Štev. 15.
V Ljubljani, 10. aprila 1914.
L1V. leto.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vse spise v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov:
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne.
Ako je ta dan praznik, Izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10-— K pol leta .... 5-— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezne številke po 20 h.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 14 h ,i » ti dvakrat . . 12 „ „ „ „ trikrat . . 10 „ za nadaljna nvrščenja od petit-vrste po 8 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to Je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine.
r
Ne boj se! Nikomur v sužnosti vdan! Z resnico opasan stopi na plan in svojega čolna vodi krmilo z roko, ki žitje jo je utrdilo!
Za pravico!
Spomenica kranjskega učiteljstva.
Zveza slovanskega učiteljstva v Avstriji, Zaveza avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev, Deželno slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani, Društvo slovenskih učiteljic in Deutscher Lehrerver-ein fiir Gottschee so poslali c. kr. ministrskemu predsedstvu, c. kr. ministrstvu za bogočastje in nauk in c. kr. ministrstvu za notranje stvari nastopno spomenico:
Na seji deželnega zbora kranjskega dne 2. marca t. 1. je bil sprejet načrt novega zakona o ljudskem šolstvu na Kranjskem z glasovi poslancev Slovenske Ljudske Stranke. Odklonjeni so bili izpreminjevalni predlogi deželnozborske manjšine, ki so jih stavili poslanci Narodne Napredne Stranke in veleposestva že prej v šolskem odseku in potem na javni seji deželnega zbora. Med drugim je bil odklonjen tudi predlog poslanca grofa Margherija, ki ga je stavil v odseku in v zbornici in ki je meril na to, da se izloči iz zakona D. oddelek III. poglavja, ki govori o službenih prejemkih učnega osobja (§§ 112.—136.), da se naj ti §§ obravnavajo sami zase in da se naj sprejme nekak provizorij, ki naj uredi materialno stran tega zakona, kar je na Kranjskem sedaj z ozirom na materialni položaj učiteljstva najnujnejše in najvažnejše. To pa zlasti še zato, ker je dobila dežela državne preodkaze, da je torej vprašanje o pokritju rešeno, in ker z ozirom na druge določbe tega zakona ni pričakovati, da bi dobil ta zakon Najvišje odobrenje, ampak bo vrnjen deželnemu zboru v novo obravnavanje, ter utegne biti na ta način rešitev materialnega vprašanja kranjskega učiteljstva zavlečena do nedoglednega časa. Enak nasvet je prvi podal v šolskem odseku zastopnik visoke
vlade, g. dvorni svetnik vitez Kaltenegger, toda brez uspeha!
Večina deželnega zbora se nikakor ni hotela vdati nasvetu vladnega zastopnika in predlogu manjšine. Opravičena je torej bojazen kranjskega učiteljstva, da še dolgo ne pride do regulacije svojih plač, ki je toliko nujnejše potrebna, ker stoji kranjsko učiteljstvo, kar se službenih prejemkov tiče, na zadnjem mestu med vsem avstrijskim učiteljstvom.
V zakonskem načrtu izvedena regulacija službenih prejemkov, nikakor ne odgovarja splošno znanim zahtevam vsega avstrijskega učiteljstva, ki se glase tako, da se more avstrijsko učiteljstvo stalno zadovoljiti le s takimi plačami, ki bodo odgovarjale plačam vsakokratnega XI. do VIII. plač. razreda drž. uradnikov kategorije D. — Po tej regulaciji bi kranjsko učiteljstvo v primeri z drž. uradništvom prejemalo letno manj od 560 K do 1490 K, tako da bo vsaka učna oseba v celotni dobi svojega službovanja prikrajšana za 35.360 kron ali povprečno na leto za 884 kron.
Ta kolosalna razlika v škodo učiteljstva izvira iz dejstva, da je večina deželnega zbora od državnih preodkazov za 1914 po 850.000 K namenila za regulacijo učiteljskih plač le okroglo 350.000 kron, med tem ko je ostanek teh preodkazov — pol milijona kron — določen v druge namene. Ako bi se vsaj ves ta od države preodkazani denar porabil za regulacijo učiteljskih plač, bi se zgoraj navedena diferenca skrčila več kot za polovico in bi se šele potem lahko reklo, da se tudi dežela Kranjska približuje idealu, ki se zanj bojuje vse avstrijsko učiteljstvo brez ozira na politiško, narodno in versko pripadnost že od 1. 1899.
Kranjsko učiteljstvo je trdno prepričano, da so državni preodkazi v prvi vrsti namenjeni regulaciji učiteljskih plač. V tem prepričanju ga utrjajo razne izjave avstrijskih centralnih vlad izza leta 1899., ki so se vedno glasile tako, da je treba deželne finance sanirati v ta namen, da bo mogoča izvedba regulacij učiteljskih plač.
Da so državni preodkazi določeni našim namenom, dokazuje tudi izjava Njega
ekscelence gosp. ministrskega predsednika grofa Stiirgkha v državnem zboru z dne 14. decembra 1913 ter njegova izjava, ki jo je podal deputaciji „Lehrerbunda* že dne 24. in 25. aprila 1. 1912. — Enako izjavo sta izrekla dr. Steinwender in grof Goefi; prvi v državnem zboru dne 3. in 18. junija 1913, drugi v gosposki zbornici dne 30. decembra 1913.
Z ozirom na vsa ta za naše materialno stališče zgodovinsko važna dejstva je tudi kranjsko učiteljstvo upravičeno, da izboljšanju učiteljskih plač od države namenjeni denar reklamuje zase, da s to regulacijo svojih plač ne more in ne sme biti zadovoljno, ampak da jo smatra le kot provizorij in le kot začetek novega boja v dosego končnega uveljavljenja zahtev vsega avstrijskega učiteljstva, katerega enakopravni in enakovredni član je z ozirom na pravice in dolžnosti, ki mu jih daje državni šolski in državni osnovni zakon.
Iskreno nam je žal, da nam ni mogoče tej spomenici priložiti stenografičnega zapisnika seje deželnega zbora kranjskega z dne 2. marca t. 1., kjer so iz govorov deželnih poslancev manjšine razvidni vsi nedostatki tega zakonskega načrta, kjer so dokazana nesoglasja in protislovja med tem zakonskim načrtom ter med določbami državnega šolskega in državnega osnovnega zakona in kjer so navedeni vsi izpreminjevalni predlogi, ki so izkušali ta nesoglasja, oziroma protislovja izbrisati, ublažiti prehude ostrine tega novega zakona ter ves kompleks novih zakonitih določil napraviti kolikor moči sprejemljiv.
Imenovanega stenografičnega zapisnika še nimajo v rokah deželni poslanci, toliko manj ga moremo imeti mi. Ali ker brez temeljitega uvaževanja in objektivnega presojanja vseh izvajanj nasprotnih govornikov in njihovih izpreminjevalnih predlogov ni mogoče pravično in pravilno presoditi vrednosti novega zakona, se usojamo podpisanci najvljudneje in naj-nujneje visoko naslovljeno ministrstvo prositi, naj zahteva takojšnjo vročitev tega stenografičnega zapisnika in naj šele na njegovi podlagi preceni ta zakonski načrt ter se odloči za predložitev v Najvišjo sankcijo ali proti njej.
Poudarjajoč, da se kranjsko učiteljstvo pri vsem svojem delovanju tesno naslanja na zakonite določbe in da se ne da prikrajšati sebi in šolstvu v škodo na uzakonjenih pravicah, ki so mu zajamčene v državnem šolskem in državnem osnovnem zakonu, izjavljamo podpisanci po svojem trdnem uverjenju:
1.	med §§ 10. in 14. tega zakona ter med členom II., III. in XIX. državnega osnovnega zakona je nesoglasje, oziroma protislovje;
2.	§ 18. tega zakona je kvaren šolskemu redu in pozornosti šolske mladine;
3.	med § 20., točka 6, in med § 43. tega zakona je nesoglasje;
4.	pri § 38. tega zakona opozarjamo na izpreminjevalni predlog (točka 6);
5.	§ 47. tega zakona je v protislovju s členom XVII. drž. osnovnega zakona ter s §§ 1., 9. in 10. drž. šolskega zakona;
6.	§§ 66. in 68- tega zakona nasprotujeta § 21. drž. šolskega zakona;
7.	§ 104. tega zakona jemlje vrednost § 101. (izpreminjevalni predlog);
8.	pri §§ 112. do 125. opozarjamo na vse stavljene izpreminjevalne predloge;
9.	IV. oddelek III. poglavja, ki govori o disciplinarnem postopanju proti učnemu osobju, zasluži največje pozornosti. K § 138., 141., 142., 143., 144., 146., 149. in 152. so bili stavljeni izpreminjevalni predlogi, ki naj jamčijo učiteljstvu objektivno disciplinarno postopanje in mu dajejo možnost pritožbe inštančnim potom — torej pravice, ki gredo vsakemu avstrijskemu državljanu;
10.	v V. poglavju istega oddelka se uvaja celibat za učiteljice, kar znači omejevanje osebne svobode in kar so drugod že odpravili;
11.	§ 154. tega zakona je v protislovju s § 56. drž. šol. zakona;
12.	sploh je v tem poglavju uvaževati izpreminjevalne predloge glede na pravico učiteljic do pokojnine in glede na preskrbo sirot;
13.	v tem zakonu niso nikjer upoštevana vojaška leta, kar se godi pri vseh državnih uradnikih;
14.	novi službeni prejemki naj stopijo v veljavo, počenši s 1. januarjem 1914.
LISTEK.
t Lojze Žiher.
Tako pomladi pisan cvet uvene, če sape zabrijo nad njim ledene. Žalostno so zašumele krepke bukve ob sili močnega jutranjega pomladanskega viharja tam v gozdu na Grmadi, največjem hribu Slov. Goric. Plaho se skrivajo Ptičice v gostem grmičju, šepetajo med seboj, kaj bo, če se ne pomiri vihar. Prve Pomladanske cvetke trepetaje zdihujejo: »Komaj smo zagledale luč sveta, pa nam že preti bridka strupena rosa!« Dve cipresi ob znožju griča sta se nagnili druga k drugi in se povpraševali: »Kam ga neki Polože, morda bova le midve tako srečni ter senčile trudno njegovo glavo?« V stolpu vurberške cerkve se je namreč o-glasil zvon in smrtno bridko zapel zadnji Pozdrav Lojzetu Zihru, učitelju od Sv. Križa tik Slatine.
Otroška leta in skoraj eno leto zadkih bridkih dni svoje 271etne starostne "obe je preživel v Vurbergu. Tukaj žaluje danes njegov sivolasi oče, vurberški nad-Ucitelj in blaga mama pokojnikova v kro-edinega še sinu, dr. Zihra in ljubljenih ?tirih hčer. Vsi so tako nepopisno radi 'fneli predragega jim Lojzeta, zato se tudi lako težko potolažijo ob tem krutem udar-
cu. V tolažbo naj jim bo, da ostane spomin na nepozabnega Lojzeta v sto in sto srcih, ki bodo pozabili nanj šele takrat, ko tudi njih polože v kraj večnega miru.
Kako priljubljen je bil povsod pokojnik, nam je pokazal njegov sijajen pogreb 30. m. m., kakršnega še Vurberžani ne pomnijo. V dolgi vrsti se je pomikal iz-prevod, ki so ga krasili mnogobrojni venci in šopki, od vurberške šole na domače pokopališče. Med veliko množico sorodnikov, prijateljev in znancev si videl pač največ stanovskih tovarišev in tovarišic. Naštejem jih sedaj iz spomina 59, da sem katerega prezrl, oz. pozabil v tej množici ljudstva, ki se je zbrala pred hišo žalosti, je jako umevno. Zastopani so bili različni stanovi od blizu in daleč. Videl si zraven mnogobrojnega učiteljstva tudi dva župnika od Sv. Barbare in Sv. Marka, ki sta nepovabljena drage volje prišla iz-kazat zadnjo čast pokojniku, nadalje starega sodnega nadsvetnika, odvetnika, mladega sodnega uradnika, uradništvo od pošte, davkarije, železnice, razne obrtnike, kmete, delavce in otročiče. Ravno ustanovljeno vurberško veteransko društvo ga je spremilo z društveno zastavo na čelu.
V izprevodu si zapazil tudi mladega rezervnega poročnika v uniformi, bil je namreč stanovski kolega izza vojaških let rajnega. Tudi naš Lojze je bil rezervni poročnik bos. herc. pešp. št. 2. To čast je
dobil od vojaške oblasti nepričakovano rano, a vendar prepozno. Ni mogel več obleči častniške suknje z znakom poročnika, bil je že preslab. Podajala bi se mu ne bila pač tako, kot takrat, ko je služil kot enoletnik v Ljubljani in leto pozneje pri orožnih vajah v Bosni. Kdor ga je videl takrat in zadnje leto njegove kratke življenske dobe, moralo ga je v srcu za-boleti, zakaj dolgotrajna neozdravljiva bolezen (leuknemija) ga je telesno hudo zdelala. Vedel je, da boleha na nevarni, naj-češče neozdravljivi bolezni, vendar je skoraj do zadnje ure upal, da mu še postane bolje. En dan pred smrtjo je dobil od vojaške oblasti pismo, v katerem ga je vabila, da se da uvrstiti k drugemu polku, kjer je pomanjkanje častnikov. Na vprašanje njegove presrčno mu vdane, nad vse postrežne sestre Pavle, ki je že dlje časa opravljala namesto njega pisarije, kaj naj odgovori, je dejal: »Počakajva do jutri, naj si danes malo premislim.« A gotovo ni več mislil čez to, ker mu je vedno bolj slabo postajalo, da je drugi dan, 28. sušca ob 9. predpoldan zatisnil za vedno svoje lepe oči.
Dragi Lojze, bridko občutim Tvojo preselitev v kraj večnega miru. Zakaj? Nimam primernih besed, da bi dal kratek, a točen odgovor. Kdor Te je le malo poznal, Te je moral čislati; saj si bil vzor značajnega člana v človeški družbi, bil vrl in blag učitelj, delaven narodnjak,
zvest in odkrit tovariš in vesel, prijeten družabnik. Kako lepo in rad si popeval, čeravno Ti pot kot učitelju trpinu zaradi slabega gmotnega položaja ni bila prijetna. Zato so Ti tovariši in prijatelji pevci zapeli v slovo srce pretresujoče žalostin-ke. Zdelo se mi je, da se moraš ganiti ob tem milem, tožnem petju v svoji tesni hišici. Ali Ti ne slišiš, ne čutiš več! Saj še ni tukaj Tvoje ure! Kolikrat si izrekel nado, da bova še doživela čas, ko bodo zasijali nad našo domovino boljši časi. Ni še tukaj istih časov, a Tebe, Lojze, ni več med nami, da bi nam pomagal narodno vzgajati in praktično izobraževati našo mladino. Volja Ti je bila trdna, a telo je oslabelo. Zvedel sem, kako potrti so Tvoji učenci pri Sv. Križu tik Slatine, kjer si bil def. nameščen s 1. septembrom 1911, pa tudi oni Tvoji bivši učenci pri Sv. Lovrencu n. Dr. p. in pri Sv. Marku pri Ptuju se žalostno povprašujejo: »Ali je mogoče, da je tako mlad in blagi učitelj moral zapustiti svet?« Nepozaben ostaneš v srcu vseh hvaležnih učencev.
Tvoje truplo počiva v grobu, ki ga stražita dve junaški cipresi. Gomilo Tvojo pokriva nad tisoč nežnih, še zdaj duhtečih cvetic, ki jim je človeška roka zaradi Tebe odtrgala vedre glavice, a se bo pokazal še marsikateri drugi cvet — še bolj dehteč. Tukaj počiva truplo ob strani Tvoje sestrice, ki je nisi pozabil do zadnje svoje nadzemeljske ure, dasiravno je sko-

iir
Te -navedbe seveda niso popolne, ker nimamo — kakor že rečeno — na razpolago stenografičnega zapisnika, a obsegajo vsaj bistvene stvari, ki nas silijo do vdane prošnje:
Visoko c. kr. ministrsko predsedstvo, ministrstvo za bogočastje in nauk (za notranje stvari) blagovoli novi zakon o ljudskem šolstvu na Kranjskem oceniti na podlagi stenografičnega zapisnika dotične seje deželnega zbora in naj uvažuje podatke in izvajanja te spomenice.
Trdno upanje imamo, da bo visoko naslovljeno ministrstvo potem ukrenilo samo to, kar bo uvidelo za šoli in učitelj-stvu potrebno in koristno in kar tudi ljudstvu ne bo na kvar.
V boju za kruh, za obstanek, za pravico svojega stanu, za procvit in napredek ljudskega šolstva nas dviga in jači iskrena želja, da bi nam bila že skoraj dana prilika in možnost, z vsemi silami duha in telesa delovati za vsesplošni blagor naroda in domovine!
Ali ne tečejo vdovi solze po licih in ali ne vpijejo zoper onega, ki jih izžema? Z lic se namreč v nebesa vzdigujejo, in Gospod, ki se da izprositi, se jih ne veseli.
(Sir. 35, 18, 19.)
Iz Istre.
