uteratura
Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji,
Ministrstvo za šolstvo in šport. Ljubljana 1995.
Cotič, M.: Uvajanje vsebin iz statistike in verjetnosti ter
razširitev pojma matematičnega problema pri razrednem
pouku matematike. Doktorska disertacija, Ljubljana 1999.
Cotič, M.: Prvo srečanje z geometrijo, Ljubljana 1997.
Cotič, Felda, Hodnik: Igraje in zares v svet matematičnih
čudes. Kako poučevati matematiko v L razredu devetletne
osnovne šole, DZS, Ljubljana, 2000.
Cotič, Felda, Hodnik: Svet matematičnih čudes 2. Kako
poučevati matematiko v 2. razredu devetletne osnovne
šole, DZS, Ljubljana 2000.
Krapše T.: Konstruktivizem v procesu učenja in poučevanja;
Razredni pouk, 2/1999
Kuščer K.: Integrirani pouk. Priročnik za obravnavo
tematskega sklopa Sadovnjak, ZRSS, Ljubljana 2000.
Labinowiecz, E.: Izvirni Piaget, Državna založba Slovenije,
Ljubljana 1989.
Mutič, S.: Konstruktivistično poučevanje matematike.
Matematika v šoli 4, 1996.
Razdevšek - Pučko, C.: Drugačne oblike preverjanja in
ocenjevanja znanja, Sodobna pedagogika. 1996, 9-10.
Rutar - Ilc, Z.: Opisni kriteriji znanja kot pogoj za dobro
povratno informacijo.V: Zbornik Problemi ocenjevanja in
devetletna šola. Pedagoška fakulteta Ljubljana in ZRSS,
Ljubljana 2000.
Učni načrt za matematiko v devetletni osnovni šoli.
Ministrstvo za šolstvo, Ljubljana 1998.
Wechtersbach, R.: Pisna predstavitev informacij. Zavod RS za
šolstvo, Ljubljana 1999.
V Tolminu smo začeli z devetletno osnovno šolo v
šolskem letu 2000/2001. Vpisali smo dva oddelka na
centralni šoli, dva pa na podružničnih šolah v Volčah
in na Kamnem. V šolskem letu 1999/2000 se je tako na
devetletko pripravljal širok tim učiteljic in vzgojiteljic,
ki smo želele delati v devetletki. V tem timu sta sodelovala
tudi pedagoginja Renata Perinčič in ravnatelj Jan
Maks. Sestajale smo se najmanj enkrat na mesec na
centralni šoli. Na Zavodu RS za šolstvo v Novi Gorici
pa smo se pod vodstvom svetovalke Klavdije Kuščer
strokovno usposabljale in pripravljale na delo. Pri njej
smo kadarkoli dobile odgovore na vsakršna vprašanja,
ki so se nam postavljala v pripravah na devetletko. Na
devetletko smo pripravili tudi starše.
S prvim šolskim dnem so v praksi zaživela vsa naša
skupna načrtovanja. Delo v oddelku je bilo strokovno
obogateno še z dvema strokovnima delavkama. Iskale
smo najbolj racionalno medsebojno usklajevanje dela
med poukom in načine, da bi za evalviranje in
načrtovanje dela porabile čim manj časa, pa vseeno
delale dobro. Čim bolj ko se je bližal konec šolskega
leta, tem bolj smo bile v tem izurjene.
Drugo leto devetletne osnovne šole se med seboj že
dobro poznamo in si lahko res učinkovito pomagamo.
Vemo, kje kdo potrebuje pomoč in koliko zmoremo. Se
vedno hodimo v šolo z velikim veseljem in delo, ki ga
pred nas postavlja program, nam ni v preveliko breme.
Letos na centralni šoli delava v drugem razredu
devetletne osnovne šole Darja Hauptman in Marija
Pisk. Delava tako, da druga drugi poveva, kaj nama je
v razredu uspelo in tako druga drugo navdušujeva za
tisto, kar je ena od naju že poskusila. Mnogo idej
najdeva v priročnikih za devetletno osnovno šolo.
