ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI ŠTEVILKA 32 1979 VII. LETNIK IZDAJA: Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije Ljubljana in Maribor. Revijo sofinancirata: Kulturna skupnost Slovenije in Raziskoval- na skupnost Slovenije. IZDAJATELJSKI SVET: Franček Drenovec, Franc Kemperle, Davorin Kračun, Igor Pavlin, Franci Pivec (predsednik), Mik Rebernik, dr. Janko Rupnik, Mar- jan Vešnar, Pavle Zgaga. UREDNIŠTVO: Mladen Dolar, Pavel Gantar (odgovornj. in glavni urednik), Srečo Kirn, Tomaž Mastnak, Rado Riha, Leo. Šešerko, Darko Strajn, Nada Spolar-Kim, Peter Wieser, Slavo j Žižek. UREDNIŠTVO: Trg osvoboditve l/II, 6I000 Ljubljana, tel. 21-280. NAROČNINA: Cena enojne številke 20 din, cena dvojne številke 30 din. Celo- letna naročnina 70 din (za šole, knjižnice in posameznike), 150 din (za institucije). Številka žiro računa: 50100-678-47303, za ČASOPIS ZSMS, UK, predsedstvo, Ljubljana, Trg osvoboditve 1. Po mnenju sekretariata za informacije v IS skupščine SR Sloveni- je je ČASOPIS po sklepu št. 421-1/72 oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. TISK: DDU Univerzum, Trg osvoboditve 1, Ljubljana. KAZALO PRISPEVKI K MARKSISTIČNI ANALIZI NACIONALNEGA VPRAŠANJA Rizman Rudi: Kritična analiza sodobnih sovjetskih koncep- cij o narodu............•••••................. 5 Britovšek Marjan: Sperane včeraj in danes (Zgodovinski pomen Kardeljevega dela Razvoj slovenskega narodnega vprašanja »•................................••• 73 ČLANKI IN RAZPRAVE Adam Franko: Navzkrižja v sodobni sociološki metodologiji (Uvod v akcijsko raziskovanje)................ 87 PREVOD Ahmad Hasnawi: Islam • osvajanje, oblast ..........*•••...«. 105 VPRAŠANJA "ESTETIKE" V ARHITEKTURI A gres t Diana: Design versus ne-design......................147 Loos Adolf: Ornament in zločin »••••••••••••••••••••••......173 Damisch Hubert: Drugi "ich" ali želja po praznini: Za na- grobnik Adolfa Iioosa.................•...«••.. 183 SINOPSISI..................................................201 PRISPEVKI K MARKSISTIČNI ANALIZI NACIONALNEGA VPRAŠANJA 5 U DK : 141, R2 (47) (C4Q):323.I (47) (049) Rudi RIZMAN KRITIČNA ANALIZA SODOBNIH SOVJETSKIH KONCEPCIJ 0 NARODU "Put thousands together, less bad But the cage less gay." (Hobbes) "Proletariat ne bo postal svetniški in ne bo zava- rovan pred napakami in slabostmi samo zato, ker bo izvedel socialno revo- lucijo," (Lenin) "Seveda vodi razvoj v in- ternacionalizam, toda za- četna točka je nacional- na' in s te začetne točke moramo izhajati." (Gramsci) 1. 0 г i s glavnih ideološk o-1 e o r e t i č- n i h črt sodobnih sovjetskih ob- ravnavanj naroda Razpravljanje o teoriji "socialističnega naroda", ki jo razvija- jo v Sovjetski zvezi in z večjo ali manjšo doslednostjo tudi v drugih vzhodnoevropskih socialističnih državah, nas mahoma posta- vi pred neodložljivo vprašanje o njeni upravičenosti do teoretič- nega statusa. Ne manjka namreč avtorjev, ki teoriji o "sociali- stičnem narodu" odrekajo sleherno znanstveno vrednost1, pa tudi sami sovjetski avtorji prav nič ne prikrivajo, da je ta teorija podrejona izventeoretskemu, ali bolje, povsem pragmatičnemu inte- resu konkretne sovjetske države, če pa jo pogojno vendarle obrav- navamo kot teorijo, je treba skleniti, da ima njeno ozko ideólos- 6 ko vklenjanje, kakor tudi sploh razumevanje nacionalnosti v sov- jetski družbeni misli za posledico dokaj vidno teoretično osiro- mašitev. Kljub deklarativnemu povzdigovanju teoretične dejavnosti in celo strogo "znanstvenega" vodenja družbe ostaja taka "teorija" slej ko prej ujetnik subjektivno in v prvi vrsti po eni sami deželi določenih "univerzalno" veljavnih zakonitosti, ki da se ji da 2 nanašati na vsako situacijo« Teoriji je dodeljena le funkcija pasivnega "odražanja" objektivnih zakonitosti - monopol nad nji- hovo pravoverno razlago pa mora brez slehernega dvoma pripasti deželi, ki jo je že Stalin proglasil za "živo predpodobo bodoče- ga združevanja narodov v enotnem svetovnem gospodarstvu" in za katerim prav nič ne zaostajajo sodobne sovjetske ideološke pri- merjave vzhodnega bloka narodov kot "prototipa prihodnje SVetOV- Xl ne družbe svobodnih narodov". Dostikrat ponavljana trditev, da pripada Sovjetski zvezi objektivno najbolj "odgovorna" in "poseb- na" vloga ter da je ta najbolj "zreli" socialistični sistem (sa- mo po sebi mora biti jasno, da je to Sovjetska zveza) najbližji idealno zamišljenim (inter)nacionalnim razmeram^, samo še bolj obremenjujeta teorijo s samoumevnimi ideološkimi dogamami in ve- likodržavnimi interesi. Nič presenetljivega torej ni, če se ka- tegoriji "obstanka"6 in impliciranoga geografskega širjenja ali raztezanja "svetovnega socialističnega sistema" potemtakem pripi- suje tako velik poudarek in če se tako vsakodnevna ideologija kot tudi teoretska misel obremenjujeta s teološkimi imperativi "vernosti", "čistosti", "žrtvovanja", "dolžnosti" in podobno.^ Takšna ideološka in vnaprejšnja interesna določenost teorije ima za posledico skromne teoretične rezultate in zoževanje metodološ- o kih perspektiv. V tej zvezi lahko uporabimo izraz "teoretični machiavellizem", če ne bi s tem delali krivico temu družboslovne- mu klasiku, pri čemer merimo na apologijo vsake in vsakršne teo- retične dejavnosti, ki dovolj dosledno racionalizira konkretne politične procese velikodržavne hegemonije tako navznotraj kot 7 tudi navzven. Kljub prozorni sprtosti take "teorije" z izvirnim duhom klasične marksistične miselne dediščine se poskuša za vsa- ko ceno vzdrževati mit o njenem stoodstotnem ujemanju (predvsem) s črko marksizma, pravzaprav celo o edinem pravovernem tolmačen- ju družbene misli in prakse o vprašanju naroda pri Marxu, Engel- su in Leninu. Citatološka aparatura in sploh "organizacija" druž- boslovnega preučevanja se zato "odlikuje" po pogostem navajanju posebej izbranih klasičnih marksističnih tez, ki naj bi dajale videz, da so temeljne in neizpodbitne. V bolj dognanih sovjetskih razpravah na temo naroda, ki si vsaj na zunaj prizadevajo ohrani- ti videz visoke teoretične relevantnosti, se srečujemo z bolj premetenim eklektičnim pristopom, ki na videz upošteva - s tem ko jih navaja - vsa, tudi - glede na ozke sovjetske ideološke ok- vire - "sporna" razmišljanja klasikov, njihove miselne predpostav- ke, vendar hkrati zanika njihov izvorni pomen s prevračanjem vred- nostne razlage ali že kar celotnim drugače naravnanim ideološkim kontekstom ter z večjim poudarjanjem sprejemljivejših ideoloških hipotez* Tako, zaenkrat še samo splošno oceno moramo in moremo dokazati; ker bo za tako dokazovanje v nadaljevanju več priložnosti, bomo zdaj navedli le en bolj značilen primer. Sovjetski avtorji v glavnem ne pozabijo omeniti načela enakopravnosti narodov in na- cionalne suverenosti, še več, upajo si celo zapisati, da je su- verenost "neomejena pravica ljudstva (naroda) odločati o svoji lastni usodi in svobodni izbiri svojega družbenega sistema, ob- like upravljanja in svojih voditeljev", toda težišče je vendarle na predpostavki brezpogojne "podreditve nacionalnih interesov in- ternacionalnim", o nujnosti "žrtvovanja nacionalnih interesov v Q imenu internacionalnih".7 itd. Tudi invazija vojaških sil Sovjet- ske zveze in še štirih drugih socialističnih dežel na Češkoslo- vaško leta 1968 ni v skladu s takšno logiko nič drugega kot ne- sebična intemacionalistična pomoč "razrednih bratov" in v inte- resu striktnega "spoštovanja nacionalne suverenosti vseh dežel"•*° V istem delu je celo zapisana trditev, da je ločnica med neodvi- 8 snostjo in izolacijo določene dežele izredno gibljiva in je ne zna vedno določiti ustrezen delavski razred ali ustrezna marksi- st ičnc-leninistična partija,11 Odveč je kakršnakoli razlaga o tem, da sta pojma nacionalne suverenosti in enakopravnosti s tem oropana za svoje bistvene sestavine in razpoložljiva le še za poljubne ideološke manipulacije. Kot posebej izpostavljeno posebnost, ki neposredno zadeva sov- jetsko teoretsko stroko, je potrebno omeniti svojevrstni "izola- cionizam" oziroma že kar "nacionalizem" v razpravljanjih nacio- nalne problematike: sovjetski pisci se namreč v svojih delih skli- cujejo poleg treh klasikov marksizma le ša na tista teoretična spoznanja, do katerih so se dokopali sam6 v Sovjetski zvezi. Iz- jema je le tu in tam kakšen avtor iz socialističnega "tabora", ali kakšen avtor od drugod, ki ga je mogoče hitro zavrniti, češ da zastopa "antisovjetsko", "antikomunistično" in sploh "naciona- listično" stališče. To naj bi dozdevno govorilo v prid temu, da se marksizem razvija v bistvenem pomenu predvsem, če že ne samó v Sovjetski zvezi oziroma v socialističnem taboru. Seveda je tak- šna pozicija povsem logična in skladna s prevladujočim prepriča- njem sovjetskih teoretikov in ideologov o tem, da se v revolucio- narnih izkušnjah Komunistične partije Sovjetske zveze kažejo spio- 12 šne zakonitosti socialistične revolucije in da so torej sovjet- ska spoznanja univerzalna, ki kot taka ne potrebujejo še kakšne- ga dodatnega zunanjega preverjanja in preizkušanja. Morda je rav- no to empirično dejstvo lep primer za to, da je mogoče tudi v te- oriji zasledovati velikodržavni nacionalizem kljub še takemu za- klinjanju na internacionalizam. Odnos do preteklosti je, milo rečeno, idealističen in selekti- ven« Vse do oktobrske revolucije naprej beleži sovjetska misel, kot to sama zatrjuje, premočrtni in nenehni razcvet narodov ob njihovem istočasnem zbliževanju, ki ne pozna spremljajočih proti- slovij o Le izjemoma in skromno se omenjajo velike razlike med Leninovim in Stalinovim pristopom k nacionalnemu vprašanju1^, 9 popolnoma pa ¿je prezrta teoretično tudi relevantna zgodovina Stalinovih "čistk", razseljevanje in likvidacija številnih naro- dov in narodnosti. Prav tako sovjetski avtorji o vprašanju naro- da dokazujejo, da so nekatere osrednje kategorije in razumevanja naroda, ki so danes v rabi v Sovjetski zvezi in so vzete od Sta- lina, v kontinuiteti z izvirnim oziroma klasičnim marksističnim duhom, V našem primeru se to očitno dogaja s pojmom "socialisti- čnega naroda" in definicijami naroda, če omenimo samo dva prime- ra, kjer se avtorstvo, ki je v resnici Stalinovo, podtika klasi- kom marksizma. Pritisk izventeoretskih, v glavnem ozkih ideoloških interesov je eden glavnih razlogov, da so sovjetska teoretična osmišljanja vprašanja naroda praviloma nekoherentna m v bistvu protislovna. Ta ocena velja, kot se bomo o tem še lahko prepričali v nadalje- vanju, tako za osrednjo kategorijo "socialističnega naroda", kot tudi za pojmovanje "sovjetskega ljudstva", "proleterskega" ozi- roma "socialističnega internacionalizma", za opredeljevanje vlo- ge ruskega naroda in še posebej njegove kulture in jezika itd. Od tod tudi izhaja paradoks ideologije, ki si prizadeva istočas- no ohraniti teoretični status, pri tem pa vseskozi dokazuje svo- jo nemoč, da bi narod dojela kot substancialni družbeni pojav, kot neposredni medij resnične socialistične družbene preobrazbe in ne le kot prehodno, hipertrofirano zgodovinsko kategorijo v zatonu. Prvi pogoj, ki ga taka teorija ne izpolnjuje, je nedvom- no tisti, ki ga je v zvezi z družbenim pojavom naroda formuliral Lenin: "Tisto, kar obstaja, moramo priznati, kar obstaja, se sa- mo priznava,"1^ Ne le do kraja ideologizirana teorija, temveč te- orija sploh tedaj ne more biti absolutni razsodnik o (ne)objektiv- nem značaju danega družbenega pojava, čeprav velja tudi to, da lahko neodgovorna teorija povzroči negativne družbene posledice. Sovjetskih pogledov na vlogo in mesto nacionalnosti v socializmu ni mogoče ločiti od siceršnje globalne politične doktrine subjek- tivnih sil v Sovjetski zvezi, po kateri je mogoče zgodovino pia- 10 nirati in preračunavati na podlagi prepričanja, da je zgodovina 16 obvladljiva na isti način kot naravni procesi. Nadaljna družbe- na posledica te predpostavke se izraža predvsem v brezpogojnem zahtevku po funkcionalizaciji totalnih družbenih procesov, ki se naslanja na ideološko iluzijo socialistične družbe kot strogo harmoničnega organizma.1''7 Glavni družbeni nosilec funkcionaliza- ći je pa ni delavski razred ali družba v celoti, temveč je to vse- mogočna država, ki je, namesto da bi bila sama objekt socializa- cije, eden poglavitnih, če že ne skoraj edini subjekt podržavlja- nja družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja. Odmiranje države se samo bežno omenja, in sicer v zvezi s kvazidialektični- mi razlagami o neprotislovnem značaju kontinuitete med čedalje močnejšo državo in procesi njenega dejanskega odmiranja. Državo se pojmuje le instrumentalno in brez potencialnih realnih "baz" osamosvojitve in nacionalnih interesov, ne da bi pri tem njeno posredništvo prestopilo meje "nevtralnosti". Ob tem prihaja na misel, kako se je napredni irski socialist James Connolly v ne- kem članku duhovito poigral z doktrino državnega socializma: "Dr- žavna lastnina in kontrola še nista nujno socializem - če bi bi- lo temu tako, potem bi bili poklicni vojaki, policisti, sodniki, ječarji, ovaduhi in rabiJ i socialistični funkcionarji, ker so 18 pač vsi državni uslužbenci ..." Na drugem mestu smo že omenili, da imajo koncepcije statističnega socializma svoje vzore pri La- ssallu in Rennerju in ne pri klasikih marksizma, ki so se razšli s tako formulo napredovanja socialističnega gibanja družbe.1^ Istovetenje državnih interesov z interesi (delavskega) razreda - vzporedno s tem se je pojavila kot neizbežna prioriteta etatizma nad socializmom - nujno potegne za seboj poleg splošnih (negativ- nih) posledic za demokracijo, to je zoževanje dostopa množic k odločanju na vseh družbenih ravneh, tudi posledice za uveljavlja- nje dejanske enakopravnosti in neoviranega razvoja narodov in na- rodnosti v taki družbeni skupnosti. V taki luči se tudi razred- no in nacionalno ne moreta osvoboditi iz svoje abstraktne oprede- ljenosti s tem, ko nastopata kot transzgodovinski in samo formal- ni kategoriji, medtem ko je družbena vloga naroda in narodnosti 11 z vsemi njihovimi neizbežnimi atributi potisnjena na družbeni rob - obravnava se torej le kot moteči in že usihajoči družbeno- zgodovinski pojav. S temi uvodnimi razmišljanji smo si zastavili nalogo razgrniti širši, ne le ozkoteoretični, in še manj samo logični, referenčni okvir tako imenovane teorije o "socialističnem narodu". Ne zdi se nam sprejemljivo, da bi s teorijo "socialističnega naroda" opravili samo na ravnini njene "interne logike in koherentnosti" torej naloge, ki se je lotevamo v nadaljevanju in ki se prav ta- ko ne bo mogočedzogniti specifikaciji makro-družbenih določeval- cev in učinkov, povezanih s to različico (a)nacionalne teorije in družbene prakse. 2. Zgodovina nastanka pojma "socialistčni narod" "Socialistični narod" je ena od treh stanovitnih kategorij, h katerim prištevamo še pojem "sovjetskega ljudstva" in posebno u- temeljevanju "proleterskoga" oziroma "socialističnega internacio- nalizma" , ki obvladujejo sodobne sovjetske razprave na temo naro- da. Vsi trije pojmi so med seboj tesno povezani in je z njimi - po zagotovilih njihovih uporabnikov - mogoče doseči absolutno ra- cionalizacijo celotne nacionalne problematike. Ideološko-teore- tična postavitev teh treh temeljnih kategorij ne bi zbujala naše kritične pozornosti, kolikor bi zadevale le prilike in dietink- tivni pogled na nacionalno vprašanje v določeni deželi. Vendar, kot smo se o tem že lahko prepričali, vsaj dve od treh sestavin "teorije", predvsem kategoriji "socialističnega naroda" in "pro- letarsksga in socialističnega internacionalizma", močno presega- ta samo "notranje" okvire, in se taka "teorija" proglaša za edi- no pravilno in marksistično dosledno v mednarodnem delavskem in naprednem gibanju sploh. Nujno si je torej potrebno od bliže po- gledati idejne izvore, zgradbo in družbene implikacije koneapci- je "socialističnega naroda", čemur pa se ne bi mogli kvalificira- 12 no oddolžiti, če se bi vzeli v analitični pretres tudi drugi dve komplementarni kategoriji - "sovjetsko ljudstvo" in "proleterski" oziroma "socialistični internacionalizem"• Glede na velik pomen, ki ga ima jezik za razumevanje in življenje nacionalnega pojava, bomo tudi sovjetskim pogledom na njegovo družbeno vlogo posveti- li potrebno pozornost. Sistematična uporaba pojma "socialistični narod" v sovjetski druž- boslovni in politični literaturi ima svoje začetke v letu 1961, kmalu po sprejetju novega programa Komunistične partije Sovjetske zveze. Že na samem začetku "postalinskega" obdobja, na XXII. kon- gresu KP SZ, je Hruščov govoril o "dveh medsebojno odvisnih pro- gresivnih težnjah v nacionalnem vprašanju", ki jih je leta 1929 formuliral Stalin. 0 tem, kako "rahel" je bil obračun sovjetske postalinske politike s politično in teoretično dediščino Stalina, priča dejstvo, da je Hruščov na XXII. kongresu KP SZ poleg nekri- tičnega prevzetja Stalinove teze o "dveh progresivnih težnjah" dodal še naslednje Stalinove pojme "medsebojnega vplivanja", "med- 21 sebojnega bogatenja" in "socialistični narod". Istočasno je bi- la obelodanjena še koncepcija "sovjetskega ljudstva" kot "nove zgodovinske skupnosti ljudi", ki je imela takrat še bolj program- ski značaj, je pa v slabih desetih letih, na XXIV. kongresu KP SZ leta 1971 že bila proglašena za obstoječe in realno stanje(i). Pojem "socialističnega naroda" se prav tako ne nanaša več na "bivšo nacionalno skupnost v razvoju, temveč na kvalitativno no- vo obliko družbene skupnosti ljudi, na novo obliko njihovih zvez in odnosov". Medtem ko naj bi bili za kapitalistični narod zna- čilni razredni antagonizmi, označuje "socialistični narod" enot- nost temeljnih razrednih ciljev in interesov. Na ta način je zna- tno okrepljena "kolektivna moč družbe" in zagotovljen dvig nacio- nalnega na internacionalno ravnino« Za celotno socialno prakso, politiko in ideologijo se trdi, da jih prežema "socialistični in- ternacional izem"o "Socialistični narod" je v vseh pogledih, od družbeno-ekonomskega in političnega do duhovnega, daleč pred "ka- po pitalističnim narodom." 13 Sovjetskim avtorjem je mnogo do tega, da bi uspeli s prepričeva- njem, da je delitev narodov na "kapitalistične" in "socialistič- ne" sestavni del marksistično-leninistične teorije, čeprav jim pri tem kljub "posebnemu" načinu citatološkega dokazovanja ne uspe najti niti enega samega stavka ali vsaj pojma pri Marxu in Engelsu, ki bi lahko zavrnil prepričanje, da gre za navadno pod- tikanje. Tako se teoretični postopek bolj omeji na ugotovitev, da sta se Marx in Engels dokopala do pojma "kapitalističnega" oziroma "buržoaznega" naroda, medtem pa da je Lenin že uvedel v proučevanje nacionalne problematike teorijo "socialističnega na- roda, "^ Zanimivo pa je, da je Lenin pojem "socialističnega na- roda" uporabil enkrat, morda dvakrat, tako da je mogoče današnjim zagovornikom teorije o "socialističnem narodu" upravičeno posta- viti vprašanje o tem, kako je mogoče iz pojma, ki ga je nekdo od klasikov uporabil priložnostno, skovati celo "teorijo" in jo kot tâko v celoti predstavljati kot klasični družboslovni rezultat. Sovjetski avtorji se sklicujejo na neko mesto v Leninovem delu z naslovom "Rezultati diskusije o samoodločbi" (1916), kjer je 24 Lenin resda uporabil pojem "socialističnega naroda" , vendar le kot figurativno skovanko, kjer mu "socialistični narod" po- meni predvsem državo, ki je prešla v socializem, V istem delu u- porablja Lenin še naslednje pridevnike za narode oziroma države: "veliki", "napredni", "imperialistični", "mali", "avtonomni", "državni", "zatirani" in podobno. Klasikov marksizma, kot je znano, niso v prvi vrsti zanimale de- finicije in Se manj tipologije. Takšen pristop je bil bolj zna- čilen za Stalina in še prej za ideologe pozitivizma za časa dru- ge internacionale, o čemer smo govorili na drugem mestu,^ Tipo- logijo narodov na "buržoazne" - ta pojem so sovjetski avtorji kasneje zamenjali s pojmom "kapitalistični", ker da bolj ustreza 26 nasprotnemu tipu ("socialistični") - in "socialistične" narode, je razumljivo razvil njen pravi duhovni "oče" - J.V, Stalin leta 1929 in sicer v delu z naslovom Nacionalno vprašanje in lenini- zem - odgovor tovarišem Hješkovu, Kovaljčuku in drugim,2^ V od go- 14 veru je Stalin z zanj značilnim vzvišenim in porogljivim tonom zavrnil predlog omenjenih tovarišev v pismu Stalinu, v katerem so si le-ti "upali" zapisati stališče, da Stalinovi definiciji naroda - Stalin jo brez zadržka imenuje "teorijo" naroda - manj- ka poleg znanih štirih znakov še peti - nacionalna državnost. Svoj odgovor pa je izkoristil tudi za to, da ga je razširil še na problem tipologije narodov, na njihove perspektive in usodo nacionalnih jezikov. 4 Stalin uveljavlja prepričanje, da je mogoče "buržoazne narode", ki vežejo svojo usodo izključno na usodo kapitalizma, prepozna- ti po naslednjih njihovih značilnostih: vodilna sila teh narodov pripada buržoaziji in njenim nacionalističnim strankam, "nacio- nalna enotnost" narekuje vladavino ideologije razrednega miru, tak narod širi svoje ozemlje z osvajanjem in na račun ozemlja tu- jih narodov, nezaupanje in mržnja do drugih narodov, zatiranje nacionalnih manjšin in enotna fronta z imperializmom. Idejna in družbeno-politična vsebina "socialističnih narodov" - za njih rabi Stalin tudi izraz "sovjetski" - pa se bistveno razlikuje od "buržoaznih narodov" po njihovem razrednem bistvu in duhovnem vi- dezu* "Socialistični narodi" so se razvili iz starih "buržoaznih narodov" z zrušenjem kapitalizma in z likvidacijo buržoazije in njenih nacionalističnih strank, z utrditvijo socialističnega si- stema in s splošno preobrazbo v duhu socializma. Družbeni znaki "socialističnega naroda" so tile: vodilna vloga v teh narodih pripada delavskemu razredu in njegovi internacionalistični parti- ji, nadalje je pomembna zveza delavskega razreda in kmečkih slo- jev, odpravljeni so vsi ostanki narodnega zatiranja v korist vz- postavitve prijateljstva med narodi in utrjevanja internacionali- zma, ter še enotna fronta takega socialističnega naroda z vsemi zatiranimi narodi proti politiki zavojevanja in zavojevalnih vojn, z eno besedo - v boju proti imperializmu« Zaradi vseh omenjenih lastnosti je imel Stalin "socialistične narode" za bolj življenj- sko sposobne in sploh za bolj ljudske, kot je to lahko kateriko- li buržoazni narod.2<^ Zanimivo je, da se Stalin, drugače kot so- 15 dobni sovjetski avtorji, ni skliceval na Lenina, ko je koval svoj pojem "socialističnega naroda". Stalinov ideološki in teoretični vpliv na sodobna sovjetska razu- mevanja nacionalnega vprašanja pa se ne omejujejo samo na tipolo- gijo narodov, temveč se kaže še v drugih idejah, izraženih v is- tem delu, ki se nanašajo na vprašanje prihodnjega razvoja narodov in usode nacionalnih jezikov, Stalin je bil z obema rokama za to, da se narodi medsebojno zlijejo, vendar je sodil, da se tega ne da narediti "z dekreti z vrha", "s prisilo" oziroma s "politiko asimilacije", ne da bi šlo to na roke imperialistom ali prizade- lo stvar osvobajanja narodov in stvar organiziranega sodelovanja ter bratstva med narodi. Še več, politiko asimilacije je imel za nezdružljivo z načeli marksizma-leninizma, za protiljudsko, kon- trarévolueionarno in pogubno politiko, V deklarativnem pogledu se je Stalin kljub popolnoma drugačni praksi zavzemal za uravno- teženo obravnavanje obeh procesov nacionalnega razvoja, po eni strani v smeri "razcveta" in po drugi strani v smeri "zbliževa- nja" , čeprav ni skrival prepričanja, da sta sedanjost in še bolj prihodnost naklonjena "postopnemu zlitju vseh narodov v eno celo- to",^1 Na začetku se bo to zbližanje kazalo v hkratnem obstoju nacionalnega in mednacionalnega jezika (Stalin še ni povedal, da je to ruščina) v interesu krepitve zvez in sodelovanja na eko- nomski, kulturni in politični ravni. Odmiranje jezikov bo v pri- hodnosti pripeljalo do enega splošnega jezika v razmerah enotne- ga "svetovnega socialističnega ekonomskega centra", še prej pa se bo treba sprijazniti, da bodo posamezni "conalni ekonomski centri" razpolagali vsak s svojim ("conalnim") jezikom za vsako posamezno (ekonomsko) skupino narodov.'2 Stalinove napovedi o odmiranju jezikov še morda najbolj vidno razkrivajo vpliv podob- ne Kautskyjeve miselnosti. 16 3i R a z s e ž j a razprave o "marksistič- ni teoriji naroda" v reviji V o - prosy istorii Vmesni člen med Stalinovim razumevanjem naroda in sodobnimi sov- jetskimi pogledi predstavljajo razprave o teoretični problemati- ki naroda, ki jih je v letih 1966 - 1968 objavljala sovjetska revija Voprosy istorii. V tem času je revija objavila 27 člankov s področja teoretične problematike naroda, v razpravi pa je sode- lovalo 26 zgodovinarjev, 16 filozofov, 5 etnografov, 3 pravniki, 2 filologa in 1 ekonomist.^' Jiri Koralka navaja nekatere pomen- ljive podrobnosti o udeležencih razprave: med njimi so prevlado- vali sodelavci osrednjih znanstvenih ustanov in visokih šol iz Moskve in Leningrada in če se sodi po imenih, so bili številni med njimi neruske narodnosti. Sorazmerno aktivni so bili še ude- leženci iz ruskih pokrajinskih središč; nekateri prispevki so prišli iz nekaterih avtonomnih republik ruske federacije, toda razen ene same izjeme se v razpravah sploh niso pojavili avtorji iz posameznih zveznih nacionalnih republik. Izreden odziv je raz- prava doživela med strokovnimi organizacijami, ki so prav tako зд poslale nekaj prispevkov, 0 perečem problemu teoretičnega obravnavanja nacionalne problema- tike govori podatek, da so v Sovjetski zvezi v letih 1957-1967 objavili čez 300 monografij, brošur in člankov, ki so se v glav- nem dotikali področja oblikovanja "socialističnih narodov" v So- vjetski zvezi.^ Obširne razprave o pojavu naroda v socializmu •o pomenile odgovor na pogosto ponavljanje kritike posameznih so- vjetskih avtorjev o slabokrvnosti sovjetske družbene teorije o narodu, o pomanjkljivosti veljavne Stalinove definicije naroda itd. Dve leti pred uradno razpravo je na primer A.S. Tokarev drz- no ugotavljal, da ne manjka le znanstvena definicija naroda, tem- več znanstvena teorija naroda sploh. Ker se izgradnja narodov v vsaki deželi razvija na poseben način in pod različnimi družbeni- mi pogoji, je imel Tokarev za potrebno, da se pred dokončno znan- 17 stverio marksistično obrazložitvijo "teorije naroda" organizira dovolj velika količina faktografskega gradiva.^6 Takšna in še os- treje formulirana stališča iz tega časa so odmevala še kasneje, leta 1967, ko je J. I. Semjonov zapisal, da je Stalinova defini- cija naroda "nesrečna" in "eklektična" ter je iz tega povzel sklep o brezkoristnosti vsakršnega poskusa definicije naroda, ker da so itak vse sholastične. Semjonovemu mnenju se je pridru- žil še V.I.Kozlov, češ da so težave v zvezi z ustvarjanjem teori- je naroda in še posebej definicije pojma narod pogojene z dejst- vom, da gre pri narodu za izredno zapleteno družbeno obliko. r Kasneje so se tako ostro formulirana stališča - še posebej kar zadeva Stalinovo definicijo narode, medtem ko celoviti Stalinov pogled na narod sploh ni bil nikoli podvržen radikalni znanstve- ni kritiki - umaknila bolj apologetskim ali kvečjemu implicira- nim kritičnim sodbam.^ Večina razpravijaieev se je v reviji Vo- prosy istorii izjasnila za to, da je neobhodno potrebna čvrsta znanstvena definicija naroda, in malokdo si je upal dvomiti, da bi jo veljavno razumevanje marksizma-leninizma ne vključevalo. Celo več, Stalinova definicija naroda je bila ocenjena kot "znan- stvena" in "marksistična", pravzaprav sestavni "del markeistično- -leninistične teorije naroda" in da torej ni nikakršne potrebe po njenem bistvenem spreminjanju, če je kaj potrebno, potem pri- de v poštev le njeno "preciziranje".^ Navkljub ogromnemu številu del, ki so se soočala z vprašanjem na- roda, je težko reči, da je prišlo do kakšnega bistvenejšega teo- retičnega napredovanja. Še posebej za razprave v reviji Voprosv istorii drži ocena, da so vsaj na začetku zrahljale nekatere vi- dike Stalinovega obravnavanja naroda, pokazale nekaj manj teore- tične uniformnosti, ki je sicer tipična^0, vendar v kvalitativnem pogledu niso bistveno odstopile od osrednjih Stalinovih postavk, ki so jih v nekaterih primerih samo še bolj radikalizirali. Kljub skromnim teoretičnim rezultatom omenjene razprave pa je potrebno podčrtati, da so se v njej, tako iz posebnih političnih, kakor 18 tudi iz razlogov načelne teoretične kontinuitete, oblikovala sta- lišča, ki so sestavni del današnjih teoretičnih in političnih pogledov na vlogo naroda v socializmu. Te novooblikovane ideje niso presegle Stalinove teoretične dediščine in tudi ne predstav- ljajo kako teoretično inovacijo; inovacija se nanaša kvečjemu na bolj celovit in dognan sistem dokazovanja in marginalnega upošte- vanja nekaterih novih empiričnih dejstev. Razpravam sta tedaj manjkala tisti živi dialektični duh in kipeča teoretična domišlji- ja, ki sta bila tako značilna za razmišljanja klasikov marksizma in še posebej za Lenina; na primer v soočanju njegovih pogledov o nacionalnem vprašanju s pogledi avstremarks istov, Rose Luxem- burg, tudi s Stalinom in predvsem z vsakokratno porajajočimi se nacionalnimi problemi praktičnega življenja. ILI Razpravljanje o narodu v reviji Voprosy istorii sta spodbudila F.M.Rogačev in M.A.Sverdlin v skupen prispevek z naslovom "0 poj- 42 mu naroda". Uredništvo revije je prvi prispevek pospremilo z izjavo, da naj bi razprava na podlagi izkušenj nacionalne izgrad- nje v Sovjetski zvezi nadalje obogatila marksistično teorijo na- roda, utemeljeno na znanstvenem komunizmu, ki se je pojavila že pred dobrimi sto leti. Omenjene so bile naslednje teme, s kateri- mi naj bi se ukvarjale razprave, in sicer: poti razvoja etničnih skupnosti, opredelitve pojmov naroda in narodnosti, tipi narodov, dialektika razvoja nacionalnih odnosov v obdobju izgradnje socia- lizma in prehoda v komunizem, nacionalni problemi afriških naro- dov ter nacionalizem zatiranih in zatirajočih narodov. V našem prikazu razprave se bomo bolj ukvarjali s stališči, ki so jih so- vjetski avtorji razvijali v zvezi s teoretično in kvaziteoretič- no zastavljeno problematiko definicije naroda, tipizacije narodov, "sovjetskim ljudstvom", "internacionalizmom" in nacionalno držav- nostjo. Izbira teh tem se ujema z dejansko težo pozornosti, ki so jo udeleženci razprave namenili omenjenim problemom* Rogačev in Sverdìin sta se v svojem prispevku omejila na obdela- vo ali bolje na dodelavo Stalinove definicije naroda in tipizaci- 19 je narodov, Stalinovi definiciji naroda, ki se opira na znane štiri znake - na skupni jezik in ozemlje, ter na skupno ekonomsko življenje in skupno psihično izoblikovanost, sta očitala, da je, gledano iz današnjega zornega kota, črpala iz zgodovinsko omeje- nega empiričnega gradiva, predvsem iz življenja evropskih naro- dov. Za nujno sta imela določnejša preciziranja četrtega znaka - skupne psihične izoblikovanosti narodov. J Problem četrtega družbenega znaka ni mogoče po njunem mnenju zadovoljivo rešiti s tem, da se ga zamenja s pojmom "nacionalnega značaja", kot je predlagal eden bolj znanih sovjetskih teoretikov naroda S.T.Kal- tahčjan.2^ Oba pojma bolehata, trdita Rogačev in Sverdlin, na neprepričljivosti oziroma na njuni premajhni utemeljenosti; po- leg tega pa še "zasenčita glavno v sociologiji - razredno in in- ternacionalno".^ Namesto znaka "psihične izoblikovanosti" pred- lagata večje število empirično bolj zaznavnih in nedvoumnih zna- kov: samozavest o etnični pripadnosti, posebnosti psihološkega značaja, tradicijo, kulturo in osvobodilni boj, ki naj bi priteg- nili v definicijo naroda nov empirični svet novoosvobojenih dežel. Za razliko od "klasične" Stalinove definicije, ki pa ni doživela bistvenega popravka, sta Rogačev in Sverdlin predlagala tole de- finicijo naroda: "Narod je zgodovinsko nastala skupnost ljudi, za katero je značilna čvrsta skupnost gospodarskega življenja (ob obstoju delavskega razreda), ozemlja, jezika (posebej knjiž- nega), samozavest o etnični pripadnosti, kot tudi nekatere poseb- nosti psihologije, tradicije v načinu življenja, kulture in osvo- bodilnega boja," Taka definicija omogoča prodor v splošno razumevanje bistva naro- dov, prek katerega se da dokopati še do razlikovanja posameznih zgodovinskih tipov narodov. Tipologijo narodov je treba v prvi vrsti nasloniti na naravo odnosov med razredi in družbenimi sku- pinami, ki sestavljajo posamezno nacionalno skupnost. Namesto razvrstitve narodov na "buržoazne" in "socialistične", se jima je zdela mnogo bolj primerna in manj toga tipologija narodov na "družbeno raznorodne" (heterogene) in na "družbeno istorodne" 20 (homogene) narode. Narode, ki so se osvobodili izpod kolonialne- ga sistema imperializma, je mogoče uvrstiti k prehodnemu tipu z bolj ali manj prevladujočimi obeležji enega ali drugega tipa. ' Tip "družbeno raznorodnega" naroda je za razliko od "buržoaznega naroda", ki lahko velja le za zgodnje obdobje kapitalizma, ko je buržoazija še igrala progresivno vlogo in je kot taka dejansko zastopala interese celega naroda, bogatejši, ker ga je mogoče raztegniti na vse narode v vseh etapah kapitalizma. Glede na na- ravo odnosov med razredi in družbenimi skupinami, temelji "druž- beno raznorodni" narod na zasebnih produkcijskih odnosih, kar ima za posledico razredno razklanost naroda in njegovo nabitost z družbenimi protislovji. Ekonomska osnova "družbeno istorodnega" naroda temelji nasprotno na družbeni lastnini. Glavna črta tega tipa narodov je njihova "družbena istorodnost", ki potegne za se- boj tudi skupno nacionalno ideologijo delavskega razreda. "Druž- beno istorodni" narod pomeni konec razredne razklanosti kulture in antagonisticnega značaja mednacionalnih odnosov, ki jih preže- ma dejavno načelo proletarskega internacionalizma. "Družbeno is- torodna" skupnost predstavlja višji tip naroda in tako monolitno skupnost, ki je plod delovanja vseh njenih sestavnih členov. "So- cialistični narod" je za Rogačeva in Sverdìina "narod, za katere- ga je značilna družbena istorodnost, skupnost ekonomskih intere- sov, nacionalna državnost, skupnost usode, enotnost kulture in duhovnega izraza in internacionalistični svetovni nazor vseh so- 48 cialnih slojev." 49/ M.S.Džunusov 7 se je uprl togi in zavezujoči definiciji naroda; opozoril je na to, da so bile Leninu tuje absolutne definicije in da jim je Lenin vedno pripisoval le pomožno vlogo. Njegova de- finicija naroda, ki je resda nekoliko manj toga, čeprav še vedno v območju teoretičnega vpliva Stalinove definicije, vsebuje na- slednje znake: skupnost jezika, skupno etnično ozemlje in nacio- nalno samozavedanje o specifičnih črtah kulture in značaja. No- vost pomeni poudarjanje kontinuitete naroda tako v kapitalistič- ni kot v socialistični družbi. Z vidika družbene funkcije naroda 21 se je zdelo Džunusovu nujno omeniti dejstvo, da je narod v prvi vrsti celoviti socialno-etnični organizem.^0 Avtor ni naklonjen metodi tipizacije narodov, ki da ne more nikoli zajeti vseh raz- nolikosti življenja narodov. Čeprav pogojno sprejema predlog ti- pizacije pri Rogačevu in Sverdlinu, takoj kritično dodaja - kri- tiko v tej smeri je kasneje v razpravi podalo Še več drugih ude- ležencev - da bo popolna družbena istorodnost naroda vzpostavlje- na šele v komunizmu. Narod je zadnja stopnja v etnični zgodovini človeštva; v komunizmu bo z odmrtjem naroda tudi konec vseh nacio- nalnih meja in etnične samozavesti. Vendar je potrebno dodati še avtorjevo opozorilo, da bodo etnične meje obstajale še dolgo za 51 tem, ko bodo izginile državne meje. Do vprašanja nacionalne državnosti se je prvi izrecno in kritič- no opredelil P.G.Semenov. Sodil je, da nacionalne državnosti ni- kakor ni mogoče šteti za enega temeljnih obeležij socialistične- ga naroda, kar sta sicer zagovarjala Rogačev in Sverdlin. Sovjet- ska nacionalna državnost je izpolnila svojo zgodovinsko poslan- stvo s tem, ko je izkoreninila vse vire prejšnje nacionalne nee- nakopravnosti. Narodi bodo ostali tudi potem, ko bo nacionalna državnost v Sovjetski zvezi še odmrla; sovjetski narodi bodo v perspektivi obstajali in se razvijali izven okvira nacionalne dr- žavnosti. Čeprav Semenov očitno ugotavlja, da se je proces odmira- nja nacionalne državnosti že začel, pa dodaja, da gre za dolgo- trajni zgodovinski proces.-^ Ob stališče Semenova se je prvi ob- regnil K.0.Mnacakanjan, ki ima nacionalno državnost za progresiv- ni in konstitutivno črto naroda, za njeno imanentno lastnost. Mnacakanjan je posvaril pred podcenjevanjem pomena nacionalne dr- žavnosti v Sovjetski zvezi, kar ne bi prispevalo k utrjevanju prijateljstva med sovjetskimi naredi in pravilnemu teoretičnemu domišljanju definicij naroda nasploh in še posebej "socialistič- nega naroda". Izjemni pomen je avtor pripisal dejavni vlogi drža- ve pri oblikovanju narodov, ki so bili pod kolonialno odvisnost- jo, in kjer ni skupnega nacionalnega jezika in razvitega notra- njega tržišča.-*' Mnacakanjan je šel dalje od Rogač e va, Sverdì ina 22 in Kaltahčjana s tem, ko je kategorijo državnosti poleg obvezne- ga znaka socialističnega naroda vključil še v splošno teoretič- no opredelitev naroda. 0 problemu nacionalne državnosti v socialistični mnogonacionalni družbi so se izrekli Še drugi udeleženci razprave. T.Ju.Burmist- rova piše, da buržoazni in socialistični narod ne nehata biti na- rod brez lastne državnosti. Sovjetska zveza ima na primer 53 na- cionalnih držav oziroma nacionalno-državnih tvorb." Če bi sledi- li logiki, da je samostojna državnost neodtujljivi del "sociali- stičnega naroda", bi to zahtevalo, pravi Burmistrova, okoli 100 (natančno 104) državnih tvorb. Takšno drobljenje celotne države na koščke pa ne more biti ideal socialističnega sveta, kajti rav- no socializem ustvarja najboljše pogoje za zbližanje in prijatelj- stvo narodov v okvirih mnogonacionalne države". Tam, kjer ni za- tiranja naroda, tam tudi ni vzroka za ločevanje narodov drug od drugega, s čimer se slabi skupna fronta boja za socializem in komunizem", ^ Burmistrova se izogne vprašanju o družbenih impli- kacijah, še posebej, kar zadeva vprašanje (ne)enakopravnosti na- rodov, dejstva, da ostaja 51 narodov in narodnosti brez nacional- ne državnosti ali pa uživa to pravico le posredno, to je zgolj s svojo bolj ali manj slučajno pogojeno fizično prisotnostjo v tej ali oni tvorbi celotnega organizacijskega sklopa narodov. Tudi V.l.Kozlov je delil prepričanje, da razpolaganje z nacional- no državnostjo ali določena oblika nacionalne avtonomije ne pred- stavljata obveznega znaka za narod. Isto velja za vlogo faktorja državnosti pri oblikovanju nacije in njenem uveljavljanju v poli- tično- teritorialnem pomenu.^6 I.P.Camerjan je med razpravijalci še morda najbolj odločno zago- varjal tradicionalno razumevanje naroda, kar se je odrazilo tudi na njegovem temeljnem stališču do problema nacionalne državnosti. Po Cernerjanu ni potrebno prisegati na nacionalno državnost kot na neobhodni znak naroda, saj so se v carski Rusiji zatirani "narodi", ne da bi imeli lastno državnost (Ukrajinci, Belorusi, 23 Gruzinci, Armenci, Litvanci, Latvijci, Tatari in drugi), kljub temu razvili v narode.-^ V socialističnem sistemu igra nacional- na državnost sicer veliko vlogo v vsestranskem razvoju sociali- stičnih narodov in njihovega medsebojnega zbliževanja, vendar je ni mogoče imeti za obvezni znak kakšnega naroda. Avtorju je bilo veliko na tem, da zavrne kritiko'Semenova, ki da mu je podtaknil stališče, po katerem se odvija nadaljni progresivni razvoj sov- jetskih narodov obvezno v smeri prehajanja "nižjih" oblik nacic— ep nalne državnosti k "višjim" oblikam. Omejenost Semenove kriti- ke načela nacionalne državnosti se kaže v tem, da veže obstoj na- cionalne sovjetske državnosti na reševanje nacionalnega vpraša- nja; logično se sklepa, da po uspešno rešenem nacionalnem vpra- šanju odpade potreba po sovjetski federaciji, po nacionalni držav- nosti sploh, Semenov prihaja v protislovje s samim seboj s tem, ko po eni strani zaključuje, da bo odmiranje nacionalne državno- sti zahtevalo dolgotrajen proces, po drugi strani pa predpostav- lja, da je nacionalna sovjetska državnost brezpredmetna v razme- rah, ko je bilo rešeno nacionalno vprašanje: z likvidacijo dejan- ske neenakopravnosti narodov, nacionalnega sovraštva in nezaupa- nja, s čimer da je bilo izgrajeno čvrsto bratstvo med sovjetski- mi narodi. Ne gre le za logično protislovje, sodi Camerjan, tem- več za razhajanje z dejanskimi potrebami narodov in narodnosti v ZSSE, ki ne govorijo v prid ugašanja, temveč polnemu uporablja- nju in nadaljnjemu izpopolnjevanju nacionalne državnosti narodov. Nacionalna državnost narodov je organsko nerazdružljivi del sis- tema sovjetske socialistične mnogonacionalne države; ta proces bo trajal vse do preobrazbe sovjetske države v komunistično druž- beno samoupravljanje, Po zmagi komunizma bodo še dolgo obstajale nacionalne razlike, medtem ko se bodo "socialistični narodi" pre- obraze! i v komunistične. Nacionalne razlike se utegnejo odraziti v institucijah komunističnega družbenega samoupravljanja, dokler ne bo prišlo do popolnega zlitja narodov,^ V kasnejših teoretičnih ali bolje ideoloških formulacijah nacio- nalnega vprašanja je imela veliko vlogo Camerjanova kritika teze 24 ki so jo razvijali Rogačev, Sverdlin in Mnacakanjan, da deluje v življenju narodov tako v kapitalizmu kot v socialistični druž- bi skupen zakon. Pri tem se omenjeni teoretiki nacionalnega vpra- šanja sklicujejo na znano Leninovo formulacijo dveh tendenc v razvoju nacionalnega vprašanja kot sverovnega zakona kapitalizma. Prva tendenca se nanaša na "prebujanje narodnostnega življenja in narodnostnih gibanj, boj zoper vsako narodnostno zatiranje in ustanavljanje nacionalnih držav", druga pa na "razvijanje in po- speševanje najrazličnejših stikov med narodi, razbijanje narod- nostnih pregrad, ustvarjanje mednarodne enotnosti kapitala, gos- 60 podarskega življenja sploh, politike, znanosti itd.". Camerj an ugotavlja, da so tolmači tega Leninovega zakona pozabili na kon- kretno zgodovinsko vsebino prve tendence, s tem ko so jo zožili samo na razvoj nacionalno-specifičnih črt in na nacionalno samo- stojnost. Nič bolje pa se ne odrežejo z uporabljanjem druge ten- dence s tem, ko zabrišejo kvalitativno različni vidik internacio- nalizacije v razmerah socializma in kapitalizma; pri poslednjem 61 se to odvija s pomočjo kolonialnega in nacionalnega zatiranja. Teza o veljavnosti občega zakona razvoja nacionalnih odnosov v dveh različnih družbenoekonomskih formacijah je rezultat čezmer- nega poudarjanja zveze in zaporednosti obeh procesov (tendenc) v njih. Za pravi zakon razvoja narodov in nacionalnih odnosov v socialistični družbi je Camerjan proglasil proces "razcveta in zbliževanja enakopravnih in svobodnih narodov, ki izhaja iz nji- 62 hovega prijateljskega sodelovanja in bratske medsebojne pomoči." Omeniti je potrebno še nekatere druge značilne misli, ki jih je navrgla razprava in ki so danes bodisi pozabljene bodisi dogma. V obrambo Stalinove definicije naroda je Burmi astro va napisala, da je njegovo delo nastajalo pod neposrednim Leninovim nadzorom. Ker po njenem mnenju tudi Stalin ni dajal absolutne vrednosti četrtemu znaku naroda, to je njegovi "psihični izoblikovanosti", se ji ga je zdelo smotrno zamenjati oziroma razčleniti na tri njegove glavne sestavine0 V Sovjetski zvezi je obstoj družbene lastnine pripeljal do družben® istorodnosti (homogenosti) narodov 25 - do skupnosti ideologije in morale; v tej zvezi je mogoče govo- riti o pojavu enotne psihologije sovjetskega ljudstva, ki se iz- raža prek posebnih nacionalnih oblik. Samo v tem smislu je Bur- mistrova pripravljena sprejeti in uporabljati pojem "nacionalne psihologije". Njen nič kaj izviren predlog definicije naroda se glasi takole: "Narod - to je družbeno-etnična skupnost ljudi, ki se izraža skozi enotnost industrijske ekonomike, ozemlja, knjiž- nega jezika, značaja in kulture."