Ze večkrat smo dokazovali v tem $stu, kako očmansko skrbita deželni šolski svet in istrski deželni odbor za Ijudsko-šolsko učiteljstvo. Danes smo se zopet namenili pokazati nekaj takega slovenski javnosti. Deželni šolski svet in deželni odbor se branita z vsemi svojimi močmi ustanavljati potrebne slovensko-hrvaške šole. Kadar se ne moreta več ubraniti, poizkusita zadovoljiti s tem, da ustanovita namesto samostojne le ekskurendno šolo z dvadnevnim do tridnevnim poukom na teden. Za tak pouk se je plačevalo učitelju po 380 K na leto, neoziraje se na večjo ali manjšo daljavo od glavne šole. Zaradi tega so bili nekateri oškodovani in so se pritoževali. Zaradi takih pritožb sta izdala deželni šolski svet in deželni odbor posebno odredbo, s katero se je določilo:
1.	Za pouk na ekskuredni šoli se plača letno 100 K za vsak tedenski dan.
2.	Za potnino se plača za vsak km daljave od glavne šole 30 K na leto.
Ker se poučuje na ekskuredni šoli večinoma le po 2 dni na teden, oglejmo si prvo določbo. Da ne trpi preveč škode glavna šola, poučuje se ob četrtkih in še en drugi dan v tednu. Vsak dan poučuje učitelj najmanj 5 ur, in če vzamemo, da je dolžan poučevati oni dan, ki ga izgubi glavna šola, tudi 5 ur, se nam pokaže, da poučuje na ekskurendni šoli 5 ur na teden, ki bi jih sicer ne bil dolžan poučevati. Dobi torej od tedenske ure na leto 40 K, ako upoštevamo, da je že plačan za drugih 5 ur že na glavni šoli. Upoštevajmo, da je pouk najmanj 40 tednov v letu, in pokaže se nam, da ima tak učitelj plačan pouk s krono od ure. Pripomniti moramo, da nima za vodstvo ekskurendne šole nobene odškodnine in ako računi krono od ure pouka, mora opravljati vsa vodstvena opravila zabadava. Ali je to primerna odškodnina za učitelja dandanes, ko zahteva že vsak rokodelec krono za uro dela in posebno v Istri, kjer zahteva preprost poljski delavec po 40 v od ure dela, naj sodi javnost?!
Oglejmo si še določbo glede potni-ne! 40 tednov in vsak teden dva dni pouka, zato mora prehoditi učitelj vsak km daljave 160krat na leto, za kar dobi 30 K,
torej za vsakokrat 18 v od km. Ali ni to znamenita potnina? Mi bi radi vedeli, ali bi hodil za tako velikansko odškodnino, nočemo reči, kateri član deželnega šolskega sveta ali deželnega odbora, pač pa vprašamo, če bi hodil za tako velikansko potnino njiju najzadnji sluga?
Vsakomur je znano, da človek ne more biti zjutraj od 7. do 4. ali 5. ure popoldne brez jedi, zaradi česar mora tudi učitelj take dneve obedovati zunaj svoje družine, kar mu provzročuje še posebne stroške tako, da se mu prej navedene odškodnine še znižajo. Gospodje imajo sicer izgovor: »Jesti mora tudi doma,« ali med doma in drugod je velik razloček. Upoštevajmo še slaba vremena, ki zadenejo potujočega učitelja, upoštevajmo še istrska slaba pota in lahko spoznamo, koliko škode trpi na obuvalu in obleki. — In da bi mu pravočasno nakazali in izplačali! Največkrat mora čakati celo leto, preden se gospodje domislijo in milostno nakažejo, saj je že splošno znano, da uradujž istrski deželni šolski svet po polževo naglo. Je li čudež, če smo že parkrat pisali, da bi bilo bolje za istrsko učiteljstvo, ako bi zavladal v Istri vesten in nepristranski vladni komisar, ki bi popazil, kaj delajo tudi razni šolski sveti?
Glejte, plačilo, ki ste ga delavcem utrgali, kateri so poželi vaše polje, vpije; in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda vojnih trum.	(Jak. 5, 4.)
IVAN KELC:
Slovanstvo in njegova bodočnost s posebnim ozirom na šolstvo.
(Dalje in konec.)
Po naučenju jezikov bi se medsebojno bolje spoznavali in ako bi bilo treba, gre Slovan Slovanu na pomoč bodisi v kulturnem, bodisi v gospodarskem oziru, namesto bogatit oholega nam tujca-zati-ralca. V odstranitev do sedaj obstoječih, za Slovane neznosnih in sramotnih razmer je treba naobrazbe, in sicer temeljite naobrazbe od spodaj navzgor, a ne narobe. Noben človek ne bo začel hišo staviti pri slemenu, nego na trd, vztrajen temelj. Kruto varani so bili in so še narodi, katerih omikanci so začeli stavbo naobrazbe pri slemenu, a ne na trdno podstavo močnega temelja, kar dandanes med SIo-vanstvom še najhuje občutijo Hrvati in Rusi. Tedaj normalno razvijanje v duševnem oziru pri masi ljudstva bo dalo trajno podlago za višjo in najvišjo naobrazbo naroda. Zaradi tako pravilno napredujoče, vse sloje narodove objemajoče naobrazbe bo omogočeno, da se bodo vsa slovanska plemena spoznavala natančneje, si bodo začela zaupljivo pomagati v vsakem oziru, tekmovala bodo v bratovski ljubezni z iskreno navdušenostjo, katero pleme bo moglo največ pripomoči v dobrobit vsega Slovanstva, da bo že enkrat Slovan istinito stopil tudi na dan. Do tega zmagoslavja vsega Slovanstva gotovo pride in mora tudi priti, ker je to zakon narave in o čemer nam svedoči zgodovina. Nešteto zgledov nam dokazuje, da Slovani niso nikoli postopali kruto in nasilno proti drugim narodom, in akoravno, žal, še vlada med Slovani grd, podedovan greh, ki jih mnogokrat tlači in razdvaja le prehudo, vendar se Slovana težko pridobi za kak upor, mnogokrat celo proti neznosnim krivicam, nasprotno pa kaže mnogo usmiljenja in lju-
bezni celo proti krvnim sovražnikom, kar tako lepo dokazujejo neštevilni dogodki zadnje jugoslovanske vojne proti najkru-tejšim zatiralcem Jugoslovanstva!
V dosego tako vzvišenih idealov, kakor sem jih navedel do sedaj, je treba mnogo napora, potrpežljivosti, samozata-jevanja in dandanes še posebno — prav velike previdnosti. Nikoli z glavo skozi zid! Opašimo se pa k temu najprej sami z uma svetlim mečem, proučimo natančno vse, kar je potrebno v dosego navedenega, navzemimo se najiskreneje ljubezni do milega nam naroda ter delujmo z vso požrtvovalno navdušenostjo za blagor in boljšo bodočnost milega nam naroda slovenskega ter vsajajmo neumorno v občutljiva srca narodove mladine navedena blaga svojstva in pripomogli smo s tem že mnogo v dobrobit skupnega Slovanstva. Le kar človek sam v izobilju poseduje, lahko od tega drugim podeljuje. Ne bodimo učitelji-vzgojevalci z bornimi groški plačani dninarji, ne mrtvo delujoči stroji ali brezsrčni avtomati v šoli in tudi zunaj šole, nego boljša bodočnost naše na-depolne mladine nam mora biti vrastena v dno naših src, učenje in vzgoja nam mora prihajati vedno iz dna vroče ljubečega srca, ker le potem preide v srca, se tam krepko vkorenini, raste in obrodi vsestransko zadovoljiv sad. Delovati nam je v navedenem smislu z vso intenzivnostjo, akoravno smo lahko osvedočeni vnaprej, da bomo želi kot plačilo za svoje izredno požrtvovalnost le plačilo tega sveta, namreč črno nehvaležnost, grdo zasramova-nje, da, celo kruto zatiranje. Bodri naj nas pa pri natančnem izvrševanju svojih dolžnosti oni vzvišeni, tolažilni čut, ki je — tihi mir vesti!
Z ozirom na vse navedeno bi se kdo pri dandanes obstoječih razmerah spodti-kal, češ, to je že nekako veleizdajstvo. Dandanes je res vse mogoče, gode se celo čudeži, akoravno na veliko sramoto vseh Slovencev. Pomisliti pa moramo, dasoSlo-vani ravno tako bitja božja, kakor vsak drug narod, in da imajo z vsemi drugimi enaka bremena in dolžnosti, jim li more pametno razsodni človek zameriti, ako streme tudi po enakih pravicah? Znano je, da kri ni voda, more li se Slovanom — kakor tudi drugim narodom ne — braniti, ako hrepene vsaj po kulturni združitvi in gospodarski samostalnosti? Gotovo ne! Politiško zadovoljeni ne bodo tudi v tem oziru hrepeneli po združitvi z drugimi državami.
Nam ni dana samo prelepa priložnost, nego celo sveta dolžnost, da navajamo milo nam slovensko mladino ne samo k temu, kar potrebuje neobhodno za svoje vsakdanje življenje, nego da jo vodimo po pravih potih k požrtvovalni delavnosti do lastnega rodu, k vzhičenemu narodnemu ponosu, k nerazrušljivi edinosti — vsaj v kulturnem smislu — vsega Slovanstva ter k usmiljenju in ljubezni ne samo bližnjih mu sobratov in sorodnikov, nego do vseh narodov, da vsega člveštva. Kakor je že za mnoge druge narode, tako gotovo že v doglednem času napoči tista usodepolna ura, ko bo Slovanstvo zavladalo vsemu svetu. Naj bi ne bilo nepripravljeno na to uro, nego nas vseh, kakor vseh odločujočih činiteljev v tem oziru bodi pri vsem delovanju na to stremiti po tem, da navedena usodepolna ura ne bo nikomur ozna-njevalka nasilstva in krutosti, nego ura blaženosti, bratstva, medsebojne iskrene ljubavi in složnega delovanja za vse lepo, vzvišeno in blago. Tista ura naj ne bo začetek gospodstva Slovanov nad drugimi na-
raj minulo dvoje desetletij, odkar jo je ugrabila v nežni mladosti tuja, kruta mati — smrt.
Stanovski Tvoji tovariši bomo ohranili spomin na Te — blaga nepozabna nam dušica s tem, da si bomo vedno prizadevali z vsestransko vzgojo in praktično izobrazbo našega mladega naraščaja spraviti naš narod na isti višek, na katerem si ga si Ti srčno želel videti. — Lojze, Ti pa spavaj v miru! Na snidenje nad zvezdami!
Tvoj tovariš Janko.
f Adolf Klavora.
Dne 16. marca t. 1. smo se poslovili od ljubljenega tovariša. Umrl je, komaj 24 let star, Adolf Klavora. Smrt je posegla v naše vrste in si izbrala za žrtev mlado življenje, polno načrtov in nad... Bridka nam usoda!
Pokojni Adolf Klavora je bil rojen v Bovcu. Po dovršeni ljudski šoli je stopil v pripravljalnico za učiteljišče v Tolminu. Bil je nadarjen in marljiv dijak ter je kazal resno voljo v pripravljanju za bodoči poklic. In vse upe, ki jih je stavil tedanji voditelj omenjene šole v bistrega dečka, je pokojnik popolnoma upravičil, da, celo presegel jih je z vztrajno pridnostjo pri
učenju kakor tudi res z zglednim, možatim nastopom napram tovarišem in predstojnikom, tako da si je priboril njih ljubezen in zaupanje.
Prve tri letnike je prebil v šolskih letih 1906/7, 1907/8, 1908/9 še na učiteljišču v Kopru, a četrti letnik že na novo ustanovljenem učiteljišču v Gorici, kjer je dovršil tudi zrelostni izpit z najboljšim uspehom izmed vseh tovarišev poleg tovariša Josipa Černatiča, ki ga je pred nedavnim časom ista zavratna morilka položila v prezgodnji grob.
Ravno zaradi navedenih vrlin ga je pozval ravnatelj c. kr. moškega učiteljišča, naj prevzame učiteljsko mesto na deški ljudski šoli društva »Šolski dom, v Gorici, ki služi kot vadnica, in pokojnik se je vdal temu pozivu tem rajši, ker je menda slutil, da mu goriško milo podnebje bolj prija, ter je umaknil svojo prošnjo za nameščenje v tolminskem okraju, kamor ga je sicer srce vleklo kot rojenega gorjanca.
Sedaj se je z vso vnemo oprijel težke svoje službe. Z možatim, resnim nastopom si je mahoma priboril zaupanje in ljubezen tovarišev. S strogo, a ljubečo roko je posegel med mladino in se ji je posvetil iz dna duše. Neverjetno kmalu se je pokazal uspeh njegove trudoljubnosti
in nadarjenosti. Hipoma so ga vzljubili otroci in slušali z zaupanjem in zanimanjem njegovim naukom in nastopom. Starši so takoj spoznali temeljitost vzgo-jevalca-učitelja ter redno hodili k njemu na posvetovanje.
Ker je moral pokojnik sodelovati kot vadniški učitelj pri nastopih učiteljiščni-kov, je pokazal tudi tukaj, da je mož na svojem mestu. In isti gojenci, ki so bili še v prejšnjem šolskem letu njegovi tovariši, so sedaj zaupljivo poslušali njegove nasvete bodisi glede metode, bodisi glede porabljanja disciplinarnih sredstev.
Lansko šolsko leto (jeseni 1912) je pokojnik pristopil k izpitu usposobljenosti in je tudi tukaj dokazal, da si je zaklad, ki si ga je bil pridobil v svojih dijaških letih, po možnosti izpolnil s temeljitim pripravljanjem tekom dvoletnega učite-ljevanja.
Sedaj je nastopil trenutek, da se odloči, naj li ostane v Gorici kot učitelj na zasebni šoli »Šolskega Doma«, ali naj prosi definitiv. mesta v domačem okraju. Skrb za bodočnost in ozir na ubožno mater sta mu narekovala prošnjo za službo v rojstni vasi, ki jo je tudi dobil. Ali težka mu je bila ločitev iz Gorice, zakaj njeno ozračje mu je prijalo, in ubožec je slutil, da ne prenese njegovo šibko zdravje
rodi zaradi svoje množine in ogromne veličine, ne zaradi brutalnosti in nasilstva, nego edinole in v prvi vrsti z visoko in temeljito naobrazbo, iskreno ljubeznijo in milobo do vseh in vsakega ter v takih od-nošajih, da bodo vsak in vsi prišli do vsestranskega, popolnem zadovoljivega napredka, popolne zlate svobode, medsebojnega spoštovanja in ljubezni ter do duševne in gmotne samostalnosti! K temu naj nam vsem Slovanom pripomore naša vztrajna ter vsestranska delavnost, spo-minjajoč se vedno izreka pokojnega dič-nega našega pesnika, ki pravi: »Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!«
In Bog je rekel Kajnu: Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije z zemlje do mene.	(I. Mojz. 4, 10.)
Ministrski predsednik o laški fakulteti.
Dunaj, 28. marca 1914.
Včeraj se je oglasila deputacija laških poslancev z dr. Pitaccom pri ministrskem predsedniku grofu Stiirgkhu, da se pritoži proti preganjanju, ki so mu baje Italijani izpostavljeni v Dalmaciji, zlasti pa v Spljitu. Zahtevali so, naj vlada ukrene vse potrebno, da bodo Italijani vsaj varni svojega življenja in imetja. Ministrski predsednik je izjavil, da mu dosedaj še ni nič znanega o takih dogodkih, da se bo pa informiral pri dalmatinskem namestniku, ki se prav sedaj nahaja na Dunaju. Dr. Pitacco je vprašal nato, koliko je resnice na vesti, da misli vlada ustanoviti laško fakulteto s pomočjo § 14. na Dunaju. Izjavil je, da protestira kar najodločneje v imenu svoje stranke in vse italijanske javnosti proti taki rešitvi fakultetnega vprašanja, ker bi le še bolj razburila italijansko javnost. Vlada naj izvrši sklep proračunskega odseka in ustanovi fakulteto v Trstu. Glede te zadnje zahteve, pravi oficialni komunike, se je držal grof Stiirgkh jako rezervirano.
Ne sodite in ne boste sojeni!
(Luk. 6, 37.)
ostrega planinskega vzduha. — Nastopil je svojo službo, toda njegova šibka pljuča niso prenašala ostrega podnebja, in zaželelo se mu je po solnčni Gorici. Svojo željo je izrazil tovarišu Černigoju, ki mu je odstopil svoje mesto v »Šolskem Domu«, sam pa je nastopil svoje službovanje v Bovcu. Tedaj se je pokojnik z vso vnemo poprijel svojega razreda, hoteč dokazati svojim pokroviteljem, da se niso v njem varali.
Ali morilka — sušica — ni imela usmiljenja z mladim možem. Menda je že več let oprezovala za mladim življenjem in čakala le ugodnega trenutka, da se vsesa v njegovo osrčje in mu izpije mla-deniško moč. In sedaj, ko je priplavala pomlad, ko so vzklile cvetke v prirodi, je stopila k njemu, in mož, poln idealov, poln ponosa in značaja, je otrpnil v njenem krutem objemu. Grob pa mu je okrasila pomlad ter ga posula s cvetjem, a neutolažljivi svojci in hvaležni, a globoko užaljeni učenci in tovariši pa so ga porosili s svojimi solzami.
Škoda mladega moža, polnega načrtov in nad!
Ali pa — kaj je bolje v našem bednem življenju ? ...
Naši mladinski spisi.
Literarne drobtine.
Jako kočljivo je danes razpravljati o mladinskem slovstvu, še bolj kočljivo o slovenskem mladinskem slovstvu posebe. Tu imamo toliko različnih, nasvetov, želja, načrtov in nazorov, kolikor glav in še nekaj več. Človeku kar mrgole pred očmi kakor mravlje na mravljišču. Vsakdo bi rad kaj drugega. In kar je še najhuje, vsakdo tudi misli, da morajo njegovi nazori — kot najboljši seveda — obveljati, prodreti. Danes sem s svojimi nazori na javnem trgu še jaz, ki pa ne zahtevam, da prodrem, niti tega ne, da se jih uvažuje na kompetent-nem mestu, marveč le sodi — pravično.