Da bi bil pouk (in sprejemanje novih vsebin) čim
bolj zanimiv in otrokom blizu, vnašava v pouk didaktično
igro in poskušava dejavnosti načrtovati tako, da učenci
vsebine preučujejo s pomočjo vseh sedmih inteligenc,
ki jih v svoji knjigi Umetnost učenja opisujeta C. Rose
in L. Goli. Za človeka velja, da lahko svojo inteligenco
razvija in izboljšuje z delom. Z zavestnim uporabljanjem
vseh sedmih inteligenc postane učenje bolj
uravnoteženo. S takim preučevanjem snovi lahko dobro
in koristno uporabimo svoje najbolje razvite
inteligence, drugih pa ne zanemarjamo, temveč
razvijamo, da nam bodo prihodnjič v večjo pomoč.
Zelo pomembno in učinkovito se nama zdi vnašanje
didaktične igre v pouk. Uporabljava jo v vseh
razvojnih stopnjah, najpogosteje pa za motivacijo, za
obravnavo nove snovi in za ponavljanje. Didaktična
igra popestri pouk, učencem pa pomaga, da z njeno
pomočjo vsebine sprejemajo igrivo z vnemo in veseljem.
Predstavili bi vam radi potek delovnega dne v najinih
oddelkih. Pripravili sva predstavitev dela za dva dneva.
MATEMATIKA
Pri matematiki sva obravnavali neznani člen pri
seštevanju. Da bi učenci čim bolje usvojili ta algoritem,
sva dejavnosti načrtovali tako, da smo se ves dan
ukvarjali s to problematiko in jo obdelali z več možnih
zornih kotov.
>CO
Z>
N
m
O
>
O

IZOBRAŽEVANJE
CILJI
Učenci:
• preproste enačbe rešujejo s premislekom na
konkretnem, nato pa na slikovnem in simbolnem
nivoju,
• izračunati znajo vrednost prvega neznanega
člena v računu seštevanja v obsegu do deset,
• smiselno sodelujejo v pogovoru in uporabljajo
vljudnostne izraze,
• prepoznajo dogajalni prostor in nizajo besede,
ki so asociativno povezane z njim,
• sodelujejo v igri vlog - didaktični igri,
• dogajanje povezujejo s svojimi izkušnjami,
• razlikujejo in opišejo nekaj medsebojnih
odnosov med različnimi ljudmi,
• doživljajo sebe kot enega izmed enakih v oddelku,
• izvajajo skladnejša gibanja ob glasbeni spremljavi,
• zaznavajo zvočnost besedila, ujetega v rime,
• pojejo novo besedilo z napevom znane pesmi.
Z
>co
D
N
POTEK
1. UVODNA MOTIVACIJA
Pouk smo začeli v polkrogu pred tablo, na tleh
pa smo imeli risbo, ki je bila prekrita s
kartončki. Učenci so drug za drugim dvigovali
kartončke, odkrivali risbo in sproti ugibali, kaj
se bo prikazalo.
2. ASOCIATIVNO NIZANJE BESED NA TEMO,
KI JO PRIKAZUJE RISBA
Risba usmeri učence v pogovor o tržnici. Domisliti
se morajo čim več besed, ki se smiselno navezujejo
na risbo. Povedo lahko tudi tiste besede, ki ne
predstavljajo nič konkretnega na risbi, a so z njo
povezane. Delo vodim tako, da dobijo vsi učenci
možnost, da povedo najmanj eno besedo.
3. S PESMIJO ODPOTUJEMO
Začnem peti pesmico, katere napev učenci že
poznajo, za potrebe pouka pa spremenim le
zadnji del besedila. Učence povabim, da drug za
drugim vstopajo na »avtobus« - kolono in se z
mano odpeljejo k tetki v Zali Log.
cn
O
>
O
Tu - tu - tu po cesti, trikrat naokrog,
avtobus nas pelje k tetki v Zali Log.
Tetka v Zalem Logu tržnico ima,
sadje nam prodaja in se nam smehlja.
4. PRISPELI SMO NA TRŽNICO - DIDAKTIČNA
IGRA TRŽNICA
(Priročnik za matematiko za 2. razred - Mara
Cotič)
Že pred poukom v enega od kotov učilnice
postavim mizo in zabojčke s sadjem (limone in
pomaranče). Ko avtobus pobere vse učence in
pripelje v »Zali Log«, odkrijem tržnico in
razpnem še velik sončnik, ki bo pripomogel, da
bo tržnica videti čim bolj prepričljivo. Stopim na
mesto prodajalke, si privežem velik predpasnik
in ruto. Učenci se medtem spet usedejo na svoje
stolčke, ki so postavljeni v polkrogu. Povem jim,
da bodo vsi prišli na tržnico, kjer si bodo lahko
kupili limone ali pomaranče. Posameznika
povabim k nakupu. Učenec se približa stojnici in
izrazi svojo željo. Trgovka - učiteljica - pa
vsakemu da manj, kot si je zaželel. Spremljam
njegove geste na obrazu in pričakujem, da bo
izrazil začudenje ali nezadovoljstvo. Učenec z
vljudnimi izrazi trgovki dopove, kaj je narobe.
