MENTOR
DIJAŠKI LIST DVAJSETO LETO
VII/VIII
V tem zvezku sodelujejo/ Janko Mlakar / Janez N./ Dr. Fr. Jaklič/Miha Vihar /Alenka/St. Petelin/Moj-mir Gorjanski / Sfinks / S. Kranjec / Jago Dič / Dr. Joža Lovrenčič/ Blagomir Potoski / Fr. Grafenauer/ Orassus
MENTOR I DIJAŠKI LIST / XX. LETO I 1932 I 33
Vsebina.
Janko Mlakar	/ Spomini  .......................................................  145
Janez N. / Tri o materi...........................................................  ,	154
Dr. Fr. Jaklič	/ Treznostno	gibanje................................................155
Miha Vihar /	Brez prezira........................................................158
Mojmir Gorjanski / Samotne ure.........................................................158
Alenka / Pot	odrešenja.........................................................  159
St. Petelin / Marširala legija koroška.................................................161
Sfinks I Tiha, vodoravna polja.........................................................165
S. Kranjec I Porazdelitev in število človeštva na zemlji...............................166
Jago Dič I Legenda o zvončku in trobentici.............................................173
Miha Vihar / Ko vihra.............................................................  ,	173
Dr. Joža Lovrenčič / Pesnik Ivan Trinko-Zamejski.......................................174
Blagomir Potoški / Na travniku.........................................................181
Miha Vihar /	Odmev življenja.....................................................181
Fr. Grafenauer / Iz zemlje kraljeviča Marka............................................182
Ernst Eckstein / Obisk v karcerju......................................................185
Obzornik /
Nove knjige......................................................................190
Naši zapiski.....................................................................191
Pomenki..........................................................................191
Zanke in uganke................................................................  ,	.	192
Uredništvo lista: Prof.	dr.	Joža Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega	cesta	7.	/	Na
uredništvo se pošiljajo	vsi	rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za	objavo v listu.
Rokopisi se ne vračajo. /	Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva	cesta	7.	/	Na
upravo	se naslavljajo vsa naročila in reklamacije.
Vsak naročnik, naj dobiva Ust naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati vso naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več 6. štev.
Mentor izhaja med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič. Izdajatelj in odgovorni urednik dr. Jakob Mohorič, Miklošičeva cesta 10. Tiska »Slovenija« (predst. A. Kolman, Ljubljana, Celovška 61. / Celoletna nuročninn za dijake Din 30'—, za druge in zavode Din 40—. Posamezna številka Din 4’—. Plačuje se naprej. / St. ček. rnč. pri poštni hrunilnici v Ljubljani 14.676. / Naročnina za Italijo: Lit. 10'— za dijake, Lit. 15— za druge; za Avstrijo: S 4— za dijake, S 6'- za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziromu avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse dru^e kraje vrednost 4 švic. frankov. / Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letniku.
Janko Mlakar / Spomini.
Deklica z vrtnicami.
Ob »Kranjski hranilnici« liocli gori in doli osmošolec Daben, po domače »Cirkusdirektor«. (Imel je suknjič na škrice.)
On čaka ...
To čakanje je v neposredni zvezi s pismom, ki ga je prejel dobrodušni Dunajčan pred nekaj dnevi. Papir je dišal po vijolicah, vsebina je bila pa tale:
Velecenjeni gospod!
Večkrat Vas srečam na ulici. Naredili ste name globok vtis. Moje srce je še prosto, in upam, da je Vaše tudi. Ali bi se ne moglo dvoje src združiti v lepi idealni ljubezni? Ako Vas že kake druge nežne vezi ne vežejo, pridite v soboto popoldne pred »Kranjsko hranilnico«. Tam Vas bom med 3. in 4. čakala. Da se lažje spoznava, bom imela v roki 3 rdeče vrtnice.
V	trdnem upanju, da bodo moje besede našle odmev v Vašem srcu, pričakujem željno prvega sestanka.
»Deklica z vrtnicami«.
Upanje »Deklice z vrtnicami« ni bilo zastonj. ločno ob M.’3. je bil Cirkusdirektor že na mestu in je tam vztrajal precej čez peto uro. \ si mogoči ljudje so hodili mimo, samo tiste ni bilo, ki jo je fant hrepeneče pričakoval, »Deklice z vrtnicami«. Zato so ga pa toliko bolj nadlegovali njegovi sošolci s svojimi indiskretnimi vprašanji.
Mentor, 1932/33, št. V11.-VUl.
145
Ob treh je že prišel prvi.
»Servus Daben! Kaj pa čakaš tukaj?«
»Ah, veš, no ... gospodinja ima nekaj v hranilnici opraviti, me je pa prosila, naj jo zunaj počakam,« je lagal Cirkusdirektor, da bi se nadležneža znebil; pa se ga ni.
»Kaj boš čakal sitnico! Pojdi rajši z menoj, greva malo v Tivoli.«
»Pa jo moram čakati,« se je izvijal revež.
»No dobro, ti boni pa delal družbo, da boš laže čakal. Ali imaš že matematične naloge narejene?«
In brezobzirni nadležnež je tako dolgo silil vanj, da mu je slednjič povedal resnico.
»Seveda, če imaš sestanek, potem te pa ne bom motil. Servus!«
In Daben se je oddahnil, pa ne za dolgo. Kmalu potem je prišel drugi, nato tretji, in tako naprej, sami njegovi ožji tovariši. Fant si je vselej skušal pomagati s pravljico o gospodinji, ki je šla v hranilnico, slednjič je pa moral seveda z resnico na dan. Tako so ga mučili do štirih.
»Sedaj pa mora biti vsak čas tu! Gotovo se je kje kaj zamudila, da še ni prišla.« Tako je Daben sam pri sebi opravičeval »Deklico z vrtnicami« zaradi njene netočnosti in se oziral na vse strani, odkod se bo prikazala. Tu prihiti naenkrat od gledišča sem, pa ne težko pričakovana z rdečimi vrtnicami v rokah, marveč sošolec Druke.
»Servus, Daben!« je klical že od daleč. »Kavno prav, da sem te dobil. Prosim te, posodi mi grškega ,Freunda\«
»Prav rad, če bi ga imel s seboj. Kaj misliš, da nosim jaz ,Freunda‘ vedno v žepu?«
Fant je bil že nekoliko nejevoljen zaradi neprestanega motenja. Pa Druke se ni dal odgnati.
»Vem, da ga nimaš pri sebi. Mislil sem, da bi šel s teboj na dom. Zvečer ti ga prinesem gotovo nazaj. Kar pojdiva, saj ne stanuješ daleč.«
Prav tega sc je še manjkalo Cirkusdirektorju, da bi šel zdaj Drukeju na ljubo domov! Seveda, med tem bi pa »Deklica z vrtnicami« prišla in tudi vsa obupana odšla, ker bi ga ne našla. Zato je revež zopet poskusil najprej z gospodinjo, kar mu je pa prav tako uspelo, kakor v prejšnjih slučajih.
»Pusti me,« je rekel slednjič ves jezen. »Imam sestanek z neko damo, ki mora biti vsak hip tu. ('e hočeš, pa pridi zvečer po .FreundaM
»Tako, sestanek imaš? Je li lepa? Rad bi jo videl. Kaj ne, saj dovoliš, da počakam? Ko pride, pa izginem, da vaju ne bom motil.«
In Druke je potegnil ogledalce i/. žepa in si popravil kravato, akoravno mu je čisto prav stala. Bil je namreč precej gizdalina. Sedel je v šoli za menoj, imel ogledalo na klopi in si cele ure pulil kocine iz rok ter si gladil brke.
»Ampak Druke, ne hodi vendar tako indiskreten.« ga je prosil Daben. »Ako naju dama vidi skupaj, niti blizu ne bo prišla, tako je sramežljiva.«
»Seveda, če je stvar taka, potem pa ue bom nadlegoval. Servus!«
Daben bi se bil rad sedaj oddahnil, pa se ni utegnil.
Komaj je Druke izginil v Beethovnovo ulico, je že prišel iz nje Pock, »der schone Pock . kakor ga je Vašek rad imenoval.
»Also, der schone Poek, kommen Sie heraus,«58 ga je poklical včasih. In ako se je fantu pri nalogi kaj ustavilo, je takoj začel:
»Freilich, schon ist er. schon, und nachsteigen tliut er aucli,3” maiematike pa nič ne zna. Čakajte, po šoli pojdem za vami na promenado in bom povedal dekletom, da ste dobili danes ,Null‘ — ,Null‘!«
Torej, »der schone Pock je prišel naravnost čez ulico k Dabnu.
»O servus, Daben! Kaj pa tu čakaš?«
Cirkusdirektorju je pošla potrpežljivost.
»Kaj pa tebe briga, če čakam? Jaz sem že sit tega vednega spraševanja. Ste se li zmenili, da prihajate drug za drugim in me nadlegujete s svojo radovednostjo? Če čakam, pa čakam. To je popolnoma moja zasebna zadeva, ki nikogar nič ne skrbi. Glej, da hitro izgineš!«
Pock se na ves glas zasmeja.
»Aha, sedaj mi je stvar jasna! l a je pa dobra, kakor v opereti. Ti čakaš tu, ona pa tam!«
»Kdo čaka... kje čaka?« je planilo iz Dabna.
»Pusti me, saj mi boš še rokav raztrgal. Pravkar sem videl tam v Beethovnovi ulici še precej čedno dekle, ki očividno nekoga čaka. V roki ima ...«
»Vrtnice?«
»Da, tri velike rdeče vrtnice. Odkod pa ti to veš?«
Daben ni utegnil odgovoriti. Drl je kakor obseden čez cesto in je v naslednjem trenotku že izginil v Beethovnovi ulici.
Pock je gledal za njim in se lako smejal, da se je moral za ograjo prijeti. Bil je prav zadovoljen s svojim,	po vijolicah	dišečim pismom, ki ga je bil pisal v imenu »Deklice z	vrtnicami«.
Vso to zgodbo s podrobnostmi vred sem zvedel naslednji ponedeljek v šoli, ko so se »zarotniki« menili, kako so potegnili ubogega Dabna; on jih je zvesto poslušal in se trudil, da bi kako besedo razumel. Govorili so namreč slovenski.
V	drugem odmoru je prišel k meni in me vprašal, o kom so se prej menili in čemu so se tako smejali.
Oh nič, o samih neumnostih! Saj veš, da	jim hodijo	le	de-
kleta po glavi.«
“ »Torej, lepi Pock, pridite ven.c
” »Sevedu, lep je, lep in tudi za dekleti hodi.c
Daben je obiskoval že osmo leto ljubljansko gimnazijo, pa se ni niti toliko slovenščine naučil, da bi bil razumel fante, ko so vpričo njega kovali zaroto, in ko so se prav tako vpričo njega menili, kako jim je zarota uspela.
Matura.
V osmi bi bilo prav prijetno življenje, če bi ne bilo mature.
O umestnosti te s »preguljenimi« dnevi in prečutimi nočmi združene preskušnje se da veliko govoriti »pro« in »contra«. Toda to ne spada v okvir mojih »Spominov«. Samo toliko naj pripomnim, da smo bili pred maturo vsi »contra«, po maturi pa prav tako vsi »pro«. Mislim, da se v tem oziru ni dosti spremenilo. Ako bi prišlo danes do glasovanja, bi bili skoraj gotovo maturanti proti maturi, abiturijenti pa zanjo.
Sicer je današnja matura le drugi koren iz tiste, ki je nas težila, tretji pa iz one, kateri so se morali podvreči naši prednamci.
Gospod Tomaž mi je namreč pravil, da so v njegovem času delali maturo iz vseli predmetov, celo iz verouka.
Mi smo imeli že nekoliko lažje. Verouk in filozofija sta bila sploh izvzeta iz mature. Slovenščine in nemščine je bil lahko oproščen, kdor je dobil v maturitetni nalogi isti red. kakor ga je imel v zadnjih dveh spričevalih. Pripraviti smo se pa morali kljub temu, ker nismo izvedeli, kako smo pisali. Fizike in zgodovine so bili rešeni tisti, ki so imeli zadnje štiri semestre vsaj »hvalno«. V matematiki in klasičnih jezikih pa ni bilo nikomur prizaneseno.
Največ smo se učili matematike. Začeli smo takoj po veliki noči. Naredili smo vse naloge, kar smo jih našli v šolskih izvestjih od 1. 54. dalje. Kamor si v odmorih pogledal, si videl samo matematiko, na tabli in na klopeh. Tiste tedne smo na vse pozabili, na pretepe, na »turnirje« in na narodnostne boje. Strah pred matematiko nas je vse zedinil.
Tudi med poukom smo delali naloge, zlasti pri dr. Muhovcu in Repušniku, ki se nista skoraj nikdar ganila izza katedra. Ta okoliščina je bila posebno za tiste ugodna, ki so sedeli v zadnjih klopeh. Med temi sem bil tudi jaz, pa ne iz lastne volje, marveč radi zaupanja, ki mi ga je skazoval Repušnik.
