Sodobna slovenska poezija
Boris A. Novak
Kapital
(Tretji spev epa)
1
Najtrdnejša zaveza niso živi. So mrtvi. Mi smo njihovi nasledniki, neresni in neodgovorni, igrivi
in bosi na rosnem travniku. In predniki nas nemo gledajo, za vselej strti, mi pa smo živi, na smrt živi in krivi ...
Da, bolj kot živi so zahtevni mrtvi. Ne govorijo, a jih živi slišimo. Njihov molk nam glasno zveni v krvi.
Ne gre drugače, kot da jih uslišimo. Tu ni pogajanj, njihove zahteve so brezpogojne. Naj se še tako trudimo,
niso nikoli zadovoljni. Če dneve ne mislimo na njih, se neko noč nenadno vrnejo in nam odseve
izgube trosijo v sanje. Zroč v nič se potni spomnimo te krivde, dolga, ki ga odplačati ni moč.
To je krivično. Radi bi te žive noge usmerili v živo gnečo in pozabili na švistečo tetivo
Sodobnost 2014
1345
Boris A. Novak: Kapital
odsotnosti in svojo malo srečo užili kje na samem ali v dvoje. Ko je najlepše, zaslišimo brnečo
tišino. Od onstran. Molk, ki poje. In vemo - tam globoko notri vemo -da je tako edino prav. Osojne
so pesmi, ki nas čakajo. Kamor gremo ...
Pogosto se sprehajam po pokopališčih. Ta mesta mrtvih so najlepši, najbolj mirni parki. Pisateljski instinkt mi pravi: Tu so zgodbe, išči! ...
Nagrobniki so okamneli jambori na barki, ki mrtve pelje onstran. Modri stari Egipčani so svojcem dali hrano in pijačo za na pot, starki
toplo obleko in otrokom kup igrač .
Jaz hranim vse svoje mrtve s pesmimi. Tako so žejni: potrebujejo živ in topel glas. Nagrobni kamni
so lačni: potrebujejo napis .
O lepi ženi, ki je odšla in zapustila svojega moža v prazni, porazni postelji vseh živih dni. O eni
in edini materi, ki je bila izvir sveta. O starodavnem, plemenitem in mogočnem rodu, od katerega je ostala le ta grobnica .
Modri stari Grki so svojcem na poslednjem brodu na veke polagali kovance, da bi se jih usmilil Haron, brodnik čez reko pozabljenja ...
Jaz usodo
1346
Sodobnost 2014
Boris A. Novak: Kapital
podkupujem z besedami. Da bi proti sili časa smel vsaj se enkrat govoriti z njima, da bi očeta vprašal tisto in da bi videl mil
materin obraz ...
Celo poleti tukaj vlada zima, v spomenike oledenel spomin, tišina sred mesta, kjer življenje misli, da je večna plima ...
Prebiram šifre letnic. Dvajset let pomeni sina, ki ga je zvita senca ugrabila jarki luči poldneva. Za imeni talcev temnega pogina
je zadnja letnica zmeraj 1942, ključi
prvih letnic pa kažejo različne starosti - od otrok
do starcev ... Majhen grob je pretresljiv: kako je mučil
mater ... Črn marmor je razpokan od dotikov rok dežja in vetra časa. V blede črke spraskana usoda. V kostnici pri Iepru piše: Vojak, ki ga pozna le Bog ...
Naučil sem se brati to pisavo. Neslišna godba angelov, vrtnica, vklesana v kamen, na svidenje tam onstran, križ in zvezda in polmesec, pogodba
z Bogom kot prvo in poslednje upanje o srečanju nad zvezdami ... Od slepega nemira živih bežim v mir pokopališč, pogovor z mrtvimi, videnje
vsega, kar je bilo, kar je in kar bo ... Po goljufivih sledeh sem iskal grobove prednikov. Večine nisem našel. Kakor da so krivi
zločinov, so jim namenili delež bednikov -zagrebli so jih zunaj zida, brez vseh znamenj, morda, po eksekuciji, v množično grobnico .