Lani je tov. pl. Pl. dodobra zdelal Utvo in Miro in Moh. Dr. zaradi »Pravljic«. Dobili smo vtisk, da nima delce nič, najbrž še manj kot nič dobrega. Tudi jaz sem jih čital brez zanimanja; sedaj celo vem po izkušnji, da otrokom ne ugajajo — vsaj večina ne v tej obliki. Navajeni smo bili dobivati od Utve in Mire vse kaj boljšega. Tudi tukaj je predmet večinoma dober, oblika pa povsod zgrešena. Drugačen sestav zahtevata pravljica in pripovedka drugačen bajka in basen. Drugačna je tudi tehnika pri vsaki vrsti teh spisov. Tu gre pa vse po eni maniri. Rad pritrdim, da je pravljic v zbirki jako malo, več pa bajk in basni.
Dobrohotni nasveti se strinjajo ponaj-več v tem, da bodi v mladinskem spisu dovolj dejanja, 2. manj besed in 3. nič modrovanja ali moralizovanja. To je tako splošno pravilo, da ga lahko vporabim za leposloven spis; ne najdem pa nikjer umotvorov, ki bi rekel o njih: Glej tukaj je pravilo zares praktično uporabljeno. — Samo en primer: Naj vzamem v roko Me-škovo »Mladim srcem« ter začnem delce meriti z gorenjim merilom 1., 2. in 3. — Dovolj dejanja! Ko se dejanje komaj sluti iz dolgih opisov pisateljevih osebnih čuv-stev, zavitih v tisto strašno raztegnjene periode, da se otrok trikrat oddahne, da doseže konec — piko. Tedaj pa že pozabi — začetek. — Manj besed! Kdor trdi to, naj sešteje pridevnike ob samostalnikih samo enega dela periode — primere naj pusti drugim, pa spozna ali je besed premalo ali preveč.
Modrovanja nič! — Seveda, saj je ves dogodek samo ena zapoved: Ljubi svoje starše! In prosim! »Nedolžnim srcem« je spis, ki se nam je stavil od več strani za vzor, nedosegljiv vzor. Tudi tukaj je zares dobra vsebina, a zaradi oblike dvomim, da bi ugajala. Iz lastne izkušnje vem, da so otrokom v tej knjižici še najbolj všeč slike, ne kot tekst pojasnjujoče, marveč otroško domišljijo omejujoče slike, ki so take, kakor je trdil že nekdo — menda v »Popotniku«, da bi bilo bolje — nič.
V Pravljicah tudi ugajajo slike — kakor se je nekdo pospel do piramidske trditve, ker nam točno označujejo posameznih spisov — konec. To naj bo kritika, ki ne podira, marveč zida! — Ali naj omenim še povestic in nekaterih pesmic v »Vrtcu«, kjer jim je dobra edino morala! In pobožni zgledi svetnikov v »Angelčku«, da jih mora biti vesela vsaka brumna duša. Otroško oko jih pogleda, morda tudi prečita, a dušna hrana mu ne bo nikoli, ker zahteva naše življenje vse drugačnih za-ložajev od teh pristriženih, omladnih značajev, ki bi bili prav po tisti strani najboljši, ki je več nimajo.
In Mohorjeva Družba nam obeta vbo-doče takih vzorov celo z domačih trat. No, okus je različen. Tudi večini Družbenih udov, bodo morda ugajali; moja sodba pa je, da po tej poti ne dospemo nikdar vštric mogočnejšim sosedom, ki jih niso v dobi razvoja in osamosvojitve tako na debelo pitali s svetniškimi zgledi, kakor pitajo nas. Taka knjiga pojde za preraznovrstni-mi molitveniki — v staro šaro.
Splošna kritika ni nič kaj zadovoljna s kvaliteto zbranih spisov, ki jih požrtvovalno zalaga »Društvo učiteljskega kon-vikta.« Nekdo se je grdo zadri v »Slovencu« celo v Ganglove otroške pesemce, češ, to niso nikake pesmi. Treba bo te vrste proizvodom šele najti pravo ime. In doslej ga rodoljubni kritikaster še ni objavil in ne našel in tudi boljših pesmi ni izdal. Meni ne ugajajo v zbranih spisih tisti sestavki s slikami in brez slik — ki smo jih se nedavno čitali kot sveže primablago v ^eriodskih mladinskih listih. Prezgodaj so obrani. Naravnost nasproten sem slikam, so bile že drugod uporabljene — tudi Z£t povsem drugačne prizore. Tu je treba remedure. Otroci me povprašujejo: »Ali 111 to tisti Mirko kakor v povesti x? Tukaj ^e zove Ivan!« — Kaj mi pomaga iz zalege, če ne — laž, seveda v sili. , Koncem vseh kritik bo neugodna sod-o mladinskih spisih skoro taka, da nihamo nič mladinskih del, ki bi mogli reči niih: Taki-le bi morali biti po večini naši
mladinski izdelki po znani Stritarjevi dobi, ko so hvalili njegove mladinske izdelke vsevprek, najsi so vsi njegovi mladinski spisi pisani — za odrasle ljudi. — Imamo torej namesto del samo dobre nasvete. In to ni dovolj. Zato pa vendar pričakujem zaman, da nam danes ali jutri kdo zabrusi pod nos: »Glejte, tukaj-le imate umotvore po naši želji in po našem kopitu. To so izdelki drugih narodov. Takih dajajte naši mladini! — Tega pričakujem zaman. Ni mi znano, koliko se sodobni mladinski pisatelji ozirajo na te vrste literaturo drugih slovanskih in neslovanskih narodov. Vse-kako bi bilo to potrebno. »Zvonček« bi morda rad prinesel kak cvet s slovanskih logov. Ne škodovalo bi, ko bi se nekoliko bolj ozrli tudi po neslovanskih literaturah. Saj si je mladina tako jako podobna po svojih težnjah in smotrih, samo miljé je povsod drugačen — pristno naroden.
Nekoč me je opozoril tov. P. na francoske mladinske liste. Rad sem pregledal nekai teh »jardines de jeunesse« in mu naročil, naj prevede vsaj nekaj proze, pa je — pozabil kakor tudi jaz. — Ne moremo seveda zahtevati, da bi mladinski pisatelji ob »mastnih honorarjih« še naročali te vrste liste drugih narodov. To naj bi storila založnica na zahtevo uredništva ali takih tov. sotrudnikov, ki imajo priliko citati in soditi izdelke drugih narodov, n. pr. tova-rišice in tovariši v Trstu italijanske, štajerski in koroški nemške. Nekaj slovanskih dobiva urednik itak lahko v zameno, druge se naroči. Na francoske bi nas morda lahko opozarjal francoski krožek. — To bi bila prijetna prememba.
V »Ljubljanskem Zvonu« sem čital nasvet, naj bi po nemškem vzorcu preskrbeli mladini čtiva z Balkana. Pametno! Naši bratje žive tam doli, junaški bratje. Zakaj bi jih ne smeli spoznati tudi od blizu? Doba njihovega junaštva je končana s strto turško močjo na Balkanu. Marsikatero dobro zrno je uporabno za sedanji čas in naše razmere — marsikatero, pravim, a ne vsako in ne vse. Dočim je Ne-slovanu to mogoče, ker se lahko norčuje iz primitivnih navad in celo ironizuje preprostega Srba in Bolgara, ne smemo mi tega storiti z bratom. Uspeh bi bil namreč negativen. Naj me zato nihče ne sumniči, da premalo simpatizujem s krvnimi brati na Balkanu. Ne! Kulturno smo Slovenci vsaj nekaj let pred njimi, zato pa se njim ne pozna kultura z znanimi slabimi posledicami. — Vsekakor so dogodki poslednje vojne na Balkanu vredne posebne pozornosti — dogodki in kar je z njim v zvezi, torej življenje balkanskih junakov. Med njimi še živi hajduštvo in krvna osveta. Ako imajo Italijani svojega De Amicisa »II Cuore«, kjer povišuje italijansko junaštvo v avstrijsko - italijanskih vojnah do samega neba, zakaj bi se pri nas ne mogla zbrati obilica balkanskega gradiva v knjigo, polno biserov jugoslovanskega junaštva!
To bi bili moji pomisleki, kako bi si mogli in ne mogli pomagati ob sedanji literarni suši na pol.m mladinskega slovstva in v času, ko kar dežuje samih dobrih nasvetov — brez dobrih umotvorov. Te bi utegnili sami oskrbeti iz literatur drugih narodov za svoje mladinske liste. Z njimi bi pa tudi lahko rekli sedanjim kritikom, ki nimajo očal in nazorov: «Gospoda, ta-ko-le blago drugod hvalijo, kupujejo in se z njim ponašajo, a pri nas? Primerjajte!«
Brez zamere, če sem pisal morda pre-odkrito. Kočljivo je danes pisati o slov. mladinski literaturi. Naj se oglasi še kdo, da se zbistre nazori. Zato vnovič izjavljam, da ne mislim in ne pričakujem, da moram prodreti. Kdor bi se jezil zargdi tega, naj rajši sodi o tem, kar sem pisal.
A. O z i m e c.
Tisti, ki so delali hudo, pojdejo v večni ogenj.
(Veroizpoved sv. Atanazija.)
III. počitniški kurs reformiranega poučevanja šolskega petja
od 20. julija do 5. avgusta 1914.
v Moravski in Poljski Ostravi priredi Zveza učiteljev petja v Šleziji pod vodstvom godbenega skladatelja gosp. prof. Rud. Wünscha.
Načrt kurza: a) Didaktika in metodika. Zgodovina. Namen pevskega pouka. Curwen, Krause, Riemann, Battke, Eitz, Heuler, Dalcroze in dr. Češki spisi. Teorija in praksa. Demonstracije in poizkusi z otroki različnih godbenih zmožnosti.
b) Vaje posluha in glasu. Obrazotvor-nost in predstavljanje tona, določitev, dik-tat, intonacija, notacija, primo-vista spev in sintaktične vaje. Tvorba in prednaša-nje tona.
c)	Pouk o godbi, harmoniji in formi.
d)	Intoniranje in vodstvo zbora.
I.	pevski kurz je priredilo Učiteljsko društvo »Komensky« v Mor. Ostravi z dovoljenjem c. kr. ministrstva za pouk in bogočastje z dne 9. decembra 1913, št. 54.468. C. kr. deželni šolski svet moravski je potrdil načrt kurza z odlokom z dne 15. dec. 1913., št. 38.097.
II.	kurz se je vršil v Polj. Ostravi od Zveze učiteljev petja v Šleziji. Ministrsko dovoljenje z dne 13. novembra 1913, št. 49.977; načrt potrjen od c. kr. deželnega šolskega sveta za Šlezijo z dne 21. nov. 1913, št. III. — 749/1. Za III. kurz se je prosilo.
Zveza želi s priredbo počitniškega kurza omogočiti tudi oddaljenemu učitelj-stvu poznanje novih smeri pevskega pouka na ljudskih, meščanskih in srednjih Šolah, ki jih propagira na podlagi študij, večletne prakse v šoli in študijskih potovanj docent kurza, g. prof. Rud. Wünsch, učitelj petja in glasbe na c. kr. pedagogiju in član c. kr. izpraševalne komisije za ljudske in meščanske šole v Polj. Ostravi.
Poučevalo se bo vedno dopoldne.
Udeleženci dobe frekventacijsko izpričevalo. — Kurz, prispevek je 20 K.
Popoldne bodo poučni in zabavni izleti: Plavži na Zofinski topilnici v Mor. Ostravi. Medena topilnica z električno rafinerijo. Koksovne na Karolinški jami (izdelovanje benzola, umetnega gnoja, bri-ket, tekočega zraka in drugo.) Hermegil-sko jamo v Polj. Ostravi. Čedičevi lomi. Razgled. Tvornice za sode v Hrušovi, tvornice za celuloid v Ratimovi. Goreče jezero. Zavodi v Vitkovicah (jeklarna, tvornica za patrone, oddelek za oklopne plošče, poizkusno strelišče in druge moderne naprave.) Beskidi. Ondrejnik. Rad-hošt', Grun, Beli Križ (na ogrski meji).
Priglasitve k udeležitvi kurza sprejema in tozadevne informacije daje za »Zvezo učiteljev petja v Šleziji« gosp. Voj-teh Vychodil, strokovni učitelj v Polj. Ostravi (Hladnov).
Bratje, prizadevajte si boljinbolj, da svoj poklic in svoje izvoljenje zagotovite po dobrih delih.	(II. Petr. 1, 10.)
J. PAHOR?
Narodnost in liberalizem.
(K diskusiji.)
(Dalje in konec.)
IV.
V revolucionarnem 48. letu je prodrl pri nas liberalizem, ki se je z njim pojavila misel Zedinjene Slovenije. Kot vidimo, je bil to bolj narodnostni kot gospodarski pojav. Naša inteligenca, ki se je seznanila z liberalizmom, je videla najrazločnejše nemškega uradnika v slovenskem ozem-iju, je čutila pritisk birokracije, ki je bila v Metternichovi dobi absoluten gospodar pri nas kakor drugod, ter si postavila za nalogo rešiti naše ljudstvo teh samovoljnih vplivov. Vsekakor hvaležna naloga, četudi nevarna, zakaj v sledeči dobi »Bachovih huzarjev« je pričel strašiti panslavizem, ki je bil usoden za vsakogar, kdor je bil le malo osumljen. Naravno, da je nemška birokracija izkušala varovati svoj hrbet s tem, da je zasledovala agitatorje: uradniško vprašanje je postalo* akutno in straši še dandanes zaradi nadprodukcije intelektualcev med Nemci. Nima pa več tiste važnosti — kot pred pol stoletjem — iz dveh razlogov: 1. kon-stitucionalna država ne rabi birokracije v smislu nekdanje absolutistične dobe ter oddaja uradniška mesta kot koncesije za protiusluge vladi raznim narodom in narodnostim, 2. ljudstvu je važnejša državna politika tedaj, če dviga blaginjo širokih plasti, ne le posameznih družin. Naši žur-nali kakor tudi aktivni politiki še vedno vodijo »boj« — javno ali skrivaj za sine-kure — za uradniška mesta, toda geslo to ne bo nikdar več kot je bilo kdaj, in nikdar več ne bodo gnali samo z njim našega volilca neuradnika na volišče. Toliko manj, ker je pogosto posebno aka-demična inteligenca zadovoljna z nepre-bogato obloženo mizo od strani države ter ne poseza (z malimi izjemami) rada v gospodarsko in kulturno delo ljudstva, kakor še takrat, ko je bilo to nevarno. Če govori kdo danes o uradniškem vprašanju kot o programni narodni točki, vidim v tem le tradicijo; ker se uradništvo niti ne sme aktivno udeleževati dela v širokih plasteh, kakor bi bilo to koristno posebno za blaginjo ljudstva, ni mogoče uvideti izredno velike narodne škode, če se gornja zahteva ne izvede povsod s skrajnimi konsekvencami. Saj so med Slovenci zastopani takozvani liberalni poklici le s 14% ter najdejo boljše zaslužke
v nedržavnih službah, v katerih seveda tudi lahko več store za narodnost, ker imajo nevezane roke. Važnejše bi bilo vprašanje o uveljavljanju slovenščine po uradih in šolah. Z umikanjem nemškega uradnika se je umikala tudi nemščina. Ni pa to samo zmaga narodnostnega principa, ki ga moramo brez pridržkov priznavati, temveč tudi napredek v demokratizaciji, z jasnejšo besedo: ljudstvo je uvidelo, da ni tukaj zaradi uradništva, temveč nasprotno. Koristi, ki jih ima ljudstvo v tem, da lahko uporablja svoj jezik v stikih z oblastmi, v trgovini in prometu, so evidentne; zmota je pa, če hoče videti kdo v njih eksistenčne pogoje naroda, če se mu zdijo edina rešitev iz valov potuj-čenja;« zmota, ki dokazuje nedostajanje zdravega kriterija, lastne sodbe, ki jo zavajajo politični špekulanti. Streljanje čez cilj! Zahteva, ki je v svojem prvotnem bistvu upravičena, postane karikatura takoj, ko se začne na jezikovnih mejah borba za napise, ki nimajo najmanjšega vpliva na gospodarske odnošaje ne na eni, ne na drugi strani. Usodna pa more postati taka nestrpnost takrat, ko razveže strasti do dejanjskih napadov; če bi to prišlo spontano, bi bilo pravzaprav naravno, če je pa preračunjeno, organizirano, če so aranžerji, ki premišljeno vlivajo kapljo za kapljo olja v plamen, potem je tak pojav »plemenskega boja« nekulturen barbarski. Poznam v Trstu mladega Slovenca, ki stoji v prvih vrstah demonstrantov, dokler se mu zdi potrebno podžigati; ko čuti, da je kri zavrela, izgine. »Takrat me ne rabijo več«, mi je rekel, »in pa nevarno je tudi!« Ne bom komentiral! Taki bolni izrastki niso več dokaz ponosne narodne zavesti, temveč le še šovinistična neuroza, ki jo zametuje učitelj ne morda kot rdeč internacionalec, ampak kot izobraženec, ki si zna ustvariti preko prenapetežev svojo lastno sodbo. —
Liberalizem, ki je izšel iz vede, je bil prvotno tudi njen glasnik in branitelj. Razvil nam je posebno ljudsko šolstvo ter uveljavil v njem šolsko obveznost. Nacionalizem si je idejo hitro prilastil ter nam pridal takozvano manjšinsko šolstvo, ki se razvija v jezikovno mešanih krajih, največ na periferijah. Dasi je Ko-menskega princip o pouku in vzgoji v materinem jeziku neovrgljiv, vendar ima manjšinsko šolstvo nehvaležno in često-krat celo odiozno nalogo. Poslednje takrat, ko postavlja šole preko jezikovnih mej v svrho »lovljenja duš«; v takih slučajih rodi mnogo zla ne le s poostrenjem narodnostnih nasprotstev, temveč tudi zaradi korupcije, ki jo širi v ljudstvu potom denarja, oblačil za otroke'1, z živili in sličnim. Edina naloga učitelja, ki ravno manjšinsko šolstvo veliko podpira, je, da se proti takim nemoralnostim bori na obeh straneh ter gleda, da se denar res kulturelno uporablja; dobrodelnost je le podkupovanje, dobrodelnost je zraven tega še zasmeh rešitve socialnih vprašanj. Če pa pride manjšinsko šolstvo v roke političnih strank, se izkušajo z njim strankarsko okoristiti, kar je toliko slabše, če ne poznajo nikakršne objektivnosti. Tudi je resnica, da se z manjšinskimi šolami ovira ustanovitev nepristranske šole potom za to poklicane občine, dežele ali države.