V osmi se razen vsebine predmetov ni nič spremenilo. Ostali smo pri istih profesorjih in celo v isti sobi. Midva z Završnikom sva sedela sprva kakor v sedmi v prvi klopi pri vratih. Razumela sva se jako dobro. Kadar se nama ni bilo treba bati, da bi naju profesor motil, sva si preganjala dolgčas s špano. Ker sva imela mrežo narisano na sedežu in sva zelo diskretno vlekla, naju ni nihče zapazil.
Neko popoldne sem imel pri latinščini veliko smolo. Završnik me je v kratkem času naredil dvakrat za »kozla« kar zaporedoma.
Bil sem prav na tem, da bi se mu revanširal (fant je že skakal), ko zavpije Repušnik tako na glas, da mi je fižol, ki sem ga bil vzel Završniku, padel iz roke.
»Sreiner gibt wieder keine Ruhe. Packen Sie sich in die erste Bank! Mlakar, gelien Sie hinunter !«*°
Ta premestitev je bila prav za prav odlika, ki me pa ni nič kaj posebno razveselila, ker sem se le nerad ločil od starega priljubljenega prostora. Zbral sem počasi knjige, opomnil po tihem Završnika, naj se smatra za »kozla«, ker je že skakal, nato se pa odpravil proti novemu domovanju v predzadnjo klop pri oknu. Za soseda sem dobil nemškega renegata čičarja, ki sem z njim do takrat komaj nekaj besedi spregovoril in še te le kot »srdit« bojevnik za »majko Slavo«. Zato se mi je še dolgo potem tožilo po Špani in Završniku.
Seveda je imel moj novi prostor tudi svoje prednosti, katerih nisem nikakor podcenjeval. Bil sem prav lepo skrit in varen zlasti pred profesorji, ki so bivali stalno za katedrom. Pri teh sem včasih preinenjal predmete, na primer verouk s fiziko, latinščino pa z matematiko. Storil sem pa to le v sili. Ker je bila takrat, ko smo se pripravljali za maturo, sila stalna, sem bil seveda prisiljen tudi stalno spremeniti nekatere predmete v fiziko, zlasti pa v matematiko.
V	moji gorečnosti za Vaškova predmeta sta me motila samo Repušnik in dr. Muhovec (od teh dveh sem najmanj pričakoval take indiskretnosti) in to celo isti dan.
Neko dopoldne sem pravkar izračunaval vsebino stožca, ki je menda zato stopil v kroglo, da je bila naloga težja, ko se naenkrat oglasi za katedrom Repušnik: »Mlakar, haben Sie weiter prepariert?«"
»Ja, Herr Professor,« se oglasim in pometem hitro matematiko s klopi. Vedel pa nisem prav nič. kaj so prevajali in kje so nehali.
čičar je videl mojo zadrego in mi je hitro podal knjigo; takoj nato sem že prevajal. Takrat se mi je ptič splačalo, da sem bil v nedeljo na zalogo prepariral; kajti po tisti uri sploh nisem bil več latinščine vprašan.
Popoldne me je pa dr. Muhovec poklical, ko sem se fiziko učil. Ker sem za svojo osebo že sklenil z veroukom (potekali so zadnji tedni pred šolskim sklepom) in nisem šepetal, sem se jako začudil, ko sem slišal svoje ime tako po nepolrebnem imenovati. Toda za začudenje ni bilo preveč časa. Hitro vzamem iz raztrgane cerkvene zgodovine list in ga vlakneni »predniku« za ovratnik. Moram se pohvaliti, da sem izvrstno »znal«.
Res ni bilo lepo, da sem goljufal, pa še pri verouku, ko sem stal že z eno nogo v bogoslovju. Toda »silu kola lomi«, in jaz sem bil
,0 »Sreiner zopet ne ilu miru. Spravite sc v prvo klop! Mlakar, pojdite vi dolile
41 »Mlakar, imate li naprej preparirano?«
v sili. Sem hotel li priznati, da sem nepripravljen? Komu bi bilo to koristilo? Dr. Muhovec bi bil neprijetno razočaran in žalosten, ker bi mi ne bil mogel dati v spričevalu običajnega odličnega reda, o sebi pa niti govorim ne. Pako je bilo pa na vse strani prav. Dr. Muhovec je bil zadovoljen, ker sem znal, jaz pa tudi. ker si nisem pokvaril reda. Morda bi kdo ugovarjal, češ »vitae discimus, 11011 scholae«, učimo se za življenje, ne za šolo. Toda jaz sem vedel, da boni moral itak še temeljito študirati cerkveno zgodovino in se nisem motil. Kot bogoslovec sem se je učil za življenje, kot kiitehet pa za — šolo.
Najprijetnejši leden v osmi je bil, ko smo pisali maturo. Dopoldne smo se v šoli potili, popoldne pa pohajkovali, učili se pa nič. Sicer smo pa že k prvi nalogi prišli dobro pripravljeni in previdno preskrbljeni z »goljufijo«. Po zgledu sošolcev sem si napisal matematične »formelce« na majhne listke in jih porazdelil po žepih. Pa je bil ves trud zastonj. Hi 1 sem prebojazljiv, da bi jih bil vzel ven: poleg tega sem pa še pozabil, kam sem tiste vtaknil, ki sem jih rabil. Kdor hoče pri maturi goljufati, se mora pač zgodaj vaditi. Meni je bila ta vaja onemogočena, ker sem skoraj vedno sedel v prvi klopi.
Tedni po pismeni maturi so bili precej topli, zlasti zadnji pred izpitom. Jako veliko nam je dala vsem, ki nismo bili oproščeni, opraviti zgodovina. Treba je bilo ponoviti vse tri veke. po vrhu pa še domovinoznanstvo. K sreči sem stari vek odložil na zadnje. Zvedel sem namreč, da izprašuje Kaspret vsakega iz starega veka iz one partije, iz katere je bil pri ponavljanju vprašan. Naučil sem se torej samo prvi triumvirat in sem ga pri maturi tudi dobil. Na ta način sem pridobil toliko časa, kolikor sem ga porabil za nemščino, za katero sem se tudi nekoliko pripravil, čeprav sem upal, da bom oproščen. Pa nisem bil. Delati sem moral vse predmete razen slovenščine.
Odkrito priznani, da me je matura zelo skrbela. Najbolj sem sc bal, da me bo pri izpitu popadla nervoznost s posledicami, ki sem jih že omenil. Ta bojazen je bila odveč. Kakor hitro sem jo namreč
—	polomil, sem postal popolnoma miren.
Mutematika mi je še nekako šla, pri fiziki sem se pa spotaknil. Vprašanja nisem dobro razumel in sem gu po tem tudi odgovoril. Vašek se je pošteno trudil, da bi me bil spravil na pravo pot. pa je bil ves trud zaman. Slednjič se je ravnatelj naveličal in mi ukazal zbrisati. Drugo vprašanje se je sukalo krog termometrov in barometrov. Vse je bilo dobro, da se ni zopet vtaknil vmes Senekovič. Dokler sva ostala pri živem srebru, sva se dobro razumela. Ko me je pa začel spraševati še spojine, sem obmolknil. Ker je bila kemija v naši (Vallentinovi) fiziki tiskana kot dodatek in smo jo mi tudi kot nevužen dodatek vzeli, sem se bal, da bi ne bil odkril kakih novih spojin živega srebra. Zato sem kot skromen človek rajši molčal.
Tako je nastala precej mučna tišina, katero je pretrgal šele Vašek z dobrohotno ponudbo, da mi da rad še eno vprašanje. Senekovič ga je pa kratko zavrnil.
»Ist genug!«42
Bil sem »pečiran«. In čudno, odkar sem vedel, da sem v fiziki »lifran«, sem se popolnoma pomiril. Sošolci so se čudili, da sem po polomiji tako mirno odgovarjal. Najbolje mi je šlo v zgodovini. Kaspret je kar sam kazal na zemljevidu dežele, katere so pridobili Luksemburžani. Bil je očividno vesel, ko sem mu točno in gladko odgovarjal, ne da bi si bil izmišljeval kakih zgodovinskih fabul (so si jih že zgodovinarji po poklicu dovolj izmislili).
Pri nemščini sem moral tudi citirati iz Schillerjeve pesmi »Die Glocke«.43 Hintner nam je že v šoli napovedal, da jo bo vprašal vsakega. Mi smo bili zaradi tega zelo nevoljni. Še tega se je manjkalo, da bi se učili za maturo pesmic, ko smo imeli drugega dosti. Naučil sem se je samo polovico in pri tem računal s 50% dozdev-nosti, da bom vprašan iz prve polovice. Te odstotke sem ujel prav pri repu. Fant, ki je bil vprašan pred menoj, mi je namreč pustil samo še nekako 15 vrstic, potem se je pa že začela druga polovica, zame »terra ignota«44. Ko sem prišel do nje, me zažene tak kašelj, da se nisem tako dolgo mogel odkašljaii, dokler ni rekel Šuinan, da ima dosti citiranja in kašljanja. V tem sva se z nadzornikom popolnoma strinjala.
Po končanem izpitu so se posvetovali, katere bi vrgli. Trajalo je pa precej časa, preden so prišli do sklepa. Kakor sem zvedel pozneje izza kidis, so se zame prav težko odločili. Vašek se je zelo trudil, da bi me bil izrezal, toda večina »porotnikov« je bila za to, da me še enkrat »zasliši«. Mislim, da je »Felis iigris«45 po svoje pripomogel k tej obsodbi. Najbrž me je dobil pri tisti »logični« suplenturi na piko.
Ko so nam naznanili »obsodbo«, sem zvedel, da bi me gospodje zelo radi še enkrat slišali, takole tam v jeseni, ko bo grozdje zorelo. To »laskavo« vabilo me ni prav nič presenetilo, ker sem ga pač pričakoval, dasi ga nisem bil posebno željen.
Neuspehi v šoli so me navadno vznemirjali. Svojega naj večjega poraza na gimnaziji, ponavljalnega izpita pri maturi, si pa nisem posebno k srcu jemal. Tudi doma so ga sprejeli čisto ravnodušno. Marsikdo se je čudil, kako sem naredil, da sem padel. Bilo pa je res čudno. Oba zadnja semestra sem imel v fiziki »hvalno«, pri maturi jo pa tako polomim.
** > Dovolj!«
•* Zvon.
" Neznana »le/.cln.
Tiger.
Jaz sem tekom let na vse to skoraj pozabil, Vašek pa ne. Ko gem se pred nekaj leti sešel z njim na 35letnici mature, me je takoj spomnil na tisto polomijo.
»To je bilo pa res čudno, da ste takrat padli.« mi je rekel, ko mi je čez 35 let v drugo segel v roke.
Sem imel pač smolo. Kajti pri izpitih odločujejo včasih tudi srečni in nesrečni slučaji.
Ko sem šel nekoč na licej k maturi, srečam Pametnikovo, jako pridno deklico.
»Najbolj se bojim fizike,« mi je zaupala med potjo. »Oh prosim, gospod profesor, recite dr. Grošlju, naj me vpraša parni stroj, tega znam jako dobro.«
Ko prebere potem pri izpitu vprašanja iz fizike, me vsa vesela hvaležno pogleda. Dobila je parni stroj. Njene hvaležnosti pa nisem zaslužil, ker seveda dr. Grošlju nisem niti besedice črhnil o najinem pogovoru. Je bil pač srečen slučaj.
Gotovo pa je velika smola, če kdo predela od SO vprašanj 70. pa je vprašan izključno samo iz nepredelane tvarine. Tudi to se jt‘ že zgodilo.
V našem razredu je znal najbolje matematiko Bavži. Med drugimi je poučeval tudi čičarja. Pri maturi pa je dobil »učenec« v matematiki .»hvalno«, »učitelj« pa »povoljno«. Pa naj še kdo trdi. da nimata pri izpitih smola in sreča nič opraviti!
Seveda rad priznam, da se slabo pripravljeni »izpitnik« lažje osmoli, kakor tisti, ki se je dobro pripravil. Pri vsem tem pa presenečenja niso nikakor izključena.
Ponavljalni izpiti dijakom navadno zelo pokvarijo počitnice. Meni jih moj ni. Še nikdar poprej se mi ni tako dobro godilo, kakor takrat, ko sem bil na pol abiturijent. Vallentina sem lepo pustil doma, sam sem pa šel na Breznico. Z gospodom Tomažem sem potem obredel skoraj celo Dolenjsko, v družbi štirih bogoslovcev sem pa šel na Triglav; potoval sem tudi v Prago, Brno in na Dunaj.
V Brnu sem se moral sramovati za naše preklinjevavce.
