LETO IX.
2. JANUARLA 1956.
ŠTEV.180.

MISLI OB NOVEM LETU
Öe so o Božiču hitele naše misli v domovino, če so se naše moli = tve oh jaslicah in pri polnočnicah dvigale k B0gu,da bi dal našim ljubim in dragim pod Triglavom miru in jih napolnil z upanjem in za= upanjem v božjo Ljubezen, potem smo dolžni posvetiti novoletno raz « mišljamje sebi, beguncem, slovenski emigraciji.
Precej let je že tega, ko smo se lotili na tem mestu emigrant = skega vprašanja. Brez tradicionalnih vezi in brez predsodkov smo proučili razmere, nakar smo na podlagi grenkega zaključka odkrito po vedali, na kakšen način bi bilo tedaj mogoče združiti vsa priza devanja svobodnih Slovencev v korist našega naroda. Naleteli smo na gluha ušesa. Vendar se kljub temu nismo ustavili. Razmišljali smo na prej, globljo. Tekom let 'smo prišli do novih spoznanj in novih ;_za = ključkov. Skrbno smo pazili, da nas čas ne bi pustil zadaj ii; da bi bila naša reakcija na dogodke v domovini in v svetu sodobna. Ko smo tako prišli do novih ugotovitev glede naše emigracije, smo doživeli, da so za nami prilezli - vsaj s petletno zamudo - oni, ki so nas spo četka kritizirali ali odklanjali. Iz poročila na naslednjih straneh vidimo, da manjka samo majhen korak, poslednja koncesija, in naša zamisel iz leta 1950. bi bila na poti uresničenja.
Že lani smo opozorili, da ne kaže, da bi bilo še vedno mogoče rešiti vprašanje konsolidacije svobodnega slovenstva samo s formalni mi, tehničnimi, nekateri pravijo "pravnimi", sredštvi. Zdaj že celo dvomimo, da tudi s političnimi, češ da je vzrok naše nesloge,ker da se ločimo v programerskih osnovah.
Öas je hrez usmiljenja postavil na dnevni red nova vprašanja*, v razvoj je vključil nove čini telj e in odprl je povsem nove perspekti = ve, tako za narod v domovini kot za obmejne Spovence in zlasti še za emigracijo. Ne smemo pozabiti, da zaradi posebnih okoliščin emigrant ski čas posledično teče. vsaj še enkrat hitreje, kot za one, ki hiva= jo na slovenski zemlji. Slovenskemu izseljencu, in ta izraz postaja vse bolj in bolj odgovarjajoč za protikomunističnega begunca, posta ja vprašanje tkzv. "narodnega predstavništva" drugovrstnega pomena, ker se s hudo naglico sam bliža problemu, ko bo moral sebe in zlasti svojo družino reševati svojemu redu.
Po drugi strani pa med politično mislečimi emigranti ni prišlo do nič večjega zbližanja, Četudi so se ponekod zmanjšale,občutno zmanjšale idejno politične razdalje odnosno jih sploh ni bilo. ( Ne= davna besedna vojna okoli "slovenske države" je vendar dovolj nazo = ren primer. )
Tako prihajamo do novega spoznanja, da postajajo zdaj že socio= loški činitelji odločilni v razvoju slovenske emigracije« in verjeti no vsake druge, ki sama od sebe ne dojema v dovoljni meri spreminja=-jočih se prilik. Z vsakim letom je problem izmenjave generacij težji. Mnogo težji v emigraciji, ki se v gotovem pogledu predaja utvaram,k>t pa pri matičnem narodu, ki zaradi svoje priklenjenosti na rodno gru= do živi vsaj v tem pogledu normalno.
Ni nekega občega zdravila ali predpisa, kako reševati to vpraša ,nje. Kajti kakor ga ni v pogledu odnosa med ostarelim očetom in dora
sinom, tako ga ni med onemoglo generacijo in novim rodom. Vsak
ga mora reševati sam zase - posameznik ali družba, stranka ali narod. Kdor je količkaj spremljal svetovne dogodke minulo leto, mu ni moglo ostati prikrito, kako rešuje tak problem politično zrel narod.
Z novimi generacijami ne prihajajo samo nove ideje,ampak se spreminja tudi njihov odnos do minljivega sveta, ki je ostarel. Po = dobno kot je prišla z novimi ljudmi na mesto imperijev skupnost svo= hodnih in enakopravnih narodov, tako bo v našem primeru z novim ro = dom prihajalo do spremenjenega pojmovanja vloge in pomena politič = nih strank v izseljenstvu.
Čas sam bo rešil ves ta problem, če ga nočejo ali ne znajo re = šiti ljudje; le da utegnejo biti potem posledice hujše in bolečina neprimerno večja.