Če mirno pretehtamo navedena dejstva, se moramo mnogokrat naravnost čuditi, kako padejo celo najrazsodnejši ljudje v ekstrem, da vidijo rešitev naroda samo na meji še. Le en primer navedem:; podružnica šolske družbe je prirejala veliko veselico; tri dni in eno noč so bile zaposlene najete ženske, in vso noč so bili pri njih otroci, ik jih ni imel kdo varovati. Za vse delo so dobile vsaka po pet kron. Jokale so. Odbor pa je bil mnenja, naj tudi one prispevajo šolski družbi — s pritrga-nim zaslužkom! Takrat sem spoznal globoko zmoto sličnega »narodnega dela«. Najprej tem kruha in potem onim na meji kulture! Takega nacionalizma učitelj, ki ima res kaj srca za lastni rod, ne more akceptirati!
S prodiranjem liberalizma je združeno pri nas tudi ustanavljanje raznih pevskih, bralnih, gospodarskih in sličnih društev. Ta so starejša kot manjšinsko delo na mejah, zato tudi po večini v marazmu. Prvotna njih naloga je bila, dramiti narodno zavest v širokih ljudskih plasteh. Izvršila so jo že davno ter začela takoj potem hirati, le na jezikovnih mejah imajo še torišča. O kulturnem pomenu teh društev je težko govoriti, to je pa gotovo, da so svoječasno razburjala duhove neprimerno svoji važnosti in pomenu; vsemu obstoječemu redu so jih hoteli najti nevarna, neštetokrat so bili tisti, ki so društva

f

priklicali v življenje, ugroženi eksistenčno in celo osebno; zdaj vemo kako nedolžna je bila vsa njih revolucionarnost. Dva momenta prihajata v poštev, če iščemo vzrokov, zakaj niso segla ta društva bolj globoko v življenje: nedostajanje epohal-ne ideje, ki bi vsebovala nekak politični, gospodarski in izobraževalni program za podrobno delo ter nedostajanje obširne, enotne organizacije za tako delo. Nič čudnega, če so našla društva kaj hitro čisto nov cilj v zabavah in ekscesih, ki so škodljivo vplivala fizično in etično. Ni pretirana ta trditev; naše leposlovje zadnjih petnajstih let priznava velikokrat navedeno resnico. Izjemo delajo le ona pevska društva, ki so dvignila negovanje petja na višino, ki stremi za čisto umetnostjo; gospodarska društva so pa vodila preveč liberalna gospodarska načela doslej, da bi mogla koristno vršiti svoje delo v ljudstvu. Gospodarska društva so pa tudi novejšega datuma, ker liberalizem njih važnosti in potrebe ni hotel priznavati. Kot dokaz naj navedem le eno dejstvo: največji nasprotnik konsumnih društev je li-liberalno časnikarstvo, ki se tudi danes še boji pisati proti trgovcem, gostilničarjem, podjetnikom i. dr., čeprav je o marsikaterem znano, kako izkorišča ljudstvo. Glej Kantorja, kralja na Betajnovi!
Izobraževalno tendenco je liberalizem že davno zavrgel ter postal v tem oziru neprimerno reakcionarnejši kot krščanski socializem. Izobraževalna, bralna, pevska in slična društva, njegovi otroci, kažejo razvoj v telovadne organizacije. V teh je danes mnogo mladih, idealnih ljudi, vendar se zdi. da jim mnogokrat nedostaja pravega umevanja načel demokratizma ter vzgojne misije, posebno v etičnem oziru, kar bi bilo potrebno v mladih vrstah, v naši novi generaciji. In če je tudi ume-vanje, pogrešamo železne doslednosti, ki bi šla preko vseh ovir do lepih ciljev. Če se pridružijo k navedenim zaprekam še politična izigravanja, bodisi s šovinizmom, bodisi z intoleranco ali svobodomisel-stvom raznih političnih špekulantov, ki nimajo s telovadnimi organizacijami nikakršnega drugega namena, kot kovati svoj kapital v njih, je stališče učitelja kot intelektualca, ki tako globoko poseza v vse snovanje ljudstva, dano samo po sebi *)
Rezimiram: narodna in splošna samouprava je naš najbližji politični cilj. Eno izmed sredstev k temu cilju — nacionalizem — je napravila naša buržoazija za namen ter ga potencirala v necivitizatorni šovinizem. Šovinizem je zmožen življenja večinoma le na jezikovni meji, zaradi česar široke ljudske plasti, posebno v osrednjih ležah, nimajo zmisla zanj, vkolikor ne razpaljajo šovinističnih strasti špekulantje potom žurnalistike. Naša obmejna buržoazija ima nedvomno na šovinizmu svoj interes; zanemarjala je pa zaradi njega interese naše narodnosti v notranjosti, zanemarjala je gros Slovencev, ki ga tvori krog 75 % izključno kmetiškega življa. Ko je liberalizem začel prodirati, je hotela vedeti nacionalna ekonomija, da bo s svojimi načeli odpravil bedo in osrečil slehrnega z blaginjo. Res nam je rešil našega kmeta iz fevdalnega jarma, razkosal pa nam je zemljišča, ekspropriiral, razlastil polagoma nešteto družin ter začel skupljati proletariat, siromake, kakor jih ves srednji vek ne pozna. Kapitalizem v raznih oblikah, posebno s pomočjo vele-agrarstva, se je izkušal ojačiti na račun malega kmeta, ki ga izkorišča na vse
*) Na Sokolstvo te besede ne morejo meriti. Sokolstvo je popolnoma avtonomno, po svojem bistvu in po svoji vzgojni nalogi splošna narodna institucija, ki hoče s telesno, nravstveno, narodno in demo-kraško vzgojo okrepiti in zbuditi k zavednosti vsakega posameznika ter napraviti tako lepo, jako, silno, zavedno in krepostno celoto, da se ta lahko v vsakem oziru postavi vzporedno z ostalimi kulturnimi narodi. Sokolstvu je tuj vsak šovinizem; v primeri z vsakomur velja volja in ukaz: ne nad, ne pod, ampak vštric in naprej! — Vsaka izmed imenovanih četverih vzgojnih nalog je le sredstvo v dosego namena; ako se le ena zanemarja: na korist drugi, se premahne vzvišeni namen Sokolstva v enostranost, zato nepopolnost. Tyrševa beseda o večnem gibanju in večni nezadovoljnosti se udejstvuje v neprestanem delu, ki morajo biti ob njem udeleženi vsi pripadniki Sokolstva v enaki meri po načelu bratstva, enakosti in svobode. Kakor vemo, da rodi volja moč, oboje pa značaj, tako tudi vemo, da je lepota, dobrota in resnica — ki so sokolske kreposti — notranji plod sokolske vzgoje, ki se izražuj potem v besedi in dejanju! Predvsem pa je treba vztrajnosti, umevanja in — samo-zatajevanja! To je disciplina nasproti plemeniti misli! Kakor pa ni nikjer popolnosti, tako je ni tudi tukaj glede na posameznike. Naloga učiteljstva je, da kaže pravo pot in uči z zgledom. S tem vrši celokupnosti koristno kulturno in res narodno delo!	Uredn.
mogoče načine: z borzo, carinami, s prometom, veletrgovino itd. itd. Zraven vsega pa je začel rušiti z divjim konkurenčnim bojem vse nravstvene temelje družbe ter korumpira že najbolj zdrave kmetiške plasti. Ni nam konsolidiral naše narodnosti, temveč jo uničeval; razrušil nam je domove, prodal posestva, izdal jih tujemu kapitalu.
»Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti. Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš;
ali poljane poznam — čigave so v solncu
bleščeče?
Pustil si plug in motiko, v zemljo se za-
ilezel,
starec, in križ ti na grobu rjavi in poveša
se;
sin tvoj zaril se je živ pod zemljo — v
Ameriki koplje, v rovu še zarja poljan mu mračne misli
obseva,
sin njegov več ne bo jih poznal, ne sanjal
o njih!« (Župančič: Duma.)
Ne velike trgovine, ne industrije nimamo Slovenci; tuj, mednaroden kapital nas tlači, in pomagajo mu naši politiki, ki tujemu kapitalu služijo. Jedro naše narodnosti je pa kmetiški živelj, zato mora biti v njem težišče vsake narodnostne politike. Bistvo politike je interes obstanka in dviganje blaginje. Liberalizem je nauk kapitalizma, nauk, kako močni izkorišča slabotnega, zato je našemu slabotnemu malemu in tudi srednjemu kmetu škodljiv. Upreti se je mogoče kapitalizmu le s tem, da združi mnogo slabotnih svoja gospodarska sredstva. Ideja zadružništva je to; vendar pa so kreditne zadruge manjše vrednosti. Silnega pomena so nasprotno produkcijske (proizvajalne) in konsumne (uživalne) zadruge. Zdijo se nam za skoro nedogledni čas naš najresnejši gospodarski in narodnostni problem. Tudi narodnostni, zakaj resnica je, da pridejo za gospodarskimi uspehi vedno tudi politični uspehi. Ko se bo potom zadružništva dvignila blaginja naših širokih plasti, ko bomo gospodarsko močni, takrat šele si bomo mogli priboriti narodno in splošno samoupravo, za katero stremimo.
Tako stremljenje se mi zdi najboljše narodnostno delo učiteljstva.
Z bratovsko ljubeznijo se ljubite med seboj!	(Rimlj. 12, 10, 15.)
Iz naše organizacije.
Skupne zadeve.
IZ ZVEZE SLOVANSKEGA UČITELJSTVA V AVSTRIJI.
Ker je dunajski komite za reformo narodnega šolstva preložil nameravani »Volksschultag«, ki se naj bi vršil sedaj o Veliki noči, ne bo tudi odborove seje naše Zveze, ki bi se sicer vršila dan pred tem kongresom.
Glavna skupščina Zveze bo letos v drugi polovici meseca julija v Levovu.
Predlogi za to skupščino naj se pošljejo potom deželnih organizacij. Deželne organizacije pa naj poročajo predsedstvu Zveze slovanskega učiteljstva v Avstriji kar najhitreje o željah in predlogih, nanašajočih se na letošnjo glavno skupščino.
Predsedstvo Z. S. U. v A.
M. H a j n y, starosta.
Jos. Z a v a d a, tajnik.
Kranjako.
Društvo slov. učiteljic je imelo svoj občni zbor v sredo, 8. aprila t. L, na šentjakobski šoli v Ljubljani. Predsednica ravnateljica M. Maroutova pozdravi navzoče članice. Za zapisnikarici se določita učit. V. Zupančičeva in D. Kališeva. Iz poročila tajnice M. Mehletove posnamemo, da je število plačujočih društvenih članov nazadovalo, deloma zaradi nezdravih razmer, ki vladajo za učiteljstvo na Kranjskem, deloma zaradi pobiranja članarine po poštnih položnicah. Društvo je pristopilo v pripravljalni odbor Zveze jugoslovanskih strokovnih organizacij delojemalcev. — V letu 1913. ni priredilo iz gmotnih ozirov nikakih tečajev. Ako se mu nakloni podpora, za katero je društvo prosilo,, priredi letos IV. gospodinjski, oziroma tudi II. šivalni tečaj za učiteljice. Tečaja za merkantilne predmete obrtnih nadaljevalnih šol so se udeležile v minulem letu tri učiteljice, risarskega tečaja za obrtne šole se ljubljanske prosilke ne morejo udeležiti, ker so nastale težkoče zaradi dopustov. Dalje omenja poročilo, da je minulo zasedanje deželnega zbora prineslo upanje na izboljšanje učiteljskega gmotnega stanja na podlagi novega šol. zakona, ki pa vsebuje zaeno poslabšanje naših pravnih razmer.
Učiteljice se pozivljejo k združitvi in skupnosti v stanovski organizaciji. Blagaj-ničarica učit. E. Žerjavova poroča o društvenem denarnem stanju. V minulem le-
tu je imelo društvo 258-68 K dohodkov, 255-65 K izdatkov, društveno imetje znaša 2322-50 K. Pregledovalkam računov se izvolijo učiteljice: A. Petrovčičeva, K. Ščinkovčeva, D. Rohrmanova. Blagajniško stanje so našle v redu. Izreče se tov. blagajničarici absolutorij.
Nato poroča učit. A. Sarkova o temi »Novi ljudskošolski zakon in učiteljica«. Poročevalka omenja ugodnosti novega zakona za učiteljice, in sicer uvedbo pasivne volilne pravice v okr. šolske za-stope in enakopravnost v temeljnih plačah z moškimi kolegi, poudarja pa tudi točke glede celibata, pokojnine, stanarine, nastavljanja učiteljic žen. ročnih del, glede discipliniranja in disciplinarnih kazni, glede pomaknjenja v višje plačilne razrede, ki ne morejo zadovoljiti učiteljic. Na temeljitem in stvarnem poročilu se izreče poročevalki najtoplejša zahvala.
Nato se je vršila volitev odbora za leti 1914. in 1915. Izvoljene so bile: predsednica V. Zupančičeva, podpredsednica A. Sarkova, I. tajnica M. Mehletova, II. tajnica J. Zemljanova, blagajničarica E. Žerjavova. Dalje so se določile tudi zastopnice posameznih okrajev. K sklepu se je vršil še razgovor o bodočem gospodinjskem in šivalnem tečaju. S pozivom tov. predsednice, naj se članice obračajo direktno na društveno vodstvo s svojimi predlogi in nasveti, se zaključi zborovanje.
Društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem v Ljubljani je imelo svoj občni zbor za upravno leto 1913 dne 8. aprila t. 1. v »Narodnem domu«. Predsednik Juraj Režek je otvo-ril občni zbor približno tako-le:
Zbrali smo se danes k 52. občnemu zboru našega prekoristnega društva in čast mi je, da Vas v imenu društvenega odbora kar najiskreneje pozdravljam ter konštatujem, da smo danes sklepčni glasom § 23. društvenih pravil, ker je od 104 udov navzočih 38. Tolika udeležba mi je živ dokaz, da se vrlo zanimate za stanje in delovanje našega društva, ki že čez polstoletja tako človekoljubno deluje v blagor vdov in sirot naših umrlih tovarišev. — Društveni računi kažejo, da so tudi letos izdatki presegli dohodke, to pa zaradi žalostnega dejstva, da čim dalje bolj odmirajo naši tovariši-člani, katerih letna članarina potem izostane, prirastejo pa 10 do 20 kratni izdatki. Temu dejstvu pa so krive — kar sem poudarjal že prejšnja leta — skrajno slabe gmotne razmere kranjskega učiteljstva. — Mislili smo, da nam bo nova regulacija kolikortoliko od-pomogla, pa to malenkostno izboljšanje je le mala drobtinica ob tej današnji draginji, in stara naša učiteljska mizerija se bo vlekla naprej in z njo prav gotovo tudi še večji izdatki našega društva. Tudi letos je posegla naša stara neprijateljica kruta smrt v naše vrste in nam iztrgala iz naše srede stare in požrtvovalne člane in tudi vdove, katerih ena se nas je celo ob svoji zadnji uri spomnila in nam volila 20 K, ker revica ni mogla več. Njim v kolegi-alen in časten spomin, prosim, da se dvignete s sedežev. (Se je zgodilo.)
Po § 27. imenuje predsednik za ove-rovatelja zapisnika Frana Galeta in Ven-delina Sadarja. Iz tajnikovega poročila posnamemo, da sta dva uda pristopila, dva pa izstopila. Neizprosna smrt nam je ugrabila dolgoletnega uda Lovra Letnarja, nadučitelja v Mengšu. Mož in poštenjak samo lepih lastnosti, čebelne marljivosti in kremenitega značaja, je moral mnogo prezgodaj zapustiti ljube svojce in nas tovariše. Posloviti se je moral s kulturnega polja, kjer je kot narodni vzgojitelj, učitelj in nadzornik toliko let deloval z vidnimi uspehi. S svojo vztrajnostjo in brezmejno potrpežljivostjo si je pridobil ljubezen in spoštovanje pri vseh, ki so ga poznali. — Dragi Lovro! Zaman išče danes prijateljevo oko Tvoje navzočnosti, saj si bil reden obiskovalec naših občnih zborov, ker je nepričakovano hitro prenehalo biti Tvoje blago srce. In sedaj Te krije domača gruda v bližini vznožja priljubljenih Ti Grintavcev. Telesno smo sicer ločeni, a spomin na Te pa ostane med nami do zadnjega diha. Počivaj v miru!