^ S tradicijo "obsedenosti" so- vjetskih družboslovcev z definicijami, to je veljalo za večino razpravi j ale e v v reviji Voprosy istorii. sta nadaljevala tudi N. Tabakaljan in I.P.Camerjan. Prvi je razvil obsežno in zato nič kaj uporabno definicijo naroda, ki k Stalinovim štirim zna- kom dodaja še samozavest o etnični pripadnosti in nacionalni zna- čaj (karakter). Tudi C amer j ano va definicija naroda ne vnaša kakšnih novih razsežnosti: "Narod je zgodovinsko višja oblika et- nične skupnosti ljudi v epohi kapitalizma in socializma, za kate- ro je značilna skupnost ekonomskega življenja, ozemlja, jezika in nacionalnega značaja, kot se izraža v specifičnih potezah nje- ge gove kulture. Sovjetske uradne ocene so kljub vsemu izražale zadovoljstvo nad teoretičnimi razpravami v Vorposy istorii; po njihovem je razpra- va o pomembnih vprašanjih marksistične teorije naroda potrdila "znanstveno objektivnost in doslednost te teorije in je naredila povsem razviden korak naprej" v obdelavi marksistično-leninistič- ne teorije naroda. Vsekakor pa je točna ocena, da so v razpravi številni njeni udeleženci potrdili, da je "obstoječa definicija pojma narod (to je Stalinova, op. R.R.) v marksistični literatu- ri v osnovi pravilna". Razprava se ni na sistematični način lotila obravnavanja družbe- ne vloge in smeri jezikovnega razvoja v sovjetski mnogonacional- 67 ni družbi. Le bežno je bil v nekaterih razpravah omenjen jezik, vendar bolj kot "sredstvo" sporazumevanja oziroma eno od mnogih sestavin naroda. Iz nekaterih bolj mimogrede navršenih stališč 26 je vendarle mogoče izluščiti značilne ocene. Značilno je razmiš- ljanja Tabakaljana, da z zamenjavo kapitalizma s socializmom je- zik ne doživi kakšnih bistvenih sprememb. V socializmu se po na- ravni poti in brez kakršnegakoli nasilja odvija zakoniti proces "medsebojnega vplivanja" in "medsebojnega bogatenja" jezikov. Jezik "velikega ruskega naroda" ima v tem procesu vlogo glavnega in temeljnega vira« ki se še posebej odraža na jezikih tako ime- novanih "mladoknjiževnih" narodov in kar se kaže v njihovem jezi- ku s prisotnostjo mnogih besed, prevzetih iz ruščine. Socialis- tična družba omogoča neovirani vsestranski razvoj jezikov vseh narodov. Zbliževanje jezikov kot "naravna nujnost" se odraža v prostovoljnem učenju ruskega jezika, ki je v Sovjetski zvezi "mednacionalni" in "drugi materinski jezik" za neruske narode. Medtem ko se procesi medsebojnega zbliževanja in medsebojnega bogatenja v kapitalizmu odvijajo neenakomerno in na nasilni na- čin, se v socializmu odvijajo "globlje, bolj plodovito, učinkovi- 68 teje in usmerjeno." K vprašanju o tem, koliko je takšen proces uveljavljanja ruskega jezika kot "mednacionalnega jezika" nara- ven, zakonit in prostovoljen ter o različnih družbenih vrednostih ki se pripisujejo različnim "kategorijam" jezikov v sovjetski družbi, ki puščajo odprto vprašanje o njihovi dejanski enakoprav- nosti, se bomo vrnili v nadaljevanju. Več kritičnih in nedogmatičnih stališč o problemu naroda, ki pa so ostala v razpravi v manjšini, je formuliral A.G. Agaev. Na me- stu je ne primer njegova ocena, da so se sovjetski pogledi na narod skozi daljše obdobje "kanonizirali" do te mere, da jim je težko kar iznenada izneveriti se.6<^ Agaev je nadalje podvrgel kritiki samoumevno veljavnost trditve, da je mogoče narod razlo- žiti s takšnimi štirimi znaki, kot so ozemlje, jezik, ekonomija in kultura, češ da se lahko 8 temi znaki pohvalijo tudi rodovi, plemena in ljudstva. Nadalje ne da prav Stalinu, ki narod defini- ra kot "zgodovinsko nastalo skupnost ljudi", ker je mogoče to trditev uporabiti za katerokoli etnično skupnost. Bolj bi odgo- varjala označba naroda kot "višje oblike etnične skupnosti lju- 27 di" ali pa kot "etnično skupnost ljudi značilno za kapitalizem in socializem". Sploh se mu je zdelo potrebno razširiti razumeva- nje pojma narod na naslednje tri vidike: 1. v čem se razlikuje narod kot etnična skupnost v splošnem sistemu zgodovinskih skup- nosti ljudi, kot so na primer državne, rasne, razredne, interna- cionalne in podobno; 2. predstavljanje naroda kot višje in zadnje oblike etnične skupnosti; in 3» odkrivati specifičnost naroda med posameznimi tipi etničnih skupnosti.^0 Avtor pripisuje pomemb- no vlogo faktorju ozemlje, vendar zopet ne v Stalinovem pomenu ozemlja kot etničnega znaka za narod, temveč bolj poudarjeno, o- zemlja kot objektivnega pogoja oblikovanja etnične skupnosti in razvoja narodov. Ena glavnih pomanjkljivosti sovjetske literatu- re o narodu je ravno to, da ločeno, to je odtrgano, obravnava et- nične znake in faktorje pri nastajanju in razvoju narodov, ne pa istočasno in povezano.^ Pomembno skrb je Agaev namenil preučevanju strukture etnične in nacionalne samozavesti. Po njegovem se je v spopadu z idealistič- nimi pogledi na narod kot proizvodom "nacionalne samozavesti" ter "nacionalnega duha" preveč zanemaril resnični in tehten pomen kategorije "zavesti". Namesto da bi poglobljeno analizirali med- sebojno zvezo med narodom in njegovo zavestjo, se je ubralo po bližnjici: narod se je oropalo enega njegovih najbolj zapletenih, specifičnih in svojstvenih oznak - zavesti njegovi biti".^ V nacionalno samozavest se organsko vključuje tudi etnična samoza- vest, vendarle prva močno presega po svoji vsebini, strukturi in obliki okvare druge. Z likvidacijo izkoriščevalskih razredov po- stane nacionalna samozavest socialno homogena, toda to postane le pod pogojem, da socializem uveljavi svobodni razvoj narodov, njihovo polno enakopravnost in razcvet in se ustvarjalne moči na- roda in njegove etnične posebnosti čim popolneje izrazijo. Agaev je svoj prispevek zaključil s tole odločno in prav gotovo izzi- valno mislijo: "7 tej zvezi moramo povedati, da postane narod, naj si bo to buržoazni ali socialistični, dejanski narod le v primeru, kadar se pod vplivom družbeno-ekonomskih procesov obli- 26 ku3e aktivni (podčrtal R.R.) odnos človeka do naroda, to je nacio- nalna samozavest. Brez nje bi bil narod brez življenja, nesposo- ben za suverenost, za samostojno življenje, za narodno gibanje, za politično s amo opredelitev."^ Lahko je videti, da razprave v reviji Voprosi istorii v letih 1966-1968 niso - razen redkih izjem, pa še tu le z rahlimi naka- zovanji - bistveno zasukale obravnavanja problematike naroda in da so se z večjo ali manjšo doslednostjo oklepale Stalinove duhov- ne dediščine. V nadaljevanju si bomo ogledali, kako sodobna sov- jetska družbena in politična misel formulira pojme, ki jih ima za ključne in medsebojno čvrsto povezane, pravzaprav kar pravca- ti sistem hierarhično postavljenih pojmov: "socialistični narod", "sovjetsko ljudstvo", in "proleterski" oziroma "socialistični in- ternacional izem"• Glede na njegov ogromni družbeni pomen je tre- ba spregovoriti še o jeziku, o njegovih teoretičnih in ideoloških postavitvah v sovjetski družbeni misli, kakor tudi o njegovem de- janskem družbenem statusu. 4. Pojmovna zgradba sovjetske nacionalne doktrine 4.1 "Socialistični narod" Sodobne sovjetske razlage pojma "socialističnega naroda" so po črki in še bolj po duhu še najbolj ostale zveste Stalinovi opre- delitvi iz leta 1929« Poglejmo naslednjo zavezujočo definicijo "socialističnega naroda", ki so jo podali avtorji zbornika z na- slovom Leninizem i nacional*nyj vopros v sovremenvh uslovijah: "Socialistični narod je nova družbena skupnost ljudi, ki se je razvila iz naroda ali narodnosti kapitalistične družbe v procesu likvidacije kapitalizma in zmage socializma. Čeprav gre za kako- vostno novo osnovo, ohranja socialistični narod določene etnične posebnosti, vendar se je njegov celotni način političnega, druž- beno-ekonomskega in kulturnega življenja preobrazil v skladu s 29 socialističnimi, internacionalističnimi načeli."^ Za Kuličenka, enega najbolj avtoritativnih tolmačev sovjetske nacionalne poli- tike, se kvalitativna razlika "med kapitalističnimi" in "socia- lističnimi narodi" v prvi vrsti odraža na področjih ekonomskih, socialnih, političnih, idejno-kulturnih in nravstveno-psihološ- kih odnosov. Pri "socialističnih narodih" igrajo družbeni (eko- nomski, razvoj proizvajalnih sil) in razredni faktorji odločilno vlogo v primerjavi z etničnimi oziroma samo nacionalnimi faktor- ji. Vloga naroda v socializmu je bistveno opredeljena še po takih družbenih dejavnikih, kot so krepitev zveze med delavskim razre- dom in delovnim kmetstvom ter zbližanje razredov in družbenih skupin. ? primerjavi s kapitalizmom se je korenito spremenil zna- čaj odnosa med nacionalnim in internacionalnim; nacionalno in in- ternacionalno si ne nasprotujeta več, temveč gre za harmonično razmerje, pri čemer pa ima internacionalni faktor odločilno vlo- go. Predstavniki vsakega naroda se imajo v Sovjetski zvezi s po- nosom za sovjetske ljudi, ki postavljajo splošnoljudske in sploš- nozvezne interese nad nacionalne interese. Skupnost ekonomskega življenja, ki je ključni določevalec naroda, ima v pogojih sov- jetske družbe prej internacionalni kot pa nacionalni značaj. Tak- šno "harmonično" razmerje med nacionalnim in internacionalnim ima pomembne vplive na zavest in psihologijo sovjetskih ljudi, na nji- hovo vsakodnevno življenje in tradicijo. Partija si še posebej postavlja nalogo, da bi se "sovjetski ljudje neodvisno od nacio- nalnosti globoko zavedali, da se lahko nadaljni razcvet narodov ZSSH odvija samo z utrjevanjem njihove enotnosti in zbliževanja". V sovjetskih ljudeh je skrb za nacionalni razvoj spojena z njiho- vo zvestobo internacionalnemu dolgu.^ Tako "sovjetski" kot tudi drugi "socialistični narodi" se razli- kujejo od drugih narodov po identiteti med ekonomskimi in poli- tičnimi interesi vseh pripadnikov naroda, ki izhaja iz vse bolj naraščajoče družbene istorodnosti (homogenosti). Enotnost naroda je predvsem rezultat ustvarjene tesne zveze med delavskim razre- dom in delovnimi kmeti, ki s tem, ko aktivno sodelujejo v iz grad- 30 nji brezrazredne družbe, ustvarjajo ugodna tla za zbliževanje in končno zlitje narodov.1 Vodilni subjekt tega zgodovinskega pro- cesa je marksistično-leninistična partija, ki si je zadala obvez- no nalogo vzgajati vse sovjetske ljudi v duhu proletarskega, so- cialističnega internacionalizma. Takšna nova zgodovinska kakovost družbenih odnosov znotraj posameznih socialističnih dežel ustvar- ja v mednarodnih razsežnostih "novi tip" odnosov med socialistič- 77 nimi narodi.{1 Proces oblikovanja internacionalne skupnosti na- vznotraj in navzven močno nadalje spodbujata specializacija in kooperacija v proizvodnji oziroma mednarodna delitev dela med socialističnimi deželami.^ "Socialistični narod" je postal v Sovjetski zvezi stvarnost s tem, ko je le-ta stopila v fazo "razvite" socialistične družbe, to je, ko so v njenih notranjih družbenih odnosih prevladale na- slednje značilnosti: 1. visoka raven vsezvezne ekonomike, ki se razvija po enotnem državnem planu; 2. likvidacija razrednih in nacionalnih antagonizmov, kar je pripeljalo do "enotne" družbene strukture, ki jo sestavljajo delavski razred, kolhozno kmetstvo in delovna inteligenca; 3* zagotovitev vsestranskega razvoja zvezne in nacionalne državnosti republik na podlagi načela demo- kratičnega centralizma in socialističnega federalizma, sovjetske socialistične demokracije sploh; 4. ustvaritev nujnih pogojev za aktivno sodelovanje delovnih ljudi vseh nacionalnosti v razvija- nju znanosti, tehnike in kultumo-duhovnega življenja; v tem procesu se javljajo kot zakonitost "razcvet, zbliževanje in med- sebojno bogatenje socialističnih narodov" in narodnosti; 5» utr- ditev ideologije markeizma-leninizma, socialističnega interna- cionalizma ter prijateljstva med narodi; delovni ljudje v vsaki posamezni republiki sestavljajo mnogonacionalne kolektive, v ka- terih se nacionalne posebnosti organsko spajajo z internacional- no nimi, občesovjetskimi črtami in tradicijami.'7 80 Tako "prevzgojo naroda v duhu socializma" je omogočila šele socialistična revolucija: iz njene podlage se je razrastla skup- 31 nost ekonomskega življenja, ki temelji na nacionalizaciji proiz- vajalnih sredstev in njihovem prehodu v objekt splošne ljudske lastnine. Ti uresničeni pogoji so povzročili, da je bila za ved- no odstranjena ekonomska podlaga antagonizmov znotraj naroda, kar je skupaj s socialistično industrializacijo in proizvodnim združevanjem kmetstva naredilo konec kapitalističnim, fevdalnim 81 in patriarhalno—fevdalnim odnosom. V takšnem sklopu razumevanja naroda in etničnosti sploh se očitno kaže socialno-deterministi- čen pristop, v katerem se zanemarja kakovostni vidik družbenega pojava naroda, ki se ga brez ostanka reducira samo na družbeno ali razredno komponento. Pojem naroda je žrtvovan izrecno formu- liranomu interesu po vzpostavitvi neprotislovne družbe - družbe v mirovanju, oziroma kot je običajno v rabi izraz - "monolitne op enotnosti" ali "družbene monolitnosti". Poleg takšne svoje notranje "uporabnosti" moramo opozoriti še na njeno zunanjo "funkcionalnost": bodisi v primeru, ko gre za "raz- tezanje" monolitnosti na druge socialistične dežele članice var- šavskega pakta in SEV-a, bodisi takrat, ko rabi doktrina "socia- lističnega naroda" za vidnejšo diferenciacijo eno istonacionalne države od druge, kot je to primer Demokratične republike Nemčije, ki se, kar ni slučajno, tudi najbolj vidno, celo radikalno, opre- deljuje za ideološko formulo "socialističnega naroda".®' V tej zvezi je značilno razmišljanje Otta Reinholda, ki piše, da sodob- ni razvoj "socialističnih narodov" zahteva mešanje ekonomij so- cialističnih dežel, ustvaritev svetovnega socialističnega gospo- darstva, ki ga nenazadnje narekuje že sama potreba po vodenju razrednega boja v mednarodnih razsežnostih. Prvi pogoj za formi- ranje "socialističnega naroda" v NDR "je bilo in je vse bolj te- sno prepletanje njenega nacionalnega gospodarstva z nacionalnim gospodarstvom Sovjetske zveze in drugih socialističnih držav." Brez takega prepletanja da NDR ne bi mogla ustvariti visoko učin- kovite nacionalne ekonomike, še več, brez tega ne bi mogla zdrža- ti ekonomskega pritiska imperialističnih držav. To dejstvo pred- stavlja tako "konkretno obliko splošne zakonitosti oblikovanja 32 84 in razvoja socialističnega naroda v sodobnih pogojih". Med in- teresi svetovnega socialističnega sistema in nacionalnimi intere- si vlada harmonična skladnost; kolikor pa se med njimi le poja- vijo "določeni problemi", si je to mogoče pojasniti z dejstvom oc obstoja nacionalnih držav oziroma gre za zapuščino kapitalizma. y 4.2 "Sovjetsko ljudstvo" V sistemu teoretičnega in ideološkega zaporedja predstavlja po- jem "sovjetskega ljudstva" logično, še več, nujno komplementarno sestavino pojma "socialistični narod". Pogostejša raba tega poj- ma se je začela kmalu po XXII. kongresu KP SZ, vendar tudi v tem primeru ni šlo za kakšno ideološko inovacijo, saj je pojem "sov- jetskega ljudstva" navrglo že staiinsko obdobje; ko je bil na XVIII kongresu SKP(b) leta 1939 vnesen v resolucijo kongresa in 86 celo v sam statut partije. "Sovjetsko ljudstvo" se je pojavilo istočasno s "socialističnim narodom" in je vzniknilo iz iste no- ve družbeno-zgodovinske osnove kot prvim in glavnim rezultatom revolucije. Nova sovjetska ustava iz leta 1977 je imela za potreb- no, da je že v samem uvodnem delu takole opredelila "sovjetsko ljudstvo". "To je družba zrelih socialističnih družbenih odnosov, v kateri je na temelju zbliževanja vseh socialnih slojev, pravne in dejanske enakosti vseh narodov in narodnosti nastala nova zgo- dovinska skupnost ljudi - sovjetsko ljudstvo".8^ Kljub umišljeni logični in idejni koherentnosti koncepcije "sov- jetskega ljudstva", je mogoče v sovjetski družboslovni in poli- tični literaturi zaslediti različne interpretacije, ki so si vča- sih toliko vsaksebi, da pripisujejo pojmu "sovjetskega ljudstva" bodisi izključno socialne bodisi izključno etnične razsežnosti. Težko je zato najti zadovoljivo in nedvoumno opredelitev "sovjet- skega ljudstva", kljub temu pa se nam to dejstvo kaže v določe- nem smislu politično "funkcionalno" glede na to, da nudi ambiva- lentnost tega pojma večjo možnost prilagajanja vsakodnevnim in 88 tožko napovedljivim izzivom (med)nacionalne problematiko«, Tudi 33 avtoritativni prikaz sovjetskih stališč o nacionalnem vprašanju odkrito priznava, da obstajata pri opredeljevanju pojma "sovjet- sko ljudstvo" dve nasprotujoči si poziciji. Po eni ima "sovjet- sko ljudstvo" vse značilnosti naroda: skupno ekonomiko, ozemlje, (mednacionalni ruski) jezik in skupne duhovne potezo, tako da se da rabiti namesto pojma "sovjetskega ljudstva" tudi pojem "sov- jetskega naroda", Drugo stališče zagovarja, da pomeni "sovjetsko ljudstvo" pojem za predvsem politično oziroma državno enotnost. Vendar isti avtorji ne dajejo nedvoumnega odgovora na vprašanje o "obeh" skrajnih interpretacijah; "sovjetsko ljudstvo" resda po njihovem spominja na posamezne nacionalne znake skupno ozemlje, ekonomija in duhovne poteze) ali na povsem novo nastalo državno skupnost ("splošnosovjetske in internacionalne poteze sovjetskih ljudi"), vendar vse to še ne dopušča sklepanja, da gre za nov na- rod, marveč kvečjemu za "višjo internacionalno skupnost, enotnost vseh narodov in narodnosti". Samo v tem okviru je mogoče uporab- ljati pojma, kot sta "splošnonacionalni ponos sovjetskega člove- ka" in "nacionalni interesi sovjetske države". 7 Nerazrešena dilema o izključno družbenem ali nacionalnem predzna- ku pojma "sovjetsko ljudstvo" postavlja sovjetsko družbeno misel nadalje pred nalogo razmejitve te kategorije s kategorijo "socia- lističnega naroda"« Tudi v tem primeru logika tega razmejevanja ni prepričljiva« Ukrajinski znanstveniki in filozofi na primer dopovedujejo, da pojem "sovjetsko ljudstvo" ne izključuje pojma "socialistični narod"« Obe kategoriji sta za njih le "dve različ- ni strani enega in istega procesa, obstoja komunističnih odnosov". Oba, "socialistični narod" in "sovjetsko ljudstvo", predstavlja- ta prehodni obliki k prihodnji "ekstr anacionalni" oziroma i z ve ne- nacionalni skupnosti ljudi. Nacionalno v pomenu sui generis za te avtorje sploh ne obstaja, temveč le v prekvašeni obliki, v ka- teri se pretežno internacionalno kaže kot "oblika obstoja nacio- nalnega, nacionalno pa se pojavlja na področju delovanja ali funk- cioniranja internacionalnega".^ S takšnimi pomenskimi preobrati se lahko sovjetski teoretiki in ideologi o vprašanju naroda še з* tako zaklinjajo na dialektično obravnavanje odnosa med nacional- nim in internacionalnim, vendar je rezultat vedno isti, to je, da je taka "dialektika" le metafizično poigravanje ene in iste kategorije (internacionalnosti) s samo seboj, ki nosi s seboj svojevrstni nihilizem - abstraiiiranje dejanskega nacionalnega bi- stva. Naslednja definicija "sovjetsko ljudstvo" odkrito opredelju- je kot tako "zgodovinsko enotnost, ki se je pojavila kot oblika prehoda k prihodnji komunistični breznacionalni družbi. Sovjet- sko ljudstvo se potrjuje z objektivno zgodovinsko tendenco k po- stopnemu preseganju oblik združevanja ljudi po nacionalnih obele- žjih".91 Za "sovjetsko ljudstvo" se nadalje ugotavlja, da je vzniknilo iz iste družbene osnove kot "socialistični narod", to je iz "prera- ščanja države diktature proletariate v splošnoljudsko državo", kot odraza vse večje krepitve bratstva in enotnosti vseh razredov in družbenih skupin, narodov in narodnosti ZSSR oziroma krepitve družbene istorodnosti (homogenosti) sovjetske družbe. "Sovjetsko ljudstvo" se v skladu s takšno razlago predstavlja kot "višja stopnja skupnosti delavskega razreda in kmetstva, sodelovanja teh razredov in socialistične inteligence ter bratstva in enotnosti vseh sovjetskih narodov in narodnosti". Komunistični partiji Sov- 92 jetske zveze pripada vloga izvora te enotnosti. Takšna nova družbenopolitična vsebina sovjetske družbe je po eni strani re- zultat, po drugi strani pa tudi pospeševalec "proletarskega in- ternacionalizma", ki je v Sovjetski zvezi doživel novo kakovost- no preobrazbo v obliki "socialističnega internacionalizma". "So- vjetsko ljudstvo" je z drugo besedo ljudstvo "internacionalist" zaradi "svetovno-zgodovinskega značaja svojih izkušenj v izgrad- nji socializma in komunizma". "Sovjetskemu ljudstvu" se nadalje pripisuje vloga avantgarde v boju za družbeni napredek v svetov- om nem okviru ^, kar je samo obnovljena postavka iz programa komu- nistične internéeionale iz leta 1928, ko je bila Sovjetska zveza imenovana za "edino pravo domovino svetovnega proletariate". Ne manjka tudi številnih poudarjanj, da je "sovjetsko ljudstvo", 35 višja oblika človeške skupnosti, sploh višji tip organizacije internacionalne skupnosti, "obrazec" novega in višjega tipa iz- gradnje človeške skupnosti in podobno.7 Avtorji zbornika o vlo- gi internacionalne in nacionalne komponente v socialistični druž- bi podČrtujejo svetovni značaj "sovjetskega ljudstva" kct "obraz- ca in skupnosti ljudi svetovne socialistične solidarnosti in enot- nosti delavskih množic v vsem svetu". "Sovjetsko ljudstvo kaže vsem narodom njihovo prihodnost in njihov jutrišnji dan." V sovjetskih opredelitvah pojma "sovjetskega ljudstva" je pogo- sto zaslediti ocene o tem, kaj ni narod. Prepričevanje teče v smeri, da gre pri "sovjetskem ljudstvu" za kakovostno novo druž- beno skupnost, ki da sicer ni nov narod, obenem pa tudi ne "arit- metična vsota narodov in narodnosti". Splošne definicije "sov- jetskega ljudstva" ostajajo običajno bolj na idejno-politični kot pa na etnični ravni. To in pa dejstvo, da poskušajo z defi- nicijami "sovjetskega ljudstva" vzdrževati protislovni videz po- java, ki da ni po eni strani nihilistično naperjen proti narodom, ki pa po drugi strani vendarle istočasno presega oblike združeva- nja ljudi po nacionalni pripadnosti in vodi k etnični istorodno- sti (homogenosti) vseh članov družbe^, samo še bolj prispeva k nekoherentni razlagi, prav gotovo pa tudi k različnim praktično- -političnim aplikacijam. V tej zvezi si moramo ogledati dva "tipično" različna pristopa k razumevanju problematike vloge narodov v socializmu, pri čemer pa je treba vendarle dodati, da je treba prvega šteti za bolj dominantnega. N.P. Kim na primer sodi, da poteka razvoj v smeri komunistične družbe kot razvoj od heteronomnega družbenega sta- nja k homogenemu, ali z drugimi besedami, od večslojnega stanja k enoslojnemu, v katerem ne bo več prostora za nikakršne social- ne ali etnične razlike med ljudmi. "Sovjetsko ljudstvo" je zače- tek ustvarjanja "svetovnozgodovinskega procesa komunistične ho- mogenizacije človeštva."7'® Drugo mnenje, ki je bilo izrečeno ob isti priložnosti, je izhajalo iz povsem drugačne idejne perspek- 36 • tive: "Stališča o tem, da prihaja na sodobni stopnji razvoja na- še družbe do 'etničnega stapljan.ia narodov in narodnosti', da bo v procesu izgradnje komunizma prišlo do denacionalizacije nacio- nalne državnosti in da bo unitarizem zavzel mesto federalizma, so teoretsku napačna in praktične škodljiva. Ne denacionalizaci- ja, temveč vsestranski razvoj zvezne in nacionalnih državnosti na temelju načela demokratičnega federalizma - to je politika 99 partije na področju sovjetske državne izgradnje." Od tistega trenutka naprej, ko avtorji prestopijo meje opredelje- vanja "sovjetskega ljudstva" kot "nove družbeno-zgodovinske skup- nosti ljudi", stopajo na negotova tla, kar pa si enostransko mo- tivirano mišljenje prizadeva prikriti z navidezno nedvoumnimi ideološkimi formulacijami. Med zanesljivimi pokazatelji meje, do katere so v Sovjetski zvezi pripravljeni priznati vlogo nacional- nosti v socialistični družbi, je priložnostna definicija Leonida Brežnjeva, izrečena leta 1976, ki je imela dvojni namen: prvič, vnesti "red" v množico medsebojno protislovnih definicij "sovjet- skega ljudstva", in drugič, kot odgovor na javno izrečene bojaz- ni, da bi se za formulo "sovjetskega ljudstva" utegnile skrivati skrajne nihilistiČne nacionalne težnje. Večina sodobnih razprav- ljanj v Sovjetski zvezi o narodu navaja tole Brežnjevo definici- jo: "Ko govorimo o naši zgodovinski skupnosti ljudi, ne mislimo, da so pri nas izginile razlike med ljudmi. Vsi narodi in narodno- sti, ki žive v Sovjetski zvezi, ohranjajo svoje posebnosti, svo- je nacionalne črte, jezik, svoje najboljše tradicije. Imajo tudi vse možnosti za še večji razcvet svoje nacionalne kulture." Že v tem delu definicije lahko vidimo, da se je njen avtor izognil omenjanju družbeno-ekonomske in politične komponente celovitega nacionalnega življenja, kar je že, če se dobro spomnimo, imel Le- nin za glavni greh avstromarksističnega razumevanja naroda. Dru- gi del omenjene definicije samo še nadalje marginalizira že itak zoženo razumevanje nacionalnega bistva s tem, ko pravi: "Obenem sovjetsko ljudstvo ni samo seštevek narodov, ki živijo eden ob drugem v isti državi, tako rekoč pod isto streho. Naši ljudje 37 imajo, ne glede na nacionalno pripadnost mnogo skupnih potez, ki jih povezujejo v enotno, monolitno celoto. To so skupna ideologi- ja in skupna zgodovinska usoda" (zopet izrazi iz avstromarksistič- nega nacionalnega besedišča, op. R.R.). To so skupni družbeno-e- konomski odnosi, temeljni interesi in cilji. To je \edno večja enotnost sovjetske socialistične kulture, ki vpija vse resnične vrednote vseh nacionalnih kultur".1 0 Tudi semantične analize pojma narod in ljudstvo niso mogle prese- kati gordijskega vozla, povezanega z dovolj vidnimi različnimi razumevanji pojma "sovjetsko ljudstvo". Tako naj bi po eni razla- gi ljudstvo (v ruščini "narod") v pogojih socialistične družbe, kjer je bilo odpravljeno vsakršno izkoriščanje, predstavljalo preprosto vse prebivalce določene dežele. V socializmu se pojma "ljudstvo" in "narod" medsebojno prepletata, kar pa ne more za- brisati njunih distinktivnih obeležij, in sicer, da je narod družbeno etnični, ljudstvo pa družbeno-razredni pojav. "Sovjet- sko ljudstvo" se da po prepričanju sovjetskih avtorjev obravnava- ti ločeno oziroma neodvisno od njegovih (raznolikih) etničnih po- sebnosti. Še več, "sovjetsko ljudstvo" ne predstavlja etnične kategorije glede na dani narod, temveč mu lahko pripadajo njego- ve etnične značilnosti le glede na njegov značaj internacional- ne skupnosti. V isti sapi, kot da bi se hotelo zanikati pravkar povedano, pa isti avtorji pribijajo, da je tudi pojem internacio- nalnega "zgodovinsko nov proizvod mednarodne ustvarjalnosti de- lavskega razreda" in potemtakem družbeno-razrednž in ne posebni etnični pojav (!).101 Kljub razpršenosti in različnim poudarkom pri navajanju posamez- nih družbenih znakov in značilnosti "sovjetskega ljudstva", pred- stavlja naslednja opredelitev tega pojma skupni imenovalec veči- ne razpravljanj. Poleg splošno sprejete označbe, da gre za "novo zgodovinsko skupnost", veljajo še naslednje splošnejše opredelit- ve: družbeno-razredna skupnost na temelju prijateljskih odnosov med delavci, kolhoznimi kmeti in inteligenco; mednacionalna skup- 38 nost, ki jo sestavljajo bratski sovjetski narodi v razmerah sploš- ne socialistične ekonomske osnove, enotipna socialno-ekonomska struktura in skupna socialistična domovina - Zveza sovjetskih so- cialističnih republik; skupnost, ki jo povezuje skupna marksis- tično- leninistična ideologija, strnjena okoli svoje avantgarde - Komunistične partije; in nenazadnje gre še za skupnost, ki jo oz- načujejo splošne moralnopolitične in duhovne poteze ljudi, kot so na primer: predanost stvari komunizma, socialistični patrioti- zem in internacionalizam, visoka delovna in družbeno-politična aktivnost, nespravljivost z izkoriščanjem in zatiranjem ter z na- cionalnimi in resnimi predsodki, razredna solidarnost z delovnimi 102 ljudmi vseh dežel. Dokaz za pravo življenjsko moč in vrednost "sovjetskega ljudstva" so takile novonastali in vsebinsko bogati pojmi: "Sovjetska očet- njava" ("sovetskaja otečestvo"), "sovjetska domovina" ("sovetska- ja rodina"), "sovjetski značaj" ("karakter"), "sovjetska ekonomi- ka", "sovjetska kultura" itd. Te nadnacionalne kategorije predstav- ljajo kot živ dokaz za dialektično enotnost nacionalnega in inter- nacionalnega. Toda že v naslednji formulaciji se lahko prepričamo o marginalni vrednosti nacionalnega in o odločilni vlogi intema- cionalnosti, kjer tudi dialektika nima prave veljave in obvelja le še kot goli verbalizam. "Ker so omenjene značilnosti sovjetskih ljudi izraz novih, socialističnih odnosov med ljudmi v družbi, in ker se oblikujejo v tistem družbenem sistemu, ki gre v komuni- zem, na temelju ideologije marksizma-leninizma, je očitno, da gre za internacionalne značilnosti. Toda le-te so poleg tega postale nove nacionalne značilnosti, ker so njihovi nosilci predstavniki te ali one nacionalnosti" (I).10' V ustvarjanju in nadaljnem razvijanju pojma "sovjetskega ljudst- va" igrajo pomembno vlogo tako imenovane "sovjetske življenjske tradicije". Le-te se kažejo skozi tri glavne oblike praznikov: prazniki dela, prazniki, ki so posvečeni ciklusu letnih časov, naravi in pesmi ter prazniki "sovjetskega načina življenja". "No- 39 ve življenjske tradicije s skladnim sistemom ritualnosti spremlja- jo sovjetskega človeka skozi njegovo celotno življenje, vanj vna- šajo radost, raznoličnost ter odražajo sovjetsko socialistično realnost v živobarvnih nacionalnih oblikah". V takšni brezkon- fliktni in do kraje idealizirani dražbi je odveč sleherno kritič- no mišljenje oziroma takšno postavljanje nacionalnega vprašanja, ki bi si upalo podvomiti v dejstvo absolutne in za vedno dokončne razrešitve vseh, še posebej pa nacionalnih protislovij. Med posebej izpostavljene značilnosti "sovjetskega ljudstva" spa- da enotni jezik za mednacionalne stike. "Sovjetsko ljudstvo" si je za tak jezik izbralo ruščino. Prehod od enojezičnosti k dvoje- zičju se je že prevesil v korist drugega; tak rezultat so pospe- šili intenzivni procesi migracije prebivalstva, porast mnogonacio- nalnega sestava sovjetskih republik, širjenje ozemlja z etnično mešanim prebivalstvom, povečanje toka znanstvenih informacij, kre- pitev teženj v smeri univerzalizacije jezikovnih stikov, ki jih je izzvala znanstveno-tehnična revolucija in drugi procesi. Ruski jezik je s tem postal "neminljiva splošnosovjetska vrednota".10^ Sovjetski avtorji pogosto omenjajo podatke iz zadnjega popisa prebivalstva, ki so pokazali, da je 13 milijonov državljanov ne- ruskega prebivalstva izbralo ruski jezik za svoj materinski jezik, in da se je skoraj 42 milijonov ljudi neruskih narodnosti izjavi- lo, da je ruščina njihov drugi govorjeni jezik. Za "splošnosovjetske vrednote" se jemlje tudi zakonske zveze, ki da so kazalci ekonomskega in kulturnega zbliževanja sovjetskih narodov in narodnosti. Za izredno pozitivnega se ocenjuje podatek da se je na primer v neki anketi 77 odstotkov Latvijcev pozitivno izreklo o mednacionalnih zakonskih zvezah. Mednacionalne zakonske zveze uživajo privilegij ideološko zaželjenega in se jih jemlje 106 kot dober kazalec rasti internacionalne zavesti. V Kamski av- tomobilski tovarni ("EamAZ") so se na primer pohvalili s tem, da med novimi življenjskimi tradicijami še posebej gojijo "interna- cionalne poročne rituale"o V tem industrijskem kompleksu dela več 40 kot 100 tisoč ljudi, ki pripadajo 70 različnim narodom in narod- nostim. Okoli 33 odstotkov vseh zakonskih zvez s tega področja je mednacionalnih, v čemer se kaže "nravstvena posebnost zakon- 107 skih odnosov pri delovnih ljudeh v socialistični družbi". 4,3 "Proleterski" in "socialistični internacionalizem" V sovjetskih razpravah oziroma bolje v sovjetski nacionalni dok- trini zavzema internacionalistični nauk ugled nepogrešljive idej- ne postavke socialističnega razvoja narodov. Marksizmu pripada zasluga, da je odkril "objektivna načela zbliževanja narodov in jih povzel v okviru pojma proletarskega internacionalizma". "Pro- letarski internacionalizem" obsega vsa področja družbenega biva- nja (od psihologije do politike in celokupne družbene prakse) v socialistični družbi, pravzaprav predstavlja tako njeno splošnej- 108 še načelo, kakor tudi načelo komunistične morale. V zgodovinskem razvoju "proletarskega internacionalizma" razliku- je sovjetska literatura štiri glavne črte razvoja. Prvo črto oz- načuje praktično solidarno delovanje nacionalnih odredov proleta- riate in celotnega mednarodnega delavskega razreda. V začetni fa- zi proletarskega gibanja je imelo to delovanje omejen in stihij- ni značaj, ki pa je s časom vedno bolj pridobival na ekonomskem in političnem pomenu. Druga črta razvoja, ki je ni mogoče ločiti od prve, pa je že pokazala na nastanek in napredovanje razredne internacionalistične zavesti proletariata, ki se giblje od amorf- ne ga drobnoburžoaznega gesla "vsi ljudje so si bratje" k medna- cionalni solidarnosti delovnih ljudi na ravni političnega mišlje- nja. Prvi rezultat teh procesov so take "zgodovinsko zakonite or- ganizacijske oblike internacionalne enotnosti", kot sta to bili v zgodnji fazi prva in druga internéeionala, kasneje pa še tret- ja internéeionala, informbiro komunističnih in delavskih partij ter posvetovanja marksistično-Leninističnih partij. V tretji fa- zi je mogoče govoriti o širjenju področja, na katerega ima vpliv "proleterski internacionalizem"; pojavile so se nove družbeno si- 41 le, ki so šle skozi "šolo" internacionalizma. Lastne izkušnje so jih pripeljale do spoznanja o nujnosti antiimperialistične soli- darnosti, krepitve zveze s socialističnim svetom, preučevanje iz- kušenj nacionalnih odnosov med socialistično izgradnjo v ZSSR itd. "Naravni" rezultat toga procesa se je iztekel v razširitev zvez med komunističnimi gibanji in révolueionarno-demokratičnimi partijami dežel ali narodov v razvoju, ki so se borili proti ko- lonializmu. Četrta črta zgodovinskega razvoja internacionalizma delavskega razreda je povezana z obstojem dovršenega sistema oblik in norm medsebojnih odnosov med marksistično-leninističnimi partijami. Spremenjeni zgodovinski položaj in večja "zrelost" partij sta pripeljala do dovršenega sistema njihovih medsebojnih vezi. Pri- mer take enotnosti je, kot se trdi v sovjetski literaturi, pred- stavljala tretja internacionala, v kateri so imele komunistične partije status sekcij. Da so lahko bile komunistične partije sprejete v tretjo internacionalo, so morale izpolnjevati 21 pogo- jev, s čimer so se istočasno obvezale tudi za določene norme svo- jega nacionalnega in ideološkega delovanja. Statut in praksa de- lovanja, sodijo v Sovjetski zvezi, sta, gledano iz današnje per- spektive, lep primer "demokratičnih" odnosov med posameznimi sek- cijami znotraj internéeionale in "neomejenih možnosti sodelovanja pri ustvarjanju njene splošne linije". Kasnejše kršitve leninskih načel v delu tretje internacionale v prvi polovici tridesetih let so sicer zavrle delo partij, vendar pa niso mogle spremeniti nji- hovega razrednega bistva ali zaustaviti njihovega razvoja,10^ Kominterna tako ostaja s sovjetskega stališča še vedno idealna organizacijska oblika manifestiranja "proletarskega internaciona- lizma" . V sodobnih razmerah se je "proletarski internacionalizem" za raz- liko od prejšnje samo politične in idejne norme spremenil v "dr- žavno ideologijo in politiko socialističnih dežel". Sovjetski av- torji ravno s tega vidika razlikujejo kategoriji "proletarskega" 42 in vsocialističnega internacionalizma", Slednji se je pojavil (prvič v Sovjetski zvezi) tisti hip, ko je prišlo do bistvene družbene spremembe v položaju delavskega razreda, ko je ta prene- hal biti zatiran, in ko ta kot vladajoči razred ne ruši več samo ustroja zatiranja, temveč gradi novo, socialistično družbo - dr- žavo delovnih ljudi. "Socialistični internacionalizem" je v tem smislu izraz spremenjenih metod in oblik borbe proti buržoaziji; tolmač in nosilec internacionalizma so sedaj vsi razredi in druž- beni sloji socialistične družbe, medtem ko je novi tip odnosov med narodi postal last vsega meddržavnega socialističnega prija- teljstva.110 Delavski razred se danes v mednarodnih odnosih pojavlja kot raz- red, ki se je organiziral v državnem okviru, iz česar sovjetski avtorji sklepajo, da predstavlja "moč države najpomembnejše orod- je razrednega boja v mednarodnih odnosih".111 Vse države pa v mednarodnih odnosih ne morejo imeti in nimajo iste odgovornosti ("teže"); nacionalni interesi si potemtakem niso in ne morejo bi- ti enaki med seboj, temveč so nekateri bolj in drugi manj "in- ternacionalni". Očitno največja teža in torej tudi najbolj "in- ternacionalna" lastnost pripada Sovjetski zvezi, ki se jo običaj- no označuje kot "prvo mnogonacionalno deželo, v kateri je zmaga- 112 la ideologija internacionalizma" , in partiji "z največ izkuš- njami v uporabi teorije marksizma-leninizma za probleme svetovne- ga revolucionarnega procesa in prakse izgradnje nove družbene u- reditve" ter "avantgarde mednarodnega delavskega gibanja"11', kot dežele, ki ima objektivno gledano, najbolj odločilno vlogo pri uresničevanju temeljnih interesov socialističnih dežel itd.1 ^ "Proleterski" oziroma "socialistični internacionalizem" se da v skladu s sovjetsko interpretacijo v najbolj zreli m dovršeni obliki uporabljati v okvirih tako imenovanega "svetovnega socia- lističnega sistema", kamor brezpogojno prištevajo tist\eocit^4- stične dežele, ki so članice varšavskega pakta in SEV-a, v maksiv malnem smislu pa tudi dežele, ki so, dolgoročno gledano, priprav- ^ 43 ljene izenačiti svo,je strateško-politične koncepcije s sovjetski- mi interesi ali težijo k njej naravno. "Socialistični internacio- nalizem" predstavlja objektivno tendenco razvoje narodov v sve- tovnem socialističnem sistemu in novi tip mednarodnih odnosov. ^ Sovjetski mednarodni pravniki so na začetku šestdesetih let raz- širili "proletarski internacionalizem" kot politično in moralno kategorijo še na normo mednarodnega prava, ki naj bi veljala za odnose med socialističnimi državami. Nova ustava ZSSH je v tem smislu in z vsemi "posledicami" za članice "socialistične skupno- sti" proglasila "proletarski internacionalizem" za eno pomembnih ustavnih kategorij. Za odnose med ZSSR in socialističnimi država- mi ne morejo veljati načela miroljubnega sožitja, ki lahko kot "oblika razrednega boja" veljajo za odnose ZSSR s kapitalistični- mi državami, temveč jih lahko uravnava samo "nerazrušljivi zakon strogega spoštovanja načel marksizma-leninizma in načelo proletar- skega internacionalizma". Načela iz splošnega mednarodnega prava kot so suverenost, enakopravnost, samoodločba, ozemeljska celovi- tost, nevmešavanja v notranje zadeve, imajo v odnosih med socia- lističnimi deželami popolnoma "novo vsebino", ki jo narekujejo (objektivni) interesi najbolj "internacionalistične" socialistič- ne država - Sovjetske zveze. Čeprav v SZ formalno zavračajo "teo- rijo omejene suverenosti" kot "buržoazno izmišljotino", pa nova sovjetska ustava s formulacijo o "proletarskem internacionalizmu" uvaja še bolj poudarjeno obliko "skrbništva" nad usodo socializ- ma ne le v Sovjetski zvezi, temveč tudi v drugih socialističnih državah. Skrb za pravilni socialistični razvoj ne more biti potem- takem prepuščena samo eni socialistični državi (z izjemo Sovjet- ske zvezel). V Sovjetski zvezi nič ne skrivajo, da je svoboda na- rodov socialističnih držav in njihovih partij omejena s temeljni- mi interesi "socialistične skupnosti" in da je zato treba pojmo- vanje suverenosti in pravice narodov do samoodločbe vedno ocenje- vati s stališča "razrednosti" in "internacionalizma". Z ustavnim poudarkom te razlage danes ne rabijo več le opravičevanju vojaš- kega posega Sovjetske zveze in njenih zaveznic leta 1968 v Čehe- 44 slovaški, temveč naj bi imele širši in trajnejši značaj. Izjema, ki jo je v tem pogledu naredila Sovjetska zveza, je bila Kitaj- ska, s katero je bila deklarativno pripravljena razvijati meddr- 116 žavne odnose na podlagi načel miroljubnega sožitja. Posamezni sovjetski avtorji nič ne skrivajo stališča, da pa morajo za odno- se med državami socialistične skupnosti veljati odnosi, kakršni 117 obstajajo med sovjetskimi republikami. 1 Nacionalnih interesov in socializma na sploh se ne da popolnoma 118 uresničevati izven okvira "svetovnega socialističnega sistema". Marksistično-leninistične partije niso odgovorne v prvi vrsti na- vznotraj - svojemu delavskemu razredu, temveč navzven; kakršnoko- li iskanje "svoje", "nacionalne" poti v socializem ali skliceva- nja na "samostojnost" pomeni zanikanje "splošnih zakonitosti so- cialistične izgradnje" in lahko ogrozi stvar internacionalizma 119 in socializma. 7 Teoretični zagovori opravičujejo takšno stali- šče s univerzalno veljavno tezo o "vodilni vlogi internacionalne- ga momenta v primerjavi z nacionalno-specifičnim" oziroma bolj dolgoročnem značaju internacionalnih interesov, o nujnosti, da se nacionalni interesi podredijo internacionalnim, o nacionalnem 120 kot samo "obliki" in internacionalnem kot "vsebini" itd. Na velik pomen, ki ga v Sovjetski zvezi pripisujejo načelu "pro- letarskega internacionalizma", kaže med drugim obstoj sekcije za proučevanje "filozofskih vidikov proletarskega internacionalizma in nacionalnih odnosov" v inštitutu za filozofijo pri sovjetski akademiji znanosti. Pred nedavnim je ugledna in avtoritativna skupina članov te sekcije formulirala "sistem" načel "proletar- skega internacionalizma", ki da ustrezajo znani Engelsovi misli, da so "načela veljavna le toliko, kolikor so skladna z naravo in zgodovino". Sovjetski družboslovci so predložili seznam devetih načel, pravzaprav že kar neke vrste zapovedi "proletarskega in- ternacionalizma" z "univerzalnim pomenom uporabe za vse situaci- je, ki se pojavljajo v nacionalnih odnosih". Gre za načela, ki so medsebojno tesno prepletena in logično povezana, tako da "pred- 45 stavljalo in toto celotno ideologijo, politiko in etiko delavske- ga razreda, ki se nanaša na nacionalno vprašanje" . Nobeno od omenjenih načel ne more popolnoma nadomestiti kakega drugega na- čela; odsotnost kateregakoli od njih ima za posledico, da je 122 "proletarski internacionalize^" nepopoln. Ideje in nečela "proletarskega internacionalizma" pomenijo višji moralni impera- tiv ali natančneje "internacionalistično dolžnost", ki jo mora izpolnjevati vsak pravi borec za komunizem. "Internacionalistič~ na dolžnost je celotnost obvez nacionalnih odredov delavskega raz- reda, komunističnih in delavskih partij ter socialističnih domo- vin do vseh revolucionarnih sil v svetu, ki temeljijo na ideološ- kih in političnih načelih proletarskega internacionalizma."1*^ "Internacionalistična dolžnost" je postavljena kot nadnacionalna, specifična proleterska oblika "razredne dolžnosti", do katere je prišlo s pojavom proletariate, ki se je iz nacionalne spremenil v internacionalno silo. 124 Prvo temeljno načelo "proletarskega internacionalizma" je na- čelo "revolucionarne proleterske solidarnosti in enotnosti med delavci vsega sveta". Kot drugo se uvršča načelo "podreditve na- cionalnih interesov internacionalnim interesom delavcev vsega sveta". Delavci so dolžni postavljati v ospredje predvsem tisto, kar jih združuje in spaja v enotno svetovno revolucionarno silo. Za to načelo se nadalje trdi, da je v popolni skladnosti z objek- tivno dialektike družbenega razvoja in še posebej s soodvisnost- jo dela in celote. Nacionalno vsebuje sestavine, ki se jih ne da popolnoma vključiti v celoto. Včasih je zato nujno potrebno "žrt- vovati" nacionalne interese zaradi internacionalnih interesov; kot na primer se omenja veliko "žrtvovanje" sovjetskega delavske- ga razreda v zvezi z mirovnim sporazumom v Brest-Litovsku, ki da je bil sklenjen v prvi vrsti "zaradi skupnih interesov svetovne- ga proletariate". Za ta primer pa lahko rečemo, da je dokaj pone- srečen 9 saj naj bi šlo za načelo, po katerem bi se lahko ravnale socialistične države v svojih medsebojnih odnosih, medtem ko se za tipični primer jemlje izsiljeno "žrtvovanje", ki ga je od mia- 46 de socialistične države zahtevala imperialistična kapitalistična država. Sovjetski avtorji tudi, kot kaže, predpostavljajo, da ni bilo omenjeno "žrtvovanje" v nikakršni zvezi s kratkoročnimi ali dolgoročnimi interesi mlade sovjetske države. Načelo "enakosti in suverenosti" kot tretje načelo ima glede na vs* octala načela skrajno relativni in ideološko (v smislu Manove izkrivljene za- vesti) pomen; isto trditev pa lahko raztegnemo še na četrto nače- lo, ki govori o "samoodločbi in prostovoljnem združevanju ljud- stev" . Peto obvezno načelo govori o "bratskem sodelovanju narodov v so- cialistični izgradnji in medsebojni pomoči". Naslednje načelo poudarja pomen "krepitve enotnosti in sodelovanja v okviru sve- tovnega socialističnega sistema". Za KP SZ je okrepitev "svetov- nega socialističnega sistema" glavna naloga v zunanji politiki; SEV igra v tej zvezi pomembno vlogo v smeri ekonomske integraci- je svojih članic. Naslednje načelo uvaja "enotnost volje in akci- je med komunističnimi in delavskimi partijami". Komunistične in delavske partije pomenijo najvišjo obliko razrednega organizira- nja delavskega razreda. Pogoj za enotnost akcije pa je predhodno vzpostavljena ideološka enotnost. Da bi se dosegla "enotnost vo- lje in akcije", je potrebno, da se komunisti otresejo ozkih in enostranskih pogledov in da ne gledajo na svojo moralno odgovor- nost le kot na odgovornost do svojega delavskega razreda in naro- da, ne pa do proletariate vsega sveta, do njegove "avantgarde" in mednarodnega komunističnega gibanja. Pri tem načelu in njego- vi interpretaciji je po eni strani še posebej odločno postavlje- no mehanično razumevanje odnosa med nacionalnim in internacional- nim, ali bolje, nerazumevanje revolucionarne in demokratične vse- bine nacionalnosti; po drugi strani pa se tudi bogatstvo oblik boja za socializem in napredek v svetu omejuje le na monopol ko- munističnih partij. Osmo načelo govori o "tesnem združevanju sil socializma in delav- skega razreda ter o narodnoosvobodilnih gibanjih v boju za mir, 47 nacionalno neodvisnost in družbeni napredek". Glavni subjekt ozi- roma že kar "tutor" takega združevanja je poverjen "sovjetski državi", ki da ni le - tukaj navajajo sovjetski avtorji Lenino- vo misel, ki je bila v svojem času, ko je bila Sovjetska zveza še edina socialistična država, zgodovinsko upravičena - "predstav- nik proletarcev vseh dežel, temveč tudi predstavnik vseh zatira- nih narodov". Takšno teoretično postavljanje odnosa med "avant- gardo" mednarodnega komunističnega gibanja in narodnoosvobodilni- mi gibanji se dopolnjuje z gledanjem na narodnoosvobodilna giba- 12 S nja kot na "rezervo" proleterske revolucije. y Zadnje, deveto načelo, predstavlja formulacija o potrebi po "obzirnosti v nacio- nalnih medsebojnih odnosih", pri čemer pa se opozarja, da to ne more pomeniti spravljivega stališča do manifestacij nacionalizma. Gre bolj za taktično navodilo, da se ne združuje ali zbližuje na- rodov s pretirano naglico, kar bi lahko porušilo vzpostavljeno zaupanje med narodi. 