SRBI IN HRVATJE
V začetku decembra lani je bil izpuščen iz zapora dr.Dragoljub Jovanovič, prvak srbske "Narodne kmečke stranke", ki je bil letaJ-947. obsojen od jugoslovanskega komunističnega režima na devet let ječe. Lani se je raznesla tudi vest, da je v zaporu težko obolel, pa je po tem zapadni tisk pozival Titov režim, da naj Jovanoviča izpusti,ker da je bil obsojen zaradi svojih zapadnjaških pogledov, katerih tudi zadnja leta sam Tito ni mogel vedno skrivati.
Lr.Jovanovič je sprva sodeloval s komunističnim režimom,a je kaj kmalu spoznal, da more igrati samo vlogo koristne budale.Prešel je v opozicijo in napadal totalitarni režim.To ga je končno privedlo v ječo. Poznavalci srbskih razmer zatrjujejo, da uživa dr.Jovanovič v Srbiji nekako takšne simpatije kot jih n.pr.med Hrvati kardinal Stepinac. On da je zaenkrat edina resna demokratična osebnost,ki bi lahko vsaj teoretično združila okoli sebe večino srbskega naroda. Bo jazen pred tem, da je bila dejanski vzrok, da ga toliko časa niso ho teli komunisti pomilostiti.
Nekje smo brali, da pada vloga srbskega narodnega voditelja v domovini pod silo prilik na dr.Dragoljuba Jovanoviča, dočim v srbski emigraciji na Adama PribiČeviča. Morda je takšno mnenje, vsaj glede emigracije, nekoliko drzno. Kajti doslej so emigrantski Srbi skoro brez razlik pripisovali to funkcijo prof.Slobodanu Jovanoviču,čeprav niso od takega skoro spontanega favoriziranja imeli prav nobene prak tične koristi. Nočemo s tem reči, da bi bil Adam Prihičevič primer =
nejši, zlasti ko se je ločil od GLASU KANADSKIH SRBA in se oglaša v novi,neodvisni DEMOKRATSKI MISLI. Slejkoprej je to srbska stvar,ki jo najIrešijo srbski emigranti sami.
Toda gledano z vidika jugoslovanske emigracije,si pa dovoljuje= mo opozoriti, da postaja vedno manj stvarno kritiziranje dr.Vladka Mačka, češ da samo on preprečuje konsolidacijo jugoslovanske emigra= cije. To zlasti po objavi njegovega pisma Raiču, Čeprav pri tem seve da ne moremo mimo dr.Krnjevičevih periodičnih protisrbskih izpadov^_ (ki jih pa po drugi strani večkrat izzovejo sami Srbi.) Hočemo reči, da dobiva spričo nerešljive srbske razdeljenosti vedno moČnejšo ve = Ijavo dr.Mačkovo stališče, da ne ve, s kom od Srhov naj bi razgoyar= jal glede ureditve hrvatsko-srbskih odnošajev. Kateri srbski politik uživa nesporno zaupanje vsaj večine begunskih političnih skupin, če že ni mogoče ugotoviti njegove zaslombe v domovini? Bilo je že_več poskusov,da bi se srbska emigracija konsolidirala, poskusov bodisi v Parizu, Londonu, Kanadi ali Združenih državah Amerike, - toda^brez kakega uspeha. Poleg osnovnih misli, ki veljajo tudi v tem primeru, kot smo jih nakazali v glavnem uvodniku, smo poleg tega še mnenja,da
--------------------------------- utegnejo biti odnosi med begunski
KLIC TRIGLAVA	mi Srhi in Hrvati lažje rešljivi,
57,Totland Road	ko bodo begunski Srbi rešili svo=
LEICESTER	je lastne odnose somi med seboj.
, .	„	, 1 • -i	In Hrvatje tudi.
Izhaja l.m 5.ponedel,] ek v mesecu.___________J _______________________
NISO ŠE POZABILI NANJ
Lani aprila sem opozoril na pojav novega slovenskega lista,ki ga je malo prej prieelo izdajati argentinsko krilo begunske "Sloven= ske demokratske stranke". SVOBODNA BESEDA je sicer hotela biti dvo= mesečnik, vendar pa ji to,zaradi argentinskih razmer menda,ni uspblo. Ob njenem rojstvu pa me je presenetilo, da se je ni prav nič spoani= la njena krušna mati ali mačeha,DOMOVINA,osrednj e glasilo imenovane stranke. Ta izhaja precej poredkoma v Združenih državah Amerike* To je govorilo v prilog glasovom, da so mnenja v Demokratski stranki ne koliko deljena, če že nič drugega ne.