Sodobnost 2014
1357
Boris A. Novak: Kapital
Ni mi dan Bog. In vendar položim bel kamen na judovsko pokopališče, zrem v razprte dlani pred grobom muslimanov in pomolim za kristjane ...
Ta pesem je molitev za brezimne mrtve,
za vse brez groba: namesto hrane
jim nesem krhek, tih dih,
stih,
ki se razprši
v zimski zrak kot prah, da ga použije sončni plamen,
namesto kovancev položim zveneči molk na mrtve veke, na veke
vekov,
amen ...
Presenetljivo dejstvo, da je zapuščina rodu vsebovala tako malo drobnarij, ki tvorijo večino našega spomina,
izvira iz čistilne akcije, ki jo je starim stvarem, tej malome{~anski navlaki, napovedal in udejanjil stric Mirko.
- Sam sem brskal po omari
staršev s strastjo raziskovalca: slednja stvar je prabeseda, sem kot otrok verjel in še zmeraj verjamem: razvozlaval sem kod spominkov, ki so iz pedantnega nereda
strmeli vame, srečni najdenčki iz daljav stoletja ...
- Vse drugače Mirko: zanj je bil vse to ki~, neznosno znamenje tradicije, ki naj odplava
v reko pozabljenja, saj je vsa preteklost ni~, srce izvira iz neomadeževane Prihodnosti! ... Leta petintrideset je ta überspannt mladenič
1346
Sodobnost 2014
Boris A. Novak: Kapital
izkoristil popoldanski sprehod staršev in hip odsotnosti
starejših bratov. Revolucionarnega nasilja
nad kičem se je lotil s slo, z zavestjo o usodni nujnosti
in s sistematičnostjo, genom iz družinskega okrilja: prizori iz pastirskega ljubavnega življenja na malih platnih, vsa ta bidermajerska idila,
kipec kosca in sejalec impresionističnega zrenja, ta nacionalistična gnusoba, češki echt kristal, cel kup različnih kup z napitnicami iz časa vrenja
čitalnic, to meščansko sranje ...
vse je romalo na tla, v tisoč koščkih, ki jih je nato, kot priden mamin sin, pospravil in odnesel v smeti. Sredi izpraznjenega
stanovanja, iz katerega je počistil ves ta kič, vso to malomeščanščino,
ves ta spomin, se je usedel na preprost stol in mirno čakal,
da se med vrati
prikažeta vrhunca kiča - Oče in Mati ...
Odprem skrbno zapakirano, z vrvicami povito škatlo, polno oštevilčenih kaset in drobnih, ročno zvezanih beležnic: hrami
spomina!
Kako sem jih iskal!
In megleni svet
preteklosti je zažarel v čisti luči: tu je bil dolgo prepovedan vstop v klet
Sodobnost 2014
1357
Boris A. Novak: Kapital
rodbinskih zgodb, tu so bili čarovni ključi, ki so odpirali skrivnosti, manjkajoči fragmenti puzzlov, zakonitost vseh naključij,
pedantno urejeni, dlakocepsko točni podatki - čudežni akustični arhiv! Po vseh teh letih nepoškodovan.
S trakov se toči
glas mojega očeta, kakor da je živ. Ta glas, tako domač in tako zelo oddaljen. Mehak, sproščen, občasno nasmejan, od tetiv
prikritega prepričevanja pa vztrajen, drhteč od čustvene napetosti, z lokom improviziranih besed, zazrtih v kraje
in čase, ki jih ni več in jih še ni, z zvokom bližnje odsotnega sveta, odmevajoč skoz molk, ki ga je mojstrsko obvladal,
gosposki zbogom ...
