Rabu enajst. Najhuje Je to, da so badoglievci nekatere zvabili v prostovoljno internacijo, češ da Jih bodo — zavarovali pred komunisti.
Po dolgih poteh od Poncija do Pilata so se interniranci začeli vračati, ampak ne več ljudje, temveč živi okostnjaki, ki so prišli v ljubljansko bolnišnico le še umirat. Domov so prišli zdravi le komunisti in to prvi! protikomunistov pa za vraga ni bilo domov. Tolovaji so v gozdu grozili, da bodo ubili vsakogar, kdor ne bo šel v hribe. Prav redki so šli tja, k vaški straži pa tudi niso hoteli pristopiti, ker so spoznali savojsko igro.
Ni mogoče opisati gorja, ki so ga pretrpeli Notranjci od marca 1912 pa do kapitulacije. Tri mesece ni dobil nihče dovoljenja za Ljubljano. Skoraj iz vasi v vas ni smel nihče. Vse prebivalstvo so stisnili v tri vasi. In veste zakaj? Zaradi dve sto komunistov, ki so strašili okrog. Ce bi bili badoglievci hoteli, bi jih bili igraje uničili. A Jih niso, zaradi dogovora, ki so ga imeli s komunisti. Z besedo se ne da povedati, kakšen gnev in gnus sta navdajala ljudstvo do obo. Jih. Vaške straže so skušale ljudem lajšati trpljenje. Vendar so se našli ljudje, ki so s prezirom gledali »belo gardo« ln Ji z italijansko pomočjo metali polena pod noge. O teh narodnjakih bomo temeljito spregovorili pozneje.
Dogodki po badoljevski izdaji
Danes je neizpodbitno dokazano, da so Italijanski cesarski oficirji pričakovali Izdaj-ske kapitulacije in so zaradi tega ves Julij ln avgust imeli stalne stike s tolovaji. Posadka vaške straže Je ugotovila, da je poročnik Goghln poslal konec Julija tolovajem orožje in ga odložil na Malem vrhku za Starim trgom. Ljudje so iz tega seveda sklepali, da so komunisti velika sila, ker Jih celo badoljevcl podpirajo. Zato so tudi domačini podtalno pripravili vse potrebno za primer kapitulacije. Poveljniki vaških straž so vse to slutili, zato so sl pripravili primeren načrt. Vse moštvo se Je zbralo v Pudobu v dveh hišah. Tudi Junaško moštvo grahovske posadke s? Je pridružilo posadki v Pudobu. Ta Je branila bivši Gasilski dom (nekdanjo ljudsko šolo) na vzhodni strani pod poveljstvom pokojnega grahovskega Junaka Kremžarja Franceta. Tu je bilo okrog štirideset fantov.
Druga, mnogo večja posadka pa se je utrdila na zahodni strani vasi v Kovačevi hiši. Kako trdne in temeljite so bile zveze med cesarskimi Lahi in komunisti, dokazujejo najbolj prepričljivo tale dejstva:
Tolovajski štab s Kidričem ln Kocbekom na čelu je že iz Starega trga poslal kurirje v Pudob, naj se posadka kar vda. Niso pa banditi čakali odgovora iz Pudoba, ampak so istočasno poslali po cesti skozi Viševek tank in pet oklepnih avtomobilov. Na njih so bili komunisti pomešani z badoglievci. Posredovalci so bili samo krinka za zavlačevanje, da so pridrveli badoglievci in z njimi komunisti tudi z vzhodne strani. Tako sta bili posadki obkoljeni.
Ves ta načrt Je bil dobro premišljen ln dosežen z badoglievsko pomočjo.
V nedeljo, 12. IX. 1913, zvečer Je bila obkoljena posadka na Blokah. V ponedeljek se je podala ln takrat so se pogajali na Blokah v htšt Aleksandra Lavriča v Novi vasi Kidrič Boris, Kocbek Edvard s svojim tajnikom Brejcem ter general Ceruttl. Ta je bežal iz Novega mesta proti Rakeku. NI
pa še znano, kakšne usluge sta Ceruttlju storila Kidrič In Kocbek, da Je izdajalski general njima na ljubo spremenil smer umika ln krenil čez Stari trg mimo Snežnika čez Mašun na Pivko v Krežak ln St. Peter. Ta pot je vsaj za 49 kilometrov daljša ln mnogo bolj naporna kakor ona čez Rakek.
Kidrič in Kocbek sta zahtevala, da ba-dogltevci napadejo postojanke v Pudobu, ker sla vedela, da sta dve postojanki v Pudobu brez topov in tankov neosvojljivi, posebno ker sta zvedela, da poveljuje eni posadki Kremžar.
Baebler badoljevski častnik
Kako to, da sta bila tako dubro poučena?
V nedeljo popoldne se Je umikala večja skupina badoglievcev, okrog 3900 mož, čez Snežnik po mnogo daljši ozki zasebni poti Schttnburga—VValdenburga namesto po široki državni čez Rakek. S to italijansko cesarsko posadko Je šel čez Pudob tudi vodilni »osvoboditelj« dr. AleksiJ Baebler, preoblečen v italijanskega podpolkovnika.. Ta sl je postojanko dobro ogledal in se vrnil hitro na Bloke poročat Kidriču In Kocbeku, ki sta zahtevala od Ceruttija takojšnjo pomoč. Kurirji iz Starega trga, ki so vabili posadko k vdaji, so bili slepilci lahkovernežev, zato pa obsojamo vse tiste, ki so jih spremljali, ker so bili le orodje komunističnih načrtov.
Čeprav je vzhodna posadka odklonila vdajo, vendar ni nihče začel streljati, in avto Je privozil na deset metrov pred vojašnico. Brambovec, ki Jc stal na straži, Je na lastno pest, ko Je šlo le še za sekunde in bi bili tolovaji vdrli v vojašnico, pograbil lahko strojnico ln sprožil ogenj, ki Je potem trajal do štirih zjutraj, ko Je večina posadke naredila uspel izpad s pokojnim Kremžarjem na čelu. •
Usoda lahkovernih
?.e takrat sl Je Daki prste grizel od Jeze, zato Je tudi organiziral napad na Grahovo. Takrat se je rešilo 23 fantov, 9 lahkovernežev pa Je verjelo tolovajski besedi o amnestiji. Tl so se podali, zato so jih komunisti 14. IX. 1943 zjutraj takoj po vdoru ustrelili na mestu, in sicer:
Bavec Andrej iz Kozarlšč se je predal, ubit. Truden Anton iz Kozarlšč se Je predal, ustreljen. Levec Janez iz Poljan se Je predal, ustreljen. Strle, hlapec Iz Laz, se Je predal, ustreljen. Špehar Janez iz Klanca sc je predal, ustreljen. K and are Peter iz Dan sc Je predal, ustreljen. Ule Janez iz Grahovega se jc predal, ustreljen. Žnidaršič Drago iz Kozarlšč sc Je predal, ustreljen. Neznanec, nedomačin, se je vdal, ustreljen. Foieg teh sta bila mrtva Ludvik Kr Žič iz Pudoba, ob petih zjutraj bil še živ, ležal ranjen na postelji, zjutraj najden v okopu mrtev. Grl Milan, osmošolec iz Snežnika, zadet ob devetih zvečer od granate.
Smrt teh devetih žrtev najbolj zgovorno dokazuje, koliko Je verjeti tolovajski besedi. Danes ga ni v Ložki dolini takega norca, da bi se vdal takim razbojnikom. Vsi ustreljeni fantje razen enega so bili stari komaj 18 do 22 let.
Nič boljša ni bila usoda zahodne posadke. Ko Je privozil avto sredi vasi, je več ko dve uri neki bandit z avtomobila oblegane fante vabil, naj se vdajo. Dobesedno Je kričal:
»Fantje belogardisti, predajte sc, zajamčeno vam Je življenje!«
Zdi se, da so tl pozivi spodnjo posadko spremenili, zlasti ko so prišli za avtomobilom še domači sli. Priče pripovedujejo, da so posredovali za vdajo: kaplan Lovšin, bivši poročnik, zdaj tolovajski poveljnik Lah Milan iz Loža, Kraševec Feliks iz Pudoba, Benčina Miloš Iz Starega trga ln še več drugih.
Tl sli so odgovorni za življenje devetnajstih ubitih legionarjev.
Ko se je posadka obotavljala, se Je Lah zelo jezil in	Je	rjovel,	zakaj se belogardisti
ne	predajo,	ko	je na	rdeči strani ogromna
premoč. Tedaj je poveljnik Peter Skala vprašal skozi okno:
»Kdo mi garantira za življenje? Kdo garantira za posadko?«
Lah Milan in Lovšin sta zakričala:
»Mi garantiramo in	— Angleži!«
Posadka	je	verjela	ln se vdala. Lovšin
se Je v družbi še nekoga odpeljal s kolesom do sredine Pudoba ln tam nekaj šepetal na uho poveljniku. Takoj nato so se podali tolovaji pred kasarno in začela se Je vdaja. Namesto da bi bili fante pustili domov, kakor so jim obljubili, so Jih nekaj takoj odbrali ln zaprli v prvo nadstropje. Glavno
besedo sta dobila tedaj zloglasni Ivan Hribar iz Loža ln komisarka Ivana Muic Iz Pudoba.
Ivana Mule Je pridrvela pred Jetnike m
zavpila:
»Kje je Rajdek, kje je Rajdck?«
Z revolverjem nad lastnega očeta
Z drhtečo roko, v kateri je stiskala revolver, Je iskala lastnega 45 let starega očeta. Ker se Jc skril, Je razočarana letala od obraza do obraza in grozila:
»Kdo Je name streljal?«
Bila Je namreč pred pol leta obstreljena med noge na patrulji v Kočivasl. Hribar in Mulčeva sta začela kljub dani besedi posredovalcev »čistiti« moštvo. Okrog dvajset so Jih zaprli, druge so poslali domov ln Jih naslednji dan vse mobilizirali.
Zaradi Jetnikov so poklicali v Pudob lakot vse terence In Jih sodili. Glavno besedo so imeli Janežič Andrej, Ivana Mule In Ivan Hribar poleg terencev, katerih imena so dobro znana. Tl tcrencl so pa premilo sodili, ker so več ljudi rešili smrti. Zato so domači tolovaji sklenili delati po svoje in so samo šest zaprtih fantov spustili domov. Ostali so bili ustreljeni.
Zaprti Franc Intihar iz Vlševka Je prvi uvidel, kaj jih čaka, zato Je pobegnil skozi okno ln vrgel ročno granato, ki je ubila tolovajskega poveljnika. V tistem trenutku ga je nekdo s kopitom udaril po glavi, da Je takoj padel mrtev.
Njegovega trupla niso hoteli izročiti obupani materi, niti groba ji niso hoteli pokazati. Sele neki tolovaj, ki se mu Je to zagabilo, Je drugo noč povedal, kje je grob.
Ko sta ga mati ln sestra odkopali, se Jima Je odkril grozen prizor. Pokojnik Je bil ves razrezan, čreva popolnoma Izrezana, samo hrbtenica je držala telo skupaj.
Mati in sestra sta peljali truplo z izposojenim vozičkom čez Pudob domov na pokopališče. Ko Ju je zagledala tolovajska drhal, Je besno planila nanjl in ju opljuvala od vrha do tal. Psovk, ki so padale iz ust te podivjane drhali, ne moremo objaviti.