Če tega ne zmore samostojno, potem vodim
pogovor tako, da učenec ubesedi težavo, ki jo
ima. Povedati mora, koliko si je želel, koliko je
dobil, kaj je narobe in koliko mu še manjka.
V igro se vključijo vsi učenci, kasneje tudi tako,
da prevzamejo vlogo prodajalca.
5. POGOVOR
V pogovoru poskušam ugotoviti, kako so se
učenci počutili med igro, katera vloga jim je bila
všeč in zakaj. Vsak učenec pride na vrsto, da
pove svoje mnenje. Pogovor razpletemo tudi na
podobne situacije v življenju. Poudarimo, da
moramo biti kot kupci previdni in zbrani, da
vemo, kaj kupujemo in koliko smo dobili, pa tudi
koliko smo plačali. Velik pomen namenjamo
vljudnemu pogovarjanju. Zavedati se moramo,
da tudi z lepo besedo lahko veliko dosežemo.
6. PONAZARJANJE PROBLEMSKE SITUACIJE
(glej skico)
Najprej jo ponazorimo na tleh. Uporabimo dve
plitvi škatli, kolebnico in kartonček, na katerem
je zapisana številka, ki bo ponazarjala želeno
število. Kolebnico postavimo okrog obeh škatel:
v prvo damo nekaj sadežev, drugo škatlo
pustimo prazno, na konec, k ročajem kolebnice,
pa damo kartonček s številko. Problemsko
situacijo ubesedimo in ugotovimo rešitev. Nato
ponazorimo še druge računske situacije, ki jih
predlagajo učenci. Ubeseditev problema
ujamemo v rimo in ga zapojemo v obliki
pesmice, ki jo pojemo na melodijo Romane
Kranjčan: Kolesa na avtu se okrog vrte.
Trgovka mi da limone tri, limone tri, limone tri,
A meni to se prav ne zdi, se prav ne zdi.
Le kol'ko naj jih še dobim, še dobim, še dobim,
če sedem si jih zaželim, si zaželim.

VZGOJA IN IZOBRAŽEV
2001 XXXII
Situacijo prenesemo na tablo, tako da škatle,
kolebnico in kartonček pritrdimo na tablo. Na
ročaje kolebnice prilepimo trakova, ki bosta
ponazarjala znak »je enako«.
7. ODMOR ZA MALICO IN PROSTO IGRANJE
PO KOTIČKIH
8. SLIKOVNO PONAZARJANJE
Ponazoritev nadomestimo z risbo. Upodobimo
škatli, kolebnico, »je enako« in kartonček s
končno vsoto. V prvo škatlo narišemo sadje in
ugotavljamo, koliko nam še manjka do želenega
števila. Problem si izmislijo učenci. Vsebino
narišemo in zapojemo.
9. SIMBOLNO PONAZARJANJE
Slikovnemu ponazorilu priredimo simbolni
zapis, ko vse, kar je narisano na tabli,
nadomestimo s simboli. Število sadežev v prvi
škatli zapišemo s številko. Namesto druge škatle,
kije prazna, narišemo okvirček, ki bo odslej
znak za neznani člen. Sestavimo in zapišemo še
nekaj takih matematičnih izrazov in jih
izračunamo. Za povezavo s slikovnim in
konkretnim nivojem poskrbi tudi pesmica.
10. REŠEVANJE RAČUNOV SEŠTEVANJA, V
KATERIH NASTOPA PRVI NEZNANI ČLEN
Učencem razdelim liste z narisanim, pod njim pa
napisanim računom. Vsak sam rešuje račune in
vriše/vpiše manjkajoče število. Učenci, ki bodo
imeli še težave in jim delo še ne bo šlo od rok,
pa si bodo lahko pomagali z gradivom, s
škatlami, z link kockami itn.
