Pavle Jović, Srbska slavista med prvimi biografi Primoža Trubarja 877 SRBSKA SLA VISTA MED PRVIMI BIOGRAFI PRIMOŽA TRUBARJA Protestantski pridigar in začetnik slovenskega knjižnega jezika Primož Trubar (1508–1586) dolgo med rojaki ni imel biografi je. Prvi Trubarjevi biografi so bili nemški protestantski teologi. Avtor prvega Trubarjevega življenjepisa, ki je objavljen v letu njegove smrti, je bil prijatelj znamenitega Slovenca, kancler tübingenške univerze in stolni prošt dr. Jakob Andreä (1528– 1590). 11 Šele dve stoletji pozneje o Trubarju je pisal češki jezikoslovec in utemeljitelj slavistike Josef Dobrovský (1753–1829). To je med Slovani prvi Trubarjev biograf. 2 Med prvimi Slovani, ki so pisali o Trubarjevem življenju in delu sta bila tudi srbska slavista, ki ju doslej slovenska znanstvena literatura kot Trubarjevih biografov ni poznala. Od polovice 19. stoletja, ko je slovenska misel bila pridušena z avstrijskim absolutizmom in katolicizmom, v Novem Sadu, enem iz duhovnih in kulturnih središč Srbov, je objavljen širši Trubarjev življenjepis, ki je izšel v književnem obzorniku pod peresom malo znanega srbskega književnika in publicista Emila Čakre (1837–1884). 3 V obsežnejšem prispevku posvečenem življenju in delu Primoža Trubarja, Čakra navaja vse bistvene podatke iz življenja velikega reformatorja. Emil Čakra je bil rojen 2.oktobra 1837 v Novem Sadu, v ugledni družini. Nje- gov oče Petar Čakra se je iz južne Srbije (Struga) naselil v Novem Sadu v prvi polovici 19. stoletja, kjer je bil senator. 4 Čakra se je od mladih let naprej zanimal za zgodovino Slovanov in za vzajemnost med njimi. V letih 1858–1860 je potoval po južnoslovanskih krajih, med drugimi je obiskoval Koroško, Kranjsko in Štajersko. V tem času je Fran Miklošič ustanovil katedro za slavistiko na Dunaju, kjer je Čakra privatno študiral in potem študij nadaljeval v Pragi. Prispevek o Trubarju z naslovom Jugoslovenski reformati, Primislav Truber je izšel v književnem obzorniku Slovenka in bil natisnjen v episkopski tiskarni v Novem Sadu 1860. Slo- venka je njegovo najpomembnejše književno delo, ki je na kulturnozgodovinski poti slovanstva edinstveno. To je edinstvena zbirka jugoslovanskega idealizma. 5 Obzornik je nastal po vzoru čeških obzornikov Slovan in Slovanka (izhajala sta v Pragi na pobudo Josefa Dobrovskega), ki sta obravnavala jeziku in književnost slovanskih narodov. Čakra je bil navdušeni pristaš jugo- slovanske ideje. Prizadeval se je tudi za čistost srbskega jezika brez tujk. Leta 1859 je objavil jezikoslovno razpravo Slovenska azbuka, kirilica ili latinica, kjer je predlagal enotno abecedo za vse Slovane. Slovenka je zaradi slabe fi nančne podpore izhajala samo eno leto. Pomembno je, da je Emil Čakra bil eden prvih srbskih književnikov, ki so se začeli zanimati za slovensko slovstvo. V Slovenki je pisal o Janezu Bleiweisu in Matiji Majarju, ki sta med Slovenci bila apo- stola jugoslovanstva in skupnega jezika. Čakra je bil privrženec reform Vuka Karadžića. Med letoma 1858 in 1860 se je mudil v Ljubljani in o tem napisal članek v Slovenki. 6 Med drugimi znamenitosti Ljubljane je obiskoval licejsko knjižnico, kjer je raziskoval Trubarjeva dela. 7 Emil Čakra ni dolgo živel – umrl je zaradi jetike kot mnogi srbski književniki tistega časa. Še en srbski slavist je objavil pet let pozneje, 1865, nekoliko krajši Trubarjev življenjepis, ki je izšel v srbskem obzorniku Danica (izhajal v Novem Sadu od leta 1859). 8 To je bil Jovan Živanović (1841–1916), profesor srbskega jezika v gimnaziji v Sremskih Karlovcih. 9 1 Jakob Andreae. Christliche Leichpredig. Bei der Begräbnus des Ehrwürdigen und Hoch gelehrten Herrn, Primus Trubern, Tübingen, 1586. 2 Josef Dobrovsky, Slavin 1806. 