Ponoči 14. septembra so odpeljali iz Pudoba proti Snežniku šest legionarjev, ki so se bili podali. Priče so povedale, da so Jih z avtomobilom pripeljali pred jamo Kozlevko (tri četrt ure nad graščino Snežnik) in Jih tam s streli le neznatno ranili in žive pometali v Jamo. To so bili:
Petrič Jože z Vrhnike, Intihar Franc z Vrhnike, Kraševec Janez iz Dan, Tomažič Janez iz Kozarlšč, Vilko Bavec iz Kozarišč in Mule Janez iz Pudoba.
Bavec Vilko je skočil iz avta In se je na pobočju tik nad žrelom ujel za Jelko. Toda vneti ubijalec ga Je poiskal z elektslčno žarnico In ga nato s streli prisilil, da Je moral skočiti v Jamo. Številne priče, ki so v Ljubljani, pripovedujejo o zadnjih urah Ivana Mulca tole:
Ljubezen do staršev po »novi zapovedi«
Mule Je pristopil k vaški straži, da reši življenje sebi in družini, kajti hišo so mu bili badoglievci zažgali. V njegovi vasi so badoglievci ubili 17 fantov in tudi njegovega sina. Zver v človeški podobi, njegova 17 letna hči Ivana, Je pobegnila k tolovajem in prepustila očeta usodi. Leto dni je pošiljala pošto v vas,, da bo očeta sama ustrelila. Morda bi bila to nakano res izvršila, toda oče je bil skrit in so ga našli šele naslednji dan. Ko so ga našli. Je pristopila k njemu, ga z desnico pobožala po licu in ga nagovorila:
»No, Rajdek, zdaj boš šel v smrt, ker sl bil tako lepo priden!«
Oče Ji je vpričo vseh tolovajev pljunil v obraz, zato ga Je dala še isti večer ubiti. Bandit s »sodišča« Je povedal, da so Ji dali na izbiro, da oč^ta lahko reši, če hoče, ker nima mož nobenega posebnega greha nad seboj, toda ona Je kot »šefinja« policije ponudbo odklonila. Ta ženska ima na vesti dvajset vfhtorov.
Žrtve rdeče komisarke Ivane Mule
Vrhovna policijska služba v Ložki dolini Jc bila torej zaupana Ivani Mule. Ta je ukazala ali sama prejela ter z avtomobilom dd-peljala na Bloke dosti nedolžnih ljudi, ki so bili vsi ustreljeni. Med njimi so bili:
Albin Hauptman iz Dan, zapušča štiri nepreskrbljene otroke, njihovo mater je dne
2.	IX. 1942 na pol ustrelil in živo sežgal tolovaj Cindrlč Iz Babnega polja.
Tomc Franc iz Podloža, Tomc Janez Iz Podloža. Stanko Kodrca z Vrha, Jaka Pet Ar (Peter Skala) s Štajerskega. Palčič Janez z Vrhnike, ki se je lani septembra rešil Iz jame, ustreljen v roko. Vsi imenovani so bili odvedeni 18. septembra 1943 v Kočevje In 19. septembra pod noč zvezani odpeljani v Mozelj ter tam ustreljeni.
Dne 20. septembra sta bila ustreljena v Laščah blizu postaje brata Ivan in Beno Rožanc iz Loža. Njuno smrt Je zahteval Ivan Hribar iz Loža. takrat poveljnik brigade, ln baje tudi Strle Franc, čevljar iz Loža.
Konec septembra so bili prijeti: Kompoš Alojzij, star okrog 85 let, strojnik pri tvrdki Kovač v Starem trgu, Palčič Janez z Vrhnike, star 68 let, Mlakar Marija iz Pudoba, stara 40 iet (dobila v Ječi hudo pljučnico in so Jo peljali v smrt z avtom pri vročini 40 stop. C.), Žnidaršič Ivo Iz Pudoba se Je lani na pol ustreljen rešil smrti s potajitvtjo. Vsi imenovani so bili ustreljeni med Starim trgom In Blokami. Njihovi grobovi še niso znani.
Dne 15. septembra Je bil aretiran Allma-yer Janez iz Šmarate in ustreljen oktobra na Mačkovcu.
Najbolj skrivnostna smrt je smrt Matevža Hribarja z Bloške police. Iz starotrške ječe ga Je Ivana Mule izpustila, nad Ložem pa so ga njeni pomočniki ubili in zavlekli mrtvega v gozd.
Konec oktobra so bili na Mokrcu ustreljeni:
Kraševec Franc, Feliks in Stanko iz Dan (iz te rodbine Je bilo v enem mesecu ubitih 5 bratov). Ravšelj Stane iz Nadleska, star 16 let, Kraševec Franc iz Kozarišč, Sumrada Jože Iz Kozarlšč, Pirc Franc iz Pudoba, Mlakar Anton iz Viševka, Prevec Viktor iz Vlševka, Avsec Anton iz Vlševka, Mlakar Valentin iz Mokrca (22. X. 1943).
Kot mobiliziranci so bili ustreljeni:
Srpan Vinko iz Nadleska 28. sep. pri Rakeku, Baraga Alojzij iz Viševka 25. oktobra pri 2agi poleg Vrhnike. V Selščeku Je konec oktobra ustrelil Ivan Tavželj iz Starega trga Palčiča Franca ln Jožeta z Vrha.
Ta Tavželj Je bil komandir čete v Ložki brigadi. Zagrešil Je do takrat po lastni lzpo vedi 19 umorov. Poročil se Je bil s 25 let sta rejšo služkinjo, ker mu Je dišal njen denar. Ker mu ga pa ni hotela izročiti, sta sc že po mesecu dni ločila. Poslej je živel naj razuzdanejše. Delal ni nikdar nič. Njegove družbe se Jc vsakdo Izogibal. Bil Je zasačen tudi pri sodomiji v hlevu Truden Marije Iz Starega trga. Ta lzvržek človeške družbe, najčistejši primer »novega človeka«, Je ubil 19 ljudi, ker Je bil komandir čete.
Najpodlejši zločin so zagrešili komunisti nad Stanislavom Dolničarjem iz Šmarate. Fant se Je lansko leto vdal cesarski .vojski Bil Je v Internaciji do septembra. Ko ■« j«<
vračal iz internacije, so ga na Primorskem mobilizirali. Njegovi tovariši pripovedujejo, da Je imel fant nepremagljivo domotožje, zato Je nepretrgoma prosti, naj ga Izpuste vsaj za nekaj časa domov.
In kaj so naredili z njim »človekoljubi«? Blizu Postojne so ga ustrelil) v glavo. Krogla Je šla nad nosom v glavo in Je v tilniku izstopila. Potem so sporočili domov, da Je bil hudo ranjen. Nihče pa ni povedal, kdaj Je dobil še strel v trebuh.
Truplo so pripeljali domov, niso pa ga pustili pregledati. Zakaj ne, že vedo! In ml tudi!
500 Slovencev — 8 cesarskih Italijanov
Do sedaj Je dokazano, da sO komunisti zagrešili med prebivalci iz Ložke doline 86 umorov, usoda 5 fantov pa Je neznana, ker ni mogoče še ugotoviti kraja njihove smrti. Torej skupaj 91 žrtev. Od teh Jih je bilo mučenih ln razmesarjenih 25. Najmlajša žrtev je bila stara 16 let, najstarejša skoraj 70. Med njimi je bilo 7 mater in 4 dekleta.
Le štirje so bili ubiti pri obrambi, vsi drugi so bili nasilno in zahrbtno, po mukah umorjeni. Samo dvajset Jih Je bilo ubifih od Slovencev nedomačinov, vse druge zločine so storili domači komunisti.
V imenu zločinske rdeče pravice in zaradi komunističnega rovarjenja so morale dati nedolžne žrtve svoje življenje.
V Ložki dolini je zaradi od komunistov spočete In narekovane politike nasilno iz-
gubilo življenje od srede oktobra 1941 pa do 17. novembri 1943 nad 500 ljudi, ali deset odstotkov vsega prebivalstva občine Stari trg.
Upoštevati Je treba, da ta številka ž« daleč ni točna, ker mrtvih, ki so Jih požrli gozdovi, zdaj sploh še ni mogoče ugotoviti. Sodeč po zapuščenih hišah. Je žrtev mnogo več, le grobov ne bo mogoče najti. A še ni konec klanja. Smrt kosi neusmiljeno vsak dan po Notranjski! Slovenci bomo lahko srečni, če bo ostalo do konca vojne polovico notranjskega prebivalstva pri življenju!
Ljubljanski zločinci in podpihovalci, ki hujskajo naše ljudstvo iz tujine, sl še misliti ne morejo, kako strašno, divjaško Je opu-stošena Notranjska! Iz vsake hiša zija groza, Iz vsakega grma preži smrt, Iz vsakega metra zemlje tuli grob, ni Je pedi zemlje, ki bi ne bila okrvavljena s slovensko krvjo. Skoraj je ni hiše, ki bi ne Imela vsaj en« mrtve žrtve, so pa take, ki imajo po 4, g ali celo po 6 ubitih svojcev. Žalosti, bede in strahote razdejanja ni mogoče opisati, to moraš sam videti. Potem boš šele spoznal, kaj Je Notranjski prineslo rdeče »osvobo-Jenje«.
Vsak dan slišimo po cestah in po uradih bedake, ki trdijo, da se Je le OF borila proti badoljevcem. Ali veste, koliko smrtnih žrtev Je imela cesarska Italija v Ložki dolini? Ljudje so jih videli vsega skupaj osem mrtvih cesarskih vojščakov, po tolovajskih baharijah pa bi jih bilo 25.
25 proti 500! Ali vidite, kam bo ta boj privedel Slovence?
Škoda na narodnem imetju
Škodo, ki Jo je utrpela od te Jalove borbe Notranjska na premoženju, sploh ni mogoče oceniti.
V Ložki dolini Je okoli 400 poslopij, večinoma hiš, uničenih, v občini Je okrog pet in dvajset vasi, toda Je ni niti ene, v kateri bi ne bilo vsaj eno poslopje uničeno. Babno polje je 95*/» požgano, Babna polica popolnoma, Dol. ln Gor. Poljane popolnoma, Vrhnika več kot polovica, mesto Lož skoraj vse itd. V Grahovem Je več kot polovica poslopij porušenih in razmajanih. V Cerknici Jc polovica hiš razbitih in požganih. Okoli Begunj vse obrobne vasi, same Begunje zelo poškodovane in požgane itd.
Kdo bi vse našteval? Pojdi tja in poglej I
Koliko Jc trgovin uničenih, oplenjenih in požganih! Samo v starotrški občini 15, v vseh notranjskih občinah pa več ko 50. Vsaka trgovina je imela blaga najmanj za 200.000 lir. Računajte — znaša najmanj deset milijonov liri
Kdo bi mogel danes oceniti škodo zaradi odvzete živine, ukradenih živil, orodja, pohištva, denarja, z eno besedo vsega. Nekaterim posestnikom Je ostala le še zemlja m pa na pol pokrito telo!
Kdo bi mogel oceniti še danes škodo zaradi nasilno posekanega gozda, pokradenega, požganega ln segnitega lesa? Nihče I Kdor bo hotel samo Notranjsko gospodarsko urediti ln obnoviti, bo potreboval težke milijone.