REFLEKSIJA UČITELJA
Učenci so igraje sprejeli in osvojili novo snov, ki
velja za eno izmed najtežjih. Neznani člen v računu
seštevanja ni lahek zalogaj. Didaktična igraje
pripomogla, da so učenci situacijo, ki jo prinaša račun
z neznanim členom, doživeli in si jo znajo v vsakem
trenutku predstavljati. Dan je bil razgiban. Na svoj
račun so prišli učenci z različnimi kombinacijami
inteligenc. Dovolj priložnosti pa šo tudi imeli, da so
si razvijali druge inteligence. Igro in pesmice so si
prepevali še kasneje, med odmori in po pouku.
Tržnico so se igrali še nekaj dni po tem, v manjših
skupinah in po kotičkih. Vzeli so si čas, da sojo
izživeli in da se je v njih izpela ter pustila dovolj
močan pečat, ki jim bo v pomoč še pozneje, ko bodo
spet na vrsti taki računi.
Pri preverjanju preračunavanja vrednosti
neznanega člena se je izkazalo, da učencem to ne dela
večjih težav in da si tisti, ki na simbolnem nivoju tega
še ne zmorejo, znajo pomagati in si matematično
situacijo znajo ponazoriti s konkretnim ali slikovnim
ponazarjanjem.
SLOVENSKI JEZIK
Pri slovenskem jeziku smo morali utrditi merjenje
besed po dolžini. V letni pripravi sva poiskali cilje, ki
so pri drugih predmetih podobni temu cilju, oziroma
tiste, ki sva jih lahko navezali na ta cilj in ga tako
osvojili celostno.
CILJI
Učenci:
• poslušajo besede, jih razlikujejo po dolžini,
zaznavajo zloge in merijo dolžino besed po
številu zlogov,
• ritmično izrekajo in ploskajo svoje ime,
• spoznavajo, kar ni bilo nikdar živo,
• razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnosti
(hoja v’ vijugah, krožno, levo, desno ...),
• pravilno uporabljajo izraze daljši, krajši,
• primerjajo števila po velikosti: enako, več,
manj,
• z različno debelimi risarskimi materiali narišejo
risbo,
• narisane površine obogatijo s črtami.
POTEK
L ZA DOBRO JUTRO
Zjutraj, ko smo prišli vsi v šolo, smo se najprej
zbrali. Vsak je prinesel svoj stol v igralni
kotiček in naredili smo JUTRANJI KROG.
Pozdravili smo se s pesmico. Zapela sem Do¬
bro ju-tro, do-ber dan, a-li je še kdo zaspan?
Učenci pa so v krogu eden za drugim odgovarjali
Jaz že ne ali Jaz pa. Tako sem zaznala
razpoloženje svojih učencev. Ker je bilo precej
učencev še zaspanih, smo se malo pretegnili in
nazehali, nato pa smo nadaljevali z delom.
2. RITMIČNA IZREKA
Začela sem z ritmično izreko svojega imena,
nato pa so nadaljevali učenci. Pokazala sem
nase in dejala Jaz sem, nato pa dvakrat
zaploskala in izgovorila Darja. Vsak učenec me
je posnemal in izgovoril svoje ime, zraven pa
zaploskal število zlogov. Ko smo prišli vsi na
vrsto, sem učence vprašala, kdo je ob svojem
imenu zaploskal dvakrat, kdo trikrat, kdo
enkrat. Nato so učenci, ki so zaploskali enkrat,
vstali, učenci, ki so zaploskali dvakrat položili
roke na glavo, učenci, ki so zaploskali trikrat,
pa so počepnili. Primerjali smo števila učencev.
Ugotovili smo, da je največ učencev zaploskalo
ULi
Z
>co
N
Z
to
O
>
O

6 2001 XXXII
GOJA IN IZOBRAŽEVANJE
4i
>00
D
N
dvakrat, najmanj učencev pa enkrat. Nato smo
skupine še prešteli.
3. MERJENJE BESED PO DOLŽINI
Vsi so se posedli na svoje stole in pogovorili
smo se o tem, kaj smo ravnokar počeli. Skupaj
smo ugotovili, da sodijo naša imena med besede
in da smo s ploskanjem merili dolžino besed.
Ob vsakem zlogu smo zaploskali in tako s številom
ploskov izmerili dolžino besede. Kratke besede
so imele en zlog, naše najdaljše besede pci tri
zloge. Po končanem pogovoru so učenci pospravili
stole na svoja mesta. Sledila je malica in odmor,
v katerem so se učenci igrali po kotičkih.
4. KAJ NI BILO NIKDAR ŽIVO
Po končanem odmoru smo se zbrali na preprogi.