Društvo je imelo koncem leta 1913. 104 ude, 26 vdov, 5 sirot po očetu in materi in 22 sirot po očetu. Tajnikovo poročilo se brez debate odobri. Blagajnik Jakob Furlan izkazuje v računskem zaključku 123.473 K 43 h imetja. V letu 1913. se je imetje zmanjšalo za 1231 K 63 h in je torej primanjkljaj za 508 K 27 h manjši kot v letu 1912. Ko pojasni blagajnik dvoje vprašanj Simona Punčuha, se bla-gajnikovo poročilo soglasno odobri. Imenom pregledovalcev računov izjavlja Vendelin Sadar, da so računi in knjige v vzornem redu ter predlaga absolutorij blagajniku in odboru, kar se soglasno odobri. V odbor so bili soglasno izvoljeni: I stari odborniki, in sicer: Juraj Režek | (predsednik), Jakob Furlan (blagajnik), i Jakob Dimnik (namestnik predsednika), Fran Črnagoj, Luka Jelene, Alojzij Kecelj ' (tajnik), Anton Likozar, Ivan Petrič in
Janko Žirovnik; pregledovalcem računov pa: Simon Punčuh, Karel Wider in Božidar Valenta.
Predsednik se zahvali za obilno udeležbo in za zanimanje, s katerima so zbo-rovalci sledili razpravam, ter zaključi ob 11. uri zborovanje z iskreno željo, da se leto obsorej zdravi snidemo!
Občni zbor »Narodne Šole« se je vršil dne 8. aprila 1914 v »Narodnem Domu« ob precejšnji udeležbi članov. Predsednik tov. Anton Razinger je otvoril zborovanje ter pozdravil navzoče člane. Tajnik tov. Galč Franc je podal poročilo o delovanju društva v preteklem letu. Blagajnik tov. Alojzij Kecelj je poročal o blagajniškem stanju društva. Skupna imovina koncem leta 1913 je bila 6685 K 87 h. Proti lanskemu letu je 120 K 91 h manj imovine. Izrekla se je zahvala slav. Kmečki posojilnici za ljubljansko okolico za veledušno podporo 100 K in Obrtnemu društvu za darovanih 20 K. Pohvalno je omenjati novo podpornico, ki je tvrdka Marija Tičar (Sv. Petra cesta — 50 K.) Nato se je vršila volitev v društveni odbor, in sicer: Anton Razinger, predsednik; Jakob Dimnik, njega namestnik; Fr. Galč, tajnik; Alojzij Kecelj, blagajnik; Jakob Furlan, Likar Janko, Petrič Ivan, Režek Juraj, Wider Karel, odborniki; L. Jelene, J. Leveč, Vendelin Sadar, pregledniki računov. Predsednik zaključi na to 41. društveno delovanje.
Štajersko.
Zveza slov. učiteljev in učiteljic na Štajerskem opozarja svoje člane še enkrat na velikonočna zborovanja. Komur je količkaj na srcu ugled in razvoj naše organizacije, ne ostani doma! Prav iz srca nas bo veselilo, ako bo nam dana prilika pozdraviti čim večje število gostov, prijateljev šole in učiteljstva! — Vodstvo.
Kozjansko učiteljsko društvo je zborovalo dne 19. marca t. 1. v Kozjem. Navzlic slabemu vremenu je bila udeležba prav dobra. Tovariš predsednik pozdravi navzoče, zlasti goste: gospo Pečnikovo z Buč, gdč. Kunstovo in g. medicinca Kun-sta iz Podsrede; na novo pristopivša člana gospo Firmovo iz Olimja in tov. Čučka iz Pečic. Nato otvori zborovanje.
I. Zapisnik zadnjega zborovanja se prečita in odobri. II. Dopisi: a) Dopis Slov. Šolske Matice, ki objavlja vzpored počitniškega tečaja v Ljubljani, b) Dopis Zveze glede programa letošnje skupščine, c) Dopis Zveze, ki motivira Lehrerbundov sklep glede opustitve demonstracijskega zborovanja, č) Dopis Zveze glede poslovnika in sanacije Zavezinih listov. O tej točki se je vnela živahna debata. Sramota bi bila, če bi povzročili z malomarnostjo, da bi izhirala naša stanovska lista, zato stavi tov. predsednik sledeče predloge, ki so bili soglasno sprejeti:
1. Vsak organizovan učitelj, vsaka organizovana učiteljica bodi naročnik, oz. naročnica na »Učit. Tovariša« in »Popotnika«. 2. Šolski voditelji naj delujejo na to, da se postavi v vsakoletni proračun kraj. šol. sveta primeren znesek za nabavo »Popotnika«, publikacij »Slov. Šolske Matice« in »Zvončka«. 3. Naprositi je okr. šol. svete, da dopošljejo vsem krajnim šolskim svetom odlok, s katerim se ukazuje nabava pod točko 2. omenjenih listov in knjig. 4. Učiteljstvo naj prigovarja imovitejšim roditeljem, naj naroče svojim otrokom »Zvonček«, d) Dopisu Zaveze glede imenika tuokrajnega učiteljstva je predsednik že ustregel, e) Dopis »Učit. gospodarske zadruge« objavi bilanco, f) Prečita se tudi bilanca »Učit. Tiskarne«, g) Dopis tov. R. Knafliča glede 5001etnice zadnjega ustoličenja koroških vojvod v slov. jeziku. III. Tovariš predsednik poroča o izidu nabiranja za obrambni sklad in konštatuje, da je prav zadovoljiv. Nekateri tovariši in tovarišice so darovali več nego po 1 K. Med temi prednjači gdč. Gherbaz iz Št. Petra, ki je darovala 5 K. IV. Zapisnikar poroča o delovanju društva v preteklem letu, gdč. blagajničarka pa o društvenem imetju. Iz slednjega temeljitega poročila je posneti, da je imelo društvo 197 K 76 v dohodkov in 185 K 69 v izdatkov. Prebitka je toraj 12 K >7 v. V. Prečita se načrt poslovnika Zaveze. VI. Volitev odbora: ostane pri starem. VII. Kot delegatie za Zvezo se prijavijo: tov. Knaflič, ga. Firmova in kot namestnik tov. Firm.
Konjiško učiteljsko društvo je zborovalo 2. aprila 1914 v konjiški okoliški šoli — še ob precej povoljni udeležbi. Po običajnem pozdravu in nagovoru ter preči-tanju dopisov Zaveze, Zveze, Učit. gosp-in kred. zadruge v Celju in Slovenje-bistriškega učiteljskega društva, je tov. Brumen razpravljal o poslovnem redu Zaveze, tov. Časi pa je nato poročal o sanaciji Zavezinih listov »Popotnika« in »Zvončka«. Tozadevni predlogi so se soglasno sprejeli in se bodo pravočasno predložili na pristojno mesto. — Za obrambni sklad je daroval vsak navzočih udov po 1 K, za domače društvo pa vsaK najmanj po 50 vin. — Delegatom za Zve-
2jno zborovanje v Mariboru sta se izvolila iov. Šnuderl in Malenšek, ter kot namestnika tov. Schell in Mravljak, za Zavezino zborovanje v Pulju pa tov. Malenšek in Kržič. — Slednjič so se sprejeli nekateri predlogi v zadevi regulacije učiteljskih plač, ki se bodo poslali Zvezi v pretres.
__7. maja priredi naše društvo skupno
zborovanje z bratskim Slovenjebistriškim učiteljskim društvom v Poljčanah. Upamo, da brez tehtnega vzroka nihče ne izostane!
Goriško.
Tolminsko učit. društvo je imelo dne 25. marca pri Sv. Luciji svoj izredni občni zbor. Vkljub neugodnemu vremenu se je zbralo nad 30 članov, kar je za naše razmere prav veliko. Iz celotnega zborovanja smo uvideli, da je novi odbor obudil društvo v resnici zopet v življenje. Zlasti mlajši tovariši so bili prav številno zastopani.
Zanimanje je zbudilo v prvi vrsti to, da je bil na programu referat g. ravnatelja Bežka o naših čitankah in obravnavi štivnih koščkov.
G. ravnatelj je kritično obdelal naše čitanke od skromnih »Cvetnikov« do najnovejših. Grajal je posebno to, da se-stavljalci starejših beril niso izbirali snovi iz klasične naše književnosti, ampak po večini le blago danes že pozabljenih slov-stvenikov. (Kastelic, Jarnik, Umek itd.) Dasiravno smo imeli tiste čase že Levstika, Stritarja, Erjavca, Ogrinca in še mno-•ge druge, gospodujejo po čitankah te dobe še vedno prevodi različnih nemških moralistov. Velika napaka teh beril je bila ta, da so realije vzele skoro ves prostor poeziji.
Glede izbora snovi so novejše čitanke na boljšem, zlasti Josin-Ganglove in Schreiner-Hubadove, vendar je ostala še razdelitev neprimerna. (Po letnih časih Itd.) G. predavatelj omenja nove nemške čitanke, ki so urejene po novejših načelih in poudarja, da imej čitanka le namen nuditi otroku najboljša dela poezije, ne pa podajati snovi iz realij. Pri nas seveda zaradi obstoječih prepdisov še ni mogoče tega izvesti popolnoma.
Ker so v našem okraju še v rabi stare čitanke, (na katerih se sestavljalec niti •podpisati ni upal), svetuje g. ravnatelj Bežek, naj zbrano učiteljstvo izproži kak predlog ali stavi resolucijo v odpravo dosedanjih beril. Z ozirom na to sta bila ■sprejeta predloga:
1,	Zbere naj se anketa slovenskih šolnikov, ki naj sestavi nova berila.
2.	Za sedaj naj c. kr. šol. svet uvede Schreiner-Hubadove čitanke.
Zal, da gospod ravnatelj zaradi ne-dostajanja časa ni mogel končati svojega •prezanimivega predavanja. A obljubil je, •da nadaljuje na prihodnjem občnem zbo-tu z drugim delom.
Učiteljstvo je referat toplo odobravalo.
Tov. Ločniškar je stavil nato predloge o knjigah za mladino. Tov. Urbančič svetuje, naj referent izpopolni predavanje za glavno skupščino v Pulju, kar referent odkloni. — Gospod ravnatelj Bežek •pozdravlja načela, stavljena v referatu, in konštatira, da se čeloma strinjajo z njegovimi o sestavi novih beril. Predlogi se ■neizpremenjeni sprejmejo.
O sanaciji Zavezinih listov poroča tov. Rakovšček, ker je bil glavni poročevalec odsoten. Tov. Sivec pripominja, da je bilo napačno, ker se prej niso pravočasno opominjali zaostali naročniki. Tov. Križman opozori, da je mnogo društveni-kov, ki niso naročniki »Tovariša« in da so imenik takih udov dobili lansko leto predsedniki okr. učit. društev.
Pri obravnavi novega poslovnega reda Zaveze se je oglasilo več govornikov in svetovalo nekaj izprememb, zlasti člena I. točka j), ki diši malce po ogleduštvu.
Na predlog tov. Podgornika se ustanovi glasbeni odsek, ki naj preskrbi, da lse ustanovi med učiteljstvom okraja pevski zbor in morda tudi orkester.
Istotako se ustanovi na predlog tov. Sivca odsek za predavanja.
Predlogu tov. Rusjana, naj učiteljsko društvo zahteva, da se vrši po dolgih letih zopet enkrat okr. učit. konf., se pritrdi.
Sklene se tudi na predlog prejšnjega naprositi c. kr. okr. šol. svet, naj preskrbi, da bi se vršil v Tolminu risarski tečaj. — Sprejetih je bilo še več krajših predlogov in nasvetov tov. Mikuža, Kutina idr.
Pri tem zborovanju ni bilo one zaspanosti, ki se navadno opaža, in k temu te gotovo dosti pripomoglo tudi živahno gibanje mlajših tovarišev, ki so nas po ■ plesnem okrepčilu razveslili še z dobro lzbranim pevskim zborčičem.
Reči moramo, da je učit. društvo zborovalo ta dan v znamenju vstajenja.
' Da bi bil pač mrzel ali gorak! Ker si fc * mlačen in ne mrzel ne gorak, te bom 'Zl ?Uunil iz svojih ust.
^	(Skriv. raz. 3, 15, 16.)
Književnost in umetnost.
»Zvonček« objavlja v 4. letošnji štev. to-le lepo vsebino: 1. Fr. Roječ: Slovo bolne Minke. 2. Drago Širok: Svatba na morju. Pesem- 3. Fr. Roječ: Deklica in metuljček. Pesem. 4. Fr. Roječ: Ptičkom. Pesem. 5. Cvetinomirski: Spomladi. 6.I.Trošt: Volka so pokopavali. 7. Davorinov: Velikonočna. Pesem. 8. Davorinov: Tri ladjice. Pesem. 9. D. Humek: Knežji kamen na Gosposvetskem polju. Podoba. 10. M. P.: Ustoličenje koroških vojvod. 11. D. Humek: Ustoličenje vojvode na Gosposvetskem polju. Podoba. 12. Ivo Trošt: Nastavljena past. 13. Cvetko Gorjančev: To-larčki svetega Jožefa. Pesem. 14. Utva: Jurjeva. Pesem. 15. D. Humek: Vojvod-ski stol na Gosposvetskem polju. Podoba. 16. Davorinov: Bajka o citrončku. 17. Ivo Trošt: Zvonček bahač. 18. Davorinov: Ze cvetke cveto... Pesem. 19. Pouk in zabava: Mladi risar. — Besedna uganka.
—	Rešitev in rešilci. — Past za bolhe. — Tiger na trgu in v tobakarni. — Kitajska dekliška imena. — Kraj brez solnca. — Zbirka metuljev, vredna 4 milijone kron.
—	Kotiček gospoda Doropoljskega. — Ko-tičkove risbe. — Posebno opozarjamo na spis prof. M. Pirca o 5001etnici ustoličenja zadnjega koroškega vojvode na Gosposvetskem polju in na tri krasne ilustracije k temu spisu, ki jih je mojstrsko izvršil tovariš Dragotin Humek. — Z »Zvončkom« v vsako slovensko hišo!
Popotnik objavlja v 3. letošnji številki to bogato vsebino: 1. Pribil: Dom otrok. 2. Pavel Flere: Zemljepisje v delovni šoli (Konec.) 3. Dragotin Humek: Pouk v geometriji in geometrijskem risanju na meščanski šoli z ozirom na vsakdanje življenje (Dalje.) 4. Drag. Humek: Umetniški vzgoji. 5. Književno poročilo: Novosti. 6. Razgled: Časopisni vpogled. — Pedagoški paberki. — Šolske in učiteljske vesti. — Šolska higiena. — Šolstvo na slovanskem jugu. — Inostransko šolstvo. — Prosvetna kronika. — Razne vesti. — Mala poročila. — Tovariši, tovarišice, širite in naročajte »Popotnika«!
Domače ognjišče. Štev. 3. Vsebina: 1. Ferdo Plemič: Nravstvena vzgoja otrok (Konec.) 2. Tone Rakovčan: Dneva čakam. 3. Fran Erjavec: Palica. 4. P. Mikla-vec: Domača zdravila (Konec.) 5. Gustav Graščan: Večer na gorah. 6. Fran Brkin: Dekliška vzgoja. (Konec). 7. Tone Rakovčan: Učitelj Trpinec (Konec.) 8. France Gmajnar: Idila. 9. Pregled: Dom, Slovstvo, Kultura, Šola, Zdravstvo, Razno. — Trditev na strani 47., da »vobče se naši mladinski pisatelji še prav nič niso dvignili nad slog kakega — Filipa Haderlapa,« je silno pretirana in nikakor ne odgovarja resnici. Da stoje n. pr. Trošt, Rapč, Slapšak, Flerč visoko nad Haderlapom, je več kot gotovo, da, taka primera bi bila zanje — žalitev. Vsaka kritika se mora gibati v mejah resnice in umerjenosti. — Sicer pa dobro urejevano, po vsebini raznovrstno in zanimivo »Domače ognjišče« •najtopleje priporočamo!
Odbor Slovenske Matice v Ljubljani. Na glavni skupščini so bili izvoljeni v odbor naše slovenske akademije za dobo treh let: prof. dr. Šlebinger, župan dr. Iv. Tavčar, prof. Rajko Perušek, prof. dr. Jakob Žmavc, dr. Demeter Bleiweis vitez Trsteniški, prof dr. Fran Ilešič, ravnatelj Anton Koder, urednik dr. Lah, prof. dr. Grošelj in pa prof. Breznik, za dobo 2 let pa poslanec dr. Vladimir Ravnihar.