V gostilni, kjer sem večerjal, je sedela pri sosedni mizi večja družba. Peli so različne pesmi, češke in nemške. Na zadnje pa pravi »dirigent«: »Sedaj pa še eno slovensko!«
In zapeli so: »Mila, mila lunica...«
Silno sem se razveselil, ko sem v tujem kraju zaslišal domačo besedo in domačo pesem. Zato nagovorim »dirigenta« in ga vprašam, kje se je naučil to pesem, in če sploh zna slovenski. Ta prisede takoj k meni in jo udari prav po ljubljansko. Bival je namreč leto dni v Ljubljani. Slovenščino je pa bolj slabo lomil. Edini »hudič« mu je šel gladko in pravilno z jezika. Z njim je vsak stavek začel, nadalje-
val in končal. Najbrž je mislil, da brez njega sploh ni pristne slovenske govorice.
Mene je bilo sram ...
Ko so se na pokošenih mejah prikazali podleski. sem se spomnil, tla me v Ljubljani čakajo gospodje, ki bi »pri meni« radi poslušali fiziko. Treba se je bilo torej posloviti od Breznice. Prav posebno se mi sicer še ni mudilo, moral sem pa že zaradi dijaškega semnja domov.
Z velikim veseljem sem razprodal vse šolske knjige, tudi Val-lentina. Tega mi je pa novi lastnik še pustil v poljubno uporabo do 28. septembra. Rabil ga nisem veliko in »še danes tega sem čina vesel«, rekel bi prosto po Gregorčiču.
Pri ponavljalnih izpitih se nas je iz obeh razredov zbralo 12, kakor apostolov. Zastopani so bili razen slovenščine vsi predmeti.
Mene ni prav nič skrbelo. Imel sem neko notranje prepričanje, da to pot ne bom — Vaška blamiral. In res ga nisem. Znal sem tako, da je »Felis tigris« kar kremplje skril.
Ko sem se potem Vašku zahvalil, je hotel biti sprva nekoliko nevoljen.
»Ali je bilo treba tega? Imeli bi bili lahko .lobenswert\ tako imate pa ,geniigend‘. No, pa da ste le naredili. Kadar boste novo mašo peli, se me pa spomnite v molitvi.« —
»Abiturijent!« Kako prijetne občutke vzbuja ta beseda, če jo dijak lahko nase obrne.
»Kdo mi sedaj kaj more? Nobenega profesača več ne pozdravim,« je zatrjeval bratov sošolec Čižek. ko je pred gimnazijo držal v roki zrelostno spričevalo, 'l isti hip je prišel mimo profesor Lederhas in Čižek je imel takoj — klobuk z glave.
»Prost sem, kakor ptica v zraku,« se pohvali včasih kak »mož v svoji abiturijentski slavi.
Hvala lepa za prostost »ptice v zraku«, ki je v vedni nevarnosti, da jo kdo ujame na limanice in vtakne v kletko, <di jo pa oskube, speče in poje.
Ne da se pa tajiti, da je abiturijentski stan res nekaj prijetnega. Profesorji nimajo nad teboj nikake oblasti več, ni se ti treba bati, da bi bil imenovan ali vprašan, in rešen si predmetov, v katerih ti je šlo slabo, ali ki si se jih nerad učil. Odprt ti je ves svet, samo da včasih — ne veš, kam bi šel.
Žal, da abiturijentska slava tako malo časa traja in da vse sladkosti abiturijentskega življenja tako hitro minejo, najprej valeta, pri kateri si prvikrat krokal v družbi profesorjev (kakšen užitek!), potem »poučni« izlet, pri katerem se ni bilo treba nič učiti, in slednjič lepi meseci, ko si se čutil neskončno vzvišenega nad ubogo srednješolsko paro.
Razočaranje pride že navadno v oktobru, ko padeš s svojega visokega mesta v globino med poslednje, čeprav ti morda zasije solnce akademske svobode.
Meni je bilo vse to prihranjeno, valeta, izlet, vzvišeni čut in razočaranje. Bil sem namreč samo dva dni abiturijent.
(Dalje.)
Janez N. I Tri o materi.
1. Klic iz teme.
Izza temnili borov prihaja tiha pesem noči do tihih vrtov, do temnili domov pod cipresami.
Pa je iz groba globočin
dahnilo proseče v brezmejno temo:
Kje si, najmlajši — zakaj si odšel, ali te nič več k meni ne bo — moj sin?
2. Meni težko je brez tvoje ljubezni.
Nekdo je razpel skozi mrakove koščene roke,
da sanje so zakrvavele
in rdeče kaplje so padale v mrtvo srce.
Jaz mislil sem. da prevelika je bolečina sklonila ti trudno glavo, zdaj vem: bila je to ljubezen materina, tista, ki ob njej se ogreješ tako gorko, tista, ki ji nobena žrtev za sina ni prevelika in ki zasije v srce tako mehko.
3. Včasih, ko pada mrak.
Včasih, ko pada mrak, grem na božjo pot na tvoj daljni grob; težek mi je korak.
Težko mi je srce,
upanja polno nekoč,
zdaj vse jc prazno,
zdaj v zarje zroč potnik sem
in kakor hrepenenje se dvigam v nebo
k tebi, ki misel me nate boli sladko.
O mati, glej, zato včasih, ko pude mrak rosno mi j c oko in težek je moj korak.
m
Dr. Fr. Jaklič / Treznostno gibanje.
Preden kaj več izprcgovorimo o alkoholizmu in o našem delu za iztreznjenje ljudskih plasti, poudarimo dve težavi protialkoholnega dela.
Treznostno gibanje ne stavi svojih zahtev predvsem na javnost, kot
11.	pr. na državo, na občino ali na kako drugo družabno zajednico, marveč se obrača z zahtevami v prvi vrsti 11 a posameznega človeka, na njegovo osebnost, nravno moč in plemenitost. Boljša in slabša stran v človeku si tu stopita sovražno nasproti in vsak ve, da so take zmage najtežje.
In kakšne obljube daje delo za treznost kot protiutež za te žrtve? Ne obljublja jim zlatih gradov, bogastva ali drugih zunanjih uspehov, temveč njegova poglavitna obljuba slove: Ako stopiš v vrsto onih, ki se z zgledom in z besedo trudijo za iztreznjenje našega ljudstva, boš vršil prelepo, delo ljubezni do bližnjega; boš blag in plemenit človek; pomagal boš ozdravljati našo narodno napako in sramoto; socialno misleč in delujoč človek boš, saj boš dvigal posameznike, družine in javnost iz nesreče k srečnejšemu, lepšemu, bolj človeškemu življenju. Prelepa obljuba, a je zopet taka, da more biti mikavna le za resne in plemenite značaje, ki imajo v sebi razvit čut dolžnosti in odgovornosti.
Toliko za uvod. /daj bi pa rad v glavnih potezah očrtal tri glavne namene, katere si stavi treznostno gibanje, oziroma bi rad opisal tri prekrasne uspehe, katere doseza v sebi in v drugih oni, ki se je odločil za popolno in dosledno vzdržnost od opojnih pijač.
I.
Kdor ne pije opojnih pijač, ta očiščuje, krepi in bogati svojo lastno osebnost. Javno mnenje, neštete priložnosti in lastno nagnjenje ga vsak dan vabijo, 011 pa obnavlja svoj mirni, pa možati in odločni: »Ne, ne bom pil, za nobeno ceno ne bom!« To je delo in napor in napon volje, ki jo krepi, bogati in usposablja za najtežja dela ter ji omogoča največje uspehe. Vztrajna in načelna vzdržnost od opojnih pijač je torej prvovrstna, rekel bi, viteška vaja v hotenju, ki daje volji nesluteno silo. Vsaka samoodpoved krepi voljo in dela človekovo osebnost bolj plemenito; ta samoodpoved jo pa še prav posebno. Še vsak, ki se je za vedno odrekel vsaki opojni pijači, je blagroval tisto srečno uro, tisti visoki h i p v svojem življenju, ko se je p o g 11 a I s povprečnosti ali morda celo iz delnih porazov 11 a nravno višino, v kateri je ozračje čisto in sončno in raz katero s e 11111 odpirajo globoka in obsežna spoznanja o sebi, svetu in življenju. Beseda »popolna vzdržnost« zveni sicer kot velika žrtev, vsebuje pa veliko srečo.
Iz sv. pisma poznamo življenje preroka Daniela. Kot čisto mlad plemič je bil I. 605. pred Kristusom odpeljan za talca v Babilon in moral ondi živeti sredi tujerodcev in drugovercev, katerih razkošnost in željnost po čutnih užitkih je prišla že v pregovor. Ali se bo znal ta deček, ta osamljeni mladenič obdržati na nravni višini? Ali ga osamelost ne bo pahnila v malodušje, malodušje pa v nravni propad? Ne, Daniel je ostal na nravni višini in njegova nadarjenost in delavnost sta se tako uspešno uveljavljali, da je postal najprej čislan uradnik babilonske države, nato kraljevi namestnik nad eno izmed babilonskih pokrajin, naposled pa tretja najvišja osebnost
v vsej babilonski državi — on, sin premaganega in preziranega judovskega naroda, tujec med domačini — Babilonci.
In katera je bila tista tajna sila, ki ga je držala, dvigala in ki je njegovi bistroumnosti in telesni čilosti podeljevala tolike uspehe ter mu pomagala iz največjih težav in spletk? To je bila nezlomljiva moč in sila njegove volje, izvirajoča iz njegove samoodpovedi, v prvi vrsti iz njegove popolne abstinence. »Dajte mi jesti sočivja in piti vodo!« je prosil višjega dvornika. In to v Babilonu, mestu sijaja in razkošja!
Kako je popolna vzdržnost vir moči, čuti najbolj oni, ki jo sam že dalj časa izvaja.
Močna, urejena in plemenita osebnost je vir veselja za sebe in za druge. Kje je bil mož, bolj bogat najglobljega, neskaljivega veselja, kot je bil n. pr. sv. Frančišek Asiški? In vsemu se je bil odpovedal.
Vsak človek si hoče veselja; edino pravo in stalno veselje pa je ono, ki izviru iz lepe duševnosti, v kateri je vse v redu.
Da, v vzdržnosti je moč in sreča in veselje. Hlepenje po telesnih užitkih pa slabi in uničuje silo volje, dela človeka nezadovoljnega s samim seboj, nesrečnega in za resno delo čedalje manj sposobnega. Sleherno resno delo namreč hoče tihega pa odločnega boja zoper zložnost in željo po ugodju. Na človeka, ki se ne zna premagati v teženju po uživanju, se ni mogoče zanesti. Tak človek postaja vedno bolj leniv, ravnodušen in brezbrižen.
Postuti in ostati vzdržen od opojnih pijač — to je zuključek in nusvet modrosti, še bolj pa zrelosti duhu. Pruvilno usmeriti svoj čolnič življenju in z ruzpetimi jadri pluli vzorom nasproti — ali ni to mikavno za vsuko plemenito mlado srce?
II.
Kdor noče svoje telesnosti in svoje duševnosti zastrupljati z alkoholom. bo že s tem dvigal stopnjo narodne in človeške kulture.
Dokaz za to trditev poteka že iz prejšnjega.
Vsaka samoodpoved krepi človeško osebnost, vsuku krepkejša osebnost pu že sumu po sebi pomeni drugoceno obogatitev javnosti in naroda, saj je narod sestavljen iz posameznikov.
Pred nedavnim časom je poročala nemška revija o vzgoji, kukršno imajo na Juponskem sinovi in hčere nujvišjegu plemstva, torej ona mladina, ki bo nekoč odločala o usodi Japonske in tudi o usodi daljnega Vzhoda. Mladi plemiči se vzgajujo v posebnih zavodih, v posebnih zuvodih tudi mlade plemkinje. In sicer nima vsuk svojih parketiranih sob in soban in mehke postelje in lakajev iu izbranih jedilnih listov, marveč je vsa njih vzgoja spartansko trdu, rekel bi spartansko kruta, ki jih navaja k najbolj brezobzirnemu premagovanju samega sebe. Žejo in glad, vročino in mraz, nagnenje po udobju in zložnosti se učijo iz dneva v dan premagovati. Le taki možje in h- tuke žene bodo v korist in napredek naroda. Takšno je pojmovanje resnih, žilavih Japoncev o javnih delavcih, ki nuj postuuejo dobrotniki naroda.
Vsuk od nus luhko postane slubič uli pu siluk v hotenju, močim ali pu nesrečna, propulu osebnost. Višji vzori iu ideuli lahko v vsakem od nas ali lepo vzbrstijo in sadove rode ali pa ne najdejo smisla, ker so srce že osvojile temne, čutne sile in sle, od katerih je pijanstvo ena najstrašnejših. Novo čl o večan s tvo bo prišlo šele po nas vseh,
vsak izmed nas bo nekaj doprinesel k bodoči sreči ali pa nesreči. Tisti, ki so si v odpovedi opojnih pijač oplemenitili duha in srce, bodo še posebno srečni pionirji bodoče sreče.
III.
Treznostno gibanje je še prav izrecno usmerjeno za tem, da zabranjuje zasebno in javno nesrečo in skrbi tako za bodoči rod.