Kdo je povzročil vso to škodo? Komunisti!
Človek bi nazadnje mislil, kakšne množice so morale hrumeti -po Ložki dolini in -po Notranjski, da je nastalo toliko škode? Zelo majhne! Iz vse Ložke doline je bilo lani 184 starih tolovajev, živih in mrtvih. In ta peščica je z badoglievsko pomočjo ustrahovala Notranjce, ni pa storila niti enega vojaškega dejanja po vsej Notranjski!
Letos so zmašlli slavno Ložko »brigado«, menda Hribarju na čast. Danes Je ostalo od te slavne brigade le še ime. V pičlih 14 dneh se je razletela na tisoč koščkov.
Kdor pozna Notranjce, ta ve, da Je No-tranjec vse prej kot komunist. Komunizem Je zanesla na Notranjsko le peščica lahko-delnlkov. Prednjačile so samo nekatere vasi. Neki čevljar v Logatcu je sam pokvaril nad 15 svojih vajencev iz cerkniške, bloške in starotrške občine. Vsi njegovi bivši vajenci so danes v hribih, večinoma kolovodje, ki imajo že mnogo umorov na vesti.
Taki posamezniki so sl izsilili nekakšen vpliv v svoji vasi in ustvarjali pogoje in tla za širjenje komunizma.
Take vasi so: Babno polje, Vrhnika, Pod-cerkev, Lož, Žirovnica, Steberk. Na Blokah Nova vas ln nekatere obrobne vasi. Napuh in ošabnost sta pognala v komunistični tabor Rakek, ki Je dal čez štirideset tolovajev že v začetku. Nerazumljivo pa Jc, zakaj so prav iz omenjenih vasi pribežali v Ljubljano vsi sumljivi tipi, ki so vedno vneto podpirali tolovaje in simpatizirali s komunisti. Se celo terenci so se zatekli na Rakek, v Logatec in v Ljubljano. Zakaj neki? Vohunstvo? Strahopetnost? Oboje je vredno kazni!
Sezname imamo I
SI.EDOVI »OSVOBOJEN J A« V KOSTANJEVICI NA DOLENJSKEM Zgaraj: nekdaj prelepa, zdaj razdejana šala. Spadaj: uničen komunistični tank. V sredi: razbit, oskrunjen križ ob Krki. Desno zgaraj: ostanki bariolJeTske dediščine, ki komunistom ni prinesla sreče. Spodaj: vsakdanji prizor na mostu čez Krko: ljudje vodijo živina vsak večer na varno — pred »osvoboditelji«.
S a v I n k n v a primejo
it. maja 190S ao sloveano odprli prvi ruekl državni zbor. Dumo.
Ta dogodek Jc pomenil, da Je v ruskem togem sauiodrštvu zmagal novi, svobodneJM duh. Od njega go al vsi obetali boljših časov Za državo.
I’rvl ruski parlament je takoj v začetku rodil ogromen načrt za prcosnove. Toda prav to ln pa dejstvo, da je bilo v njem polno nasprotujočih sl gibanj že ob začetku, mu je namenilo nagel konec.
Toda tega tedaj ni nihče slutil, zato so ae po tem dogodku polegla vsa nasprotja in vso razburjenje, ki Je leto dni pretresalo rusko javno Iti politično življenje. Nastopilo JO nekako politično zatišje ln premirje.
V tistih dneh so je tudi ruska socialno revolucionarna stranka gcšla na prvi zbor ln sklenila začasno ustaviti sleherno nasll-niško delo ter ubijanje. Ne zaradi tega, kor bi bila zadovoljna s tem. kar je nastalo, temveč zaradi tega, ker Je hotela, da bi se ruske množice, ki so sl od prve zarje, na-stoplvše z ustanovitvijo Dume, nad deloin tega državnega zbora razočarale in b| bile potem še bolj za nasilen prevrat, kakor pa so bile poprej.
Edina Izjema, ki so Jo sklenili narediti pel tej ustavitvi vsega dela. Je bilo nekaj atentatov, za katere so bile priprave že Izvedene.
Sklenili ao pa politično premirje, ki jim Je prišlo ravno prav, saj so bili po razburjenjih ln udarcih v zadnjih mesecih precej utrujeni In zdelani, porabiti za to, da bodo tehniko ubijanja ln nasilja kar se da Izpopolnili.
O tem In podobnem ata se pogovarjala A zev In Savinkov, ko sta se tiste dni sprehajala po helsinških ulicah.
Azevu bi ne bilo prav, če bi prenehalo prav vso delo, zakaj potem bi se bil moral odpovedati zaslužku, ki mu ga Je dajala policija, kateri ne bi Imel ničesar poročati. Zaradi tega Je vse napletel tako. kakor mu jo kazalo, torej gamo toliko nasllnlškega delovanja, kolikor ga Je potreboval on, da sl Je lahko privoščil tako življenje kakor prej.
Savinkov Je o teh rečeh premišljal dosti, Pa sl ni mogel priti na Jasno. l*ovrh tega ga je pa razburjalo še nekaj drugega. Zapazil Jo bil namreč, da ga zasledujejo.
Ko sta nekega dno bila z Azevlin v Petrogradu. mu je oni knr na lepem dejal:
OdpotuJ v Sebastopol. Treba Je ubiti Culintiia!«
Savinkov mu Je odgovoril, da predlog sprejme, pristavil pa Je:
»Toda, al| jo dovoljeno, nadaljevati z nasiljem, dokler zaseda ‘ Duma?«
Azov Je vprašal:
»Kaj misliš o tem tl?«
Savinkov Je odgovoril, da «o mu zdi, da bi storili napak, če bi prenehali z atentati.
Azov Je rekel:
•Tako inlšllm tudi jaz.«
Nekaj dni potem, ko Je zbor stranke sklenil nehati z nasiljem, je Savinkov odpotoval v Sebastopol z nalogo, da bi ubil admirala Cuhnlna, vrhovnega poveljnika og-njenega brodovja na Crncin morju. Na Cuh-nina so Imeli prevratniki piko, ker je z močno roko potlačil vstajo mornarjev vjj ..Lili isrlsLaulščlh,
S Savlnkovim je odšle še nekaj tovariš iev. V Harkovu Je Savinkov opazil, da ga zasledujejo, ln je odhod Iz mesta pospešil. Prav tako se mu je zgodilo v Slmfcropolu.
25. maja Jo zjutraj dopotoval v Sebastopol. Ustavil se je v nekem lioteln ter se tam Izkazal s ponarejenim potnim listom, izdanim na Ime podpolkovnika Demetrija Su-botlnn.
Sklenili so, da bodo tako začeli admirala nadzorovati in zasledovati. Za začetok tega dela so določili 27. maj, ko so prazuovall obletnico carjevega kronanja. Postavili bi se blizu cerkve svetega Vladimirja, kjer bi moral admiral pregledati čete sebastopolske Posadke.
Ko je Savinkov med slovesnostjo hodil Po sprehujallšču, je nenadno zaslišal močan hrušč ter videl, da ljudje tekajo po cestah. Pospešil Je korak ter se naglo vrnil v hotel.
Ko pa je ondi zavil po stopnicah, je začutil, da ga je nekdo od zadaj pograbil za roke. Kakor bi mignil, Je bila hotelska veža Polna vojakov z nasajenimi bodali.
Vojaki so ga obdali, častnik, ki Jih Jc vodil, pa mu Je nameril na prsi samokres.
Nekaj minut zatem Je bil Savinkov že pod ključem v celici sebastopolske trdnjave. Tud) njegove tovariše so vse prijeli.
Savinkov Je bil prišel v Sebastopol, ne da bi bil vedel, da krajevna skupina nasilnikov pripravlja atentat na generala Ne plujova. Tega naj bi bili ubili mod vojaško parado.
Hrušč, k| ga Je Savinkov slišal, ko ae Je sprehajal po cestah, je bil od poka bombe, katero Je vrgel tovariš Makarov, zdaj njegov sosed v Ječi. Bomba Je padla v sredo množice, ubila šest ljudi, ranila jih pa sedem ln trideset.
Savinkov ln tovariši so policiji povedali napačna Imena ter odklonili sleherno Izjavo.
Na zapoved poveljnika vojaških sli ? Odesi so jih postavili pred vojno sodišče Obtoženi so bili članstva v skrivni združbi In pa, da so poskušali ogražatl življenje generala Neplujeva — čeprav v resnici na t0 niso niti mislili.
Savlnkova so tudi obtožili, da Jo šestnajstletnega Maksrova, katerega niti poznal ni, spravil na pot zločina. Dolžili so ga tudi da je atentat zasnoval ln pripravil on,
29. maja Je svojemu odvetniku povedal Pravo Ime tor ga prosil, naj brzojavi njegovi materi In žepi.
Ženski sta takoj dopotovali v Odeso, toda razprave na določeni dan ni bilo. Odložili So Jo na nedoločen čas.
Razlog za odložitev Je bil v tem, da Je na večer pred razpravo policija dognala kako J® Makarovu v resnici ime, ln pa, koliko je star. Ker Jo bil uedoleten, bi ga moralo soditi okrožno sodišče v Slmfcropolu.
Toda za Savlnkova položaj zdaj ni bil nič bolj rožnat. NI imel več ničesar upati. Bil Je v rokah oblasti.
»Bojni odsek« je s tcm Izgubil svojega drugega poveljnika, Azev je svoj dolg policiji poplačal z vsemi obrestmi, saj JI jo Izročil morda najnevarnejšega In najbolj bistrega človeka med vso prevratniško tolpo.
Medtem pa so bili Dumo po nekaj burnih sejah razpustili. Po državi, k| Je delo prvega državnega zbora spremljala z živim zanimanjem, se Je spet začelo razburjenje ln nčrcdU
G. Persnert
v 3
Novi ministrski predsednik Stollpln je Izdal stroge ukrepe za potlačenje nemirov, kar Je nezadovoljstvo še povečalo.
Osrednji odbor revolucionarne stranke je zdaj uradno razglasil, da začenja spet z nasiljem ln s poboji posamič ter v množicah.
Ta razglas Je rodil sadove takoj: vsepovsod so rasle teroristične skupine, ki niso delale samo atentatov na zastopnike vlado, temveč so začele tudi z obsežnim razlašče-vanjem ln Jemanjem zasebne lastnine »v korist ljudstva«, kakor so dejali. To ni bilo drugega kakor ropanje, ki so ga nasilulkl Izvajal) z orožjem v roki.
Edina revolucionarna skupina, ki je zdaj držala roke križem. Je bil »bojni odsek«. Kako se Je moglo to zgoditi?
To dejstvo Je treba pripisovati najprej temu, da Je šel s poti Savinkov, ki je bil duša vsega »bojnega odseka«, potem pa temu, da je Azev Imel pri policiji zdaj nov, drugačen položaj.
Vodstvo ruske vlade Je. kakor smo dejali, prevzel Peter Stollpln. Ta človek J« rasel ln napredoval v krogu petrograjskega uradništva. Ko Je prišel na oblast, Je sklenil, da bo z vsemi Brcdstvl ln z največjo odločnostjo zadušil vsak prevratni nastop.
Polkovnik Geraslmov, načelnik Ohrane, Je bil tisti mož, katerega Je novi predsednik ruske vlade mislil porabiti za dosego svojega cilja.