Zdaj to potrjuje g.Tugomer Ppekoršek v novemberski številki SVO BODNE BESEDE,v članku "0 Narodnem odboru za Slovenijo". Že leta 1950. naj bi se SDS odločila,da je potrebna reorganizacija tega narodnega odbora.Strankinemu vodstvu je bil predložen reorganizacijski-piredLog, ,ki je bil kasneje 'načelno sprejet’,vendar pa do 'glasovanja v po = drobnostih ni prišlo'. Pač pa so v Združenih državah živeči člani Demokratske stranke leta 1955» formulirali svoj predlog in ga povze= li v DOMOVINI,kar naj bi - po vseh znakih sodeč - predstavljalo mne= nje strankinega vodstva. To pa argentinskim Demokratom ni bilo všeč, kot je razvdino iz Prekorškovega članka. Zato se "v okviru SDS vrši , postopek, ali bo stranka to stališče (slovenskih Demokratov v Ameri ki) sprejela".
Ureditev spora je seveda stvar strankinih Članov samih. Nečlane pa utegne zanimati predvsem razlika med enim in drugim predlogom,ker zadevata oba zamišljeno reorganizacijo slovenskega narodnega odbora»
V prvi točki - obnovitvi predsedništva - ni nobene razlike. To naj bo tako organizirano, da se bo moglo sestajati na sejah.
Razlika je vidna v drugi točki. Argentinski predlog je zamislil vzpostavitev "Slovenske zaveze" kot "zakonitega predstavnika oloven= ske demokratske emigracije"; sestavljale bi jo "vse politične skupi= ne med Slovenci v svobodnem svetu,ki pristanejo na politične osnove in izjave,ki so osnova Narodnega odbora in Slovenske zaveze". Napod= ni odbor bi moral podajati tej' Zavezi poročila o svojem delu. V pri=-meru zavrnitve poročila bi moral Narodni odbor odstopiti, podpisnice medstrankarskega dcgpvcra (SLS,SDS in socialisti) pa bi imenovale nove elane Narodnega odbora,ki bi uživali zaupanje Slovenske zaveze. - Po predlogu ameriških slovenskih Demokratov naj bi poleg narodnega od= bora obstojalo "širše.narodno predstavništvo",ki bi imelo posvetoval ni znaeaj. Sestavljali naj bi. ga predstavniki političnih skupin, pa tudi narodni, kulturni in socialni javni delavci. Razlika bi bila to rej.predvsem v tem,da je v drugem primeru širši odbor posvetovalen, docim je v prvem vsaj toliko vrhoven, da mu je narodni odbor odgovo= ren, da ga lahko razreši, četudi ostane, privilegij stranic, da sesta= vijo novi odbor, v taki sestavi,ki bi zadovoljil Zavezo. Šlo bi to = rej za nezaupnico gotovim osebam in njihovemu delu ali nedelu, ne pa zaupnico ali nezaupnico strankam in njihovi politiki.
Argentinski predlog je bil še za to, da izjava Narodnega odbora od 29.oktobra.1944. zaradi spremenjenih prilik ne prihaja več v po = štev in naj bi odbor.sprejel novo politično izjavo,na katero bi mora ^e pristati.nove politične skupine» ki bi vstopile v Slov.zavezo. V oeTrtii točki sta oba predloga^kot vse kaze* mislila na istoz sprernG= njene prilike narekujejo nov dogovor med tremi strankami,ki sestavila jo Narodni odbor, pri čemer naj bi omilili ostrino ključa med stran= kami (po sedanjem ima namreč SLS vedno absolutno -večino v odboru če= prav je, kot je razložila DOMOVINA, "politika in akcija Nnrodnega od bora le vskladenje politike in akcije njegovih sestavnih d el o v,strank.')
Poleg teh dveh predlogov obstoja še predlog g.dr.Celestina JGlen ca,o katerem sem z e poročal lani. Njegov predlog se dejansko razliku je od predloga ameriških slovenskih Demokratov samo v dveh točkah: posvetovalni "Slovenski narodni svet" naj bi sestavljali vsi Sioven= ci,ki želijo biti njegovi elani. Zelo zanimiva pa je programatska toč
ka, kjer se sicer Svet izreka za Jugoslavijo, vendar pa "ni ovire, da ne bi Slan narodnega sveta snoval v svojih mislih tudi druga kombina cije, Se to dela na tak naSirt in v taki obliki, da ne vzbuja nerazpo loženja ali mržnje proti Hrvatom ali Srbom in Se odklanja uporabo si le za dosego svojih namenov." T0 je bila vsekakor zamišljena koncesi ja pristašev gibanja za slovensko državo, Sijih reakcije pa doslej nisem mogel zabeležiti.