Alkoholizem je nepopisna nesreča, ki se je v minulem stoletju razlila nad množice. Kako opojne pijače upropaščajo posameznike, družine in narod, se bo za vselej prepričal, kdor se seznani z družinami, v katerih je le en sam član alkoholik; kdor v ubožnicah, bolnišnicah, norišnicah in sličnih zavodih gleda učinke alkohola; kdor čita, koliko svojih žrtev tira alkohol v ječo; kdor razmišlja o velikanskih vsotah, katere morajo države plačevati za take zavode. Pojdi pazljivo skozi lokale gostiln in vinskih kleti in glej, kako se dušni in telesni delavci ponižujejo in uničujejo svoje zmožnosti; opazuj, kako ti ljudje nosijo odtod nesrečo nad svojce, nad svoje stanovske tovariše in nad javnost. Pač se do mozga zavedajo, da so nesrečni, a nimajo ne moči ne trdnega sklepa, da bi se dvignili. Beri slovensko zgodovino 19. in 20. stoletja pa se ustavi pri žalostnih poglavjih tega ali onegu kulturnega delavca, nad katerim se je zgrnil prezgodnji grob — zarudi pijače. Jih ni bilo škoda?
D re v o se s p o z 11 a iz sadov; kako prekleto drevo je torej alkoholizem, ko so n j e g o v i sadovi tako bridko žalostni in s t r u š n i!
In alkohol se ne dobiva zastonj, ampak stane skoro sleherno od držav težke milijarde. Kuj vse bi se dalo za te ogromne vsote na svetu ustanoviti! Človeštvo bi imelo korist in lepe užitke — zdaj pa gredo milijarde kot kupnina za gorje in propast. Drugo je kupljena ta nesreča!
Ali bi ne bilo lepo, če bi zrastel nov rod, ki bi ne bil od alkoholizma otrovan in bi še smislu ne imel za njegove užitke, marveč bi se dosledno zavedal, da mu je Bog dal živčevje in pamet zato, da snuje in dela zase in za druge, ne pa du si ga omamlja iu uničuje? Ta lepa namera je n. pr. lebdela Ameriki pred očmi, ko je izdala prohibicijski zakon in prepovedala alkoholne pijače razen onih, ki jih potrebuje lekarništvo. Le žal, da v Ameriških zedinjenih državah deluje vzporedno s to dobro namero tudi najpodlejša sebičnost, rastoča iz novodobnega materializma, in dela prohibiciji ovire. Krivdo imu tudi javnost, ker ni dosledno in brezobzirno stroga do tihotapstva alkohola. Vzlic mnogim delnim neuspehom pa mora ta napredna država vzbujati v nas spoštovunje, du je v njej prvi vstulo silno dejanje volje, oprostiti narod in vsakega posamičnega državljana od največjega zla naše dobe. Prav gotovo ne bo 'ostala osamljena, prohibicija si bo iskulu novih, bolj popolnih načinov. Bog ji duj srečo!
Ko beremo o neuspehih ameriškega treznost nega zakona, se moramo zavedati tudi tajnega, pa vztrajnega vpliva in delovanja alkoholnega kapitalu, ki je življenjsko zainteresiran na tem. če imajo opojne pijače še dostop do množic ali ne. To ali ono poročilo bi se najbrž tudi v slovenskih listih drugače glasilo, če bi uredniki vedeli, da je članek, preveden iz tujega jezika, bil spisan po naročilu tovarne uli pa trusta za opojne pijače.
*
Ko se je pred 20 leti potapljal morski velikan Titanic, se je z mrzlimi valovi boril tudi naš človek, slovenski kmet iz okolice Kranja. Že je s
skrajnim naporom priplaval <lo enega izmeti reševalnih čolnov, v katerem je sedelo večje število rešenih. Poprosil je, naj ga vzamejo medse in rešijo, ker ima družino. Potapljajoče se življenje je iz ledene vode milo prosilo zaradi otrok in žene. Tujci se ga pa niso usmilili, hladno so ga pogledali in mu veleli proč, potem so ga z vesli tolkli po rokah, da je moral izpustiti rob čolna in ga je požrlo morsko valovje. Naš človek je bil to, pa je tako bedno poginil.
Zgražamo se.
Kaj pa ob nesrečah na morju — alkohola?
Množice naših ljudi se leto za letom potapljajo v nesrečo alkoholu in žalostno in sramotno končavajo svoje in tuje življenje, mi smo pa tiho in se skoro ne zganemo. Kako to, da ni vsaj nekoliko Samaritanov, katerim bi sc smilili?
S. O. S.
Ne zamujajmo rešilne akcije in zavedajmo se, da moremo treznost-nemu gibanju koristiti le z zgledi!
Miha Vihar
Brez prezira in očitanja vame zro usmiljene oči — in beseda, vsa dobrotljiva, moji duši verno govori.
Vse, kar je razdvajalo srce v meni in ga bilo, mučilo, polnilo mi s strupom ga teme, gine pred rastočo jasnostjo.
/ Brez prezira.
Morda, morda se razi kul l>o dan, nad menoj v svetlobi utripajoč, in nikoli več se pajčolan žalosti nad me ne zgane žgoč.
Saj iz teh oči, ki vame zro, sije neminljivost večnosti, kjer viharji vsi potonejo in le pokoj in ljubav dehti...
Mojmir Gorjanski I Samotne ure.
V teli urah samotnih, ko rože medlijo in sivi oblaki gredo čez nebo,
ko stari macesni zamolklo ječijo, se burje jesenske v okno uprt).
Zdaj zarij ni več. da l>i v bele domove razlile razkošno rdeče zlato, in pesmi ni več, ki jo v tihe mrakovc v poletnih večerih na vasi pojo.
Le mrtvi cvetovi na mizi ležijo in žalostne sence pod oknom gredo. —
V daljavi si- sivi oblaki gubijo in ure samotne bežijo v temo.
Alenka / Pot odrešenja.
33. —1933.
... ki je za nas krvavi pot potil.
Tiho sniva Oljska gora. Bledi mesec plava na nebu. Jeruzalem se blesti v njegovi srebrni luči. Stoletne oljke mečejo temno senco po vrtu Cetsemani.
Pod starim krivim drevesom kleči Odrešenik sveta. Bledi obraz skriva med dlanmi. Lunini žarki mu lijejo po rdečkastozlatili laseh.
»Moj oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne moja. ampak Tvoja volja naj se zgodi.«
Dlani se razklenejo. Na bledem obrazu se prikažejo potne kaplje.
V	lice mu zarišejo krvavo sled.
Strašen privid 11111 stopi pred oči. Bič žvižga po zraku, izpod konic trnov kaplja kri, kladivo udarja ob les križa ...
Lunini žarki lijejo na stoletne oljke. Tz njih se stke breztelesno bilje. Obriše Kristu krvavi pot. nato se razblini v mesečino...
... ki je za nas bičan bil.
Tri dni pred paslio. Tz vseh krajev Judeje. Galileje in Pereje pri-hajajo ljudje v Jeruzalem. Prenočujejo v obcestnih banih. Zvečer si kurijo ognje, da je videti ves Jeruzalem kot morje luči.
Na žrtvenik jeruzalemskega templja polagajo duhovniki daritvene živali. Dim se dviga iznad tempeljskih streli.
Pred gradom Antonijo se je zbral ves judovski narod. Pilat sodi Mesijo.
Negibno stoji Kralj pred svojim ljudstvom,
»Križaj ga! Križaj ga!« odmeva po Jeruzalemu.
Na kamenit steber so privezali božjega Sina. Bič udarja po njegovem hrbtu, da kaplja kri na pisani mozaik.
... ki je za nas s trn jeni kronan bil.
Posadili so mu krono na glavo. Trni so se 11111 zabodli globoko v čelo. Lasje so 11111 zlepljeni od krvi. Ogrnili so ga s škrlatnim plaščem in dali so 11111 v roko trs.
Glejte, vaš kralj!
Prod Pilatovo palačo pritiska množica. Vpitje se razlega od gradu Antonije do templja.
»Glejte, človek!« Kralj stoji kronan s trnjevo krono pred sodnikom.
»Križaj ga! Križaj ga!« kliče narod.
... ki je /a nas težki križ nesel.
Po ozkih ulicnli se gnete pisana množica. Na čelu te dolge vrste ljudi vseh slojev peljejo rimski vojaki Jezusa iz Nazareta.
Na ramah nosi težki križ. Strnjena kri mu je zlepila lase. Obleka mu je vsa oblatena.
Nedaleč od njega peljeta učenec Janez in neka usmiljena žena Marijo, njegovo mater. Zdaj pa zdaj se zgrudi pod težo svoje žalosti.
Množica rine vedno dalje po labirintu ozkih ulic proti Kalvariji. Divja drhal pljuva in meče kamenje v svojega Odrešenika. Če ga zadene kamen, zaječi in se opoteče.
Križ postaja oslabelemu Mesiji vedno težji. Iz množice pristopi mož in 11111 ga pomaga nesti.
Za mestnim obzidjem se že vidi Kalvarija.
... ki je za nas križan bil.
Od neba se odražajo trije križi. Množice se zgrinjajo krog njih.
Pod srednjim kleči Marija iz Magdale in objema Odrešeniku noge. Poleg nje ihti Kristova mati.
Na robu sonca se je prikazala (enimi lisa. ki se polagoma veča.
»Oče. odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Telo se stresa v smrtnem boju.
Krog križa je vse potihnilo. Množice stoje ko( ukopane. Vse strmi v vedno bolj zatemnelo sonce. Priroda postaja pošastno siva. Mrak nastopa sredi dneva. Ozračje je vedno bolj soparno. Pričakovanje nečesa strašnega je leglo na vse.
»Moj Bog, zakaj si me zapustil?« Jasno se sliši glas v gluhi tišini.
»Dopolnjeno je.« Zveličarjev obraz postaja vedno bolj bled.
»Oče, v Tvoje roke izročim svojo dušo!« Križani skloni glavo. Telo zatrepeta in Mesija izdihne.
Tedaj pa se strese ves hrib. Zdi se. kot bi trije križi rasli in se dvigali (er se hoteli podreli na množico. Demonski glasovi grmijo za daljnimi gorami. Sonce zatemni popolnoma. Po nebu se vlečejo krvavi oblaki. V strašnih sunkih se (rese zemlja, da se majejo zidovi in se rušijo hiše. Množica drevi s slepo naglico, se preriva in bori v gneči.
Potres se je pomiril. Tu in tam se ozre kdo na križ, ki je zavit v temo. Le Kristov mrtvi obraz žari v bledi luči.
Pod križem stoji rimski stotnik in sklepa roke: »Resnično, ta človek je bil pravičen. Ta je bil Sin božji.«
Nad Jeruzalemom pa se je zgrnila pregreha kot temen, pogubo-nosen oblak ...
m
.
St. Petelin / Marširala legija koroška...
Nekaj spominov iz leta 1919.
5.	Od Ljubljane do Golice.
Po enomesečnem vežbanju odhod iz Ljubljane! Kam, nismo zvedeli. Vsi smo pričakovali, da bomo odrinili naravnost na Koroško.
Popolnoma vojaški opremljeni smo odkorakali z dvorišča takratne Belgijske vojašnice. Spredaj je ponosno plapolala slovenska zastava in nam vžigala pogum in veselje. Zadonela je nova koračnica po ljubljanskih ulicah:
Marširala, marširala legija koroška, korak korak za korakom ...
Naložili so nas v tovorni vlak in vozili smo se počasi ter šele na večer izstopili proti pričakovanju v — Radovljici.
»Ali bomo ostali tukaj? Čemu?« smo vpraševali, nihče nam ni vedel nič točnega povedati.
Razdelili smo se v »graščake« in »šolarje«. Graščaki smo bili nastanjeni v gradu, drugi v šoli.
Pridno smo se vežbuli. Tudi na nočne vaje smo hodili. Kadar je bilo slabo vreme, smo imeli šolo. Kdo izmed poveljnikov nam je razkazoval sestav strojne puške in topa, razlagal pomen patrulj in straž ali pa nas poučeval o hrambi v slučaju napada s plini itd.
V	Radovljici smo prvič »fasali« tudi cigarete. Rekli smo jim ungariš ali ungareže. »Unga reže, tega peče.« Pa je res rezalo in peklo v ustih in v grlu! Kakor smo bili vojaški novinci, tako smo bili po večini novinci tudi v kajenju.
»Kaj misliš, Andrejc, zakaj so nam začeli sedaj tu v Radovljici ponujati tudi tobak, dočim ga prej nismo dobivali?« sem vprašal prijatelja.
»Zakaj? Zato. ker smo sedaj bliže ognja. To se bo še kadilo in to bo še gorelo!« je opozarjal.
Pa se ni preveč. Zlasti njemu je slabo gorelo. Polovico cigarete je pomašil v usta, jo razžvečil in oslinil; zato skoraj ni imelo kaj goreti. Ni se takrat navadil iohaku, še danes ne kadi in prav se mu zdi.