Pripoveduje zgodbo svojega življenja, vlog, ki jih je igral, pred mano vstaja Osvobojeno ozemlje, Roška ofenziva, Trst, lep slog
nesojenega pisatelja ... Časovno razporejeno, saj so beležnice kazala, s tipično pisavo preciznega statistika, celo ljubezen z ženo ...
In se nenadoma zavem, da je skoz daljavo prispel paket, priporočeno pismo mojega očeta. Namenjeno prav meni. - Primem se za glavo. -
To je njegova oporoka. Spravljena na kasetah, opremljena s kazali in opombami, trdno in varno zvezana. Da lahko čaka. Dolga leta
čaka. Čaka name, da jo odprem. In poslušam. In prepišem .
Tako je srečna in tako je težka moja duša .
1346
Sodobnost 2014
Boris A. Novak: Kapital
Telesno vem, kako so se srednjeveški kronisti, prepisovalci rokopisov, iluminatorji in mojstri lepopisa vsevdilj sklanjali nad listi
in palimpsestni pergament barvali s črkami, inicialke z zlato in srebrno barvo, srečo Device Marije z globoko modro, strgani
plašč svetega Martina pa z magenta rdečo, črko za črko karseda čitljivo, a z okraski, kot da ima prav vsaka dušo in telo, bobnečo
bit bojne črke & z bombastičnim trebuhom, laski
popolne črke O orišejo okrogel obraz,
črka F pa ima ponosne prsi, pripete s paski ...
Biti kronist pomeni pozabiti na svoj mali jaz, skloniti se pred Velikim Pluralom Zgodovine, kjer vlada troedini Bog, in zapisovati čas,
ki se začenja zmeraj znova - in nikdar ne mine -s križanjem in krstom in poslednjim zakramentom, spominom na Odrešenikove prabolečine
in upanjem na srečanje pod trdnim firmamentom Nebes, da, z vsemi ljubimi, ki so šli tja pred nami, z brati in sestrami v smrti, z živim stvarstvom ...
Z razpokanim cementom
in gnilimi zobmi zgrajeni čas, sloneč na rami orjaka, ki je priposestvoval prihodnost, je končan. Jaz, dedič vere v Spremembo, izpostavljen osami
po padcu marmornatih spomenikov, sem bolan od razdvojenosti med skrivnim domotožjem za časom iluzij in svetom, ki nam je edini dan,
Sodobnost 2014
1357
Boris A. Novak: Kapital
teh mlačnih vic, kjer ždimo. Ni več Velikih Začetnic. Ožje in tišje so zdaj moje besede, a bolj resnične, bolj krhke, skrušeno ranljive. Daleč je orožje,
ki ga je k nebu dvignil rod očetov. Črke, lične in mrzle, tlijo z monitorja. Ni več Zgodovine, ki bi nad mano stala kot granit ... A ko te enolične
črke vtipkavam na reciklirani ekran praznine, se trudim, da bi bil enako zvest dolžnosti kronista, kot so bili predhodniki v veku troedine
svetosti ... Zapisati Zgodbo.
Naj bo zvonka, čista in lepa, kakor so bile vse duše na smrt bližnjih bitij, ki mi jih je bilo dano ljubiti .
Vsaka zgodba ima svojo zgodbo.
Začne se kot tih glas, beseda, komaj slišna praska
čustva, ki zraste do vesoljne teže, da usodo
doživljamo le skoznjo. Mimo se ne da. Brez haska so vse razlage zgodovinarjev, da tista bitka ni bila odločilna. Ne obraz, pomembna je maska,
ki jo je čas nadel nevidnemu obrazu; nitka spomina ju je do nerazdružljivosti zlepila. Odtlej vrzel prekriva zgradba zgodbe. Iz užitka
jo venomer ponavljamo, ker je v njej edina sila, ki nam pojasni, od kod smo, in od kdaj, in zakaj . A zgodbe so nepredvidljive: dobijo lastna krila
in letajo po svoje; ne da se jih spraviti nazaj v knjigovodstvo zgodovine ... Včasih se zgodi tudi obratno: celi narodi izginejo, kraj
1346
Sodobnost 2014
Boris A. Novak: Kapital
spopada in propada največjega imperija skopni iz kronik, ime junaka pade kot vojni plen pozabe. Prav to je odločilna bitka zgodovine: med lučmi
Spomina in temo Pozabe. Mlini uporabe zmaličijo oboje. Ker preteklost je odtekla, pustila naplavino - zgodbo. O, kralj davne slave,
zakaj si mi skrivnostno bližji kot žarenje jekla pri mučenju bratranca? Zakaj daljni raj razumem bolje od najbližjega pekla?