3 Emil Čakra, Jugoslovenski reformati. Primislav Truber, Slovenka 1860,1, 1, 44–58. 4 Ilija Ognjanović, Grobovi znamenitih Srba, Novi Sad, Matica Srpska, 1999, 23–24. 5 Miraš Kićović, Emil Čakra, jedan jugoslovenski idealist, Glasnik istorijskog društva u Novom Sadu, 1931, knjiga 4, 275–286. 6 Emil Čakra, Ljubljana, Slovenka 1860, 1, 6, 25. 7 Lazar Čurić, Novosadčan Emil Čakra o licejski knjižnici v Ljubljani. Knjižnica 1980, 34, 77–78. 8 Jovan Živanović, Primož Trubar, Danica 1865, 6, 2, 38–42. 9 Radivoje Vrhovac, Jovan Živanović, Bosanska vila 1896, XI,22, 345–347. SR 4 - 2006.indd 877 SR 4 - 2006.indd 877 7.2.2007 11:11:02 7.2.2007 11:11:02 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_30.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 878 Slavistična revija, letnik 54/2006, št. 4, oktober–december Jovan Živanović je bil vsestransko izobražen književnik, rojen 18. novembra 1841 v Sremskih Karlovcih. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v rojstnem kraju. Študiral je slavi- stiko na Dunaju pri Franu Miklošiču. 10 Od leta 1865 je bil profesor srbskega jezika na gimnaziji v Sremskih Karlovcih, od 1875. pa je v tamkajšnjem semenišču predaval tudi cerkvenoslovan- ski jezik. Znan je predvsem kot avtor številnih učbenikov: Srpska čitanka (Pančevo, 1884), Srpska sintaksa (Novi Sad, 1889), Izvod iz stare slovenske gramatike (Novi Sad, 1873), Izvod iz srpske gramatike (Novi Sad, 1874), Gramatika staroslovenskog jezika (Novi Sad,1895), Stara slovenska gramatika (Pančevo, 1880), O gramatici starog slovenskog jezika (Beograd, 1884). 11 Svoje znanstvene razprave je izdal v knjigi O srpskom jeziku (Novi Sad, 1888). Živanović je bil privrženec Vukove reforme in si je zelo prizadeval za čistost srbskega jezika. Živanović je omenjen v Istorii slavjanskoj fi lologii Vatroslava Jagića. 12 Trubarjev življenjepis, ki ga je Živanović napisal, je nastal na podlagi čeških zbornikov, Slovana in Slovanke. V prispevku o Trubarju je Živanović omenil še eno Trubarjevo zaslugo za slovenski rod – ustanovitev prve tiskarne v Ljubljani. Istega leta, ko je izšel članek o Trubarju, je bila v Danici je natisnjena Živanovićeva razprava z naslovom Miklošič o glagolici. Med prvimi, zelo redkimi biografi Primoža Trubarja v 19. stoletju sta bila srbska slavista Emil Čakra in Jovan Živanović, učenca Frana Miklošiča. Med Slovani sta napisala prvi širši biografi ji znamenitega Slovenca. Pomembno je tudi, da sta srbska slavista videla v Trubarju začet nika jugoslovanske vzajemnosti. Naj omenimo, da sta med Miklošičevimi učenci srbskega rodu bila tudi Đuro Daničić (1825–1882) in Ljubomir Stojanović (1860–1929), ki je bil najtemeljitejši raziskovalec življenja in dela Vuka Karadžića. V času, ko so v srbskih obzornikih izšle prve biografi je o slovenskem cerkvenem reforma- torju, ni bila o Vuku Karadžiću, reformatorju srbskega jezika, napisana še nobena biografi ja. Še posebno zato si je v literarni zgodovini Slovencev treba zapomniti, da sta Emil Čakra in Jovan Živanović med prvimi Slovani pisala o velikem slovenskem reformatorju Primožu Trubarju; pri Slovencih pa je šele deset let pozneje literarni zgodovinar Martin V alenčak (1834–1887) objavil prvi širši Trubarjev življenjepis (1877). Pavle Jović Narodna knjižnica v Beogradu 10 Enciklopedija Novog Sada, Novi Sad, Prometej, sveska 8, 1997, 143–144. 11 Stanoje Stanojević, Narodna enciklopedija, srpsko.hrvatsko-slovenačka), Zagreb, Bibliografski zavod, knjiga 4, 1929, 1340 12 И. В. Ягич, История славянской филологии, Санктпетербург, 1910, 905. SR 4 - 2006.indd 878 SR 4 - 2006.indd 878 7.2.2007 11:11:02 7.2.2007 11:11:02 Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2006_4_30.pdf | DOST. 15/03/24 11.07 Powered by TCPDF (www.tcpdf.org)