’NaSelna kriza v Odboru>
V argentinski samo-SLOVENSKI POTI je bil g.Jože Kessler mnenja, da je razpravljanje o reorganizaciji Narodnega odbora brezplodno,do= kler se vse tri stranke idejno politiSno ne zedinijo. On namreS vidi v novem programu Slovenske ljudske stranke, objavljenem leta 1954., "odstop od poprejšnjega brezpogojnega jugoslovanskega okvirja". Ker se je vodstvo SLS odloSilo za pogojni pristop v jugoslovansko držav= no tvorbo, je bila s tem, zakljuSuje g.Kessler, omajana idejno pro = gramatska osnova Narodnega odbora, kajti niti Demokrati niti sociali sti zaenkrat niso sledili Ljudski stranki,marve5 se še vedno krčevi= to oklepajo- jugoslovanske tradicionalnosti.
Kljub takemu odklanjajočemu stališču po razpravi pa je stališče g.Kesslerja za Narodni odbor simpatično v zaključku,pa tudi sicer re alistično. Istočasno ko kritizira obstoječi Odbor, odsvetuje, da bi se delalo na ustanavljanju paralelnega foruma. Po njem zavzema nam = reč Slovenski narodni odbor še vedno ključno postojanko sredi sloven ske politične emigracije.
Naj omenim še nekaj dopolnilnih misli g.Prekorška v BESEDI: po njem se reprezentativnost in ugled narodnega odbora manjšata, ker njegovi Člani zagovarjajo stališče,da je Narodni odbor odgovoren samo strankam,ki ga sestavljajo”, zdaj namreč ne moremo govoriti o rednem strankarskem življenju in organiziranju. Za g,Prekorška je problem Narodnega odbora "vprašanje vskladenja zgodovinskega poteka doma s stvarnostjo podeljenosti politične emigracije Slovencev danes v sve» tu, ko so se med njimi pojavile nove struje in gibanja in se uvelja= vilo". Tako zanj ne leži poudarek na organizacijskem vprašanju,tudi ne na legitimacijah, niti ne na tem,ali naj ostane narodni odbor pod rejen trem strankam-ustanovnicam; tudi se njemu ne zdi odločilen zna čaj širšega sveta in njegov delokrog,pristojnost. "Gre za globlja vprašanja, ali smo Slovenci v stanju mirno združiti se v Narodni sret in skladno sodelovati, da vnesemo v delo za demokratizacijo naše do= movine naj več,kar je možno." Zato vidi on v Jelenčevem predlogu,četu di simpatizira za argentinski demokratski predlog, lepo priložnost, da pridejo vsi delavoljni Slovenci skupaj in se pomenijo.	/	\
POGLEDI V BODOČNOST ( Dopis)
Öe bi sodili slovensko ali jugoslovansko politično emigracijo samo po obsegu njenega tiska ali po številu organizacij,potem bi verjetno zasedli prvo mesto.Vendar pa to še zdaleč ni dokaz o njeni politični plodovitosti in učinkovitosti. Emigracija ima oči vse preveč uprte v minulost.Ker s preteklostjo še zdaj ni opravila in potegnila stvarnih zaključkov in naukov,je tako tudi njeno ocenjevanje sedanjosti bolj sentimentalno kot stvarno.Potem pač ni čudno,če dejansko ne vidi no= benftperspektiv za bodoče.Frazasti programi tega ne odtehtajo.
Tako utegne biti zanimivo napovedano predavanje dr.Vlastimira Sto janoviča iz Pariza.Govoril bo v Londonu v okviru "Združenja srbskih piscev'}(ki redno prireja predavanja,) o evoluciji in revoluciji v so= dobni politiki.Problem misli zagrabiti iz širših,ne samo jugoslovan= skih vidikov.Vendar namerava,kot sem obveščen,pri tem sprožiti nekaj novih idej,ki^zadevajo celotno jugoslovansko emigracijo. Di-.Stojano= vid je politično neodvisen;pred nekaj leti je zapustil Jugoslavijo.
Predaval bo 8.januarja tl. ob 5 h pop.na 32,Bolton Gardens, SW 5.
VPRAŠANJE JUGOSLAVIJE (Od posebnega dopisnika iz Trsta)
V begunskem tisku tu in tam zasledim diametralno nasprotno izbo dišce,kadar se razpravlja o Jugoslaviji in razpoloženju našega naro= da v domovini glede nje. Eni trdijo,da so doma za Jugoslavijo,dru^i pa pravijo,da so za samostojno državo Slovenijo izven Jugoslavije.
