Ženjica.
Ženjica nenavadna pač je smrt.                 Pozdravlja ta jo, leke zbira drugi,
Kaj mar je njej pomlad, polefje,               žele si je, se je bojč. —
ni zima ne in ne jesen!                              A neizprosna svojo pot kotaka,
Ob vsaki uri dan in noč                           kot solnce kaplje — rose pije žitja,
za košnjo zrel kak klas je njen.                 prevaja jih iz luči v sence mraka.
Lekovi kose ji ne  otopel Le eno je, kar zmaga smrt, čeprav si v prah, v pepel bil strf: Življenje, drugim posvečeno, nikdar ne bo ti izgubljeno!
Andrej Rape