Knjižnica »Slovenskega Ilustrovanega Tednika«. Izdajateljstvo »Slovenskega Ilustrovanega Tednika« začne izdajati elegantno knjižnico, ki bo prinašala dobre, zanimive, izvirne novele, povesti, humoreske ter tudi skrbne prevode leposlovnih in poučnih del, pisanih v sveži, okusni in vsakomur dostopni obliki. Priprave so dozorele že v toliko, da izideta prva dva velezanimiva zvezka novel in humoresk »Knjižnice Slovenskega Ilustrovanega Tednika« še pred veliko nočjo. I. zvezek je že dotiskan. »Knjižnica Slovenskega Ilustrovanega Tednika« prinese: v I. zvezku Radoslava Murnika lovske povesti in humoreske pod naslovom: »Lovske bajke in povesti«; v II. zvezku pa Milana Puglja novele in povesti: »Mimo ciljev«. Naslovno stran I. zvezka je naslikal akad. slikar Hinko Smrekar; II. zvezka pa akad. slikar Maksim Gaspari. — Za nadaljne zvezke ima pripravljene sledeče rokopise: Znameniti, velzanimivi Sienkiewiczev zgodovinski roman »Na polju slave« v lepem, čistem prevodu, ki sta ga oskrbela dva slovenska pisatelja. Kdo ne pozna znamenitih Sienkiewiczevih romanov?! Roman »Na polju slave« je eden izmed njegovih najboljših del ter se lahko meri z romani »Z ognjem in mečem«, »Rodbina Polaneških« itd. — Za knjižnico so izročili rokopise svojih izvirnih del: Etbin Kristan knjigo »Pred novim poglavjem«. (Na- \ slovno stran nariše akad. slikar Hinko Smrekar). — Cvetko Golar idile, povesti in novelete pod skupnim naslovom »Kmetiške povesti«. (Naslovno stran nari-
sal akad. slikar Maksim Gaspari.) Vladimir Levstik je zbral najlepše, najznamenitejše, svetovnoznane »Ruske pravljice in pripovedke.« Oton Zupančič prevaja vele-zanimiv roman »Četrtek«, spisal G. K. Chesterton. »Knjižnica Slovenskega Ilustrovanega Tednika« ima že deloma pripravljena, deloma pa obljubljena leposlovna dela — romane, novele, pravljice in pripovedke iz peresa Frana Govekarja, Josipa Kostanjevca, dr. Ivana Laha, Ma-nice Komanove i. dr. Pa tudi poučni del ne zaostane za leposlovnim. Slovenski ameriški pisatelj L. Toman, ki je bil 26 let v Združenih državah (v Novem Jorku), Clevelandu, Čikagu i. dr.), ki je opravljal vsa dela od navadnega strežaja do urednika veleuglednega lista, od težaka v ru-dokopu do ravnatelja banke, je izročil svoj velezanimivi, za vsakogar — zlasti pa za tiste, ki hočejo v Ameriko — zelo poučni popis socialnih (delavskih) razmer sploh in s posebnim ozirom na slovenske kolonije v Združenih državah v Ameriki. — Ker Slovence Balkan ne le zanima, temveč so se začeli že tja naseljevati, izide v knjižnici popis novoosvobojenega Balkana. — Za odraslo mladino je pripravljen spis — ki ga bo pa s pridom in zanimanjem čital tudi v nazorih dozorel mož in za bodočnost svojih otrok vneta žena — slovitega angleškega pisatelja Swetta Mardena »Volja in uspeh«. — Iz tega programa lahko uvidi vsakdo, da je že za začetek poskrbljeno za dobro, vsega priporočila vredno vsebino knjižnice, in navedena imena znamenitih pisateljev jamčijo za dobro kvaliteto čtiva. — Da bo tudi oprema knjig lepa, se niso oskrbele le izvirne lepe naslovne strani, temveč tudi izviren ekslibris in primerne vinjete. (Naslikala Maksim Gaspari in Hinko Smrekar). Knjige bodo vse elegantno v platno vezane in bodo tako po ceni, da stane navadno že sama vezava toliko, kolikor znaša kupna cena posameznih zvezkov knjižnice. —• Kot prvi letnik izide letos do oktobra pet zvezkov knjižnice, z oktobrom pa se začne II. letnik, ki bo obsegal 10 zvezkov. — Vabimo vse prijatelje dobrega, zanimivega čtiva, prijatelje lepih, elegantno opremljenih knjig, da se naročijo takoj na »Knjižnico Slovenskega Ilustrovanega Tednika.« Prvi letnik bo obsegal 5 elegantno v platno vezanih knjig, vsako po 10 do 12 tiskanih pol (160 do 190 strani) v obliki male osmerke (širokost 13 cm in visokost 18 cm), ter stane vseh pet knjig 8 kron, ki se lahko plačajo ali vseh 8 K takoj ali polovica sedaj in polovica, ko izide tretji zvezek, v začetku maja t. 1. — Posamezni zvezki se tudi lahko naroče ter stanejo v upravništvu »Slovenskega Ilustrovanega Tednika« (s poštnino vred) in po knjigarnah 2 K 50 vin. Elegantno vezana, zanimiva in orignalna knjiga za samo 2.50 K, oziroma, če se naroči ves letnik, le samo 1.60 K, je tako nizka cena, kakor še je ni bilo na slovenskem književnem trgu. Ako najde vabilo na naročbo na »Knjižnico Slovenskega Ilustrovanega Tednika« primeren odziv, se ustvari s tem podjetje, ki bo za razvoj in napredek slovenske književnosti velikega pomena. — Priporočamo vsakomur, da se naroči na »Knjižnico Slovenskega Ilustrovanega Tednika«. Agitirajte za knjižnico in pridobivajte ji naročnikov.
OB KNJIGAH SOCIALNE MATICE. *)
Bog ne daj, da bi hotel pisati oceno knjig, ki nam jih je dala S. M. Hočem izraziti misli, ki so se mi ponujale ob čita-nju teh publikacij, in pa povedati kratko vsebino del. Pohvaliti je vodstvo predvsem zaradi tega, ker je, dasi je S. M. najmlajša izmed Matic, prva poslala svoje knjige v letu med svet. Nisem dobil drugega božičnega daru, knjige S. M. so bile edini dar, ki mi ga je prinesel Božiček. In vesel sem ga bil ob topli peči v božičnih dneh.
V svrho agitacije za S. M. bi kazalo izdati imenik članov. Ne mislim si pa takega, ki bi stal Matico dosti denarja, ne, zadostuje oblika časopisa, ki ne more veljati preveč.
Predvsem sem se izprehajal s prof. Ferd. Seidlom po Goriškem. Gledal sem v počitnicah solnčno Gorico in nje okolico. Ni čuda, da sem prevzet od njene lepote, hotel videti, kako je nastala. Krasna misel, obče pojme geologije razlagati na domačih tleh, ne le domačije vlačiti v dolgočasno sistematiko! — »Geološki izprehodi po Goriškem« so bili predavanje v »Narodni Prosveti« v Gorici 1. 1912. »Besedilo predavanja je ostalo v bistvu nespremenjeno, pač pa se je moralo močno skrčiti število ilustracij«. Škoda, a eno sem predvsem pogrešal —• zemljevida, kolikor ga je treba. Še (starejši) Kocen mi ni zadostoval.
»Vseučilišče v Trst!« Zakaj? — Zato, ker je Trst to, kar je; je pa veliko; če ne verjamete, pa berite in boste rekli: »To
*) Zaradi pomanjkanja prostora zakasnelo.	U r e d n.
| hočemo, to moramo, to bomo dosegli: i vseučilišče v Trst!«
Dr. K. Ozwald je zapustil »središko I školo« in šel v gimnazijo. Kako mu je vse I ugajalo! Petice, »arrrest« etc., vse to mu je ugajalo. Duša se mu je proti temu uprla, a slednjič se privadila tudi temu. In sklep je bil gotov, da postane profesor. Rečeno, storjeno. Delil je petice, pošiljal menda tudi v »arest«, dokler ni videl »Vzgojitelja Lanovca«. Po tem se je zatekel k pedagogom in postal boljši. Hotel je pa slišati tudi gojenca, ki mu je v nalogi »Vzori in boji mladega človeka« povedal svoje. In gospod profesor je šel v »Samoto« v kraljestvo vrednot. Pet jih je našel, a peto spoznal za najvišjo; ime ji je osebnost. Koga pa imenujemo osebnost? »Človeka z izrazito osebo imenujemo osebnost.« Pod, »oseba« pa razumemo samobitnost človeka po duhu. »Iz učenčeve osebe ustvariti osebnost« pa bodi cilj srednje šole. Oseba se javlja v aktih mišljenja, čuvstvovanja in hotenja. Voditi je torej srednješolca k izrazitosti v. tem ali po S. Gregorčiču: Le tisto omiko jaz štejem za pravo, ki voljo zadeva, srce in glavo — vse troje!
O hotenju posebe: Ono je princip življenja, pa ne samo, temveč v zvezi s hotenju sledečim dejanjem. Če hočem ali nočem, stremim na poseben način. Cilj hotenju, ki je psihična prvina, je predmet. Do cilja dospem po dejanju, višek tega je avtomatično dejanje. Zakaj vršim dejanje, vem, zakaj hočem k cilju, čutim. Za pre-udarjanjem pride odločitev. Energija volje je različna in vzgoje zmožna. Skratka: drugi del knjige — Samota — je moderna psihologija hotenja. V tretjem delu pa kaže pisatelj moderno srednjo šolo z ozirom na domače naloge iz materinščine, na govorne vaje, na »šolsko občino« in »karce-riranje«. — Mi pa gladimo pot. Koristili bomo tako ne le srednji šoli, ampak tudi ljudski, oziroma življenju mase.
»Čisto preprosta poljudna razpravi-ca« je »Delavsko zavarovanje proti nezgodam«, ki naj služi posebno delavstvu in kot uvod onim, ki se hočejo zavarovalnemu delu posvetiti. Koliko pa je delavstva pri Soc. M.? Kazalo bo, da oni, ki posedujejo knjige S. M., brošurico delavstvu posojujejo, da jo S. M. sama pošlje med delavstvo. — Slovenci pripadamo zavarovalnicama v Gradcu in Trstu. Pri njiju je okrog 3000 slovenskih obratov pa 100.000 zavarovancev, ki so dali zavarovalnicama v teku dobrih 25 let okolo 10 milijonov kron imetja, od katerega pa Slovenci nimamo — nič. V obraz skočim onemu, ki bi tajil pravičnost napram Slovencem! —
»O bistvu življenja« je naslov knjigi, ki jo je spisal za S. M. dr. Boris Zarnik, privatni docent zoologije in primerjajoče anatomije na vseučilišču v Wiirzburgu. To je predavanje, ki ga je imel dr. Zarnik v »Narodni Prosveti« v Gorici 1. 1912., razširjeno in z dodatkom o praploditvi. Predavanju so dodane »Opombe«, ki so v njih razne točke, ki bi utegnile bralce zanimati, obširnejše pojasnene. Rajši bi videl opombe pod črto, ker so tako bolj pri rokah, kakor 50 slike. Slike kaže tudi združiti v poseben zvezek, ki je v knjigi in se jemlje v roke, ko se potrebuje. — Življenjski problem še ni rešen, smo šele morda pri četrtini pota. — Živo se težko loči od neživega. Glavni znaki življenja so: individualnost, presnavljanje, dražljivost in ploditev. Kakor za mrtvo prirodo, tako veljata tudi za živo zakona ohranitve snovi in ohranitve energije. Snov živih bitij in sinteza snovi pri teh. Encimi so snovi, ki so udeleženi skoro pri vsaki izpremem-bi, ki se pojavlja v živih bitjih. Kar se tiče »neovitalizma«, je omeniti, da ga pisatelj ne priznava. O praživalih. Praploditev. Živa in mrtva priroda je enotna, njen pomen.
»Ozdravljenje socialnega življenja.« Tak je naslov knjižici, ki jo je spisal za S. M. dr. Ivan Zmavc. Nova kultura in sedaj veljavno pravo se ne ujemata. Vsa današnja kultura temelji na delu; odtod njega svetost. Nad vse važna pa je tudi vzgoja k delu. Izkorišča se na več načinov; proti izkoriščanju se je treba bojevati inosvobojenje iz socialne bede napoči. Tako napoči pa tudi boljša socialna bodočnost, ki bo v njej veljalo namesto starega nasilnega prava delovno pravo.
»Zadruga in njen pomen v razvoju človeštva.« Dr. Karel Slane. Večkrat sem si mislil, zakaj in čemu se učimo v zgodovini zgodovine posameznih rodov. Res so dejanja in nehanja posameznikov v rodovih vredna, da se pomnijo. Ali veliko je posameznikov v rodovih, ki se pač o njih ne izplača govoriti. Zgodovina naj bi bila zgodovina mase, in to je deloma »Zadruga«. Kdaj se nam bo dobro godilo na zemlji? »Zadruga« pravi: »Trst, zadruga, kmetijska šola in veda — pa demokratičnost, izobrazba, samopomoč in energična delavnost: Kadar bodo ta gesla, ki jih šele pričenjamo spoznavati, uresničena, se nam bo dobro godilo na zemlji.« H.
Od tajništva Socialne Matice je prejel naš urednik to-le pismo:
»Že od prvega začetka, ko se je ustanovilo v Gorici društvo Socialna Matica, se je za njo posebno zanimalo učiteljstvo vseh slovenskih dežel. O svoji vnemi in požrtvovalnosti je dalo najboljši dokaz s tem, da se je v velikem številu vpisalo v društvo in članarino točno plačalo brez izjem; poleg tega pa nam je nabralo tudi največ članov med razumništvom na deželi. Želeti bi bilo, da bi v tem svojem hvalevrednem delu vztrajalo in tako pripomoglo društvu, da doseže svoj plemeniti namen. Osobito sefdaj, ko so knjige Socialne Matice izišle, bo gg. učiteljem lažje prepričati svojo okolico o važnosti ciljev, ki jih zasleduje društvo. — Letna članarina znaša 5 K; za učiteljstvo in dijaštvo, delavske in kmetiske sloje pa le 3 K, za kar dobe člani vsako leto društvene publikacije. — Usojamo se obrniti do Vas, blagorodni gospod, z uljudno prošnjo, da bi blagovolili v zgoraj omenjenem smislu poročati v »Učit. Tovarišu«. Ponavljamo, da zasluži učiteljstvo za usluge, ki nam jih je izkazalo s požrtvovalno pomočjo, našo izredno hvaležnost.«
Objavljamo dobesedno to pismo, ki kaže samo učiteljstvu pot do nadaijnega dela v imenu napredka in kulture!
Kdor opravičuje hudobnega in kdor pogublja pravičnega — oba sta gnusoba pred Bogom.	(Preg. 17, 15.)
PolitišM pregled,
+ Sklicanje deželnih zborov. Vlada namerava takoj po Veliki noči sklicati celo vrsto deželni zborov k zasedanju, med njimi kranjskega in najbrž tudi goriškega.
*	Nove vojaške zahteve. V politiških krogih zatrjujejo, da bo vojna uprava v delegacijah zahtevala med drugim tudi nove kredite v znesku 240 miljonov kron za nabavo štirih novih dreadnougthov.
*	Laške zahteve. Laški listi v kraljestvu pišejo, da Italija spričo sestanka ministra di San Giuliano z grofom Berchtol-dom zahteva, da mora Jadransko morje imeti zgolj avstrijsko-laški značaj, to je, da Slovani ob njem ne smejo eksistirati ali vsaj nobenih političnih pravic imeti. Lahi niso zadovoljni samo z laško fakulteto, marveč hočejo, da se ves sistem v avstrijskem Primorju izpremeni. Da Avstrijo uplaši, piše »Stampa«, da dobivajo slovenske banke v Trstu denar iz Rusije! Iredentar denuncira!
*	Časovno napredovanje častnikov in izboljšanje položaja. Kakor zatrjujejo, pripravlja vojaška uprava temeljito reformo napredovalnih razmer pri armadi in izboljšanje gmotnega stanja vojaških umi-rovljencev. Predvsem se bo določilo, da naj častniki dosežejo višja poveljna mesta že v najbližjem imenovalnem terrtiinu. To bo predvsem na korist polkovnikom-bri-gadirjem, ki bodo že meseca maja imenovani za generalne majorje. Častnikom se bodo plače zvišale in zagotovil časovni avanzma.
*	Vojne priprave na Francoskem in Ruskem. Francoska zbornica je obravnavala zakonski načrt, ki dovoljuje vojnemu in mornariškemu ministru izdatek dveh milijard frankov, ki naj se porabijo za narodno obrambo. Za 2000 milijonov se gotovo da marsikaj nakupiti in reformirati. — Kakor poročajo listi, misli Rusija poleg peštva posebno povečati konjenico. V kratkem se ustanovi 19 novih kavalerij-skih polkov. Pri artiljeriji se poviša v vsakem koru število topov od 108 na 144. V okrajih Varšava in Vilna ob avstrijsko-nemški meji se ustanovi po en kor na novo. — Kulturna Evropa!
Bratje, stojte torej trdno in držite se izročil, ki ste se jih naučili ali po govorjenju ali po našem listu! (II. Tes. 2, 14.)
Obrambni vestnik.
= »Impertinentna mistifikacija«. V
članku, ki ga je v zadnji naši številki na uvodnem mestu objavil tov. Jelene, stoji tudi stavek: »Seveda programa, ki ga nam sestavlja sedaj dr. Tuma v Gorici in podpisuje tov. Hreščak — jaz ne vem, če je res, tržaška »Edinost« trdi tako — Zaveza nima in ji ga tudi ni treba.« — Ta stavek, ki od strani Jelenca nasproti tov. Hreščaku temu poslednjemu ne očita nič tega, kar mu je očital tržaški list, temveč z negacijo celo izpodbija trditev, je tov. Hreščaka razburil tako, da je napisal na Jelenčev naslov v »Zarji« z dne 8. aprila t. 1. (št. 826) odprto pismo, ki je tako osebno in žaljivo, da ga moramo zavrniti z vso odločnostjo, poudarjajoč, da v tem tonu naša polemika ne sme iti naprej! »Začeli ste lepo počasi z zavijanjem in podtikanjem in dospeli ste v razmeroma kratkem času do rekorda — do imperti-nentne mistifikacije. Vidi se, da ste v svo-
jem elementu.« — »Način boja... je nevreden poštenih ljudi, je revolverski.« — »Zdi se, da je nesramnost združena pri Vas z neznatno mero poguma.« — »Jaz pa dvomim, g. Jelene, da bi Zavezi koristila Vaša intimnost z lažnivo dvojico J. Č-em in Edinostjo.« — Kdor pozna tov. Jelenca, kdor je prebral njegov članek in kdor ve, da je provzročil to polemiko tov, Hreščak s svojim člankom v »Naših Zapiskih«, ki samo pavšalno sumničijo in vsevprek žalijo in natolcujejo, ta mora priznati, da je šel Hreščak s svojim odprtim pismom daleč preko meje dopustnosti in dostojnosti. Mi tako pisavo obsojamo, a je z enako kvaliteto ne moremo zavračati. — Kaj ukrene tov. Jelene v obrambo tako kruto žaljene svoje osebne časti, nam ni znano. Mi proti takemu načinu sedaj zgolj osebnega boja samo pro-testujemo! Dosežen je rekord nestvarnosti — »Slovenec« in »Domoljub« sta potisnjena v ozadje!