Po daljšem opazovanju in registriranju so tole moji zaključkii
Ko se je kmalu po osvoboditvi 1.1945. poleglo prvotno navdušeije zavrežim in so ljudje spoznali,da imajo opravka s polnim komunizmom,
-ip T7 oinipn sirila parola:Samo izpod TitaJNaj se Jugoslavija razbi je,±6 da ga bomo rešeni; To - ui-iole.;. . j j..	e ',r c' ’	•>
koli Trsta in glasovi iz emigracije za nekako tržaško državofkasneje za Intermarij in končno za združeno Panevropo. T0 je bilo zlasti v zvezi z ostro začrtano sovjetsko interesno sfero .Apeliralo se je na Jalto in teritorialno tolmačilo kupčijo "Fifty-Eifty":Srbij a Sovje = tom»Sloveni ja in Hrvatska pa Zapadu. Se po prelomu s Kominformo so flmogl ra5\mell z razpadom Jugoalevije v tem smislu,češ da bo Stalinu 4}uoši dal JugwAavije(Srbija)kot pa nič; in da bo zato rad prepustil Aagloa&erlkanoaa hrvatsko-sl o venski del v zameno, Se skupaj s trmo gl a* V'ijo Tita, Tako bi bil tudi uresničen jaltski sporazum*.. Vse kaže, da ao doma sanjali o taki kombinaciji predvsem pod vplivom političnih analiz in prerokovanj iz - emigracije.
Situacija pa a; ja povae* spremenila,ko so Aagloamerikanci pri
Seli krepke podpirati Tita in je ta uspešno kljuboval Moskvi. »PoboŠ
ne želje",rešiti se Tita-komunista z razbitjem Jugoslavije,so se spte menile v "pobožne žemlj e",rešiti se komunizma pod pritiskom zavezni= kov, čeprav Tito začasno ostane. Predvsem p g1 globoko prodrlo spoznanje, da Zapad potrebuje v svoji politiki proti Sovjetom Jugoslavijo in da na njeno razbitje niti misli ne.
Kot sirvar danes stoji, tega vprašan ja, razbit ja Jugoslavije, doma ni več na dnevnem redu. Pač pa iščejo drugih predstav,kako bi bilo možno rešiti se komunističnega režima.
LAUSCHE JE PESIMIST
Za Stevensonom in senatorjem Kefauerjem je sredi decembra nazna nil svojo kandidaturo za predsedniško imenovanje Demokratske stranke tudi slovenski rojak Frank Lausche,ohijski guverner. Ob tej priliki je znani Alistair Cooke,dopisnik MANCHESTER GUARDIANA in BBCja,pisal, da ima Lausche to nepolitično navado, da pove,kar misli in kadar misli. Tako je sam opozoril na poglavitni nedostatek,da je katoličan in da bo kmalu star 61 let, (Stevenson 55,Kefauer samo 52 pomladi). Tako ne računa na uspeh svoje kandidature in s a ne namerava prizadevati,da bi bil^kaj več kot "ljubljeni sin" Ohija. Namerava pridobiti prospektiv ne člane ohijske delegacije za zvezno demokratsko konvencijo,da bodo vsaj ob^prvem zveznem glasovanju volili za L^uscheta, - nič drugega. Teoretično je takih "ljubijenih^sinov" seveda na začetku konvencije lahko toliko,kolikor je držav. Šele tekom nadaljnjih glasovanj izpa= dajo manj resni tekmeci in nazadnje se večina zedini na enem. Ker je pot do poslednjega dolga in naporna,ni presenetijivo,da Lausche ne že li stopiti nanjo. Vendar pa ga utegnejo razmere same potisniti v o = spredje, če bi se na zveznem zborovanju dajala med seboj dva enako močna kandidata,od katerih ne bi nihče hotel popustiti v korist dru Sega. Tedaj, in verjetno samo tedaj, bi bilo mogoče, da bi se zboro= vnlci odločili za kompromisno osebo, - in ta bi utegnila biti ohij = ski guverner Lausche. Öe bi v naslednjih sedmih mesecih senator Ke= fnuer pridobil na svojo stran toliko prospektivnih glasov kot jih zdaj pripisujejo Adlai Stevensonu, potem bi izbiro guvernerja Lausche ta bila mogoča.	(zps)
GENERALI PRVE JUGOSLAVIJE
Vsi poznamo slavo, s katero so se odeli nekdanji srbski genera= li v balkanskih vojnah 1.1912-13 in nato v prvi svetovni vojni 1.19-4 -1918. Verjetno ne bom prav nio pretiraval, ako trdim, da ni postavi la v tistih letih, razen Nemčije, na noge niti ena druga država tako odlične vojske s tako sposobnimi generali kakor ravno mala in siro = mašna "balkanska" Srbija; njene tedanje zmage so postale po vsej pra vici naravnost legendarne. P0dlegla je šele 1.1915.» ko so navalile nanjo od treh strani Avstrija, Nemčija in Bolgarska, a tudi njen te= danji "poraz" je ostal zavit v večno slavo.
