Kultura in sedanje razmere. Piše K. K. (Konec.) Že od nekdaj je bil anarhizem v vsrh svojih oblikah (izkorisčanje, sovraštvo, zasužnjevanje) najstrašnejši uničevalec človeškega rodu. Kaka nepravičnost a!i brezpravnost ie tlačila po Rimljanib obvladane n?,rode že pred več nego 2000 leti. Obupovali si pred neznosnim izkoriščanjem ter hrepene pričakovali odrešenika, ki bi uvedel kraljestvo pravičnosti. Prišel je ter dal človeku formulo za rešitev sociainega problema nLjubi svojega bližnjega, kakor samega sebe!" Idealno, preidealno za tiste in za naše čase, dobesedno umevano. Umevali so jo pa celo krivo, takorekoč samo paradno. Začetek realizovanja rešilne forrrmte je pripoznavati v popolnem obsegu pravice soobčana ali bližnjega. Ni ga treba Ijubiti, to je sentimentalno, treba pa je, da gs na ravnost ne sovražim. Ni mu treba pomagati, najprej naj pazim, da mu ne škodujem. Nikogar ni treba naravnost podpiratt v njegovem razvoju, le ovirati ga ne smern v ničemer, kar ni v splošnem škodljivo, Tudi zastonj dajati ni treba. ako se le varujem, da ne vzamem nikomur ničesar ter za malenkostno opravilo ali uslugo ne potegnem bližnjemu kožo čez hrbet in glavo. Dobra dela usmiljenja, miloščine itd. so brezpomembna, ako na drugi strani en gros kratim zdravim pravice. pohabljam njih zmožnosti in potence. Darovi, mi!oŠčine ne spravljajo s sveta pomanjkanja, ker ne pomnožujejo vrednosti, ampak se samo razdele; bogastvo se rodi iz proizvajanja, dela, iz preobrazbe in prilagodenja ozemlja, iz kulture. Sploh je velika radodarnost privatnim osebam — ne v avne namene — sumljiva, ker hoče najčfšče darovalec s tem le opravičiti svoje brezdelje. Tudi takozvana razlastitev kapitalistov pornenja le menjavanje posestnikov vrednot, in nima kakor darovanje s prozvajanjem bogastva ničesar opraviti. Ravno takega gospodarskega pomena je odiranje, osleparjenje, tatvina in plen, ne množi bogastva za nikogar; menjajo sicer posestniki vrednost, a močno ovira proizvajanje bogastva, torej ga le zniža. Vsi li načini prometa vrednot provzročajo več ali manj padanje kulture, najtnanj >icer darovanje. Kdor živi od milodarov, ne more deati ali pa neče delati in iskati zaslužka. V »lednjem slučaju oškoduje družbo, ker jo oslepari za svoje delovne sile. Čim več je takih, tem prenedostatna postaja produkcija na vsakem polju, vrhutega se koristno učinkujoči preveč obremene, torej vlada nepravičnost Še huje posledice imajo odiranje, sleparstvo. tatvina, neopravičene privilegije. H ov rajo še močneje kulturo. V vseh teh ozirih je treba bodočim rodovom čistiti pcjme in nato družbo; princip pravičnosti bo odkrival vedno, kje je treba začeti reformirati. Ne usmiljenje, ne ljubezen ne bosta rešila socialnega problema, ampak le pravičnost in svoboda. Rimljani niso propadli, njih država ni bila razbita zaradi mehkužnosti in degeneracije rodu zavoljo bogastva in uživanja, kakor čitamo še po nekojih zsodovinah. Propad se je začel že za Avgusta in celo pred njim, ko je začela nepravičnost uničevati blaginjo in bogastvo širših množic, anarhija je naraščala vedno hujša in izpodjedla državi vse korenine, da je končno popolnoma trhla in onemogla zaradi krivičnosti zapadla maloštevilnim tujim druhalim v plen. Bogastvo daje državi silo in moč, napravlia zveste podanike, širjajoča nepravičnost ga pa kmalu uniči in je pomenjala še dozdaj povsod začetek konca, ako se v pravem času ni iztrebila. Nič manja anarhija se ne vleče skozi srednji vek do najnovejše dobe: »Zgodovina človeštva je zgodovina njegovih zmot." Tiho se vplazi najprej despotizem ali nepravičnost v prid le