Drugi smo se vežbali naprej tako v vojaških sposobnostih kakor v kajenju. Vojak, pa da ne bi kadil? Sprva, ko mi »ogrske« niso šle, bi bil bolj zadovoljen, če bi fasal mesto cigaret — žemlje. Oj, žemlje* so se po štirih vojnih letih zopet pojavile! Rilo so še iz črne moke, a vendar kakšna pridobitev! Med svetovno vojno smo jih dijaki strašno pogrešali. Tobaka sem se počasi navadil, toda danes mi je žal. Koliko žemelj bi bil lahko kupil za lisli denar, ki sem ga spustil v dim! Stara navada je res železna srajca.
Ko smo se vračali z vaj, smo prepevali prelepe naše narodne pesmi. Poveljnik čete je kar ukazal: »Pevci naprej, v prve vrste k zastavi!« Andreje je kajpak moral hiti zraven, čeprav ni bil pevec.
»Saj ti ne poješ,« ga je prijel komandant.
»Kaj? Da ne pojem? Basiram!« je energično odvrnil.
Usta je res odpiral, pravega glasu pa seveda ni bilo, bil je bolj telečji bas.
»Hm, danes je bilo imenitno! Škoda, da si imel službo v vojašnici, ročne granate smo metali,« mi je povedal nekega dne l ine.
Spomnil sem se na Andrejca in ga vprašal: »No, kako si kaj metal? Le kako, da mi nič ne poveš?«
»Pravijo, da posebnih sposobnosti za te vrste morijo nimam. Granato moraš vžgati, ne vržeš je pa takoj, temveč šteješ do 23, nato jo šele treščiš. Potegnem tistega rogača, da se pokadi. Strašno hitro štejem in naštejem 23 in vržem, češ. sicer me bo še raztrgal, peklenšček!« je pripovedoval Andrejc.
»V svetovni vojni se je dogodilo večkrat, da je vojak prehitro vrgel tako granato. Sovražnik jo je hitro pobral in vrgel nazaj. Raztrgala je tistega, ki jo je namenil drugemu.« je	vedel	l ine.
V	vsem blejskem koiu so se vršile velike	vaje. Snega	je	bilo
mnogo in mraza tudi. Vajam je prisostvoval poveljnik prostovoljnih čet.
»Patrulja hitro naprej!«
Takoj sva jo ubrala z Andrejcem in prišla do vode. Kaj storiti? Ni drugega izhoda, kakor da prebredeva. Ko sem kobacal preko vode, sta mi odletela zadaj pri hlačah dva gumba. Uboge moje hlače, naramnice so bile odveč! Vendar sem -srečno prebredel. Telečnjak in	puška sta me silno ovirala, knjli držati sem	moral	hlače.
»Utrujen sem in jezik mi kar leze iz ust,	ki so	čisto	suha,	v
čevljih pa vse mokro,« je tožil tovariš, ko sva hitela dalje, l eči ne morem več. Zgubiva se!«
Počasi sva korakala naprej na cesto in v Radovljico. Vsi so že lepo počivali po kosilu, ko sva priromala lačna, mokra in skoraj še brez gumbov v vojašnico ...
*
Odhod. Vendar enkrat!
Vlak se je ustavil na Jesenicah. Kam sedaj? Ali skozi Karavanški predor, ali čez hribe?
»Izstopite, v mesto, naprej!«
Po mehkem snegu smo se vzpenjali navzgor. Korakali smo hitro, da nam je bilo skoro vroče. Sveti križ nad Jesenicami. Nasproti nam pride nekaj legijonarjev, ki so odšli pred nami, ne da bi jih kaj pogrešili, in preskrbeli so v vasi vse potrebno za nas. Namestili so nas po hišah in ostali smo v naročju Golice.
Redno smo se vzpenjali in menjavali naše straže na Golici. Lepše je bilo kakor v Ljubljani in v Radovljici, čeprav je rezal mraz. Koroška, kamor smo upali, da kmalu pojdemo, nam je bila tako blizu!
Čez nekaj dni nam je čital poveljnik med drugim: »...Ker zaenkrat ni pričakovati večjih napadov na Koroškem in ker se že zbira redna vojska, zuto je sklenila deželna vlada za Slovenijo, da se odpustijo vsi dijaki legijonarji ...«
Nič veseli nismo tega poslušali. Naslednjega dne smo se dijaki
—	a še vojuki pomikali molče navzdol na Jesenice, da se odpeljemo v Ljubljano.
»Naše vojaške slave je konec. Ali se še spominjaš, kako smo od-liajali navdušeni in se poslavljali na kranjski postaji? In kuko se vračamo!« je otožno spregovoril Andrejc, ki se mu je zdelo še prezgodaj. da bi se vrnil v šolo.
6.	V šolo!
Rožno zvečer srno priromali v Ljubljano in odkorakali v takratno domobransko vojašnico, kjer smo prenočili. Naslednjega dne smo oddali orožje. Uniformo so nam še pustili, kajti svojo civilno obleko smo bili poslali domov.
Ko bi nam pustili vsaj bajonete, da bi se ne vračali domov kot izpuščeni vojni ujetniki. Da bi takole bodili domov? Nak! In smo se pritoževali. Pomagalo ni nič. Zato smo sklenili, da bomo odšli z večernimi vlaki.
»Fantje, nekaj važnega,« pravi France. »Kot dobrim vojakom nam pritiče dopust. Nikakor se ne spodobi, du bi že jutri lezli v šolo. Najprej se moramo navaditi na civil. Moj predlog je, da si damo tritedenski dopust, kajti šola nam ne bo ušla. Pustne dni in semester bomo praznovali doma za pečjo!«
Njegov predlog je bil seveda soglasno sprejet.
Nadaljeval je: »Paziti bo treba, do bomo vsi naenkrut prišli v ravnateljevo pisarno in se javili, da hočemo biti odslej pod njegovo komando. Če bo pricupljul zdaj eden, nat« drugi in tako naprej, ne bomo napravili dobregu vtisa. Torej vsi naenkrat! Danes tri tedne ob desetih jo bomo mahnili k gospodu ravnatelju!«
»Velja! Prav!« smo soglašali.
Vrnili smo se domov in uživali dopust brez dovoljenja vojaške komande, oziroma počitnice brez vednosti šolske oblasti in se uvujali v civil.
»Ali nisi bil pri vojakih?« me je vprašal ta in oni.
»Bil, uli sedaj nas ne potrebujejo več. dijake so odpustili.« sem le nerad pripovedoval.
»Ali ne hodiš več v šolo?«
»Še, toda sedaj imam še počitnice,« sem se otepal neprijetnih vprašanj.
Prav lepo sem prebil doma pustne dni in obhajal semester za pečjo. Bal sem se pa vendarle nekoliko, da bi o teh počitnicah ne zvedel ravnatel j.
Določenega dne smo se zbrali pred gimnazijskim poslopjem. »Dobro je, da nas je toliko! Vsi bomo lažje prenesli in nič hudega ne bo!« smo se tolažili in se le bali gospoda ravnatelja, ki je bil jako dober gospod, a se delal silno hudega. Kadar se je pripravil, je ošteval kar pol ure. če ne delj. A to je delal le iz svoje dobrohotnosti in radi pokroviteljske dolžnosti, kar smo dobro vedeli.
Osmošolec Tine je potrkal na vrata ravnateljeve pisarne. Počasi in skoro ponižno smo vstopili v prvo sobo. Druga soba je bila odprta. Gospod ravnatelj je pisal. Naenkrat se je obrnil in počasi pogledal vse po vrsti.
»Ki, a tako. 110...« je začel precej mirno.
Vstal je, potegnil robec, se obrisal in se nam približal.
France me je dregnil in šepnil: »Huda in dolga pridiga bo, boš videl.«
»Ki, a tako.« se je obrnil ravnatelj k Tinetu, »ali sedaj prihajate v šolo? To je vendar grozovito, kaj si dovoljujete! Ko bi imel vaš odhod tak pomen. ki. saj bi nič ne rekel. Ali ste morda napravili kaj junaškega, ali ste se kaj odlikovali? To je vendar čudno! Kar takole meni nič, tebi nič izgine, ki. pa ga ni in ni! Ki, boste že videli! Drugi semester smo že začeli. Ki. prav dobro vem, kako slabi ste v računstvu. In drugi predmeti? Ki. ali se zavedate, koliko ste zamudili? Ko bi ostali v šoli in bi se pridno učili ter se lepo vedli, koliko več bi koristili sebi. ki. in domovini.Tako pa, ki, seveda, prav nič ne vem. kako bo šlo. Sedaj bo treba v treh tednih napraviti izpite čez prvi semester, ki, to ne bo tako lahko, vidite...«
Bog ne prizadeni, da bi 'l ine kaj zinil in odgovarjal! Vrsta je šla naprej, a prav počasi.
Zadnji sem bil jaz na vrsti. Pa me je:
»Ki, seveda, tudi vam je bilo treba tiščati k vojakom, kar tako brez dovoljenja! Ki, menda mislite, da je gimnazija občinski pašnik? Tja se prižene in pride, kadar kdo hoče. To je vendar grozno! In sedaj? Če hočemo, vas sprejmemo, lahko tudi ne. V drugem semestru smo že. a vi še prvega niste napravili. Ki. bomo videli ...«
Potrpežljivo sem poslušal in se oddahnil, ko je gospod ravnatelj prenehal. Spogledali smo se in mislili, da smo opravili. Zato odprem vrata.
»Ki. kaj, to je vendar nezaslišano! Ki. kdo vam je kaj takega ukazal in kdo vam je velel oditi?« In spet nas je začel očetovsko
uvajati v šolo in neposlušne vojake spreobračati v disciplinirane dijake.
Slednjič nas je lepo opozoril, naj pridemo naslednjega dne v šolo, pridni naj bomo in z vso vnemo naj se poprimemo učenja, da bomo čimprej napravili izpite čez prvi semester. Nato nas je mirno odpustil, ko je bilo že skoraj poldne.
Da bi našemu gospodu ravnatelju kaj zamerili? Še malo ne. Vedeli smo, da je dober, da pazi in skrbi za nas in da želi, da bi čim bolje napredovali.
Ubogali smo in se res oprijeli učenja. Po večini smo napravili izpite čez prvi semester v nekaj tednih; kdor pa ni bil tako hiter, se mu ni štelo v zlo.
Iz vojakov smo postali zopet dijaki.
*
Hej Slovenci, kje so naše meje? Mladina se je odzvala. Ko smo izgubili Koroško po nesrečnem plebiscitu, je (o zadelo najbolj mladino. In mladina se ho zopet odzvala, kadar jo bo klicala domovina!
Sfinks I Tiha, vodoravna polja.
liha, vodoravna polja in brezglasno valovanje čistih vod med njimi.
Komaj vidno požoltevajoče drevje. Trave rahlo, rahlo v moči upadajoče v podjesensko umiranje, ugaševanje.
Nebes: nedomišljena, nedokončana misel, zbegana in motna. Brezizrazna jata megel in ohlakov. In med njimi tesno sonce, preko zemlje neodločen soj razlivajoče — kakor Inč, ki sije skozi volnato zaveso.
Po drevesih, grmih se spreletajo otožne trope ptičev, s težkim srcem se poslavljajočih. Tu in tam se njihov glas poslavljajoči oglasi in kakor plah akord ozračje zgane — pa se kakor val nad kamen, čezenj zrak prelije.
Pot med polji, njivami, kjer gruče delavk sklanjajo se in pospravljajo pridelke — pot med polji vse tja do obzorij.
Sam, samoten grem po tihi poti, potopljen v nejasne misli, čuvstva.
S. Kranjec / Porazdelitev in število človeštva na zemlji.
i.
1
Znano nam je, kako tesno je človek zvezan z zemljo, in to predvsem v svojem fizičnem, telesnem življenju. Njegova odvisnost od zemlje se nam najbolje pokaže, če pogledamo, kje na zemlji človeški rod stalno živi, kje je naseljen. Ta prostor je dokaj manjši od onega, kjer človek sploh more živeti, toda le malo časa, takorekoč mimogrede.
Človek je predvsem snhozemsko bitje, navezan na kopno. Že od davna je sicer vajen vode, prazgodovinski mostiščarji so bili kot nekateri današnji Kitajci s svojimi bivališči na čolnih nekaki vodni prebivalci, toda ostali so vselej v neposredni bližini bregov, odkoder so dobivali glavni del živeža. Tudi lovci na morske gobe in bisere ter razni moderni potapljači opravljajo svoj posel v morskih globinah, v katerih pa ne more nihče ostati živ preko določenega časa. Od davna spada tudi morska površina, danes skoro vsa, v življenski prostor človekov, kjer se vsestransko udejstvuje, n. pr. pravi mornarji, ki prebijejo večino življenja na morju. V današnji dobi silno razvitega prometa se nahaja po nekaterih manjših morjih vsak trenotek na tisoče ljudi. C) takih morjih bi lahko rekli, da so gosteje obljudena kot marsikaka dežela na kopnem (n. pr. Severno morje) a vsi ti ljudje so le vsak čas drugi popotniki, uikaki stalni prebivalci.