Tako vojsko in tak njen poveljniški kader je mogla postaviti na noge samo zares demokratična,ustavna in ljudska Srbija pod vlado ta= kega kralja,kot je bil Peter I. in takega državnika kot je bil Niko= la Pašid. Po zmagovitih balkanskih vojnah se je sicer tudi v Srbiji skušala uveljaviti majhna, vseskozi rodoljubna,vendar naduto milita« ristična klika, "crnorukci", katerim so stopile velike zmage v glavo in so očividno stremeli za nekakim prikritim militarističnim režimonv toda daljnovidni Pašid jih je hitro ukrotil in vrnil na mesto,ki jim je pripadalo. Vojska namreč je in mora ostati obrambno sredstvo in prav nič drugega, a vodstvo narodnih zadev pripada izključno le odgo vornim politikom, katere mora vojska brezpogojno ubogati. Politikujo Či generali in oficirji so upropastili še skoro vsako državo. Ravno močna roka Pašida in demokratičnost kralja Petra I. sta potem dosega da je ohranila Srbija tudi po balkanskih vojnah zdravo armado, ki se je potem v teku prve svetovne vojne tako proslavila.
Zal se je pa to po zedinjenju 1.1918. temeljito spremenilo .Kralj Peter I. je obnemogel ter umrl in kralju Aleksandru se je bilo po ljutih borbah posrečilo zlomiti Pašida ter uveljaviti svojo lastno avtokracijo. Pri tem se je opiral predvsem na generaliteto. Vojska je postala zgolj njegova osebna domena in on sam je izbiral,postav = Ijal,napredoval in odstavljal vse generale in vse vojne ministre,a po njegovi smrti je nadaljeval z isto prakso knez Pavle v zvezi z dvor= sko generalsko kliko in seveda tudi ob polni odgovornosti tedanjih vodilnih politikov od senilne dvorske kreature Uzunovida do Cvetkovi da,dr.Korošca in dr.Mačka (tega seveda šele po 1.1938.).
Še pred umorom krni ja Aleksandra ni bila nobena tajnost, da vodilna generaliteta z vojnim ministrtvom in glavnim generalnim štabom ni bila le nekaka temna zakulisna klika, ki je imela največji vpliv na ves naš nesrečni politični razvoj, temveč tudi pravo kotišče vprav nesramne - korupcije. Dočim so hodili s slavo ovenčani generali in vojvode kralja Petra I. in N.Pašida v zakrpanih hlačah in so najskrem nej še preživljali leta svojega pokoja, so si pa aleksandrovski gene= rali prve Jugoslavije zidali po Beogradu palače s pokradenimi milijo ni. Vgi smo vedeli in videli to, toda ob vsakoletni proračunski deba ti se . . o proračunu ministrstva za vojsko ni niti enkrat razpravlja 1o,1 temneč se je vselej dvignil le en poslanec ter v že do neznosno= s ti oguljenih frazah proslavljal "našo slavno vojsko"» predlagal sprejetje vojnega proračuna brez debate, nakar so svi, tudi opozicio nalni poslanci, zaploskali ter bolj ali manj soglasno odobrili mili= jardni proračun in kralj Aleksander ter za njim knez Pavle sta po = stnvljale in odstavljala generale po svoji mili volji še naprej,gene rali pa so nemoteno politizirali in kradli dalje.
Kdo je bil tega kriv? Pa, postavljal je vse te generale izključ no le dvor sam; toda prav vso odgovornost so nosile tudi vse vlade prve Jugoslavije in vsi poslanci vseh skupščin taiste. Ne, niso bili to samo "Srbi", temveč tudi vsi slovenski in hrvatski poslanci vseh 21 let prve Jugoslavije, kajti niti enkrat se ni uprl tej nesramni praksi noben slovenski ali hrvatski minister in niti enkrat se ni dvignil niti en slovenski ali hrvatski poslanec ter posvetil v ta ge neralski avgijev hlev,kar bi bila njegova dolžnost in je bil za to tudi razmeroma dobro plačan.