Stollplnu Je bilo P?cd vsem nujno potrebno. da bi bil natanko poučen o vsem, kar se Je godilo v političnih krogih Dume, zlasti pa med revolucionarji.
Pri tem b| mu nihče ne mogel toliko pomagati In koristiti kakor Geraslmov, načelnik skrivne politične policije v Petrogradu, s katerim sta bila prava prJJntcljn.
Zaradi trga se Je Stollpln začel zanimati zanj, mu pomagati, ga podpirati. Dal mu je tudi popolno samostojnost, tako da ni bil v ničemer podrejen splošni policiji.
Aleksander Vasiljevič Geraslmov Je bil prej načelnik Ohrane v Harkovu. Leta 1995 ga je Lopubln, tedanji načelnik carske policije, imenoval za poglavarja Ohrane v Petrogradu.
Ko so Lopnhina odpustili In na njegovo mesto poklicali Raškovskcga, je bilo Gera-simovn malo neprijetno, ker se ni strinjal z načeli svojega novega predstojnika ln ker tudi ni prav dosti zaupal njegovim sposobnostim.
Prišlo Jc do trenj, toda ko Je prevzel oblast Stollpln, se je Geraslmov kar na lepem znašel T boljšem položaju kakor pa Kaškovski In Je videl, da ima pred njim veliko prednost.
Geraslmov Je vedno z vsem ognjem In prepričanjem zagovarjal »Istem tajnih agentov. Vedno je skrbel, da je v sleherni politični stranki ln v vsaki nasllnllkl skupini imel svoje zaupnike ter ogleduhe, s pomočjo katerih mu Je bilo mogoče vedeti zn večino 'vsega, kar so pripravljalo ter o pravem času preprečiti atentate s tem, da Je posegel vmes, kadar Je bilo treba.
Preprečeval je ntentate tako, da je dal prijeti tiste ljudi, ki so imeli nalogo, da Jih Izvedejo.
Toda navsezadnje ae le le moral prepričati, da Ima ta način svoje slabe strani ln da ne doseže vedno pravega namena. Komaj jo namreč polovil in pozaprl poglavarje ene skupine. Je takoj nastopila druga, še močnejša, ki Jc po navadi precej časa nžlvala še to ugodnost, da je bila docela nepoznana. Konec koncev je Ohrana od tega sama Imela več škode kakor pa prevratniki.
Poleg tega so te zaupnike In oglednike dobivali po večini tned prijatelji ln najožjl-ml somišljeniki pravih poglavarjev In voditeljev te ali ono skupine, nikoli pa med poglavarji samimi. Zaradi tega niso tl policijski zaupnik! mogli vedeti ln zvedeti prav vsega In tako Je bila njihova koristnost kolikor toliko omejena.
Ko je Geraslmov prevzel vodstvo Obrano v Petrogradu, je usoda, ki sta jo doživela pop Geron In pa Tatarov, policijsko zaupnike prestrašila. Zaradi tega policija skoraj ni mogla dobiti novih lJudl.
Bilo Jo torej potrebno, da dosedanji način spremene.
Gerasimovn Je pogovor, ki ga Je Imel z Azevlin, potrdil v tem prepričanju. Sklenil Je, da bo uveljavil bvoJ načrt
Podatki, 1:1 mu Jih Je preskrboval Azev, »o se vedno Izkazali za točne In važne. Ge-raslinov je sklenil, da se bo s to okoliščino okoristil.
Zdaj zanj najbrž ni bilo več skrivnost, da Je Azev član »hojnega odseka« socialno revolucionarne atranke, to Je član najstrahotnejše nasllnlške ustanove, ki Jih Je Rusija poznala. To prepričanje se mu Je lahko utrdilo zlasti po atentatu na Dubasova.
Bo drugi strani pa Je Azev te kratke mesece, kar sta se bila prvič videla, bil do njega zelo zaupljiv In odkritosrčen.
Po pripovedovanju Geraslinova samega — ta Je pozneje v tujini spisal In Izdal obsežne spomine — so stvari potekale takole: Geraslmov Je nekega večera povabil Azc-va na čaJ * acbl na dom. Ko Je poglavar poklicnih revoluolonarjev prišel kot gost k poglavarja carske politične policije, ga Jo ta kar meni nič tebi nič naravnost vprašal: »Povejte no, Evgenij Filipovič, kdo pa Je ta Ivan Nikolajevič, o katerem pravijo, kakor slišim, da je eden najpomembnejših In najbolj vplivnih voditeljev v socialno revolucionarni stranklt«
Asova vprašanje ni .spravilo prav nič v zadrego. Ne da bi bil glns tudi za spoznanje spremenil. Ja odgovoril:
>1 saj ga poznate sami. Ivan Nikolajevič som Jaz!«
Geraslmov Je to odkritosrčnost znal prnv ceniti. Itazumol je, da Je Azev človek, kakršnega potrebuje, ln Je vse svoje npe zidal nanj.	,
Ko je dosti let pozneje pisal o Azevu, Je lahko Izrekel naslednjo trditev:
»Za to dobo — od leta 1IM—19Š8 — prevzemam odgovornost za vse, kar Je Azev počel, Jaz. Upam sl eelo trditi, da mo Azev ni varal ln da o provokacijah ne more biti govora.«
Glcdo tega poslednjega — In morda tudi glede česa drugega m je Geraslmov Imel
prav. Provokacija Je beseda, ki ni primerna
za označevanje novega policijskega udejstvovanja, s katerim se Je Azev bavll zdaj. Prava beseda bi bila sabotaža.
Ministrski predsednik Stollpln, ki je Imel neprenehoma priliko, da se Je prepričeval, kako dragoceno je za policijo delo Evna Azeva, jo načrt Geraslmovu odobril ln mu dal vso oblast.
Po tem načrtu naj b| Azev ohranil mesto. ki ga je Imel v osrednjem odboru socialno revolucionarne stranke ter v njenem »bojnem odseku«. Storiti bt moral vse, da to mesto obdrži. Ohrana bi mu na vse krlpljc pomagala ter ukrenila prav vse, da bi zvezo In odnošaJi med njo In med velikim revolucionarjem Azcvlm ostale skrite.
Azev Je dolili dovoljenje, da Jc lahko prihajal v skrivno stanovanje, ki ga Jc Imel Geraslmov najetega pod napačnim Imenom In za katerega so vedeli le trije ali štirje IJiTdJe.
Tam sta se Azev In Geraslmov lahko sešla vsak trenutek.
Policija jc Azevu zvišala plačo na tisoč rubljov mesečno. — Poleg tega Je dobival še posebe vse potnlne, dnevnice Itd.
Naloga, ki Jo je Azev dolili od policije, je bila, da Je preskrbovnl poročila In podatke samo o najpomembnejših zadevah v stranki, o delu osrednjega odbora, o njegovih sejah, o njegovih sklepih, o njegovih načrtih, zlasti pa o »bojnem odseku«, za čigar delo ln nastope Je Azev, voditelj teroristov, odgovarjal Geraslmovu, njihovemu glavnemu sovražniku ln preganjaleul
Azev jo policiji slnžll tako dohro In delal tako Izvrstno, da Je Stollpln bil sprotr ln o pravem času obveščen o vsaki reči.
Minister Je večkrat Izrekel željo, da bt tega sijajnega sodelavca osehn0 spoznal, toda Geraslmov se Je skrbno ogibal, da bt ga seznanil z njim. Nikoli pa ni poznhll Stollplnu povedati, kako sodi n političnem položaju in o raznih važnih državnih vprašanjih Azev, Obveščal je predescdnlka vlade tndl o tem, kaj meni poglavar nasilnikov n ukrepih, kj Jih misli Izdati vlada proti njim. o tem. koliko bodo tl ukrepi uspešni ln pa, kaj M bilo po njegovem prav, da bi vlada storila za pobljanjo revolucionarnega gibanja.
Tako Je terorist Azov prav v kratkem postal zaupni svetovalec tiste vlade, 0 kateri Je pri revolucionarjih govoril, da Jo je treba pobiti, ln je sestavljul tudi načrte za to.
Azcvljcvl nasveti In sodbe so bile ministrskemu predsedniku posebno koristne, kadar Je Izbiral nove člano zn državni zbor, In pa tedaj, ko je načel vprašanje o rešitvi kmečkega vprašanja v Rusiji.
Toda nnjvažnejša naloga, ki jo Je Geraslmov s Stollplnovlm dovoljenjem zaupal Azevu, je bil hoj zoper terorizem In teroriste. Ta boj Je s policijskim denarjem vodil poglavar teroristov sam. tisti, ki Je v stranki užival največjl ugled prav zaradi svojih nasllnišklh dejanj ln umorov, katere Jo pripravil.
Azev za nobeno ceno ni smel zapustiti »bojnega odseka« ali ga zanemarjati. Nasprotno, moral se Jc brigati zanj vsaj tako kakor prejšnje čase ln njegovo delo uravnavati natanko po načrtu za sabotažo, katerega sta sestavila In dobro premislila z Gcraslmovlm, načelnikom carske politične policije.
»Bojni odsek« naj hi po tem načrtu delal In migal kakor prej. Njegovi člani so lahko potovali In se gibali, kakor so hoteli.
Dogovorila sta se celo, da ho Geraslmov sam preskrbel vse potne liste In dokumente.
k| so Jih člani revolucionarnega »bojnega odseka« potrebovali za nemoteno gibanje po državi.
Teroristi naj bi še naprej pripravljali atentate ln sl na vse krlplje prizadevali, da
b)	Jih tudi Izvedli.
Vodi) bi pa vse skupaj seveda Azev In stvari uravnaval tako. da bi se nasilniki sčasoma zaradi prebudlh žrtev prepričali, da Je s terorizmom konce, da vlada pozna vse njihove zvijače in načine ter da zna vse njihove načrte preprečiti.
Na Azeva pa ne hi zaradi vsega tega zaviralnega, policiji služečega dela smel pasti niti najmanjši sum.
Azev Je šel takoj na delo.
Zbral je stare bojevniške tovariše, dobil še nosili In jim predlagal, da hi ubili njegovega novega pokrovitelja ln prijatelja Sto-ltplna. Tega so revolucionarji nekaj časa sem najbolj sovražili.
Azov Jc atentat prav dobro pripravil In napregel zanj vso svoje dolgoletne atenta-torske In ubijalske skušnje.
Tudi Geraslmov Je po svoji strani naredil vse, dn bi bila stvar kar moč dobro In zvito pripravljena.
Ce sta so za to delo združila dva tako prebrisana in skušena človeka, kakor Je hll dolgoletni vodja ruskih teroristov In pa dolgoletni vodja carske politične policije, potem Je Jasno, da je atentat bil zasnovan ln pripravljen mojstrsko.
Ko Je bil načrt do zadnje podrobnosti Izdelan, sta ga Azev In Geraslmov pokazala še »žrtvi«, ministrskemu predsedniku Stollplnu, da bi ga pregledal In potrdil.
Stollpln se je bal, da ne hi na kako podrobnost pozabila. Ker je šlo za njegovo kožo. je hotel Imeti od Geraslmova jasnili poroštev. Potrdil Je načrt šele tedaj, ko mu je Geraslmov dejal, da bo on. načelnik policije, sam nadzoroval priprave za atentat In njegovo Izvedbo!
Priprave so sc torej začele.