Zakaj je moja zgodba kup črepinj?
Iz njih sestavljam kraj rojstva in smrti, veliko, nezaslišano Zgodbo. Prisluškujoč jo orkestriram, od neskončnosti nazaj
k začetkom, s pesniško, zvenečo, v molk venečo godbo ...
Kot vsak otrok sem rad zvečer prisluškoval pogovorom odraslih. Ležal sem na tleh, na magični preprogi kabineta, in se igral
s kupi lesenih kock, vmes pa srkal glasove, smeh in resne stavke vseh teh mož, vseh teh stricev, kakor sem jih imenoval. Med grajenjem streh
in hiš in mest za novi svet sem dihal dim havbice in strah in srh in smrt iz zgodb junaštev in zločinov slovenske Apokalipse. Prvič dihal kri,
krike,
krivice
in mučenja, zapore in procese, iz spominov naključno preživelih so vznikali obrazi padlih tovarišev, zagrnjeni s tišino
Sodobnost 2014
1357
Boris A. Novak: Kapital
prepovedi, šepetali so o porazih, o katerih se ni smelo govoriti na glas, izdajstvih in obtožbah in obsodbah, v teh izrazih
sem slišal čustveni naboj, ki ga je sežel povojni čas -in čeprav nisem nič razumel, so se te besede vtisnile na trdi disk spomina, ki ga je prekril plaz
vseh desetletij ...
Strici so mislili, da zasede in groze ne razumem, saj sem le otrok. Da sem si zgodbo zgradil, kot mali arhitekt, iz kock teh njihovih besed,
sami niso razumeli ...
Kocke so zrasle v hiške, sobo je napolnjeval dim, strici so me hvalili, da bom nekoč odličen gradbenik. Svetlobo
dejanj in polmrak razdejanj so zapustili in na krilih Napredka poleteli v prihodnost. Po vojni svet ne potrebuje več vojščakov, ruševina sili
k obnovi hiše. In jaz, gradbenik, star že sedem let, sem bil za svojega očeta in vse te strice zagotovilo, da gre čas naprej, da ni zaklet
v kroge maščevanja ... Toda jaz jim sanjskih klicev nisem izdal: kako ne bom ne gradbenik ne arhitekt, ampak - Sherlock Holmes! Poljubil sem očeta na lice
in odšel spat .
Na nebu svojih ust iz deških let še zmeraj hranim gosti in pekoči vonj tobaka, pod prsti čutim gladkost kock, spomin pa je magnet,
ki vleče opilke zgodb, zatemnjen od dima in somraka ... Kot sem zaslutil že takrat: ne gradbenik ne arhitekt, postal sem - detektiv .