Seveda niso mogle izostati katastrofalne posledice takega brez= vestnega postopanja dvora, vseh. vlad in vseh naših poslancev. Še sko=i ro ves današnji rod je živa priča, kako se je naša "slavna vojska" Pod tako korumpirano dvorsko generaliteto naravnost sramotno in sko= ro brez borbe dobesedno čez noč - razsula.(Znano je,da so bili ravno mnogi generali, ki so ob izbruhu vojne prvi pobegnili.) In tudi po našem zlomu od okoli 2oo naših generalov ni bilo niti enega,ki bi bH poskušal organizirati kak aktivni odpor proti okupatorju,temveč je bil to le skromni polkovnik Draža Mihailovič, ki je živel stalno v Precejšnji nemilosti v vodilnih generalskih krogih.
78 generalov v Titovino
In kako so se obnašali potem ti generali "naše slavne vojske"
Po sramotnem zlomu? Nedavno je IjotiČevska ISKRA objavila poimenski seznam vseh jugoslovanskih generalov po stanju iz 1.1941•?in tam be=
rem, da
-	je	še danes v emigraciji......................  53	generalov,
-	se	ne ve za usodo ............................   4	generalov,
-je	pomrlo od 1.194l«dalje ..................... 35	generalov,
-	se	je iz vojnega ujetništva vrnilo	k	Titu ..... 78	generalov,
-	je med vojno doma pomrlo ali bilo ubitih od ko
munistov ......................................... 24	generalov,
-	jo	ostalo doma pod okupacijo in	potem	pod titovci 11	generalov.
Te številke so izredno poučne. Iz njih posnemam, da je bilo od= vedenih v vojno ujetništvo okoli 130 generalov, ki so si vedno neka= ko monopolizirali nacionalistični patriotizem, a se jih je potem sko ro dve tretjini kratko in malo požvižgalo na prisego "kralju i otadž bini" in hitelo domov uživat komunistično penzijo, dočim je premnogo nižjih oficirjev že poprej pometalo kraljevo kokardo v smeti in si prišilo rdeče Titove "peterokrake". Toda še bolj zanimivo je brati imenski seznam teh nekdanjih stebrov "kralja i otadžbine"» Tam nam = reč berem, da so odšli domov uživat Titovo milost skoro vsi poveljni ki naših sedmih armad iz 1.1941.>in to: I» M.Radenkovič, II.D.Miljko vič, IV.P.Nedeljkovič, V.V.Cukavac, VII.J.Naumovič, primorske armade M.Jankovič in dva poveljnika "vojne pozadine", P.Jurišič in Ž,Stani= eavljevič. Pa še lepše: v Titovo naročje so odhiteli tudi junak mar= čevskega puča, poveljnik našega letalstva in prvi predsednik london= ske vlade Dušan Simovič, vojni minister B.Ipič, 15 letni maršal dvo= ra J.Damjanovič, poveljnik zračne obrambe T.Lukovič, komandant kra = Ijeve garde M.Stajič, komandant konjeniške brigade kraljeve garde ML Zupanjevac, upravnik kragujevškega vojno tehničnega zavoda V.Lukič , poveljnik četniških bataljonov M.Mihailovič itd,itd. In mnogih od teh ni bilo nič sram podajati ob prihodu h komunističnim jaslim jav= ne izjave, v katerih so pljuvali na tisto preteklost,katero so v ta= ko veliki meri ustvarjali ravno oni sami.
Ali si je sploh mogoče zamisliti bolj porazno sliko morale naše nekdanje generali tete. kot jo pa nudijo gornje številke in gornja i = mena. Mislim, da ne. Treba je pa seveda poudariti, da nikakor nočem demagoško generalizirati, kajti tudi med našimi predvojnimi generali so bili sposobni in častivredni možje; toda ravno gornje konkretne navedbe vprav kričeče dokazujejo, da ti poštenjaki niso dobivali vo= dilnih mest.
Misli za bodočnost
Ne bi bilo lepo, naslajati se nad brezvestno lahkomiselnostjo, s katero so dvor, vse vlade prve Jugoslavije in vse predvojne narod= ne skupščine osramotile slavne tradicije nekdanje srbske vojske.Stra hoten račun za to brezvestnost vseh naših bivših ministrov in poslan cev smo končno vendarle plačali mi vsi.
Ker je po toči pač prepozno zvoniti in je danes zaman tudi vsa= ko tarnanje, bi se pa vendar morali iz te strašne šole mi vsi kaj
naučiti. In to bi po mojem bilo:
-	nikoli več ne bi smela biti vojska monopol dvora (ali predsedni ka republike)?
-	nikdar več ne bi smel biti vojni minister general, odgovoren le kralju, ampak civilist, polno odgovoren samo narodni skupščini”,
-	nikdar več ne bi smelo biti pod kakršno koli krinko dopuščeno, da ostane armada brez najstrožjega nadzorstva narodne.skupščine?