0 "obzirnosti v nacionalnih medsebojnih od- nosih" je resda prvi govoril Lenin, ki pa tega načela ni omeje- val zgolj na upoštevanje "družbeno-psiholoških faktorjev", kot to delajo sovjetski teoretiki in ideologi danes, temveč je to na- čelo razširil tudi na pomembnejša področja nacionalnega bivanja 126 - na ekonomiko, državnost, jezik itd, 5. Vloga ruskega naroda in kulture nasploh in jezika še posebej v Sovjetski zvezi Idejna in logična protislovnost sovjetskih razlag internacionaliz- ma se še bolj zaostri takrat, ko sovjetski avtorji čezmerno pou- darjajo "posebne kvalitete" in posebej izpostavljeno, če že ne kar odločilno vlogo ruskega jezika in njegove kulture v mnogona- cionalni sovjetski družbeni skupnosti« Zožitev internacionalizma v mednarodnih okvirih v prvi vrsti na "zvestobo" Sovjetski zvezi, na upoštevanje njene "avantgardne vloge" in značaja "prototipa" za ves svet, se v notranjih okvirih Sovjetske zveze nadalje redu- cira s poudarjanjem glavne in bistvene vloge ruskega naroda. Na 48 vsezvezni znanstveno-praktični konferenci v Tbilisiju leta 1976, ki je obravnavala uresničevanje nacionalne politike in aktualna vprašanja internacionalistične vzgoje sovjetskih ljudi v luči sklepov XXV. kongresa KP SZ, je prvi sekretar CK KP Gruzije Ed- vard Ševarnadze razvijal tezo o vlogi ruskega naroda kot "cemen- ta" v nastajanju nove zgodovinske skupnosti - "sovjetskega ljud- stva" in o posebnih vrlinah ruskega naroda. Stališča Edvarda Še- varnadzeja se zdijo morda skrajna, vendar so še vedno dovolj ti- pična za določena sovjetska razmišljanja o problematiki narodov v sovjetski družbi. Ševarnadze sodi, da ima ruski narod "priro- jen, izostren čut za socialno pravičnost", še posebej pa da ima "razvit čut za nacionalno svobodo in nacionalno pravičnost", da je "v oblikovanju njegovega značaja igralo nemajhno vlogo dejst- vo, da obvladuje ogromno, neizmerno ozemlje in neizčrpna naravna bogatstva", da je bil "ruski narod od nekdaj mnogoštevilen, mo- gočen, genialen in velikodušen". "Na svetu ni naroda, ki bi bil toliko storil za srečo in blaginjo drugih narodov, in to tako iskreno in nesebično, čeprav včasih "za ceno velikih žrtev in odrekanj, kot to dela ruski narod"• Ševarnadze je v isti sapi opozoril na tiste težnje v mednarodnem komunističnem delavskem gibanju, ki so "nacionalistično" obarvane, ki zagovarjajo nacio- nalno izoliranost in zaprtost ter nasploh ignorirajo splošne raz- redne interese. Tudi za carsko nacionalno politiko je imel Ševar- nadze, seveda drugače in popolnoma nasprotno kot Lenin, samo be- sede pohvale; govornik je namreč zahteval, da se znanstvena lite- ratura, ki opisuje priključitev Gruzije pred 193« leti, odreče oceni o "manjšem zlu". Po njegovem ni šlo za podjarmljenje gruzij- skoga naroda pod carsko Rusijo, ker, "kdor ne vidi za carskim dvoglavim orlom resničnege orla zgodovine - velikega ruskega na- roda, je bodisi slep, bodisi sovražnik prijateljstva naših naro- dov". 7 Vzporedno z označevanji ruskega naroda kot "velikega naroda" in "starejšega brata", pripada tudi ruskemu jeziku oznaka "velikega 128 in mogočnega" jezika. V primerjavi z drugimi jeziki je ruski 49 jezik "razvitejši" in "bogatejši", poleg tega pa se odlikuje še po celem nizu drugih prednosti, na primer po neznanih narečnih razlikah, zelo majhni razliki med pogovornim in knjižnim jezikom, 129 velikem ujemanju med izgovorjavo in pisavo itd. ' Dejstvo, da opravlja ruski jezik funkcijo mednacionalnega jezika, ni subjektivni rezultat, za katerim stoji administrativni poseg, temveč, zatrjujejo v Sovjetski zvezi,so ga na to mesto postavili objektivni dejavniki.1^0 Prvi in najpomembnejši dejavnik je že popis prebivalstva leta 1970» ki 3© pokazal, da štejejo pripadni- ki ruskega naroda 53 odstotkov (kar je 129 milijonov) celotnega števila prebivalcev v Sovjetski zvezi (24-1,7 milijona). Poleg te- ga se je več kot 13 milijonov pripadnikov neruskih narodov in na- rodnosti opredelilo, da je ruščina njihova materinščina. To zna- ša skupno 141,8 milijonov ljudi ali 60 odstotkov celotnega prebi- valstva. V tej zvezi si je zanimivo ogledati naslednje podatke 131 iz nekega drugega vira * , ki ugotavlja, da je v popisu prebival- stva leta 1926 57*3 odstotka sovjetskega prebivalstva opredelilo kot svoj materinski jezik ruščino, po podatkih popisa iz leta 1970 pa 58,7 odstotka. Omenjeno je še, da je zadnji popis navr- gel podatek, da 48,7 odstotka neruskega prebivalstva dobro obvla- da ruščino ali pa jo ima celo za svoj materinski jezik. Drugi dejavnik predstavlja široka naseljenost Rusov po vsej Sov- jetski zvezi in je na ta način ruski jezik najbolj razširjeni je- zik tako med slovanskimi kot tudi neslovenskimi narodi ZSSR. Po popisu prebivalstva iz leta 1970 živi zunaj ozemlja RSPSR 21,3 milijonov Rusov. Kot tretji faktor se navaja sorodnost ruskega jezika z jezikoma drugih večjih narodov - ukrajinskega in belo- ruskega, ki predstavljata 33 odstotkov sovjetskega prebivalstva, četrti faktor omenja posebno vlogo ruskega naroda v ekonomskih in kulturnih procesih v obdobju tak6 pred oktobrsko revolucijo kot po njej. Ruski carizem si je sicer prizadeval vključiti rus- ko kulturo v svojo velikodržavno ideologijo, vendar je "ruski na- rod prek svojih naprednih predstavnikov vselej pomagal razvoju 50 drugih narodov". Ruski narod pooseblja revolucionarne tradicije, bogato znanost in kulturo ter je globoko internacionalen, kar se kaže v njegovi nesebični in humani pomoči manj razvitim "bratskim narodom". Peti "objektivni" dejavnik je ruski jezik, ki se lahko pohvali z največjo duhovno kulturo in ki ga kot takega lahko up- ravičeno smatramo za enega najbogatejših svetovnih jezikov. Sov- jetski avtorji radi podkrepijo takšne hvalnice ruskemu jeziku s priložnostnimi izjavami, na primer z Engelsom in Leninom, ko sta govorila o "lepoti" in "bogastvu" ruskega jezika. Zadnji, šesti faktor se kaže v "posebnosti zgodovinskega razvoja, ki je v tem, da ruski jezik ni razvijal samo svojih neomejenih notranjih mož- nosti, temveč je vsrkaval besedne sestavine iz jezikov drugih na- rodov. Ideološka formula "razsveta in zbliževanja" socialističnih naro- dov se zrcali tudi na tako imenovanem področju "politike jezikov- ne izgradnje", za katero je v socialistični družbi značilno, da se pojavlja kot "naravno-zgodovinski in ne stihijni proces".1'^ Formula"razcveta in zbliževanja" je na jezikovnem področju rahlo prilagojena, oziroma bolje, specificirana kot "enakopravnost" in "medsebojno bogatenje" jezikov,1" Vendar je, teko kot v prvem primeru, kjer je poudarek na "zbliževanju" oziroma "internacio- nalnosti", tudi na tem področju poudarjen in družbeno favorizi- ran proces "medsebojnega bogatenja" jezikov, kar seveda ne prese- neča in se samo logično dopolnjuje s sovjetskimi koncepcijami " "socialističnega naroda", "sovjetskega ljudstva", "proletarskega" oziroma "socialističnega internacionalizma" in sploh z vizijo ho- mogene in monolitne, etnično "osvobojene" družbe. Sovjetski av- torji navajajo številne dejavnike, ki ne govorijo v prid poveče- vanju jezikov - poleg ekonomskega dejavnika se še posebej podčr- tujejo vplivi in posledice nadaljnjega razvoja znanstveno-tehnič- ne revolucije.1^ Splošnejša idejna formula sovjetske jezikovne politike se glasi takole: "Za epoho socializma ni značilna dife- renciacija jezikov (nastajanje dialektov), niti ne integracija v tem smislu, da bi en knjižni jezik vsrkal drugega, temveč be- 51 sedna in druga medsebojna bogatitev na podlagi njihove enakoprav- nosti."155 Ruščina resda ni "obvezen državni jezik"1^, vztrajno se tudi za- vrača metoda "prisilnosti" pri učenju in govorjenju sovjetskih ljudi v ruskem jeziku.1^ K temu pa je vendarle treba dodati, da je ruski jezik kot "jezik mednacionalnega sporazumevanja postal v ZSSR via fakti jezik, ki prevladuje v vseh središčih sovjetske- ga družbeno-političnega, znanstvenega in vojaškega življenja. To dejstvo pa se da samo delno razložiti s tem, da gre za jezik, s katerim se lahko zaradi njegove "naravne" lastnosti, to je, da je ruski narod najbolj številen, sporazumeva kar največje števi- lo sovjetskih državljanov neruskih narodov in narodnosti. Kot smo že videli, je ruščina deležna posebne družbene in državne zaščite; z ideološkimi, propagandnimi in drugimi sredstvi se do- kazuje in tudi praktično-politično vpliva na neenako rast in šir- jenje ruskega jezika v primerjavi z drugimi jeziki. Ruski jezik je očitno deležen posebne družbene in politične naklonjenosti, ki vsaj dopušča dvom o tem, da je dosežena, kot se zatrjuje, "ab- solutna enakopravnost jezikov"1**® ali "popolna enakopravnost" je- zikov "brez kakršnegakoli tekmovanja med njimi"15^, že samo s tem, da ni ruski jezik nikjer deklariran kot "obvezni državni jezik". Prav gotovo politika "obveznega državnega jezika" ne more biti in ni edina zgodovinska oblika izražanja neenakopravnosti in na- silne asimilacije jezikov. Dodajmo še, da se prav nič ne prikri- va, da se bo vloga ruskega jezika vedno bolj krepila v odvisnosti od hitrosti gibanja sovjetske socialistične družbe v komunizem.1^ Za kritično soočanje z ideološko-teoretičnimi razlagami "jezikov- ne izgradnje" je nujno, da podamo krajši oris nekaterih zgodovin- skih dejstev, pomembnih za življenje jezikov. V carski Rusiji je samo 20 narodov razpolagalo s pisavo v svojem jeziku. ^1 Po okto- brski revoluciji je več kot 40 narodov in narodnosti v Sovjetski zvezi dobilo na znanstveni podlagi izdelane pisave, kmalu zatem pa so prišli tudi do svojih knjižnih jezikov. Takoj po svojem na- 52 * stanku je nova sovjetska država proglasila načelo enakopravnosti za vse jezike, pravico državljanov, da govorijo in vzgajajo svo- je otroke v kateremkoli jeziku brez kakršnihkoli omejitev ali prisile, pa so zapisale vse sovjetske ustave, začenši s prvo ustavo RSFSR iz leta 1918 in vključno z zadnjo iz leta 1977. Ve- čina sovjetskih narodov je torej šele p_o oktobrski revoluciji dobila svojo prvo knjigo in svojo inteligenco. Nova sovjetska oblast na čelu z Leninom je že decembra leta 1917 uzakonila reformo ruske abecede (črtanje nepotrebnih črk) ter odpravila ali poenostavila nekatera pravopisna pravila. Reformo ruskega jezika je po zatrdilih sovjetskih oblasti narekovala po- treba, da se "širokim množicam olajša osvojitev ruske pismenosti in da se šolo osvobodi od neproduktivnih naporov pri učenju pra- 142 vopisa". Na začetku dvajsetih let so se v Sovjetski zvezi lo- tili še bolj obsežnih jezikovnih reform, pri katerih je šlo v glavnem za to, da se zapleteni sistemi pisanja, povečini arabski zamenjajo z bolj enostevnimi - z latinico. V 10-12 letih so v Sovjetski zvezi "latinizirali" čez 65 abeced; kot zadnji, leta 1931» so svojo arabsko abecedo zamenjali z latinsko Kirgizi. Da- nes sovjetski avtorji ocenjujejo, da so prehod k enostavnejši in za ljudske množice bolj dostopni pisavi, narekovale predvsem "e- konomske in kulturne potrebe". Dodajajo, da je L#>nin po razgovo- ru, na katerem so mu Azerbejdžanci orisali reformo pisave, le-to označili za "revolucijo na vzhodu".Močno pa je ublaženo, naj- pogosteje pa se sploh prezre, da je latinico predlagal sam Lenin z namenom, da se onemogočijo ugovori, češ da bo reforma pisav, če bi bila to na primer cirilica, predvsem koristila politiki ш rusifikacije oziroma asimilacije s strani Rusov in ruske kulture. Izven Sovjetske zveze so nekateri družboslovci, ki pa jih sovjet- ski avtorji praviloma mečejo v koš "buržoaznih kritikov", pojas- njevali "latinizacijo" v luči idej o svetovni revoluciji ter da bi se vzpostavile "trajnejše zveze med proleteriatom zahoda in delovnimi množicami vzhoda."^^ 53 Latinska osnova pisave pa se ni dolgo obdržala. Leta 1936, torej v času najhujše stalinske depresije (kar pa sovjetski pisci za- molčijo), se je začela zamenjava latinske abecede z rusko. Na ro- vaš latinske pisave so bile izrečene številne kritike, češ da le-ta zavira zbliževanje sovjetskih narode*'' in narodnosti z ru- 146 skimi narodi in njegovo kulturo, da nima "ugleda v množicah" , da je "revnejša od ruske pisave", ker da razpolaga samo s 26 čr- kami, med katerimi se mnoge ponavljajo, medtem ko ima ruska pisa- va 33 osnovnih črk, dopolnilno pa se jih da uporabi še kakih 50. Leta 1937 je adigejski pokrajinski komite VKP(b) posebej podčrtal naslednjo prednost, to je, da bo ruska pisava "približala adigej- 147 ski narod k revolucionarni kulturi velikega ruskega naroda". ' V Kazahstanu pa so na primer partijski voditelji hvalili rusko pisavo, ker da je poenostavila učenje pisave v materinskem jezi- ku in povzročila, da široke ljudske množice Kazahstana obvladajo XX• 148 ruščino. Prvi so prešli na rusko pisavo Kabardinci, za njimi pa še večina ostalih narodov in narodnosti, ki so prej uporabljali latinsko pisavo. Obsežni procesi zamenjave pisav so bili zaključeni v ne- kaj letih (1936-1941), Značilna zaporedja zamenjave pisav za ne- katere jezike so bila naslednja: za tadžikski jezik: ar absk»-la- tinska-ruska; za Osetince: ruska-latinska-ruska (za južne Osetin- ce celo: ruska-latinska-gruzinska-ruska); za Kurde: armenska- lat inska-ruska; itd• Sovjetska družboslovna literatura navaja, da so prehod k ruski pisavi terjali neruski narodi sami; tako kot je bila svobodna izbira odločitev za latinsko pisavo, je bila tudi odločitev za rusko pisavo prostovoljna.1^0 Isti vir pri tem ne daje nobenih oprijemljivih dokazov, ki bi lahko prepričali o demokratičnem družbenem ozračju za časa Stalinove vladavine koncem tridesetih let. Namerno se tudi pozablja na obsodbe Stalinovih "napak" v re- ševanju nacionalnega vprašanja in sploh demokratičnih norm na XX. kongresu KP SZ, Zanimiva je teoretična "eofistika", s katero se 54 utemeljuje prvo in nato tudi drugo menjavo pisav v sklopu "lenin- ske jezikovne politike". "Latinizacija" pisav za časa Lenina se na primer reducira na "posebno etapo v razvoju pisav narodov ZSSR", ki je odigrala svojo določeno pozitivno vlogo v kulturnem in družbenem razvoju narodov. Predvsem da se jo z zamenjavo poenosta- vilo "nepopolne" arabske, starožidovske, mongolske in druge pisa- ve. Na neugodno vprašanje o tem, zakaj se ni že od začetka šlo na rusko osnovo pisanja, sledi odgovor, da je šele v drugi polovici tridesetih let in na začetku štiridesetih let prišlo do "pomembne- ga zbliževanja kultur in jezikov narodov ZSSR" in pa začetne bo- jazen, da bi se to lahko dejansko razumelo kot "recidiv stare ru- sifikatorske politike carizma"(I)1^1. Po tem, ko je latinska pi- sava odigrala svojo pozitivno vlogo, je samo še "umetno zoževala in oteževala mednacionalno občevanje vseh narodov ZSSR",1^ Še naprej pa uporabljajo latinsko pisavo Litvanci, Latvijci in Eston- ci, ki so bili priključeno Sovjetski zvezi šele leta 1941. S tem, ko so se jeziki neruskih narodov in narodnosti združili v "skupnem imenovalcu" ruske pisave, je prišlo do bolj intenzivnej- ših in pospešenih procesov medsebojnega vplivanja jezikov, pri čemer je v prvi vrsti poudarjeno in ideološko zaželjeno vplivanje v smeri ruski jezik - jezik neruskih narodov in narodnosti. Še več, Burmistrova je opozorila, da se je kot najpomembnejša nalo- ga na področju jezikovnega življenja v ZSSR pokazalo "nadaljnje širjenje družbenih funkcij ruskega jezika in sicer tako v pomenu jezika za mednacionalno občevanje kot tudi jezika kot sredstva za razvoj sovjetskih narodov". " S tem, ko prispeva ruski jezik kot "mogočni družbeni vzvod" k razvoju sovjetske socialistične družbe in napredovanju sodelovanja ter zbliževanja med narodi, se še bolj razodeva njegova velika "progresivne" vloga. " Sovjetske analize jezika se zavestno omejujejo le na raziskova- nje funkcionalnosti razmerja med "razvojem jezikov" in "novo zgo- dovinsko skupnostjo - sovjetskim ljudstvom"; splošneje metodolo- 55 ško rečeno, gre za omejevanje sociološke analize jezika na funk- cionalni vidik, v katerega vstopajo posebej izbrani družbeno-i- deološki faktorji. Stopnjo razvitosti posameznega jezika je mogo- če določiti po njegovem "besedišču" (leksiki) in njegovi "stili- stični diferenciaciji". Še posebej j* mogoče v besedišču r~zbror ti zrcaljenje stanja dane družbe. Ta merila so odločilnega pome- na pri nasledenjem razvrščanju funkcij posameznih jezikov na "internacionalne" in na samo "nacionalne", ali na "javne" in "do- mače" itd.: 1. Prvo mesto, ki mu ga je določila "sama zgodovina"'1'55 pripada ruskemu jeziku kot jeziku "mednacionalnega občevanja narodov v ZSSR". Tudi "sovjetsko ljudstvo" ne more obstajati brez "skupnosti jezika" - tako kot je to primer tudi z drugimi več- 156 nacionalnimi državami v svetu. ' 2. Nacionalni knjižni jeziki zveznih republik (ukrajinski, belo- ruski, uzbeški, kazahski, kirgiški, turkmenski, tadžikski, ar- menski, azerbajdžanski, gruzijski, moldavski, latvijski, lit- vanski in estonski); 3. knjižni jeziki avtonomnih republik v pokrajinah (tatarski, baškirski, udmurtski, arabski, adžarski, osetinski, hakaski, čečenski in drugi, skupaj okoli 40 jezikov); 4. jeziki s pisavami, ki pa imajo omejeno družbeno funkcijo v nacionalnih okrožjih manj številnih severnih in drugih narodov (korjavoc, nenencev, nanajcev, kurdov in drugih, vsega okoli 10 jezikov).1^ Proces "medsebojnega vplivanja" in "medsebojne bogatitve" vpliva pozitivno na razcvet jezikov. V tej zvezi imajo sovjetski avtor- ji za nujno obračunati z načelom "čistosti" jezika. Po njihovem se sploh ne da govoriti o obstoju kakšnega "čistega jezika" v svetu. Za primer navajajo, da ima angleščina 60 do 70 odstotkov 56 vsega besednega zaklada v obliki izposojenk, v korejskem jeziku gre celo za več kot 75 odstotkov, v vzhodnoromanskih jezikih pa je ena tretjina besednega sestava slovanskega izvora itd. Ob tem pa se pojavlja težava glede na to, da je Lenin, kot je znano, zagovarjal nečelo "čistosti ruskega js*ike" in se je izrekel pro- ti uporabi tujk brez potrebe; za "metodo" dokazovanja nekaterih sovjetskih avtorjev je zanimivo, celo tipično, da sicer navedejo tudi nasprotno Leninovo stališče, ki pa ga do kraja relativizira- ju, v bistvu izničijo s tem, ko dodajo, da pa ni Lenin nikoli na- stopil proti izposojenkam, ki so nujne in neogibne (!). Načelo "Čistosti nacionalnih jezikov", ki je objektivno naperjeno proti naprednim težnjam po "zbliževanju nekaterih jezikovnih sestavin" in "povečevanju internacionalnega fonda besed in izrazov", da 158 zagovarjajo samo nacionalnosti. ' S "posredovanjem" ruskega jezika, predvsem pa z "izposojanjem" iz ruskega knjižnega jezika, se v drugih jezikih narodov ZSSR pojavlja vedno več internacionalnih izrazov. Predlogi nekaterih lingvistov in drugih, da bi v nacionalne jezike prevajali take uveljavljene internacionalne izraze, kot so "revolucija", "sovje- ti" , "komunizem", "kozmonavt" itd., so ocenjeni negativno. Rast "internacionalnega besedišča" (leksike) predstavlja progresivno težnjo, ki jo je treba samo podpirati. Kot primer naraščajočega trenda "internacionalizacije" izrazov navajajo sovjetski avtorji podatek, da je v baškirskem jeziku od skupno 1764 izrazov in fi- zike 1400 takšnih, ki so tako ali drugače povezani z ruskim je- zikom; v kemiji jih je od 1948 izrazov le 148 baškirskega izvo- 154 ra. Neka druga skupina lingvistov se je po dolgotrajnem prou- čevanju dokopala celo do podatka, da v veliki večini jezikov sov- jetskih narodov 70 do 80 odstotkov novih znanstveno-tehničnih, družbeno-političnih in učno-pedagoških izrazov predstavlja izpo- sojenke iz ruskega jezika ali pa gre za posledico njegovega po- 160 sredovanja. Knjižni jeziki narodov ZSSR si vidno posojajo iz- raze iz "internacionalnega besedišča" ruskega jezika na nasled- njih področjih: 57 1. družbeno-politični izrazi: partija, socializm, komunizm, sovet (slovensko svet), kolhoz, sovhoz, ideologija, delegat, komunist, komsomolec, pioner, udarnik, marksizm-leninizm in drugi; 2. izrazi, ki so povezani s proizvodnjo: brigada, zveno (onota), traktor, kombajn, smena (izmena), vejalka (velnica) in drugi; 3. nazivi ustanov: institut, tehnikum (srednja tehniška šola), pedučilišče (učiteljišče), poliklinika, knigotorg (knjigarna), rankom (okrajni odbor), rajispolkom )okrajni izvršilni odbor), selsovet (kmetijski svet) in drugi; 4. izrazi, povezani s transportom: avtobus, samolet (letalo), ta- ksi, kater (čoln), elektrovoz (električna lokomotiva), trolejbus in drugi; 5. vojaški izrazi: lejtenant (poročnik), staršina (nadrejeni), maršal, tank, minomet, katjuša in drugi; 6. izrazi za enote merjenja: tonna, gramm, kilogram, metr, kilo- metr, gradua, volt, vatt in drugi; 7» nazivi za poklice: šofer, traktorist, letčik (letalec), kom- bajner, mehanik, monter, inžener, dirižer (dirigent) in drugi; 8« maloštevilni glagoli, ki so povezani z razvojem industrije, vaškega gospodarstva in tehnike: planirovat, ekspluatirovat, sor- toro vat ,remontirovat, regietrirovat, redaktirovat, elektrificiro- vat itd.161 "Blagodejni vpliv ruskega jezika na razvoj jezikov narodov ZSSR se ne omejuje le na terminologijo in besedišče, temveč se odra- ža tudi na oblikoslovju (morfologiji), na glasoslovju (fonetiki) in skladnji (sintaksi) različnih nacionalnih jezikov. Poleg tega uveljavlja ruski jezik svoj močan vpliv prek nmogoštevil- 58 nih dvojezičnih slovarjev: nacionalno-ruskih in rusko-nacionalnih, različni neruski jeziki se sporazumevajo prek ruskega "posredoval- nega jezika". Zaradi "praktičnih" razlogov se tuja literatura prevaja na ruski jezik, šele prek ruščine pa tudi na jezike dru- gih neruskih narodov; Uzbeki čitajo tako na primer Marka Twaina, Williama Shakespeara in Guy de Maupassanta v svojem jeziku v pre- vodu iz ruščine.16' To dejstvo že samo po sebi pomeni oviro za resnično enakopravni in sploh nadaljni ustvarjalni razvoj jezikov neruskih narodov in narodnosti. 6. Kritično soočenje Ugotovili smo že, da so obravnavani vidiki sodobnih sovjetskih razmišljanj o narodu, če izvzamemeo nekaj redkih izjem, večinoma izpeljani iz teorije države. Racionalizaciji velikodržavnega in- teresa ne le navznotraj, temveč tudi navzven - v mednarodnih raz- sežjih - so potemtakem podrejena tako metodološka izhodišča kot tudi sami končni rezultat proučevanja vloge in mesta naroda v so- cialistični družbi. To dejstvo odkrivajo čisto abstraktne in hi- pertrofirane rabe na primer razreda in internacionalizma, s ka- terima se običajno že izčrpuje nacionalno bistvo; podobno usodo pa doživlja jezik, ki se mu pripisuje predvsem vloga nekakšnega "sredstva", ki se ga da poljubno izbirati, ne jemlje pa se ga kot lastnost, povezano s samimi sestavinami človekovega mišlje- nja. Obravnavanje naroda in jezika kot obrobnih pojavov nima ne- gativnih teoretičnih posledic samo za ta dva družbeno relevantna pojava, temveč to potegne s seboj tudi izmaličeno razumevanje vseh ostalih "naveznih" kategorij. Strinjati se namreč moramo z oceno Régisa Débraya, da očitno "ni mogoče imeti rigorozne defi- nicije internacionalizma vse dotlej, dokler nimamo rigoroznega 164 stališča do nacionalnega vprašanja." V teoretični hierarhični razvrstitvi pojmov zavzema država osred- nje mesto - vsi drugi pojmi so ji podrejeni in njihov skrajno re- lativiziran pomen je opredeljen prav s tem dejstvom. S tem, ko 59 se državo prikazuje ali samo predpostavlja kot utelešenje neod- tujenega državnega interesa, se obenem povzdiguje gledanje, da je socialistična družba harmonični organizem, ki teži le še k svoji totalni funkcionalizaciji. Sovjetska razpravljanja o nacio- nalni problematiki obremenjujejo terej povsem pragmatični poli- tični interesi, naslonjeni v prvi vrsti na raison d'état. Vse te bolj ali manj modificirane (neo)stalinistične različice razumevanja naroda imajo skupni imenovalec v sklicevanju na "či- sti" internacionalizemk er da poudarjanje nacionalnega momenta samo "kali" razredni boj in s tem tudi jasno sliko internacional- no naravnane razredne strategije, ki je že Stalinu pomenila le strategijo "brez razlike narodnosti". V tem pogledu je nazorna napoved uglednega sovjetskega družboslovca V.F.Kotoka, da bo na- cionalno vprašanje v naslednjih nekaj desetletjih vedno bolj iz- gubljalo na pomenu zaradi nagle urbanizacije in industrializaci- je periferije in še posebej zaradi krepitve mreže kulturnega ko- 165 municiranja po vsej Sovjetski zvezi. ' Takšno značilno stališče se kar dobro ujema z meščanskimi marginalizacijami naroda, ki svoje napovedi "konca naroda" opirajo na procese planetarizacije kibemetizacije, znanstveno-tehnične revolucije, skratka na racio- nalizacijo sploh. Obe za razumevanje naroda dokaj skrajni stali- šči obujata k življenju ideje iz 19. stoletja, ki so na narod gledale kot na "staromodni predsodek". Obe sodobni "nesodobni" stališči odpravljata narod(e) v imenu bodisi "čistokrvnega" in- ternacionalizma bodisi v imenu vseodrešujoČega univerzalizma; v meščanski različici je oporišče take odprave naroda kapital, med- tem ko je v dogmatični reviziji marksizma to abstrakten "inter- nacionalni razred", ki je v resničnosti podaljšani interes kon- kretne (sovjetske) države. Kolikor gre pri tem še za sklicevanje na marksizem, se vanj uvaja imperativno stališče o nujnosti pre- vajanja (zgolj) posebnih nacionalnih interesov na zgodovinsko "višji" skupni imenovalec interesov socialistične "metropole", nekakšnega "matičnega" nacionalnega razreda. 60 Za razliko od sodobnih sovjetskih pojmovanj naroda pa v klasični marksistični dialektični skici razmerij med nacionalnim in razred- nim ni bilo mesta za kakršnokoli apriorno in nezgodovinsko hie- rarhizacijo teh pojmov. Že od klasikov marksizma naprej se vleče spoznanje, da abstraktna apologina povsem "izoliranega1' rezreda ne more končati drugje kot v osiromašitvi tudi vsebine razreda in demokratičnega pojmovanja internacionalizma. Internacionaliza- cija naroda klasikoma marksizma ni pomenila kake denacionalizaci- je, temveč ravno vidik nacionalne afirmacije, kjer predstavlja nacionalna svoboda eno pomembnih razsežij človeške svobode v 166 procesu dolgotrajnega prehajanja nacionalitete v humaniteto. Proti sivini mehanično pojmovanega internacionalizma se je neza- držno postavljal tudi Lenin, ko se ni pomišljal zapisati za so- dobno sovjetsko teoretično mišljenje dovolj nesprejemljivo stali- šče: tj. da bo padec "internacionalne buržoazije" milijonkrat po- večal diferenciacijo človeštva v pomenu bogatstva in raznovrstno- sti oblik duhovnega življenja in idejnih strujanj, teženj ter variant.167 Lenin je imel velik posluh za neodtujljive pravice narodov, ki jih je tako v teoretičnem kot tudi v povsem praktič- no-političnem pogledu branil pred takšnim nacionalističnim pred- sodkom kot je to "vzorni narod" ali pa prepričanje, da se morajo 168 vse dežele ravnati po "boljševiškem revolucionarnem koledarju". Klasično marksistično spoznanje, da se revolucije delajo "z naro- di" in z njihovimi značilnostmi in ne brez njih ali mimo njih je delila tudi ustvarjalna marksistična misel v dvajsetem stolet- ju. Za primer vzemimo Gramscija, ki se sicer ni veliko ukvarjal z nacionalnim vprašanjem, je pa vseeno globoko razumel zapleteno naravo dialektičnih razmerij med narodom, razredom in internacio- nalizmom. Za Gramscija je na primer nacionalno predvsem rezultat "kombinacije", ki jo je kot tako treba razumeti kot "enkratno in izvirno"; Gramsci ni dvomil o tem, da vodi razvoj v internaciona- lizem, "toda začetna točka je 'nacionalna' in s te začetne točke moremo izhajati". Razred se mora torej v določenem smislu "nacio- nalizirati", kajti preden bo prišlo do razmer, ko bo ekonomija 61 vladala v svetovnem merilu, "je treba preiti mnogo faz, v katerih so lahko regionalne kombinacije (skupine narodov) kaj raznolike". Za Gramscija je upoštevanje nacionalnosti kar nekakšen zakon nuj- nosti, ki ne bo dialektično odpravljen prej, preden ne bodo pre- vladale sile, ki "težijo h graditvi mirne in solidarne delitve dela"; neupoštevanje tega "zakona" kaže na prisotnost "starega mehanizma", katerega pogledi na nacionalno vprašanje imajo za po- sledico pasivnost ali pa pričakovanje neke "anahronistične in 169 protinaravne oblike 'napoleonstva'". Podobne,za proučevanje naroda dokaj uporabne misli je v bolj splošni teoretični obliki izrazil Mao-Ce-Tung, in sicer, da "lahko zunanji vzrok deluje le 170 preko dejavnosti notranjega vzroka". r Nenazadnje je tudi jugoslovanska marksistična misel pomembno os- vetlila kritično problematiko dialektičnega postavljanja razmerij med nacionalnim in razrednim na eni in nacionalnim in internacio- nalnim na drugi strani. V prvi vrsti je pomembno spoznanje, da se s politično zmago socialističnih sil ne rešujejo le avtomatič- no tudi vsa vprašanja, povezana z nacionalnostjo in da resnična internacionalistična orientacija predpostavlja nenehno reševanje nacionalnega vprašanja, boj proti slehernim oblikam nacionalnega hegemonizma in enakopravnosti; za enakopravnost tako majhnih kot velikih narodov v ožjih mnogonacionalnih pa tudi v širših okvirih mednarodne skupnosti. Jugoslovanska marksistična misel je med pr- vimi opozorila na izrazito idealistični način teoretičnega obrav- navanja nacionalnega vprašanja v primeru Stalinovih in neostali- nističnih inačic razlikovanja narodov na "buržoazne" oziroma "ka- pitalistične" in "socialistične narode". V zvezi s Stalinovim pričakovanjem, da se bodo jeziki spajali v nekakšne "conalne je- zike" s pomočjo administrativne centralizacije in propagande in- ternacional istične miselnosti pa je bila poudarjena nesmiselnost povezovanja procesov odmiranja naroda s procesi spajanja jezikov glede na to, da so jeziki obstajali še pred nestankom narodov, pa tudi na dejstvo, da se bodo povezovali ljudje in ne jeziki v višje oblike združevanja človeštva.1^1 62 OPOMBE 1 Tako sodi na primer Radovan Radonjić, "Suština i smisao teori- je socijalističke nacije", Naše teme, Zagreb, leto XXI, štev, 12, december 1977, str. ~~ 2 Glej na primer M:S, Junusov, M.M. Skibitsky in I.P. Tsamerjan, eds,, The Theory and Practice of Proletarian Internationalism, Porgress Publishers, Moscow 1976, str. 400. 3 Stalin o Osnovah leninizma, CZ, Ljubljana 1946, str. 59-60 oz. K.F.Katusev, "Ukrepïenie edinstva socialističeskih stran - za- konomemost razvitija mirovogo socializma", v zborniku Sociali- zem i nacii. Izdatelstvo "Mysl", Moskva 1975. str. 10, 4 A,I, Doročenkov, Internacionalnoe i nacionalnoe v mirovoj socia- lističeksoj sisteme. Izdatelstvo "Naukova dumka", Kijev 1975, str. 87. 5 Glej na primer M.S. Junusov in drugi, om. delo, str. 88. 6 Glej I.V. Dudinskij, "Internacionalnoe i nacionalnoe v razvitii socialističeksih gosudarstv", v Rasy i narody - soyremonie et- ničeksie i rasovie problemy. Akademija nauk SSSR, 5, 1975» str. 7 Glej Zoltan Komočin (Zoltén Komôcsin), Nacionalnie interesv i internacional is t skie celi. Izdatelstvo "Progress'', Moskva 1976, str. 111; Doročenkov, om. delo, str. 23 in 80; M.S. Junusov in drugi, om. delo, str. 42 in drugje. 8 V tej zvezi lahko opozorimo na oceno KP Francije o "zamrznitvi (sovjetske) teoretične misli" - glej Stane Ivane, "Novost v KP Francije", Delo, 16. 9. 1978. 9 M.S. Junusov in drugi, str. 45 oziroma 253 in 42-43. 10 Leninizm i nacionalnyj vopros v sovremenyh uslovijah, avtorskij kollektiv: rukovoditelj P.N. Fedoseev, Izdatelstvo političeskoj literatury, Moskva 1974, str. 456-457» v nadaljevanju bomo ra- bili samo Leninizm i nacionalnyj vopros. 11 Prav tam, str. 270. 12 Prof. Jože Goričar, "Včerajšnja resnica ni zmeraj tudi jutriš- nja" , Naši razgledi. Ljubljana, leto XXVI, štev. 15, (614), 12. 8. 1977, str. 1. 13 Glej eno takih značilnih trditev o tem, da se je KP SZ vse od začetka obstoja sovjetske mnogonacionalne države trdno oklepa- la Leninove nacionalne politike v Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 2?6. 63 30 Prav tam, str. 34-7. 14- O protislovnosti sovjetske teze o "socialističnem narodu" glej ori Ivanu Pericu, "Neke osnovne odrednice teorije socija- lističke nacije", Naše teme, Zagreb, leto XXI, štev. 12, de- cember 1977, str. 2672-2674. 15 V.l. Lenin, "Poročilo o partijskem programu na VIII. kongresu RE?(bi, 19. marca 1919". v zborniku del istega avtorja z naslo- vom 0 nacionalnem vprašanju, CZ, Ljubljana 1951» str. 397. 16 Glej Fuad Muhi6, "Proletarski internacionalizem kot "objektiv- ni zgodovinski um", Delo, 16. 7« 1977. 17 Ivan Perié, str. 2671. 18 James Connolly, Socialism and Nationalism, Pleet Street, Dublin, 1948, str. 11. 19 Glej zgoraj, str. 155. 20 0 velikem pomenu države v sovjetskem družbene—političnem siste- mu, glej pri V.E. Evdokimenjko, Internacionalnoe i nacionalnoe y socialističeksom obščestve. "Naukova dumka", Kiev 1976, str. 14 (.strani se nanašajo na srbohrvatski prevod v rokopisu) • 21 Dr. Stanislav Stojanovié, "Društevno-politički smisao teorije socijalističke nacije", rokopis, str. 17. 22 Leninizm i nacionalnyj vopros, str. 40-41. 23 Glej za primer prav tam, str. 37-38. 24 V.l. Lenin, "Rezultati diskusije o samoodločbi", V Izbrani spi- si o nacionalnem vprašanju - zbornik razprav, člankov in napot- kov o nacionalnem vprašanju, CZ, Ljubljana 1974, str. 129; primerjaj tudi izvirnik: V.l. Lenin, Polnoe sobranje sočinenirja. Gosudarstvenoe izdatelstvo političeksoj literaturi, Moskva 1962, tom 30. str. 36. Naš prevajalec je sicer smiselno pravilno pre- vedel pojem nacije z državo. 25 Glej zgoraj str. 172. 26 0 tej zamenjavi in upravičenosti do nje glej v Leninizm i nacio- nalnyj vopros. str. 38. 27 Objavljeno v J.V. Stalin, Sočinenija« tom 11 (1928 - mart 1929), Gosudarstvennoe izdatelstvo politiceskoj literatury, Moskva 1949, str. 333-355. 28 Prav tam, str. 338. 29 Prav tam, str. 339-34-1. 64 31 Prav tam. str. 343« 32 Prav tam, str. 348-349. 33 Podatek je objavljen v prispevku Putnika Dajióa, "Diskusija o teoriji nacije v SSSR", Medjunarodni radnički pokret. 1972 (2), april-лunij, str. 71-0% 34 Jiri Koralka, Co je Narod? Svoboda 1969, str. 47, poglavje z naslovom "Sovetska diskuse o pojmu narod". 35 N.I. Matjuškin, "Razrešenie nacionalnogo vorposa v SSSR", Vo- prosy istorii. 1967/12, str. 3 36 Povzemamo po Putniku Dajiču, str. 72. 37 Prav tam. 38 Tako ocenjuje tudi Jiri Koralka, str. 47. 39 Tako stališče je zagovarjal I.P. Camerjan, "Aktualnye voprosy marksistko-leninskoj teoriji nacii", v Voprosy istorii, 1967/6, str. 107-108; glej tudi Putnik Dajic, str. 74 in 77. 40 Stipe Šuvar, Nacionalno i nacionalističko. Marksistički centar, Split 1974-, str. 19. 41 Glede na učinke, ki jih je imela ta, dve leti trajajoča razpra- va na kasnejše sovjetske formulacije v zvezi z nacionalnim vpra- šanjem, bi bilo pričakovati, da se bo družboslovna misel tako v Sovjetski zvezi kot tudi v svetu bolj ukvarjala z njo, kot pa se je to pokazalo v resnici. Posebej je zanimivo, da ni no- benega sistematičnega (kritičnega) prikaza idej, izraženih v razpravi, v sami Sovjetski zvezi! Pri nas sta o tej razpravi obširneje informirala Putnik Dajić v že omenjenem prispevku in Stipe Šuvar, omenjeno delo, str. 16 in 17 ter na drugih mestih, od tujih avtorjev moramo opozoriti na dva analitična članka sovjetskih razpravljanj o narodu v Češkoslovaški: Jan Sindelka, Narodnostni otazka a socialiemus, Praha 1966 in Jiri Koralka, omenjeno delo. Omenjeni prikazi razprave pa po našem mnejnu vendarle ne dajejo zadosti poudarka pomembnemu vidiku razprav- ljanj okrog problema vloge nacionalne državnosti v socializmu. 42 "0 ponjatii nacija", Vorposy istorii, 1966/1, str. 33-4-8. 43 Prav tam, str. "*A. 44 S.T. Kaltahčan, "0 suščnosti nacii kak istoričeskoj obščnosti ljudej", Filozofskie nauki. 1964/5. 45 Rogačev in Sverdìin, str. 41. 46 Prav tam, str, 45» 65 47 Prav tam. 48 Prav tam, str. 39-40. 49 M.S. Džunusov, "Nacija kak socialno-etničeskaja obščnost lju- de j", Voprosy istorii. 1966/4, str. 16-30. 50 Prav tam, str. 20-21. 51 Prav tam, str. 17, 26 in 30; enako stališče je kasneje v raz- pravi zagovarjal tudi M.n. Rosenko, "Sovremennaja epoha i neka- torye voprosy teorii nacii", Vorposy istorii. 1968/7, str. 86. 52 P.G. Semenov, "Nacija i nacionalnaja gosudarstvennost v SSSR", Voprosy istorii. 1966/7, str. 81. 53 M.D. Mnacakanjan, "Nacija i nacionalnaja gosudaratvenost", Vo- posy istorii. 1966/9, str. 27-36. 54 Avtorica je enostavno seštela vsoto 15 zveznih republik, 20 avtonomnih republik, 8 avtonomnih oblasti in 10 nacionalnih o- krožij (skupno 53)» pri čemer pa je zanemarila dejstvo, da gre za 4 kvalitativno različne tipe nacionalnega organiziranja v Sovjetski zvezi, ki dajejo različno družbeno "težo" realizira- ne nacionalne državnosti pri vsakem posameznem "tipu", pa tudi znotraj njih (na primer: poudarjena vloga ruskega naroda, o čemer bomo pisali v nadaljevanju). 55 T»Ju, Burmistrova, "Nekatorye voprosy teorii nacii", Voprosy istorii, 1966/12, str. 108. 56 V.I.Kozlov, "Nekatorye problemy teorii nacii", Voprosy istorii. 1967/1» str. 99. 57 Camerjan, str. 115. 58 Prav tam, str. 120. 59 Prav tam, str. 120-121. 60 Glej V.l. Lenin, "Kritične pripombe k nacionalnemu vprašanju", glej zbornik 0 nacionalnem vprašanju. CZ, Ljubljana 1951, str. 93* 61 Camerjan, str. 121. 62 Prav tam, str. 122. 63 T. Ju. Burmistrova, str. 105-109. 64 N.A. Tabakaljan, "Nekatorye voprosy ponjatija nacija", Voprosy istorii. 1967/2, str. 118. 66 79 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 221-222. 65 Camerjan, str. 115» 66 Povzeto po viru Putnik Dajić, str. 83; tudi Koralka¿ str. 47, ocenjuje, da se je nemalo prispevkov opiralo izključno na tra- dicionalno Stalinovo definicijo naroda in da so bile zavrnje- ne nove pobudeH nova razmišljanja sploh, ki so si prizadevala preseči pozitivistično opredelitev naroda v okviru štirih Sta- linovih znakov naroda. 67 To vrzel sta deloma zapolnila šele M.I. Isaev in O.B. Gobeti v prispevku z naslovom "Problemy razvitija nacionalnyh jazykov V SSSR v osveščenii burzoaznyh avtorov", Voprosy istorii, 1969/10, str. 38-51» Prispevek pa vendarle bolj obravnava, če- prav tudi relevantno, zgodovinsko stran problema. 68 N.A, Tabakaljan, str. 120. 69 A.G, Agaev, "Nacija, ee suščnost i samoznanie", Voprosy istorii, 1967/7» str. 87. 70 Prav tam, str. 93. 71 Prav tam, glej str. 96 in 100. 72 Prav tam, str. 101-102. 73 Prav tam, str. 104. 74 Leninizm i nacionalnyj vopros, str. 222. 75 M.I. Kuličenko, "Aktualnie problemy marksistsko-leninskogo uče- ni ja o nacijah i nacionalnih otnošenijah v uslovijah socializ- ma" , v zborniku Socialism i nacii, redakcionnaja kollegija, Izdatelstvo "Mysl", Moskva 1975, str. 69-72e Identične teze o odločilni vlogi socialnih faktorjev ter internacionalne in raz- redne komponente v zvezi z razumevanjem nacionalnosti zagovar- ja večina sovjetskih avtorjev; glej na primer tudi delo, ki ga je izdal uredniški kolegij Akademija znanosti SSSR in institut za zgodovino ZSSSR z naslovom Sovetskij narod - novaja istori- českaja obščnost ljudej - stanôylenie i razvitje. Izdatelstvo "Nauka", Moskva 1975, str. 148-153, v nadaljevanju bomo krajša- li s Sovetskij narod. 76 Leninizm i nacionalnyj v opro s« str. 421. 77 Prav tam, str. 221. 78 Sovetskij narod, str. 149, in Leninizm i nacionalnyj vorpos. str. 429. 67 92 Leninizm i nacionalnyj vopros, str« 364, 80 V.E. Evdokimenjko, str.33. 81 Sovetskij narod, str. I5O-I51. 82 Prav tam, str. 153 in drugje ter G.E. Glezerman, "Klassy i nacija", v Socializm i nacii, str. 119. 83 Glej Ivan Peric, str, 2673-2677; glej še naslednje tri značil- ne prispevke v vzhodnonemški družboslovni literaturi: A.Kosing, "Theoretische Probleme der Entwicklung der sozialistischen Na- tion in der DDR".Deutsche Zeitschrift für Philosophie, 2, Ber- lin 1975» str. 237-261, kakor tudi delo istega avîorpt z naslo- vom Nation in Geschichte und Gegenwart - Studie zur historisch - materialistischen Theorie der Nation, posebej poglavje "Der Klassencharacter der sozialistischen Nation in der DDR", Dietz Verlag, Berlin 1976, str. 203-206; nadalje Rejnc Hejcer, "K vo- prosu stanovlenija socialističeksoj nacii v GDR", zbornik So- cializm i nacii. str. 213-216. 0 oblikovanju social ist ičniE~~na- rodov v ČSSR glej prispevek Karela Pomaizla, Socializm i nacii, 8.209, 212. 84 Otto Rejnhold, "Socialističeskaja ekonomičeskaja integracija i sbliženje socijalističeskih nacij", Socializm i nacii. str. 331-332. 85 Leninizm i nacionalnyj vopros, str..249, 86 Glej KPSS v rezulucijah i rešenjah sézdov, konferencij i plenu- mov CK, Moskva 1954, str. 924. 8? Izvestija. 4. junija 1977, str. 1. 88 Eden glavnih strokovnih "arhitektov" nove sovjetske ustave dr. A.P. Sosicin je v razgovoru z Janezom Staničem v odddaji RTV - Ljubljana dne 29. XII. leta 1977 priznal, da vprašanje "sov- jetskega ljudstva" še ni povsem teoretično razčiščeno (kljub temu pa je formulacija o "sovjetskem ljudstvu" dobila svoje me- sto v ustavi!). Sosicin je sam prispeval protislovno opredeli- tev "sovjetskega ljudstva" kot kategorije, ki združuje tako socialno ("skupnost prijateljskih razredov": delavskega razre- da, kolhoznih kmetov in delovne inteligence) kot nacionalno komponento (da ne gre le za razredni vidik, temveč tudi za na- rode, za "novo internacionalno skupnost"). Intervjuvanec je še dodal, da pa "ne bi mogel reči, da gre za pravo etnično skupnost". 89 Leninizm i nacionalnyj vopros, str. 365. 90 V.E. Evdokimenjko, str. 20. 91 Prav tam, str. 17. 68 112 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 372. 93 Sovetskij narod, str, 481 in 3# 94 Glej na primer v Leninizm i nacionalnyj vopros, str, 362, 95 V.E, Evdokimenjko, str. 5» 96 Leninzm i nacion^lnfj vopros, str. ?6S. 97 V.E. Evdokimenjko, str. 17. 98 Razprava M.P. Kima na znanstveni konferenci v Tbilisiju, leta 1976, cit. po Janez Stanič, Start, Zagreb, štev. 231, 30.XI.1977, str. 20. 99 Prav tam. 100 Prav tam. 101 V.E. Evdokimenjko, str. 12-13, in 8; glej podobne semantične opredelitve v delu Sovetskij narod, str. 4 in drugje, 102 Sovetskij narod, str, 3? glej še v V.F.Samojlenko, "Sovetskij narod - novaja istoričeskaja obščnost ljudej", Socializm i na- cii. str. 322. 103 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 368. 104 A.I.Holmogorov, "Internéeionalnye certi socialističeskih nacij", Socializm i nacii. str. 292. 105 Prav tam. 106 Prav tam, str. 293» 107 P.K. Beljaev, "Opyt internacionalistskogo vospitanija trudjaš- čihsja (na primere stroitelstva Kamskogo avtomobilnogo zavoda)", Socializm i nacii. str. 481-495» 108 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 228. 109 A.I.Doročenkov, str. 28-32. 110 Prav tam, str. 43. 111 Prav tam, str. 555 in M.S.Junusov in drugi, str. 12; v tej zve- zi je potrebno omeniti, da so v Bolgariji začeli govoriti o ob- stoju "mednarodne socialistične lastnine" - glej delo šestih ' avtorjev z naslovom Socialistična ekonomska integracija - bist- vo, problemi in perspektive. Sofija. 1975. 69 113 Uze Krazeman, "Rukovodjaščaja rol rabočego klassa v razvitii socialističeksoj nacii v GDR, v ee sbliženii s bratskimi so- cial ist ice skimi nacijami, osobenno s narodami SSSR" Socializm i nacii, str, 157. 114- I.V.Dudinskij, "Internacionalnoe i nacionalnoe v razvitii so- ciali ctičeksih gosudaistv", v zborniku Rasy i nareda, 5» str. 22. 115 Leninizm i nacionalnyj vopros, str. 418. 116 Povzeto po viru Miran Šuštar, "Proletarski internacionalizem", Delo. 2. julija 1977, str. 28} aktualnojpolitično obrambo ome- jevanja nacionalnih interesov socialističnih držav je še pose- bej nedvoumno formuliral S. Kovalev, "Suverenitet i interna- cionalnye objazanosti socialističeskih stran", Pravda, 26.9. 1968. Takšna vloga Sovjetske zveze je bila zapisana že v pro- gramu komunistične internacionale na VT. kongresu leta 1928 in sicer kot "hegemona celotnega svetovnega revolucionarnega gibanja", "največjega dejavnika svetovne zgodovine" in "edi- ne prave domovine svetovnega proletariate", 117 0 tem glej na primer stališče sovjetskega teoretika Gorbače- va v reviji Vorposy istorii KPSS. kot ga je povzel Tit Dober- šek v članku "Odnosi nove vrsten, Delo. 23. september 1977. 118 Leninizm i nacionalnyj vopros, str. 426, M.S.Junusov in dru- gi, str. 75 in v drugih delih. 119 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 229 in 231. 120 Glej omenjene teze v naslednjih delih: Leninizm i nacional- nyj vopros. str. 35; A. Dorocenko, Internacionalnoe i nacio- nalnoe. "žTr. 64, V.E.EvdokimenjkOj str. 62 (.avtorji tega de- la so popolnoma skregani s pravili formalne logike, ko na strani 56-58 pišejo, da se ne sme podcenjevati niti precenje- vati enega ali drugega momental) in C.T. Kaltahčjan, "Edin- stvo, rascvet i sblizenie nacij - zakonomernost socializma", Socializm i naeii, str. 262, ali M.S. Junusov in drugi, str. 14. 121 M.S. Junusov in drugi, glej še posebej drugo poglavje z na- slovom "Proletarian Internationalism As a System of Princip- les" , str. 40. 122 Prav tam, str. 56. 123 Prav tam. str. 100-101. 124 V nadaljevanju povzemamo načela iz istega dela na straneh 41-55. 70 143 Sovetskij narod, str. 209. 125 A.I, Doročenko, str. 23. 126 0 tem smo razpravljali na drugem mestu - glej zgoraj, 127 Citirano po dveh virih: Tit Doberšek, "Rusi kot cement", Delo. 10.12. 1976, in Janez Stanič, str. 40. 128 Leninizm i nacionalnyj vopros, str. 215; Tit Doberšek, "Polemično vzdušje". Delo, "бТ*10. 1977. 129 Leninizm i nacionalnyj vopros, str. 316. 130 "Katalog" objektivnih faktorjev, ki dajejo ruskemu jeziku tako pomembne družbeni položaj, smo povzeli po delu: Sovjet- ski j narod, str. 460-464. 131 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 316. 132 Prav tam, str. 321. 133 Prav tam, str. 324. 134 Ju.D. Dešeriev, "Nacionalnye jazyki v uslovijah razvitogo socialističeskogo obščestva", Socializm i nacii. str. 186. 135 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 318. 136 V.Y.Chirkin, Y.A.Judin, A Socialist Oriented State: Instru- ment of Revolutionary Change, Progress Publishers, Moscow 1978, str. 107. 137 Glej Sovjetskij narod, str. 465 in drugje. 138 Sovjetskij narod, str. 464. 139 Leninizm i nacionalnyj vopros, str. 323. 140 K.H.Hanazarov, "Rol russkogo jazyka v razvitii kultur naro- dov SSSR", Socializm i nacii. str. 310. 141 Po viru M.I.Isaev in O.B.Gobeti, "Problemy razvitija nacio- nalnyh jazykov v osveščenii burzoaznyh avtorov", Voprosi istorii. 1969/10, str. 39; drugi vir navaja drugačni podatek, to je, da je bila do oktobrske revolucije literatura pisana le na 13. jezikih in da so na 5* kongresu sovjetskih pisate- ljev že lahko zabeležili nastop literature v 75. jezikih - glej Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 314. 142 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 322. 71 144 Ne da bi omenili Lenina, avtorji dela Sovjetskij narod odgo- varjajo na vprašanje, češ zakaj ni prišlo že kar takoj do prehoda jezikov neruskih narodov in narodnosti na rusko pi- savo - do te reforme je namreč prišlo leta 1937 - s pojasni- lom, da bi se to lahko napak razumelo kot "recidiv stare ru- sifikatorske politike carizma", str. 211. 