= Pomanjkanje učiteljstva na Srbskem. Poročali smo že, da rabijo 800 ljud-skošolskih učiteljev in učiteljic na Srbskem že sedaj, za popolno uredbo ljudskega šolstva pa bo treba vsega skupaj do 1400 učnih oseb. Iz inozemstva se je priglasilo mnogo učiteljev, toda težave jim dela srbski jezik. Kakor poroča »Srbska korespondenca«, ustanovi srbska vlada v Belgradu in tudi v drugih večjih mestih posebne tečaje, da si v njih pridobi izven-srbsko učiteljstvo potrebno kvalifikacijo. »Gorenjec« že poroča, da so šli na Srbsko štirje liberalni učitelji. K temu pa še pristavlja, da jih ni prav nič škoda; sploh bi mu bilo najljubše, da gredo iz kranjske, dežele vsi napredni učitelji, češ: »Bo vsaj mir pred njimi!« Temu nasproti pravi jako umestno »Sava«: »No, tako hitro se to še ne bo zgodilo. Napredno učiteljstvo želi ostati še v prihodnje na kranjskih tleh, ker je namreč prav sedaj treba odločnih mož, ki imajo pogum, da se postavijo trdno v bran klerikalni izprijenosti, ki žuga z nasilno korupcijo okužiti ves slovenski narod. Pač pa se čuje, da namerava iti nekaj krščansko mislečih učiteljic na Srbsko, ker je njih število tako naraslo, da v doglednem času pri vsi svoji zunanji po-božnosti ne bodo dobile še tako kmalu zaželenih učnih mest. Šefredakter »Gorenjca« dobro pozna svoje ljudi. Kot globoko veren mož se je baje ponudil, da jih spremi na srbska tla. Zdi se mu, da bi bilo vendarle možno, da zamenjajo sčasoma v srbski službi svoje rimsko katoličanstvo in izstopijo iz katoliške vere. Čisto prav je, če pridejo vse te izseljenke pozneje zopet nazaj na slovenska tla. Glavno pri tej izselitvi bi pravzaprav bilo, da ostane stalno v Srbiji »Gorenjcev« šefredakter Ant. Koblar. Bo vsaj mir pred njim!«
Veliko bolje je, ne obetati kakor po obljubi obljubljenega ne dati.
(Pridig. 5, 4.)
Kranjske vesti.
—r— Kranjski deželni zbor. Na zadnji seji deželnega odbora je poročal deželni glavar, da se vrši pomladansko zasedanje deželnega zbora šele potem, ko bo deželni odbor z naučno upravo popolnoma na čistem glede na novi šolski zakon, ki ga bo treba precej ublažiti. Vendar se bo zadeva kar najbolj pospešila, da ne bo treba učiteljstvu predolgo čakati na regulacijo plač.
—r— Oddaja služb. Zadnjič smo poročali, da je nadučiteljsko mesto na novo ustanovljeni šoli v Mostah pri Ljubljani že oddano Janku Gradu iz Košane. Danes poročamo, da je mesto na II. mestni v Ljubljani tudi že oddano in sicer ga dobi Fran Petrič iz Naklega. — Zakaj sploh službe razpisujejo? Zato, da mečejo učitelji krone za kolke stran, ko bi jih lahko porabili za kruh. Živela pravičnost!
—r— O pokojnem tovarišu Mihaelu Mežanu, ki smo o njem priobčili nekrolog v predzadnji številki svojega lista, nam piše njegov prijatelj in sošolec: »Bil je moj sošolec. Živo se še spominjam, kako kolegialno smo delovali 1. 1884. tedanji če-trtoletniki. — Rajnki Mežan je bil podjetna in neustrašena duša, ki nas je potegnil pri pokojnem ravnatelju Blažu Hrovatu iz marsikatere neprilike. — Odkar je služboval,. je bil vedno zvest naročnik «Učiteljskega Tovariša«. In še mesec pred smrtjo (februarja) je plačal naročnino za polovico tekočega leta. Bil je neomajan, kremenit značaj, ki ga ne bi premaknila nobena sila: sijajen zgled napredne učiteljske zavednosti! Bodi mu ohranjen najlepši spomin!«
—r— Iz učiteljske službe. Namesto obolele učiteljice Antonije Virkove pride na dekliško ljudsko šolo v Ribnici kot su-plentinja učiteljica Josipina Obermannova. Namesto iz učiteljske službe izstopivšega učiteljskega suplenta Feliksa Zalokarja pride na ljudsko šolo v Banjaloki suplirat učiteljica Marija Urbančičeva. — Učitelj-
ski suplent Franc Vončina je imenovan za provizoričnega učitelja v Zireh.
—r— Na obrtni šoli v Ljubljani je
strokovni učitelj Ivan Tavčar imenovan za c. kr. učitelja v X. činovnem razredu.
—r— Razpis učiteljskih služb. Učno mesto za učiteljico na petrazrednici v Postojni do 15. aprila. — Učno mesto za učitelja na enorazrednici na Gočah do 12. aprila (Postojna). — Nadučiteljska služba na dvorazrednici v Dol. Zemonu do 15. aprila (Postojna). — Nadučiteljsko mesto v Zireh do 12. aprila (Logatec).
Gospod ne bo štel za nedolžnega tistega, ki bo imenoval po nemarnem njegovo ime.	(II. Mojz. 20, 7.)
Štajerske vesti.
J t Ivan Strelec, j
Nenadoma je došla dne 9. t. m. iz Maribora vest, da je umrl tovariš Ivan Strelec, nadučitelj pri Sv. Andražu v Slov. goricah, ko se je mudil pri profesorju dr. L. Pivku. — Tovariša Strelca je pobrala smrt v najlepši moški dobi. Izgubili smo z njim zavednega, delavnega tovariša, ki je služil šoli in narodu z vso iskrenostjo in ljubeznijo. Pred leti je bil tudi upravni odbornik Zaveze avstr. jugoslovanskih učit. društev, v kateri lastnosti je z živahno delavnostjo pospeševal koristi naprednega slovenskega učiteljstvai. — Bodi značaj-nemu slovenskemu učitelju v naših srcih ohranjen neminljiv spomin!
—š— Osemdesetletnico svojega rojstva je obhajal dne 1. aprila t. 1. naš bivši tovariš, nadučitelj v p. Filip Koderman v Bočni pri Gornjem gradu. Ker je omenjeni jubilant služboval na ljudsošolskem polju celih 45 let, zasluži, da se ga spominjamo nekoliko natančneje. — Filip Ko-dermann je bil rojen 1. aprila 1834 v Št. Lovrencu na Dravskem polju, kjer je obiskoval tudi domačo ljudsko šolo. Nato je šel 1 leto v realko in potem v pripravniški tečaj v Maribor. Leta 1852. je bil poklican kot podučitelj v domačijo Št. Lovrenc in dve leti pozneje pa je odšel v Slivnico pri Mariboru. L. 1856. je napravil izkušnjo usposobljenosti v Gradcu in bil potem nastavljen kot šolski provizor v Zre-čah pri Konjicah. Tri leta pozneje je do-šel v enaki lastnosti na Frankolovo pri Celju, kjer je postal 1. 1865. def. učitelj. Istotam je bil imenovan 1. 1875. za naduči-telja in deloval kot tak do 1. 1897., nakar je stopil v prezasluženi pokoj. — V svojem delovanju je tov. Koderman vzgojil in poslal v srednje šole več dandanes obče znanih mož; naj se tukaj omenja samo njegov bivši učenec in sedanji profesor Anton Bezenšek v Sofiji. — Da ni bil Koderman samo izvrsten učitelj med šolskimi stenami, marveč tudi marljiv stanovski organizator, nam dokazuje to, da je baš t>n v zvezi s tov. Vučnikom in Zdolškom ustanovil prvo slov. učiteljsko društvo na Spod. Štajerskem s sedežem v Celju. Splošno zaupanje njegovih sodobnih kolegov pa izpričuje 201etno zastopstvo okr. učiteljstva v celjskem okr. šol. svetu. — Tudi med kmetiškim ljudstvom je deloval tov. Koderman jako marljivo. Bil je eno dobo župan v Frankolovem in istotam tudi občinski tajnik 23 let; kot organist je pa bil skupno 52 let. — Za svoje vsestransko delovanje je dobil tovariš Koderman sledeča odlikovanja sreb. zaslužni križec s krono, častno občanstvo na Frankolovem, kolajno za 401etno zvesto službovanje ter srebrno kolajno za povzdigo kmetijstva od c. kr. štajer. kmet. družbe. — Sedaj živi tov. Koderman na duhu in telesu še popolnoma čil pri svoje hčeri Josipini, učiteljici v Bočni; njegov sin Karel je pa pred kratkim odprl odvetniško pisarno v Mariboru. — Vrlemu tovarišu, neumornemu delavcu in jeklenemu značaju Filipu Kodermanu naše najpresrčnej-še čestitke! Čvrsto naprej do devetdesetletnice! Na zdar!
—š— Na mariborski kmetijski šoli se vrši od 4. do 6. maja poučni tečaj o zele-njadarstvu, od 4. do 9. maja pa o pridelovanju krme.
—š— 40 let učitelj. Učitelj Henrik Hribernik v Zgornji Rečici pri Laškem je dobil častno svetinjo za 401etno službovanje.
—š— Deželni šolski svet je imenoval na zadnji svoji seji Ivanko Straškovo za definitivno učiteljico v Globokem in Ano Matkovo za definitivno učiteljico v Kapelah pri Brežicah.
—š— Deželni šolski svet je nastavil Ludomilo Moričevo za učiteljico ročnih del v Št. Petru pod Sv. Goricami, Dorico Debelakovo za učiteljico v Šmarju, Leona Dimnika za učitelja v Ponikvi ob Južni železnici in Mateja Žgajnerja za nadučite-lja v Blagovni. — Definitivno so nastavljene učiteljica Tonika Zieglerjeva v Lju-bečnem, Marija Wudlerjeva na Vranskem Marija Rapočeva pri Sv. Urbanu, Marija Arnuševa v Trbovljah; def. učitelj v Loki
Robert Senica je imenovan za nadučitelja in prov. učitelj Vinko Požar je imenovan za def. učitelja na Ptujski gori. V stalen pokoj je stopila začasna vpokojena uči-teljica Marija Topolnikova.
—š— Društvo »Selbsthilfe der Leh« rerschaft Steiermarks«. Odbor naznanja: Člana Marija Nepel in Franc Silberschnei-der sta dne 22. februarja, oziroma 5. mar-ca t. 1. umrla. Donesek za ta 121. in 122, smrtni slučaj mora biti plačan tekom enega meseca.
—š— Geograf Fran Stelner pojde v Albanijo. Graški listi poročajo, da bo avstrijska akademija znanosti dala Steinerju iz Gradca 5000 K, zemljeslovno društvo-pa 1000 K, da pojde v Albanijo študirat ta-mošnje topografične kuriozitete.
—š— Umrl je v Gradcu vpokojeni ravnatelj brnske gimnazije vladni svetnik Julij Wallner, ki je pred leti dlje časa služboval na ljubljanski gimnaziji.
—š— Umrl je v Vurbergu učitelj Alojzij Ziher. — V Peklu pri Poljčanah je umrl vpokojeni nadučitelj Simon Kro-pej, star 76 let. R. i. p.!
—š— Blaž Ambrožič. Dne 21. t. nu je umrl v Gradcu bivši okrajni šolski nadzornik, Blaž Ambrožič, v 73. letu svoje dobe. Pokojnik je mnogo časa služboval med nami Slovenci na Spodnjem Štajerskem. Rajnki Ambrožič je bil rodom Kranjec, doma v Železnikih na Gorenjskem. Prva njegova služba je bila v Vipavi. Potem je prišel v Lipnico na Štajersko ter od tod kot okrajni šolski nadzornik za politiški okraj Celje. Tu je služboval nad 20 let in ne ravno v dobrobit slovenskemu šolstvu. — Mož je bil birokrat in velik — nemčevalec. Narodne učitelje je preganjal do skrajnosti ter jim škodoval, kjer in kolikor je mogel. Ko je okrajno nadzor-niŠtvo opustil, so ga poklicali k dež. šolskemu svetu v Gradec, kjer je potem ostal do svoje vpokojitve, ki se je izvršila komaj pred par leti. A tudi tu je rajnki Blaž — poznal je dobro razmere na slovenskem Štajerskem — značajne slovenske učitelje dosledno okrcaval in primerno »priporočal«. Imel je namreč celo krdelo kreatur, ki so mu hodili o vsem možnem »raportirat« v Gradec. Tudi to je minilo... N. p. v m.!
Proklet bodi podpihovalec in dvoje-zičnik; zakaj med mnogimi, ki v mira žive, napravi zmešnjave.
__(Sir. 28, 15.)
Tržaške vesti.
—t— »Stari« in »mladi« med učitelj-stvom v Trstu in »Kranjci«. »Slovenec« z dne 7. aprila t. 1. piše: »Tržaško slovensko učiteljstvo se prepira že dalj časa.. Starejši učitelji bi radi nosili vse mogoče časti in dobičke politične stranke, a delati se jim več ne zljubi. Mlajši pa nočejo biti samo s tem zadovoljni, da bi starejši samo komandirali, zato zahtevajo mlajši zraven dolžnosti tudi pravic in časti. Razume se, da uporabljajo starejši učitelji to priliko in udrihajo zlasti po onih mlajših, ki so prišli s Kranjskega in katerim narodno delo posbno ne diši.« — Predvsem moramo konštatirati, da je »Slovencev« poročevalec — pa najsi je posvečen ali neposvečen! — poleg zlobnosti tudi jako netočno informiran o razmerah med uči-teljstvom v Trstu. Povedati moramo, da se učiteljstvo med seboj sploh ne »prepira«. Prepir dela le na papirju tržaška »Edinost«, ki se je v znamenju edinosti spravila nad novega predsednika Učit. društva tov. Kleinmayerja in ga pričela ^napadati glede njegovih zasebnih nazi-ranj, ki jih pa do sedaj še ni izkušal vsiliti Učiteljskemu društvu. Nam je namreč znano, da se je tov. Kleinmayer v Učit, društvu na seji sam izrekel za narodno delo, a vendar v tisti obliki, ki jo tudi mi podpiramo in stremimo za njo; da je naše narodno delo izvrševano po lastni volji in ne ukazovano. Drugič, da se naše narodno delo vrši na stanovski podlagi. To pač smemo zahtevati! Kar se pa tiče izpre-memb odbora to odobravajo tudi »stari«, da so se tradicije že preveč ukoreninile v društvo, in sami radi prepuste »mladim« da delajo. Sploh pa »starih« in »mladih« ni bilo, dokler jih ni »Edinost« naredila s tem, da je pričela drezati' v interne zadeve društva. Seveda, nad učiteljstvom ima vsakdo pravico! Mnogo prenagljenega je bilo, ko je »Edinost« pričela iden» tificirati kraške »mlade« s tržaškimi »mladimi« in je slednje pričela nazivati »uči- , teljske socialistične novostrujarje«. Dale-ko je potreba ločiti »kraško delovanje«, v Zavezi od gibanja tržaških »mladih« v lokalnem društvu; sploh pa ni smeti jih istovetiti z njimi. V tem oziru je »Edi- j nost« grešila v širjenju napačnega jav-f nega mnenja in je tov. Kleinmayerja tako ali tako! — vtaknila pod napačr^o streho. O časteh pa ni govora, saj ^nismo klerikalci po svojem politiškem Prepričanju v privatnem življenju, v organizaciji pa sploh politiško prepričanje/ ne
'J
pride v poštev, temveč le kulturno nazira-nje. Zadnja zlobnost »Slovenčevega« dopisnika je pa trditev, »da so se »stari« spravili posebno na one »mlade«, ki so prišli s Kranjskega in katerim narodno delo posebno ne diši.« Pri tem misli pisec Ciril-Metodovo učiteljstvo! Najprej moramo povedati, da se C. M. učiteljstvo ni vmešavalo v zadeve »starih« in »mladih«, potem pa, da jih »stari« sploh ne napadajo, posebno ne zaradi tega »ker jim narodno delo ne diši«, ker za to nimajo povoda, in C. M. učiteljstvo mnogo delo v prospeh narodne stvari v Trstu. »Prilika za udri-hanje po Kranjcih« je torej izmišljena od »Slovenčevega« poročevalca in njegovih »točnih« informacij. Sicer je pa stališče tega učiteljstva v zadnji »izjavi« C. M. učiteljstva, ki nam dovolj kaže vse »Slo-venčevo« natolcevanje v vsej nagoti. Boji zoper Kranjce kažejo nizkotnost in ma-lenkostnost mišljenja, kakor zlobo pri tozadevnih zdražbah. Pospeševanje lokalnega patriotizma, diferenciacija po deželnih mejah in zakrknjeno nasprotstvo do takozvanih »tujcev« pa ni nikjer tako kvarno kakor pri Slovencih, in je vsakdo, ki ga pospešuje — škodljivec slovenskega naroda.
—t— Prva hrvaška šola v Trstu bo
vkljub vsemu vpitju in kričanju Italijanov in Nemcev kmalu otvorjena. — Nedavno je otvorila hrvaška šolska družba v Trstu za enkrat hrvaški šolski vrtec, sedaj v kratkem otvori hrvaško ljudsko šolo.
-<-t— Imenovanje. Profesorju na trgovskem oddelku trgovske in navtične akademije v Trstu, dr. Juliju Subaku, je podeljen naslov šolskega svetnika.