-	brezpogojno bi bilo treba ostro že v kali zatreti vsak najmanj= ši poskus direktnega ali indirektnega vtikanja kateregakoli oficirja v kakšnekoli politične zadeve,ki morajo ostati izključna domena od= govornih vlad in narodne skupščine;
-	ljudstvo ne bi smeli nikoli več trpeti, da bi kakšna politična stranka zlorabljala vojsko v svoje namene;
-	če se kdaj vrnemo domov, bo treba brezizjemno pozvati^na odgo=
vor vse bivše generale in oficirje,ki so se težko pregrešili proti gornjim načelom; našim oficirjem bi bilo treba nato enkrat za vselej izbiti iz glave požel jen je, da bi se še kdaj vtikali v zadeve,ki ne spadajo v njihovo Čisto strokovno pristojnost, ali pa,da bi še kdaj vprizarjali - puče.	P.St.
PISMO PREMIKU:	G.urednik! V 177.št.KT je bil objavljen članek "Po=
vratek s dipra"(s podpisom "-o-")-Videti je,da bi pisec rad dokazal, da so guerilske akcije grških prebivalcev Cipra omejene na metanje pokalic odn. žabic na angleške "okupatorje" na otoku in da so poroči la v angleškem časopisju vse preveč temna in senzacionalno napihnje= na. Zdi se mi,da so eksplozije ciprških bomb,ki so doslej ubile že 12 angleških vojakov, požgale britanski institut v glavnem mestu in nekaj poštnih uradov in policijskih postaj na deželi,uničile vodovod ne naprave v vojaških taboriščih,razbile urade na letališču,turistič nem uradu,in nevarno ranile nešteto Angležev in.ciprških.prebivalcev, vse preje kot pa prosta zabava,pri kateri "mladi angleški fantje -vo jaki ližejo sladoled".	M.G.
TISK IN SVOBODA: Ali je že bil kdaj. napisan Članek o tiskarskem škra tu in njegovih epopejah v svobodnem slovenskem tisku? Tako sem se vpra šal,ko sem pred časom bral v "Ameriški domovini" o obstoju "Sovjetske demokratske zveze" v TrstUoNa smeh mi je šlo,ko sem sredi decembra zvedel iz "Katoliškega glasu" in celo videl sliko, da je sv.Janez Krst nik pridigal ob Jadranskem morju (Pod sliko nekega vodovja j_e bil nam reč napis: "Pokrajina pri Jadranu,kjer je pridigal sv.Janez Krstnik...) Teden dni kasneje pa sem poskušal zvedeti iz "Klica Triglava%kdaj bo napovedani sestanek Slovenskega društva,pa tega nisem mogel,čeprav je bila označena ura (ne pa dan).
Po tradiciji sodeč,sem pričakoval,da bo argentinska "Svobodna Slovenija" z velikanskim naslovom in z'navdušenim,v srce segajočim u vodnikom oznanila svobodnim Slovencem,da je konec diktatorja grala Perona in da je končno tudi "Svobodna Slovenija - prvič,kar izhaja -postala svobodna. Pa ni bilo nič takega.Le suhoparno,dolgo poročilo o dogodkih,ki so pripeljali do gralovega padca«.Niti Črke v naslovu niso oznanjale neke posebnosti.Isto se je ponovilo,ko je namestu pre zidenta Lpnardija prevzel oblast general Aramburu,- Radoveden Sem,kakš no stališče je prevladalo v uredništvu: ali je bilo urednikom nerodno da so v tistih Črnih dneh in letih tu in tam nekoliko preveč vsiljivo pisarili o gralu Peronu in njegovi soprogi,pa zdaj tega v spremenje = nih prilikah nočejo več storiti, - ali pa niso še povsem.gotovi, če. se časi peronizma le ne bodo spet vrnili, po zato kaže biti v pisanju zadržan. - Na splošno so pa Slovenci niso slabo izkazali»Nihče se ni vključil v Peronovsko ss-ovsko "Narodno revolucionarno zvezo%kjer je bilo mnogo ustašev in nacistov.Tudi je razveseljivo,do se v^casu pre= ganjanja katoliške Cerkve predstavnik Srbske pravoslavne občine.ni ho tel odzvati pozivu,da bi se poklonil Peronu,čeprav so to storili neka teri protestantski,židovski in celo ruski pravoslavni duhovniki, ^
NÄRÖ5NINÄ“zä"KLIÖ~TRIGLÄ7A"“iä"öelö"Tetö-247::_7~zä_cetrt leta pa 6/-