Na kopnem samem so stavljene človeškemu bivanju meje v obeh smereh, navzdol in navzgor. Najgloblji rudniški rovi segajo i in pol km pod zemeljsko površino. V manjših globinah vrši svoj poklic na sto tisoč rudarjev, a zopet le začasno, menjaje si1; njih stalno bivališče je vrh zemlje. Tudi nad z e m I jo je človek že visoko prodrl. Posamezni letalci so dosegli nad 10 km višine. Danes, bi kdo rekel, obljudeno je tudi ozračje, ko je uad kulturnimi deželami že prepreženo s stalnimi letalskimi linijami. Da, ljudje pač potujejo po zraku, bivati v njem pa ne morejo. Niti po trdnih tleh, v gorah, ne more človek tako visoko, kakor bi hotel. Na najvišji vrh zemeljske skorje 8882 m kljub težkim naporom še ni stopila človeška noga. Prav tako se mnogo niže tudi v najtoplejšem podnebju nehajo človeška selišča, ker postane zrak preredek. Tudi vročina in mraz nista človeku absolutna zapreka; dosegel je oba zemeljska tečaja in v Antarktiki so prezimile že cele ekspedicije. Skozi najbolj vroče puščave potujejo karavane in vozijo danes udobni avtobusi, v Simplonskem tunelu so vzdržali delavci do 55" vročine — vse to so pa zopet le posamezni in kratkotrajni slučaji, ki ne morejo bistveno spremeniti meja stalno poseljenega sveta.
Ves po človeku stalno poseljen prostor na zemlji imenujemo z grško besedo e k n m e 11 o. Tako so stari jonski filozofi nazivali obljudeno zemljo (i/ ()ixovutvti sc. ytj), ki so si jo mislili kot otok obdano od svetovnega morja-okeana. Površino ekumene cenimo danes na 450 m i 1. km*, t. j. skoro */10 celotne zemeljske površine, ki znaša 510 mil. km’, pri čemer smo seveda všteli tudi morja, ptftčave in gorovja. Zanimivo je dejstvo, da se je v zgodovinski dobi ekumena le malo spremenila in da so bile njene meje dosti bolj stalne kot meje narodov in držav. Najbolj se je bila razširila po končani ledeni dobi, ko je šel človek za umikajočimi se ledeniki proti severu in jugu. Šele kasno po ledeni dobi se je mogel naseliti na Skandinaviji
in šole v zadnjem tisočletju jc dosegel severni rob kontinentov. Resnično znanje o mejah ekumene se pa začenja za nas komaj v dobi odkritij okoli 1. 1500.. ko so dobili drzni odkritelji obljudeno že skoro vse kopno z izjemo nekaterih otokov.
Če govorimo o razširjevanju človeškega rodu po zemlji, se nam nujno vsiljuje tudi vprašanje po njegovi prvotni domovini, odkoder se je počasi razselil po vsej ekumeni. Enotnost in prvotna enakost človeškega rodil je danes v znanosti splošno priznano dejstvo, le o njegovi pradomovini so različna mnenja. Gotovo si jo moramo misliti sredi kopnega, v ne premrzli pokrajini, kajti prvotni človek še ni poznal ognja, obleke in plovbe po morju. Največ razlogov govori za to, da nam je iskati izvor človeštva na e v r a z i j s k o - a f r i š k e 111 kontinent u in na severni zemeljski poluti, najbrž nekje v Srednji Aziji, odkoder se je najlaže razširilo na ostale zemljine, zlasti ker so mu bile na razpolago kopne zveze, ki jih danes ni več. Tako je bila Sev. Afrika takrat zvezana s Sicilijo, iz Zadnje Indije se je prišlo preko Malajskih otokov v Avstralijo in na severu, kjer je danes Beringov preliv, sta se držali skupaj Azija in Sev. Amerika. Človeški rod je torej starejši nego današnja razdelitev kopnega in morja ter današnje podnebne razmere.
V	zgodovinski dobi dobimo prve omikane narode v toplih rečnih nižinah, kjer je naravno, redno se ponavljajoče namakanje po rekah omogočilo zgostitev prebivalstva in hitrejši razvoj omike. Take nižine so bile ob Nilu v Egiptu, med Evfratom in Tigridom v Mezopotamiji, ob Gangu v Prednji Indiji in na Kitajskem ob Jang-tse-kiangn. Toda v teh krajih je moral človek že v precejšnji meri obvladati naravo, da je obračal poplave v svoj prid. Zato je bolj verjetno, da ti kraji niso prva središča poselitve, ampak da je starejši prazgodovinski človek rajši poselil više ležeče doline in robove gozdnih in stepskih predelov, kjer je dobil vode in živeža brez nevarnosti poplav. Človeška plemena, ki so zašla daleč v gozdove in močvirja, st; niso dosti razmnožila, ostala so na nizki stopnji omike in kažejo zaradi redkih medsebojnih stikov velike razlike v vsakem oziru. Enako diferencirane so skupine človeštva, ki so bile potisnjene na skrajne konce celin, zlasti če so izgubile zvezo z nekdanjimi sorodniki, ko so se udrle kopne zveze, l ako najdemo v domačem avstralskem prebivalstvu najstarejše in najniže stoječe tipe, isti pojav opazujemo tudi pri avstralskem rastlinstvu in živalstvu. V Afriki so ostali Hotentoti in Biišmani na najnižji stopnji razvoja in podobno svojevrsten je tudi položaj otoških prebivalcev ob vseh zemljinah.
Iz nekaj večjih središč z gostejšim prebivalstvom so se širili ljudje na razne strani v smereh, ki jih je kazala zemlja sama. Morja in večja jezera, gozdovi in močvirja ter puščave so razcepili tok naseljevanja v posamezne rokave, ki so se drugod v ugodnejši pokrajini zopet strnili. Kot valovi so se širili iz takih središč tudi kulturni vplivi, se med seboj zadevali in prepletali; ljudje dveh različnih krogov so se začudeni srečali kot eksotični tujci ali so pa oni z višjo omiko s prezirom gledali na manj srečne soljudi kot na »barbare« ali divjake«. Ali je do takih srečanj prišlo prej ali kesneje. je tudi odvisno od zemljepisnih činiteljev. Da sta vzhodnoazijski in celo indijski kulturni krog ostala tako dolgo ločena od našega sredozemskega, so zakrivile le težko prehodne pustinje in višavja Prednje ter Osrednje Azije, kot je Sahara ločila od njega večji del Afrike. Najdelj pa je trajalo, preden je stari svet spoznal kulturni krog Toltekov in Inkov na ameriški celini. — šele Krištof Kolumb je nehote spojil oba
skrajna konca človeštva in njegctva zasluga je, da objema danes ekumena kot širok pas vso zemeljsko oblo.
Doba odkritij nam je torej šele odkrila tudi meje človeštva na zemlji ali meje ekumene. Kakšno sliko je takrat nudila? V Atlantskem oceanu so bili mnogi otoki še neobljudeni, ostali so pa tudi dobili svoje prebivalce šele v zgodovinski dobi, Farori v b. stol., Islandija v 8. stol., Madeira in Azori v 14.. Kapverdski otoki v 15. stol. in Bermudski ter Falklandski otoki še kesneje. Otoki lihega oceana so bili pa tja do Nove Zelandije in Havajev že poseljeni od spretnih mornarjev Malajcev, dočim je bilo otočje Galapagos, dasi cisto blizu ameriški celini, še neposeljeno. Poseljene so bile tudi pokrajine na skrajnem severu, kjer žive Eskimi in sorodni rodovi od Gronlandije tja do polotoka Čukčev in brez dvoma je dobila Severna Amerika svoje prvo prebivalstvo iz Azije preko Beringove ožine in Alaske, tako da je rdeče pleme v najožjem sorodstvu z žoltim. V Indijskem oceanu so šele evropski mornarji ustvarili zvezo med južnim koncem Afrike ter Avstralije, Tasmanije in Nove Zelandije. Dočim je dobil Madagaskar svoje prebivalce od dveh strani, so ostali Maskareni, Sešeli, Čagos-otoki zaradi neugodnih morskih tokov in viharjev dolgo neznani. Tudi južna in vzhodna obala Avstralije sta ostali dolgo skriti in otok Norfolk vzh. od Avstralije je šele I. 1856. dobil prve naseljence. Južni konci kontinentov so ostali torej najdelj izolirani, o čemer priča tudi nizka kulturna stopnja ondotnih domačinov. Tu ob južnem koncu kontinentov gre tudi današnja južna meja ekumene, ki sega le z najjužnejšim delom Amerike ter s Tasmanijo in Novo Zelandijo preko 40. vzporednika (Ljubljana 46" N!). Tudi stalne plovbne linije ne gredo južneje, kajti podnebje je tu dosti bolj neugodno kot na severni poluti, saj se nahajajo na Kerguelih (49" S) že veliki ledeniki, ki segajo prav do morja, in celo dosti severneje ležeča otoka St. Pavel in Novi Amsterdam nimata stalnih prebivalcev.
Skoro še enkrat tako daleč gredo meje ekumene na severni poluti, kjer sega tudi kopno delj na sever. Seveda so te skrajne človeške naselbine zelo raztresene in ljudje žive v trdem boju za živež, ki ga jim daje v pretežni meri morje. Po morskih razmerah se zato ravnajo tudi se-lišča. Najdelj na sever gredo ob zapadni obali Grenlandije, kjer je naselbina Eta h 78" N ob Smithovi ožini; morje je tu primeroma toplo, močno plimovanje pa zgodaj razbije led. Severno-ameriški arktični arhipel ni tako daleč obljuden, a je pozi m i delj kot poleti. To zanimivo dejstvo je ugotovil B. A m u n d s e n , ki je dobil tam rodove, ki gredo poleti iskat za svoje severne jelene paše na jug, pozimi gredo pa na sever tjulne lovit.
V	severni Aziji ni tako podjetnih pomorcev, zato so n. pr. Novosibirski otoki kot severni del Taj mira prazni. Severni sibirski rodovi se drže po večini gozdne meje, tako da je skrajna naselbina ob ustju Jeniseja 72° N. Tudi otoka Kolgujev in Novaja zemlja sta poseljena le poleti. Dosti dalj gre ekumena na severu Evrope, kjer so Spitsbergi (Svalbard) v novejši dobi dobili stalno prebivalstvo. To je 7 večjih in več manjših otokov 76"—81° N, ki merijo skupno 65.(H)0 km* (V& Jugoslavije). Podnebje je seveda mrzlo (jan. —17" C, julij skoro 5" C), ločnica večnega snega je že 300 m visoko. Na zapadni strani je zaradi toplega Zalivskega toka poleti malo ugodnejše podnebje in morje brez ledu. Ker živi na otokih tudi severni jelen, so hodili poleti sem lovci in izletniki, toda stalno naselitev so povzročili premogovi skladi; sicer si; more odvažati premog le v poletnih mesecih, a rudarji ostanejo tudi čez zimo, ko pade temperatura
celo ua —40° C. Seveda jim dovažajo živež iz Norveške, dočim se preživljajo Eskimovei na Gronlandiji sami od lastne zemlje; v pravem pomeuu najsevernejši ljudje so torej le oni in tam smemo postaviti severno mejo ekumene.
Kako daleč sega ekumena navzgor — nad morsko gladino, ni odvisno samo od topline oziroma podnebja, temveč tudi od mnogih drugih okolnosti. Jasno je, da gredo selišča na prisojni strani pobočij z dobro zemljo in vodo više kot na osojni in v apnenskih skalah. Naselitev je odvisna od oblike gora, od strmine, nevarnosti usadov in plazov, od lege na-pram mrzlim vetrovom itd. Tudi zgornja meja ekumene ni nepremična črta, ampak širok pas, v katerem se giblje prebivalstvo navzgor in navzdol. Planšarski stani alpskih pastirjev leže do 1000 m nad stalnimi vasmi. Take začasne poletne prebivalce imajo gore po vsem svetu. Bolj nestalni so prebivalci. ki so jih privabile visoko v gore rude, in nameščenci raznih vremenskih opazovalnic. Splošno velja, da leži zgornja meja ekumene najviše nad ekvatorjem in se potem spušča, čc gremo proti severu oz. jugu. Vendar leži Quito, prestolica Ekuadorja, le 2850m visoko (skoro na ekvatorju), dočim so bolj južno v Peru in Boliviji kraji z nad 5000 m višine, nekaj rudarskih naselbin celo 5300 m visoko. Tu smo pa tudi na skrajni meji življenja, kar se vidi na slabotnih, slabo raščenih ljudeh, ki jih muči gorska bolezen — so pač trpini, kot skrivenčeni borovci in macesni na gornji meji gozda. Najvišje naselbine v Aziji nahajamo v dolini gornjega Brahma-putre (4600 m), v vzh. Afriki so zadnje vasi in tudi obdelana polja v višini 2500m, v Abesiniji so še 2000in visoko veliki kraji. V Evropi imamo v Alpah naselbine do 1600 m visoko, najvišja švicarska vas v Grau-biindenu — C rest a leži celo v višini 1950 m! Dinarsko gorstvo leži sicer južneje, toda tla, voda, rastlinstvo so slabša, zato segajo selišča le do 1600m (v Črni gori 1500 m). Bolj proti severu se meja niža: v Krkonoših znaša 900—1000 m, v južni Norveški do (>00 m, nato pride pa kmalu k morju, le ob njegovi gladini žive najsevernejši ljudje.