14-5 Isaev in Gobeti, str. 42. 146 Prav tam, str, 44, 147 Sovjetskij narod, str. 218-219. 148 D. Kunaev, "Oktjabarskaja revolucija i preobrazovanie nacio- nalnyh okrain", Komunist t 1967/6, str. 33. 149 Sovetskij narod, str. 453. 150 Glej M.I.Isaev, O.B. Gobeti, str. 44, in Sovetskij narod, str. 217. 151 Sovetskij narod, str. 210-211. 152 Prav tam, str. 217. 153 T.Ju. Burmistrova, Teorija socialističeškoj nacii. Leningrad, 1970, str. 65. 154 Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 317. 155 M.I.Isaev, "Nacija i jazyk", Voprosi istorii. 1968/2, str. 104. 156 Sovetskij narod, str. 464; to stališče pa ne vzdrži svoje ve- 1javnosti v primeru takih državnih skupnosti, kot so na pri- mer Švica, Belgija, Jugoslavija itd. 157 Razdelitev na te štiri skupine smo povzeli po delu Sovetskij narod, str. 450. 158 Glej Leninizm i nacionalnyj vopros. str. 318. 159 Prav tam, str. 319. 160 T.A.Bertagaev, Ju.A.Dešeriev, M.I0Isaev in drugi, Rol rusko- §o jazyka v razvitij slovamogo sostava jazykov narodov SSSR, oskva 1959, str. 2. 161 VoV. Veselitskij, 0 roli jezika v razvitij i oboKSŠčenii ja- zykov narodov SSSR CObzor literatury) - "Razvitje sovremenno- go ruskogo 1 itérâtumogo jazyka", Moskva 1963, str. 161-171, cit. v Sovetskij narod, str. 458 in 217. 72 162 Prav tam, str. 459. 163 K.H. Hanazarov, prav tam. 164 Régis Debray, "Marxism and the National Question", New Left Review, London 1977, no, 105, str. 34. 165 Navedeno v: Eisenstadt S.N. in Rckkan S., eds. Building States and Nations, vol. I., Sage Publications 1973, str. 32. 166 Prim.: Kasim Suljevié, "Uporedna polazišta u pristupima nacio- nalnom fenomenu", Pregled, časopis za društena pitanja, Sa- rajevo 1978, štev. 2, str. 240. 167 Prim.: V.I.Lenjin, Izabrana dela. Tom 9, Kultura, Beograd, str. 290. 168 Glej V.I.Lenin, Izbrani spisi o nacionalnem vprašanju. CZ, Ljubljana 1974, str. 77; in I.V. Lenin. O nacionalnem vpra- šanju. CZ, Ljubljana 1951, str. 397. 169 Antonio Gramsci, Izbrana dela (uredil Anton Žun), CZ, Ljub- ljana 1974, str. 226-228. 170 Régis Debray, prav tam, str. 39. 171 Glej Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. DZS, Ljubljana 1970, str. 67-70 in drugje. 73 UDK: 930.23 (497.12) (049):323.1 (497.12) (049) Marjan BRITOVŠEK 8PEFANS VČERAJ Hi DANES (Zgodovinski pomen Kardeljevega dela Razvoj slovenskega narod- nega vprašanja) V svojem diskusijskom prispevku se nameravam dotakniti dveh bist- venih vprašanj: kako naj zgodovinarji vrednotijo zgodovinsko družboslovno delo Edvarda Karde1ja-Speransa "Razvoj slovenskega narodnega vprašanja" in kaj pomeni to delo za reševanje nacional- nega vprašanja danes.+ Mimo klasične, "uradne" zgodovinske šole, uravnane na preučeva- nje starejših obdobij, je med obema vojnama rasla generacija re- volucionarjev - publicistov, ki je bila zaradi vsakdanjega ost- rega razrednega boja s protiljudskimi režimi iz klerikalnega in liberalnega tabora, ki so se v svojih vrhovih vse bolj nagibali k fašistični ideologiji, primorana prodorno poseči v našo zgodo- vinsko preteklost in jo ovrednotiti s progresivnih stališč. V težkih okoliščinah ilegalnega dela so komunisti, preganjani in obsojani na zaporne kazni, po kaznilnicah predaprilske Jugo- slavije ustvarjali osnove marksistične zgodovinske šole. Znanst- vena aktivnost komunistov je bila vklenjena v problematiko ostre- ga boja za socialni in nacionalni obstoj s porajajočim se fašiz- mom v domovini in na mednarodnem torišču. Zgodovinar ne bo mogel prezreti pomembnega znanstvenega prispev- ka marksistične publicistike in širjenja marksistične literatu- re v kritičnem, prelomnem obdobju porajajočega se fašizma, saj so ti spisi izobražencu širili obzorja, da je bil sposoben otre- *Objavljeni tekst je referat 8 simpozija o Kardeljevem "Razvoju slovenskega narodnega vprašanja" novembra letos v Banja Luki. 74 8ti se klerikalne in liberalne omejenosti in se temeljito sezna- niti z nevarnostmi fašizma, ki je doma in na tujem grozil člove- štvu. Zaradi cenzure so se bili marksistični pisci večkrat pri- siljeni izražati v ezopskem jeziku, če so hoteli, da so njihovi spici sploh lahko izšli. Ko danes prebiramo te knjige, razprave, polemike in prispevke, ki posegajo tudi na področje zgodovine, lahko ugotavljamo, kako se je po zaslugi teh pogumnih revolucionarjev prebijala na slo- venskem marksistična misel. Marx je zapisal o komunardih, da so naskakovali samo nebo. Isto lahko mirno rečemo tudi za tisto ge- neracijo naših komunistov, ki je delovala pri nas v pogojih Ale- ksandrove monarhe—fašistične diktature. Prav ta predvojna gene- racija komunistov je prevzela nase breme priprav in vodenja na- šega narodnoosvobodilaega boja« Usmerjali so nas v študij Marso- ve politične ekonomije, v preučevanje del Plehanova in Lenina, svetovali so nam, naj se pri klasikih marksizma učimo metodolo- gije znanstvenega proučevanje. ■Politična teorija", je poudaril Edvard Kardelj v članku Politi- ka in naloge intelektualcev, "je luč, ki razsvetljuje narodu pot, po kateri mora korakati v svojo bodočnost, 7 politično prakso vnaša duha načelnosti, ki je prvi pogoj za razvito politično živ- ljenje slehernega naroda. Samo kratkovidnost more prepuščati po- litično prakso politikantom im breznačelnemu prakticizmu. 7 tej luči se šele jasno razodeva velika škoda, ki jo povzroča narodu ustvarjajoča inteligenca s svojim begom v abstraktnost in prezi- ranjem praktične politike." 7 času, ko so se porajali v glavah mnogih intelektualcev zmedeni preporoditeljeki načrti, ki so plavali v zraku, odtrgani od raz- rednih temeljev, je Edvard Kardelj pozval intelektualce,, naj se pridružijo boju slovenskega delavskega razreda za njegovo eman- cipacijo. Zapisal je: "Jalovo jo sleherno razglabljanje o smo- trih im željah slovenskega naroda, če politična teorija obenem 75 ne ugotovi tudi tega, kako je mogoče doseči te smotre, in kdo lahko vodi hoj za njihovo realizacijo. Politična teorija ne sme biti samo svetovalec. V rokah napredne in demokratične avantgar- de postane in mora postati organizator in voditelj nacionalnega boja. Če se bo naša inteligenca lotila tudi cega področja, redaj bo njeno teoretično delo pozitivno samo toliko, kolikor bo pri- pravljena ramo ob rami s slovenskim ljudstvom tudi praktično rea- lizirati teoretične zaključke in s tem prevzeti nase tudi breme žrtev, ki so nujne v slehernem boju." Kardeljevi teoretični na- potki iz teh dni še tudi danes also izgubili svojega pomena in aktualnosti - ostali so konstantno prisotni v našem družbenem življenju. Idejno-teoretični in zgodovinski članki Edvarda Kardelja v pred- vojnih slovenskih revijah "Književnost" in "Sodobnost", ki so bistrili in usmerjali napredno inteligenco, jo seznanjali s kle- rofašizmom, z bojem med fašizmom in demokracijo v Španiji, so bili neprecenljivega pomena v pripravah na naš narodnoosvobodil- ni boj. Ključno mesto v Kardeljevem znanstvenem ustvarjanju iz tega ob- dobja vsekakor pripada njegovemu delu "Razvoj slovenskega narod- nega vprašanja"• To delo je prva sistematična marksistična ana- liza posameznih prelomnih obdobij v slovenski zgodovini. Z vso upravičenostjo je Boris Ziherl zapisal, da je ta spis znanstvena in idejnepolitična utemeljitev strategije in taktike slovenskih komunistov neposredne pred in med veliko vojno slovenskega ljud- stva proti najmračnejšim silam tuje in domače reakcije. Ko je Boris Ziherl v referatu "0 nekaterih teoretičnih in prak- tičnih problemih slovenskega zgodovinopisja", ki ga je imel na zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Ljubljani dne 4. maja 1951, ovrednotil dosežke marksistične publicistike, je izrekel nekaj ugotovitev, ki veljajo zlasti še danes. Takole je dejal: "Nobene- ga dvoma ni, da slovenska marksistična publicistika ni razpela- 76 gala s tisto visoko tehniko zgodovinskega raziskovanja, s katero se slovensko poklicno zgodovinopisje lahko upravičeno ponaša. Zato pa je imela dvoje, česar je tedanjemu slovenskemu poklicne- mu zgodovinarju vsekakor primanjkovalo: revolucionarno kritičen čut do materiala, ki ga je obaelovala, in pa dialektično aeuoco, ki je bila v dotedanjem slovenskem zgodovinopisju toliko kot ne- znana. Zaradi svoje revolucionarne kritičnosti in zaradi nove metode, ki jo je uvedla v slovensko zgodovinopisje ter prav z njeno pomočjo v osnovi pravilno rešila vrsto njegovih važnih pro- blemov, pomeni predvojna marksistična publicistika začetek nove- ga razdobja v slovenski zgodovinski vedi." (Referat je bil ob- javljen v reviji "Novi svet", VT. letnik I, Ljubljana 1951). Ko je Boris Ziherl vrednotil dosežke marksistične publicistike, je imel pred očmi Kardeljevo knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Napisana je bila v zaporu, v pogojih ostre cenzure, ko je bilo v tisku nemogoče omeniti Komunistično partijo in ime- na Marxa, Engelsa in Lenina, kaj šele navajati citate iz njiho- vih del. Cenzura in zakon o zaščiti države sta preganjala tudi pisanje o načelu samoodločbe narodov, ki ga je proklamiral Lenin v svojih programskih spisih. Bilo je to v času, ko so protagoni- sti unitaristične ideologije jugoslovanstva utemeljevali svojo teorijo o Slovencih kot plemenski veji jugoslovanskega državnega naroda, ko ni bilo mogoče odkrito govoriti o sistemu velikosrb- ske hegemonije in je bile prepovedano celo uporabljati ime make- donskega "plemena", a kaj šele dokazovati, da obstaja ta narod. Kardeljeva knjiga je predstavljala vizijo pravilnega reševanja nacionalnega vprašanja. Še več - bila je objektiven prispevek k teoretičnemu razjasnjevanju konkretnega problema, ki je bil v centru slovenskega političnega življenja. To ni bila abstraktna akademska teoretična rasprava, ampak napotilo komunistom, kako naj gledajo na nacionalno vprašanje v luči bodočih imperialistič- nih spopadov« Ko je knjiga izšla, so raziskovalci iz liberalnega in klerikal- 77 nega tabora, prežeti z ideologijo jugoslovanskega unitarizma, ali pa navdahnjeni s papeškimi enciklikami, ki so pozivale na boj proti komunizmu, skušali molče obiti to pomembno delo. Neka- teri poklicni zgodovinarji so omalovažujoče ocenjevali to delo in ugotavljali, da zaradi ideoloških prvin trpi škodo suanstve- nost, drugi, ki so se utapljali v brezplodnih polemikah o Slo- vencih kot plemenski veji jugoslovanskega državnega naroda, pa izida knjige sploh niso registrirali. Vendar knjige s tako po- membnimi ugotovitvami o boju Slovencev za socialno in nacional- no emancipacijo ni bilo mogoče držati pod ključi cenzorjev. Zgo- dovinski prelomni dogodki so kaj kmalu potrdili Kardeljeve vizio- narske napovedi. Narodi Jugoslavije so krenili na pot socialis- tične izgradnje in pravilnega reševanja narodnega vprašanja. Ko je tov. Kardelj skoraj dvajset let po prvem izidu knjige le- ta 1938, v uvodu druge izdaje leta 1957 ovrednotil prehojeno pot, je čutil potrebo, da ponovno poseže v našo zgodovinsko preteklost in opozori na nekatere idejne pomanjkljivosti slovenskega zgodo- vinopisja v preteklosti in sodobnosti. Podčrtal je pogubne pos- ledice, ki jih je imel klerikalizam za slovensko zgodovinopisje. Te njegove ugotovitve nekateri raziskovalci, ko ocenjujejo Kar- deljevo delo, kaj radi spregledajo, medtem ko so naravnost vir- tuozni v "drobnjakarskem" ugotavljanju "zgodovinskih netočnosti" in z objektivietično-akademskega stališča ugotavljajo razlike med različnimi izdajami dela, ki je doživelo tudi več prevodov, zavestno ali podzavestno hromijo revolucionarno ostrino navede- nega dela in zmanjšujejo vlogo, ki jo je delo imelo v času pri- prav na oboroženo vstajo, med NOB in v povojnem času. S tem ni- kakor ne trdim, da ne smemo imeti kritičnih pripomb do nekaterih Kardeljevih historičnih posegov v našo preteklost, temveč le o- po zar j am, da so kritike nekaterih raziskovalcev prežete 8 sivi- no preživelih pojmovanj meščanskega objektivizaa. Globoko Karde- ljevo kritiko na račun slovenskega klerikalizma in zgodovinopis- ja je potrdila zgodovina, ko je slovensko ljudstvo v usodnih dneh preizkušnje obračunale s konservativnimi nazori te ideologije v 78 vseh njenih zgodovinskih modifikacijah. Kardelj je takole zapi- sal: "Idejni nosilci klerikalizma so v vseh njegovih fazah ne le sami gledali na zgodovinske procese v slovenski družbi v naj- večji ali vsaj zelo veliki meri z očmi svojih predhodnikov, tem- več so v tem smislu tudi idejno pritiskali na raziskovanje slo- venske zgodovine. Lahko si je potemtakem predstavljati, kakšno strahovito reakcionarno breme je pomenil klerikalizem za vse slovensko kulturno življenje, pa tudi za slovensko zgodovinar- stvo. Posledice dolgotrajne dominacije te reakcionarne tradici- je se čutijo v slovenskem kulturnem življenju sploh, in v vsem slovenskem zgodovinarstvu še posebej, vse do današnjega dne, in sicer veliko bolj, kakor so to pripravljeni priznati nekateri sodobni delavci na tem področju kulturnega ustvarjanja." Po podobnih rezultatov je prišel tudi Boris Ziherl, ko je pred tridesetimi leti skiciral idejne tokove v slovenskem zgodovino- pisju. Izjavil je: "Vse slovensko predvojno uradno in vobče po- klicno zgodovinopisje se je praviloma razvijalo mimo historično- -materialistične metode, uporabljajoč metodo starejšega in sodob- nega buržoaznega zgodovinopisja. Dialektična metoda zgodovinske- ga raziskovanja se je pred vojno na Slovenskem uveljavljala sko- raj izključno v marksistični publicistiki." Te Ziherlove ugoto- vitve so zgodovinsko povsem točne. Tudi uvajanje "sociološke" metode analistov in dela, zasnovana na tej metodi, niso bistve- no preusmerila slovenskega zgodovinopisja, čeprav avtorjem ne smemo odrekati temeljitosti njihovih raziskav. Ko Kardelj podaja globokoumne, kritične refleksije na zgodovin- ske šole preteklih obdobij, opozarja, da so se "naprednejše in- terpretacije posameznih procesov v slovenski zgodovini počasi prebijale izključno na področju literatne zgodovine (op. p. - dr. Ivan Prijatelj), medtem ko je bila splošna nacionalna zgodo- vina, z redkimi izjemami vse do najnovejšega časa pod idejnim pečatom reakcionarne klerikalne tradicije. Posledice takega sta- nja pa se poznajo tudi še v sodobnem slovenskem zgodovinaratvu." 79 Kot prodoren družboslovni analitik Kardelj ugotavlja, da so zgo- dovinarji celo vrsto pomembnejših progresivnih pojavov v sloven- ski zgodovini zamolčali, ali so jih podcenjevali, da je zelo ma- lo raziskano delovanje osnovnih družbenih sil, ekonomskih proce- sov, političnih gibanj, zlasti pa ni dovolj raziskano gibanje ljudskih množic. S historično-materialistično dialektično meto- do je skušal, kot je duhovito zapisal, "zavestno dregniti v ne- katere teze slovenskega zgodovinarstva, ne toliko zato, da bi odkrival kaj novega, marveč zato, da bi vsaj s površno in posred- no kritiko osvetlil nekatere tistih tez v slovenskem zgodovinar- stvu, ki so bile izrazit plod vpliva vladajočih reakcionarnih ideologij v preteklosti". Osnovne Kardeljeve teze so kaj kmalu dobile potrdilo v politični praksi Jugoslavije in tako obogati- le marksistično misel glede reševanja nacionalnega vprašanja v konkretnih pogojih jugoslovanske stvarnosti. Z isto prodornostjo kot je Kardelj, z nekaterimi korekturami v drugi izdaji, obravnaval genezo nacionalne problematike Sloven- cev in njene perspektive, je v povojni izgradnji opozarjal na nevarnost ostankov klasičnega nacionalizma v različnih pojavnih oblikah naše družbene prakse, na birokratski centralizem kot re- fleksijo nekdanjega etatističnega centralističnega sistema z ve- likodržavnirai hegemonističnimi tendencami. Opozoril je na posku- se ponovne afirmacije starega šovinističnega "integralnega jugo- slovanstva" kot tendence negacije obstoječih jugoslovanskih na- rodov z namenom afirmirati neko novo "jugoslovansko nacijo". 7 svojih razpravah o nacionalnem vprašanju se Kardelj dotika e- nega izredno aktualnih problemov o bodočnosti naroda v prehod- nem obdobju iz socializma v komunizem. Jugoslovanska praksa mu je omogočila, da se je kritično soočil s Stalinovo pragmatično teorijo o asimilaciji narodov. Prišel je do jasne ugotovitve, da funkcija naroda ne bo prenehala, dokler bo nacija objektivno opravljala tisto družbeno-ekonomsko funkcijo, zaradi katere je v zgodovini nastala, dokler napredek proizvajalnih sil in socia- 80 lističnih odnosov ne bo prerasel te funkcije. Že v evojin zgodnjih spisih je Kardelj "obregnil" se ob tiste "socialne reformatorje-doktrinarje", ki bi radi reformirali druž- bo mimo narodnega vlečenja, ne da bi oe с*»1сг111 na tisto la- tentno energijo, ki počiva v narodnoosvobodilnih tendencah zati- ranih ali ogroženih narodov. Kardeljevo metodološko opozorilo, utemeljeno v Leninovih spisih o nacionalnem vprašanju, je bilo, da je treba pri analizi narod- nega vprašanja razlikovati njegovo socialno bistvo, gibalne sile in socialnega voditelja v posameznih etapah družbenega razvoja. Od medsebojnega razmerja teh faktorjev so v prvi vrsti odvisne oblike tega ali onega narodnoosvobodilnega gibanja in njegov raz- voj. Proces zbliževanja in spajanja narodov ni "mehanicistični, administrativni ukrep v službi statističnega sistema, temveč po- teka na temelju njihovega prostovoljnega in enakopravnega sode- lovanja, ne rešuje se avtomatično s prihodom socialističnih sil na oblast." Ena izmed izhodiščnih točk socialističnega napredka v Jugoslavi- ji je priznanje samobitnosti in enakopravnosti jugoslovanskih narodov. Enotnost narodov je mogoča samo na podlagi samostojne- ga nacionalnega razvoja in enakopravnosti vseh narodov Jugosla- vije - to je oporoka, ki jo je Kardelj zapustil narodom Jugosla- vije. Elementarni interesi družbenega razvoja in materialnega napredka delavskega razreda in delovnega ljudstva vseh narodov Jugoslavije zahtevajo vsestransko združevanje naših narodov. Skupno opravljanje cele vrste ekonomskih in družbenih funkcij po svoje vpliva na oblikovanje socialistične jugoslovanske za- vesti, ki ni nikakršno nasprotje demokratične nacionalne zavesti. marveč njena nujna internacionalistična dopolnitev v pogojih so- cialistične skupnosti narodov. Pri tem ne gre za umetno spajanje jezikov in kultur, za ustvarjanje neke nove jugoslovanske naci- je klasičnega tipa, ampak prvenstveno za organsko rast in krepi- 81 tev socialistione skupnosti delovnih ljudi vseh narodov Jugosla- vije, za afirmaeijo njihovih skupnih interesov na bazi sociali- stičnih odnosov« V teh besedah je vsebovana vsa resnica, veljav- na danes in jutri. Kardelju je bilo povsem jasno, da bo na določeni razvojni stop- nji narod postopoma izginil z zgodovinskega odra. Toda kdaj in kako? Svojo vizijo je takole utemeljil: "Kakor je narod nastal na osnovi specifične družbene delitve dela epohe kapitalizma, tako bo kot določena zgodovinska kategorija z nastankom novih oblik in obsegov družbene delitve dela, ki jo bo prinesel soci- alistični oziroma komunistični družbeni red, tudi postopno izgi- nil z zgodovinske pozornice. Tega cilja ni mogoče doseči z ne- kim forsiranim ali umetnim spajanjem jezikov in kulture, kakor je mislil Stalin, marveč z nadaljnjim razvojem proizvajalnih sil in z višjo ravnijo človeške civilizacije." Še na neko Kardeljevo ugotovitev je treba opozoriti, namreč na geslo o samoodločbi narodov. V sodobnem svetu je dobilo to ge- slo pod vplivom Stalinovih interpretacij agitacijski prizvok. V boljševiški partiji o teh vprašanjih v preteklosti ni bilo e- nostnosti, danes pa prevladujejo velikodržavnim interesom podre- jene konstrukcije. Za Kardelja samoodločba narodov ni bila niko- li le taktično geslo: "Princip samoopredelitve in enakopravno- sti narodov ne more biti nekaka prehodna politika, nekak zgolj demokratičen princip, marveč nujen subjektivni in objektivni po- goj, brez katerega ni mogoče doseči neoviranega napredka socia- lizma in se ne morejo normalno razvijati objektivni procosi zbliževanja in spajanja narodov." Opozoril je na enostranost Stalinovih nazorov o nacionalnem vprašanju, ki ga je obravnaval "v bistvu kot kmečko vprašanje"• Za Kardelja je v nasprotju s Stalinovimi tezami nacionalno vprašanje vprašanje celotne druž- be, saj je organsko povezano z družbenimi odnosi epohe kapita- lizma, pa tudi še prehodnega obdobja od kapitalizma k socializ- mu. Prav zaradi tega tudi delavski razred ne more biti indife- 82 renten do vprašanja nacionalnih odnosov niti v kapitalističnih deželah niti v deželah, ki gradijo socializem. Kardelj zavrača shematsko delitev narodov na buržoazne in socia- listične, ki je po3t*3a od tridesetih let deljf» konstantna teza Stalina in njegovih naslednikov. Nasproti Stalinovi teoretični koncepciji o nacionalnem vprašanju je dal svoj kritičen prispe- vek, ko je zapisal: "Stalin vidi v narodu buržoazno tvorbo, a ne tvorbe družbeno-ekonomskih odnosov epohe kapitalizma oziroma stopnje razvoja proizvajalnih sil, ki je značilna za to epoho." Kardelj je kritiziral ta izrazito idealistični način teoretične obravnave nacionalnega vprašanja pri Stalinu, ko ta postavlja "buržoazni naciji" nasproti "socialistično nacijo", v kateri vi- di rezultat spremembe karakterja oblasti in lastnine. Na osnovi bogate politične prakse je lahko teoretično posplošil izkušnje jugoslovanske stvarnosti in podal kritične pripombe k Stalinovi koncepciji nacionalnega vprašanja ter ustrezno dopolnil drugo izdajo svoje knjige. 0 svojem delu Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je Kardelj skromno zapisal, da predstavlja bolj politično-teoretsko-anali- tični komentar k splošno znanim dejstvom slovenske zgodovine, oziroma k splošno sprejetim zgodovinskim domnevam, kot pa raz- iskovalno delo na zgodovinskem področju. Druga izdaja knjige se mu je zdela potreban in koristna, "ker je Razvoj slovenskega na- rodnega vprašanja karakterističen dokument svoje dobe, dokument boja demokratičnih sil slovenskega ljudstva na čelu s Komunistič- no partijo v letih pred vojno, med vojno in revolucijo ter po smagi revolucije in poskus marksistične osvetlitve nekaterih mo- mentov slovenske nacionalne zgodovine, ki so jih pod vplivom vladajočih reakcionarnih ideologij subjektivno tolmačili, podce- njevali in precenjevali". V svoji viziji reševanja nacionalnega vprašanja Kardelj ugotav- lja, da bi ozko aacionaliatično in birokratsko centralistično 83 oziroma "iliristično" obravnavanje jugoslovanstva negativno vpli- valo na proces zbliževanja med narodi Jugoslavije in na razvoj socialističnih odnosov. Podal je jasno analizo organske poveza- nosti med določeno ekonomsko strukturo družbe in pojavom naroda, opozoril je, da je narod sestavni člen določenih ekonomskih in družbenih odnosov, ne pa samo manifestacija specifične zavesti, ki nastaja na podlagi tehnično-ekonomske povezanosti in skupno- sti interesov« Stalina je njegova koncepcija naroda pripeljala na idealistične pragmatistične pozicije; mehanično je odrejal, kaj je nacionalistično in kaj internacionalistično in pri tem često istovetil birokratsko-centralistične in hegemonistične ten- dence s socialističnim internacionalizmom v korist velikodržav- nih koncepcij« Na splošno lahko trdimo, da ima Kardeljeva knjiga dvoje karakte- rističnih lastnosti: predatvija marksistično osvetlitev prelom- nih obdobij slovenske zgodovine in daje konkretno analizo teori- je o stapl.lanju narodov v prehodnem obdobju. RAZPRAVE 87 UDK: 3ol.03 (497.12) (049) Franko ADAM NAVZKRIŽJA V SODOBNI SOCIOLOŠKI METODOLOGIJI (uvod v akcijsko raziskovanje) Vprašljivost stare paradigme Do se pred nekaj let je bilo docela jasno, kaj je znanstveno in objektivno v družboslovju (zlasti v psihologiji in nekoliko manj v sociologiji). Slej ko prej je prevladovalo mišljenje, da se z naraščajočo proceduro kvantifikacije in formalizacije podatkov dviga znanstvenoet in objektivnost. Namen dejavnosti številnih družboslovcev je bil en sam: kar najbolj se približati strogi ek- zaktnosti naravoslovja. Cena, ki so jo ti družboslovci za to pla- čali, je bila velika: izguba stika "s prakso", do nesmiselnosti stopnjevano "ekzaktno" raziskovanje skoraj irelevantnih tem in problemov, kljub velikanski množici zbranih podatkov se fond zna- nja ter zlasti možnost teoretske posplošitve in sinteze ni zveča- la (Moser, 1975, Mlinar, 19771) Sizifovo delo, torej. Kar je tre- ba tukaj omeniti, da ne bo nesporazuma je naslednje: opisani re- zultati niso posledica aplikacije statističnih in matematičnih metod v družboslovje, temveč so posledica absolutiziranja in ne- kritičnega imitiranje paradigme, ki je celo v naravoslovju pos- tala vprašljiva (Feyerabend, 1975). Danes je ugotovitev o zagati moderne sociologije in družboslovja na sploh množično prisotna. Temu nelagodnemu občutku se ne morejo izogniti niti akademske veličine, nelagodje se kaže tudi pri "laikih", to je objektih družboslovnega raziskovanja^. Zaupanje v načelno možnost enotnega metodološkega koncepta v zna- nosti, ki so ga gojili (in ga še) positivisti in neo positivisti, je v sadnjom času omajal Th. Kuhn 8 svojo teorijo znanstvenih pa- radigem. Kuh nov koncept znanstvenih revolucij negira gledanje na znanstveni napredek kot na linearno in komulativno dogajanje, ki 88 se izraža v kategorijah formiranja teorije - poskus falsifikaci- je. V zvezi s to Kuhnovo tezo si lahko zastavimo vprašanje ali prihaja v sociologiji do menjave vladajoče paradigme « Ce nemreč upoštevamo resne kritike s strani novejših socioloških smeri na račun "klasičnih empiristov", nam re preostane nič drugeg* kct, da sestopimo v same temelje znanstvenega početja in še enkrat za- stavimo vprašanje o doslej zamolčanih predpostavkah znanstvenega raziskovanja« Namreč diskusija o samih predpostavkah znanstvene dejavnosti naj bi bila v že izoblikovanih empiričnih paradigmah (torej tudi sociologiji) odvečna, ker pač razpravljanje o samih temeljih in namenih stroke, ki je izoblikovala ekzakten logični in metodološki aparat nima nobenega smisla in odvrača od prave znanstvene aktivnosti« Da pa je do te diskusije vendarle prišlo in to na najrazličnejših nivojih in z najrazličnejšimi intencami, jasno kaže na to, da stara paradigma ni mogla odgovoriti, oziro- ma rešiti nekaterih bistvenih vprašanj« Še nekaj besed o sporu med pozitivisti in "hiatoriki"« £v Nemči- ji je ta spor znan pod imenom "Fositivismuestreit", in se je od- vijal med Popperjevo šolo oziroma kritičnim racionalizmom ter kritično teorijo (Adorno, Habermas)]Pozitivistični pristop (pa naj bo to v funkcionalistični oziroma sistemski varianti, ki je udomačena v sociologiji ali v bihevioristični, ki je udomače- na v psihologiji) karakterizira zahteva po strogi formalizaciji in operacionalizaciji« Na človeka, družbo in socialne pojave sploh se gleda kot na objekte, ki so dostopni empiričnemu razis- kovanju in kvantitativnih operacijam« Pojmov, kar pomeni določe- nih problemov, izsekov, ipd«, ki jih ni mogoče operacionalizira- ti Avant if ic irati ne moremo imeti za znanstvena« Ta pristop su- gerira gledanje na objekt proučevanja z nevtralne in neprizadete pozicije in ga ne zanima njegova "zgodovinskost" (enkratnost, ne- ponovljivost, spremenljivost)« Tako se bihevioristi (v psihologi- ji) omejujejo na večjo ali manjšo kompleksnost reakcij organizma na zunanje stimul use? podobno se v sociologiji obnaša sistemska teorija - le-ta omogoča, da se v skladu z obrazcem samorogu!ira- 89 jočega sistema človeško obnašanje razvrsti in umesti v številne podsisteme, ki se jih potem korelira, strukturire, subsumira na podoben način kot se to dela v fiziki ali biologiji (Kuvačić, 1977). Tri osnovne premise, oziroma postulati torej določajo delovanje znotraj pozitivističnega pristopa: zahteva po čim večji operacio- nalizaciji/kvantifikaciji, prepričanje o vrednostno nevtralni zna- nosti, gledanje na proučevanega kot na objekt - gre za vzpostavi- tev fiksirane relacije subjekt-objekt, 7 polemikah in kontraverzah zadnjih let med pristaši pozitivisti- čne usmeritve in njihovimi nasprotniki (od marksistov do humani- stičnih psihologov) pa je postalo očitno, da omenjene tri premi- se znanstvenega delovanja le niso tako trdno razdelane in uteme- ljene in kar 3« še važnejše: na konkretnih primerih in analizah raziskav se je pokazalo na enostranskost, ideologičnost, pareia1- nost in na relativno majhen efekt raziskav, čeprav so klasični empiriki uporabljali oziroma uporabljajo komplicirane metode. Eden od teoretikov akcijskega raziskovanja Moser (1975) je preprič- ljivo pokazal na nevzdržnost imitacije logične metodološke proce- dure naravoslovja s tem, ko je analiziral tri osnovne postulate znanstvenega raziskovanja: objektivnost, validnost in reliabil- nost. Če klasično, empirično družboslovje sloni na tako netrdnih temeljih, se seveda postavi vprašanje kako da družboslovci sami tega ne opazijo. Lahko bi dali "Kuhnovski" odgovor: družboslovci, ki prisegajo na empirično - kvantitativno paradigmo so v tolikš- ni meri pod pritiskom svoje znanstvene skupnosti in preokupirani s to paradigmo, da niso sposobni preverjati oziroma izpostaviti refleksiji premia, na katerih počiva njihova znanstvena aktivnost. Ha smeri in šole, ki se zoperstavljajo tej paradigmi, je treba gledati kot na difuzno opozicijo. Za antipod pozitivističnemu, analitičnemu pristopu naj bi veljal historični. Sem bi lahko pri- 90 šteli tako med seboj nasprotujoče si (tipično filozofske) koncep- te kot so marksistični, fenomenološki, hermenevtski. Sociološkim (in psihološkim) šolam, ki bi jih pogojno lahko imenovali histo- rične je skupno to, da na objekt, socialno situacijo, človeka, dinižbo gledajo kot na *лкај enkratnega, neponovljivega in spre- menljivega. In kar je še najvažnejše: ne zanima jih samo ali to- liko objektivna, determinirajoča stran človeškega obnašanja, tem- več zlasti subjektivna stran, to se pravi, zanima jih smisel ali pomen, ki ga ljudje dajejo svojemu delovanju. S tem v zvezi pri- haja tudi do redifinicije relacije subjekt-objekt (seveda se to ne dogaja pri vseh teh šolah, znano je, da je npr. Max Weber^ iz- delal koncept o znanstveno nevtralni znanosti, tudi etnome t od olo- gija je še precej vrednostno indiferentna). Sa interprétâtivno sociologijo (hermenvtako - fenomenološko) objekt proučevanja ni enostavno dan, niti ni dejstvo, ki obstaja neodvisno od razisko- valca, ampak se konstituira v določenem historičnem prostoru, is- to velja za subjekt spoznavanja. To pomeni, da znanstveno prouče- vanje ne poteka v obliki analitično nevtralne deskripcije parci- alnih dejstev, temveč teži k refleksiji celote. Gre skratka za refleksijo odnosov subjekt-objekt, ki upošteva spremembo obeh, nanaša pa se tudi na izbor temo, način raziskovanja, interpreta- cijo ter uporabo rezultatov. Vsega tega pozitivistički pristop no dela. Zaradi tega se dogaja, da ee mu za hrbtom pojavijo filo-' zofaki, ideološki, politični momenti, ki pa ostanejo nereflokti- rani. Bolj kot izganja "filozofijo" (metafiziko), v večji meri ш% ta vrača skozi zadnja vrata v najbolj bizarni preobleki. Skr- bna analiza odkrije to momente oziroma zamolčane predpostavke na različnih nivojih (e te» se ukvarja sociologija sociologije). V največ primerih gre za zamolčane družbene in politične predpo- stavke (mit o value free znanosti). Celo v anketnem postopku se odkriva določena teorija osebnosti, ki temelji na bihovioristič- пек modelu zaprtega sistema» Kot opisuje Galtung anketna procedu- ra forsira (nav. po Gilliju, 1974) vzor objekta (anketiranca), ki naj bi bil social iz ir an in discipliniran, navajen na spraševa- nje, na poslušanje in na jasno odgovarjanje. Kar se tiče izobraz- 91 be, je mora imeti toliko, da lahko še izpolni tipičen vprašalnik; brez večjih problemov se mora prilagajati odgovorom, ki so v na- prej kodificirani« Na koncu ankete naj bi izrazil še zadovoljst- vo, ker je bil vključen v raziskavo in ni bil pretirano kritičen. Izhodišča akcijskega raziskovanja Enega izmed odgovorov na krizo, oziroma kontroverzo v sociologi- ji (družboslovju na sploh) predstavlja koncept akcijskega razis- kovanja (AB). Le-tega bi lahko opredelili kot raziskovalno stra- tegijo (vendar pa ni samo to; Moser, npr. ga poskuša utemeljiti tudi na občem teoretskem in epitemološkem nivoju, se pravi, da ga eksplicitno pojmuje kot novo paradigmo) s katero inicira raz- iskovalec ali raziskovalni team v sklopu določene socialne enti- tete ter v kooperaciji z zainteresiranimi na podlagi predhodne analize, socialne spremembe, ki jih opisuje in kontrolira njiho- vo učinkovitost v reševanju zastavljenih problemov. Produkt raz- iskovalnega procesa je konkretna sprememba v socialnem polju, ki pomeni optimalno rešitev problema za vse sodelujoče. Podatki ima- jo dvojno funkcijo: služijo kot feedback za boljšo samoorganiza- cijo (interni nivo); za ustreznejšo intervencijo v socialno po- lje (eksterni nivo). Poglejmo si (metodološko) konkretizacijo teh izhodišč. Kritika zadene zlasti tisto družboslovno metodologijo, ki bazira na naslednjih promis ah: a) da je mogoče človeško socialno obnašanje zadovoljivo pojasni- ti z izjavami individuov (dobljenimi z anketami in vprašalni- ki) o njihovih mnenjih, prepričanjih in nazorih; b) da bi bil raziskovalec čimbolj objektiven, mora v ta namen nasproti proučevanemu igrati kar se da nevtralno vlogo; c) da ni zaželjeno, da je proučevani posameznik udeležen pri analizi in ovrednotenju dobljenih podatkov. 92 Kritizirane ao bazične postavke empirične sociologije« zato je upravičena domneva, da gre pri AR za poizkus vzpostavitve nove paradigme v sociologiji in socialni psihologiji« Raziskovalec se ne nahaja v kontaktu s "preučevanimi" samo v času (običajno krat- kotrajnem) zbiranja podatkov (ali ?a ?e tega ne), temveč ;]c ra daljše časovno obdobje soudeležen v socialnem procesu (ki je "predmet proučevanja") in je v njem aktiven. Raziskovalec ne de- la z izoliranimi posamezniki, ampak s skupinami v njihovem druž- benem okviru« He samo, da informira skupino o ovojih metodah raz- iskovanja. temveč daje možnost, da tudi e am a sodeluje pri anali- zi rezultatov raziskovanja. Deskripcija teh treh metodoloških postulatov AR: Ad 1) Tu ni "bistvo stvari" v tem, da se raziskovalec naivno pre- pusti situaciji na terenu! Vsekakor mora izhajati iz določenega, v teoriji utemeljenega predrazumevanj a; toda dogaja se, da prei- de do diskrepanea med predrazumovanjem (teorijo) in dejanskim stanjem (prakso), ki se ga seveda ne da rešiti 8 "teoretskim po- siljevanjem" « Treba jo opraviti temeljito analizo (izhodiščnega) položaja; pri te» ao raziskovalec lahko posluži kvantitativnih aetod družboslovja, kajti pri AR ne gre vedno za koncipiranje al- ternativnih metod, teeveč bolj zato, da se tradicionalno metode uporabljajo v novi saeri in drugačnem kontekstu (o tem bo še go- vora v nadaljevanju)« Lahko bi govoril o vlogi intervenirajočoga raziskovalca in vlogi ne intervenir a j očega raziskovalca« V prvi se raziskovalec nahaja takrat, ko svoje delovanje usmerja v taki asari kot to skupina pričakuje« V drugi vlogi pa se nahajajo člani skupine, ki so si- cer zainteresirani za rezultate raziskovanja, niso pa angažirani v vseh fazah skupinskega procesa oz irosa poteka raziskovanja« Me- todo oziroma tehnika, ki jih uporabljajo raziskovalec ali drugi člani skupine, ki so nahajajo v vlogi interveniraj očega razisko- valca, v dobršni »ori spadajo v instrumentarij tradicionalnega 93 družboslovja: socialna struktura se ugotavlja z vprašalniki, po- ročili posameznikov in skupinskimi diskusijami; analiza skupin- ske strukture s seznami prisotnosti, dnevnimi protokoli, skupin- skimi in video-posnetki, z igranjem vlog, z uporabo specialnih vp*tx?ulnih tehnik itd. Ad 2) Ta postavka pomeni, da se dela z naravnimi skupinami v na- ravnem okolju« Tu zadenemo na dosti problemov« Eden je v tem, ka- ko premagati še zmeraj obstoječo delitev na raziskovalce in raz- iskovane, oziroma kakor se izkaže na delavce in uslužbence na eni in intelektualca v skupini na drugi strani (ta delitev dela je seveda socialnega izvora«) Drugo vprašanje je, kako vzpostaviti stik male skupine z njenim izven skupinskim okvirom« AR namreč ni samo raziskovanje malih skupin« temveč je njegova naloga tudi v tem« da ustvari optimal- no organizacijsko formo male skupine v njeni interskupinski ozi- roma širši socialni mreži« Ad 3) Udeležba članov skupine oziroma sodelujočih v raziskavi je važen motivacijski faktor in daje nove dimenzije raziskovalnemu projektu« Očitek tradicionalnega družboslovja, češ da pommvanje ciljev in metod raziskave pri skupini povzroči to, da drugače re- agira kot bi sicer, se izkaže kot neutemeljen« Njegovo veljavo gre pripisati pogojem v laboratorijskih eksperi- mentih, kjer nemotivirano in v vseh oz ir ih od raziskovalca odvis- ne poizkusae osebe rešujejo naloge, katerih smisel jim ostaja zakrit. Resneje gre ta očitek jemati le v primerih, ko delamo s skupina- mi mladih ali cslo z otroki. V takem primeru lahko prezgodnja ali na hitro pripravljena informacija o namenjenih in sredstvih raziskovanja destruktivno vpliva na skupino (nevarnost razpada)« V začetni fazi mladi oziroma otroci (ki še niso spoznali svojih 94 "objektivnih potreb") niso v stanju kontrolirati raziskovalca; njegovo funkcijo sicer napadajo, ker jo čutijo kot avtoritarno, toda niso ga možni nadomestiti oziroma nase prevzeti te funkci- je* Z izkušnjami narašča kontrolni potencial in vzporedno s tem se "manjša" vloga avtonomnega rc^ekovalca. Raziskovalec si mora prizadevati, da svoja zapažanja oziroma ce- loten raziskovalni material skrajša in poenostavi, da bo dostopen vsem soudeleženim (in da ga bodo le-ti lahko predelali). Treba je računati na to, da AR traja dalj časa in da vsi zato ne more- jo sodelovati. Važno je tudi to, da se raziskovalec odpove tistim metodam oziro- ma tehnikam, ki jih skupina ne akcentira oziroma jih celo ekspli- citno odklanja« Kako zgleda po skupinsko-dinamičnih načelih strukturirana študij- ska ali delovna situacija? Kako se kaže povezanost skupinske di- namike in AR? Izkazalo se je, da imajo raziskovalne tehnike kot vprašalniki in sociograai dvojno funkcijo: da "dobavljajo" objektivne podatke o procesu in ga skušajo analitsko dojeti, po drugi strani pa slu- žijo kot efikasno sredstvo za intervencijski poseg v skupinsko dogajanje« Z drugimi besedami: raziskovalni instrumenti nimajo samo raziskovalne funkcije, temveč imajo tudi namen organizacije feed-back-a. Mehanizmi feedbacka pa so spet v tesni zvezi s cilji (delovne) skupine in je njihova naloga odpraviti skupinsko-dina- mično pogojene moteče faktorje« Organizacija feedbacka v akc i j sko-raz iakovalnih skupinah se raz- likuje tako od kvazi-terapevtske intervencije trenerja v T-skupi- nah kot od strategije raziskovanja tradicionalnega proučevanja malih skupin« Trener poseduje znotraj skupine določeno vlogo in s tss posega v skupinski proces in ga reflektira« V sklopu prou- 95 zevanja malih skupin pa nimajo rezultati raziskovanja, ki se na- našajo na tu- in zdaj situacijo nobenega pomena. Tega dobijo še- le, ko se da iz njih izpeljati načela oziroma teorijo o skupin- skih procesih. V AR pa služijo rezultati raziskovanja zavestnejsi in uspešnej- ši organizaciji delovnega procesa in s tem ustreznejše emocional- ne klime, ker kot navaja sam avtor, so problemi emocionalne nara- ve zelo pomembni in jih je treba upoštevati. Seveda ne na takšen način in v takem kontekstu kot to počenjajo human-relations teh- nike. S kolektivno organizacijo odločanja in na podlagi feee-backa je možno zbiranje in analiziranje podatkov ter goli proces feed-bac- ka v smislu probabilističnega sistema pretvoriti v komunikacijski oziroma socialno interakcijski proces, kjer se preizkuša ukiniti odnos subjekt-objekt in aktivirati član® za dosego skupinskih ci- ljev. Skupinski procesi niso ugotovljeni od zunaj, temveč so ta- ko s strani skupine zavestno doživljeni in adekvatno kvalitativ- no spreminjani. Metode Na področju metod oziroma tehnik raziskovanja je AR izdelalo ne- kaj inovacijskih predlogov, ki so se tudi v praksi pokazali kot uspešni. Globalno gledano pa je vendarle opaziti vsaj navidezen paradoks: pristaši AR po eni strani ostro kritizirajo metode kla- sičnih empiristov, po drugi strani pa vsaj delno operirajo v svo- jih raziskavah z istimi metodami. Ta paradoks pa je do neke me- re pojasnIjiv. Namreč: akcijski raziskovalci gledajo na problem metode skozi drugačno prizmo. Metoda se jim namreč kaže kot nekaj nevtralnega, objektivnega, samoumevnega, neproblematičnega ipd., temveč jo pojmujejo kot konstitutiven moment raziskovalnega pro- cesa. Zlasti je treba na tem mestu poudariti, da gre akcijskim raziskovalcem za vsaj delno eliminacijo relacije subjekt (razie- 96 kovalec, znanstvenik)- objekt (anketiranec oziroma laik, ki je udeležen v raziskavi) v raziskovalnem procesu. Konkretno to po- meni, da je treba skrbno izbirati take metode, ki bodo prispeva- le k realiziranju deobjektivizacije (ki je eden glavnih ciljev AR). Zato pa je potrebno readaptirati stave metode (vprašalnik, intervju), prav tako pa jo treba razvijati manj preizkušene meto- de (opazovanje z udeležbo, odprti intervju, križni eksperiment itd.). Nadalje je treba paziti, da se sama faza zbiranja podat- kov ne osamosvaja in postane glavna preokupacija raziskovalca (kar se pri klasičnih empirietih pogosto dogaja). Kar si je tre- ba zapomniti, je tole: opravka imamo z različnimi tipi socialnih situacij oziroma informacijskimi tipi (raziskovanje dogodkov, dejstev ali norm), zato propagiranje le ene metode (npr. ankete) ne prispeva k razvoju sociologije in ima za posledico težnje po uniformnosti in "monolitnosti", kar seveda ni nekaj pozitivnega. Plädoyer za metodični pluralizem1 To pa ne pomeni subjektivne samovoljo, vsako uporabljeno metodo je treba utemeljiti in poka- zati na njen domet. H. Mosor (eden od teoretikov AH) predlaga takšnolo matriko namembnosti metod glede na moč njihovega efekta: 97 Na tem mestu ne morem razložiti oziroma komentirati zgornje mat- rike, upam pa da le-ta vsaj delno ponazori: 1* da raziskujemo različne "socialne entitete", oziroma informa- cijske tipe (dejstva, dogodke, norme) 2. da moramo razpolagati z različnimi metodami podatkov oziroma informacij - določenim informacijskim tipom ustrezajo določene metode zbiranja informacij. 98 Zaključni razmislek Da vzpostavimo stik z našo situacijo! V zadnjem času je pri nas prišlo do nekaj ostrih polemik med sociologi. Na tapeti so bila vprašanja ankete anketemanij«, ontološkega in gnoseoio»kega sta- tusa podatkov ipd. (glej polemiko ob knjigi B. Kavčiča Samouprav- na urejenost in gospodarska uspešnost ter prispevek Z. Mlinarja Dialektika in spekulacija v socioloških in politoloških raziska- vah v Anthroposul); zdi pa se mi, da se v teh kontroverzah pozab- lja na nekaj zelo važnih komponent.4" Zadržal bi se pri eni, ki se mi zdi precej pomembna. Ločevati bi bilo treba, vsaj kar se modeliranja in projektiranja raziskav tiče, med različnimi tipi raziskovalnih strategij. R. Cunigham (1976) tako loči štiri vrste raziskovalnih procesov: čiste bazične raziskave, objektivne bazične raziskave, operacio- nalne in akcijske raziskave. Prve pojasnjujejo teoretske proble- me, druge probleme, ki so vezani na praktične aplikacije, toda se z apliciranjem ne ukvarjajo, tretje rešujejo probleme speci- fičnih situacij v organizacijah, omejujejo pa se na definiranje in rešitev ter analizo feedbackov, četrte delno uporabljajo stra- tegijo operacionalnih raziskav, od katerih pa se razlikujejo gle- de na uvajanje in spremljanje opazovanih sprememb, aplikacija re- zultatov je namreč ena od osnovnih sestavin timskih akcijskih raziskav. Drugi avtorji razlikujejo med eksplorativnimi, deskrip- tivnimi in eksplanativnimi oziroma med formulâtivno eksplorativ- nimi, diagnostično deskriptivnimi in eksperimentalnimi raziskava- mi (tako A. Kahn). Poenostavljeno: eksplanativne raziskave so v bistvu preverjanje hipotez in kot take so sinonim za empirično raziskovanje sploh (vsaj v sklopu klasične empirične oziroma ana- litične paradigme). Eden naših družboslovcev, ki je sodeloval pri verjetno prvi akcijski raziskavi pri nas je v poročilu zapisal ^Tu" bi "pripomnil^ da je bila zame relevantna metodološka proble- matika tematizirana (vsaj "načelno") v seriji socioloških pole- mik v "Haših razgledih" letos pozimi, predvsem v prispevkih B. Rotorja in veljka Rusa. 99 tudi tole: "Tudi pri našem raziskovalnem delu smo se zavedli, kako močno je v nas zakoreninjena predstava, po kateri je empi- rična raziskava predvsem ali izključno preverjanje hipotez" (B, Mesec, 1977 ).V eksplorativni raziskavi pa naj hi ravno šlo za odkritje in formuliranje problema in hipotez, to se pravi, da se gre v raziskovanje le z delno izdelanimi hipotezami in z nejas- nim oziroma bolje rečeno odprtim odnosom do problema, ki se izpo- stavi tekom raziskovalnega procesa. V glavnem avtorji gledajo na rezultate ekaplosativne raziskave kot na grob material, ki mora biti še dodatno obdelan in verificiran s pomočjo ekzaktnejših me- tod« AR naj bi seveda bilo ena od variant eksplorativne raziska- ve« S tem je utemeljena njegova prisotnost in uporabnost ^razis- kovalnem procesu« Menim pa, da taka postavitev le ni čisto na mestu« Zlasti praktične izkušnje prepričujejo, da je AR v določe- nih situacijah najbolj "ekzakten" (ustrezen) metodološki pristop • Naj končam: AR v svojih različnih inačicah, od Cunnighamove prag- matično organizacijske do Moserjeve, Haagove, Gillijeve družbeno kritične in emaneiptorne, izziv našemu družboslovju in še posebej sociologiji ter ena od možnosti za prevladanje nič kaj inventiv- ne situacije na tem področju« Ledina js že zorana, saj so tudi pri nas pred leti (1975) stekli prvi projekti z akcijsko razisko- valno metodologijo (na prvem mestu je treba omeniti projekt Pro- stovoljno preventivno in terapevtsko delo z otroki, ter znotraj njega na tudi teoretsko najbolj obdelano "rakitniško kolonijo"; v manjši meri je bilo AR uporabljeno v nalogah Stopenjske nasel- je ter Skupinsko delo z mladino v krajevnih skupnostih, vsi ti projekti so bili speljani v okviru Instituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani)« 100 Opombe 1 Seveda to še ne pomeni, da so (bile) empirične raziskave brez vrednosti; pomeni le, da so jih njihovi rezultati postavili na "laž principa" (I. Deutscher, 1970). 