enega stanu, na rašča in končuje z neredom. Nedolžno izgledajo razne oblike nepravičnosti: kršenje samoobsebi umevnih pravic uradnikov, omejevanje njih svobodščin z neumestnimi formulami o službeni pragmatiki, da je vezano in se ne more niti gibati; zavlačenje in onemogočenje sklepanja potrebnih akcij v zakonodajalnih skupščinah, zavlačenje duhu časa odgovarjajočih refoim na polju šolstva, sodstva, sploh oviranje napredovanja in uveljavljenje fosilnih, neprimernih oblik izza oremagane preteklosti. Kuitura ni nekaj stalnega, ampak nastajajočega, kateri primerno se morajo izpopolnjevati potrebne oblike socialnega redu nr? principu višje pravičnosti in svobode, ne narobe; najvišja kultura bo nekoč identična z najvišjo pravičnostjo in največjo svobodo; v tej smeri leži, kakor sem omenil, rešitev socialnega problema. Kršenje in omejevanje pravic ali svobode zakonitim potom — to je nepravičnost — ie napačno sredstvo; ne more drugače vplivati, nego da uničuje intenziteto življenja nalik naravnim katastrofam. Vseeno je, ako ničesar ne pridelam in pridobim, ali pa mi drugi vse vzamejo, da nimam ničesar. Vseeno je za moje poznejše življenje, ako sem bil že rojen kot idiot, ali mi pa, sprva normalnemu, vso dobo dospevanja izbijajo iz uma vsako možnost samostojnega svobodnega razmišljevanja in presojevanja, vsako lnožnost snovanja idej z napačnim neresničnim nodukom, s sugestijo in zbujanjem straliu. V obeh slučajih mi je nemogoče za sebe misiiti in ukrepati ter na podlagi tega pošteno pridobivati. Vseeno je tudi na primer, ali se komu odrežejo roke, ali mu pa zaradi katerega- koli prestopka odtegnejo vsako možnost pridobiti si eksistenčne pogoje. Vseeno je, ako nimam nobenih idej, ki bi jih lahko objavljtfl, ali mi pa zabrantjo v slnčaju, da jih imam, pomisfeki »a eksistenčno varnost, da se jih ne upanr objaviti. Ako so ideje resnične, jih v dru^em slučaju ljudjie ravno iako pogrešajo, ka.Hor da bi jih sploh še ne bflo. Preganjanje znansivenikov, publicistov zaradi tega, ker širijo obsebi resnične ideje, ki slučajno roso v skiadu z naziranjem enega stanu aii z nauki kake institucije, je ravno tako nepravično, kciturno škodljivo, anarbtstično početje, kakor nsužnenje in odiranje. Celota trpi škodo, ker se jo prikrajša za množico idej, ki so podlaga proizvajanju, podjetnosti in asociacije. Vseeno je, sem H analfabet, ali pa ne smem čitaii, kar mi širi spoznanje; efekt je isti; rre morem napredovati in ostajam neumen. V državljanskem oziru velja isto. Za kulttiro je vseeno, imamo li absolutizem ali pa ne, afto v drugefn slučaju množica Ijirdstva v ustavni državi ne sme voliti po prepričanja in lastnem presojevanju, ker se to zabranjuje s strahovanjem in raznimi drugimi sredstvi. Vsak tak despotičen socialni pojav je zlo; uničuje življenske funkcije, posebno najvažnejše, kf so ravno duševne. Vsaka nepravičnost zaradi despotizma od kateiekoli strani v javni zadevi napravlja dosedanje kulturne pridobitve in socialni red iluzorične, udušuje in pomandra pojave življenja, sploh njega intenziteto. Naše nevedno, nerazsodno ljudstvo pričakuje od tega sistema rešitve iz bede in brez pomembnosti! Zastopnike nepravičnosti prepričati o zlu je vedno neplcdno početje; saj zahtevajo zase priviligije in absolutno oblast, hočejo biti bogovi, torej je nujno, da so jim na razpolago zatiranci potrebujejo nujno nesvobodtie in vseh pravic oropane, ker je eno do dragega v korelativnem razmerju. Kultura, pravičnost, svoboda, sreča so identični pojmi in značijo vedno le ;no in isto plat socialnega življenja in njVj-a pojavov, samo z različnega