Oglejmo si slednjič še praznine sredi ekumene! To so v prvi vrsti gorovja, v katera sega poselitev od obeh strani po dolinah navzgor, ne da bi se ti pasovi navadno združili. Pogosto se pa združita dve taki nasproti si segajoči veji preko sedla; tu vodi cesta ali železnica čez prelaz (ali pa predor pod grebenom) in ob nji žive ljudje od prometa: gostilne, kolodvori, razne poslaje in stražnice so tam. Neverjetno veliko praznega prostora je v gorah, celo sredi gosto poseljene Evrope. Izračunih 60, da je v švicarskih Alpah skoro 40% površine vedno prazne, 40% obljudene samo poleti; torej je le dobra petina stalno v ekumeni. V Turah je 78%, v Dolomitih 70% površine pozimi neobljudene.
Še večje praznine tvorijo ozemlja brez vode, kajti pred mrazom ali vročino se človek še kako ubrani, kjer pa ni vode, si jo more preskrbeti le izjemoma in z velikimi stroški. Take praznine so odvisne od podnebnih razmer in leže večinoma sredi kontinentov in na njihovi zapadni strani. Jugozapudna Afrika, Zapadna in Srednja Avstralija in puščava Atacama na zapadu J. Amerike, jugozapadni del Unije in scverozapadni del Mexica s«) večinoma brez stalnega prebivalstva. Dočim se te praznine dajo na vzhodni strani obiti, sega v starem svetu puščavski pas kar povprek od Atlantskega oceana skozi Saharo, Arabijo in Iran v sredino Azije. Skozi ta mestoma 2000 km širok pas vodijo h* ozki prehodi, n. pr. Dzungarija, Tarimska kotlina, Afganistan, Mezopotamija in zlasti Egipet, kar je dajalo tem deželam vedno velik geopolitičen pomen. Sredi puščav tvorijo le redke
oaze nekake otoke ekumene, ki imajo, izolirano svojevrstno prebivalstvo, zvezano med seboj in z ostalim svetom po karavanskih potih. Le malo je mogel človek z vodnimi napeljavami povečati tod uporabno površino. Že Rimljani in nato zlasti Arabci so znali s kopanjem vodnjakov in z umetnim namakanjem iztrgati puščavi manjše dele, današnja tehnika je dosegla v tem pogledu še večje uspehe. V zapadni Sahari so ustvarili Francozi z arte-škiini vrelci celo vrsto novih oaz. Ainerikanci so preskrbeli z vodo velike predele ob Koloradu in še popolnejše so angleške naprave za namakanje v Indiji, Egiptu in v zadnjih letih v Mezopotamiji. K zlatim rudnikom v zapadni Avstraliji so zgradili ogromne vodovode, ki preskrbujejo vodo skoro 600 km dal ec in okoli 60.000 ljudem je le na ta način omogočeno življenje.
Velika ovira poselitvi je bil in je mestoma še danes gozd. Severna Evropa, Sibirija, Kanada ter gozdovi ob Kongu in Amazonki so še danes velike praznine, le redke oaze so v njih. izolirani rodovi z nizko omiko se borno preživljajo sredi tropskih pragozdov. Iztrebljenje gozda je pa eku-meno najbolj razširilo; ves razvoj R usij e je šel vzporedno s trebljenjem gozda. V Sibiriji in Kanadi se je trebljenje komaj pričelo in zalo sta pravi deželi bodočnosti. Še bolj velja to za tropske pragozde. čeprav so s svojo hitro in bujno rastjo mnogo odpornejši. Kol so Ceylon. Java ali Formozu že po večini izgubili svojo gozdno odejo, jo ho v doglednem času tudi Zadnja Indija, Južna Amerika in tropska Afrika, s čimer se bodo odprli,človeštvu novi velikanski prostori.
'1 udi jezera in m o č v i r j a so praznine v ekumeni, ki jih je začel človek izpolnjevati šele v zadnjih stoletjih. Tako si je Friderik Veliki z izsuševanjem močvirij oh Odri, VVarti in Noteču »pridobil provinco v miru« in njegova sodobnica Marija Terezija je začela z osuševanjem Ljubljanskega barja. Italijani so pridobili precej zemlje ob Padovih močvirjih in obmorskih »maremah«, dočim so Holandci kar morju iztrgali velik del svoje domovine. Pa tudi to je vse malenkost napram močvirnim predelom Sibirije in Labradorja, ki še. čakajo pridnih človeških rok.
II.
Na vprašanje, koliko ljudi živi na zemlji, nam znanost še dolgo ne bo mogla dati točnega odgovora, kajti še vedno je le okoli tri petine vseh ljudi preštetih, dočim smo za ostali dve petini navezani na razne, bolj ali manj zanesljive cenitve. Zanimanje za taka vprašanja se more pojaviti šele na višji stopnji omike; primitivni narodi se s takimi vprašanji ne razburjajo in životarijo tudi v tem oziru kot pravi otroci od danes do jutri. Pa tudi v polomikanih državah se omejuje tako zanimuujc navadno le na določen del prebivalstva, t. j. na moške, ki pridejo v poštev kot vojaki in davkoplačevalci. Ker sta vojaščina in davek skoro povsod bolj malo priljubljeni zadevi, so taka štetja še manj zanesljiva. Zato je bila n. pr. Turčija pred vojno med evropskimi državami statistično najmanj poznana in Carigrad edino evropsko veliko mesto, čigar prebivalstvo je bilo samo približno cenjeno.
Pravo ljudsko štetje, ki upošteva celotno prebivalstvo posamezne države, je mogoče šele v kulturnih državah z dobro urejeno upravo. Tako štetje se je vršilo najprej I. !74(). na švedskem, nato I. 17‘)0. v Združeni h država h S. A., nakar so polagoma sledile ostale evropske države, nazadnje novo nastale balkanske (Srbija 1866, Grčija 1879, Bolgarija
1888) in Rusija, kjer se je vršilo prvo popolno ljudsko štetje šele 1.1897. Ljudska štetja se redno ponavljajo, običajno vsakih 10 let. Uvedla so se kmalu tudi v kolonijah. Epohalno delo je bilo zlasti prvo štetje v ogromni, gosto obljudeni Britanski Indiji vi. 1869.—1872. Izkazalo je kar 60 milijonov ljudi več, kot so po cenitvah pričakovali. Z Rusijo, Indijo in Japonsko so bile zamašene velike vrzeli v našem znanju o številu človeštva. Ostale pa so le še občutne vrzeli, tako večina Afrike in predvsem gosto obljudena Kitajska, za katero se gibljejo cenitve med 400—500 milijonov. Seveda tudi uradno štetje ni vselej in povsod enako zanesljivo; njegova vrednost je tem večja, čim popolneje funkcionira v državi upravni aparat, pa tudi čim stalnejše je prebivalstvo. Slednje velja zlasti za kolonije, kjer pri najboljši volji ni mogoče dognati točnega števila raznih polnomadskih rodov. Vendar je vsako štetje neprimerno bolj zanesljivo kot različne cenitve. 'luko ceni n. pr. kitajska poštna uprava prebivalstvo po številu ognjišč oziroma rodbin, ki jim pripisuje neko povprečno število članov. Podobno cenitev vrši tudi ondotna carinska uprava, toda rezultati obojih uradov se med seboj precej razlikujejo.
Samo s pridržkom, da sta dve petini človeštva le cenjeni, smemo tedaj odgovoriti na vprašanje po številu zemljanov in reči, da živita danes na zemlji dobri 2 milijardi ljudi (za konec 1. 1930. so izračunih točno 2.000,034.84 ljudi).1 Od tega jih živi dobra polovica v Aziji (1120 mil.) in četrtina v Evropi (507 mil.); na evrazijski kontinent jih odpade torej že nad tri četrtine. V obeh Amerikah jih je šele dobra desetina (253 mil.), v Afriki 144 mil. (zares štetih je komaj 32 mil.!) in na Avstralijo z Oceanijo jih odpade pičlih 10 mil., tedaj živi v obeh zemljinah dosti manj kot desetina človeštva, dočim je južni kontinent ali Antarktika še brez stalnih prebivalcev.
Že ta površni pregled nam pokaže, da je človeštvo na zemlji zelo neenakomerno razdeljeno; odvisno je pač — kot vemo — od zemlje in njenih lastnosti. Če hočemo te vzroke bliže spoznati, moramo vzeti števila, ki se dajo med seboj primerjati, 1. j. število ljudi na ploskovni enoti 1 km2 v različnih deželah. Tako dobimo takozv. relativno prebivalstvo ali gostoto. Čisto teoretičnega pomenu je seveda, če izračunamo, da znaša povprečna gostota vse zemeljske površine približno 4. tudi gostota poseljenega svetu je še nizku, namreč 15. Zanimivo je, da ima natanko polovica ekumene še munjšo gostoto kol I. to se pravi, da pride šele nu več km2 povprečno po 1 prebivulec. Dobra tretjimi ekumene imu gostoto 1—10, in komaj 1% poseljene zemlje ima gostoto nud 60. Po posumeznih zemljinah se razdeli gostola takole: Evropu 50. Azija 26. Afrika 5, Severna Amerika 7, Južna Amerika 4 in Avstruliju z Oceanijo šele 1.
Bolj pravilno sliko o porazdelitvi človeštva pa dobimo, če si ogledamo zemljevid gostote za celo zemljo. Na njem opazimo nu prvi pogled troje ozemelj z veliko gostoto; vsa so na evrazijskem kontinentu in med seboj ločena po znanem širokem puščavskem pasu. Prvo. vzhodnoazijsko, obsegu Kitujsko in Juponsko, drugo tvori Prednju Indiju in tretje pas Evrope od Anglije skozi Srednjo Evropo k Italiji. Na teh treh ozemljih, velikih po 2—3 mil. km*, prebiva več kot polovica človeštva. Poleg teh treh velikih nam pokaže zemljevid še tri manjše centre nadpovprečne gostote. I)vu ležitu v starem svetu: otok J a v a (90.000 km2) in pa Egi pet (28.000 km2);
1 Prim. R. J. Pierrc, La populution du globe. Revne l\conoiniqiic Interna-
tionale. Octobrc 1932. P. 270 sl.
tretji, ki naglo raste, pa je ob atlantski obali U. S. A. v prvotnih državah Unije.
Ta opazovanja nam najbolje razkrijejo vzroke goste poseljenosti. Kitajska in Japonska, Indija in Java imajo zahvaliti svoje gosto prebivalstvo ugodnemu podnebju, zlasti obilici dežja poleg velike toplote v tropskem in monsunskem pasu, Egipet pa rednim poplavam Nilovim. Vso te dežele pa so tudi rodovitne, naplavljeni' nižine ter intenzivno obdelane že od najstarejših časov. V Evropi in Sev. Ameriki, kjer je podnebje dosti ugodnejše in rodovitnost manjša, pa je zgostitev prebivalstva šele plod 19. stol., odkar se je začelo izrabljanje rudninskih zakladov in hkrati industrializacija dežel. Tako se nam tndi tu pokažejo vzajemtii odnosi med človekom in zemljo: rodovitne dežele so omogočile gostejšo poselitev in prisilile človeka k intenzivnejši izrabi tal in s tem k višji omiki. Narodi višje omike so znali pa tudi iz prvotno manj vredne zemlje dobiti vedno novih možnosti življenja in ustvariti gosto poseljena ozemlja. V tropskem in subtropskem pasu so zato najgosteje poseljene rodovitne nižine z intenzivnim poljedelstvom: Gangova nižina nad 300, Java 400. Egipet 400 in v posameznih manjših oazah tudi do 500. V zmernih pasovih — zaenkrat le v severnem — imajo največjo gostoto visoko civilizirane industrijske države: Belgija 266, (v provinci Brabaut 500!), Nizozemska 240 (provinca Sev. Holland 500. j. Hollaud skoro 600!), Angleška 200 (v posameznih grofijah 500 — 1000 — 2000!) Nemčija 140 (Saška nad 300. toda Mecklenburg-Strelitz le 40!), Francija 76 (Dep. Rhone 350), Italija 137 (prov. Neapel 1700. Milan 600. toda Sardinija 30!). Naprej proti vzhodu in jugovzh. Evrope prehajamo v agrarne države, zato gostota pada: Češkoslovaška 105. Avstrija 80, Madžarska 90!, Jugoslavija 56, Romunija 60, Bolgarija 58, Grška 50, Albanija 30. Evropska Rusija 25. Proti severu sta podnebje in zemlja vedno manj prikladna človeku, zato Danska še 85, Švedska 15, Norveška 10, Islandija komaj l!