—t— K izjavi Ciril-Metodovega moškega učiteljstva, ki smo jo priobčili v zadnji številki, dostavlja »Edinost«: »Poudarjamo, da nismo dolžili učiteljskega zbora na Ciril-Metodovih zavodih avtorstva onega grdega članka v «Zarji«, ampak izrekli smo le — sodeč po vsebini članka — uverjenje, da je izšel iz učiteljskega peresa: odklanjamo očitanje terorizma, ker smo le odklanjali stališče, po katerem naj bi se učiteljstvo ne udeleževalo narodnega dela v naših društvih. S tem, da smo z največjim spoštovanjem in s hvaležnostjo govorili o onih učiteljih, ki delujejo na narodnem polju, smo hoteli le povzdigniti njihov ugled pred ljudstvom in morejo biti gosp. uverjeni, da je daleč proč od nas vsaka sled animozriosti proti stanu učiteljskemu, ki ga mi tako visoko cenimo radi vzvišene naloge, ki je odločilna za bodočnost naroda. K točki 7. pripominjamo le, da naj bo vsakdo tudi v gostilniških pogovorih — torej v lokalih, kjer posluša mnogo ušes — toliko previden, da bo izključena vsaka možnost zamenjavama pojmov in besed. S temi pripombami po pozdravljamo z odkritim zadoščenjem to izjavo v njeni celoti, in pa z željo, da ne bi prišlo nikdar več do takih navzkrižij.«
—t— »Jugoslovija« prenehala. »Jugoslavija« sporoča svojim čitateljem in naročnikom»Prisiljeni smo, da začasno ustavimo daljno izdajanje »Jugoslavije«. V par tednih izide list zopet in sicer v povečani obliki.«
Zvežite mu roke in noge in vrzite ga v vnanjo temo; ondi bo jok in škripanje z zobmi!	(Mat. 22, 13.)
Goriške vesti.
—g— Nemški Schulverein se širi tudi po Goriškem-Gradiščanskem. V Čer-vinjanu so ustanovili podružnico.
—g— Pred c. kr. izpraševalno komisijo za občne ljudske in meščanske šole v Gorici se prično prihodnji usposobljeno-stni izpiti ne, kakor se je naznanilo od nepoklicani strani, dne 16. aprila t. 1., ampak v ponedeljek, dne 4. maja t. 1. Prošnje naj bodo do dne 30. aprila t. 1. v rokah ravnateljstva.
—g— Z moškega učiteljišča v Gorici Poročajo, da so dne 3. t. m. zjutraj štraj-kali ure prof. Dolenca, ki poučuje matematiko. Vzrok — pretirana klasifikacija.
—g— Strokovna šola za zidarje v Renčah je slovesno zaključila šolsko leto 1913—14 v nedeljo, 5. t. m. popoldne. — Sklep je bil združen z zanimivo razstavo Šolskih izdelkov, ki so pričali o marljivosti učencev in učiteljstva.
—g— O pok. nadučitelju Ivanu Ku-retu poročajo: Dne 18. pret. mes. smo pokopali v Gorici Ivana Kureta, naduči-telja v pokoju. Rodil se je v Ricmanjih leta 1863. Služboval je najprej v Kubedu, potem v Šmarju pri Kopru, od 1. 1892. pa v Dekanih ter je 1. 1910. stopil zaradi neozdravljive bolezni — sušice — v pokoj in se preselil v Gorico. O njem lahko rečemo, da je delal, da je neutrudljivo oral na narodnem polju; edino bolezen ga je prisilila, da je šel uživat res zasluženi pokoj — a prepozno je bilo! Siromak je hiral skoraj pet let! Povsod, kjer je služboval, je bil vodja pesmi, godbe, narodnogospodarskega in kulturnega napredovanja. — Bili so lepi časi, ko so njegova pevska društva v Kubedu, Šmarju, Dekanih, Vinjanu, Pobegih, Čežarjih, Bertokih, Škofijah, Plavijah itd. slovela po Istri, ko je njegova pesem donela po koprskih hribih in probujala mlačneže in narodno nezavedne. Tudi sam je skladal, ter njegove v narodnem duhu zložene melodiozne pesmi v Istri radi pojejo; ljudje so celo iz drugih fara prihajali v dekansko cerkev, da se naužijejo lepega ubranega petja pod njegovim vodstvom. — Kakor svoje otroke, tako je vzgojil tudi marsikaterega dečka za nadalnje študije, opilil in ogladil marsikatero kmetiško roko, storil je marsikaj, za kar so mu hvaležni ljudje, kjer je služboval. Vsakemu, ki se je obrnil k njemu s kako prošnjo, je rad ustregel; za vsakega je imel le prijazno besedo; bil je res blaga duša. Kako je bil pokojnik povsod priljubljen, je dokazal njegov res im-pozantni pogreb, ki se ga je udeležilo čez tisoč ljudi, med temi učenci in dijaki ter učenci in dijakinje raznih goriških šol s svojimi profesorji in učitelji. Pogreba se je udeležila tudi goriška čitalnica s svojo narodno trobojnico ter mnogo ljudi iz Istre. Učiteljiščniki goriškega slovenskega učiteljišča pa so mu lepo ubrano zapeli v slovo krasno, v srce segajočo žalostin-ko. — Bodi vrlemu možu ohranjen blag spomin!
—g— Tečaj za analfabete pa ne vseučilišče! Goriški Lahi se dan na dan pehajo za vseučilišče, v resnici pa so potrebni — tečaja za analfabete — zakaj v Gorici je med Lahi 6000 analfabetov. To sta konštatirala pred par leti Eco in Cor-riere. Odprli so bili na to tečaj za analfabete, ki se pa ni obnesel, ker ni bilo dosti brige zanj od strani tistih, ki so se zgražali nad tolikimi analfabeti! Če je Lahov res 13.000 v Gorici, potem jih je skoro polovica med njimi analfabetov. Strašno! To so kulturonosci! In ti ljudje hočejo imeti svoje vseučilišče in goriški magistrat v rokah. Morali bi v ljudsko šolo!
Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas poživim.
_(Mat. 11, 28.)
Splošni vestnik.
Počitniški tečaj Slov. Šol. Matice.
Ker se je dosedaj oglasilo še premalo ude-ležnikov za nameravani tečaj Slov. Šol. Matice, je odbor podaljšal termin za zgla-ševanje do konca majnika 1.1. Z ozirom na zanimiv program nameravanega tečaja bi bilo želeti, da se oglasi čimprej zadostno število udeležencev.
RoBmPler - Tučkovi »Štirje letni časi«. Ponovno opozarjamo na to lepo knjigo, ki jo je sprejela Slov. Šol. Matica v zalogo. Knjiga velja po pošti 1 K. Znesek naj se blagovoli vposlati v poštnih znamkah, da ni treba plačevati dostav-nine.
Ruše nad Mariborom. (Predstava.) Mariborski slovenski učiteljiščniki prirede v nedeljo, dne 3. maja ob pol 4. uri popoldne v gostilni g. Novaka v Rušah pod pokroviteljstvom č. g. prof. dr. Ant. Medveda in g. prof. J. Marina trodejanski ljudski igrokaz s petjem »Graničarji«. Po igri prosta zabava s plesom, šaljivo pošto itd. Med igro svira učiteljiščniški orkester. Ker je čisti dobiček namenjen slovenski mariborski dijaški kuhinji, je upati na obilen obisk.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene. Last in založba »Zaveze avstrijskih jugoslo vanskih učiteljskih društev".
Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.
Nogavice in druge pletenine, dalje perilo, ovratniki in v to stroko spadajoče blago dobite najceneje v špecijalni trgovini
A. & E. Skaberne
Ljubljana, Mestni trg 10
Velika izbira!	Solidna postrežba!
Vodstvo Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev
javlja tožno vest, da je nje bivši upravni odbornik, tovariš
Ivan Strelec,
nadučitelj pri Sv. Andražu v Slov. gor.
dne 9. t. m. v starosti 50 let nenadoma preminul v Mariboru.
Pogrebni izprevod se vrši v soboto, dne 11. t. m., ob pol 3. uri popoldne z Elizabetine ceste št. 11 na mestno pokopališče v Mariboru.
Bodi vrlemu in požrtvovalnemu tovarišu in sobojevniku ohranjen najblažji spomin.
V Ljubljani, 10. aprila 1914.
• .. . ■ ■ .' •.*".', >•'• 'V • ."•• •••■<'......•«-••* v \ ■■ •■■•) - •. .£'■■ ' "		
		
Ali ste že pridobili našemu listu novega naročnika?
Irnrinl razpisi učiteljskih «luži.
V tolminskem šolskem okraju razpisujejo se sledeča stalna učna mesta:
a)	mesto stalnega nadučitelja štirirazrednice v Bovcu;
b)	mesto stalnega učitelja-voditelja enorazrednic: Čadrg-Laz, Gorje, Je* šček - Ravne, Kal, Kred, Lazeč, Logje, Lom, Novaki, Orehek, Otalež, Pečine, Police-Vrh, Ponikve, Robidišče, Ruti, Sela-Log, Staroselo, Strmec, Stržišče, Trenta-Gor Trenta, Št. Viškagora, Zalaz.
c)	mesto stalnega učitelja štirirazrednice v Bovcu; č) mesto stalne učiteljice v Bovcu.
Redno opremljene prošnje vlože naj se pri c kr. okrajnem šolskem svetu v Tolminu predpisanim potom tekom 4 tednov, t. j. do vštevši 15. maja 1914.
Pripomni se, da so vsa gornja mesta že začasno zasedena
C. kr. okrajni šolski sVet v" TOlirtinti, dne 4. aprila1* 1914;
Za predsednika: • Andrej Lssmč: • • • • •
Naš denarni zavod
Geslo k»>> pi»(iitf>«Kn • nmoiiu , • B')nrm<i le sebi pp>"tr,t
Hranilnica in posojilnica Uč> »eljskega konvikt« v. LJubljani.
pJflSTr-'»* v - »i Hllt*<Mnt||, «Jiisrvoni.
Promet do 31 marca K 5L293'60 Uradu«- ur«-: V-otk ¿»»trtek od l',3- —'/,* popoldne in v^ako soboto od	zvečer
(Naznanilu. Kdor Z-I Od zadru^t- kafe>j informacij, naj ¿o odgovor priloži Ž0 h v posi (lih zuainkab. Na prošnji- biez vposiliatvi- n> v«deuib MJaillli se Ut- ndgiivarib
Menjava službe.
Definitivni učitelj enorazredničar, v lepem kraju ljubljanske okolice (2 uri hoda od Ljubljane), želi menjati službo z definitivnim učiteljem (oz. učiteljico) eno-razredničarjem. Ponudbe pod »Enorazredničar« na upravništvo »Učiteljskega Tovariša« do vštetega 18. apria 1914.
si preskrbi lahko vsak, ako prevzame zastopstvo renomirane, slovanske življenjske zavarovalnice. Zaupljive osebe, ki bi rade delovale kakor krajevni ali potujoči zastopniki in zaupniki, naj predložijo prošnjo, povejo svoj sedanji poklic in naj napišejo kratek curriculum vitae, ter odpošljejo oferte na administracijo tega časopisa pod »Solide«.
Ozirajte se na tvriike, ki objavljajo svoje oglase v Dčiteljskem Tovariša
Manufakturna trgovina
J. Grobelnik,
prej Franc Sotvvan sin I iiihlinrm Mestnl trS 22
HUU J	> nasproti lekarne.
Posebno bogata zaloga
ciikna za moška ••
aiftfi&AAal oblačila ■■
Najboljši nakupni vir
modernih blagov za ženske obleke
iz svile, volne, delena itd. Vedno zadnje novosti
rut in šerp.
Bogata zaloga
vsakovrstnih preprog, zaves in garnitur.
Izkušeno dobri sifoni, platuid, kotenine in drugo belo blago. Zunajna naročila se točno Izvršujejo.
P. n. učiteljstvu pri nakupu posebne ugodnosti glede cen In plačila.
Barhenti,
flanele,
sefirl,
piketl,
kanefasi,
kepr.
T7"se	preskrbi
M. JI R SOVA
== učiteljeva soproga =
Platno,
damaskl,
robci,
brisače,
rjuhe,
vsa oprava.
lastnica ročne tkalnice v Novem Hradku nad 16
4=0 m	za 20 m freizDJso-
Neugajajoče vrnite.	Učlteljstvu popust.	Vzorci franko.


Ali ste že član društva ,Jubilejska samopomoč4?
Društveniki so lahko učitelji, njihove žene in učiteljice po Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in Koroškem. V društvo se sprejemajo le oni, ki še niso stari nad 45 let.
Pri pristopu v društvo se plača pristopnina, ki se ravna po starostnih letih in sicer do 25 let 2 K 50 h, od 25 do 30 let 5 K, od 30 do 35 let 10 K, od 35 do 40 let 15 K, od 40 do 45 let 20 K; poleg tega še 2 K za prvi smrtni slučaj, 2 K letnine, 1 K vpisnine, 30 h upravnine in 20 h poštnine.
Letno se plačuje 30 h upravnine in 2 K za rezervni fond, ki je znašal koncem XII. upravne dobe 8052 K 99 h.
Po društvenikovi smrti izplača načelništvo takoj zakonittm dedičem tolikokrat po 2 K, kolikor je društvenikov,(sedaj 250). Po smiti društvenika plačajo drugi društveniki po 2 K za nadaljni slučaj smrti.
Vsa pojasnila glede pristopa v društvo daje predsednik IV^VIV SCHMEIDEK, učitelj v Krtini, p. Dob.

?
A. Schweitzer
Ljubljana, Prešernova ulica štev. 48.
Velika zaloga črevljev
vseh vrst in najboljše kakovosti. Posebno trpežni črevlji za na deželo. P. n. učlteljstvu nudim posebne ugodnosti. Posllja'se na ogled. Solidne cene.


O
Staršem, mladinoljubom, šolskim vodstvom, krajnim šolskim svetom in cenj. knjižnicam priporoča „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani sledeče
„Mladinske spise"
1.	Mlšjakovega Julčka zbrani spisi I., II., III., IV., V.
in VI. zvezek ....................¡l	K 1'—
2.	A. Rapč: Mladini, I., II. in III. zvezek........1'—
3.	E. Gangl: Zbrani spisi, I., II. in III. zvezek ... „	»	1'—
4.	A. Rape : Dane .'•«.*..*.•••••• n	»	1"
5.	J. Slapšak: Turki pred sv. Tllnom ...	»	v20
6.	Jos. Ribičič: Kraljestvo čebel . . .f.%	,	—'80
7.	Jos. Ribičič: Vsem dobrim . . . ,	,	!•— & Pav. Flere: Babica pripoveduje . »t».,.	»	—*6o 9. Pav. Flere: F. Palnakovi spisi . . . . .V „	„	1'—
10. Janko Žirovnik: Narodne pesmi za mladino,
I. in II. zvezek.....*......... » » —'20



o

> Pri nakupu različnega oblačilnega blaga se blagovolite obrniti na tvrdko	> >	;
A. Se E. Skaberné
en
i t
v",, • Ljubljana, Mestni trg 10
'	obstoji od leta 1883.
Vzorci poštnine prostol	Izredno nizke cene!
FR. P. ZAJEC, Ljubljana, Stari trg št. 9
Izprašani optik.
Zalagatelj c. in kr. armade, vojne mornarice, domobrancev i. t. d.
Očala in ščipalniki natančno po zdravniških predpisih. Toplomeri, barometri. mikroskopi, daljnogledi Busch, Goerz, Zeiss i.t.d.
Fotografični aparati itd. Moderno urejena delavnica z električnim obratom.
Ceniki
brezplačno.
Tovarniška zaloga priznano najboljših švicarskih ur kakor tudi zlatnine in srebrnine.
Zaloga raznega risalnega orodja za dijake, inženirje, arhitekte itd.
Strogo solidna tvrdka 1!
Ogromno število pohvalnih pisem na razpolago. Krasni ceniki na zahtevo zastonj. Cene solidne!
Postrežba točna!
Gramofoni od K 20*— naprej, plošče od K 1*50 naprej v2eÄv
Zaloga pohištva in tapetniškega blaga
1 J. Pogačnil
mizarstvo.
Ljubljana, Ma-
■
I rije Terezije c. I št. 11 (Kolizej)
I
Zaloga spalnih ter jedilnih sob v različnih : najnovejših slogih. :
Zaloga otomano v, di- | : vanov, žimnic : I in otroških vozičkov. I
j Spalnica v amerikanskem orehu I
! 350 kron.
\ \".»
r.
: Obstoječa: 2 dvovratni omari, 2 postelji, 2 nočni orna-i riei, en umivalnik z märmornasto ploščo in ogledalom.
Ustanovljeno [ i = leta 1869. = :
S
■ Ustanovljeno ¡ j =leta 1869.= [
Orgle, harmonije, piana in pianina
dobavi c. kr. dvorni dobavitelj
Jan Tuček,
Kutna Hora, Češko.
«esa
Pošilja cenike brezplačno jn franko.
r*
Učiteljska tiskarna v Ljubljani
reg. zadr. z omejeno zavezo ::::::::::::::::::::::::::::":::::::::::: Frančiškanska ulica štev. 6
se priporoča slavnim kraj. šolskim svetom in qenj. učiteljstvu v naročilo vseh uradnih šolskih tiskovin po najnovejših vzorcih. V zalogi ima vsakovrstne napise na lepenki, razne mladinske spise, vse poštne tiskovine za šol. uporabo itd. — Priporoča se v natisk uradnih kuvert in pisemskega papirja z napisom in sploh vseh v šol. stroko spadajočih tiskovin.	V zalogi vedno: K. Wider, „MOJE PRVO BERILO".