Teroristi so prišli v Petrograd, se zatekli v »zarotniška« stanovanja, kupili konje ln kočije, sc preoblekli v pocestne prodajalce ln podobno.
Toda nadzorstvo nad Stollplnom In njegovo zasledovanje ni rodilo nič uspeha. Podatki, ki jih Jc o ministrovem gibanju dajal Azev, so bili vedno napačni |n nasilniki so čakali vedno tam, kjer bi ne smeli.
Med tem jo pa denar kopnel, zakaj taki atentati so bili draga reč. Blagajna »bojnega odseka« sl Je bila sicer z »razlastitvami« opomogla, toda ne tako, da bi je tako zapravljanje no bilo kaj kmalu Izpraznilo.
Načrt, ki sta ga bila za ta atentat sestavila Azev in Geraslmov, jo določal tudi to. Načelnik Ohrane Je včasih zatisnil oko tudi nad to ali ono »razlastitvijo«, saj Jc vedel, d;t ho konec koncev tudi ta ukraden denar ostal doma, to Je, pri Azevu. To Je po njegovem bil drug uspešen način za zaviranje revolucionarnega dela.
Azevu Je tudi vedno svetoval, naj sl to-mcljtto privošči tudi blagajno »bojnega odseka«. Ta nasvet jo bil seveda odveč, saj je Azev sam vedel, kako jc s temi rečmi.
Ko Jo zasledovanje StoHpliuf doseglo višek, sp teroristi na lepem zapazili tu pa tam agente Obrane. Policija je te nastavljala zato, da 1>1 jih oplašila. To se J| Je posrečilo, zakaj revolucionarji so, potem ko so to dognali, začeli postajati nemirni.
Ko so o tem obvestili Azeva, je ta začel kazati zaskrbljen obraz ln trditi, da so pač težave In da po starih načinih zdaj ne bo več šlo. Policija zdaj že ve, kako teroristi delajo, treba bo torej Izmisliti sl kaj novega.
Nasilniki, ki so bili v začetku za načrt In za umor zelo navdušeni, so zdaj Izgubili pogum ter načrt opustili v prepričanju, da ■n storili vse. kar Je bilo v njihovih močeh, pa Ima vendarle Azev • svojimi pomisleki prav.
Po tem neuspehu za teroriste, pa uspehu zase. Je Azev odpotoval na Finsko, da bi se oddahnil od naporov, ki mu jih je nalagalo to dvojno važno delo.
Tam pa Je zvedel novico, k| ga Je do dna duše vznemirila. Dobil Je namreč poročilo. da je grupa teroristov dne 25. avgusta naredila atentat na Stollptna ter z bombami skoraj docela uničila vilo. v kateri Je minister stanoval. Ubitih Je bilo dva In trideset ljudi, ranjenih pa več ko dvajset.
Ta atentat so organizirali drugi ljudje. Bill so to tako Imenovani maksimallstl.
Makslmaltsti so bili ena Izmed ločin, kt so nastale v socialno revolucionarni stranki po letu 1905. Bile so v nasprotju z glavnim odborom stranke, češ da Je njegov delovni program premajhen |n zahteve preskromno.
Najvažnejši med tcinl skupinami In ločinami so bili maksimallstl. Tl so sr bili po prvem občnem zboru stranke odcepili ter s| ustanovili svoj »bojni odsek«. Ta je zaho-gatcl s tem, da Je napadel In Izropal Vzajemno kreditno drnžbo v Moskvi, potem pa Je začel sam pripravljati atentate.
V juliju Je pripravil napad na Stoltplna. Da hi preprečil morebitni poseg policije v priprave, je naročil svojemu članu Salomonu Ryasu. naj stopi v zvezo s policijo ter JI n pripravah za atentat daje napačne podatke.
Ker sta sl T Petrogradu Ohrana in pa redna policija bili v nasprntstvu In Je bilo med njima tekmovanje, katera se bo bolje Izkazala, se Je makslmallstom ta zvijača posrečila, saj Je policija takoj hlastnila po obvestilih, ki Jih JI Je nosil Rys*.
Zdi sc tudi, da Je Ryss, kateremu so prevratniki rekli Mortlmer, pri tej priliki zvedel. da Azev sodeluje z Obrano.
25. avgusta Je minister Stollpln ▼ svoji vlil priredi) sprejem. K sprejemu sta šla tudi dva člana makslmallstov s neko žensko.
Pripeljali so se tja v razkošni kočiji. Eden od morilcev Je bil v uniformi orožniškega častnika, drugi v meščanski obleki.
Posrečilo se Jim Je nemoteno priti ▼ prednjo sobo. Tam pa Je neki agent Ohrano ugotovil, da Ima častnik ponarejeno brado. Zagnal je hrušč.
častnikova pajdaša sta zdaj vrgla bombe, ki so ubile tudi vse tri morilce. En ministrov sin je hll ranjen, Stollplnu samemu pa sc ni zgodilo nič.
Maksimallstl so načine za politično nasilje In umore Izpopolnili In jih naredili še strašnejše. V tein jih ni vse do najnovejših časov, dn revolucije v Španiji ln drugod, prekosil nihče. Zanje je politični umor postal obrt, ki ne pozna nobeno odpovedi ali žrtve.
Majhna skupina teh morilcev Jc ubijala policijske uslužbence lil druge ljudi, ki Jim niso bili po volji, »razlaščevala« male trgovce, branjevce In tiste, ki niso Imeli možnosti, da lil se branili.
Ta skupina Je s svojim delom politični terorizem priskutila prav vsem slojem pre-blvalsl.v# in vsem strankam. Celo socialni revolucionarji .ln boljševlkl, sami poklicni tgrortstl, s« zaradi divjanja raaksluiallstov dajali Izjave, v katerih so se otresali zvei z njimi ter skušali zagovarjati »čisti« terorizem.
Komaj Je Azev zvedel za ta atentat, se Je prestrašil. Zdel0 se mu je, da bo njegov kruliodajalec Geraslmov začel dvomiti v njegovo odkritosrčnost.
Zaradi tega si Je skušal pomagati s tem, da je v osrednjem odboru svoje stranke dal Izglasovati slovesno Izjavo, da »bojni odsek« socialnih revolucionarjev ni Imel pri tem atentatu nič posla, da ga obsoja, kakor obsoja tudi način, po katerem so ga Izvedli, ker ta način nasprotuje moralnim načelom socialnih revolucionarjevi	,
ALKO BELIN:
O oslu, ki ure enkrat na led...
Sredi vasi je prebival lep osel. Prav nič lak ni bil. kakor so njegovi sovrstniki. Bil jo pameten in miren, in če bi bili vsi taki, ne bi njihov rod nikdar prišel v pregovor. Morda so ga pa prav zaradi tega imele druge živali za norčka.
Nekoč »o se zmenili mnčkn, pes in lisica, da si ga bodo nekoliko privoščili.
Bilo je pozimi. Prnv na koncu vasi, kjer je bilo poleti veliko jezero, se je izgubljala v daljavo velikanska ledena plošča. Noben osel ali konj, sploh kur # je bito* kopitarjev, si ni upal preko zmrznjenega jezera, in pravili so. da je osel Dolgouhoc, ki je neke zime mislil iti preko jezera, poginil prav na pol pota. Ni mogel ne naprej ne nazaj, tako mu je drselo pod kopiti. Sicer pa tudi druge živali niso kaj rade hodile po ledeni skorji, ledino star medved se je zakopal sredi ledene plošče v kup snega.
Nekega dne so prišli vsi trije prijatelji pes, mačka in lisica k oslu na dom.
»Bog daj, boter!« je prijazno začela lisica in pomežiknila onima dvema.
>01 Kaj pa bo dobrega, teto?« ae je oglasil iz kota osel in jih začudeno gledal.
>Ah! Kar tako mimo smo Šli, pa smo rekli, da te bomo mulo obiskali, ko ves dan prečepiš v hiši. Tako smo trudni! Veš, bili smo sredi jezero in medved, ki ima tani svoj brlog, nas jo tako pogostil, da smo komaj prišli nazaj. Pravi, da bo odslej vsakdo, ki bo prišel do njega, dobil mastno pečenko v dar.«
»Kaj mislite, da ret?«
»Seveda! Tudi mi smo jo dobili, pa še kakšno!« je lagal pes:
»Dobra je bila!« si je mačka obliznila tace. »če misliš kaj dobiti, pa pojdi dauci ponoči, ko bo svetiia luna . . .«
Kmalu «o se poslovili in mladi osel, ki še ni poznal življenja in zvitosti živali, se je brž pričel pripravljati na pot. Ko je padel mrak na zemljo, se je odpravil z doma in ni vidol onih troh, ki so se mu za hrbtom hihitali.
Kmalu je bi! na ledu in sprva mu je še nekam šlo. Toda vedno bolj utrujene so postajale noge, krog kopit mu je začelo zmrzovati in komaj da se jc še premikal naprej. Zdelo se mu je, da hodi že eelo večnost in že se je hotel vrniti. Tedaj pa mu je pričelo močno polzeti in pri vsakem koraku mu je spodrsnilo.
Več je bil na tleh ko pa na nogah. Kosti so ga bolele in ves krvav se je po vseh štirih priplazil do zemlje in prikrcvljol domov.
Naslednjega dne so ga našli pes, mačka in lisica v postelji. Ves povezan je bil, toda močno sc je pokril, da niso mogli nič opaziti.
»No, kako je kaj bilo?« je vprašala lisica in komaj zadrževala smeh.
»Sijajno!« je dejal osel. »Tako sem se najedel, da še duucs ne moicm vstati. Ah, to so bile jedi!«
»Bog ve! Morda po mu je medved <Tes postregel?« jc dejala mačka, ko 60 bili iz hiše. »Poskusiti bo treba . . .«
Minilo je teden dni ln osel je zopet pogumno skakal naokrog. Nekega dne so ga zopet srečali naši trije znanci in lisica ga je povabila, da bi šel z njimi do starega medveda.
• »Prav rad!« je dejal osel. »Toda samo. pod pogojem, da grciuo kmalu popoldne in do bom jaz stopal zadnji v vrsti!«
Pes, mačka in lisica so se zmenili, da privolijo v to, češ saj vendar ni važno, kako bodo hodili. Pri tem pa so si pomežikavali, češ ko bomo enkrut daleč na ledu, jo bomo pa odku-rili in ga prepustili usodi.
Takoj po poldnevu so se odpravili na pot. Lisica je prva stopila na led in korakala vedno noprej. Bilo pa je vroče, tako da se je led že začel topiti in je voda nekod bila lisici do kojena.
»NiČ no škodi!« je dejal osel. »Zvečer ko se boriio vračali, bo že zmrznjeno!«
Tudi pes in mačka sta bila že daleč od brega, ko je osel stal še na bregu.
»No, pridi!« ga je mačka priliznjeno vabila. »Sicer bomo pozni!«
»Takoj, takoj!« je klical osel z brega in nekaj brskal po žepih. »Toda ,.. zdi se mi . .. da sem pozabil naočnike doma. Takoj bom prišel za vami! Samo domov stopim brž ponje. Kar pojdite počasi naprej, pa ne prehitro, dn vas bom lahko kmalu dohiteli«
Obrnil »e je in stekel proti domu.