2 Gilli (1974, str. 21) govori celo o "uporu objekta". 3 Kot je že v naslovu sugerirano "menjava vladajoče paradigme" zadeva bolj koncept empiričnega raziskovanja. Z oziroma na dejstvo, da je sociologija multiparadigmatska znanost, je se- veda operiranje s Kuhnovimi koncepti zgolj (hevristična; ana- logija. 4 Kot je opozoril M, Kerševan (1977) so takšni in podobni spori bolj domena filozofov; znano pa je, da je v Nemčiji omenjeni spor potekal med sociologi. Sicer glej Adorno (1977)» 5 Tukaj omenjamo M. Vehra zato, ker naj bi predstavljal klasika historično fenomenološke usmeritve v sociologiji (nanj je v bistveni mori navezal A. Schutz, utemeljitelj modeme fenome- nološke sociologije), toda s svojim konceptom vrednostno nev- tralne znanosti je zapadel pozitiviatičnemu mitu objektivne znanosti. V tem smislu so se nanj sklicevali mnogi sodobni funkcionalistično orientirani družboslovci, mod njimi tudi Par- sons in Lundberg. Vsekakor pa kakor opozarja Gouldner (1975). sam problem nevtralne znanosti ni tako enoznačen in "preprost" (tudi pri Webru ne). "Indiferentnost" otnomotodologije obravnava R. Koeck (1977), opozarja pa na plodne možnosti otnomotodologije z akcijskim raziskovanjem, kar seveda predpostavlja previadanje vrednostne indiferentnosti prve. 6 Gre za tiste situacije, pri katerih se pričakuje oziroma pred- postavlja intervencijo raziskovalca v smislu uvajanja organi- zacijskih ali metodoloških inovacij, ali radikalnejše insti- tucionalno spremembe. Kot pravi Doutch (nav. po Moser, 1975, str, 44) odpira akcijsko raziskovanja dostop k sicer pristop- nim podatkom (tako, da je tudi to ona od njegovih prednosti). 101 Literatura Adorno Th.: Spor oko pozitivizma u nemačkoj sociologiji (Mar- ksizam u svijetu. 11/12. 1977). Cunnigbam B«: Action Research, towed Procedural Model (Huamn Re- lations 2/3, 1976) Deutsher I.: Looking Backward: Case Studies on the Process of Methodology in Sociological research. V zborniku Qualitative Methodology (V. Filetead), 1970 Feyerabend D.: Against Method (NLB, London, 1975) Gilli A.: Kako se istražuje (Školska knjiga, 1974) Gouldner A.W.: Anti-minotaur: The Myth of a value free sociology. v: For Sociology (Penguin, 1975) Pri nas prevedeno v Marksizam u svijetu, 9, 1977 Haag, F. (izd):Aktionsforschung (Piper Vorlag, 1972) Keräevan M.: Historični materializem, sociologija in filozofi- ja, (Antropos, 6, 1977) Koeck R«: Das Problem der etnomethodologischen "Indifferenz" (Sociale Welt, 3, 1976) Kuhn M.: Struktura naučnih revolucija (Noiit, 197*) Kuvačič I.: Znanost i društvo (Naprijed 1977) Mesec Bo (v sodelovanju z D. Podmenik in F. Adam): Projekt akcij- ske raziskavo, ciklostil (Inititut za sociologijo in filozofijo, 1977) Mlinar Z.: Dialektika, empirizes in Spekulacija v sociološ- kih in politoloških raziskavah (Anthropos, 3/4, 1977) Mosor H.: Aktionsforschung ala kritische Theorie der So* zialwissenschaften (Kösel Verlag, 1975) Moser H.: Methoden der Aktioneforschung (KBsel Verlag, 1977) Wright G.H. v: Obiašnjenje i razumevanje (Nolit, 1975) PREVOD 105 AHMAD HASHAwT ISLAM - OSVAJANJE, OBLAST Pri določanju oblik oblasti v Islamu nas nekaj zmoti. Na tem po- dročju nas ovira vse polno Klišeje^, stereotipov in vnaprejšnjih sodb, ki se jim je težko izmuzniti, od teoretičnega in literarne- ga lika "orientalskega despota" do "bolj izdelane téme o zamenja- vi duhovnega in časovnega". Še teže kakor v te sekundarne obravnave je prodreti v ideološka izvajanja muslimanov samih, ki so s prvimi v večjem ali manjšem nasprotju in ki v obliki razlaganja preteklosti "kukajo" v éeda- njost. Prostor je torej že zaseden, in to z dvema skupinama antagonistič- no povezanih predstavitev. Podobi orientalskega despotisms naspro- ti omenjajo odločilne strukture prvotnega islama. Tèmi zamenjave duhovnega s časovnim nasproti pa poudarjajo enotnost vseh oblik družbenega bivanja. Kakor drugje tudi tu zgodovina streže politi- ki, je nekakšno orožje v določeni strategiji. Ti dve izročili niti ne sodita v isti čas, niti nimata enakih ci- ljev, celo ne enakih spoznanjskih posledic. Pojem "orientalski despotizem" je v 18. stoletju označeval enega izmed terminov spe- kulativne tipologije oblik vladavine, ta termin je bil sicer v ospredju, z njegovim določenim mestom v ideoloških bojih evrop- skega 18. stoletja pa je bila njegova vloga povsem določena. Poz- neje se je ta vloga spremenila, tirna pa je služila za opravičilo kolonialni ideologiji. Reformistično muslimansko gibanje (v 19. in 20. stoletju) je dru- go izročilo, s prvim v dialektičnem razmerju. To izročilo sicer ne zanika, da bi bil "orientalski despotizem" primerna oznaka, vendar mu omejuje družbeni pomen bodisi časovno (ta oblika vlada- vine je v Islamu zakasnela), bodisi kot "etnično" oporo (začeli 106 so ga Turki). Od tod izhaja novo povelje: vrnitev k izvirnemu ka- lifatu. Tu se začenja omenjeno zgodovinsko delo - lahko hi ga imenovali "monumentalno" « ki nekatere znake trga iz pczabe in se jih spet loteva s čaščenjem: določena obdobja, vladavine in razmere so sveti emblemi zgodovine muslimanske "skupnosti", njenih preobrazb ter njenih posrečenih ali ponesrečenih cepitev. To delo se vse do danes neprestano ponavlja. Prav zato zgodovina, ki jo bomo pripovedovali, ni dokončno mrtva, ni dokončno pokopana, marveč še kar naprej pobliskuje v sodobnem ideološkem in političnem spominu. Poskusimo vendarle slediti logiki stvari samih in se jih lotiti pri koreninah razvoja tako, da sestopimo v politično zoro musli- manskega sveta, namreč v tisti hip, ko je bilo treba zavzeti praz- ni prostor, ki je ostal za Prerokom, v razmere ozemeljske ekspan- zije porajajoče se države, a tem pa tudi v multiplikacijo oblasti. Kdo naj nasledi Preroka? Mohamedovo pridiganje je v predislamski Arabiji povzročilo novo porazdelitev oblasti. Mohamed si prilasti versko oblast in ji da novo poenoteno podobo tako, da preroštvo odmakne od vseh prejš- njih verskih funkcij, vedeževanja, pesnikovanja, čarovništva. Zapora, ki onemogoča pristop k božjemu, nenehno kaže delovanje v dveh smereh: v racional ist ično in sakonitostno na eni strani, na drugi pa v mistično in v navznoter obrnjeno. Takoj ko ae Prerok nastani v Modini, prevzame funkcije vojaškega vodje in odtlej svojim preroškim dejavnostim1 pridruži še pravne, vlogo "sodnika" in razsodnika - hak ama. Skratka Mohamed pri izva- janju konkretne politike nadomešča razpršenost oblasti v svetu 2 plemen z osrednjo instanco: 8 svojo lastno osebo. 10? Prav zato je ob njegovi smrti novo upravljanje dvakratno ogrože- no. Y notranjosti dežele, v Medini grozi, da bi se lahko spet pojavi- le prej medsebojno nevtralizirane plemenske instance. Tako si je namreč treba razlagati shod Banu Saidov v Sakifi (zaprt prostor), pri katerem je bil na koncu zmagovalec Abu Bakr, izvoljeni kalif, a Sakifa je bila pravzaprav zbirališče Kazradžev^ in slavni shod je prav po tem postal pomemben: utrditi bi moral klansko avtori- teto na račun nove politično verske entitete, ki jo je bil ustva- 4 X ril Mohamed« Bele po posegu takoimenovasega triumvirate - Abu Bakr, Omar ter Abu Obajda - se je položaj preobrnil. Vendar se to je zgodilo, in sicer tako z utrjevanjem načel nove skupnosti kot z utrjevanjem prvenstva Prerokovega plemena Kurajš, odslej edinega nosilca imamata (vodstva skupnosti). Sakifa ni politično središče, izrazito zaradi novega političnega telesa, kjer bi imel demokratični duh prosto pot in bi se s tem razmahnil, marveč sta- rodavno politično središče, kjer je spet zaživela predmuslimenska plemenska oblast s svojo segmentarnostjo.^ Še hujše nevarnosti prežijo od zunaj. Več arabskih plemen, s ka- terimi je Mohamed sklenil varnostni sporazum, ki se je uresniče- val a plačevanjem posebne dajatve (zakat), sporazum pretrga in noče več poravnati zakata. To se imenuje rida (odpadništvo). Še več, upor ae sprevrže v zoperstavljanje verskemu monopolu, ki ga je imela Medina, in povsod bo pojavljajo "lažni preroki": Mu- zaj lima6. Tulajha, Sadžah (ženska). Ta dvojna nevarnost je tembolj zapletena zaradi tega, ker se de- jansko ni vedelo, kaj naj bi bilo Mohamedovo nasledstvo. Nekaj pa je gotovo: vloga preroka je bila za vselej ukinjena. Prav to je bil problem na dnu vsega: kateri tip verske vloge bi lahko prevzel novi voditelj skupnosti, pri čemer je bilo povsem jasno, da so bile stare oblike pristopa k božjemu odslej neučinkovite, in da je bila nova oblika prepovedana« Skratka prerokovo naslad- 108 stvo je bila praznina z vdelanimi zelo strogimi negativnimi ome- jitvami, pa brez določenih pozitivnih značilnosti. Daleč od resni- ce je, da je dokončna ukinitev preroške vloge muslimansko zgodo- vino zaprla v izjemnem trenutku, ki bi bil odslej nedosegljiv. Odpre nam jo pri novi problematiki. Res pa je, da se bodo posle- dice te ukinitve ves čas nekako čutile, vendar ne v takem smislu, na kakršnega merijo, ko govorijo o zavesti muslimanov, točneje nekaterih muslimanov o prihodnosti skupnosti. Zaenkrat je Abu Bakr, ki si vzame naslov naslednika božjega odpo- slanca - khalifat rasûl - Allah!, pripravlja na spoprijem z dvoj- no nalogo, ki se mu je z vso nujnostjo zastavila. Nadaljevati prerokovo "severnjaško" politiko in ublažiti upornost arabskih plemen. Skratka zediniti Arabijo in osvojiti zunanji svet. Obe nalogi sta tesno povezani, kajti Arabija dejansko ni bila zedi- njena vse dokler Omar, naslednik Abu Bakra, ni dovolil plemenom ride, da bi sodelovala pri osvajanjih, kar jim je bil Abu Bakr onemogočil. Sodelovati pri osvajanju pa je pomenilo, biti udele- žen pri "totalnem družbenem fenomenu". Džihad ali islam v zavzemanju ozemlja Vojna v Arabiji ni nekaj novega, to je bil pravzaprav osnovni vi- dik medplemenskih odnosov. Roparski napad najprej in nato krvna osveta predstavljata dva pola tega vojskovanja. Med roparskimi napadi (gazua) so se polaščali dobrin (kamel in živine), ne da bi to nujno vodilo, vsaj načeloma ne, v pobijanje ljudi. Saj je za to krvna osveta (tar), v kateri se zabliskajo noži: ta običaj (sune) dejansko nalaga najbližjemu moškemu sorodniku, da se z u- bojem maščuje nad enim izmed članov skupine, sicer se pregreši proti strogemu zakoniku časti. Često je vojna le podaljšana krv- na osveta, ki brez konca prehaja z enega plemena na drugo (pri- merjaj vojno Baeujev). Ta vojni sistem postaja vse bolj in bolj podrejen verskemu siste- 109 mu in omejuje njegove posledice tako v prostoru - obstoj posveče- nih enklav (haram), predvsem tiste v Meki - kakor v času: dome- njeno je, da so štirje meseci v letu sveti (al -ašur al-hurum). Verjetno so ti prostori in ta obdobja premirja v zvezi z razvojem o trgovine v Meki in namenjeni njenemu varstvu. Vidimo, da so v predislamski Arabiji vojskovanja do podrobnosti kodificirana. Ureja jih skupek nenapisanih pravil, ki pa vendar- le močno prisilijo. Prerokova dejavnost prinese v vojskovanje bistvene spremembe. Naj- prej glede cilja: vojna ni več zgolj obrobna oblika gospodarske- ga življenja zaradi svoje redkosti, tudi ni več samo nalaganje kazni, odslej je to ideološka vojna. Če se v njej karkoli nadalju- je, je to prepričevalno govorništvo.7 Nova usmeritev vojskovanja vsebuje drugo razliko: vojna namreč ni več dejanje, po poteku o- mejeno na bliskovit brezizhoden napad ali glede na prekršek umer- jena kazen. Mohamed je vanjo uvedel trajanje. Od leta 622, ko "sekta" zapusti Moko in se naseli v Medini, pa vse do njegovega zmagovitega vkorakanja v Meko leta 630 je bietvo njegovega voj- skovanja naperjeno proti Meki in si prizadeva doseči njeno preda- jo; napoved namerne sovražnosti, poskus desorganizadje mekovske trgovske mreže (Baderska bitka 624.), bitki pri Uhudu in pri Fo- ssé ju (takrat so Mečani pripravili protinapad), uporaba diploma- cije in sklenitev sporazuma z Mečani pri al-Hudejbiju, kar je bila samo še predigra v njihovi predaji. Gre torej za uvedbo tra- janja hkrati pa tudi prostorskosti. Ni dovolj poudarjano, da je Prerok uvedel urbano vojskovanje. Odslej gre za medmestne vojne: Medina proti Moki, in ko ae je Moka vdala, Meka proti at-Taifu, drugem trgovskem mestu zahodne Arabije. Udeleženci so tu občuti- li kot veliko novost uporabo obrambe, kar je bilo dovolj za doka- zilo premoči lastnega tabora. Mohamed zmaga nad Moko, ko pokaže svojo superiornost v obrambi, "obliki najsilovitejše vojne" (Clau- sewitz) . 110 To je pomen bitke za Posse (al handak jarek, izkopan severno od Medine je Mečanom onemogočil, da bi prestopili obrambne linije). Vse drugo, tj, predaja plemen velikega dela Arabije, je doseženo s silo grožnje: leta 630 je Prerok definitivno ustvaril nesoraz- merje v silah med plemeni in se s tem dejansko poetavil za gospo- darja Arabije. Po skrajnih konsekvenc izpeljano načelo trajanja (ki je šlo tako daleč, da se celo krši pravila enklave v svetih mesecih), izkori- ščanje obrambne sile, raba diplomacije - z vsem tem Prerok uve- ljavi koherentno vojaško strategijo, ki mu .zagotavlja zmago. Izid te strategije je bil, da je Arabija, kot pravimo, najprej osvojila samo sebe, potem pa osvojila "središče starodavnega sve- lo ta". Osrednji v vojskovanju pa je bil plen in njegova delitev. Kasneje so muslimanski pravniki izdelali teorijo o pravici do ko- lektivno pridobljene lastnine (še preden se je razdelila), ki je pripadala skupnosti vojščakov. To je pravica do lastnine s "prvo- bitnim pridobivanjem" - ihraz (v nasprotju s pravico do lastnine, pridobljene s "prenosom posesti z ene osebe na drugo po pogodbe- nih določilih" - nakl - in v nasprotju s pravico do podedovane posesti. V Prerokovem času je logika, ki tiči za razdeljevanjem plena, logika darila. Tisti, ki se vojskuje "na božji poti" daru- je Bogu od svojega imetja in svoje osebe, v zameno za to pa mu je Bog dolžan zagotoviti v onostranstvu raj, na zemlji pa plen. "Alah je Vernikom odkupil njihova bitja in njihovo imetje, v za- meno za to pa jim podarja Paradiž. Bojujejo se na Alahovi poti. Ubijajo, ali so ubiti. Svečana zaobljuba (uad)l Dolžnost (veroiz- povedanega Alaha) v Thori, Evangeliju in Pridigah! Kdo torej bolj kot Alah sam spoštuje pogodbo? Radujte se nad zvestobo (bej) Nje- mu posvečeno! V tem je neizmerna sreča!" (Koran, S. H, v.3). ■Alah vam je obljubil bogato bero plena, ki ga jemljete. Za vas je pripravil ta plen in On je od vas odvrnil roke teh ljudi. /To je storil/, da bi Vernikom dal znamenje in vas obrnil na Pravo pot." (Koran, S« XLVIII, v. 20), Ill Logika človeških dajatev (udeleževanje v vojnah, dar od svoje o- sebe in svojega imetja) ter božje protidajatve se na eshatološki11 in posvetni ravni izvaja z vračanjem dela plena Bogu, "Vedite, da peti del katerega koli plena pripada Alahu, Apostolu, (njego- vemu) Bližnjemu, sirotam, ubogim in popotnikom ,,. (Koran, S.VIII, v, 45-41) Ciklus menjav človek/Bog skozi postopek dž ihada na ravni ideolo- ških predstav odpre tok ciklusu strogo medčloveških menjav, kate- rih središče je Prerok, On razdeljuje plen. Po bitki za Badr se vname prepir med tistimi, ki so si posamič priborili nekatere do- brine in tistimi, ki so ostali v ozadju ter jim to ni bilo dano. Tedaj Mohamed ves plen zbere na kup in ga enakomerno razdeli med vse udeležence bitke. Napraviti en kup pomeni potrditi obstoj skupnih stvari. S tem pa, ko Mohamed sam zaščiti ta kup, se pos- tavi za instanco, ki bo razdeljevala dobrine, ki si jih je pri- svojila skupnost. On odloča, katera skupina bo imela kaj od ple- na. Tako so po izgonu židovskega klana Banu Nadir iz Medine nji- hovo zemljo razdelili samo izseljencem (verjetno zato, da bi u— ravnovesili njihovo ekonomsko stanje s stanjem njihovih gostite- ljev). Delitev plena se ravna po načelu preračunljive dobrosrčno- sti: po porazu plemenske konfederacije v Hunejnu leta 630 so z velikanskim deležem, ki so ga odstopili enemu izmed vodij komaj spreobrnjenih Meč ano v (Abu Suf janju in njegovima sinovoma) hote- li iz njega napraviti dolžnika oziroma ga nagraditi za njegov tvorni prispevek pri vdaji Neke Mohamedu. Takšna struktura darila se še bolj odraža v deležu, namenjenemu Preroku. Pripada mu petina plena, razen tega pa ima pravico iz- birati še pred delitvijo: eauafi. Z njim vzdržuje svojo družino, reveže, sirote, popotnikom nudi gostoljubje, odkupuje jetnike, opremlja vojsko itd. Prej smo dejali, da je mohamedanaka vojna ideološka. Dodati bi bilo treba, da je v svojem bistvu mnogo bolj ekonomsko pogojena, 112 kot je bila prodislameka plenitev (razia), S prilaščanjem in raz- deljevanjem plena spodbuja intenzivno menjavo blaga in storitev. V Frerokovem času se tako združujejo vse poteze tega. čemur bi lahko rekli vojna gorečnost, ki je zelo značilna za muslimanske ekspanzijo. Odslej gre vojni osrednje mesto v muslimanski poli- tični praksi. Ta osrednjost se očitno izraža v juridični izdela- nosti pojma džihad: najti ni mogoče niti enega sestavka v izroči- lu, pripisanem Preroku (hadis) in v tiku (pravoznanstvu), ki ne bi imel temu pojmu posvečenega posebnega poglavja. V juridični formulaciji karakterizirajo pojem džihad trije bist- veni znaki: 1. Đžihad vzpostavlja neomejeno vojno stanje. Vojna gorečnost iz- vira iz principa ločevanja vsega obljudenega sveta na dvoje loče- nih predelov: na življenjski prostor Islama (dar al-Islam) in na "vojni teritorij" (dar al-harb). S takim ločevanjem se seveda eno postavi za nad- drugo pa za podrejeno. Že to samo po sebi de- la iz vojne univerzalni element v odnosih Islama z ostalim svetom, iz džihada pa nekaj, kar se ne more nikoli končati. Zato se šte- vilni hadithi zdijo neskončno dolgi. 2. Obveznost džihada je kolektivna (fard kifeja v nasprotju s po- sameznikovimi dolžnostmi fard ejn). Ni sicer dolžnost vsakega posameznega muslimana, potrebno in dovolj je, da se v njej anga- žirajo nekateri. Prav zato je v politični teoriji angažiranje v džihadu ena od kalifovih funkcij.12 3* Džihad je edina bolika pravične vojne. V negativnem smislu to pomeni, da je vsem medplemenskim vojnam odvzeta veljavnost. V po- zitivnem pa, da se napoved vojne in vojskovanje samo ravna po nekaterih formalnih pogojih. Kot posebnost napoved sovražnosti sledi lahko samo vabilo k spreobrnitvi (daua). 113 Zadnji dve značilnosti (fard kifeja in bellum justum) iz džihada ustvarjata orodje v rokah države: vojna je odslej stvar musliman- ske države. To lastnost označuje vključevanje boja zoper ideolo- ško nesoglasje in zoper nekatere oblike prestopništva v džihadu.^ l'i- Džihad si lehko privzame notranje in zunanje oblike« Spočetka se džihad kot ideološki boj vodi drugače, če so tisti proti katerim je obrnjen "pogani" ("asociacionisti", mušri Kuni, ki z Bogom asociirajo druga božanstva) ali če so "ljudje Pisma" (ahi al-kitab), se pravi krščanski Židje. Prvim je dana le izbi- ra med Islamom in totalno vojno« Drugi pa lahko preberejo med Islamom, plačevanjem dajatev ali vojno« Če sprejemajo plačevanje dajatev, so pod dzima, (varustvom) Alaha in njegovega Preroka, kar konkretno pomeni, da svojo vero lahko obdržijo, pa tudi svo- je običaje, lokalno administracijo itd. Tako se je v Mohamedovem času ravnalo celo z Židi iz oaz - He jbarskih in Tajmanekih pal* m ovih gajev - in 8 kristjani Nad žar ana in Ejle. To dvoobrazno ravnanje izdaja politično nagnjenje džihada. Kajti če hoče spra- ch racat i, mora najprej poizkusiti pri tistih, ki se nikdar niso dvignili do avtentične odprtosti za božje. Pri drugih, ki jim je bilo to vsaj v preteklosti dostopno (četudi je Pismo, ki ga tačas imajo, drugačno) pa gre za to, da po sklenitvi d z ime, Is- lamu priznajo dominantni politični položaj« 7 tem tiči najprej univerzalizem Islama, njegova politična usmeritev« Kadar se raz- pravlja o univerzalizmu korenskega sporočila, se vedno pušča na raven religije (vprašanje, ali se Islam obrača k celotnemu člo- veštvu ali le k Arabcem)« Ko se v tem univerzalizmu išče osnovo volji po osvajanju, to redoma pripelje od opravičil, kot jo "šir- jenje"« Znajdemo se torej pred temi je dražeč im problemom: zakaj osvajalni Islam ne sili ljudstev v spreobrnitev in v določenih okoliščinah navidez zahteva celo obratno (ali spreobrnitev morda ne siromasi državne blagajne za tisti finančni priliv, ki ga predstavlja plačevanje dajatev?)« če je torej univerzalizem v prvi vrsti političen, je političnost 114 v taki obliki dominacije, ki zajema hkrati muslimane in "svetopi- semske pripadnike". Ta formula dominacije se uresniči v Arabiji že za Prerokovega življenja. Njegovim naslednikom preostane le se to, da jo prenesejo na nova osvojena ozemlja. Muslimanski uni- verzalizem se že od vsega začetka in tako rekoč v praznini obli- kuje v državni univerzalizem« V praznini, kajti država sploh se nima konstituirane materialne opore. Mohamed sicer proti koncu svoje kariere imenuje nekaj po- biralcev davkov (zakata; Koran pravi, da bodo nagrajeni po tem, koliko dohodka bodo prinesli; Koran, S IX. v. 60) in po zavzetju Meke imenuje tudi nekakšnega guvernerja tega mesta. Vendar nima nobene javne moči, njegova avtoriteta pa sloni večji del na pre- pričevanju in darovanju. Natančneje, ima sicer zunanjo silo, a ta ni nič drugega kot navzven agresivno uperjena skupnost, nima pa notranje prisilne moči. Kalif je sprva le simbol enotnosti ne- ke skupnosti. On seveda imenuje poveljnike, ki kasneje vodijo to ali ono ekspedicijo, dovoljena jim je tudi precejšnja iniciativa pri vodenju enot in načinu administriranja na novo osvojenih oze- melj. Tako na primer Halid ibn al-Ualid, slavni muslimanski gene- ral po zmagi nad upornimi plemeni, na lastno iniciativo organizi- ra vpade v sasanidski Irak. Premetenost oblasti Že od kalifata Abu Bakra, še silneje pa pod Omarjem se musliman- sko prodiranje nadaljuje v dveh smereh: na severovzhod proti se- sanidskemu imperiju in na severozahod proti bizantinskim provin- cam Siriji in Egiptu. Vojaško pregledovanje severnih arabskih mej pokaže, kako krhka sta pravzaprav bila svetovna imperija, kar je svojstveno spodbujalo napredovanje muslimanskih enot. Prej smo dejali, da so vodilni muslimani razpolagali z dominacij- sko formulo, ki je vključevala muslimane in ne«muslimane. Prista- viti moramo, da je bilo tej formuli treba dati še učinkovito vse- 115 bino. Vsa muslimanska zgodovina prvega stoletja in še čez je v odmikanju prazne forme državnega univerzalizma od vse bolj in bolj raznorodnih vsebin. Natančneje rečeno, zaradi uresničevanja te prazne forme je treba ustanoviti vse bolj in bolj občutljiv administrativni aparat. Ker pa so ob tak že ustvarjen aparat na- leteli v oavojenih deželah (bizantinski in pozneje sasanidski mo- del) , ga je bilo treba nujno izkoristiti. Prevzem administrativ- nega modela je po svoje pospeševal nastajanje novih družbenih od- nosov, ki so prav kmalu terjali razširitev družbene baze oblasti (v tem je pomen abasidske revolucije 74-9-750). V razhajanjih med oblikami in vsebinami oblasti je igralo muslimansko pravo (Fiqh) kakor tudi sicer vsako pravo integrativno vlogo. To se še ni zgodilo za časa Omarja, kajti tedaj so še popolnome zaposleni z organizacijo na novo osvojenih ozemelj. Organizacij- ske sposobnosti starih trgovcev iz Meke, pa tudi njihovi nekdanji etiki z bizantinskimi provincami se pri tem izkažejo za dragoceno pomoč. Kakor v Prerokovih bojnih pohodih ima tudi v tem boju plen osrednji, če ne še celo večji pomen kot tedaj. Reči smemo, da ta- krat in še celo naslednje stoletje celotno politično življenje v Islamu določa tekmovanje različnih skupin za nadzor nad viri (nad zemljo, nad dohodki od zemlje in nad denarnimi sredstvi), pridobljenimi v osvajanjih. Specifični družbeno-vejaški tip organizacije v sirski provinci1^ zagotavlja enak delež nadzora nad viri te province, npr. trgovi- ne, poljedelstva osvajalcem iz Arabije in Arabcem, ki so tam ži- veli že pod bizantinsko nadvlado. Tolikšno podobnost interesov, ki spočetka še ni gladko stekla, pa zapečati spoznanje o istem izvoru: tam naseljena plemena so odslej znana pod imenom Jamani- ja (potomci Jesena z juga Arabije). Od takrat naprej je provinca zaprta in naseljevanje je zelo stro- go nadzorovano. Koherenca interesov zagotavlja guvernerju provin- ce Nuauiji neverjetno oblast, ki jo tudi izrabi, brž ko se čez 116 kakih dvajset let pokaže priložnost. Opozoriti je treba na to, da so arabska osvajanja ozemeljska eks- panzija, ki je ne podpira razvejan državni aparat. Šele v osvajal- nih ponodih se postopoma kalijo sredstva državnega aparata in to zlasti v dveh prizadevanjih: 1. Pobiranje predpisanih dajatev od podložnikov, kar ustvari fi- nančno administracijo. 2. Prizadevanje, da bi organizirali vojsko, bodisi za prihodnja osvajanja, bodisi za obvladovanje še osvojenih ozemelj, prive- de do ustvarjanja obrambnih sredstev, ki so postala v rokah guvernerjev karseda učinkovita. Za hip se je torej Sirija zaradi svojega tipa organizacije izob- likovala v nekakšen družbeni laboratorij, od koder so nato izha- jale nove oblike oblasti. Zato pa si je v Iraku sledilo več naselitvenih valov, kar je po- rajalo nenehne konflikte. V najglobljem sta se spopadli dve sku- pini z neenakim verskim prestižem, kajti prva je bila že od same- ga začetka udeležena v zgodnjih iraških ekspedicijah in je kasne- je postala znana pod imenom Quarre (interpretacija tega izraza je sporna)16, druga skupina je ne le prišla kasneje, ampak se je zapletla tudi v plemenske vstaje proti medinski avtoriteti ob ča- su Prorokove smrti (rida). Zaradi bega sasanidske kraljeve druži- ne in njenega spremstva je vrh tega ostalo veliko najplodnejše zemlje nezasedene. Tedaj je nastopila težava - ugotoviti je tre- ba, kaj je tokrat plen. Kasneje začno muslimsnski pravniki razli- kovati med ghamma, plen kot premičnina, ki jo je mogoče z bojiš- ča odnesti in razdeliti med bojevnike, in katerega petina pripa- da državni blagajni (v tem nadaljujejo Prerokovo ravnanje) in fej (ves dohodek, s katerim je mogoče vzdrževati neko osvojeno ozemlje), ki mora pripasti skupnosti kot taki.1^ Zdi se, da v ča- su, ki ga obravnavamo, takšnega razlikovanja še ni bilo. Osvajal- 117 ci se polastijo zapuščenih zemljišč, nad katerimi imajo pravico skupinske lastnine. Imenujemo jih Ahl al-fej. Toda upravljanje z lastnino in pobiranje davkov je na svojem področju zaupano iz- ključno Kurom. Vsi dohodki se obravnavajo kot celota, če uporabi- mo poznejšo pravniško terminologijo, kot ganemo, (petina plena in dohodkov od Savadske zemlje okrog Kufe se pošlje v Medino, osta- nek pa se v obliki letnih podpor razdeli bojevnikom). Omarjeva ustanovitev Diuena, seznama plačilnih vlog Iraške armade morda ni nič drugega kot priznanje centralne oblasti, da je stanje pač tako. Kljub temu pa to predstavlja poskus administrativne racionaliza- cije. V diuenu je namreč prednost odnosnica kronološkega reda spreobrnitve v Islam. Ekonomski privilegiji pa so odnosnica ver- skega prestiža. Ob ta red trči drugačen prestižni red, ki mu je botrovala polit ično-administrâtivna struktura garnizijskih mest, ki so jih ustanovili osvajalci zlasti v Kufi. Tu se križa dvoje delitev: po stanovanjski in socialne—organizacijski plati so ljud- je grupirani v sedem velikih enot. Glavni princip delitve je tu plemenska pripadnost in vsaka skupina je imenovana po klanu ali po najvažnejši plemenski skupini. Drugi tip delitve je vojaško- -administrativni: vsaka enota, imenovana ar afa pri delitvi prej- me določeno vsoto, število njenih članov pa je odvisno od letne- ga dohodka. Sicer pa je arafa tudi osnovna vojaška enota. V volit- vah voditeljev vsake izmed sedmih velikih enot so se spet znašli v ospredju možje, katerih verski prestiž je sicer zaznamoval ma- dež sodelovanja v vstajah (ridah), a so imeli pred prodorom Isla- ma pomemben položaj. V tej urbani strukturi je mogoče takorekoč v malem, a zelo očit- no razbrati nasprotja nove družbene formacije. Nič čudnega ni torej, da je Irak odslej prizorišče uporov in razprtij. Kuri so nosilci jasno izraženih interesov in prav zaradi njih se v Isla- mu porodi prvi razkol: Hauaridžev (ali Haridžitov),18 118 Centralna oblast s sedežem v Medini se skuša konsolidirati, Omar, sprva imenovan Kalifat Kalifat rasul Alah (naslednik naslednika Preroka) prevzame novi naslov Amir al-muminin, ki se ga pogosto prevaja "poveljnik Vernikov"» Naj bo razlaga naslova takšna ali drugačna, gotovo je, da je v njem poudarjen politični značaj ka- lifove družbene dolžnosti« Izročilo Omarju priznava, da je musli- manski državi postavil administrativno ogrodje. Morda je v tem nekaj retrospektivne vizije, a zato nič manj ne drži, da je Omar vsaj poskušal okrepiti moč svojih guvernerjev in povečati njiho- vo možnost nadzorovanja svojih administrirancev. Z vso silo pa se »lasti od tretjega in četrtega kalifa naprej (0- sman in Ali) zastavlja problem, kako v službo kalifata vnesti bolj učinkovito vsebino oblasti. Vsak od nji^u je našel svojstve- no rešitev in njimi poskusi predstavljajo vzorec vseh prihodnjih. Osman (iz klana Banu Abd Šams plemena K ura j še v) je poskušal sta- rejše oblike avtoritete združiti v imperialno vlado. Razvejana razporeditev guvernerjev, ki so z njim v sorodstvu in nad kateri- mi more izvajati bolj učinkovito kontrolo izvira od tod. Zato tu- di poskusi oblikovati politično klientelo. Ali je morda hotel službi kalifata dati čvrstejšo versko vsebino in zase zahteval pravico razlaganja Besedila razodetja. Čeprav je tudi Ali pripadal plemenu KurajŠev, pa ni bil niti socialno niti politično povezan z oligarhijo iz Meke. Doseči je hotel od imperija bolj odmaknjeno ideološko integracijo, s tem pa možnost razmaha ideologije same* četudi sta oba poskusa propadla, je mogoče reči, da so Oma jedi po eni strani (dinastija, ustoličena po prihodu Muauije, sirske- ga guvernerja, na oblast) ter Abasidi po drugi strani (dinastija, ki pozneje vrže s prestola Orna j ade) v novih razmerah ter z različ- nimi sredstvi vsak po svoje nadaljevali, prvi tisto rešitev9 ki jo j« nakazal Osman, drugi pa komaj začeto Alijevo* 119 Po tem, ko je skupina zarotnikov iz Egipta leta 656 umorila Osma- na in je oblast prevzel Ali, se je ta takoj znašel pred nasproto- vanjem sirskega guvernerja, Osmanovega sorodnika Muauija, ki so ga podpirali Sirijci, katerih koherenco interesov smo že spozna- li; Ali s koalicijo pi-oti«lovnih interesov za aeboj in on sta se oboroženo spopadla v Sifinu leta 657. Ta dogodek je precejšnjega pomena in ga bodo poznejše antagonisticne "zgodovinske razlage" znova in znova pretresale. V njem namreč vidijo tisti dogodek, okrog katerega se je izoblikovala prihodnost muslimanske "skupno- sti". Teologija osvojena z orožjem Sifinaka bitka se je končala tako, da se je proti Aliju, ko je sprejel pogoje razsodbe, obrnil velik del njegove lastne vojske, Hauaridžev ali " secesionist ov", ki so s tem v Islam zase jal i pr- vi razkol. Razlaga družbenih osnov tega gibanja je sporna: navad- no se govori, da se v tem izražata "individualistični" ali celo anarhistični duh plemen in njihova mržnja vsakršne avtoritarne oblike, popačena kot verska opozicija. Shaban predlaga razlago, po kateri prvi haridžitski upori izražajo prejkoslej ekonomske interese, nastale po osvajanju, ki se v novo družbeno strukturo niso mogli več tako trdno vrasti kakor v novo razmerje sil.1<7 Najsibo razlaga tega gibanja takšna ali drugačna, to gibanje pr- vo eksplicitno postavlja problem vladanja. Je tudi prvi nosilec tega, čemur bomo rekli diskurz imamata. Heridžiti hočejo s prikro- jevanjem razsodbenega postopka med Alijom in Kuauijem in z vodi- lom, da "sodba pripada odinole Bogu", imamat izmakniti človeškim odločitvam ter utrditi čisto "teokratsko" načelo. Ko zatrjujejo, da je bila nad Osmanom izvršena smrtna sodba pravična in da Ali- ju, odkar je sprejel vojno razsodbo ne gre več njihova pokoršči- na, ai pravzaprav jemljejo "pravico do upora zoper nepravičnega imama" (džair). Ko pravico do upora spajajo s problemom določit- ve verskega (teološkega) statusa nepravičnega imama, spletajo v 120 celoto vse tiste probleme, ki sestavljajo jedro bodočega "kreda" ter vzorčni model kalama (teologije), Đa bi imama sploh lahko odstavili, je bila potrebna možnost izklju- čitve iz skupnosti in podtikanja nečesa, s čimer bi mu lahko napr- tili (brezverstvo) kafir, Okrog problema imamata se izcimi dvoje teoloških negotovosti: o definiciji vere (iman) in o razmerju med verovanjem ter deli (toposu mnogih razpravljanj). Še več, ekskomuniciranje pozitivno vpliva na iskanje definicije tega, kar naj bi bilo potrebno za "pravično skupnost, tj, na sno- vanje koherentnega sistema vrednostnih opredelitev bitij in dejanj. Sprva se v politični praksi ti problemi zastavljajo le ob izjem- nih osebnostih: ob voditeljih skupnosti. Povedano nekoliko druga- če, proto-teološki izreki imajo uporabnost omejeno najprej na ob- močje javnega življenja. Vendar se od tod njihova dénotâtivna ka- paciteta širi, dokler ne pridemo do najsplošnejših vodil za prav vsakega muslimana. Še pomembnejše kot to širjenje so nasprotne 21 izjave. Tako Murdžiti pravijo: tisti, ki se hudo pregreši zato še ni nevernik, ali natančneje, ne smemo ga obravnavati kot never- nika". V tem se lepo pokaže "realistični" politični pomen takšne- ga pristopa. Nas pa tu bolj zanima dejstvo, da se odslej ustvari neko "dialek- tično" polje, ki se nenehno izvija iz politične sfere, ker se ho- če osamosvojiti v avtonomen dia kurz s svojimi lastnimi pravili razglabljanja, lastnimi "idealnimi" objekti itd. To polje se ob- enem ves čas bogati z novimi postavkami: al-Haaan al-Basri zatr- di, da je veliki grešnik (munafik) licemerec. Mutazili pristavi- jo, da je nekje na sredi med verniki in neverniki (manzila bejna- -1-manzilatejn)• Te izjave pa zato nimajo nič manjšega politične- ga pomena in zaznamujejo postaje v kompleksnem političnem razvoju. Gibanje, ki daje ognja debati, pa se vendarle usmerja v discipli- namost, v nastanek kalama (teologije). 121 Politično-versko odpadništvo ustvarja nek določen tip učenosti tako glede oblike kakor glede vsebine. Po obliki kalam ohranja dialektično vodeno razpravljanje. Po vsebini pa se vsaj spočetka razvija kot "semantika vere" (v kolikšno širino naj se razmahne skupnost vernikov, kakšen pomen naj ima vera?) V spisih kalema so zbrana ta začetna razmišljanja okrog imamata. V njih najdemo obravnavane teme zakonitosti prvih štirih kalifov, njihovo zaporedje po zaslugah in podobno. Imamat je torej najprej eden izmed "prostorov" kalema. Videli bomo, kako je to kasneje postalo predmet posebnih traktatov. Praksa ni v čast teoriji Po bitki pri Sifinu se vzpostavi krhko ravnotežje, ki ga poruši nek Eherijit z umorom Alija. S tem se začne omajadska dinastija (661). Prestolnica muslimanskega imperija se prenese v Damask in odslej Sirijcem pripada aredišče politične gravitacije. Od tega trenutka naprej je razvoj muslimanske zgodovine razvoj notranje- ga protislovnega dogajanja: na eni strani se progresivno kuje dr- žavni instrumentarij, na drugi strani pa nepretrgana vrsta vstaj povzroča "zatikanje" v določenih mehanizmih. Ker morajo le-ti kljub vsemu še naprej gladko teči, se nenehno zahteva nove "dele" pri čemer se njihova noč krepi. Tako se nekateri nezadovoljni Kvari upro, ko se Zijad ibn A bih i iraški guverner, ki ga je ime- noval Mu'fltviya, loti ponovnega razdeljevanja listin v Kufi in s tem zamenjal notranjo okupacijsko strukturo plemen. Muauja jih da nekaj pobiti in si tako pridobi novo vrsto oblasti: oblast nad življenjem in smrtjo svojih podložnikov(Amir al-muminin). Zgodi se tudi, da guverner iste province pri spoprijemanju s ta- korekoč nepretrganim nizom vetaj pozove sirsko vojsko naj jih atre in a tes se vloga vojske same transformira: ni več zgolj de- fenzivna ali ofenzivna sila na bizantinski fronti, temveč posta- ma predvsem sredstvo notranjega zatiranja« Tako poteka dialekti- ka uporov in postavljanja državnih vošal« 122 Istočasno država razvija svojo notranjo dinamiko: z al-Hajjtjem iraškim guvernerjem, si za petega omajadskega kalifa Abd al-Malik ibn Maruana ustanovi nekakšno "šolo" guvernerjev, ki naj bi kon- čno prevzeli administracijo kvazitotalitete provinc, Abd al-Malik izvede dvojno reformo, karore posledice so ogromnei ?.. finančna administracija (predvsem pobiranje davkov, ki je bila v bistvu podedovana še od starih gospodarjev osvojenih bizantinskih in i- raških provinc) ostane v rokah avtohtonih "uradnikov", ki so dot- lej pri pisanju administrativnih odlokov še uporabljali lokalne govore. Zdaj pa je za jezik administracije določena arabščina, s čemer je postala tudi jezik celotnega imperija. 2. Kovati se začne muslimanski denar, kar je predigra povezovanja dveh velikih 22 dotlej ločenih monetarnih področij (bizantinskega in iranskega). Ta dvojna reforma hkrati utrjuje arabsko in muslimansko suvere- nost« Istočasno pa se nadaljuje politika ekspanzije, zlasti na vzhod proti centralni Aziji. Njeni nosilci so mukatili (muqàtila). Nasproti tej dinamiki, s katero se državni univerzalizem, kakor smo ga imenovali, vse bolj in bolj izoblikuje, vznikajo številni upori. Dokaj poljubno bomo izbrali dva in ju pobliže pogledali zaradi njune ekaampiaričnosti. Prvi je upor Husejna, Alijevega sina leta 680. Potekal je kot brezupna ekspedicija in se končal s popolnim neuspehom: majhno enoto so pobili pri Kerbeli. Vendar politično-vojaški neuspeh od- tehta simbolična globina tega dogodka. Vtisne se namreč v obliko- vanost ideološkega spomina bodočih Šiitov. ' Druga je vstaja Muhtarja v Kufi z enako vlogo ideološkega "vršil- ca": Muhtar domnevno namerava ravnati v imenu enega izmed Alija- vih sinov, katerega imenuje za božje razsvetljenega voditelja - Mandi, sam naj bi bil le njegov pomočnik - uazir. S tem se poli- tično predstavništvo obogati za dvoje novih vsebin z razhajajočo usodo: vezirstvo bo prevzel revolucionarni svet abasidov, še pre- den bo postalo ene izmed najznačilnejših vladnih institucij.^ 123 Eshstološka vsebina Mandila pa bo ostala zvezana s šiitskimi upi o nastopu tisočletnega božjega kraljestva in ena najvažnejših tem v veji že oblikovanega odpadništva: imamizma. Še nekaj je značilno za Muhtarjev upor: namreč sodelovanje Maualijev (nearab- skih novih muslimanov), četudi je pomen tega sodelovanja morda pretiran. To je prva, šele začetna oblika fuzije, ki pa bo kasne- je značilna za abasidsko revolucijo. Muhtar, oportunistični in demagoški avanturist ustvari v svojem uporu tako oblike zavesti kot organizacijske oblike, značilne za kasnejšo abasidsko revolucijo pa tudi za vstaje v muslimanskem Fuzija med Arabci in Mauali, ki se je izpolnila v uporniškem gi- banju Muhtarja, se je v resnici dogajala v različnih oblikah v vseh provincah imperija ustvarjajoč nove družbene sile. Strategi- ja iz takšnega družbenega gibanja je razdvajala sam omajadsko- maruanidski establishment (morda prav v tem tiči pomen boja med Kuaji in Jemani). To, za kar je v bistvu šlo v boju med raznimi frakcijami Arabcev ob koncu omajadskega imperija se da povzeti takole: ali je treba privilegij muslimanskega "državljanstva" raztegniti na vse muslimane ali pa ga omejiti samo na Arabce? Dotlej se je moral vsak nearabski spreobrnjenec s pogodbo prik- ljučiti enemu izmed arabskih plemen, (zato so jim dali ime maula, množina mauai) da bi tako mogel uživati "tri arabske pravice": mudaa (legis actio - pravico pritožbe), akila (pravico do vredno- sti krvi), reja (pravico do zastave). Razen teh privilegijev, ki bi jih lahko imenovali pravni privilegiji, so v muslimansko "državljanstvo" zajeti še drugi davčni in ekonomski privilegiji. Musliman od svoje lastnine ne plačuje drugih davkov kot zakat a- li ušur (desetino), medtem ko so dzimi (Židi, kristjani, zoroas- tristi, s pogodbo vezani na muslimansko mesto), dolžni plačevati dvakrat tolikšen davek: džizjo - poglavščino in haradž - zemlji- ški davek ^ Problem ne nastane iz razlike v obravnavanju, v k a- 124 tero so sami privolili« temveč takrat, ko nekateri spreobrnjenci še naprej plačujejo davek po glavi, oziroma džizjo. Ekonomski privilegiji pa so: obsežnost muslimanskega "državljan- stva" se vsaj v prvih stoletjih širjenja in odkar se Fistem plač (ata) posploši, pozna pri udeležbi v vojnih pohodih in pri kasnej- šem vpisu v sezname penzij ali divan« Niso bili torej redki pri- meri anomalij, ko so se na novo spreobrnjeni (zlasti v oriental- ski provinci starega sasanidskega imperija, v Hurasami udeleževa- li vojnega pohoda, ne da bi bili dejansko vpisani v divanu« Fis- kalna reforma Omarja II (ki poteka med 717-720)in katere celotna politika skuša preokreniti omajadsko-marvanidski tok in pospeši- 28 ti ideološko integracijo imperija) , se loteva prav teh dveh vi- dikov muslimanskega "državljanstva" in išče, kako bi njegovo ra- bo razširili tako, da bi vključevala tudi spreobrnjence. Dolgo je bilo to fazo muslimanske zgodovine težko ovrednotiti za- radi političnega jezika, v katerem so vodilne osebe razmišljale o svojih sovražnikih in zaveznikih. To je bil jezik plemenskih genealogij« Četudi imajo rodbinski odnosi vlogo motorja politič- nega in verskega življenja to še ne razloži dejanskega stanja družbenih odnosov, pač pa ustvarja imaginarno projekcijo stanja, v katerem so ti rodbinski odnosi že izgubili svoj pomen« Sestav- ljanje fiktivnih genealogij, projekcija medplemenskih sporov v preteklosti, je bila samo ideološka oblika, v kateri ao se vodil- ne osebe zavedle novih materialnih razmerij, ki ao se med njimi vzpostavila« So nekakšen odgovor na vprašanja: kdo nadzoruje "pre- sežek", ki se ustvarja v osvajanjih? Kdo je soudeležen v central- ni oblasti in njenih podaljških? Napak bi bilo torej misliti, da je politično življenje in spore v njem urejala resnična pripadnost kajsitakim ali jamanitskim plemenom (število pripadnikov je bilo fiktivno) ali zavezništvo a tem ali onim klanom kurajša (Osajadi ali Hašimiti)« Šlo je bolj za vprašanje, ali je Islam že dosegel raven ideologije imperija, 125 kar je konkretno pomenilo naslednje: ali bodo imeli Mauali, poda- niki osvojenih dežel masovno spreobrnjeni v Islam možnost sodelo- vati pri vodenju javnih zadev? Skratka, ali se bo univerzalizem končno dvignil do višine lastne zamisli? Drži, da je oblika oblasti, ki so jo postavili Omajadi, bolj spo- minjala na družinsko zasego komaj porojenega državnega aparata. Dejstvo je, da je številna družina Marvanidov (druga veja Omaja- dov na oblasti od 684 do 749/750) vodila zadeve imperija v obli- ki kolegija in uživala velika ozemlja, od katerih je dobivala zemljiško rento. Prav zato se je politično in versko nasprotova- nje omajadskemu režimu izoblikovalo v zvestobo družini Hašimitov, kar jih končno najuspešnejše združuje pri vsakem nasprotovanju. Toda ta "segmentarizem" v političnem delovanju je le zunanjščina družbeno ekonomskih protislovij. Mistificirana politična zavest je vendarle določevala vsakokratno posebno vladarjevo osebnost (biti je moral iz našimitske družine), pa tudi konkretne oblike ideološkega izražanja, tj. sakralizacija prorokove družine, ki jo je mogoče prenašati iz ene veje te družine na drugo (tako, da zajame tudi Abaside); mesijanska téma Mahdija, ustanovitelja pri- hodnje pravične skupnosti. Ti dve temi sta v medsebojnem razmerju vzajemnosti in napetosti: ena opredeljuje voditelja po izvoru, (kar mu zagotavlja spozna- nje: ilm) kot družinskega člana, druga njegovim prihodnjim deja- njem zagotavlja univerzalnost, univerzalno družbeno usmeritev. Lik bodočega voditelja označujeta skrivnostnost izvora in univer- zalnost usmeritve. Obe potezi na protisloven način kažeta resnič- ni družbeni izvor te zahteve po univerzalnosti ter mistificirano obliko, ki si jo ta zahteva nadene v političnem dogajanju tega časa. Četudi ti dve potezi ne nastopata vselej skupaj, in četudi prva ni imela vselej te oblike (samo gulati - "skrajneži" - zah- tevajo, da se imamu razodene božje spoznanje), pa je njuna pove- zanost najbolj dovršen izraz zahteve trenutka. 126 pa Gibalo abasidske revolucije 7 je ideološki splet okoliščin in ci~ sto posebna situacija, značilna za Hurasan, ki tedaj deluje kot družbeni topilnik, v katerem poteka spajanje muslimanov - Arab- cev - Maualijev.