Ker smo se prejšnje ure pogovarjali o tem, kaj je
Živo in kaj je bilo nekoč živo pa ni več živo, smo
najprej vse to ponovili, nato pa sem pogovor
napeljala na predmete, ki nikoli niso bili živi.
Učenci so mi našteli kar nekaj predmetov in med
drugimi so omenili tudi vozila. Z dodatnimi
vprašanji sem jih napeljala na besedo vlak. Nato
pa sem jim povedala, da poznam zanimivo igro,
ki se imenuje vlak, in jih vprašala, če bi se jo
igrali. Vsi so bili navdušeni nad mojim
predlogom. Razložila sem jim potek igre, nato
pa smo se igrali.
5. DIDAKTIČNA IGRA VLAK
Jaz sem bila lokomotiva, učenci pa so sedeli na
svojih stolih in čakali na lokomotivo.
Lokomotiva se je sprehajala po razredu in
čuhala: Hi, hi, hi, vlaku se mudi, vlak hitro pelje
in s kolesi melje ... Ko se je pesmica končala, se
je lokomotiva ustavila ob pr\’em učencu in ga
vprašala, če bi se peljal z vlakom. Učenec je
lahko vstopil na vlak, če je kupil vozni listek.
Vozovnico si je pridobil tako, da je zaploskal
svoje ime in med listki izbral listek z ustreznim
številom narisanih ploskajočih rok, kot jih ima
njegovo ime. Lokomotiva je vijugala po razredu
in si nabirala vagone, ob tem pa od postaje do
postaje pridno čuhala ... Igrica se je končala
tako, da je lokomotiva odložila svoje vagone.
Na prvi postaji je odložila vagone, ki so imeli
listke z enim zlogom, na drugi vagone z dvema
zlogoma in na tretji vagone s tremi zlogi.
6. STOLPČNI PRIKAZ
Po končani igrici so učenci na tablo prilepili
svoje vozovnice. Naredili smo stolpčni prikaz in
se ob njem pogovorili. Primerjali smo število
listkov med seboj in ugotavljali, katerih
vozovnic je več, katerih manj, za koliko manj ...
7. RISANJE VLAKA
f
Učencem sem povedala, da bomo sedaj narisali
vlak, ki bo peljal dolge in kratke vagone.
Pogovorili smo se o značilnostih risanja in o
puščanju sledi pri risalih. Dogovorili smo se, da
bomo risali s flomastri. Naročila sem jim, naj
na polovico risalnega lista najprej narišejo tir
in na njem lokomotivo z dolgimi in kratkimi
vagoni, nato pa naj spodnji del ozadja (pod
tirom) zapolnijo s kratkimi črticami, zgornji
del ozadja (za vlakom) pa s pikicami. Učenci so
se lotili dela, sama pa sem jih spodbujala k
natančnosti in vztrajnosti.
8. UTRJEVANJE Z RAČUNALNIŠKO IGRO -
ZLOGI
Zadnjo šolsko uro smo odšli v računalniško
učilnico. Svoje znanje smo utrjevali z igrico
Zlogi na računalniškem programu Polžkovi
koraki. Učenci so sedeli v parih. Na ekranu se
je prikazala razpredelnica. Na levi strani so bili
narisani predmeti, na desni strani pa so morali
označiti število zlogov pri vsaki besedi. Igrica
mi je zelo všeč. prav tako pa uporaba
računalniške opreme. Računalnik preprosto ne
dovoli, da bi učenci napačno rešili nalogo. Kdor
se zmoti, mora ponovno poizkusiti - zaploskati
zloge in pravilno označiti število zlogov.
REFLEKSIJA UČITEUA
Učenci so vse dopoldne pri pouku sodelovali z
velikim zanimanjem in navdušenjem. Utrdili in ponovili
smo učno snov, ki so jo učenci pridobili v prvi razredu
devetletke, le da sva sedaj vključili tudi utrjevanje prek
računalniškega programa. Čeprav se starejši velikokrat
lotevamo dela na računalniku s strahom, pa tega pri
učencih nisva opazili. Prej nasprotno. Računalnik je
za učence izredno močna motivacija in prav avtorjem
tako kvalitetnih računalniških programov, kot jih
poznamo v devetletki, se morava zahvaliti, da
pravzaprav ne veva več, kaj pomeni imeti v razredu
učenca, ki ne zmore ali težko pridobiva učno snov.
Darja Hauptman, Marija Pisk
Osnovna šola Franceta Bevka Tolmin