Lisica, pes in mačka so brž stopili skupaj in se pričeli smejati na račun ubogega osla. Tega pa od nikoder ni bilo. Mrzlo jo že postajalo in pes in mačka sta že silila nazaj. Komaj da ju je lisica pregovorila, Češ da je vredno malo potrpeti, samo da bo potem več zabavo,
Zmračilo se jc in mrzel veter je potegnil preko jezera. No,	pa se je	še	lisica naveličala
in zmenili so se, dn gredo	vsi	skupaj po	osla.
Toda joj! Voda je zmrznila in jim priklenila noge v led. Zvijali so se sem in tja, pa ni nič pomagalo. Kmalu so obupali in pričeli klicati na pomoč. Toda vse je bilo tiho. Tako so morali vso noč prezebati sredi ledu.
Pozno drugo jutro sc#jim jc približal osel in z brega zaklical.
»Nikakor nisem mogel najti naočnikov! Sicer pa sem še od onikrat sit, tako da mi ni preveč žal, da nisem šel z vami. No, to ste morali jesti pečenke! Jaz	scin bil	sit,	to je res,	toda
do doma sem se	le zavlekel.	Vi pa ste	kar
sredi pota obnemogli . . . Reveži!«
In jc odpeketal dalje.
Od takrat pravijo, da gre oael samo enkrat na led.
OPOZORILO!
Opozarjamo p. n. konzumen!«, da je Sediai Usu, lastnik tovarne hranil »Slada«, Ljubljana-Moile, .tavil v promet Ikatle i napisom »Pravi Frančkov dodatek kavi« po pol k|t, katere pa ne vsebujejo naSega izdelka. Te ikatle se razlikujejo od naJih originalnih Ikatel samo po barvi mlinžka na sprednji strani Ikatle. Na naSi originalni Škatli je nnmreC mlinfek temnomodre barve, tore) iste trmnomodre barve kot sta dva trakova In povriina na kateri se nahaja irite »Franck« na sprednji strani Ikatle, dočim je na ikatlah, ki jib je stavil v promet Sedlar Ivan, barva mlinžka frna, a trakova in povriina pa temnomodre barve,
Škatle Sedlarja Ivana sploh ne vsebujejo niti najmanjiega odstotka cikorija, teinvci so napolnjene z neko drugo meSanieo.
Prot.i Sedlarju Ivaou smo zaradi gornjega uvedli sodni postopek.
FRANCK Industrija KAVOVINA D. D. prej
HINKO FRANCKA SINOVI D. D, ZAGREB.
Vse, samo vdati se ne!
Ko&vski junaki in ranjenci pripovedujejo o svojem boju, veliki zmagi in trdni volji
Ena izmed »zgodovinskih« zapovedi »generala« J. Avšiča
j?*:
Oltarni Strt HOV la f‘0 Slovenije PoloJaJ, ta* 1?»U.1945. Ob 13. url.
Vsem 'tahors dlvljlj in odreiOB,
ki jih lnamo ee ujemajo v tem, DA SE VižiCl miKMti
« i
Vsa poročila,
PROTI SKVKRV.
 ", Prenehajte z rujenjeo objektov na *ele«nlcfth in centn* tnire <in
1^° 30 n*^ 1'romet lit prenllcanje naSlh jedlnlc c motori-lntvrl'*!
Po velji: VČ0°bl*««">A«°nnV W f f	1,
po)caz«ao, ds flemci 1« prodirajo »rAti na^iir «{ Jg. P« ji« ru.ite koetaikecije, da bi e t«, at^aS^j^
m,Cl »$&***> tH0TI SiVETO? JIM 3USMT15.* xt*
ostaja za
znniit. situacija
*švrSlte	“	a*,	*2	“8>	P«	enemano
bo.	ivm 6urie<:> “* nJlJ> ® ciljem, da Jim zidate *i*> ve«’jo izgu
ul rane	"•pulnejuanostl »ItufiOije pa drsite Se vedno objekte
SrU	**	n,	en^e	1"»« i*l »Stoj, v elučaju, do llVtl
0 krot^,jr*racw r,ia Vf'? obv«Wcrvalna služba dobi čl* v*8 porodil
1 dobimo v nn^kra^ftm	*ve«o	*	nami tako da ad Vofta porodi,
situaciji na vaie« lektorlS' t£ititx«pa v?*n0.inioijatlvno odgovarjajoče rejenim. VI trn moral01 mit?‘	3*1®	m	večjo	ialcijntivo tudi vaSltn pod.
^	nslo	direktivo, da s JS**gi ne Utirano
ii^nen'soJctSrTu7  .-, ifutii mj ne napajamo noBo.
Bacijl^aSir^dinlc^rdruJs urej^e*	direktivah	o	cr^nni*
d<'jiih odredbah, pri Sener P«kaUt^&J?l?S	»«	P°	i*-
ao na*a vojaka Slmprej pomoti in umSi »a Sftve^oihS	V	0
Orofja in vseh voja?.klh potreb iiw»o v oeromn^ vn?T*? « hitre vokrate, KoCevJa, ker sta Sre ltalljna***	r&JrS*^0*^!
jc porečeni razoreftan« v Ravjfto «u^i. p r	rnaoroiene,	tretja
Sort ,'tnHnot - Svoboda narodu t	t,	f
VK
politkomisart
(V«w^
v ■ <*«' /; '. rT'^ir
*»».komandantai
...
Ljubljana 22. dccembra.
Na dan slovesnega pokopa kočevskih Junakov iem Jih spet srečal, z mirnim korakom so s svojimi častniki’ stotnikom Rupnikom Vuletom, poveljnikom njihovega bataljona, poročniki Jakošem, Šabičem in Kužnikom korakali za krstami 34 svojih zvestih tovarifiev, ki so Jih desettisoči spremljali na njihovi poslednji poti po ljubljanskih ulicah na novo, najčastnejše spominsko mesto v domovini, na Ljubljanski grad.
Na Kongresnem trgu so pred tisoči ljudstva spregovorili po svojem poveljniku Šabiču poslovilne besede padlim tovarišem ter se jim zahvalili za tovarištvo, zvesto službo in žrtve.
»Mrtvi Junaki, v zbori Vera v Boga vas Je vodila v boj, ljubezen do njega pa vas je pripeljala k Njemu. Tovariši, naš boj Se ni končan! Mrtvi Junaki, s svojo prošnjo pri Bogu nas podpirajte v tem boju do zmage!«
To Je bila poslovilna beseda kočevskih junakov.
Ob ivltu plamenic, k! so Jih domobranci prinesli na Orlov vrh, sem spet gledal njihove resne obraze Se vse bolj zamišljeni so bili ko takrat, ko sem po Izdajstvu slovenskih komunistov Sel z njimi na pot Iz Novega mesta proti Dolenji Straži in potem čez Gorjance.
Umirjenost, tista umirjenost, ki nam je že v Maršečl vasi, v Kostanjevici in v Krški dolini bila pobuda in poroštvo za zmago, se Je zrcalila na njihovih obrazih.
Padli so častni streli in padale so grude na krste. Ljudstvo Je grob zasulo z venci, dekleta so prinesla na tisoče nageljnov, rožmarina in roženkravta.
Mrak Je legal na sveže grobove, ko so »e poslednjič poslovili od mrtvih tovarišev. Le za nekaj trenutkov sem stopil z njimi, da sem jih pozdravil.
Spominjali smo se pokojnih.
»Najboljše smo izgubili«
mi je dejal poročnik Jakoi.
»Pluti Peter iz Ihana. Golobič Slavko iz Ledeče vasi pri St. Jerneju, Bakšič Alojzij iz Rake, Vrtačlč Franc iz Pristavice, Sevšek F(ranc lz St. Ruperta, Vide Jože iz Dol. Stare vasi pri St. Jerneju, Miklič Franc iz Hedenja pri Skocijanu, Kordan Vladimir iz Dol pri Prevaljah, Pavlin Jože z Brezovice pri Sent Jerneju in Spiler Ivan iz Zvabovega, to so fantje, ki so bili vajeni hoditi za plugom in brazdati ledino, pa so bili prav zaradi tega pripravljeni umreti za to zemljo.«	<
Potem ml je govoril o Murnu Janezu lz Dol pri Stopičah, Spilarju Jožetu iz Vrhpolja pri St. Jerneju, Novaku Alojziju lz Skocijana, Brtgaiju Dragu z Rakovnika, Ratffelju Jgnaciju od Sv. Jakoba pri St- J«T' neju, Urbančiču Francu iz Sevnice in Skodl Francu iz Velike Loke.
Fantje to se spominjali svojih. Vsakdo je znal povedati kaj o pokojnih tovariših. Spominjali so se Zupana Janeza iz Javorovice pri St. Jerneju, Kordana Antona lz Dol pri Prevaljah, Sketlja Janeza lz Gradišč pri St. Jerneju, Jurečiča Franca s Starega gradu pri Sv. Križu, Skoda Evgena s Čateža, Sevnika Alojzija z Vrhpolja, Gregorca Ignacija, Hočevarja iz Smaljčje vasi, Kastelica Antona lz Sv Jošta, Sintiča Jožeta iz Ošterca pri Kostanjevici, Culnlka Antona iz Groblja pri St. Jerneju, Blaznika Leopolda iz Mokronoga, Skolja Antona lz Zabukovja pri Sent Rupertu. Kastelica Vinka lz Vodic pri Sv. Križu in Gorjupa Janeza z Žalostne gore gore iSrl Mokronogu.
»Vsakega med njimi smo poznali,« je nadaljeval poročnik Sablč. »Bill so sami verni In slovensko zavedni kmečki fantje. Vse njihovo življenje je bilo le delo za rodni dom in svojce, sami ljubezen ln odpuščanje. Zato so dolgo trpeli, četudi so Jim pobijali njihove drage. Sele ko Je bilo trpljenja čez mero ln so jih komunisti sami prisilili, da so v obrambo prijeli za orožje, so Sli v boj.
Ta boj Se ni končan. Naše vrste so še bolj strnjene, naša volja za boj ln zmago še močnejša in trdnejša «
Trdno so ml stisnili roko, ko smo se poslovili.
GLEDE ČASOPISOV »Slovenec«, »Slovenski dom«, »Domoljub«, »Bogoljub«, ki vam zopet lahko prihajajo v roke, vas najlepše prosimo, da nam sporočite, če jih prejemate oziroma, da nam sporočite, kdaj jih prejemate, ali jih dobivate v neredu oziroma prepozno. Pišite na upravo »Slovenca«, Kopitarjeva ulica 6, Ljubljana.
SLOVENCEV KOLEDAR Znano vam je že od prejšnjih let, da lastništvo »Slovenca«, »Slovenskega do- | ma«, »Domoljuba« in »Bogoljuba« ter • »Slovenčeve knjižnice« in »Sveta« izda vsako leto najlepši, slovenski koledar Slovenčev koledar. Tudi lelos je že izšel t posebno lepi opremi in t nenavadno bogato vsebino. Je gotovo to najlepša in najzanimivejša knjiga na našem knjižnem trgu. Koledar je nekaka nagradna knjiga za redne zveste naročnike naših listov. Kajti le ti ga dobivajo po posebno znižani ceni. Letos je za vse naročnike gori omenjenih listov in knjižnih zbirk cena koledarju 25 lir, za vse druge pa 40 lir.