^0 Najsibo narava režima, ki so ga zgradili Aba- sidl takšna ali drugačna, najsi so večna protislovja, ki ga pes- tijo, Se tolikšna, gotovo je, da do konca izpelje medetično zdru- ževanje v muslimanski imperij. Državni univerzalizem dobiva res- nično vsebino: združenje političnih institucij bolj ustreza res- ničnosti o družbeno-ekonomeki zgradbi imperija. Pravo je politično orožje Vse, kar smo doslej povedali, nam pokaže, da je imamat v središču političnega razmišljanja Islama. Zato je tem bolj paradoksalno, da je bilo treba čakati od 5» P& vse do 11. stoletja izid spisov o javnem pravu, rečeno drugače, treba je bilo čakati na degeneri- ranost kalifata, da se je šele pričelo kodificirati njegove funk- cije. Radi pa so poudarjali teoretičnost oziroma utopičnost Ankam as-Sultanija, Mauardija^ ali Abu Jala. Paradoks je le navidezen in ga je mogoče pojasniti z okoliščina- mi in s strukturnimi razlogi. Če omenjamo okoliščine, s tem še ne poudarjamo priložnostnega značaja teh spisov, temveč njihovo natančno določeno vlogo. Okoliščine so sila kompleksna politična (in teoretična) situaci- ja. Porajajo se mnoge lokalne dinastije, ki so komaj še zveste bagdadskomu kalifatu, celo kafir sam je od 946. leta naprej odvi- sen od buvejhidskih prinčev (dajlamitske vojaške dinastije, povr- hu pa še šiitske, ki se ji je posrečilo polastiti se oblasti v eases Bagdadu, ne da bi ae dotaknila kalifata). Še huje je, da od 969o leta Egiptu vlada ismailska šiitska dinastija (Fatimidi) in ogroža Bagdad. V tem zapletenem položaju zamiranja moči buvejhidskih emirjev ata 127 dva abasidska kalifa al-Radir in njegov sin al-Kaim poskušala ka- lifatu povrniti težo. Njun načrt je olajšal prihod sultana Mah- mud a iz Gazne na vzhod. V ten natančno določenih političrih okoliščinah in v ies^i zvezi z al-Kaimom je Hausrdi ustvaril traktat o javnem pravu. Mogoče ga je razlagati s temi okoliščinami in vanje se vklaplja kot re- snično politično dejanje. Vsaka podrobnost omenjenih okoliščin se juridično izrazi v trak- tatu. V seznamu kalifovih pooblastil Mauardi vztraja ne le pri verskem in pravnem področju, temveč celo pri pooblastilih admini- strativnega značaja, dodaja člen, ki od kalifa zahteva, da direkt- no izvaja svoje funkcije,za kar je pravzaprav šlo v boju med Bu- vejhidi in kalifi. Ko v skoraj sholastičnem razpravljanju trdi, da se mora kalif zateči k branilcu, če zapade pod nadzorstvo ene- ga izmed svojih podrejenih, ki ne spoštuje strogo zakona (šaria), se v tem komaj pokaže grožnje Buvejidom, da bi se po pomoč obrni- li k Mahmudu iz Gazne. Enakega pomena je, da se med razlogi, ki opravičujejo odstavitev kalifa, pojavi herezija. Verjetno je to kazuistična domneva, da bi Fatimidi utegnili poseči po bagdadskem kalifatu. Je pa hkrati vnaprejšnja razveljavitev zakonitosti tak- šnega kalifata. Tako se v celotnem besedilu Mauardija juridična preobleka ves čas para na goli, v oči bijoči realnosti. Še globlje pa teoretska potreba po traktatih, posvečenih imamatu odraža pritisk tedaj močno razširjene šiitske ideologije, ki pa ponuja čvrsto teorijo imamata. Razlago "statusa", ki pri Mauardi- ju pritiče kalifatu, je mogoče razumeti samo v njegovem "antago- nist ičnem" razmerju do šiitske teorije. Toliko o razlogih, ki iz- virajo iz okoliščin in ki iz traktatov javnega prava delajo teo- retični odlok, sestavljen s čisto posebnimi nameni. Strukturni razlogi so odvisni od ekonomije muslimanskega znanja. Traktati o javnem pravu so nekakšni cilji dvojnega izvora: kalam, 128 ki obravnava osnove religije (usui ad-din) in pravoznanstvo (fik). Osnove religije se začenjajo z veroizpovedmi, da bi na tak način utemeljile "pravo vero". Sekte so se prvotno osnovale tako, da so do imamata zavzele svoje stališče, se pravi odnos do konkret- nega, slučajnega problema in sicer, ugotoviti ali se je ta ali o- ni imam izključil iz verske skupnosti ali ne, in s kakšnim deja- njem. S tem je vseka ortodoksna veroizpoved ponovno potrdila le- gitimnost prvih štirih kalifov. To rubriko kreda povzemajo vsi bolj izdelani teološki spisi (kalami). V teh največkrat dvodelnih spisih - prvi del obravnava "racionalna" vprašanja (aklijat), drugi pa takoimenovana "tradicionalna" vprašanja (samijat) - je kalifatu odmerjeno mesto med samijat, skupaj s temo in prerokova- njih, vstajenju itd. Pik (Fiqh) pravoznanstvo predstavlja drugo področje. Topoiji fika so povzeti in združeni v drugačnem smislu: kot teorija vrhovne- ga imamata. S tem so pravoznanstvene téme drugače razporejene, nova razporeditev pa tèmo kalifata postavi na položaj, ki je po logiki pred drugimi temami, ki so bile prej raztresene po raznih pravnih spisih: teorija javnih funkcij (vilajat), svete vojne in vojne splošnega pomena, kazni po razsodbi in zakonske kazni (hu- dud), obdavčenja, zemljiškega zakona, kaznivih in domnevno kazni- vih dejanj (džinajat).^' Takšna razvrstitev povzroči, da dobi za- kon (šaria) konstitutivno politično vlogo. Mešanost javnega prava poudarja tudi avtor Ghazali^ , ko v pole- miki zatrjuje, da je imamat prav toliko problem kalama kakor fi- ka in verjame, da ga bo s tem iztrgal iz položaja bistvenega tvor- ca vere, kamor ga postavljajo siiti, ter ga vrnil v samostojno disciplino (fik), v kateri so mogoča razhajanja, ne da bi vodila v razkol. To je pravzaprav strategija, s katero se nasprotniku izmakne osnova, na kateri je gradil svojo identiteto. "Teološki1 izvor kalifatske teme je mogoče zaslediti v začetnem Hauardijevem razmišljanju o vprašanju, iz česa pravzaprav izhaja nujnost kalifata (vudžub). Treba je ugotoviti, ali temelji ta 129 nujnost na razumu (akl) ali na tradiciji (sam ali šar) . Čeprav Mauardi prinaša argumente v prid prve in v prid druge možnosti, se na videz le nagiba k drugi. Razum pač ni dovolj določena reč. Njegove zahteve v medčloveških odnosih imajo splošno moralno vse- bino in ne implicirajc nujnofat obstoja ene sam« politične oblas- ti, kakršna je kalifat. Izpolnjevanje nekaterih dejanj, (katerih nadzor je v pristojnosti kalifa) zlasti kultnih, ki so določena v svoji posebnosti s šariem, ustvarja iz kalifata institucijo, katere nujnost ni mogoče popolnoma racionalno opravičiti. Spet naletimo na nekaj, kar je najbolje imenovati "teistični subjekti- vizem"^, po katerem je nekaj nujno (v našem primeru institucija kalifata), vendar ne zaradi svoje intrinsične vrednosti, temveč zato, ker je to Bog priznal za takšno* Da bi božji oblasti ohra- nili neko območje, se gre celo tako daleč, da se poudarja iracio- nalnost nekaterih božjih zapovedi oziroma njihovo neizmerljivost z razumskimi merili. Kakor dejstvo, da je v dnevu pet molitev ne ustreza nobeni razumski zahtevi, tudi določena dejanja, ki jih nalaga kalifat, ne ustrezajo nikakršni razumski razlagi,kaj naj bi pravzaprav bila služba Bogu* Če razum ne more pomagati, se je treba obrniti k Besedilu. Zdaj smo ugotovili obveznost imamata, moramo iz tega razbrati še njegovo naravo. Kakor vojna (džihad) je tudi učenost (ilm) obvez- nost skupine (fard kifeja), naložena dvojim juridično ločenim ka- tegorijam ljudi: volilcem in kandidatom, (ki morajo zadovoljiti zelo natančno določene pogoje (Šurat), nekateri med njimi so skup- ni (adala: častivrednost, ilm: učenost, rai: razsodnost), drugi pa se tičejo le kandidatov (fizična sposobnost, ki je bistvenega pomena, kajti njihova izguba lahko povzroči odstavitev; vojaške veščine in kurajšitski izvor).^ To so obrisi odločbe o uvedbi kalifata, kar je strogo vzeto nekak- šna pogodba (akd).^8 Njen model so privolitvene pogodbe, katerih teorijo najdemo v "privatnem pravu". Ob tej odločbi pa najdemo še drugo, v kateri postavljeni kalif svojo oblast lahko prenese 150 na zakonitega naslednika (ahd).^ Po logiki (s stališča razumske razlage stvari) in po teoriji (ko- likor se kalifova izbira svojega naslednika ravna po pravilih pogodbenega tipa) smemo reči, de se v prvi odločbi bolje realizi- ra teoretski model pogodbe: teorija pogodbenega kalifata je gle- de na teorijo o nasledstvenem predstavništvu prva. A po čudnem preobratu, ki je nastal zaradi delovanja analogije z juridično metodologijo, se je na koncu nasledstveno pogodbo predstavilo kot prvo: to pa je pravzaprav ustreznik nasu (izpričanemu besedilu). Tako postanejo volitve šele drugotne, se pravi, da so mogoče še- le takrat, kadar naslednik ni bil zavestno določen. Volitve so ustreznik idžtihadu: iskanje osebe, ki je mogoče le tam, kjer je v izpričanem besedilu manjkajoče mesto). Celotno Mawardijevo besedilo preveva nekakšna napetost, ki se izraža v dvojni trdit- vi, da je kalifat na eni strani pravo, ki ga ima totaliteta vseh 41 muslimanov , na drugi strani pa, da postavljeni kalif bolj di- 42 rektno razpolaga s tem pravom. Lahko bi rekli, da gre tu le za težave Mauardijeve naloge, da bi dal praktičnemu potekanju pravno obliko, A kaj ga sili v takšno besedno igro in zakaj se imenuje pogodba tisti člen, ki govori o tem, da kalif na oblasti ponudi kalifat, ter člen o tem, da ga sprejme tisti, ki ga kalif poimensko določi za svojega nasledni- ka? Kaj ga sili v takšno pravniško zamisel? Zdi se nam, da se v tem kaže Mauardijevo stališče v ideološkem in političnem boju, ki se spleta okrog kalifata, in da je iz te- ga mogoče razumeti njegovo kolebanje med "izvirno" in "izpeljano" teorijo, S teorijo pogodbenega kalifata se hoče zoperstaviti pojmovanju, ki bi rado iz kalifata napravilo stvar božjega imenovanja (nasa) besedila. Z drugimi besedami, s tem nasprotuje šiitskemu pojmova- nju, ki z namernim omenjanjem Boga iz imama dela izjemnega posa- 131 meznika. Ko kalifat odtrga od božjega zaznamovanja, ga omeji v krog medčloveških odnosov, katerih zgoščeno pravno obliko pred- stavlja pogodba. Vendar je treba dati prav tudi praksi (Omajadov in Abasidov), ki iz kalifata napravijo uradno dolžnost, podrejeno pravilom nasled- stvenega imenovanja. To je mogoče dokazati tako, da odločno poka- žemo razlike med omajadsko-abasidsko prakso in prakso pri šiitih, ki hočejo prehajanje imamata vzeti v svoje roke. Prvo je "skriv- nostno" prehajanje celote vrlin, katerih najvažnejša je učenost (ilm); drugo bo juridična operacija, saj se popolnoma drži obli- ke pogodbe. Zato se prvo kaže kot prehajanje totalne in nedelji- ve dediščine po skrivnostni poti, drugo pa kot prenos vseh poob- lastil na novo osebo, od katere se zahteva, da ima že pred tem potrebne vrline. Tak prenos se izvaja po izrecno določenih in pravno priznanih stopnjah (iskanje najprimernejšega naslednika, ponudba kalifata, sprejetje naslednika, poklonitev njemu itd.) Skratka juridični koncept im e noval ne pogodbe priča o razhajanju naeledstvenega postopka od šiitskega prehajanja imamata. Takšna konstrukcija med drugim predstavlja tudi drugotno teoret- sko "korist". Omogoča drugačno razumevanje muslimanske zgodovine, v kateri je ločnica Sifina izbrisana. Nekateri suniti priznavajo to ločnico med sijajnim obdobjem v zgodovini in med nesrečnim ob- dobjem, ki sta ga prinesla prihod Omajadov na oblast in pa trans- formacija kalifata iz voljene v dedno funkcijo (mulk). Odslej se bodo Omajadi kazali zvesti Pismu, šiitsko obtoževanje skupnosti pa bo ostalo brez osnove. Juridična teorija kalifata je torej tu- di razumevanje zgodovine. Zgodovine, ki je v celoti posvečena ad majorem gloriam "Civitatis Dei" (večjemu veličanstvu Božjega kra- ljestva op.p0) Toda od takrat naprej najdemo med zgodovino in te- orijo neko krožno izmenjavo, kar že kaže na sunitsko teorijo o kalifatu: iz zgodovine (ki jo obravnavamo kot juridični material) se črpa precedense, na katere se opira teorija, ta pa tem prece- 132 densom išče juridično osnovo. Takšna cirkularnost je v zvezi s statusom idžme ali skupinskega konsenza. Idžma je poleg Korana, hadita (Preroku pripisana izro- čila) , in po analogiji (kijas) eden :zmed virov prava (uaul al fik). Vendar se ne postavlja ob te vire, je princip juridičnih 43 principov. ' Še več, če pregledamo kakšno vlogo ima, lahko lepo vidimo, da je več kot osnova pravoznanstva: je trenutek razmisleka o identite- ti skupnosti, zgodovinski prostor resnice. Prav zato je zgodovi- na obenem snov pravoznanstva in preko ijme pravoznanstveni vir. Neko dejstvo (snov) doseže dostojanstvo juridičnega fakta (vira) kadar je sankcionirano z ijmo. Zato - če smemo pritegniti Gibbu, da za sunizem "brez precedensa" ni teorije, in da se ves "razla- galni mehanizem požene v tek šele post eventum - je treba še do- dati, da tu ne gre za surove dogodke, temveč za dogodke, ali pre- cádense , ki so bili sankcionirani z ijmo. Za Mauadija je teorija konsenza tista, ki v zadnji instanci odlo- ča o enakovrednosti kalifata v pogodbeni in v nasledstveni obli- ki. Šiizem postavlja med teorijo in zgodovino čisto novo razmerje. Kolikor razvrednotena zgodovina ne more več služiti za oporo teo- riji, bo ta postala čisto spekulativna. A prav ta lastnost omo- goča šiizmu, da se opremi s kritičnim instrumentom za dešifraci- jo: za vsakim posegom po oblasti ugleda igro materialnih in kon- tin genčnih sil. Njegova nenehna skrb je preganjanje realnih pogo- jev dosezanje oblasti. Pogosto se sunitski "konstitucionalizem" postavlja nasproti šiit- 44 skemu "avtokratizmu". Toda vedeti je treba, da je alidska zah- teva po zakonitosti njihove oblasti (prav zato jo imenujemo avto- krataka) že premagana zahteva, kar ji omogoča razviti retrospek- 13$ tivni realizem ali polemični realizem, s katerim se do neke mere in v nekaterih družbenih slojih oblikuje v sredstvo oporekanja. Ker je sunitsko spoštovanje zakona (imenovano konstitucionalizem) tudi državno, skuša (da bi zadržalo status quo) politični reali- zem ukinjati, Z vztrajanjem pri kontinuiteti kalifatoke instituci- je doseže, da se zgladijo boji in konflikti, ki sekajo njegovo uveljavljanje, V sunitskem spoštovanju zakona realno (zgodovinsko) ni drugega kot stopnja v pravnem postopku, Sunizem spoznava in bo vse bolj in bolj spoznal "rožo razuma v križu tukajšnjega trp- ljenja". Zato se nam mora Mauardijevo besedilo zdeti raztrgano. Saj na eni strani kalifovo avtoriteto postavlja čez vse, na drugi pa dovolju- je, da kalif pade v roke »kemu podrejenemu, če se le-ta strogo drži pravil zakona (šarie). Po eni plati iz kalifove pristojnosti, da imenuje guvernerje v provincah dela eno osnovnih pravic, po drugi pa kalifu priporoča, da prizna dejansko avtoriteto nekega guvernerja, ki se je bil z oboroženo silo polastil kake province v imperiju. Realno nikdar ne bi smelo seči čez okvir zakona, ka- kršenkoli naj že je splet okoliščin. Zakon naj bi vedno subsumi- ra! realnost v svoje iz pogodbe izhajajoče oblike. Ta težnja v aunitski teoriji se sčasoma še bolj izostri: Gazali in Ibn Jaman jo še podrobneje razvijata s priznavanjem legitimno- sti vsakršni oblasti, četudi je bila dosežena s silo. Vselej pa poudarjata, da mora šaria obdržati moč zakona. Šiitsko in sunitsko teorijo kalifata deli ločnica med dvema dis- kurzoma imamata: diskurz, ki ga lahko imenujemo masovni, politič- no- verski, raskolniški, ki ga bo prečiščenega in izdelanega pov- zela dialektika kalama in diskurz, ki bi mu lahko rekli državni, juridični, legalistični in ki kalam reducira v fik. Glede narave islamske oblasti se po tradiciji postavljata dve medsebojno nasprotujoči si tezi s protislovnimi implikacijami: 134 prvič, da eta spiritualno in časovno pomešana, da je Islam v bist- vu politična religija in drugič, da se Islam kot ideologija niko- li ni mogel ustrezno izraziti v političnih institucijah. Islam se je, drugačo *ot lirščanstvo, dejansko takej konstituiral v religijo in v državo. Tudi je res, da v Islamu ne najdemo dveh eksplicitno antagonistienih teorij o verski in posvetni oblasti, kakršni sta teorija, ki podpira papeževe in teorija, ki podpira vladarjeve pretenzije. Opozorili bomo le na to, da zamenjava spiritualnega in časovnega lahko pomeni dvoje: da država absorbira religijo ali obratno. Ker v Islamu v principu ni organizirane verske institucije - kakršna je cerkev - bi pričakovali, da je država kot izrazit in močan in- strument (zlasti za časa prvega, abasidskega obdobja) absorbira- la religijo. V nekem smislu se je to res zgodilo: čeprav so bili nosilci verske institucije - olama, fukana - privatne osebe, so kasneje njihova dela vendarle imela nekje globoko pomen državne ideologije (prav kakor krščanstvo v srednjem veku). Ulama pa so se vodno držali svoje avtonomije^, pa tudi država noče, razen v kratkotrajnih obdobjih1*^, prevzeti nadzora nad ver- sko institucijo. Nekaj takega je res predlaga Ibn al-Mukafa^ v Л o začetku abasidskega imperija, vendar tega niso upoštevali. S priročno temo zamenjave spiritualnega in časovnega, ki nekaj pomeni le glede na dvojno teorijo papeške in posvetne oblasti, ne moremo zajeti stvarnosti. Drugo tezo zagovarja Gibb: nemeza bliskovitih arabskih osvajanj in politična tragedija Islama je bila v tem,da se muslimanska ideologija nikoli ne bo jasno odrazila v političnih institucijah muslimanskih držav. 7 Zdi se nam, da v resnici ni bilo tako. Najprej zato, ker Islam, 135 бе o какеш Islamu sploh smemo govoriti, ne prinaša pozitivnih o- mejitev v naravo vladanja. Vse kar je določeno je le prazen pro- stor, kakor smo poskusili prikazati, praznina nasledništva Prero- ka in pa formula univerzalne dominacije. Muslimanska politična prihodnost je samo gibanji, b katerim se ta prostor in ta formu- la polnita, zapolnjevanje pa vsakokrat sproži zamenjavo ideologi- je. Kajti muslimanska ideologija ni enkrat za vselej dana, ustvar- ja se le v gibanju antagonističnih prilagajanj, ki iz nje izvira- jo. Nadalje se je potrebno vprašati, če se nas ne loti nekakšna krat- kovidnost, kadar se ustavimo pri najbolj očitnih oblikah oblasti. Treba je poseči globje in pritegniti vse "politične" institucije, ki so preživele in sestavljajo skelet muslimanske družbeno-ekonom- ske formacije. V primerjavi z njimi so dinastični pretresi in za- menjave kalifske službe le gibanja na površini: vojaška sredstva in njihove preobrazbe, olamaji, kutabi, ali sekretarji abasidske birokracije, institucija vezirstva, kudati (ki tvorijo pravosod- no telo), hisba (varstvo nravstvenega reda) itd. Vse te institu- cije so pozitivno vplivale, oblikovale muslimansko civilizacijo in v njej številna kulturna žarišča. Ahmad Hasnawi: ISLAM: LA CONQUÊTE'? LE POUVOIR v "HISTOIRE DES IDEOLOGIES sous la direction de Francois Chatelet 1, PARIS 1976 prevod: Irena NOVAK 136 OPOMBE 1 S.D. GOITEIN: "The Birth Hour og the Muslim Law" v Studies in Islamic History and Institutions, Leyde, 1966, str. 126-134 2 Tu bi bile pravzaprav treba razlikovati: zgodilo se je včasih, da je bil sajid (plemenski poglavar) hkrati kahin (vedeževalec) in da je bil vedeževalec tudi hakam; - po drugi strani se iz- kaže, da je nova preroška oblast še vedno zakoreninjena v sta- rih oblikah. Poglobljeno spoznavanje razmer v Arabiji, zlasti v Meki, pred Islamom nam bo prav gotovo pomagalo nekoliko dru- gače osrediniti reči. Podrobnejše preučevanje v tem pogledu zaslužita zlasti lik Qusayya, ustanovitelja trgovskega mesta Meke in lik Hashima, prerokovega prednika, ki e z organizaci- jo medplemenskih zvez razširil geografski prostor, v katerem je cvetela mestna trgovina. 0 Qusayyu glej Caussin de Perceval: Essai sur l'histoire des Arabes avant l'islamisme et pendant 1'«peque de Mahomet, Paris 1847-48, tome I. 0 Hashimu KISTER: Mecca and Tamim, v Journal of the Economic and Social History of the Orient, 1965« 3 Eden izmed klanov (drugi je bil Ava)• Klana sta se prepirala za prevlado nam oazami. 4 To so opazili tudi zgodovinski udeleženci sami. Glej TABiRÎ: Annales, éd. de Goeje, Partie I, vol. IV. p. 1843« 5 Kmalu po tem znamenitem shodu je Abu Bakr zasedel govorniški prostor v mošeji, ki jo je bil dal zgraditi Mohamed, da bi v njej sprejemal prisege članov skupnosti (bay's)e Morda je s tem hotel znova utrditi prvenstvo novega političnega prostora Nad starim. O mošeji kot hkrati navadnem, običajnem in že us- merjenim političnim prostorom glej Encyklopédie de L'Islam, I. izdaja Maadjid; ter L. GOLVIN: La Mosquée, Alger, Institut d'Etudes supérieures islamiques, I960. O petkovih molitvah kot "družbene—političnih shodih" glej D. GOITEIN: The Origin and Nature of the Muslim Friday Worship" v Studies, str. 111-125. 5 Dale F. EICKELMAN: Mus ay lima v "Journal of the Ecconomic and Social History of the Orient, 1976. 7 O pomenu besede hkalîfa v Koranu prim. Rudi PARET: "Significa- tion coranique de khalifa et d'autres dérivés de la racine khalafa" v Studia Islamica, vol. XXXI, 1970. 137 8 O tem glej v R.B. SERJEANT: Haram and Hawtah, The Sacred Enc- lave in Arabia, v Mélanges taha Husayn: Kairo, 1962. 9 Prim. Božji srd v Lous Massignon: "La Mubahala de Medine et l'hypordulie de Fatima", zbrano v Parole donnée, éd. 10/18. 10 M. LOMBARD: L'Islam dans sa première grandeur, Flammarion, 1971. 11 G.V. Grunebaum omenja, da je patriarh Polyeucte odbil prošnjo Nicéphora Phocasa "grškemu duhovniku, naj krščanske vojake, ki so padli v vojni z muslimani, počasti kot mučenike", češ da je "po prvem pismu svetega Bazila izobčen vsak kristjan, ki preliva kri, četudi v vojni". Enako: "avgustov koncept be- lum j us t um je splošno znan le v zahodnem krščanstvu, ne pa tu- di v vzhodnem". 12 V sodobnem času ima džihad vlogo opore (nacionalni) odporniški ideologiji. V tem se naslanja na klasično teorijo, ki v dži- hadu vidi posameznikovo dolžnost, kadar islamskemu svetu gro- zi invazija od zunaj. Sekundarni vidik te teorije (obrambni) preide v ospredje in postane celo edini vidik džihada sploh. Prim. J. Berque: L'/em ir Abdel Kader demande à Fés une consul- tation sur le jihôd"; v Maghreb, histoire et société, izda. Duculot et S.N.E.D., 1974. Glej tudi prvi uvodnik v Mujthid (dnevnik alžirskega odporništva)• 13 Glede juridična teorije džihada glej Majld KHADDÛRÎ: Verand Peace in the Law of Islam, Baltimore, 1955« 14 Traktati fiqha razlikujejo štiri tipe džihada po njihovih težiš- čih: razen "zunanjih" oblik nasproti politeisticnim in "skrip- turarističnim" so znane še "notranje" oblike džihada nasproti apostatom in disidentom (pravzaprav proti nekaterim oblikam razbojništva)• 15 Podrobnosti o položaju v provincah glej v M.A. SHABAN: Islamic History AB 600-750 (A.H. 132). A New Interpretation, Cambrid- ge, 1971. 16 Pogosto va izraz prevajajo kot "Bralci Korana". Shaban pa meni, da to prej pomeni "prebivalci vasi" (ahi sl-qura), kar se nana- ša na akcijsko področje njihovega upravljanja z dobrinami. 17 Abu TUSUF: Kitâb al-kharâj (glej tudi Abu Ya'lt: Ahkàm Sultà- niyya, éd. Fql. 18 Naša analiza se suče okrog osvajanj centralnih provinc, kajti tu ai vsaj spošetka stojijo nasproti sile, ki nameravajo prev- zeti centralno oblast. Ob tem naj omenimo, da se zgodovinskim udeležencem bodisi na krščanski bodisi na muslimanski strani simbolični datum - leto 732 in bitka Tours-Poitiors - ni zdel odločilnega pomena za muslimansko in zahodno krščansko zgodo- 138 vino. Prim, členek M. Canard: "L'expansion arabe: le problè- me militaire" v L'Expansion arabo-silamique et ses répercu- ssions, Londres, 1974, str. 56-7. 19 M.A, SHABAN meni, da ta skupina izraža strogo interes Kurov, ki ,jih je bila Alijeva politika prevarala. Dodaja še, da jih nikakor ne smemo šteti za haretüce. Viri nam prvo stališče potrjujejo (prim, zlasti Tabftri: Anales, I. del, vol. VI, str, ЗЗЗО) in vsi, začenši s Tabarijem samim tosskupino is- tovetijo s Kauaridži. Vse je dejansko model, ki ga je pri- nesla "new interpretation": ker Shaban pravzaprav upošteva samo strogo ideološko plat interesnih bojev, implicitno nji- hov ideološki samoizraz okrni na gol odvečen ornament. 20 0 prvem Karidžitskem gibanju imenovanem tudi "al-muhakkima al-'ùla glej v Baghdtdl, al-Farq bayna-1-firaq, Id. Beyrouth 1973» str. 56-61. Prim, tudi Shahrastànî, al Milal wa-l-ni- hal, éd. Le Caire, 1968, str. 115-118. 21 M. WATT: The Formative Period of islamic Thought pokaže, da ta denominacija ne pokriva popolnoma zgodovinsko izpričane skupine. Za nas je tu važno, da kategorizira miselno stališ- če, ki je resnično uveljavljeno. 22 Glej LOMBARD: L'Islam dans sa première grandeur, Flammarion, Pogl. V 23 Alijevi privrženci, oziroma splošneje privrženci Prerokove družine v političnem smislu razvijejo ideologijo imamata, ki nenehno vpliva na politično in teoretsko grajenje zmago- vite ortodoksije (sunizma). Njen pomen bomo opazili v gene- zi abasidske revolucije. V filozofskem smislu izdelajo sim- bolno hermenevtiko korenskega besedila, ki je v pravem nas- protju z "literalizirano" sunitsko ortodoksijo. 0 tem glej H. CORBIN: Histoire de la philosophie musulmane, Gallimard "Idées", 1964. 24 0 vezirstvu glej članek S.D.GOITEINA: The Origin of the Vi- zierate and its true Character, obj. v Studies ... str 168- -196: ter D. Sourde!: Le vizirat 'abbnssîde, Publications de 1 Institut Français de Damas, 1959-60. usoda te terne je precej paradoksalna: iz teme, povezane s specifično obliko masovne agitacije postane tema, v kateri se uteleša državna upravna ustanova. 25 Nekoč bo res treba podrobno preiskati organizacijske oblike muslimanskih dava. S tem bi se pojasnile bistvene oblike masovnih gibanj na islamskem ozemlju. 26 Glej Louis MASSIGNON: "L'ümma et ses synonymes" v R.E.I., 1964, str. 152. 139 27 Davčni sistem je v resnici še mnogo bolj zapleten in razno- lik, kakor bi utegnil kdo sklepati iz razmeroma kasne teo- retske sheme. Prim. D.C.Dennet: Conversion and the Poll-tax in early islam, Cambridge, Mass, 1950. 28 0 tern prim. H.A.R. GIBB: The Fiscal Rescript of 'Umar IJ v "Arabica^ t. II, fase. I, januar 1955« Koncept musliman- skega "državljanstva" vsebuje še druge značilnosti in druge izjeme: 1. svobodo, v pravnem pomenu izraza; od tod izvira vsaj del- na izključitev (v teoriji) sužnja ('abd). Suženj se lahko udeležuje skupnih molitev, če sicer izpolni običajne po- goje, vendar pa ni v celoti pravni subjekt, kar se izra- za v tem, da je kaznovan drugače kot svobodni musliman, ki ga zadene kazen za prešuštvo (zina) ali prestopek pro- ti prepovedi uživanja vina. Sužnju se nalaga manjša ka- zen. 2. Moškost, zaradi česar je nekam dvoumno izključena ženska. "S stališča vere je po starem Islamu ženska enakopravna z moškim. N^ena naloga je, da spoštuje vsakodnevne molit- ve, da se nadalje poglablja v zakon vere (dejansko sledi vsem verskim dolžnostim). Vendar pa ne pripada politične- mu zboru, katerega člani so samo svobodni možje, nosilci orožja". S.D. GOITEIN: Studies str. 122 28 Prim. C. CAHEN: "Points de vue sur la révolution 'abbasslde v Revue Historique, 1963. 30 Analiza abasidske revolucije in režima, ki ga poetavi, žal presega okvir naše študije. Vendar prim. M.A. SHABAN: The Abbassld Revolution, Cambridge, 1971. H.A.R, GIBB: Govern- ment and Islam under the early Abassids v L'élaboration de l'Islam, P.Ü.F. 1961 31 MAWARDI, al'Ahkam as Sultaniyya, izd. Enger, Bonn, 1853; prev. Fagnan: Les statuts gouvernmenteaux, Alger, 1915; prev. Os- trorog, pogl. o kalifatu: Le droit du califat, izd. Ernest Leroux, 1925. (skrajšano A.S.) 32 Traktat Abu la 'lâ al-Farra' nosi enak naslov kakor Mawardi- jevo besedilo in je razen nekaterih šolskih variant skoraj identično. Prim, izdajo Fqî. 33 H. LAOUST: "La pensée et l'action politique d'al-Màwardî v R.E.I., 1968, str. 24. 34 GHAZALI, K. al-'Iqtieâd fi 1-i 'tiqad, Le Caire, 1902, str. 105. 35 AeS. str. 3-4, izd. Enger in str. 81-83 v prevodu Ostroroga. 140 36 G.F. HOURANI: Islamic Rationalism, Oxford, 1971. 37 A.S., str. 45/83/91. 38 Ta tema se pojavlja povsod v Mauardijevem besedilu in na raz- ličnih mestih njegove argumentacije; prim. str. 7/98 in str. 9/104. 39 A.S., str. 12/11, str. 2. 40 A.S., 21/138. 41 A.S., 11/109. 42 A.S., 12/115. 43 N. C0UL80N: A History of Islamic Law, Edinbourgh, 1964. 44 Prim. M. WATT: Muslim Intellecutal, a study of al-Ghazalî. 45 S.D. GOITEIN: "Attitudes towards government in Islam and Judaism" v Studies str. 197-213. 46 To je čas, ko al-Ma'mÛn skuša uveljaviti mutazilitsko dogmo značaja, ki izhaja iz Korana (mihna). 47 Ibn al-Muqaffa: Kitab al-Sahaba, v M. KURD 'ALÎ: Rast' il ai-Bulaghfc, str. 120-131. 48 Prim. S.D. GOTEIN: A tourning point in the history of the musiim state; v Studies ..., str. 149-167. 49 H.A.R. GIBB: The evolution of government in early Islam; v Studies of the civilization of Islam, 1962. BIBLIOGRAFIJA Originalna dela ABU YA'Ut: al-'Ankam as-Sultâniyya, éd. Fql, Indonésie, 3e éd., 1974. ABU YÛSUF: Kittb al-Khartj, trad. fr. Fagnan. ASH'ARÎ: Maqtlat al-'lslâmiyyîn éd. 'Abd al-Hamîd, Le Caire, t. I et II, 1950-1954. BAGHD&DÎ: al-Farq bayna-l-firaq, Beyrouth, 1973. 141 MÂWARDÎ: Kitâb el- Áhkftm as-Sultan iyya éd Enger, Bonn, 1853; trad. fr. Fagnan: Les statuts gouvernaient aux, Alger, 1915» trad. fr. Ostrorog: Traité de droit public musul- man Paris, I90O-19O6 (édition à part du preier chapitre chez Ernest Leroux, 1925). SHAHEASTÈNÎi al-I^ilal wa-l-nihal, La Cair*, 1968. Dela v evropskih .jezikih Abel (A.): "Le khalif, présence sacrée", in Studia Islamica, vol. YII, 1957. ARNOLD (T.W.): The Caliphate, Oxford, 1924. CABEN (C): L'Islam, des origines au début de l'empire otoman, Paris, Bordas, 1970. - "Points de vue sur la révolution abbassîde", in Re- vue historique, 1963. - "The Body Politic" in Unity and Variety in Muslim Civilization, Grunebaum éd., 1955* - "La changeante portée sociale de quelques doctrines religieuses" in L'élaboration de l'Islam, Paria, P.U.F., 1961. COULSON (N.J.): A History of Islamic Law, Edinburgh University Press, 1964. GARDET (L.): Introduction & la théologe musulmane, Paris, Vrin, 1948. GÍBB (H.A.R.): Studies on the civilization of Islam, 1962 - "Government and Islam under the early 'Abbessids" in L'Elaboration de l'Islam, Paris, 1961. GIBB (H.A.R.) et BOWEN (H.): Islamic Society and the West, Ox- ford, 1969» Cf. chap. II: "Caliphate and Sultana- te." GOITEIN (S.D.): Studies in Islamic History and Institutions, Leyde, E. J. Brill, 1966. GOLDZIHER (I.): Le dogme et Is loi de l'Islsm, trad. fr. F. Arin, Paris, Librairie Paul Geuthner, 1974. -"Muslim Studies, engl. Stern, 1967-1971. H0UR1NÎ (A.): Arabic thought in the Liberal Age 1789-1939, Ox- ford University Press, 1970, Lo chap. It "The Is- lamic State". 142 KHADDURÎ (M,): War and Peace in the law of Islam, Baltimore, 1955. LAOUST (H.): Essai sur les doctrines sociales et politiques d' Ihn Taymiyya, Le Caire, P.I.F.A.O., 1939. - Les schismes dans l'Islam, Paris, Payot, 1965. - La politique de Ghazalî, t, I, Paris, éd. Geuthner, 1970. - "La pensée et l'action d'al-Mawardî", in Revue des Études islemiques, 1968. LEWIS (B.): The Arabs in History (édition revisée) Harper Torch- books, New York. LOMBARD (M.): L'Islam dans sa première grandeur, Paris, Flamma- rion, 1971. MARDI (M.): Ibn Khalduns Philosophy of History, The University of Chicago Presa 1971. MASSIGNON (L.): "L 'Umma et ses synonymes" in Revue des Etudes islamiques, 1946. MIQUEL (A.): L'Islem et sa civilisation, Paris, 1968. MONTRAN (R.): L'expansion musulmane (VTie-XIe siècles), Paris, 1968. RODINSON (M.): Mahomet, Paria, Le Seuil, 1968. ROSENTHAL (E.I.J.): Political Thought in Medieval Islam, Cam- bridge University Press, 1958. SALEM (Elie Adib): Political Theory and institutions of the Kha- warij, Baltimore, 1956. SCHACHT (J.): The Origins of Muhammadan Jursprodence, Oxford, Clarendon Press, 1975. - An Introduction to Islamic Law, Oxford, Clarendon Press, 1964. SHABAN (M.A.): The 'Abbassid Revolution, Cambridge University Press, 1970. - Islamic History, A.D. 600-750 a New Interpreta- tion, Cambridge Unvorsity Press, 1971. SOURDEL (D.): Le vizirst abbssslde. Pubiivstions de l'Institut français de Damas, 1959-1960. 143 TYAN (E.): Institutions du droit public musulman, t, I: "Le ca- lifat"; t. II: "Sultanat et califat", 1954-1956, Si- rey, - Histoire de l'organisation iudiciare en pays d'Islam, Sirey, 1938. WATT (M,): Mahomet à Mecque, trad, fr., Paris, Payot, 1958. - Mahomet à Medine, trad, fr., Paris, Psyot, 1959. - Islam and the integration of sociey, Londres, Allen and Unwin, 1961. - Islamic political trought, Edinburgh University Press, 1968. - The formative Period of Islamic Thought, Edinburgh University Press, 1973« WIET (G.): "L'Empire néobyzantin des Umayyades et l'empire néo- - sasanide des Abbassides", in Journal of WorldKisto- ry, I, 1953. VPRAŠANJA "ESTETIKE" V ARHITEKTURI 147 Diana AGEEST DESIGN VERSUS NE-DESIGN+ Uvod Tradicionalna arhitekturna kritika je nasploh iz svojega obravna- vanja izključila specifično relacijo med arhitekturo in ideologi- jo. Ker se je ta kritika ukvarjala samo z ugotavljanjem formalnega ali notranjega razmerja med arhitekturo in njo samo ali pa v naj- boljšem primeru z ugotavljanjem zunanjega razmerja med arhitekturo in družbo nasploh, se je izkazala za nezmožno, da bi v svoje pod- ročje dejansko inkorporirala kulturno problematiko arhitekture. Ko pa se vendarle sklicuje na kulturno razsežnost, si največkrat pri- zadeva razložiti, da je arhitektura bolj "odsev" posebne kulture (pri čemer stil izraža duha dobe) kot pa poseben problem, ki bi se ga morali lotiti s trdnih teoretskih temeljev. Arhitekti in kritiki so večkrat poudarili nujnost, da bi postavili arhitekturo v njen družbeni in kulturni kontekst. Nekateri avtorji, med njimi Colin Howe, Denise Scott Brown in Roberto Venturi so ute- meljevali svoje postavke na konceptih, kakršen je "kontekstualizem" ali pa "grdo in običajno". Rowe na primer v terminih formalnih ele- mentov in odnosov govori o arhitekturnem kontekstualizmu, ki pos- tavlja objekt designa ali analize v njegovo psihohistorično okolje. Venturi in Scott Brown menita, da moramo nujno v množični kulturi prepoznati nujen kulturni produkt našega časa in nov vir navdiha za designerje. Kakorkoli že, pričujoča analiza bo skušala prouči- ti nehanizme produkcije gradnje (Built environment, cadre bati) predvsem v tem zgodovinskem trenutku ter se ne bo zatekala k pojmu lepljenke (k arhitekturini strategiji, pogosti v prehodnih obdob- Skrajštjia verzija tega članka je bila predstavljena v obliki pre- davanja na School of Encironmental Design, Department of Architec- ture j University of California and Berkeley, ma^a 1973o Nato je bil ta t«kst predstavljen v obliki članka na prvem kongresu Medna- rodnega semiotičnega združenja v Milanu junija 197*o Pričujoči provod jo iz Communicationsç 27, Pariz, 1977o 148 jih) ali k simuliranju objektov množične kulture. Tukaj bi rada raziskala one kulturne ali "zunanje" odnose, ki jih arhitektura vzdržuje s svojim družbenim kontekstom s pomočjo teoretskega mode- la, ki v načelu zahteva obstoj dveh različnih oblik kulturne ali simbolične produkcije. Prva, ki jo bon imenovale design, je način, kakor arhitektura vzdržuje odnose s kulturnimi sistemi, ki ao za- njo zunanji; to je normativen proces, ki ne zadeva samo arhitektur- nega designa, temveč tudi urbani design. Druga oblika, ki ji naj- bolj ustreza izraz ne-design. opisuje način, kako različni kultur- ni sistemi interierirajo ter informirajo svet gradnje; potemtakem tukaj ne gre za neposreden produkt katerekoli institucionalizira- ne prakse designa, ampak bolj za rezultat splošnega procesa kultu- re. Eo tako analiziramo mehanizme, ki povezujejo arhitekturo s kultu- ro (s tem procesom ni produciran pomen samo na področju arhitektu- re ali designa, ampak tudi na področju ne-designa), smo pravzaprav na tem, da s tem analiziramo ideologijo. Kajti ideologija ni nič drugega kot družbena produkcija pomena. Tako vsaka kulturna produk- cija, na primer arhitekturna produkcija manifestira, ko je artiku- lirana na svoji ekonomski in politični ravni, načine, kako je ideo- logija producirana kot element družbene strukture.1' V tem pomenu je odveč primerjati določen tip arhitekture z drugim tipom (kot to počne kritika, ki ji pravimo "formalna" ali notranja) ali z družbo nasploh. Prej moramo oponirati pojem arhitekture kot designa pojmu radikalno drugačne oblike simbolične konfiguracije: ne-designu. Ta opozicija omogoča analizo gradnje z vidika relaci- je med različnimi kulturnimi sistemi. Design in ne-design pravza- prav lahko zaznavamo kot dva načina družbenega diskurza. Če ju ob- ravnavamo kot taka, postavljamo problem tega, kar lahko imenujemo ^Same arhitekture se moramo potemtakem lotiti kot posebne oblike kulturne produkcije, kot specifičen tip naddoločene prakse. *Izraz "gradnja" je približen prevod angleškega izraza "built envi- ronment" in francoskega izraza "cadre bati". Y tem pomenu bomo v pričujočem prevodu uporabljali ta izraz. 149 "aktivni odnos" med designom kot kulturnim sistemom in drugimi kulturnimi sistemi« Design in kultura Design« ki ga razumemo kot prakso in produkt obenem, je dejansko zaprt sistem. Ne samo v odnosu do kulture v celoti, temveč tudi v odnosu do drugih kulturnih sistemov, kakršni so literatura, kino, slikarstvo, filozofija, fizika, geometrija itn. Pravzaprav je de- sign reduktiven« V okviru lastnih parametrov zgoščuje in kristali- zira splošne kulturne pojme« Kljub temu tvori design v okviru tega sistema skupek praks (arhitektura, urbani in industrijski design)« To pomeni, da ima specifične značilnosti, ki se po njih razlikuje od vseh drugih praks in ki spostavijajo mejo med tistim, kar sodi v design, in onim, kar tja ne sodi. Ta meja je zapora, katere nalo- ga je ščititi in deferencirati ideološko identiteto designa. Kljub temu ta zapora ne izključuje določene stopnje prepustnosti proti drugim kulturnim sistemom. Toda ta prepustnost je dosledno nadzo- rovana in uravnavana* S svoje strani pa se kultura opredeljuje kot sistem družbenih ko- dov, ki omogoča informaciji, da prodre v javnost s pomočjo prila- gojenih znakov. Kulturo v celoti lahko imamo za hierarhijo kodov, ki se manifestira prek različnih tekstov.1 Razmerje med designom in kulturo lahko tedaj postavimo kot način, kako se design (kot kulturen sistem) artikulira z drugimi kulturni- mi sistemi (na ravni kodov)« Preobrazbe teh artikulacij so zgodo- vinsko določene in so znak sprememb v strukturi pomenjen j a« Tako lahko razvoj posebnih artikulacijskih oblik med designom in drugi- mi kulturnimi alatesi razumemo kot dinamičen proces, ki se njegovo proučevanje izteka v problem produkcije pomena« ^ïury Lotman, "Problèmes de la typologie des cultures", Essays in Semiotica (Kristeva in Rey-Debove ed«), Den Haag, Mouton, 1972. 150 V določenih momentih tege procesa so odnosi med designom in drugi- mi kulturnimi sistemi okrepljeni in intenzificirani, prav njihove artikulacije pa postanejo zato bolj očitne, V arhitekturi se to zgodi, ko novi ekonomski, tehnični, funkcionalni ali simbolični problemi sprožijo produkcijo novih rormaluih repretoazjev -*lì eks- panzijo in preobrazbo obstoječih voknbularjev. Tako sta v Franciji v stoletju razsvetljenstva "revolucionarna ar- hitekta" Boullée in Ledoux imela elemente geometrične forme (kro- gla, piramida, kocka itn.) za najpomembnejše elemente novega obli- kovnega vokabularja. Za Ledouxa so te oblike izražale nove predsta- ve, ki so si jih ustvarjali o vzvišenem, medtem ko so za Boulléeja1 zastopale vesolje in njegovo znanstveno razlago, temelječo na kon- tekstu globokih političnih in družbenih sprememb. Specifičnost Dejstvo, da prepoznavamo artikulacije med designom in drugimi kul- turnimi sistemi, implicira, da prepoznavamo tudi razlike med njimi. To je pojem, ki omogoča razvrščanje kodov glede na njihove odnose do designa ali do drugih kulturnih sistemov. Trije tipi kodov urejajo interpretacijo in produkcijo tekstov v designu. Najprej bomo razlikovali kode, ki zanje lahko menimo, da sodijo izključno v design; takšni so kodi, ki vzpostavljajo razmer- ja med načrti in postavitvijo ali sed načrti in prečnimi prerezi. Nato pridejo kodi, ki zadevajo več kulturnih sistemov, med njimi tudi design (se pravi prostorski in ikonični kod). Zadnji so kodi, ki so sicer ključnega pomena za določen kulturni sistem (kot ritem v glasbi), ki pa se vendarle v drugi obliki udeležujejo drugega kulturnega sistema (na priser arhitekture) prek skupne značilnosti. Pri ritmu gre za časovnost sekvence, ki je enkrat slušna, drugič pa vidna.2 Če govorimo v zaporedju pojemanja specifičnosti, je prvi ^Glej Perouse de Móntelos, Etienne-Louis Boullée. New York, George Brazil er IncOJ 1974-5 Emil Kaufmann, architecture in the Age of Reason. Cambridge (Hess.), Harvard university Press, 19?% ~ 2Ibid. 151 tip kodov specifičen za design, drugi tip ima mnogotero specifično- sti, tretji pa ni specifičen. Specifičnost označevalnega sistema ni odvisna samo od specifičnosti KodBT, t-emveč tudi od načina, kako so ti kodi ariikiillrani. Z drugi- mi besedami: kombinacija kodov je lahko specifična, ne da bi bilo nujno, da so ti kodi specifični za obravnavani sistem.1 Primere ar- tikulacij specifičnih kodov najdemo v klasičnih teorijah harmonije, ki uporabljajo artikulacijo glasbenih kodov in proporcionalnih arit- metičnih nizov za ustvarjanje specifičnih arhitekturnih kodov, ki jih nato uporabljajo za določanje proporcev različnih elementov ka- ke zgradbe in razmerij med njimi. Specifičnosti se posreči obdržati meje arhitekture navkljub navide- znim preobrazbam, ki je do njih prišlo pod pritiskom sprememb zgc— dovine, tehnologije, družbene akcije ali simbolike. Na eni strani ostajajo najbolj specifični kodi v sistemu arhitekture, na drugi strani pa najmanj specifični kodi povezujejo design z drugimi siste- mi tako, da odpirajo in zapirajo njegove meje. Ta mehanizem omogoča artikuliranje designa z nekaterimi sistemi ob izključitvi nekaterih drugih sistemov ter deluje v skladu z "notranjimi" določitvami de- signa (se pravi v skladu s pravili arhitekturne govorice, v skladu z logiko konfiguracije, v skladu s pomenom, ki je lasten "tekstu" designa. Manieristična inverzija uveljavljenih arhitekturnih pra- vil (ki je po njej vsak element uporabljen v protislovju s tem, kar naj bi bilo njegova dominantna ideološka funkcija), je odličen pri- mer take notranje določenosti, ko inverzija oslabi meje arhitekture ^Christian Metz, "Spêcifite des codes et/ou spécifité des langages", Semiotica, I, st. 4, 1969. 2 Vloga specifičnosti pri vzdrževanju meja arhitekture postane očit- na na primer z zagonom železarske industrije v XIX. stoletju. Ta industrija je določila razvoj lastnih tehnik v skladu z razlogi in koherenco, ki je bila le njena (to ilustrirajo dela nekaterih arhi- tektov, med njimi Eiffela in P art ona), medtem ko se je svet arhi- tekturnih sil razvijal v skladu z logiko, ki je bila docela ločena od tehnologije. Podobne tehnično-formalne razvoje so absorbirali simbolični mehanizmi, ki so strukturni sistem spremenili v enega izmed pomenjljivih elementov arhitektoničnega slovarja. To prepre- čuje o da bi se arhitektura mešala z mehanično graditvijo. 152 dovolj, da se arhitektura odpre za kode, ki so zanjo zunanji. Tako lahko razložimo "slikovito" arhitekturo italijanskega XVI. stolet- ja.1 Ta proces bi se vendarle lahko dogajal v skladu z "zunanjimi" dolo- čitvami (sistemi ekonomije, politike ali drugih, designu tujih ideo- logij). Vpliv hermetične misli na zasnovo palače El Escorial na primer kaže vlogo takih zunanjih faktorjev v arhitekturi. Zdi se, da tloris in splošna konfiguracija izhajata iz mističnih ali herme- tičnih regulativnih geometričnih črt, ki so delno temeljile na vzpo- rednih dognanjih v kvantitativni matematiki, delno pa na tistih po- glav j ih Vitruvija, ki so jih iz renesančnih izdaj odstranili , na izhajata pa - kot bi utegnili misliti - neposredno iz klasične ar- hitekturne teorije. Magični kodi so tako nadomestili Albertijeve geometrične kode. Geometrija se je nabila 8 korenito drugačnim po- menom, čeprav so jo zastopale iste figure. Obenem so ostali ti ma- gični geometrični kodi drugačni in ločeni od tistih kodov, ki teme- lje na verbalnih ali gestualnih praksah, ki niso nikoli s svojimi fizično—prostorskimi implikacijami prizadevali arhitekture. Metaforične operacije v designu Koncept odprtja in zaprtja meje uvaja idejo ideološkega filtrira- nja v produkciji designa. To filtriranje se dogaja s pomočjo neka- terih postopkov simboliziranja. Tedaj je z omejevanjem dostopa do- ločenih kodov in figur, ki izvirajo iz drugih sistemov, do arhitek- ture producirana pomenska ekvivalenca - ali menjava. Pojma metafora in metonimija omogočata bolj sistematično analizo tega simboličnega funkcioniranja. Nanju moramo gledati kot na mehanizma odprtja in zapore, ki navsezadnje razkrivata način, kako design vzdržuje svoje ^Heinrich WBlfflin, Renaissance and Baroque. Itaca, Cornell Univer- sity Press, 1966. Rene Taylor, "Architecture and Magic: Considerations on the Idea of the Escorial", Essays in the History of Architecture presented to Rudolf Wittkower iflougia Fraser. Howard Hibbard in Milton I. Low ine ed.;, Hew lork, Phaidon Publishers Inc., 1967. 153 meje proti kulturi in učinkuje kot filter proti pomenu.1 Metafora in metonimija ata seveda pojma, ki sta bila uporabljana predvsem v analizi diskurza in teksta. Ker pa tukaj analiziramo prodrle i j« pomena, ne pa njegwe strukture, se nasploi: bolj sklicu- jemo na metaforične ali metotnimične operacije kot pa na ti figuri, p kakor sta uporabljani v klasični retoriki. Ta retorična tropa ali figuri zastopata najbolj zgoščen izraz vseh vrst temeljnih relacij diskurza: relacijo podobnosti, ki nosi meta- foro in relacijo kontinuitete, ki določa metonimijo. Vsaka od njiju lahko obstaja v relaciji med figuro in vsebino ali v relaciji med dvema figurama. Razvoj vsakega diskurza (ki ni nujno govorjen, v našem primeru gre za arhitekturni diskurz) lahko poteka po dveh se- man tičnc— sintaksičnih linijah: neka tema v izrazu ali vsebini lahko privede do druge bodisi prek podobnosti, bodisi prek kontinuitete.^ Prvo relacijo bomo označili kot "metaforično", drugo pa kot "meto— nimicno".* Arhitektura se v svojem razmerju do drugih kulturnih sistemov, ki je nujen pogoj zs regeneriranje pomena, udeležuje igre substitucij, ki na najbolj specifični ravni forme - če to igro zastavimo v ter- minih metaforičnih ali metonimičnih operacij - razlaga prevajanje zunajarhitekturnih sistemov v znotrajarhitekturne sisteme prek re- kodiranja, ki z redukcijo pomenjenj vzdržuje meje arhitekture. Slav- na na vtič na metafora Le Corbusierove vile Savoy e ilustrira to funk- cioniranje. V njej sta zvezana dva različna označevalna sistema: bivališče in parnik. Nujen pogoj za to relacijo je izpolnjen, če ^Pojma zapore in odprtja omogočata ponoven razmislek o nekaterih aspektih designa na ravni pomena na bolj sistematičen in specifi- čen način od tradicionalne zgodovinske analize, ki išče razlago po- mena formalnih struktur arhitekture v sociokulturnom kontekstu na- sploh in ki meni, da gre pri tem za problem vsebine. ^Pierre Fontanier, Les fugures du duscours. Pariz, Flammarion, 1968 ornan Jakobson, Studies on Child Language and Aphasia, Den Haag, Mouton. *$o idejo je formuliral Mario Gandelsonaa v "On Reading Architectu- re", Progressive Architekture. maj 1972; in v "Linguistics and Architecture*. Casabella. 373. februar 1973. 