Že leta in leta čakam
1346
Sodobnost 2014
Boris A. Novak: Kapital
na ključ, ki bo odprl zarjavela vrata, klet spomina, in razjasnil logiko naključij, iz nepovezanih črepinj sestavljam sled,
iz dveh fotografij, posnetih v prešibki luči, poskušam prepoznati, kdo je ta postava, najti razlago razcefrane zgodbe, ki me muči,
primerjam protislovna pričevanja v daljavah časa, prebiram knjige enostranskega spomina in prisluškujem molku zamolčanih, prava
podoba se izmika, črna kavna usedlina, svetal privid, ki ga konkavno cirkuško zrcalo raztrešči v odbleske, pogled, ki ga požre temina,
celoti primanjkuje droben delček, čisto malo, že dolgo iščem kronsko pričo, včasih en sam stavek razpre temo, intrige v ozadju, bo vse ostalo
nedokončano, se sprašujem, kot telo brez glave in glava brez oči, sestavljam puzzle, ki mu manjka bistveni del, sem ga spregledal ali izgubil, prave
podobe ne izluščim, kdo je ta neznanka na fotografiji, ljubezen ali smrt, objem ali obroč, nobena zgodba se ne izide brez ostanka,
še najbolj zanesljive so besede, ki sem jih nekoč, ko sem bil gradbenik, slišal od očeta in stricev, besede, ki jih nisem razumel, a jih pomnim, na moč
natančno .
Še zmeraj ne razumem. Morda resnice ne bom nikoli našel. In morda je bilo vse še huje kot v najbolj srhljivi zgodbi. Morda resnice
sploh ni . Kakor koli že. Jaz, ki se ne razumem - tujec sam sebi, detektiv lastnega porekla - sem dolžan podati sklepno poročilo svojih raziskovanj .
Tu je.
Sodobnost 2014
1357
Boris A. Novak: Kapital
Pesniki smo čistilci, komunala, spominski red
sveta: ta stih je tu zato, da tiho čisti
zven in pomen zavrženih dotikov in besed.
Živimo od prebiranja smeti: med listi jeseni zlat gumb poletnega pogleda, odtrganega ...
Sicer pa smo nekoristni.
Le dvakrat je potrebna pesniška beseda v vsem življenju: za vrh najslajšega poljuba in srh najdaljšega odhoda. Nobena veda
ne zna pojasniti radosti in groze. Izguba
je brez besede res dokončna. Ljubimca, ki s pesmijo
ne proslavljata teles, ne bosta dolgo ljuba
drug drugemu. S solzami ranjeno oko, ki se ob poslednjem slovesu najbližjega bitja ne izlije v besedo, bo za vekomaj obsojeno
na morast molk. Kako porazna so bogata tihožitja pogrebnih vencev brez besed! Zato jaz, ateist, ne maram ateističnih pogrebov, revnega prikritja
nesmisla niča z molkom, ki naj bi bil bolj čist. Celo najbolj klišejski verski ritual je bolj človečen kot uradniški mrliški list .
Vse, kar ostane mrtvim, je beseda. S tal njihovih grobnic bo žarela in kopnela v somrak. Zato je epitaf najvišji spev ...
Ta spev je kenotaf,
zahvala staršem, pokopanim blizu
stran,
v grobu, ki je gluha, nema, temna stran ...
1346
Sodobnost 2014
Boris A. Novak: Kapital
Zato ta nočna pot, ta dolgi spev, ta ep,
ki ni nič drugega kot v neskončnost vržen, potisočerjen
epitaf,
namenjen za kamen,
znamenje vseh znamenj,
prah,
razpršen v zrak .
Ko smo delili dediščino, so si drugi izbrali hiše, zemljo in bančne račune na geslo. Po bleščeči, mirni strugi
mojih otroških iger še drsijo lune. Potegovali so se za procent, posestvo in portfelj. Zibelko prežagali na pol. Pljunem
na tla in vzamem star očetov stol, to bistvo njegove zasidranosti v času. Iz gladu so snedli babičino kuhinjo. Le čisto
ime bo moje. Izpraznili so predale. Na dnu sem našel porumenele fotografije. In polastili so se grobnic, brez sramu.
Mojega epitafa tam ni; teman zdaj sije
skozi ta spev. Papirje so zavrgli. S tal
sem jih pobral. Jaz, poznorojeni, razdedinjeni sin.
To je vsa moja dediščina. Moj edini kapital. Spomin.
Sodobnost 2014
1357