SLOVENČEVA KNJIŽNICA Tudi to že mnogi veste, da izhaja v naši založbi Slovenčeva knjižnica, ki se je silno' razširila med vsemi Slovenci. Vsak mesec izidejo 3 knjige, na leto torej 36. Broširane knjige so za naročnike le po 8 lir. Vsakdo se lahko naroči na 36 knjig letno ali pa le na ‘24 knjig letno. Naročniki na 36 knjig letno dobe na koncu 2 lepi nagradni knjigi, naroč-
V krogu kočevskih junakov
Človek rad pride med take fante, kakor so kočevski Junaki. Obiskal sem jih v njihovem začasnem domovanju v Ljubljani ter se za nekaj uric pomudil med njimi. Vse drugačno sliko dobiš o trpljenju našega ljudstva na deželi, če poslušas take fante ln može. ko ti pripovedujejo.
Vodnik Miha me je najprej dražil, da Je skušal mojo radovednost, potem pa Je začel pripovedovati:
»... Bil sem že v mnogih bojih, kjer je bil sovražnik močnejši po številu, vendar tako silne reči Se nisem doživel. Spomnim se, ko mi Je nekdo dejal med borbo: »Ce bom preživel Kočevje, bom še dolgo ^živel!« — G. urednik, zamislite si človeka, ki Je naredil križ čez življenje, pa ni bil obupal ali I zblaznel, marveč Je odvrgel sebe ln vsakdanjost, da Je ostal samo ogenj ln ideja. Taki smo bili mi: Ni nam bilo več mar življenja, ker smo ga že izgubili. Tako smo vsaj mislili. Največji greh pa se nam Je zdela misel, da bi se vdali drhali, ki Je rjovela na nas.«
Pa sem ga vprašal o napadu in s kakšnimi občutki so sprejeli boj.
»Jaz sem bil s 30 domobranci na bloku Mahovniku pri gostilni Crna vrana. Poleg teh sem imel tudi nekaj vojakov na železniški postaji In pri tovarni.
»Nič ne mislim, vem da bo«
Ves teden in dalje so prihajala poročila po domačinih: v Danah 3 brigade — napad na Kočevje — 3, S t brigad in povsod na koncu besede o napadih in... Bog ve kaj!
Malo nam Je vse to dražilo živce in domišljijo, a sicer smo mirno pričakovali dogodkov. Ves teden mi Je vsak večer dežurni javljal: »Močne detonacije v smeri Ribnice.
V četrtek zvečer, dve url pred napadom, me vprašajo s poveljstva po telefonu: »Kaj mislite, bo napad ali ga ne bo?« Odgovoril sem:
»Nič ne mislim, ampak vem, da napad bo.«
»Tedaj pa se dobro držite!«
»Razumem!«
Komaj sem zaprl telefon, ml že javijo, da se komunisti bližajo v kolonah naši postojanki. Takoj sem zapovedal, da gredo vsi na položaje ln pustijo tolpe v neposredno bližino; sam pa sem opazoval z balkona. Ko so bili že pri žici, zapovem — ogenj!
Iz puSk, strojnic in minometov je zagorelo na komuniste, da so se zvijali kakor črvi. Zdelo se ml Je, da Je angel z gorečim mečem stopil med nas in pohodil rdečo pošast.
Vsak moj fant se mi je zdel poveličana kazen. Nikjer ni bilo nič strahu podobnega, vsak Je bil lev.
Našemu nenadnemu ognju, Jt odgovorilo razdivjano streljanje tolpe, vendar tako brez cilja, da so se začeli fantje norčevati.
Najbolje ml je ostal v spominu J. T., ki je stal poleg mene na balkonu in kričal, ne da bi se bil zmenil za komunistične kro-gle:
»Komunisti, valpti, naprej, že ves teden vas čakamo. Boste saj videli, kaj Imamo za vas pripravljeno!«
Kletve ln bogokletja so žalila svetlo noč. Tedaj me Je prešinila misel: »Ce vi preklinjate Boga in Mari. >, potem bosta pomagala nam ln vi boste premagani.« Tako trdno sem verjel v ta preprosti sklep, da se ml Je na mah zvedrilo v duši in vse zle slutnje so me zapustile.
Ker so bili komunisti prvič tako kruto odbiti, so se dolgo pripravljali na drug na-sk,ok. A vse zaman. Jeklena volja fantov jim je zapirala pot. Tako smo se pet ur borili z vso »Tomšičevo brigado«.
Tedaj dobim povelje: umik v mesto.
Četudi smo bili obkoljeni, smo prišli v mesto brez vsake Izgube. Tudi vse* strelivo ln živež smo odnesli.
Sicer pa ni čudno, saj sem imel fante, ki so zares Junaki: Salehar, Jakše, Kirn, Krhin, Grm, Kočevar, Vovk, Pungerčar, Virant in drugi.«
»Grad smo določili za zadnje zavetišče. Sedaj pride na vrsto drugo poglavje, ki bi ga lahko Imenoval najhujše poglavje kočevskega boja — poulični boji.
niki na 24 knjig letno pa 1 nagradno knjigo zastonj. — Tretji letnik Sloven-■ čeve knjižnice je začel izhajati 1. oktobra t. I., toda kljub temu ima še vsakdo čas, da se na ves ta letnik Slovenčeve knjižnice naroči. Naročnike na Slovenčevo knjižnico bomo sprejemali še do . 15. januarja 1944. Pohitite, ustvarite si | lepo domačo slovensko knjižnico in naročite zalo Slovenčevo knjižnico na na-' slov uprave Slovenčeve knjižnice, Kopitarjeva ulica 6, Ljubljana.
SVET
to je slovenska poljudnoznanstvena zbirka knjig. Izhaja mesečno po ena knjiga. »Svet« je edina slovenska poljudnoznan-
Istvena knjižnica, ki v lepi poljudni besedi razlaga različno znanstveno tvarino iz vseh področij človekovega udejstvovanja. Do sedaj so izšle že sledeče knjige: Denar, Ladje, Slovenske starosvetnosti, Kako si pridobim prijateljev, S premogom in kovinami po svetu in zgodovini. V pripravi so pa še številne nove knjige iz zvezdoslovja, o odkrivanju Amerike itd. — Za naročniko so knjige le po 25 lir, vezane pa po 40 lir. V prosti prodaji so občutno dražje. Na zbirko »Svet« se naročite pri upravi »Sveta«, Kopitarjeva ulica 6, Ljubljana.
rrimorcil Goričani! Ne odlašajte, ampak pridno naročajte naše časopise in zbirke knjig, ki smo jih gori opisali!
Slovenčev koledar pa je tako dragocena knjiga, da jo mora imeti vsaka slovenska družina. Zato ne odlašajte niti dneva, pač pa ga še danes naročite!
Z ramo ob rami
Jaz sem bil odrejen onstran Rinže k pokopališču. Tu nisem mogel več držati zveze z vsemi fanti, ker smo bili v vsaki ulici ali kaki luknji po eden ali dva. Zato nisem bil toliko gotov kakor prej na postojanki.
Tu sem se boril z nemškim vojakom ramo ob rami in reči moram, da je nemški vojak bojni tovariš, da ga takega ni. Nisem naredil koraka naprej, da ne bi Sel on za mano in njegova strojnica je sekala v tolpe, četudi so se skrivale za vrati po hlevih in hišah.
Čepela sva v zelo kočljivem položaju: iz stranske ulice so se nama približevali komunisti, njihova strojnica nama Je zapirala pot naprej in nazaj; edini izhod so bila zaklenjena hlevska vrata —
Kaj napraviti?
S strojničnim ognjem sva razbila ključavnico in vdrla noter, kjer se nama Je nudil hud prizor: nemški vojak z razbito glavo je ležal v ruševinah zidu, zraven pa se Je v groznih ranah zvijal tovariš domobranec.
Le za hip sva se ustavila. Divji bes na komuniste naju je pognal naprej. Najprej sva morala pregnati komunističnega strojni-čarja. Poiskala sva kot, kamor ni mogel čez razpoko streljati, skočila oba hkrati k zidu in mu nametala »hruSk«, da se je vse kadilo ih rušilo. V tem hipu je že pritekel mitralje- 1 zee Salehar, ki Je kar s srede ceste nasejal smrti med preklinjajočo sodrgo.
Nikdar ne bom pozabil slike: dež In sneg sta padala na ulice, za zidovi je kričala komunistična drhal, domobranec pa Je stal srr> dl ulice, težko strojnico Je držal pred seboj, dolgi niz svetlih-nabojev pa mu Je krasil ramena, z obraza mu je sijalo veselje, da se more boriti — za dom.
Ves dan smo po ulicah sejali smrt. Od eksplozij smo že oglušeli, na večer pa smo se morali trudni umakniti v grad.
Obramba gradu
In tako smo prišli v tretje razdobje boja: v obrambo gradu.
V petek pozno ponoči Smo se vsi umaknili v grad, trudni od pouličnih bojev. Ze prej smo strelivo in vse potrebno pripeljali noter, tudi ranjene in mrtve, kolikor smo Jih dobili.
Četudi smo vedeli, da Je grad ali naša rešitev ali naš pogin, smo bili.veseli, da smo se dobili skupaj .in da smo Se skoraj vsi; da imamo vsi voljo boriti se do konca, do zadnjega moža.
Noč na soboto je bila še dokaj mirna. Le tu pa tam je udarila v grajski zid topovska granata Ul tu pa tam je tiho in Junaško padel doiirobranec ali Nemec. Po Jet-niškem hodniku ln celicah so se množili ranjenci.
V soboto zjutraj — Se v temi zunaj vzdignil 'divji krik: »JurlSi grad! Bell psi, vdajte se!«
Ko se je zdanilo, je streljanje na mah prenehalo. Tedaj smo zagledali človeka, ki je iz gradu nesel belo zastavo.
Vse, samo vdaje ne?
Nekaj grenkega nas je stisnilo v grlu ln srce nam Je za trenutek prenehalo biti. Samo za trenutek, potem pa smo postali divji in smo vsi enoglasno vzkliknili:
»Vdamo se ne!«
Samo za trenutek sem se zagledal v obraze okrog sebe. Se sedaj vas vidim: Jakše, Virant, Vovk, Salehar, Jakoš, nadporočnik Sablč.
»Mi se ne vdamo!« — »Izpad! Četudi pademo!« — »Ranjenci? —Pustiti ranjence — izpad — nemogoče!«-
Pohitel sem ki nemškemu oficirju. Nikdar ne bom pozabil tega, kako Je nemškemu častniku zasijal ^braz, kako me je navdušeno objel in dejal:
O vdaji ni govora, ker Je nemški vojak ne pozna.
Zavriskal sem od veselja in navdušenja, nemški stotnik pa me Je potrepljal po rami in dejal: »Z domobranci grem kamor koli I«
Spet so zapele naše strojnice, stene so se rušile pod eksplozijami topovskih granat, vojaki so padali z vzkliki na ustih.
Med grmenjem topov in regljanjem strojnic smo zaslišali letalo, takoj nato Je prenehalo komunistično streljanje.
Toda letalo je odletelo ln tolpe so spet navalile na grad.
Junaštvo na vsak korak
V živem spominu mi Je od tega dneva ostal naslednji dogodek:
Moj vojak S. Je. imel na dvorišču minomet, zraven poln zaboj min in Je čepel tam, ko da ga vse skupaj prav za prav nič ne briga. Vzel je lz zaboja mino, Jo vtaknil v minomet, sprožil, vzel kos kruha, vgrlznil vanj, se malomarno ozrl in prisluhnil, kam bo padla. Fant Je star komaj 18 let. Od srca sem se moral nasmejati taki hladnokrvnosti!