15* obstaja element, ki je skupen obema sistemoma; to je v našem prime- ru okno. Prek metaforične operacije se izvrši figurativna substitu- cija označevalnega elementa, ki je skupen obema sistemoma (bivali- šče/okno; parnik/okno) ter se prenesejo kodi enega sistema (parnik) v drugi sistem (hiša). Nova forma je tako nabita z ¿ovir»? pomeuje- nji, ki so nujna za prevajanje v figure predlagane nove arhitektur- ne ideologije. Izvršeno operacijo lahko ekspliciramo z naslednjimi propozicijami: Kod hiše: Hiša . Okno . Zid Bivati * Prehajanje ' He^a, zaščita svetlobe itn. Kod parnika: Ladja . Okno . Krovi Pluti+bivati Prehajanje * sprehod +gibanje+tehno- svetlobe+razgled logija +vonj+sonce Metafora: Okno na hiši x Lina na parniku Okno na hiši Lina na par- ¿uc+raxgled+giba-* Luć+raz gied+giban j e niku nje+tehnologija +tehnologija Podobnost funkcij (v tem primeru sta tako hiša kot parnik oblika bivališča) omogoča metaforo. Tem metaforičnim prenosom se pridružu- jejo metonimične operacije (arhitekturni prehod na primer), ki no- sijo nova pomenjenja, ki so v odnosu do parnika. Funke ionalist iene metafore Na urbani stopnji, ki na njej sistem arhitekturnega designa skoraj po definiciji soobstaja s številnimi drugimi, postane vloga metafo- re kot instrumenta filtriranja posebno očitna, zlasti še, če se lo- 155 Le Corbu8ior5 The City of Tomorrow «, London, John Hodker, 19290 2 timo urbanega designa s funkcionalnega gledišča. V obdobju, ko je bil urbanizem konstituiran kot institucionalizirana praksa, to je v prvem desetletju tega stoletja, so bili urbani formalni kodi iz- delani na temeljih dominantne arhitekturne kodifikacije. Izmed vseh sistemov, ki bi lahko dali .formi pomenjenje, so skoraj izključno poudarjali funkcionalnega. Primer Le Corbusiera lahko znova rabi za ilustriranje določenega tipa funkcionalizma, delujočega v opera- ciji filtriranja, ki omogoča substitueijsko relacijo med arhitektu- ro in drugimi sistemi. Te metaforične operacije funkcionirajo v Le Corbusierovih tekstih K novi arhitekturi (1923) in Urbanizem (1925) docela očitno kot kon- taktni mehanizem med različnimi kulturnimi sistemi, na drugih rav- neh pa kot sredstvo arhitekturne rekodifikacije.1 Na stopnji zgradbe je Le Corbusier vzpostavil odnos med arhitektur- nimi sistemi in drugimi sistemi, kakršni so tehnologija, turizem, šport in geometrija. Ta odnos je vzpostavljen prek metafore, ki te- 2 melji na podobnosti funkcij. Geometrija na primer je za kontrolo form od klasičnega obdobja grš- ke arhitekture imela mesto notranjega koda. Kljub temu pa ni pris- pevala k izdelavi samega formalnega Vokabular j a, regulativne geome- trične črte pa so bile "nevidni" elementi zgradbe. Z Le Corbusierom pa geometrija ni postala samo formalni instrument kontrole, temveč tudi vir formalnega vokabularja v dveh ali treh dimenzijah. Instru- ment reprezentacije se pravi cilj, je sprva postal sam projekt, na- to brez modifikacije zgradba. Na urbani stopnji spostavija Le Corbusierova metaforična operacija relacijo med geometrijo kot označevalnim sistemom in mestom s pomoč« ^ tem članku se opiram na Le Corbusiera iz K novi arhitekturi in iz Jutrišnjega mesta, čeprav bi lahko dejali, da obstaja več Le Corbusierov. 156 jo skupnega elementa "reda", ki se kaže prek "mreže"; med geometrič- no mrežo z njenimi konotiranimi kodi in mestno mrežo s celoto vred- nosti, ki ji jih je pripisal Le Corbusier, je vzpostavljen ekviva- lentnostni sistem. V Urbanizmu јб sodobno mesto sinonim za kaos, nered, bolezen in i- racionaIno. Na drugi strani pa je mreža, geometrični red, znak reda, zdravja, lepote, razuma, modernosti in napredka. "Geometrija je iz- hodišče. •• Je tudi materialni temelj, ki na njem gradimo te simbole, ki za nas pomenijo popolnost in božansko..«"* Le Corbusier je v načrtih za Sodobno mesto in pozneje za Žareno me- sto vzpostavil ekvivalenco med obema sistemoma s pomočjo skupnega elementa mreže - reda. Prilagojeni konotirani kodi geometrične mre- že so prek figurativne substitucije preneseni na načrt mesta in so postali kodi mesta samega. V tem primeru lahko vidimo, kaj je zaprtje sistema, kljub temu, da je obstajalo začetno odprtje, rezultat metaforične ekvivalence, ki so z njo sredstva reprezentiranja vsiljena kot ideološki filtri z namenom, da bi pospešili arhitekturno rekodifikacijo. Med izvajanjem te substitucije omejuje in filtrira pomenjenje sistem (geomtrija), ki postane, čeprav ne sodi specifično v arhitekturo, zaradi rekodi- ranja urbanega designa specifičen zanj. To je omogočilo dejstvo, da se lahko neki sistem, tukaj geometrija, udeležuje dvojne "igre": simbolične na kulturno-formalni ravni in instrumentalne ali repre- zentativne na ravni specifične prakse, ki na njej postane fizična konfiguracija orodje prevajanja in rekodiranja. Odnos med geometrijo kot simboličnim sistemom na eni strani in kot temeljnim organizacijskim sistemom na drugi strani seveda ni nov problem. Nanj naletimo tudi v drugih momentih zgodovine arhitektu- re. Na primer v Piranesijevem opusu, kjer figurativno in geometrič- no soobstajata drug ob drugem v očitnem dialektičnem razmerju. Zad- ^•Ibid. 157 nji del oltarja iz Santa Maria del Priorato na primer kruto razkazu- je igro geometričnih volumnov, ki mu rabijo za nosilec, medtem ko se čelna partija prezentira kot resnična alegorija. Arhitekturno protislovje med geometrijo in simbolizmom je tukaj postaljeno na kritičen način.* Ko sta Boullée in Ledoux sprejela samo geometrijo kot formalen si- stem, je bila sveta simbolika nadomeščena z bolj posvetno simboli- ko: s simboliko človeka. Pri Le Corbusieru pa ni več ločitve med geometričnim in simboličnim; oziroma sama geometrija zastopa simbo- lični aspekt forme in nosi popolen skupek implicitnih vrednosti. Kritika funkcionalizma Ko je konec 40-tih let začelo usihati navdušenje za funkcionalizem, se je pojavila vrsta del, ki so se - zavedajoč se kulturnega reduk- tivizma heroičnega obdobja - eksplicite bolj navezovala na kultur- ne aspekte designa kot na njegove funkcionalne aspekte. Ta kultur- na skrb se je pojavljala prek volje, da bi eksplicitirali artikuli- p ranje arhitekture z drugimi kulturnimi sistemi. Delo aktivnih čla- nov skupine Team 10 (Alison and Peter Smitheon) znova uvaja pojem kulture v tem pomenu in spet so se producirala nova odprtja in za- pore s pomočjo metaforičnih operacij: odprtja za inkorporiranje "kulture", zapore za zaščito specifičnosti sistema. Toda medtem ko je pri Le Corbusieru metafora reducirana morebitno vključevanje drugih kulturnih sistemov (produkt ekskluzivne narave geometrije in njenih spremnih pojavov), je bil namen Teama 10 vzpo- staviti relacije med arhitekturo in drugimi sistemi. "Hierarhija ^Manfredo Tafuri, Giovan Batista Piranesi: l'architettura comme "utopia negativa". Torino. Accademia delle Scienze. 1972. ^To artikuliranje je bilo seveda zmeraj navzoče v arhitekturnih traktatih od renesanse do Le Corbusiera. Vendar pa ga je pomembno postaviti v ta funkcionalistični kontekst, kjer je pojmovanje kul- ture universellstično, reduktivistično in imperialistično. 158 naših asociacij", so razglašali, "je stkana v moduliranem kontinu- umu, ki predstavlja resnično kompleksnost človeških asociacij ... Arhitekturo moramo izdelati izhajajoč iz samega tkiva življenja, biti mora tako kompleksna, kot je način našega mišljenja, kot je naša strast do naravnega sveta in naša vera v Človeško nadarjsnost."1 Ta kritika je merila prav na funkcionalistični reduktivizem 20-tih let in na način, kako je ta odstranil kulturne aspekte, ki so bili tukaj označeni z izrazoma "človeške asociacije" in "samo tkivo živ- ljenja," Za Team 10 so ti aspekti bistveno sodili v arhitekturo. Da bi inkorporirali "življenjske" aspekte v design, so spet upora- bili metaforo. Uporabljali so dve vrsti metafor. Prva, ki je upošte- vala urbano formo nasploh, spominja na Le Corbusierovo rabo geome- trije na urbani stopnji. Druga, ki upošteva realizacijo idej na rav- ni zgradbe, je sama pojmovana kot eden izmed temeljnih elementov urbanega designa. Prva metaforična operacija povezuje dva sistema s pomočjo "življe- nja", njunega skupnega elementa. V načrtih za Golden Lane sta pove- zana mesto in narava (v obliki drevesa). Mesto ima tam atribute dre- vesa in lastnosti rasti, organičnosti in gibanja; na ravni forme je pojmovano kot drevo z deblom, vejami in listi: Mesto/življenje ■ Drevo/Živij enj e Drevo/ž ivij enj e Veje, listi itn. Drugi tip metaforične operacije artikulira odnos med designom in življenjem na stopnji zgradbe in deluje na podlagi skupne funkcije: kroženja ljudi (ulica). V predlogu za Sheffield je hodnik prek sub- stitucije spremenjen v ulico. S seboj nosi urbane kode, ki - prene- seni na stavbo - "dajejo stavbi življenje". Kljub manifestnemu na- menu Teama 10. da odpre arhitekturni sistem za kulturo, se rezultat, ki ga je Team 10 dosegel, ne razlikuje posebno od reduktivnega si- stema, ki ga njegovi člani kritizirajo. Tip uporabljene substituci- jo (apet r® kod if ic iranj e arhitekture s pomočjo druge formalne ana- ^Alisson Smithson ed» Team 10 Primer. Cambridge (Mass.), The MIT Press, 1968 159 iogije) je v temelju isti tip, ki ga je izvrševal Le Corbusier. Po- stopek, ki sta z njim Smithsonova priličila "življenje" designu, je opisan izključno v sociokulturnih terminih kljub sklicevanju na "naravo", kljub temu, da je uporabljena oblika neposredno sposoje- na od narave, se pravi od fizičnega in organičnega življenja. Druge sisteme, ki je z njimi arhitekture domnevno aktivno zvezana ( v tem primeru življenje ali narava), na ta način filtrira in reduci- ra metafora enega samega sistema, sistema arhitekturnih form. Tako je kaj malo razlike med ulico na prostem in zgoraj odprtim hodnikom; simboličnega funkcioniranja, ki bi postavljalo neko arhitekturo "ven iz samega življenja", dejansko ni. Zdaj opazimo, da metaforič- ne operacije dejansko bolj delujejo kot filtrimi mehanizem, katere- ga vloga je določanje meje, kot pa si prizadevajo odpreti meje de- signa. Paradoksno je, da je metafora, ki omogoča zagotavljanje interrela- cije kodov, tukaj uporabljena kot mehanizem zapore. Design je spet sito, ki prepušča nekatere pomene, nekatere druge pa izključuje, medtem ko daje metafora, ki je uporabljena kot orodje za prevaja- nje drugih kodov v arhitekturo, mehanizem, s pomočjo katerega delu- je ideologija prek designa. Metafora v neskončnem polju možnosti za označevanje s kompleksnim procesom selekcije obmejuje polje "mo- žnega" ter se tako konsolidira v različnih regijah s pomočjo tolma- čenja ene ali več govoric. Design/ne-design Kljub temu lahko postavimo drugačno relacijo med designom in kultu- ro. Namesto da pojmujemo sisteme kulture z vidika, ki vsiljuje hie- rarhičen odnos, v katerem dominirata arhitektura oziroma design, lahko razglašamo idejo nedesignirane gradnje (drugače povedano, i- dejo "družbenih tekstov", ki jih producira dana kultura). Če postavimo (arhitekturni in urbani) design v odnos do ostalega dela gradnje ("ne-designirano" okolje), to takoj spremeni raven for- 160 muliranja problema. Tukaj menimo, da je iznačevalna funkcija desig- na, da vzpostavi neki odnos in se s tem oponira preostanku gradnje, medtem ko delo Teama 10 postavlja problem, kot da je znotraj same- ga kulturnega sistema arhitekture ali urbanega designa (vzpostavlja- nj« razmerja med arhitekturo in mestom, take da rie prva dobila "živ- ljenje" drugega). Mi imamo problem za notranji problem kulture in potemtakem za notranji problem totalnosti kulturnih sistemov. V teh okvirih nimamo več arhitekture ne implicitno in ne eksplicit- no za dominanten sistem, temveč samo za enega izmed številnih kul- turnih sistemov, od katerih je lahko vsak, vštevši arhitekturo, za- prt ali "designiran". Toda prav totalnost različnih kulturnih sis- temov, ki konfigurirajo gradnjo, imenujemo ne-design. V svetu ne-designa, te no man's land simboličnega, tega prizorišča družbenega boja se analiza enega samega sistema izkaže za neustrez- no in nemožno za praktično uporabo. Tukaj ni več edinega produktor- ja ali subjekta, kot ni retoričnega sistema, vzpostavljenega v op- redeljenem institucionalnem okviru. Namesto tega obstaja kompleksen sistem intertekstualnih relacij. Opozicijo med designom in ne-designom opredeljujejo v temelju tri vprašanja; prvič: problem institue ionalnoe t i ( institue ional ity) ; drugič: problem meja in specifičnosti; tretjič: problem subjekta. Medtem ko prvo vprašanje ugotavlja relacijo med designom in ne-de- signom in drugo njune posebne tipe artikuliranja, pa tretje ugotav- lja postopke simboliziranja. Design lahko opredelimo kot družbeno prakso, ki deluje v skladu z igro norm in pravil, ki jih eksplicite ali implicite sankcionira družba. Je potemtakem konstituiran kot institucija. Njegov institu- cionalni značaj se kaže v normativnih in drugih spisih arhitekture, ki fiksirajo njegov pomen in potemtakem njegovo branje. Ti teksti zagotavljajo registriranje kodov designa in jamčijo, da bodo delo- vali kot filtri in garanti enotnosti. Zagotavljajo homogenost in zaporo sistema ter njegovo ideološko vlogo. Na drugi strani pa od- 161 sotnost pisanega normativnega diskurza za ne-design onemogoča, da bi ga opredelili kot institucijo in omogoča prosto in zelo nedoloč- no opisovanje pomena; v tem primeru se nam ponuja naključna igra pomena. Tako design vzdržuje meje in specifičnost, medtem ko sta ta dva temeljna aspekts zgubljena v semiotične heterogenem tekstu ne-designa.* Ne-design je artikulacija (kot eksplicitna forma) med različnimi kulturnimi sistemi. Tega pojava se lahko lotimo na dva načina: kot empirično dejstvo ga dosežemo prek reelnega obstoja podobnih siste- mov (ki jih najdemo na primer v ulici, kjer soobstajajo arhitektu- ra, slikarstvo, glasba, geste, reklama) ali pa kot igro povezanih kodov. V prvem primeru tj. na ravni "tekstov" ostaja vsak sistem zaprt vase in kaže bolj jukstaponirane manifestacije kot pa njiho- ve spoje. Na ravni kodov pa je zato možno razbrati način artikuli- ranja med različnimi sistemi in tako opredeliti kulturno in ideolo- ško naddoločenost gradnje oziroma se, natančneje rečeno, izkaže proces, s katerim je kultura vpletena v to področje. Predispozici- ja ne-designa za odprtje implicira prepustne meje in zmeraj nihajo- čo in spreminjajočo se specifičnost. Nazadnje pa je ne-design pro- dukt družbenega subjekta, prav tistega subjekta, ki producira ideo- logijo, medtem ko je design produkt zgodovinsko določenega posamez- nika, ki markira opus. Ne-design se manifestira v délirant nem, kar- nevalskem, sanjskem, ki ga v splošnem design izključuje in zatira. Za proučevanje realnosti ne—designa in njegove simbolične produkci- je v razmerju do kulture je potrebno izvršiti operacijo "rezanja" - "rezanja", ne pa dešifriranja, kajti rez učinkuje v prostoru in- terrelacij^, ki v njem ni pomena in ki se v njem kodi drug drugemu *Glej Diana Agreet and Mario Gandelsonas, "Critical Remarks in Se- miotics and Architecture", Semiotica IX, vol. 3, 1973. Kar zadeva problem semiotične heterogenosti v umetnosti glej Garroni, Progetto di semiotica. ^iana Agreet, "Toward a Theory of Production of Sense in the Built Envoronment" (1968-1973), On streets (Stanford Anderson ed.), Cam- bridge (lass.;, The MIT Press (v tisku). Tukaj sem predlagala, naj hi ulico obravnavali kot označevalen sistem. 162 subs tituirajo, se izmenjujejo, drug drugega nadomeščajo, se vzajem- no sestopajo, in ki je v njem zgodovina videna kot poseben način simboliziranja, določen z uporabno in menjalno vrednostjo objektov in kot simboličen modus operandi,, ki ga moramo razumeti po tej is- ti logiki simbolične produkcije in ki ga je izdelal isti družbeni subjekt ideologije in nezavednega-"s medtem ko dešifriranje deluje na "skrivne" marke in na možnost njihovega pomena v vsej njegovi globini. Od trenutka, ko je lahko kakšen objekt substituirán drugemu onstran svoje "funkcionalne" uporabne vrednosti, dobi dodatno vrednost, ki je menjalna vrednost, Ta vrednost je čisto simbolična. Naš svet sim- boličnih performane je sestavljen iz verige podobnih pomenskih me- njav; tako delujemo v kraljestvu ideologije. Ne-design pušča to i- ^Roland Berthes, Sade/Fourier/Loyola, Pariz, Seuil, 1972. Prvi tip rezanja in obenem najbolj karakterističen tip je arhitekturno re- zanje, ki vzpostavlja razdeljevalno črto, ki implicira hierarhičen red. Najbolj sistematizirana oblika tega načina lotevanja problema je tipološka analiza, ki skuša - izhajajoč iz analize primera stavb - določiti formalne invariante v distribuciji arhitekturnih elemen- tov neodvisno od njihove specifične funkcije ali pa obravnavati ta- ko distribucijo glede na funkcijo. Tipološko analizo lahko v semi- otičnih terminih vidimo kot proučevanje, ki je zlasti osredotočeno na dva tipa kodov, na formalni in funkcionalni kod v mejah arhitek- ture, čeprav je ta tip pristopa nujen, ni zadosten za proučevanje (intertekstualne) artikulacije med designom in drugimi kulturnimi sistemi, ko je enkrat dana problematika produkcije pomena0 Glej na- slednja dela o arhitekturni tipologiji: Garoni, Progetto di semio- tica; Giulio Argar, "Sul concetto de tipologia architettonica", Progetto e destino (Alberto Mondadori ed.), 1965; Aldo Rossi, L'Areitottura della città. Padova, Marsilio Editori, 1966, Alan üeloquhoun, "Tipology and Design Method", Meaning in Architecture (Charles Jencks and George Baird ed,), MeWTork, George Braziler " Inc., 1970, str. 267-277. ^Glej J.J.Goux, Economie et symbolique, Pariz, Seuil, 1973. 165 deologijc "v stanju svobode", medtem ko jo design skriva. Načina analiziranja pojavov designa in ne-designa se morata potemtakem (na vsak način pa, odkar smo spoznali njuno različnost) razlikova- ti. Branje. Mise en séquence.* Ne-design kot kompleksen družben tekst, semiotično heterogen objekt, ki v njem intervenira več kodov in označevalnih snovi, se je zmožen odpreti v situacijo, ki jo bomo imenovali mise en séquence. Tukaj predlagamo produktivno branje ne-designa, pa ne kot reproduk- cijo edinega in dokončnega pomenjenja, temveč kot sredstvo za vno- vično najdenje mehanizmov, s katerimi je bilo to pomenjenje produ- cirano.* Produktivno branje se ujema z ekspanzivnimi potenciali ne- -designa in omogoča dostop do funkcioniranja pomenjenja kot inter- sekcije kodov. Predmet analize ni vsebina, ne "poln" pomen designa, * 2 temveč "prazen" pomen, ki informira vsako delo. Namesto da beremo vnaprej napisan tekst, se branje začenja od "izhodiščnega označe- valca", toda ne samo proti arhitekturnemu tekstu, temveč proti dru- gim tekstom kulture ter aktivira silo, ki je analogna sili nezaved- nega, ki je tudi zmožna prečkati in artikulirati različne kode. Metaforična operacija se na asimetričen način udeležuje branja de- signa in branja ne-designa. V designu metafora ni samo izhodišče, temveč tudi cilj branja, medtem ko v ne-designu metaforične in me- tonimične operacije funkcionirajo kot sanje, kot verige, ki omogo- čajo dostop do pomenjenj, ki so bila zatrta ter tako glede tega de- lujejo kot ekspanzivna sila. Ta ekspanzivni mehanizem lahko vidimo +V francoščini v izvirniku. *Roland Berthes, S/Z, Pariz, Seuil, 1973. 2 Obstajanje ali neobstajanje pisanega teksta je pomembna razlika med branjem designa in branjem ne-designa. Pri designu lahko re- konstruiramo diskurz tako, da osvetlimo njegov pomen s poprejšnjim branjem« So beremo Le Corbusiera, rekonstruiramo branje, ki ga je opravil ou. Toda pri ne-designu se postavljamo v pololaj neposred- nega branja. 164 kot diapozitiv, ki rabi za kritiko v Piranesijevem opusu. Opozici- ja tega opusa do tipološke obsedenosti njegove dobe je znak, da se je Piranesi zavedal krize arhitekture in potrebe po spremembi in preobrazbi, ki je bila nasledek te krize. Njegov Campo Marzio je prava arhitekturna "eksplozija", ki anticipira usodo naših zahod- nih mest.1 Eksplozivna vizija ne obdaja samo arhitekturnega siste- ma per se. temveč bolj sistem relacij, kontinuitete in substituci- je. V ne-designu lahko tudi vidimo eksplozivno preobrazbo designa. Ta vrsta eksplozije na določen način vsebuje razpuščanje meja ar- hitekture, ideoloških meja, ki zapirajo različne arhitekturne prak- se. Branje Pirenesijevih risb Carceri, prve Carcere Oscura iz 1793, ki sodi v niz Opere varie in druge risbe Carceri Oscure iz niza In- venzioni, ki ga je opravil ruski cineast Eisenstein, imamo lahko za zgled tega tipa analize. Eisenstein je podvrgel prvo ječo kine- matografskemu branju, ki je produciralo premestitve meja, ki sta jih postavljala arhitekturni in slikovni kod, ter povzročila "eks- p plozijo" ječe v nekakšni kinematografski sekvenci. To je izhodi- šče branja, ki potuje prek literarnega, političnega, glasbenega in zgodovinskega koda ter tako pomnožuje percepcije, ki so na delu v Piranesijevem opusu. Potrditev tega potenciala najdemo v Eisenstei- novem branju Piranesijevega bakroreza, narejenega osemnajst let po- zneje. Eisenstein je odkril, da je bila druga ječa pravzaprav eks- plozija prve in da to eksplozijo dolgujemo Piranesiju samemu.^ Pri- pomnili bomo, da ima Eisenstein v tem primeru opraviti z zaprtim kulturnim sistemom, kakršna sta arhitektura ali slikarstvo. Vendar pa si Eisenstein na teh področjih ni izbral kateregakoli zaprtega opusa, marveč se je raje odločil za opus kakega Piranesije, ki po- stavlja problem eksplozije forme (oziroma problem forme kot eksplo- zije) v svojih Carceri in v svojem Campo Marzio, ki je delirij ti- pološkoga nizanja. Čeprav se ta Piranesijeva strategija nanaša na ^T afuri, G io van Battiate Piranesi. P e——mmm—ШШ—m—>——>———> S.M.Eisenstein, "Piranesi e la fluidità delle forme", Rasegna Sovietica, i-2, 1972. ^Manfredo Tafuri, "Piranesi, Eisenstein e la dialéctica", Resegna Sovietica, 1-2, 1972. - 165 specifične probleme arhitekture, se vendarle zelo približuje prob- lemu pomena kot označevalne verige. Ko je Piranesi ustvaril ta skrajni položaj, je implicite ovrednotil problem meja arhitekture kot"govorice", se pravi arhitekture kot zaprtega sistema. Odlomki branja "Nekega večera, ko sem na pol dremal na barski klopi, sem se zaba- val tako, da sem poskusil prešteti vse govorice, ki jih je ujelo moje uho: glasba, pogovori, ropotanje stolov, kozarcev, cela ste- reofonija, ki je trg v Tangerju (kakor ga je opisal Severo Sarduy) zanjo zgleden kraj. Tudi v meni je govorilo (to nam je dobro znano) in ta tako imenovani "notranji" govor je bil zelo podoben hrupu tr- ga in onemu prepletanju drobnih glasov, ki so prihajali vame od zu- naj; sam sem bil javen kraj, suk; skozme so šle besede, drobni sin- tagmi, kosi formulacij, formiral se pa ni noben stavek, kakor da bi to bilo zakon govorice. Ta obenem zelo kulturni in zelo divji govor je bil predvsem leksikalen, sporadičen; v meni je poprek čez svoj navidezen tok ustvarjal dokončno diskontinuiranost: ta ne-sta- ve k sploh ni bil nekaj, kar bi ne imelo moči, da bi prišlo do stav- ka, kar bi bilo pred stavkom; to je bilo tisto, kar je večno, vzvi- šeno zunaj stavka." To je scena, toda tudi tisto, kar je za sceno, česar ne vidimo, kar nam je onemogočeno videti. Ko pa je tisto, kar je za sceno po- kazano, producira demistificirajoč učinek, ki ga lahko primerjamo z učinkom, ki ga dosežemo, ko razložimo vzroke razcepa med indivi- dualnim in družbenim, zasebnim in javnim. Pročelja obdajajo ulico. Imajo funkcijo ozadja ali dekorja ter zajezujejo proces demistifi- kacije. Dekor se lahko ujema ali pa se ne ujema z vsebino gradnje, saj objekt branja ni "viden" kot preprosta in zaprta enota, temveč kot celota odlomkov ali "bralnih enot". Vsako od teh enot lahko na- domesti druga; vsak od delov je lahko vzet za celoto. Razsežnost Roland Berthes, Le paisir du texte. Pariz, Seuil, 1973, str.79. 166 gradnje, ki je empirično določena, je odvisna od gostote pomenjenj, od "semantične prostornine". Te fragmente, ki se pojavljajo kot artikulacije različnih tekstov, pripadajočih različnim kulturnim sistemom (kino, umetnoLt, litera- tura) , je mogoče brati začenši, s katerimkoli od teh sistemov in ne nujno z designom. Nekateri tipi konfiguracij, kakršne so javni kraji (ulice, trgovska središča, kavarne, letališča), niso "idealni odlomki branja" samo zaradi svoje "semantične prostornine", temveč tudi zato, ker razo- devajo kompleksnost označevalnih mehanizmov ne-designa. Lahko jih označimo kot označevalne "vozle", ki se v njih mnogoteri kodi in fizična snov artikulirajo, ki se v njih design in ne-design najez- du jeta, ki sta v njih zgodovina in sedanjost jukstaponirani.* Branje, ki ga lahko producirajo ti prostori, ni linearen diskurz, temveč neskončen in specializiran tekst, ki so v njem ravni branja - organizirane po različnih kodih, kakršni so teater, kino, moda, politika, geste - kombinirane in artikulirane. Branje, ki smo si ga izbrali za pričujoče prezentiranje, je samo metaforično. To je metafora arhitekture kot gledališča. Ne gre več za to, da bi opra- vili podrobno specifično analizo, ampak bolj za to, da ilustriramo mehanizme verig in pretičnikov (shifters) „ Verige Metafora začne funkcionirati samo tako, da artikulira referenčne kode z drugimi kodi, da nadomešča referenčne kode izhodiščnega oz- načevalca z drugim kodomo Tako nastane veriga, ki povezuje kod®e Ko je intersemiorična metafora (na primer med arhitekturo in gleda- liščem) producirana in ko je dosežena možna raven branja, se veri- ni vosli omogočajo^ č® jih obravnavamo kot referente ne-designa, a&t&nčnojše £os£uliraai« njegovega poseas in g& Icčijo od isrszá c"¿z2^v, ki z nji* ossaci; jw¡L«. c ::тл5ardine strairfesro* 16? ga označevalcev vzdolž kodov in podkodov tega kulturnega sistema organizira prek "naravne asociacije", se pravi metonimično. Označevalci se pojavljajo in zginjajo, drse prek drugih tekstov v igli, ki se premešča ra primar vrdoiž gledaliških kwJov (scenične- ga, gestualnega, dekorativnega, tekstualnega, verbalnega koda, ko- da igralske igre itn.) v interteketualni mreži. Ta igra se nadalju- je vse dotlej, da kakšen označevalec postane nov izhodiščni označe- valec in da odpre mrežo proti drugim verigam s pomočjo tistega, kar smo imenovali mise en sguance, ter tako spodbuja nova branja, ki jih opravljajo kulturni sistemi, kot so kino, moda itn. Te označe- valce, ki odpirajo v druge sisteme, lahko imenujemo "pretičniki" (shifters, embrayeurs) Pretičniki Tako branje kaže simbolično strukturo "dekondenzirane" vrste. Z "dekondenziranjem" mislimo tukaj na operacijo, nasprotno operaciji, ki izvaja izdelavo sanj. Zgostitev in premestitev sta dve temeljni operaciji dela izdelave sanj. Z njuno pomočjo se izvršuje prehod od latentne ravni sanj k njihovi manifestni ravni. Ti operaciji zgostitve in premestitve sta dva načina premeščanja pomenjenj in naddoločevanja ali pa dajanja več kot enega pomena nekaterim elemen- tom; sta rezultat dveh drugih operacij, ki smo o njiju govorili: metafore in metonimije. Metafora ustreza zgostitvi, metonimija pa o premeščanju. Tako lahko vidimo odnos med ideologijo (kulturnimi "^Koncept pretičnika (shifter, embrayeur) ali deiktike je izdelal Roman Jakobson v "Les catégories verbales et la verbe russe", Es- sais de linguistique générale. Pariz, Minuit. Ta koncept je upo- rabljal tudi Lacan, Bartheв pa ga je apliciral v nekoliko drugačni obliki v Systeme de la modeeÇPariz, Seuil, 1967)» da bi opisal elemente, ki omogočajo artikulacijo dveh različnih tipov sistemov: pisanega in grafičnega. Napačno bi bilo, če bi mislili, da je pre- tičnik nabit z "dvojnim pomenom" - koncept dvojnega pomena je po- stal v arhitekturi klasičen. Pretičnik se ne nanaša na govorico. Zato pa se dvojni pomen nanaša na problem vsebine, na problem dvo- umnosti v odnosu do govorice in do metafore. Pretičnik eksplicira nizanje fragmentov, medtem ko se dvojni pomen nanaša na totalnost, ki ima različne pomene. Ta pojem ne implicira ne nizanja ne proce- sa. 168 kodi) in subjektom (ideologije in nezavednega) v logiki simbolične produkcije v okolju, ki ga določa določen način produkcije. Nekateri odlomki označevalca delujejo kot "kondenzatorji", dekonden- zacije pa je moznp « pomočjo mreže pomenje^j. Imenovali jih >>omo "pretičniki"• Skupek branj lahko obravnavamo kot glaobeni obseg, ki so v njem različni označevalci organizirani polifonično, pri čemer je vsak glas postavljen na drugo raven branja. Nekateri od teh označevalcev organizirajo več različnih branj in omogočajo kri- žanje kodov ter prehod od enega k drugemu. To so pretičniki; so del menjave kodov. So pogoj verjetne produkcije različnih branj; to so strukture prehajanja, ki organizirajo simbolični prostor. Te pove- zovalne in zgoščevalne strukture so ključ percepcije gradnje kot neskončnega teksta. Njihove namen ni pomenjenje, temveč povezovanje označevalcev. To so ključi interteksta, ki so v njem pomenjenja pre- meščena in ki v njem pomenjenja tvorijo mrežo, v kateri so artiku- lirani subjekt branja, zakoni nezavednega in zgodovinsko-kulturne določitve. Pomembnost pojma pretičnika izhaja iz tega, da ta pojem bolj razlaga proces konfiguriranja in njegov dinamični aspekt kot pa objekte in funkcije. Razlaga simbolični aspekt menjave. Daje v- pogled v način, kako deluje ideologija v gradnji. Omogoča nam, da prodremo v mehanizem produkcije pomena, ki ustreza ideologiji menja- ve. Če je sistem arhitekture in designa zmeraj zaprt v komunikacijsko igro govorice (igro metagovorice) - tudi tedaj ko se igramo z njim - pa je zanimivo ugibati o rezultatu podobne Igre" ne-designa, ig- re grajenega sveta. Kajti ne-design je ne-govorice in je v primeri z govorico norost, saj se namešča zunaj govorice in potemtakem zu- naj družbe. Ta ne-govorica, ta ne-pomen tvori eksplozijo uveljavlje- ne govorice v odnosu do (s pomočjo represivnih konvencij in pravil) vnaprej določenega pomena. Je simbolika grajenega sveta zunaj pra- Sigmund Freud, Interpretation of Dreams. London, G.Allen & Um?in Ltd,, 1961, Psychopathology of Everyday Life. Mew York, Norton 1966. 169 vil designa in njihovih notranjih "lingvističnih" iger. Nazadnje nam tudi omogoča, da razumemo neko drugo logiko, ki informira pome- njenje zgradbe« Produktive? branje Ploščad kavarne vzpostavlja razmerje kavarna/ulica in je organizi- rana na podlagi opozicije pločnik kot kraj za hojo in promet/ploč- nik kavarna; s pločnikom - prometom uvajamo nov element; prav ljud- je povezujejo prvo opozicijo z drugo« Nekatere osebe hodijo po plo- čniku/ulici, druge sedijo na pločniku/kavarni. Ljudje so razmešče- ni po polju objektov, ki bi jih lahko razdelili na uporabne objek- te in objekte dekorja« Zgradbe so objekti in pročelja; dekor je ne- prekinjeno pročelje; pročelja kavarne se singularizira kot posredo- valni element, ki s svojo prosojnostjo ustanavlja odnos med zunanjo kavarno in kavarno/ulico in ozadjem/zrcali, ki zdaj tudi sama po- stanejo posredniki med zunanjostjo in notranjostjo s tem, da odse- vajo objekte (pločnik, ljudi, ulico in notranji prostor), ki se vsi prekrivajo ••• Sedeži, razvrščeni v vrste, ki se vanje ljudje zbirajo, spominjajo na gledališki parter. Ta substitucija producira izhodišče za prehod od kavarne/ulice h kavarni/parterju« Kavarniški sedeži x Parteraki sedeži čarterski sedeži Gledališče Ozadj e-kavarna x Ozadje-acena ozadje-scena A Gledališče Lahko produciramo nova branja. Pogled Pogled iz kavarne-parterja preobražuje ulico v sceno in odpre obe- nem kode kavarne in kode gledališča. Kodi organizirajo pogled: ljud- ITO ¿je, ki od njih izhaja in ki je proti njim usmerjen (opazovalec/opa- zovani) ; kraji, od koder in kamor je usmerjen (javno/zasebno); že- lja, ki jo spočenja (voyerizem/ekshibicionizem)• Kraji dajejo v svo- ji interakciji pogledu smer: od spredaj, zasuk, profil. Scena in parter 30 mešata v eno splošno cceno. ki ste v njej pogled 5v želja skupaj strukturirana in artikulirana. Užitek uresničevanja želje ni spočet samo na vizualni ravni, temveč tudi na ravni govorice v akciji, se pravi na ravni diskurza. Gesta Telesa, ki gestikulirajo, tvorijo eno verigo z oblačili, ki so dru- ga koža, regulirana z gestami mode, te pa igrajo določeno vlogo pri maskiranju ali izbrisovanju spolnih razlik. Kavarna - področje moš- kih - je inkorporirana v mesto kot gledališče, artikulirano po mo- di - področju ženske - kot kostum. Skupaj preobražujeta vidne kode, ki povezujejo in torej mešajo kavarno/moškost in modo/ženskost. Gesta ni samo gesta statične poze, ampak pomnožena gesta telesa v gibanju, ki vstopa v prizor (sceno) in odhaja iz njega. Diskurz in gesta konfigurirate sceno; s svoje strani čas in volu- men predirata ploskev dekoracije in konfigurirate prostor. Scena na ulicah Tudi scena na ulicah je eksplozija kavarne/gledališča. Ulica kot scena scen Ulica kot scena scen pa se projicira v kavarno in se odpira k no- vim paradigmam z lastnimi kodi. Sistem kavarn Posamezna kavarna ni kavarna po »«biy temveč del sistema kavarn, 171 ki govori o svoji zgodovini, o svojem izviru, o svojih preobrazbah in ki zato vzpostavlja paradigmo kavarne. Sistem odlomkov javnih krajev Kavarna sodi v paradigmo ulice, trgov, spomenikov. Ti sami niso le fizično, ampak tudi tekstualno jukstapolirani. Ti kraji so preobra- ženi v kompleksne entitete: kavarno-trg; kavarna-tržnica; kavarna- -ulica. Ulica je preobražena v novo izhodiščno točko. Spet smo na ulici, toda ta je zdaj scena. Ulica Scena v gibanju. Ulica je scena boja, potrošnje, scena scen; podalj- šuje se v neskončnost, gibanje objektov, pogledov, gest je v njej neomejeno. To je scena zgodovine. To je scena, toda tudi tisto, kar je za sceno, česar ne vidimo, če- sar nam ni dovoljeno videti. Ko odgmemo, kar je za sceno, to pro- ducira demistifikatorski učinek, podoben tistemu, ki ga producira razodetje razlogov za razcep med posameznim in družbenim, med zaseb- nim in javnim. Pročelja obdajajo ulice. Opravljajo funkcijo dekorja ali dekoraci- je in nadzorujejo demistifikatorski proces. Dekoracija se lahko uje- ma ali pa se ne ujema z vsebino reprezentacije. To poudarja njen značaj maske. Ljudje kot dekoracija Moda preobrazuje ljudi v objekte, povezuje ulico in gledališče prek njune skupne ritualne narave. 172 Rituali Ljudje ee srečujejo na uličnih vogalih, se sprehajajo ter tako opredeljujejo ritualen prostor, se udeležujejo ceremonij in ••• Diana Àgreet New York, The Institute for Architectural and Urban Studies (prevedel B.R.) 173 Adolf LOOS ORNAMENT IN ZLOČIN Človeški em'wxio gre v aaterinem telesa skozi vte razvojne faze živalskega sveta. Ko je človek rojen, so njegovi čutni vtisi enaki kot pri novo rojenem psu« V svojem otroštvu gre skozi vse spremembe, ki odgovarjajo zgodovini človeštva. Z dvema letoma izgleda kot papua, s štirimi leti kot german, s šestimi leti kot Sokrat, z osmimi kot Voltaire« Ko je star osem let, razpozna vi- joličasto barvo, barvo, ki jo je odkrilo osemnajsto stoletje, kajti pred tem so bile vijolice modre in škrlatniki rdeči« Fizik pokaže danes že na barve v sončnem spektru, ki že imajo ime, nji- hovo spoznanje pa je pridržano za prihajajoče človeštvo. Otrok je amoralan« Papua je tak tudi za nas« Papua pokolje svoje sovražnike in jih zaužije« Vendar ni zločinec, če pa moderen člo- vek koga zakolje in zaužije, je zločinec in degeneriranec. Papua tetovira svojo kožo, svoj čoln, svoja vesla, na kratko vse, kar mu je dosegljivo« Vendar ni zločinec« Moderni človek, ki se teto- vira, je zločinec ali degeneriranec« Obstajajo zapori, v katerih je osemdeset procentov zapornikov tetoviranih« Tetoviranci, ki niso v zaporih, so latentni zločinci ali degenerirani aristokra- ti, če tetoviranec umre na svobodi, umre tako nekaj let prej, preden bi izvršil umor. Nagon po ornamentIranju obraza in vsega, kar je nekomu doseglji- vo, je prav začetek upodabljajoče umetnosti, je jecljanje slikar- stva. Vsa umetnost je erotična. Prvi ornament, ki je bil rojen, križ, je erotičnega izvora. Prvo umetniško delo, prvo umetniško dejanje, ki ga je prvi umetnik načečkal na steno, ds bi se znebil svojih presežkov« Horizontal- ne črta: ležeča ženska« Vertikalna Črta: v nji vrinjajoči se ko- Ski* Človek, ki je to ustvsril, je občutil isti gon, kct Beetho- ven, je bil v istih nebesih kot Beethoven, ko je ustvarjal deve- to« Vendar je človek našega časa, ki iz notranjih gonov počečka stene z erotičnimi simboli, zločinec ali degeneriranec. Samoumev- no je, da ta gon ljudi z degeneracijskimi izpadi najmočneje pre- vzame ua spodobnih mestih. Kulturo neke debele lihko morimo prav po počečkanosti straniščnih sten. Pri otroku je to naravni po- jav: njegovo prvo izražanje umetnosti je čečkanje po stenah z e- rotičnimi simboli. Vendar, kar je pri Papui in otroku naravno, je pri modernem človeku pojav degeneriranosti. Spoznal sem nas- lednje, in to spoznanje poklonil svetu: evolucija kulture pomeni isto kot odstranjevanje ornamente z uporabnih predmetov. Verjel sem, da bom s tem pridobil nove prijatelje na svetu, vendar mi ta ni bil hvaležen. Lahko postanemo žalostni in povesimo glave. To, kar je nekoga prevzelo, je bilo spoznanje, da se ne da ustvariti novega orna- menta. To, kar zna vsak črnec, kar ao znali vsi narodi in časi pred na- mi, tega naj mi, ljudje devetnajstega stoletje, ne bi zmogli. Ker je človeštvo v zgodnjih tisočletjih ustvarilo brez ornemente, je bilo brezobzirno zavrženo ali predeno uničenju. Nimamo skobelj- nih miz iz karolinškega obdobja, malenkosti, ki nakazujejo le naj- manjši ornament pa so zbirali, jih očistili, razkošne palače so bile zgrajene, da bi jih sprejeli pod streho. Žalostno gredo lju- dje med vitrinami in se sramujejo njihove impotence. Vsak čas je imel svoj stil in le našemu času naj bi stil odpovedal. S sti- lom je mišljen ornament. Tu pravim: Ne jokajte! To, da ni zmožen proizvesti novega ornamenta, vendar ustvarja veličino našega ča- sa. Ornamente smo presegli, priborili amo si neornamentnost• Glejte, čas je blizu, izpolnitev čaka na nas. Kmalu se bodo uli- ce mest bleščale kot beli zidovi. Kot Cion, sveto mesto, glavno mesto nebes. Tedaj je izpolnitev tu. Vendar obstajajo abotneži, ki tega ne prenesejo. Človeštvo naj 175 bi se še naprej dušilo v suženjstvu ornamenta. Človeštvo je zado- sti daleč, da zaradi ornamenta ne občuti več nobenega užitka, za- dosti daleč, da mu tetovirano obličje, tako kot pri papuaneih, ne povzdiguje več estetskih občutkov, temveč jih zmanjšuje. Za- doófci daieč, da prijatelja razveseli z gladko cigaretnico, med- tem ko ornamentirano celo pri isti ceni ne kupi. Srečni so v svo- jih oblekah in veseli, da se jim ni treba potikati naokoli v rde- čih žametnih hlačah z zlatimi stremeni kot opice na tržnicah. In pravim: Glejte, Goethejeva smrtna soba je sijajnejša kot vse re- nesančno razkošje in gladko pohištvo lepše kot vsi postavljeni in izrezljani muzejski primerki. To slišijo abotneži z nezadovoljstvom in država, katere naloga je zadržati narode v njihovem kulturnem razvoju, je posvojila za svoje vprašanje razvoja in ponovnega prevzema ornamenta. Gorje državi, ki za njene revolucije skrbe dvorni svetniki. Kmalu je bilo v dunajskem muzeju umetnostne obrti videti bife, ki se je imenoval "Bogat ribiški ulov", kmalu so bile tu omare z imeni, kot je "Začarana princesa" ali njej podobna in ki so se nanašala na ornament, s katerim je bilo to nesrečno pohištvo pokrito. Av- strijska država jemlje svojo nalogo tako resno, da skrbi, da tu- di obujki ne bi izginili z meja avstrijsko-ogrske monarhije. Pri- siljuje vsakega kultiviranega dvajsetletnika, da tri leta nosi obujke namesto ustrojene obutve. Kajti navsezadnje izhaja vsaka država iz predpostavke, da je slabo stoječemu narodu lažje vla- dati. Ho, dobro, težnja po ornamentu je državno priznana in z državnim denarjem subvencionirana. Toda v tem vidim korak nazaj. Odrekam veljavo ugovoru, da poudarja življenjskost kultiviranoga človeka, ne odrekam veljave ugovoru, ki se oblači v besede: "Kaj pa če je ornament lep •••!" Meni, in z mano vsem kultiviranim ljudem, or- nament ne vzbuja življenjskosti. Če hočem pojesti košček medene- ga kruhka, izberem popolnoma gladkega in ne tistega, ki prikazu- je srce, otroka v povojih ali jezdeca, in ki je čez in čez pokrit 176 z ornamenti, človek iz petnajstega stoletja me ne bi razumel. Vsi moderni ljudje bi. Zagovornik ornamenta ne veruje, da je moj gon po enostavnosti enak trpinčenju. Ne, spoštovani gospod profesor iz umetnostnoobrtne šole, jaz se ne trpinčim, meni to bolj ugaja. Strahotne zgodbe preteklih stoletijv ki vpe razkazujejo ornamen- te, da bi pavi, fazani in jastogi izgledali okusni, mi povzroča- jo nasprotni učinek. Zgrožen grem skozi kuharsko razstavo, kadar pomislim, da naj bi jedel ta nagačena živalska telesa. Jaz jem roastbeef• Ogromno škodo in opustošenja, ki jih je povzročilo novo prebuje- nje ornamenta v estetskem razvoju lahko hitro prebolimo, kajti nihče, tudi državno nasilje ne, ne more zadržati evolucije člo- veštva. Lahko jo samo ovira. Vendar lahko čakamo. Je pa to zlo- čin za narodno gospodarstvo, ker s tem uničujemo človeško delo, denar in material. Teh škod čas ne more izravnati. Tempo kulturnega razvoja trpi zaradi zamudnikov. Jaz mogoče ži- vim v letu 1908, moj sosed v letu 1900 in oni tam v letu 1880. Gotovo je nesreča za državo, če se kultura njenih prebivalcev de- li na tako veliko časovno obdobje. Kalski kmet živi v dvanajstem stoletju. In v jubilejnem slavnostnem sprevodu gredo druga ob drugi narodnosti, za katere je veljalo, da so bile med selitvami narodov zaostale. Srečna dežela, ki nima takšnih zaostajalcev in maroderjev. Srečna Amerika! Pri nas obstajajo celo v mestih nemoderni ljudje, zaostajale! iz osemnajstega stoletja, ki osupnejo ob sliki z vijoličnatimi sen- cami, ker še ne morejo videti vijoličaste barve. Njim je bolj okusen fazan, s katerim se kuhar ukvarja cel dan, cigaretna doza z renesančnimi elementi pa jim bolj ugaja od gladke. In kako je s tem na podeželju? Obleke in pohištvo brez dvoma pripadajo prej- šnjim stoletjem. Kmet ni kristjan, je Še pogan. Zaostajalci upočaanjujejo kulturni razvoj narodov in človeštva, 177 kajti ornamenta ne proizvajajo samo zločinci, zločin je tudi to, da se s tem škoduje zdravju ljudi, narodnemu premoženju in kul- turnemu razvoju. Če dva človeka stanujeta drug poleg drugega z istimi potrebami in zahtevami do življenja in z istimi dohodki, pripaaata p¿ različnim kulturam, potem lahko nsiodno gospodarsko gledano, opazimo naslednje: človek dvajsetega stoletja je vedno bogatejši, človek osemnajstega stoletja pa vedno revnejši. Dom- nevam, da oba živita po svojih nagnjenjih. Človek dvajsetega sto- letja lahko svoje potrebe zadovolji z mnogo manjšim kapitalom in lahko kaj privarčuje. Zelenjava, ki mu tekne, je preprosto skuha- na v vodi in zalita z malo masla. Drugemu to ugaja šele tedaj, če so zraven med in orehi in če mož to ure in ure kuha. Ornamen- tirani krožniki so zelo dragi, medtem ko je bela posoda, ki uga- ja modernemu človeku, poceni. Prvi privarčuje, drugi se zadolži. Tako je s celimi narodi. Gorje narodu, ki zaostaja v kulturnem razvoju. Angleži postajajo bogatejši, mi pa revnejši ... Še mnogo večje so škode, ki jih proizvajajoči narod utrpi z orna- mentom. Ker ornament ni več naravni proizvod naše kulture, ki to- rej predstavlja zaostalost ali degeneriranost, delo ornamentista ni več dostojno plačano. Obrtne razmere rezbarjev in drejarjev, zločinsko nizke cene, ki jih plačajo veziljam in čipkaricam, so znane. Ornamentist mora delati dvajset ur za dohodek modernega človeka, ki dela osem ur. Po pravilu ornament podraži predmet, kljub temu pa se dogaja, da je ornamentirani predmet ob isti ce- ni materiala in dokazano trikrat daljšemu delovnemu času, ponujen za polovično ceno v primerjavi z gladkim predmetom. Odsotnost or- namenta ima za posledico skrajšanje delovnega časa in povišanje plačila. Kitajski rezbar dela šestnajst ur, ameriški delavec o- sem. Če za gladko dozo plačam toliko kot za ornament ir ano, pripa- da razlika delovnega časa delavcu. In ko ne bo več sploh nobenega ornamenta - stanje, ki bo mogoče nastopilo v naslednjih tisočletjih - bo človek namesto osem ur lahko delal samo štiri, kajti polovico dela danes porabi za orna- 1?8 ment. Ornement je zapravljena delovna sila in s tam zapravljeno zdravje. Tako je bilo vedno. Danes pomeni to tudi zapravljen ma- terial, oboje pa pomeni zapravljen kapital. Ker se ornement več organsko ne ujema z nnëo kul'juro, tudi ni več izraz naše kulture. Ornement, ki ga danes ustvarjajo, nima več nobene zveze z nami, sploh nima človeške zveze, in nobene pove- zave s svetovnim redom. Ni zmožen za razvoj. Kaj se je zgodilo z ornamentiko Otta Eckmanna ali Van de Velda? Vedno je stal umet- nik, poln moči in zdravja, na konici človeštva. Moderni Ornamen- tik pa je zaostajalec ali patološki pojav. Svoje produkte sam že po treh letih zataji. Pri tem so kultivirani ljudje takoj neznos- ni, drugi pa se tega zavedo šele po nekaj letih. Kje so danes dela Otta Eckmanna? Kje bodo dela Olbrichsa po desetih letih? Mo- derni ornament nima staršev in tudi ne potomcev, nima preteklo- sti in ne prihodnosti. Nekultivirani ljudje, katerim je veličina našega časa knjiga s sedmimi pečati, so ga prijateljsko pozdra- vili in po krajšem času zatajili. Človeštvo je bolj zdravo kakor kadarkoli prej, bolni so le neka- teri. Ta skupinica pa tiranizira delavca, ki je zdrav in ki ne more več iznajti ornamenta. Prisiljujejo ga, da v najrazličnej- ših materialih izdeluje ornamente, ki jih je sama iznašla. Menjavanje ornamentov ima za posledico predčasno razvrednotenje delovnega produkta. Delavčev čas, in u vrednoteni material so ka- pitali je, ki izginevajo. Izrekel sem stavek: forma nekega pred- meta drži tako dolgo, to pomeni, da je tako dolgo znosna, kakor dolgo predmet fizično zdrži9 Poskusil bom pojasniti: obleka bo svojo obliko pogosteje menjala kot dragoceno krzno. Plesna toa- leta neke gospe, narejena samo za eno noč, bo svojo formo hitre- je spreminjala kot pisalna miza«. Gorje pa, če bi morali pisalno mizo tako hitro menjati kot plesno toaletoskar je nekomu posta- la stara forma neznosna; ted.aj bi za pisalno mizo namenjeni denar izgubili. 