stališča opazovalca in raziskovalca. Enega stanja ni mogoče ustvariti brez drugega,. vse pa uničuje nepravičnost v najkra^ dobi. Ne da se po kulturi stremiti, obenem pa uničevati človečanske pravice, posebno duševno svobodo. Z despotizmom ni mogoče zabranjevati anarhizma, z nesvobodo in usužnanjem se ne da ustvariti pravičnosti. S poklerikaljenjem šolstva in učiteljstva se ne da v nastajajočih rodovih doseči višja izobrazba, ali sposobnost za intenzivnejše proizvajanje ali pridobivanje. S preganjanjemi širiteljev svobodnega mišljenja in raziskovanja ni mogoče pomnoževati za potomce idejnega zaklada. S pobijanjem vsakega pokreta, vsakega živahnega gibanja se ne zbuja intenziteta življenja. Seveda so to enostavne resnice, vendar se povsod pripravljajo, postavljati jih na glavo in uveljavljati nasprotne principe. Boj za obstoj se bo sploh vedno, ali vsaj za nedogledno dolgo, vršil srdito med ljudmi, v drobnem in na veliko, in ne samo napram prirodi. kamor sodi, in ki daje največje jamstvo za bitri kulturni razvoj. Ako tudi glede slednjega z ozirom na celoto antagonizma med ljudmi ne more biti, obstoja vendar absolutni antagonizem med kulturo in nektilturo, pravičnostjo in krivičnostjo, med državnim redom in anarhijo, med svobodo in brezpravnostjo, parazitstvom in koristnim učinkovanjem itd. Zaraditega o bstoja tudi večni antagonizem tned privrženci in podpiralci prvega, oziroma drugega sistema, med zastopniki pravičnosti in svobode ter med pristaši anarhizma v katerikoli obliki, od despota in zatiralca nasproti zatiranemu počenši dol do tata in okradenega. Krivičnost je pri prvem, krivičnost je pri drugem, le v sredstvih se razločujela. Despot, zat ralec ima po svoji sili na razpolago zakone in postave, ki jih obrača sebi v prid ali jih nareja iluzorične, ropar in tat sta pa prisiljena zanašati se le na lastno moč. Nikdar se oba sistema ne dasta spraviti v harmoničen sklad, v asociacijo in solidarnost, v organizacijo kot državno obliko. Vsako tako prizadevanje je brezuspešno, antagonizem med kulturo in nekulturo, napredkom in med leakcicnarstvom je nepremostljiv, boj še danes nedokončan. Ta razredni boj se ne vrši med proletarci ia' kapitalisti, med posedujočirni in neposedujočimi, sovražnik je za posedujoče in neposedujoče nepravičnost, anarhija ali ne svoboda. Ko bi ne bilo nepravičnosti ne več anarhizma ne tlačanstva ne svobode, ne bi bilo več boja, zakaj vsi vzroki za kak boj bi s tera izginili. Vse bi se solidarno aso ciiralo in še tesneje organiziralo v stoterih oblikah za boj nasproti prirodi v svrho čim hitrejšega skupnega obvladanja in prilagodenja planeta. Kakšen poskok in napredek giede bogastva, kultura se odkriva očem ! Kolikor tudi v sedanjem času pre- vladujejo ležnje po kulfuri in napredku, koder večina prebivalstva stremi za pravi boj za obstoj, ni več mnogo časa, niti posebnfe volje. t-atiti čas in si!e zia usužnjeVanje stanov, slojev, omejevanje in kraten}e pravic komurkoli. Pri nas je treba, ako hočemo boj za obstoj kreniti na pravo polje, uvesti temeljite in korenite reforme na vsakem polju, na vsaki panogi gospodarstva iti uprave, pred vsem v sodsJvo in šolstvn. Z intenzivno naobrazbo mladine, navedenemu primerno, je posebno treba vzgafati in pripravljati pnhodnje rodove sposobnejše za življenje in uspevanje na tej zerolji, na tem svetu — ne za kak oni svei, Boj proti nekulturi bo končno premaga! vse ovire, ki se še sedaj stavijo temu nasproti. Pfckoč vendar mora večina hpregledati in začeti udejstvovati pravo kutturo; tedaj pa ne Scodo smeli več pozabiti ua nas in naše opravičene zahteve.