Položaj smo Imeli v vogalni sobi gradu. Ob oknu je sedel domobranec Grobar in opazoval: »Glej ga vraga — tamle v oknu je!« Zagrmel Je strel lz puške, Jaz sem mislil iz Grobarjeve, pa je brez besede padel — Junak Grobar.
Kadar sem Sel po položajih, vedno st i dobil vtis, da bodo komunisti zavzeli grad, Sele ko bo padel zadnji domobranec.
ImeH smo dve uri premirja. Vodnik B. L. se Je pogovarjal s poveljnikom Tomšičeve brigade skozi grajsko okno. Ko sem ga vprašal, če se more Se pogovarjati s takim satanom, ml Je dejal: »Hec mora biti!«
Ko Je videl, da Je tolovaj hotel s tem samo odvrniti pozornost od bližajočih Se komunističnih skupin, ki so imele namen pod-mlnirati grad, Jih Je sredi pogovarjanja zasul z bombami, pri čemer mu Je pridno pomagal nemški stotnik Guth.
Zadnji, najhujši boj
Najtežji ln zadnji boj pa smo imeli v nedeljo zjutraj, ko so nam komunistični vragi zažgali grad. Tedaj Je naša stiska dosegla višek: ranjenci so prosili vode — ni Je
bilo, ker so razbili vodovod, grad se Je pri ječarjevem stanovanju zrušil do pritličja, ogenj je grozil razširiti se po vsem poslopju, granate so neprestano udarjale v zidove in strehe, vse Je samo bobnelo in se rušilo, dim je zavijal nas ln ustvarjal strahotne sence.
Kmalu smo pa začutili, da Je ogenj komunističnega orožja ponehal in kake pol ure nato Je prirohnel angel Jeze: letalo. Kakor podgane so bežali lz vseh lukenj komunisti ln naše krogle so jim kazale pot.
Pravo veselje pa je vzbudil klic: »Tanki!«
Kakor hudournik ob povodnji, tako smo se zdaj vrgli mi za zbeganimi ln bežečimi tolpami. Vrata so se lomila in odletavala s tečajev, odsekani streli ih kriki... in mesto je bilo očiščeno.«
Lice se mu je razjasnilo, ko je zaključil svoje pripovedovanje.
Vsi bi še radi kaj povedali. Veseli so bili, da Je prišel mednje urednik »Slovenskega doma«, »našega lista«, kakor Je dejal vodnik B., Vo Je nadaljeval smeje. Vprašal
kaj bi jaz rad videl? — Da bi tile ljubljanski gospodki, ki tako pokonci hodijo, doživeli eno Kočevje, pa mislim, da bi protikomunistični boj zavzel brž največji obseg. Kar se tiče nas, smo že utrjeni. Jaz n. pr. imam občutek, da se me krogla sploh ne prime.«
Veliki fant, ki se vedno smeje in, kakor pravijo drugi, se Je tudi v boju smejal, mi je na vprašanje, kaj mu daje moč in voljo v tem boju, dejal:
»To je pa tako ...«
Jaz sem mlad in se mislim poročiti ter si ustvariti tako družino, v kakršni sem bil vzgojen — krščansko družino. Ce komunisti zmagajo, so moji načrti proč ln uničeno vse moje življenje.«
Pa sem ga vprašal, kateri bi bil njegov najhujši trenutek v borbi.
»To Je težko reči, ker Jaz ne poznam hudih trenutkov.«
Vprašal sem ga, kaj bi storil v tem primeru.
Zaiskrile so se mu oči, ko je odgovoril: »Kaj mislite, gospod, da sem Slapa? Streljal bi, dokler ne bi padel.«
Zmagali bomo, sem mislil, tako zatrdno, ko sem mu stisnil roko, Junaku.
»Ali bi se ti vdal?«
Vodnika sem Se vprašal, kje Je bil ob napadu. Prav Jedrnato ml Je odgovoril:
»Povsod me je bilo dosti, kjer Je bilo treba in kjer me ni bilo treba.«
Takoj sem ga presodil, da Je vojak od glave do peta ln se ne ustraši ničesar. Vprašal sem ga: »Ali bi se ti vdal, če bi se tudi drugi?« — »Bi se,« mi Je odgovoril.
Kar osupnil sem pri tem odgovoru, kajti Junaku, kakrSen Je bil videti, ne bi prisodil tega odgovora. Ko pa Je videl, da sem osupnil in da ga ne razumem, je dejal:
»Ce bi se drugi, bi se tudi jaz; ker pa je prvo nemogoče, zato je tudi zadnje, torej ne bi se vdal ne Jaz ne drugi!«
Svetovali so mi, da grem tudi k ranjen-cem-junakom v bolnišnico na Studencu, kjer mi bodo še več povedali.
Med kočevskimi ranjenci
Komunistični radio je katastrofalni poraz v Kočevju objavil kot »zmage« komunističnih tolp. Po njihovem računu so žrtve: čez tisoč padlih Nemcev in čez dve sto domobrancev.
Smejali so se mi, ko sem razodel to skrivnost kočevskim ranjencem. Sto cigaret sem razdelil na 34 delov. Toliko Je namreč v bolnišnici kočevskih ranjencev. Naj bo to v po-| Jasnilo lahkovernežem, ki nasedajo komunistični propagandi!
Ranjenci so bili prav pri večerji. Maslo, kruh, marmelada ln kava! Ze po živahnosti v bolniških sobah sem lahko precej ugotovil, da med njimi ni dosti hudo ranjenih. Vsi so bili dobro razpoloženi ln glasni.
Pozdravil sem prvega. Bil Je vodnik sedme JakoSeve čete. Nasmejani fant me je spoznal, ml krepko stisnil roko ln kmalu sva bila v živahnem razgovoru.
Daleč nazaj so segali njegovi spomini, ko sva začela kramljati. Pripovedoval ml Je,
kako Je do leta 1941. mirno živel in delal ter se brigal samo za dom.
»Delali smo, toda bili smo srečni in zadovoljni.
Potem so prlSli tudi v naše kraje komunisti. Rekli so, da iščejo zaslombe pred ba-doglievci in radi smo Jim pomagali. Toda prave njihove cilje smo kmalu bridko čutili tudi v naši vasi. Mene so začeli zasledovati zato, ker sem pomagal dvema beguncema, kmalu zatem pa so ubili župnika Nachtigala in Cvara, pozneje pa Jakoša, tri Gričarjeve brate, monterja Tobijasa, dve ženski, sedemnajst ljudi v naši vasi.
Vse to me je bolelo, a vendar sem se odločil, da sem zaradi lastne obrambe in obrambe naše vasi prijel za orožje.
Dne 8. septembra pa sem doživel to, kar sem vedno slutil. Badogliovci so nas hoteli razorožiti in Izročiti komunističnim tolpam, da nas bi pobile. Sli smo križevo pot, ki Je ne bom nikoli pozabil. V Novo mesto, od tod pa v Kočevje, kjer sem doslej preživel najbolj vroče dni v vsem svojem življenju.«
Jerneja, ki sta padla dva dni pred napadom na Kočevje.
Se bolj zanimivo Je bilo njegovo pripovedovanje o vedenju komunističnih tolp na bloku pri Mahovniku in o pouličnih bojih. Ranjen Je bil, vendar Je vztrajal in bil pri* pravljen rajši umreti, kakor da bi se vdal.
»Za boj do zadnjega smo se odločili, ker smo bili prepričani, da nas bodo pobili, te se vdamo. Za boj do zadnjega pa smo se odločili tudi zato, ker smo vedeli, da se borimo proti največjim sovražnikom našega naroda.«
Sel sem od postelje do postelje in stiskal roke. Sami postavni fantje žarečih oči ln jasnih ter odločnih obrazov. Sentruperski in šentjerncjskl fantje, ki Jih je ojeklenil boj in jih je ojačilo trpljenje ter preganjanje.
Spregovorila sva še besedo o domobrancih. Z navdušenjem Je pripovedoval o pripravljenosti vseh fantov, ki so dobili prav v novi domobranski organizaciji zaslombo in podporo v boju za zmago nad komunističnimi zločinci.
Še bolj odločno v boj!
»Se odločneje bomo morali nastopiti. Se bolj korajžno bomo morali pohiteti v boj na vse strani domovine, kjer se še skrivajo ostanki zločincev. Prej ne bomo odložili orožja, dokler ne bodo naše in vse slovenske družine rešene komunističnega strahovanja. Ko bom ozdravel, bom spet Sel v svojo četo ln se še z večjo vnemo boril za svobodo našega naroda.«
Medtem so prišle v sobo nemške bolniške sestre. Ljubeznivo so stregle ranjencem, med katerimi Je tudi nekaj nemških vojakov. Fantje so sestre zelo pohvalili, češ da so zelo ljubeznive ln postrežljlve ter požrtvovalne.
Med drugim sem nato govoril z domobrancem, ki Je v 17 mesecih življenja med legionarji doživel mnogo gorja. Bil Je v Beli Krajini, v deželi, ki Je najbolj trpela pod komunističnimi valpti. Tudi on se Je pridružil legionarjem, šele ko so ubili tri fante, njegove prijatelje: Cimermančlča Jožeta, Kovačiča Janeza ln LubSlča Ivana, oropali so mu domačijo ln strahovali domače.
Plave oči so se mu zaiskrile, ko sem ga vpražal, kaj želi svojim domačim. Dejal Je: »Blagoslovljene praznike, če so že ilvi!«
| Ranjen Je bil v noge, vendar upa, da bo ; kmalu ozdravel ln Sel znova med domo-; brance, da maščuje krivico, ki so jo napravili komunisti njegovemu domu.
Tretji domobranec, ki se Je boril pri Dijaškem domu ter vztrajal v boju dva dni, Je pripovedoval o smrti svojih tovarišev Murna z Dolža, Bizjaka, Luzarja, Hočevarja Jožeta, Zorka Alojza ln Martinčiča. Kljub mučenju niso odprli ust, junaško so prenašali trpljenje ter umrli. Murna so pred ustre-litvljo zbadali z noži.
Drugi domobranci so pripovedovali o smrti Kordanovih bratov z Dol pri Prevaljah, ki sta padla pri vodovodu.
Tako odločnega slovenskega fanta, kakršen Je bil zadnji med kočevskimi Junaki v bolnišnici, v življenju Se nisem srečal. Ta mi Je dejal:
»Ce bi mogel, bi rad Sel čimprej nazaj v Kočevje.«
Primorci! - Goričani!
pa se je
hura. >v
sem ga, kako je bilo v Kočevju.
»Da, gospod, čisto v redu Je' tillo. Veste,
Potem mi je pripovedoval o' bojih v oko^
lic! koCcvje, o smrt! jnnakov Gorjupa ja. neza iz Mokronoga fn Novaka Alojza iz Sent
Schriltleiier • nreduik: Uirko Javornik / Uerausgeber • izdajatelj: inL Jože Sodja / FUr die Ljudska tiskarna - za Ljudsko, tiskarno: Jože Kramarič / Uredništvo, uprava in tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva 0.
Telefoni 40-01 do 40-0? t Rokopisov ne vračamo 1 Mesečna naročnina 6 lir, za inozemstvo 12 lir.