179 To je ornamentikom dopro poznano in avstrijski ornamentiki skuša- jo tej pomanjkljivosti pridati najboljše strani. Pravijo: "Konzu- ment, ki ima opravo, pa mu po desetih letih postane neznosna, in je zato prisiljen, da si vsakih deset let priskrbi novo, nam je ljubši koi, tisti, ki nek predmet kapi seie £oí,em, ko je 8ù«*ri iz- rabljen. Industrija to zahteva. Milijoni so zaposleni zaradi teh hitrih sprememb." Zgleda, da je skrivnost avstrijske narodne ekonomije, to kar če- sto slišimo ob izbruhu požara: "Hvala bogu, zdaj imajo ljudje znova kaj početi." Za to poznam dobro sredstvo: zažgali bi naj celo mesto, celo deželo in vse, kar plava v denarju in blagosta- nju. Izdelovali naj bi pohištvo, s katerim naj bi po treh letih kurili, okovje, ki bi ga po štirih letih morali pretopiti, kajti tudi na dražbi ne bi mogli iztržiti zanj niti desetine cene dela in materiala, in postajali bomo bogatejši in bogatejši. Izguba ne zadene predvsem konzumentov, zadene predvsem producen- te. Danes pomeni ornament na stvareh, ki so se, zahvaljujoč raz- voju ornamentiranja odtegnila, razsipanje delovne sile in poško- dovanje materiala. Če bi vsi predmeti estetsko tako dolgo zdrža- li, kot to zmorejo fizično, bi lahko konsument odštel takšno ce- no, ki bi delavcu omogočila večji zaslužek za manj dela. Za pred- met, pri katerem sem prepričan, da ga lahko popolnoma izrabim in uporabim, rad plačam štirikrat toliko kot za predmet, ki je v formi ali materialu manj vreden. Za svoje škornje rad plačam štirideset kron, pa čeprav bi v drugi trgovini dobil škornje za deset kron. Vendar pa v delavnicah, kjer trpijo pod tiranijo or- nament ikov, dobro ali slabo delo ni vrednoteno. Delo trpi, ker mu nihče noče plačati prave cene. In dobro je tako, kajti ta ornamentiranja učinkujejo znosno le v oguljeni izvedbi. Lažje sprejmem novico o požaru, če zvem, da je pogorela le ničvredna ropotija. Lahko se veselim nad navlako v galeriji, ker pač vera, da je bila v nekaj dneh postavljena in 180 v enem dnevu podrta« Toda če jo obmetavamo z letniki, namesto z kremenom, če pržigamo cigarete z bankovci, če zdrobimo v prah biser in ga popijemo, učinkuje to neestetsko. Zares neestetsko učinkujejo omame nt ir an j a šele, če so narejena iz najboljšega matöxia^a in z največjo pozoinoatjo ter zahtevajo v6llko dolovne- ga časa. Ne morem si kaj, da ne bi najprej zahteval kvalitetnega dela, toda ne takšnega. Modemi človek, ki mu je ornament kot znak umetniškega presežka preteklih epoh svet, bo ta pokvečeni, mukoma izsiljeni in bolezen- ski značaj modernega ornamenta takoj prepoznal. Nihče, kdor živi na naši kulturni stopnji, ne more več ustvariti ornamenta. Druga- če pa je z ljudmi in narodi, ki te stopnje še niso dosegli. Govorim aristokratom, torej ljudem, ki stoje na konici človeštva, in imajo najgloblje razumevanje za stiske in nujo podrejenih. Zelo dobro razumejo kaferja, ki ornamente v določenem ritmu vtke v blago in ki se vidijo le, če jih odparamo, slovaško kmetico, ki kleklja svoje čipke in staro damo, ki v svilo kvačka čudovite stvari. Aristokrat jim to dopušča, ker ve, da so zanje svete ure, kadar to delajo. Revolucionar bi nasprotno rekel: "To vse je nesmisel." Kakršen je, bi tudi staro ženičko odtrgal od predila in rekel: "Boga ni". Ateist med aristokrati namreč zrači svoj klobuk, ka- dar gre mimo cerkve. Moji čevlji ao čez in čez pokriti z ornamenti, zaponkami in luk- njicami. Z delom, ki ga je vložil čevljar, ki mu pa ni bilo pla- čano. Grem k čevljarju in pravim: "Za par čevljev zahtevate tri- deset kron. Plačal vam bom štirideset kron." S tem povzdignem te- ga moža na duhovno višino in se mi bo zahvalil z delom in mate- rialom, ki nista v nobenem sorazmerju do večjega plačila. Srečen je. Redko pride sreča v njegovo hišo. Tu stoji pred njim človek, 181 ki ga razume, ceni njegovo delo in ne dvomi v njegovo čast. V mi- slih že vidi izgotovljene Čevlje pred sabo. Ve, kje dobiti naj- boljše usnje, ve, kateremu delavcu naj zaupa izdelavo, ve, kako čevlje nazobčati, da bodo čevlji elegantni. Potem pravim: "Po- stavi jam en pogoj. ČV/eli зох-а biti popolneje gladek."' Tedaj sem ga pahnil z duhovne višine v tartarus. Manj dela ima, toda odvzel sem mu vse zadovoljstvo. Govorim aristokratom. Ornamente na lastnem telesu prenašam, če vzbujajo zadovoljstvo mojim soljudem. Tako so tudi meni ljubi. Prenašam ornamente kaferjev, perzijcev, slovaške kmetice, mojega čevljarja, kajti vsi ti nimajo nobenega drugega sredstva, da bi se dvignili na višjo raven obstoja. Mi imamo umetnost, ki je od- pravila ornament. Dneve in dneve poslušamo Beethovna ali Trista- ne. Moj čevljar tega ne zmore. In ne smem mu vzeti zadovoljstva, če ne morem nič postaviti na njegovo mesto. Kdor pa posluša de- veto simfonijo in gre potem risat vzorec za tapete, je bodisi do- misi javec bodisi degeneriranec. Odsotnost ornamenta je druge u- metnosti povzdignila v nesluteno višino. Nekdo, ki tkevsvilo, ne bi nikoli mogel napisati Beethovnove simfonije. Kdor danes teka naokoli v žametasti obleki, ni umetnik, temveč norček ali pa ma- lar. Postali smo bolj pretanjeni in subtilnejši. Ljudje, ki žive v hordah, se morajo razlikovati po barvah, moderni človek upo- rablja obleko kot masko. Tako močna je njegova individualnost, da ji ne dovoli izražanja v oblačilih. Neornamentnost je znak duhovne moči. Moderni človek uporablja ornamente zgodnjih ali tujih kultur po lastnem preudarku. Svojo lastno iznajdljivost o- sredotoča na druge stvari. Prevedel Pavle GANTAR iz: Programme und Manifeste zur Architektur der 20. Jahrhunderts (zusammengestellt und kommentiert von Ulrich Conrads) Bertelsmann Fachverlag Gtttersloch, Berlin, München 1971, str. 15-21. 163 Hubert DAMISCH DRUGI "ICH" ALI ŽELJA PO PRAZNINI: ZA NAGROBNIK ADOLFA LOOSA "Warum haben die papuas eine kultur und die deutschen keine?" Mesto, je govoril Loos, ima takšne arhitekte, kakršne si zasluži. Od tod vprašanje: Ali naj štejemo Dunaju v zaslugo, cesarskemu Dunaju leta "1900" in kasneje republikanskemu demokratičnemu Du- naju, ki mu je za nekaj časa zaupal vodenje mestnega zemljisè- ne ga urada, da je producira!, vzdrževal v njegovi osebi človeka, ki je v praksi in v svojem pisanju stalno oporekal samoumevnemu položaju, ki so si ga v glavnem mestu 6ster reiche lastili tisti, ki so se potegovali za - v njegovih očeh vsaj dvomljiv - naziv arhitekte? In če si ga vendar ni "zaslužilo", zakaj se potem ta polemik, ki je danes še slavnejši, in to celo v Parizu, zaradi vloge, ki jo je imel v začetku stoletja v boju proti okrasju, in kot avtor hiše Tristana Tzaraja zadaj za Butte Montmartre, zakaj se ta arhitekt (ki je to bil tako malo), ni rajši izselil v ti- sto Ameriko, saj je tja, za razliko od mnogih svojih kolegov, ki so se čisto preprosto branili, da bi si jo šli ogledat, odplul, ko je končal šolo, in njeno zgodnje odkritje je, ko se je vrnil v Evropo, iz njega napravilo paradoksalen primer izkoreninjenca? Ali mu je bil Dunaj tako zelo potreben, in kot kaj, v kakšni per- spektivi? 1. Potemkinovo mesto. (La ville potemkine.) Dunaj je bil za Loosa predvsem "potemkinovo" mesto: mesto, ki je skrivalo svojo pravo istovetnost, svoj značaj, svojo razredno resničnost pod oblačilom, pod lažnim sijajem, ki so ga zanj iz- delovali arhitekti tako, kakor je ljubljenec Katarine Velike znal postaviti na puščavskih planjavah Ukrajine ob cesaricinih obiskih cele navidezne (en trompe-l'oeil) vasi, narejene iz plat- na in kartona.1 Potemkinovo mesto, ki je porušilo pas srednjeve- 184 škega obzidja, samo zato da je na njegovem mestu zgradilo novi ring, sestavljen iz niza lažnih palač, najemniških zgradb, nare- jenih po podobah prinčevskih bivališč iz baročnega ali renesanč- nega časa. Arhitektura maske, ki si jo je zaslužila prestolnica, ki je hotele obraniti aristokratski videz fct* v buržoazno otiebje. in ki je svojim arhitektom nalagala, da pod kamuflažo sijaja po- narejenih rezanih kamnov in pod okrasjem iz dodanih cementnih elementov prikrijejo vse družbene razlike med prebivalci, vsaj tistim iz lepih četrti (problem ljudskih četrti se bo postavil šele kasneje, ko bo Dunaj postal "rdeč")* Arhitektura videza (trompe-l'oeil), ki jo je Loos imel za "nemoralno", temelji na laži in na posnemanju ("nadomestek"), in je nastala iz občutka sramu: laž materialov; posnemanje znakov minule preteklosti; za- radi sramu, toda ne zaradi revščine, kot je pisal Loos, saj je bil meščan, ki je stanoval na ringu med bankami in luksuznimi ho- teli, lahko premožen, temveč zaradi sramu, da ne spada med ljudi plemenitih družin, zaradi sramu, da mora priznati, da je to, kar je, da je meščan, človek svojega časa, "moderen" človek. 2. Umetnost, arhitektura. (L'art, l'architecture.) Toda tudi modernost sama je povezana z oblačenjem, če že ne, kot bomo videli, z masko. Od začetka, takoj po nastanku Secesije, dunajske inačice "art nouveau", ki je bila ustanovljena s pomoč- jo Države in v ugledni senci Otta Wagnerja, sta dajala ton vrsta člankov o razstavi Jubilej 1898, ki se je nanašala na temo oble- ke (kleidung) in pre-obleke (bekleidung) in prvo delo arhitekta Loosa na Dunaju, ureditev trgovine za moško modo Goldmann. Mora- mo reči, da v tem ni bilo nič revolucionarnega, čeprav je Loos slabo prenašal (in tega ni skrival) avtoriteto v vseh oblikah: to je bil ton arhitekta, ki je hotel biti moderen, to se pravi sodoben« Nekaj let pozneje je na svoj način anticipiral nasprot- je, ki ga je Karl Mannheim opazil med ideologijo in utopijo, in ki je samo obremenjeno z ideologijo, ko se ni obotavljal napisa- ti, da ima umetnost, umetnina, revolucionarno poslanstvo, da pa 185 je hiša konservativna (hiša, ne arhitektura: kajti arhitektura ne proizvaja samo hiš, temveč tudi spomenike, grobnice, v kar se - kot bomo videli - izteče in na kar se omejuje njegova umetnost). Das kunstweic ist revolutionär, das haus konservativ : tako je za- to, ker jo umetnina obrnjen* v p^ÜKKinost, Človeštvu vdprra nove poti, hiša pa je sodobna in "misli" na sedanjost (das Eaus denkt an die gegenwart). Če v tem pomenu umetnina (in prav tako tudi grobnica sama, preprosta nagrobna gomila, kjer se izničijo raz- redni odnosi, kakor tudi "spomenik", ki jih pripelje do skrajnih meja) lahko dobi vrednost in funkcijo utopije, ki transcendira "dano" in hoče raztrgati vezi obatoječega reda, pa se v nasprot- ju z njo "hiša" vsa vpisuje v register ideologije, konsolidira- nja in potrjevanja realnosti; za razliko od umetnine, katere ak- cija sega upravičeno "do zadnjih dni človeštva" (bis in die letz- ten tage der menschheit)^. pa hiša ustreza zdajšnji potrebi, je v službi prisotne koristnosti: hiša nima nič skupnega z umetnost- jo, ugejati mora vsem: človek ljubi hišo in sovraži umetnost. Ravno zato se ne more prilagoditi bivališču, ki ge je zanj zasno- val "umetnik", pe čeprav je član Secesije, lahko si ga samo nade- ne kot izposojeno obleko: hiša, stanovanje, živi in ao spreminja skupaj a tistim sli 8 tistimi, ki v njej živijo, pripovedoveti more zgodovino posameznike, družine, ne pe izpričevati umetnosti tistega - dekoraterje, arhitekta ter kmalu, Loos je to predvidel, kiparja ali slikarja - ki iz uzurpirane pozicije izvaja neznosno tiranijo tako nad obrtniškim stanom kakor tudi nad svojimi odje- malci. 3. Princip diskretnosti. (Le principe de discretion.) Zakaj pe ne bi slehernik,če ima za to sredstvo, stanoval kot kralj (in to toliko bolj ali toliko lažje po učinku protislovja, ki ga Loos ni spregledal, po katerem so kralji izgubili občutek za razkošje in od zdaj asprej stanujejo kct slehernik, to se pra- vi kot meščan)? Mar Loos ni trdil, - gre za oblačilo, s katerim bo vedno ozko povezoval vprašanje stanovanje - da lahko sodimo 186 o kulturnem nivoju neke dežela po rtevilu prebivalcev, ki izrab- ljajo na novo pridobljeno svobodo, da se oblačijo brez prisile in izven hierarhične norme in če jim je všeč, tudi kot kralj? To dokazujejo anglosaksonske dežele, kjer so "vsi" dobro oblečeni v nasprotju z germanskiri deželami, kjer so dobro oblečeni samo člani visoke družbe. Toda, kaj pomeni biti dobro oblečen? Pomeni, biti oblečen kar najmanj opazno (dass mann am venigsten auf f git), Da ne bo nesporazuma: Anglež se v Pekingu ne bo oblačil kot Pe- kinčan in na Dunaju kot DunajČan; toda to je tisto, kar je dose- gel na višku civilizacije« V svoji popolni izdelani formulaciji "princip diskretnosti" priča o radikalnem etnocentrizmu, biti do- bro oblečen pomeni, biti oblečen tako, da te ne opazijo, ko se znajdeš v središču kulture (im mittelpunkt der kultur), to se pravi po Loosu, in v času ko je pisal (kajti "središče" je vedno podvrženo premestitvam), v Londonu (celo v tem privilegiranem kraju se moraš preobleči na vsakem križišču) v najboljši družbi. "Oblačilo je moderno, če smo si ga oblekli za določeno priložnost in v središču kulture in v najboljši družbi pritegnemo kar naj- manj pogledov."^ 4. Razsrediščenje. (Excentrâtion.) Loosov diskurz, če že ne arhitektova praksa, je moral v predvi- deni perspektivi izven dunajskega konteksta prevzeti neko funkci- jo, neki kritičen pomen, zaradi srečanja s Tzarajem in zaradi nenavadno jedkega tona njegovega pisanja (ki je zelo zgodaj, en- krat ni nobenkrat, pritegnilo pozornost pariških "naprednih" krogov)tako da se z njegovim imenom povezuje neko vzdušje "avantgardizma", mogoče dvomljivo, toda s tem zelo značilno za ideološke kontradikcije, katerih sistem bo omogočil na straneh L*esprit nouveau in prav tako v weimarskem Bauhausu srečanje da™ daistične negacije in konstruktivnih predlogov "modernega giba- nja"« Če se j® Loosu lahko »delo, da govori v praznem (kot naka- zuje naslov njegove prv® zbirk® Ins leere gesprochena ki je si- cer prej izšla v Parizu kot na Dupjslju) , je to bilo tako zato9 187 ker je bila praznina potrebna njegovemu diskurzu, da je produci- rei svoje učinke, da se je najprej producirá!. Toda Loosu ni za- dostovalo, da je ugotovil to praznino, ki je s tem zaznamoval razliko, razkrek med stanjem, ki je prevladovalo na Zahodu, pred- vsem :mglosfk&onskem in kulture (ali odsotnostjo, manj^njem kul- ture: videli bomo, kako naj to razumemo), kar je po njegovem zna- čilno za dežele z nemškim jezikom. Konstituirati jo je moral kot kralj » generativni prostor svojih izjav, z operacijo, ki tvori, če dobro pogledamo, gibalo vseh njegovih početij, tako na ideolo- škem polju (literarnem) kakor na polju arhitekture. Operacija, če lahko tako rečemo (in Littré je hotel, naj bi bilo tako, da bi rešil zastarelosti nepogrešljivo besedo), s katero se jaz tu- ji sebi, se spostavi v primerjavi s seboj v razsrediščeni pozici- ji, če že ne ekscentrični, dokler ne vzame nase diskurza drugega. Das andere: tudi tu je ekspliciten naslov revije, ki jo je Loos leta 1908 po zgledu Flambeauja svojega prijatelja Krause začel urejati, da "v Avstriji uvede zahodno kulturo" (takšen je namreč podnaslov te publikacije, ki je doživela samo dve številki). Du- naj mu je bil potreben, saj je edini med zahodnimi prestolnicami uresničeval utvaro kroga (ringa, prstana) s svojim položajem v središču Evrope, "v križišču starih osi sveta" (Musil), tako po- polnoma praznega - v gramatičnem pomenu besede - da je v njego- vem prostoru samo vprašanje "centra" zahtevalo, de se ge postavi s pozicije zunanjosti, drugosti. 5. Kraj drugega. (Le lieu de l'autre.) Das andere « drugo, drugi jaz, drugi "ich", jaz drugo, Sster reich sila Vzhoda, Dunaj, kmalu "rdeči" (vzhod je rdeč), fiktivni kraj, kraj utvare in kot takšen kot nalašč za vrste operacij na pojmih subjekta, istovetnosti, središča (gledišča), če že ne kvalitete. Seveda, gre za Freuda in na skromnejši ravni (toda v tej skromno- sti ni nič naivnega) ze Loosa samega. (Da ne omenimo Musile, ki se je sprenevedal, da ne pripisuje samemu imenu "Mesta" ("la" vil- 188 le) nobenega posebnega pomena. Res je, da se odvračamo od druga- če pomembnih vprašanj , če se z gledišča Moža brez posebnosti za to kompleksno entiteto, kakršna je mesto, v katerem se znajdemo, vprašamo, za katero mesto pravzaprav gre. Toda za katero drugo mesto bi se Musil lahko sprenevedal, de: nima imena? Za katero drugo meato, dojeto kot najnejasnejša splošnost, kot prazen člen, če ne za Dunaj?) 6. Modernost in funkcija maske. (La modernité et la fonction du masque.) "Seveda, umetnik je drugo. Toda ravno zato se mora na zunaj rav- nati po drugih. Samoten lahko ostane le, če izgine v množici/«••/• čim bolj vse opravičuje umetnika, da je drugo, tem bolj mu je po- trebno, da uporablja oblačilo povprečneža kot kamuflažo" (Kari Kraus, Dita et contredits trad. R. Lewinter, Paris, 1975« str. 7D« "Kdor se danos oblači v žametni suknjič, ni umetnik, temveč glu- mac ali šušmar. Posteli aso bolj fini, bolj subtilni. Ljudje, ki so živeli v čredah, so se noreli oblačiti v različne barve, da so se razlikovali drug od drugega. Moderni človek uporablja svo- je oblačilo kot krinko. Njegova individualnost je teko močne, de je obleke ne more več izraziti" (Adolf Loos, "Ornament und ver- brechen" (1908), S.S., p. 288). Modernost vsebuje kot svoj pogoj, če že ne kot svoj znak, da je funkcija seske obrnjene. Sevede, v arhaičnih družbah podeli mas- ka svojemu nosilcu družbeno istovetnost, s tes de gs vpiše v njegovo mesto v družbenem telesu, v nasprotju s tem pa jo moder- ni človek (in ssa umetnik, ta zgledni drugi, katerega diskurz je vedno del kolektivnega nezavednega, ki pa kot takšen ne bi mo- gel biti "moderen", kajti tudi nezavedno nima zgodovine in urno t- 189 nik ne spada v "svoj" Sas, ker ustvarja umetnino, delo, ki je o- brnjeno proti prihodnosti in brezčasju) uporablja, da prikrije svojo razliko, svojo drugost. Tudi profesionalni revolucionarji uporabljajo ta obrat: zato je H.G. Wells upravičeno menil, da ne kaže zaupati Leninu v telovnika. Pod paradoksom, t ode razred- nim paradoskom, razumemo paradoks, ki v razredni strukturi delu- je kot odkrivaloc, tak paradoks zahteva, da v dunajski praznini odklanjanje oblačilnih znakov, obleke kot znaka, samo deluje kot takoj dojeti znak: diskretnost (ne-različnost) je postala razlo- čevalo (znamenje razlike)« V resnici je bilo Loosu kar prav, da je lahko zapisal, da so bili na Dunaju največji evropski kroja- či in da je bil on njihova stranka (sicer pa je za enega izmed njih zgradil poslopje na Michaelerpaltzu): resnični umetniki, če naj verjamemo, ki delajo za izbrane stranke, se izogibajo vsaki publiciteti in razstavljajo, kadar to zahteva prilika, samo obla- čila, ki niso primenna za kopiranje, posnemanje« Zato ni nič bolj varljivega, kot je "razred" nekega oblačila, ko se aristokracija oblači tako, kot naj bi se meščani in ko parveniji nosijo frak in lažni plastron* Obstajata samo razred, stil določenega razre- da, ki edini lahko ima Stil (Razreda), medtem ko so zgodovinska obdobja imela zmeraj samo en (ali več) s t il (o v) t Toda težnja me- ščanskega razreda po mešanju svojih lastnih interesov z interesi človeštva v celoti je pripeljala do razširjanja, do kroženja, do zamenjave znakov (in stilov) brez precedensa* Po načelu je vsako oblačilo in a fortiori vsaka pre-obleka po definiciji, varljivo; pa čeprav je na zunaj še tako "prazno", tako brez okrasja, kot so bile dunajske cigaretnice, ki jih je Leos imel posebno rad, pa dobro oblečenega človeka s kratko pristriženimi lasmi zaradi tega vendar ne moremo soditi po njegovem obrazu (ali po njegovem telovniku): "Vse, kar je prazno ni po vsej sili moderno«"^ To je drug način, da lahko povemo, da je v razredni družbi lahko odsot- +Heprevedl j iva besedna igra; Il n'y a jamais de "classe", cosse de "style", que d'une classe, laquelle seule peut avoir du sty- le (de la classe), au lieu que les époques de l'histoire n'ont jamais qu'un (ou plus ter s) style(s) 0 190 nost okrasja vedno še okrasje, da izvršuje njegove funkcije kot "prazen" element. Tako kot lahko biftek, бе ga ponudimo brez oma- ke, vzame nase vrednost znaka: znaka modernosti, znaka "razreda". 7« Okrasje in ¿.locin. (L'ornement et le er*no) Boj, ki ga je vodil Loos proti okrasju (okrasje, če že ne "lepe umetnosti", pojmovane kot zločin), ta boj se je z njegove strani ravnal po računu, po premišljeni strategiji. Toda ta strategija je kot taka predvidevala neko drugo strategijo, s katero naj se sooči* V igri in v vojni ter v igri umetnosti in v boju med ljud- mi ali v vojni med spoloma so strategije zmeraj v dvojicah. In če pa strategija v teoriji vključuje v svoji definiciji strategi- jo drugega, pa je v praksi nujno drugače. V igri, strateškem bo- ju je nezavedno strategija drugega. Loosova zvijača je bila rav- no v tem, da se je spostavi!, vsaj v fikciji, v poziciji drugega, da je vnesel svoj diskurz, svojo strategijo kot drugi: bojevati se za uvedbo zahodne civilizacije v Avstriji pomeni, prizadevati si za odstranitev zatora+, ki je povzročil, da neka družba, neko mesto, od tedaj pomeščanjeno, kot je to lahko bil Dunaj Loose, Krause, Musile, toda tudi Freude, odklanja, da bi se spoznala v ogledalu, ki so ji ga držale zahodne metropole, da išče v okrasju način sublimiranje - v vseh pomenih besede - najbolj banalnih na- gonov Kapitala. Loos je trdil, de ta način predstavlja resnični zločin proti gospodarstvu v okviru, v katerem pomeni dvojno raz- sipavanje i dela i sredstev, to se pravi konec koncev kapitala. To pa ni oviralo avstrijske države, de ne bi s svojo podporo vz- drževala okraševalne epidemije, ki je z njo dunajska Secesija kon- stituirala enega svojih zadnjih simptomov, vse do nastope Deutsche Verkbunda in še Bauhausa. ko so si umetniki prizadevali, da nada- ljujejo zvezo umetnosti z obrtjo, ki jo je Loos imel za pretina*» savno. Tako je zato, ker se razlogi Države nikoli ne oblikujejo neposredno po razlogih Kapitala: Če se Država trudi zavreti kul- turni napredek, je tako zato, ker se kot država utemeljuje na pred- postavki, da je lažje vladati nekultivireaeau ljudstvu. Po Loosu +ali potlačenje 191 se kulturni razvoj ravna po preprostem zakonu, ki je bil zanj si- nonim za progresivno odstranevanje okrasja z uporabnih predmetov in najprej s prvega med njimi, s človeškega telesa. Očitno fasci- nirano s t , ki jo je pri njem povzročila praksa tetoviranja, sicer n«kaj običajnega pri kakšnem Fapuaneu , ki bi v moderni družbi, če temu verjamemo, postala apanaža resničnih ali možnih zločincev^ in obenem določene aristokracije (cf. "znamenja dvoboja", tako v časteh pri nemških študentih), moramo povezati s statusom, ki ni nič manj fasciniran, in ki je v njegovem diskurzu prisojen "umet- nosti". Če je namreč res, da so Loosove izjave o hiši, zasnovani kot utilitaren objekt, lahko prispevale k desakralizaciji arhitek- ture, ki je od tedaj naprej omejena na to, da se kot umetnost do- kazuje na pokopališčih, pa gotovo ni tako z umetnostjo, ki se po definiciji izmika, kot smo videli, tako splošnemu zakonu kakor zahtevam modernosti, to se pravi Kapitala, in da v resnici pred- stavlja zadnje pribežališče svetega, pa čeprav kot tako pomenlji- va zvrst - nagrobnik. Če umetnost, kot je to hotela doba, izvira iz dekorja, in če se, po zgledu na posiikavo telesa ali krasenje kakšnega lonca, najprej pojavi kot dodatek, cepljen na neki nosi- lec, na neko preeksistentno telo, pa dodatek, ki ga uvaja, nima na začetku nič skupnega z "duhovnim" dodatkom: najenostavnejši elementarni zar is križa, ki ga je Mondrian interpretiral v misti- čnem pomenu, še prodno je Le Corbusier v njem polagoma spoznaval znak pozitivnosti, ta zaris združuje moški element z ženskim ale- lo mentom v koitusu vertikale s horizontalnim. To pomeni, de je za Loosa obstajala samo erotična umetnost, v načelu povezana z nagonskim življenjem, če po Freudovem nauku napredek civilizaci- je implicira zator, represijo nagonskih zahtev, pa zato ne vodi v odpravljanje vsake aožnoeti substitutivnih zadovoljitev, kakšne umetnost, prav nasprotno, v svojih najbolj zvišenih oblikah celo ©mogoča^ to se pravi pod pogojem, da se umetnik odpove okrasju, tej smešni inačici elementarnega nagona, ki primitivca sili, da čečka po zidovih svoje jame erotične risbe, tako kot še danes "delikventi" in " degenerirane i* prekrivajo zidove v javnih stra- niščih s obscenimi graffittiji« Tako (toda to bi Loos težko napi- 192 sal), kot so slikarji Secesije, z Gustavom Klimtom na čelu, pre- krivali stropove dunajskih univerzitetnih stavb in stene dunajs- kih gledališč in muzejev s freskami, kjer je dekorativno preobi- lje v službi erotizma, ki pa ne posnema iluzije "mesa", čeprav je samo še bolj odkrivalo prednosti, čisto simoolične in povezane z zanikovanjem telesa, okrasja, s katerim se ponaša slikarstvo, "Kulturni nivo nekega ljudstva merimo po stopni degradacije zidov v straniščih,"11 S, Delitev dela, (Division du travail.) Okrasje, če že ne umetnost sama v svoji izvirni, dekorativni, upo- rabni zvrsti, funkcionira torej kot zatrto v Loosovem diskurzu. Še bolje: šele s tem diskurzom in z operacijo, ki jo okrasje izvr- šuje, dobi položaj zatrtega. Zvedeti moramo še, na kakšen način se zatrti element vrača v Loosovo delo: če je pravzaprav malo gra- dil (nekaj privatnih rezidenc, številne opreme notranjih prosto- rov in stavbo na Michaelerplatz, postavljeno - višek bogoskrunst- va - nasproti spomenika v čast moči Avstrije, ki ga je naredil Edmund Hellmer, eden izmed mojstrov Secesije) ali si ni celo sam projekt določene arhitekture, ki je črpala bistvo svojih učinkov, svojih produktov iz kombinacije veridične uporabe materialov in njej popolnoma nasprotne arbitrarne igre oblike (po zgledu, ki ga je v registru zvoks predlagala tako imenovana "serialna" glas- ba) sposodil del svoje sile od elementa, ki ga je domnevno izlo- čil« Loos je zasnoval dekor (toda ali lahko govorimo o dekorju, ki nima nič skupnega z okrasjem?) za precejšnje število trgovin, kavarn, privatnih stanovanj, tako da ima vso težo trditev, da naj se arhitektova naloga omeji na to, da prazen prostor obda s ste- nami, opremili pa ga bodo stanovalci samo s pomočjo mizarjev in tapetnikov, ki jim sploh ni potrebno, da jih vodi kak "umetnik". Tu se v Loosovem tekstu pokaže postulat, ki ga je nujno pripeljal do tega, da je razkrinkal poskuse Werkbunda in pozneje Bauhausa0 da bi opredelili pogoje sa intervencijo umetnosti v procesu indu- strijske produkcije: kajti ta apostol amorican way of life (od 193 uživanja jajčeveev, eggplante . do kratico pristriženih las) je os- tal« kar se tiče družbene organizacije in kulturne hierarhije, pri tradicionalnem nasprotovanju med umetnostjo in obrtništvom, med umetnino in uporabnim predmetom« "Bog ustvarja umetnika) umet- nik ustvarja čas; čas ustvarja obrtnika; obrtnik ustvari gumb." Z drugimi besedami povedano, umetnik in tudi arhitekt (kajti vsak arhitekt sanjari, da je v njem nekaj umetnika in Loos ni bil iz- jema tega pravila) ima pomembnejše delo, kot da bi si prizadeval za nadziranje izdelave gumbov« Po Loosovi zamisli je vsaka doba in tudi moderna po definiciji razpolagala s sebi ustreznimi pred- meti, s pohištvom, z opremo, Če se kak predmet, kakšno pohištvo izmika temu pravilu, smo lahko prepričani, da je temu tako zara- di neumestne intervencije kakega mojstra estetike (čeprav indus- trijske)« Skica kritike ideologije in še bolj prakse designa, ki jo lahko izluščimo iz njegovega pisanja, se pomenljivo vpisuje v razdelek degeneracije, kulturne praznine« "Do tega dne zgodovina človeštva ni poznala obdobja nekulture; ta privilegij je bil pri- hranjen za človeka iz mest v drugi polovici 19* stoletja": pri tem imamo v mislih urbano strukturo, ki je postala eden krajev, eden instrumentov akumulacije kapitala, in kjer se tako obrtnik kakor arhitekt nista mogla zaposliti kot taka« Loosov odpor, opa- zen tudi v njegovih projektih za ljudska naselja v dvajsetih le- tih, da bi upošteval spremembe v razmerju med problemi urbanega razvoja, se pri njem združuje z idealiziranjem obrtniškega načina produkcije« V tem zglednem kraju "alienacije", kakršno je moderno velemesto, je arhitekt vedno samo izkoreninjenec, kot so to lah- ko na svoj način na hitro proleter iz Irene kmečke množice« Najbo- lje, kar lahko napravi, je, da se omeji na punktualne operacije, ki jih brez škode poskuša vnesti v urbano tkivo: vidimo, da je to zelo sodoben program: temu ustreza stavba na Michelerplatzu, ki je najbrž povzročila zgražanje, saj je izključevala vsak pla- giat in vsak prisvojen razpoznavni znak, v nasprotju 8 stebri v baročnih palačah so stebri v pritličju iz pravega marmorja - mo- nolitni. 19* Kaj pa obrtnik? Če se pretvarjamo« da je prepuščen sam sebi in ce mu le arhitekt dovoli, da dela tako, kot to razume, lahko mi- zar producira samo pohištvo, popolnoma prilagojeno modernim sta- novanjskim razmeram, tako kot so čevlji, ki jih izdeluje čevljar, prilagojeni rabi, pa pozabljamo, da je arhitektovo prizadevanje, da bi uklonil svojim pogledom različne obrti, samo nerazdružen del stalnega procesa restrukturiranja delitve dela, katere žrtev je tudi arhitekt« Angleško pohištvo, Thonetovo, ki ga je Loos ta- ko cenil, ni bil obrtniški temveč industrijski produkt. In pravo vprašanje je prav tukaj, ki ga Loos ni maral postaviti, pravzaprav nasprotno, potrudil se je, da ga je zatrl pod preobleko popolnoma značilnega razrednega, "aristokratskega" stališča: Ali niso meha- nizmi industrijske produkcije tako popolno racionalni, da jim la- hko pustimo "naravno pot" in bomo tako dobili najboljše kvalita- tivne rezultate? Industrija je druga narava, to je tisto impli- citno, neizrečeno liberalne ideologije laisez-faire, realni kraj, odkoder govori, toda brez moči, da bi se tu spostavila, drugi. za katerega navidez izgovarja, toda pod krinko prve osebe« 9« Zakon preobleke« (La loi du revêtement*) Če preobilje primitivnega dekorja v tradicionalni interpelaciji ustreza naravni grozi pred praznino, zakaj pa ne bi kultura, toda visoko sofistična, urbanizirana, protinaravna kultura izrabljala praznine (kot so se drugi igrali z zagotovili) dokler iz te "gro- ze" in iz želje, ki predstavlja njeno nasprotje ne pridobi načela za nove užitke ter si ob tem privošči razkošje, da uživa ob naj- bolj arhaičnih proizvodih, ob proizvodih drugega, katerega dis- kurz Loos ni zanemaril prav s pogojem, da mu je določil kraj ne- zavednega« Maorska skulptura in koroška vezenina pripadata neza- vednemu naše kulture, ki je tako popolnoma prašna« da se v skraj- ni seji Thonetov stol lahko vpiše v rubriko razsrediščenega. če že ne ekscentričnoga) « feda, če je že rad navajal za primerjavo kmeta, ki si sam gradi 195 hišo, ne da bi o tem razmišljal, in to tako kot je treba, pa Loos še zdaleč ni pridigal povratka k Bruralnin arhitekturi, kar je bila ena izmed tem nacistične propagande. Izkušnja ga je naučila, da lahko arhitekt ustvarja samo proti naravi: Ali ga niso obtoži- li, da je prizadel veličastje okolja, ko je hotel uporabiti jezer- ski kamen, da bi v Montreuxu sgradii svojo prvo hiso (toda kot v aferi z Michaelerplatzom mu je poklicanje policije moralo dati nadvse prijeten občutek, da je "umetnik")? Preostane le, da rav- namo z materiali na najbolj pošten način, na najpravilnejši možni način: pravilo preoblačenja prepoveduje, da bi nekemu materialu dali videz nekega drugega materiala, predvsem bolj kakovostnega ("ponarejeni" les). Ni neznosno, če vidimo aristokrata, ki se ob- lači kot meščan, neznosno je, če si buržuazija prizadeva, da bi ga posnemala v najsmešnejših znakih: čeprav smo vsi iz istega le- sa, pa si vse vrste lesa niso enakovredne med seboj (toda, kaj bi rekel Loos, če bi videl, kako naši mizarji skrivajo pod tanki- mi sloji dragocenega lesa iverice, ki jih izdeluje danes indust- rija?). Loosov čut za materiale, za taktilen videz konstrukcije in notranje ureditve, ustreza skrbi, da bi v kulturni praznini modernega mesta definiral pogoje za novo arhitekturno kulturo. Za kulturo, ki ne bi več temeljila na okrasju, temveč na preoble- ki, kar je začetek vsake arhitekture, ki ob izvoru ni nič drugega kot podaljšek oblačila, kot je to še vedno lahko dežnik. Loos je bil posebno ponosen na dejstvo, da je v dekor interierjev uvedel polirane marmorne plošče ali plošče iz tolčenega bakra: videz, v katerega se danes ode va j o banke v Zurichu, Milanu ali New Tor- ku je ustvarjen tako, da zbuja misel, da je meja med preobleko in okrasjem negotova, da je od enega do drugega znaka menjava, inverzija, vedno možna; preobleči ali to - spet - ne pomeni mas- kirati, prikriti, varati, če že ne krasiti, ampak "diskretno", kot se to spodobi. 7 resnici priča Loosova arhitektura na svoj način o "drami" moderne arhitekture, ki jo je Manfredo Tafuri naj- točneje označil: to je arhitektura, omejena na to, da hoče biti čista arhitektura, stroga formalna instanca, neutopična, nekorist- na, toda, ki v vsakem primeru zasluži prednost pri poskusih, štor- 196 jenih z namenom, da oblečejo v ideološke cunje realizacije, ki jih je v resnici zahteval obstoječi red.1^ 10. Nagrobnik. (Tombeau.) Tu se z dodatnim paradoksom potrjuje Loosov projekt za Chicago Tribune iz leta 1922. Projekt tridesetnadstropnega nebotičnika v obliki dorskega stebra na visokem kubičnem podstavku ni samo, kot je to Tafuri dobro videl, prvi prikaz "pop" kulture in napo- ved "spomenikov" kakega Claesa Oldenburgs1^, ki so navsezadnje precej skromnejši. V svoji obliki ustreza utopiji, v svoji najči- stejši funkciji sanj zna sistematično izigravati protislovje, da bi zadovoljila željo. "Najlepša in najznačilnejša" stavba "na sve- tu" (kot so zahtevali netečajni pogoji) je s tem, da je prevzela podobo Trajanovega stebra Kapitala pomenila tveganje, ki pa ga naročniki niso znali vzeti nase: nič ne moremo proti temu, da se spomeniki te vrate ne bi obdali z nekim pogrebnim namenom, taki kot so, ao narejeni zato, da bi jih porušili (kot vemo, se to re- volucijam včasih le posreči). Ta načrt in načrt za hišo Josephine Baker (kjer bi steklena prozorna kocka tvorila bazen in obenem jedro) podelita Loosovim trdovratnim besedam svojo pravo dimenzi- jo, ki pa nima nič skupnega z razsežnostjo problemov, s katerimi se, kot se lahko zdi, arhitektura sooča. Loos je na zunaj kazal, kako si predstavlja, da je eden najpomembnejših prispevkov arhi- tekturo njegovega časa to, da so se vodovodni instalaterji in mi- zarji učili, kako naj skrijejo odtok odpadne vode pc¿leseno ob- logo. "Ko se med sprehajanjem po gozdu spotaknemo ob šest čevljev dolgo in tri čevlje široko gomilo, napravljeno z lopato v obliki piramide, se zresnimo in nekaj v nas nam govori: tu je nekdo po- 14 X kopan. To je arhitektura. Se danes se zgodi, da ugotovimo, ko stopimo v kopalnico, da je sanitarna instalacija narejena tako, da ni možno opaziti odvodnih cevi. Adolf Loos bi si želel semo tak nagrobnik, ki bi v svoji razporeditvi, svoji strukturi, združeval funkcijo preobleke (radost taktilnoga videza) in skrito funkcijo odvajanja (želja po praznini, ki je v svoji analni konotaciji zna- čilna za vladavino denarja), nagrobnik, ki bi es ujemal z užitki, 197 ki jih daje sleherniku, tudi najbolj zavrženemu, moderna metropo- la, prestolnica Kapitala4*, z užitki, ki se jim on sam ni bil pri- pravljen odreči, odvajalna cev v svoji leseni krsti ali svojem marmornem (ali iz tolčene kovine) katafalku. Das ist architektur. 0 Г 0 M B E 1 Adolf Loos, "Die potemkinsche Stadt" (1898), v Sttntliche Sehrig- ten, t. I, Ins leere gesprochen (1897-1900), Trotzdem (1900-1950). Dunaj, München, 1^62, str. 153. 2 Architektur (1910), ibid., str. 315. 3 "Antworten auf fragen aus dem publikum" (1919)» ibid., atr. 372. Lahko spoznamo naslov tragedije Karla Krause o vojni 1914- -1918 (Die letzten Tage der Menschheit) : Toda, kako je danes s рг ih odnost.lo umetnine, će danes živimo "zadnje dneve človeštva?" 4 "Die herrenmode" (1898), ibid., str. 21. 5 Že leta 1913 je Georges Besson objavil v Les cahiers d'aujoud' hui prvi prevod eseja o "Okrasju in zločinu", ki ga je Faul Dör- mte znova objavil v L'esprit nouveau. 6 Robert Musil. Mož brez posebnosti. 1.1, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1962, str. 8. 7 Cf. Heinrich Kulka, Adolf Loos. Neue Bauen in der Veit, vol. IV., Dunaj, 1931. 8 Že leta 1857 je Owen Jones kot uvod v svojo Gramatiko okrasja objavil sliko tetoviranega obraza maorske ženske, ki ga je sprem- 1jal tale pomeljivi komentar: "V tej barbarski navadi áe očitna praksa najbolj vzvišene monumentalne umetnosti: vsaka crta na obrazu kar najbolje poudarja naravne poteze /•••/• Okrasje ne- kega primitivnega plemena, ki je rezultat naravnih instinktov, je vedno zvesto svojemu namenu" (Owen Jonas, The Grammar of Or- nament. London, 1857). Loos je brez dvome poznal delo, kakréno je Jonesovo, kjer je bil pojea okrasje Že predmet stroge kriti- ke, ne strožje, kot je je bilo deležno v spisih Gottfriede Sem- pera (Cf. G. Semper, Wissenschaft. Industrie und Kunst. Mayence in Berlin, 1966). Tako Jones kakor Semper ste bila osupla nad razstavitvijo v Crystal Palace na svetovni razstavi leta 1951 rekonstruirane maorske vasi, katere prebivalce ao posebej za to priložnosti pripeljali v London. +la capitale du Capitel 198 9 Ne smemo prezreti drugega možnega vira Loosovih idej o "zločin- ski" naravi okrasja in različnih oblik tetoviranja: Lombrosove knjige o zločincu, "palimpsestnem telesu", o tajnih jezikih in "antijezikih", ki so doživele v svojem času velik odmev. Palimp- sestni iz zapora so izšli leta 1888 in le v majhni nakladi, so eden izmed najbolj osupljivih dokumentov ki so napisani o teto- viran ju prestopnikov (cf. Cesare Lombroso, Paiimsesti dal Car- cere. Raccolta unicamente destinata agli uomini di scienza. To- rino, Тб"8~8; "Gerghi nuovi". Archivo di psichiatria, scienza pe- nale ed anthropologie criminaie. li. Torino. 1888; L'"uomo delin- quente in rapporto' all'anthropologie, alla giurisprudenza e alla psichiatria, vols 5* Torino, 1897» Novejša, čeprav površna, ina- čica: cf. Ernesto Ferero, I gerghi della malavita dal'500 a oggi. Milano, 1972). 10 "Ornement und verbrechen" (1908), S.S., str. 277. 11 Ibid., str. 277. Isti "puritanizam", ki ga je (Loosa) silil, da je primerjal okrasje z "zločinom", ga je pripeljal do tega, da je pripravil obnovo tipografije, s tem, da je iz svojega tek- sta, kot smo lahko ugotovili iz do sedaj omenjenih citatov, od- stranil kopičenje majuskul, s katerimi nemška pisava šemi samo- stalnike in s tem tudi vsako preostalo sled okrasne kaligrafije, ki jo je imel za "barbarsko", po zgledu na samo "gotsko pisavo, ki so jo nacisti ponovno uveljavili. Pri tem se je Loos nasla- njal na avtoriteto Jacobe Grimma: "Sedaj, ko ne gradimo več na- ših hiš s timpani in vidnimi tramovi, ko si ne kodramo več na- ših las, zakaj bi torej pustili vso nesnago v pisavi (varum soll in der Schrift aller Unrat bleiben)?" Loosov citat Grimma v uvo- du v Ins leere gesprochen, s.S.., Str. 10). 12 Cf. Manfredo Taf uri, Projetto e utopia. Bari, 1973, str. 3« 13 Id., Teoria e storia dell'archietettura. Bari, 1973, str. 101. Tafurija ne bomo sledili do konca njegove analize, po kateri Je učinek Loosovega projekta rezultat abstrakcije nekega "lingvi- stičnega elementa" (stebra) iz svojega konteksta in prenosa v neki drug kontekst v razmerju zunaj vsake norme. 7 resnici je v spomeniku - stebru ni nič novega in s to simbolično avtonomijo, ki jo je steber že davno osvojil, kar zadeva njegovo "lingvistič- no", sintagmatično in paradigmatično funkcioniranje, se je Loos poigral, ko je spomenik povečal na dimenzije nebotičnika. 14 Adolf Loos, "Architektur", S.S., str. 317. SINOPSISI 201 UBK: 141.82 (47) (049): 323.1 (47) (049) nacionalno vprašanje, sovjetski marksizem, socialistični narod, sovjetsko ljudstvo, proleterski in socialistični internacionali- zem, vloga ruske kulture in jezika, stalinizem, marksizem RIZMAE, Rudi: KRITIČNA ANALIZA SODOBNIH SOVJETSKIH KONCEPCIJ 0 NARODU Časopis za kritiko znanosti, št. 32/1979 Avtor razprave analizira idejne izvore, zgradbo in družbeno teo- retske implikacije sovjetske nacionalne doktrine, ki je zgrajena okrog naslednjih treh poglavitnih pojmov: socialistični narod, sovjetsko ljudstvo in proleterski oziroma socialistični interna- cionalizem. Analiza razkrije ideološko ozedje sovjetskih pojmo- vanj naroda, tj. racionalizacijo velikodrževne hegemonije navzven in navznotraj na podlagi prepričanje, da je zgodovina obvladlji- va na isti način kot naravni procesi. Osrednjost države povzdigu- je prepričanje, da je socialistična družba neprotislovni in mono- litni organizem, ki mu je lastne le še zegotovitev njene totalne funkcionalizacije mimo delavskega razreda. V taki kvaziteoretiò- ni in z izvornim marksizmom sprti perspektivi ni več mesta za ka- ko dialektično postavitev razmerij med nacionalnimi in razredni- mi momenti, temveč je poglavitna "skrb" obrnjena k prevajanju posebnih nacionalnih interesov na zgodovinsko in "naravno" višji skupni imenovalec interesov "socialistične metropole", nekega "matičnega" nacionalnega razreda. UDK 8 141.82 (47) (049): 323.1 (47) (049) national question, soviet marxism, socialist nation, soviet poe- ple, proletarian and socialist internationalism, role of russian culture and language, Stalinism, marxism RIZMÀN, Rudi: THE CRITICAL ANALYSIS OP THE CONTEMPORARY SOVIET CONCEPTIONS OP NATION Časopis za kritiko znanosti, št. -32/1979 The author analyses the origines, structure end socio theoretical implications of the soviet national doctrine, which consiate of the three fundemental concepts: socialist nation, soviet people and proletarian and/or socialist internationalism. The study re- veals the ideological background of the soviet understanding of nation, that is the rationellzetion of the greet atete hegemony with internal as well as external consequences on the basis of conviction that one rules the history the same way aa natural processes. The centrality of state supports the view that the so- cialist society introduces the monolithic free of contradictions - society which only perfecta its total functionalization without 202 the support of working class. In such quasitheoretical and in con- flict with the authentic marxism perspective there is no place for a dialectical understanding of the relation between national and class factors, while the main concern centers to the problem how to "translate" the national interests into historically and "naturally" higher common denominator of the interests of the "socialist merropole" a kind of "predatory" national class. 203 UDK: 930.23 (497.12) (049): 323.1 (497.12) (049) "Razvoj slovenskega narodnega vprašanjan, klerikalizem, libera- lizem v slovenskem zgodovinopisju, slovenska marksistična pub- licistika BRITOVŠEK, Marjan: SFERANS VČERAJ IN LANES (Zgodovinski pomen Kardeljevega dela "Razvoj slovenskega narodnega vprašanja^ Časopis za kritiko znanosti 32/1979 Z obravnavanjem Speraneove ga "Razvoja slovenskega narodnega vpra- šanja" se avtor spoprijema z ideóloskostjo slovenskega zgodovi- nopisja. Na sledi Kardelja in Ziberia opozarja na prevladujočo ne marksistično te znanstvene discipline pri nas. Posebej se do- takne vprašanja prihodnost naroda v pokap it al ist ični družbi, pri čemer zavrača stalinistične idealistične in pragmatične poglede na to problematiko. UDK: 930.23 (497.12) (049): 232.1 (497.12) (049) "L'évolution de la question nationale slovène, le cléricalisme et le libéralisme dans la historiographie slovène, le publica- tion marxiste slovène BRITOVŠEK, MARJAN: SPERANS HIER ET AUJOURD'HUI (La significati- on historique de l'ouvre de Kardelj "L'évo- lution de la question nationale slovène") Časopis ze kritiko znanosti 32/1979 En traitent "L'évolution de la question nationale slovène" de Kardelj, l'auteur se prend è l'idéologique dans la historiograp- hie slovèneo Dans la ligne d'idées de Kardelj et de Ziherl. c'est un caractère non-marxiste de eette discipline scientifi- que manifestée iei, qui est repéré par l'auteur. La question de l'avenir de la nation au sien du captaliarne y est particulière- ment abordée. L'auteur refuse des aspects idéalistes et pragma- tiques Stalinistes de cette problématique. 204 UDK : 301.08 (497.12) (049) paradigma, metodološki pluralizem, skupina, raziskovalna strate- gia a ADAM, Franko: NAVZKRIŽJA V SODOBNI SOCIOLOŠKI METODOIOGIJI Časopis za kritiko znanostig št. 32/1979 Pozitivistično-empirična sociologija (in njena metodologija) se obnaša do zgodovine indiferentno. Svoje podatke obravnava brez ozira na specifični, historični (družbeni) kontekst. To pa pome- ni, da gre tu za degradacijo proučevanih v objekte raziskovanja kar se opravičuje z zahtevo po strogi objektivnosti pri zbiranju podatkov. Na metodološke in teoretske težave, ter ideološko vsebino te em- pir ist ične paradigme sta opozorili interprétâtivna paradigma in akcijsko raziskovanje. Akcijsko raziskovanje kot oblika intervenirajočega, oziroma vpli- vajočega terenskega raziskovanje je komunikativni sistem, social- no- interakcij ski proces, v katerem je odpravljena (ali vsaj rela- tiv ir ana) ločitev subjekt-objekt. Inicira kolektivne procese do- ločanja ciljev ter učne cilje. UDK • 301.08 (497.12) (049) paradigma, methodologische Pluralismus, die Gruppe, die Forschungs- strategie ADAM, Franko: AUSEINANDERSETZUNGEN IN DER GEGENWÄRTIGEN S0CZI0- LOGISCHEN METHODOLOGIE (EINLEITUNG IN DIE AKTIONS- FORSCHUNG) Časopis za kritiko znanosti, št. 32/1979 Die positivistisch-empirische Soziologie (und ihre Methodologie) verhalt sich zur Geschichte indifferent. Sie verarbeitet ihre Daten ohne Rücksicht auf einen spezifischen historischen (gesel- schaf t liehen) Kontekst. Das bedeutet aber, dass es hier um eine Degradierung der Untersuchten zu Forschungsobjekte handelt, die durch den Anschpruch auf streng objektive Datenermittlung gerecht- fertigt wird. Auf die methodologischen und theoretischen Schwierigkeiten und auf den ideologischen Gehalt dieser empir ist ischer Paradigma wur- de von Interprétâtiven Paradigma und Aktionsforschung hingewiessen, Aktionsforschung als eine Art intervenierendes bzw0 einwirkindes Feldforschung - ist ein komunikatives System, ein soziales Inter- aktionsprozess in dam die Subjekt-Objekt Trennung aufgehoben (c- der mindenstens relativiert) wird und kollektive Lern-und-Zielselb- boStimmungs prozesse iniziert Herden.