Vsi zakoni porazdelitve gostote veljajo utiravno tudi za vsako državo posebej v njeni notranjosti. Najlaže si to predočimo v naši domovini. Največjo gostoto v Jugoslaviji imajo banovine: Donavska 77, Dravska 70, Savska 70; nato slede Drinsku 57, Moravska 55. Primorska 46, Vrbaška 49; najnižjo gostoto pa imata Vardarska 43 in Zetska 30.
Toliko o današnjem številu človeštva in njegovi porazdelitvi na zemeljski površini. Vsi ti podatki nam nudijo le bežno, trcnotno sliko človeštva, ki mora biti vedno zastarela, kajti tudi človeštvo se nahaja v neprestanem gibanju. V nekih predelih prebivalstvo narašča, v drugih pada, kar vpliva na ves socialni, gospodarski in politični razvoj dežel in na njih medsebojno razmerje. Kako se je vršilo to gibanje v preteklosti, žal, ne moremo dosti vedeti, ker nam je dala šele najnovejša doba na razpolago kolikor toliko zanesljive številke. Prvi resni poizkusi, dognati število človeštva. segajo v sredo 17. stol., ko se je končala morilna 30-letna vojna. Takrat so domnevali, da je vseh ljudi ca 1000 mil. Fo mnenje je ostulo v veljavi do 19. stol., ko so se mogli na podlagi prvih štetij že resneje baviti s tem vprašanjem. Danes mislimo, da je bilo v začetku 19. stol. na zemlji okoli 1000 mil. ljudi. To število je v zadnjem stoletju zaradi ogromnega napredka, zlasti v tehniki in zdravstvu, naglo rastlo. E. R at zel je cenil I. 1891. število ljudi na 1450 mil., H. W a g n e r I. 1910. na 1665 mil., za 1. 1916. so pisali o 1800 mil. in v začetku 1. 1928. so navajali 1912 mil. V dobrih 100 letih se je torej število človeštva skoro podvojilo in opravičeno se vsiljuje vprašanje, ali bo v bodoče še v tej meri naraščalo in ali ne bo postala za človeka uporabna zemlja nekoč premajhna, preobljudena!'
Preobljudenost je zelo relativen pojem; ni odvisna le od zemlje in njenih lastnosti, ampak skoro še bolj od človeka in njegove omike, od bolj ali manj popolnega gospodarstva in razvitega prometa. Še vedno so deli Indije, kjer zaradi ene slabe letine milijoni od lakote umirajo, dočim se razni pridelki na veliko izvažajo. Izključno pridelovanje posameznih pridelkov (monokultura) lahko donaša veliko dobička, je pa nenaravno in se more v izrednih razmerah (vojna ali kriza!) maščevati enako kot enostransko pospeševanje same industrije v nekaterih industrijskih državah. Zares in absolutno preobljudeni so zaenkrat le malenkostni deli zemeljske površine. predvsem nekateri otoki, kot Jamaika, Mauritius in dr. — Relativno preobljudenost pa dobimo v vseh dobah in povsod in na raznih stopnjah kulture. Dokler je še toliko neizrabljenega in komaj izrabljenega prostora na zemlji, zlasti v tropih, se absolutne preobljudenosti ni bati. Izračunali so. da bi mogla zemlja prerodili vsaj še enkrat, da. celo še trikrat tako veliko število ljudi!
Jago Dič / Legenda o zvončku in trobentici.
Ko sla potovala Kristus in sveti Peter po svetu, sta prišla tudi v naše kraje. Sneg je ležal na osojnih parobkih, kopna ravan pa je bila pusta in prazna. Sveti Peter reče Gospodu: Ljudje so tu dobri, napravi jim veselje in posuj prazne livade s posebnimi cveticami, ki bodo pele.« Jezus se nasmehne, vzame v roke kepo snega, dahne vanjo in jo razprši po zemlji. Kamor so padli sneženi drobci, so namah vzklili beli zvončki in rumene trobentice. Zvončki so lepo cingljali in trobentice glasno trobentale. Sveti Peter je vesel poskočil in šel z Gospodom zadovoljen dalje po svetu ...
Drugo leto. prav ob istem času, prideta zopet božja popotnika v naše kraje. Cvetje se je bilo zelo pomnožilo, trobentanje in cingljanje se je razlegalo daleč na okoli. Svetemu Petru je bila preveč glasna rastlinska godba, zato vpraša Gospoda: »Ali ne bi bilo bolje, da bi cvetice utihnile?« »Siten si, Peter,« ga pokara Gospod. »Poglej, kako je cingljanje in trobentanje mladini všeč! Ali ne vidiš, koliko otrok je na livadi? Da se pa ne boš kislo držal, bodo zvončki utihnili in trobentice bodo trobentale le takrat,' kadar boš dal cvet v usta in zapiskal.«
Od onega dne zvončki nemo pozvanjajo pomladi v pozdrav in trobentica piska le v ustih veselih otrok.
Miha Vihar I Ko vihra . .
Ko vihra okrog oken, streh divja, da zrak strupen od mraza ledeni — a v gorki peči ogenj prasketa in skozi vratca svetul žari, tedaj vsi čutimo, kaj je: doma ... Čeprav polmrak je, vidim, da oči
odražajo hvaležni dih srca in misel k misli radostna hiti.
Ko burja okrog oken, streh vihra in vse do zvezd premrla noč vrši nam ogenj, ki dobrotno plupola. o bratstv u in domačnosti golči ...
Dr. Joža Lovrenčič Pesnik Ivan Trinko-Zamejski.
Ob sedemdesetletnici.
Beneška Slovenija — pravljični svet tam za gorami onstran stare goriško-italijanske meje ob rekah Nadiži in Teru in vendar naš izza davnih stoletij, saj so naši pradedje že leta (i65. pridrli od severa proti Čedadu in od vzhoda proti Vidmu in strahovali Langobarde, dokler se niso z njimi sporazumeli in sprijaznili ter se ustalili na italskih tleh. Naš jezik je zavladal celo na dvorn langobardskih vojvod, kar priča njihov zgodovinar Pavel Diakon, govorec' o Gisulfovem sinu Rodualdu. Langobardov, ki so	bili mogočen narod, že	davno
ni	več, naš rod pa je ostal	in ve-
mo. da je bila slovenščina še leta 1475. domač jezik nižjega ljudstva v Vidmu, medtem ko je plemstvo govorilo nemški. In še vemo i>o furlanskem zgodovinarju Markantoniju Nicolettiju (t 15%), da so za akvilejskih	patriarhov	več	slovenski	govorili po furlanskih	vaseh,
nego	furlanski,	ker	la	jezik	je-	bil	takrat	še	neomikan in zlodoneč.	Patri-
arhom, ki so bili za Langobardi dolgo gospodarji ozemlja beneških Slovencev, je sledila Serenissima, beneška republika, ki je svoje obmejne Slovence pustila živeti v vseh njihovih običajih in starih pravicah, ker jih je rabila v obrambi proti sosedni državi, 'lako so dočakali Napoleonove* čase, prišli potem pod Avstrijo, ki pa se ni dosti brigala zanje, in doživeli so boje sredi prošlega stoletja in se leta 1866. pod vplivom tradicije s plebiscitom odločili za Italijo.
Zemljepisno in zgodovinsko je ta ded naše zemlje silo zanimiv a nam je le premalo znan. čeprav živi še danes v njem kakih 50.000 Slovencev svoje pristno slovensko življenje kakor v prošlih stoletjih.
V	tej zemlji se je- rodil pod Matajurjem, kraljem beneško-slovenskih gor, v prijazni rebrski vasici Trčmunu v preprosti kmečki hiši 25. jan. 1HM Ivan Trinko, oče beneških Slovencev in danes nestor slovenskih pesnikov.
Iz prijazne gorske vasi, odkoder je gledal preko Nadižke doline v Čedad in še v Videm, ki se je svetlikal tam daleč doli v nepregledni ravnini, ga je izvabilo v svet hrepenenje in želja staršev, da bi postal »gospod«, šel je ono pot, ki jo tako lepo opisuje v »Ovčjem kaplanu«: v Čedad, da se v mestni šoli privadi kolikor toliko laščini, ki se ji v ljudski šoli ni mogel. V Rutarjevi »Beneški Sloveniji« beremo o ljudskih šolah v Benečiji: »Naš paglavec v šestem letu svojega življenja stopi kot redni slušatelj —
na ljudsko univerzo, kjer mora ostati postavno tri leta. Učiteljica ga posadi v klop in ga prične takoj oJxlelavati s pristno toskanščino, kakor da bi se bil otrok rodil in vzrastel tam kje med Sieno in Florencijo. A drobni učenec, kateremu se doslej nikoli ni sanjalo o drugem jeziku, kakor o domači slovenščini, buli in zija v učiteljico nekako tako, kakor telič, če mu pride kaj nenavadnega pred debele oči. Za Boga milega! Kaj se more izučiti, če niti učiteljice ne razume?«
In še beremo v Rutarju:
Kdor po dovršenih ljudskih šolah namerja nadaljevati študije ali kdor samo želi izučiti sc laščine in računstva za svojo potrebo, ta se vpiše kar izpočetka na meščanske šole v Čedadu ali pa v Vidmu, dobro vedoč, da z domačimi (šolami) nikamor ne pride.«
V Vidmu je poleg državnih šol tudi privatna nadškofijska gimnazija, združena z bogoslovnim semeniščem. Na tej se je šolalo in se šola največ beneških Slovencev, in sicer pred vsem taki. ki mislijo nadaljevati z bogoslovjem.
V videmsko nadškofijsko gimnazijo je prišel tudi Ivan Trinko. Tu v Vidmu šele so je seznanil s slovensko knjigo. Sam pripoveduje »kako je obstal, ko je dobil slučajno v roke prvo slovensko tiskano delo in je tem potem izvedel, da imajo tudi Slovenci knjige, kakor drugi izobraženi narodi. To odkritje ga ji- tako prevzelo, da se je vrgel z vsem navdušenjem na študij materinega jezika. Še dobro pomnim.« pravi, »kaj sem moral prestali v šestem razredu, preden sem so naučil brez učitelja, brez slovnice in brez slovarja malce slovenščine, in sicer skrivej ponoči.« (Rutar. Ben. Slovenija, str. 176.)
Nič ni čudnega to, ko smo slišali, kakšne so bile ljudske šole, ki jih je obiskoval. Slovenščina jo l>ila že tedaj v Benečiji prava pastorka, kar je lopo povedal I. 1871. prvi beneški pesnik Peter Podreka v pesmi »Slovenija in njena hčerka na Beneškem«, ki toži:
Jaz nisem ne v vradu ne v šoli, čeprav tu od vekov živim, ko tujka beračim okoli, le v cerkvi zavetje dobim.
Kot dijak jo prišel tudi Trinko v stik s starim, častitljivim kaplanom Podreko, ki je rad občeval z dijaki in bogoslovci in jih navduševal — sam navdušen Slovenec — za slovenščino ter jim posojal knjige.
»Na, na, puobič, boš videu, kake bukve 'majo Slovinj’,« je rekal in se dobrodušno smehljal.
Trinku samemu jo pokazal kakor veliko svetinjo Prešernove pesmi v prvi izdaji in krasni vezavi: >Vidiš, vidiš, puobič, takih piesini je malo na sviete. Telili na dam vuoz rok!« In jih je zopet skrbno shranil.
Pri takih gospodih , kakor je l>il Podreka — in po beneških župniščih in kaplanijah. hvala Bogu. niso l>ili redki se je mladi Trinko še bolj navdušil za materinščino in postal je Slovenec z dušo in telesom, kar je izpričal pozneje s svojo pesmijo in delom.
Po končanih gimnazijskih študijah so ji- prebujeni Slovenec posvetil bogoslovju gotovo z živo željo, posvetiti svoje moči v vsestransko korist svojih rojakov. Preden jo liil posvečen, je moral 1. (886. odslužiti vojake, a je še istega .letu 20. junija pel novo mašo v domačem kraju »z nemalim vesoljem, povzročenim iz več razlogov, med katerimi ni bil zadnji, da je v onej priložnosti triumfovala slovenska ideja. Počastili so ga na njegovih
,ojcetih‘ s slovenskimi pesmimi, izmeri katerih je bilo troje v Vidmu tiskanih.« (Rutar, 176.)
Trinko ni ostal na deželi. Poznali so njegove sposobnosti in ga kmalu po novi maši poklicali za prefekta v nadškofijsko semenišče v Vidmu, iz katerega je sam izšel. V istem zavodu je postal čez tri leta profesor latinščine in italijanščine na gimnaziji, leta 1894. pa profesor modroslovja na liceju, kjer uči še danes.
Kaj pomeni Trinko kot vzgojitelj in profesor v dobi skoraj pol stoletja, ve oni, ki je kdaj hodil po Beneški Sloveniji. I’a se ni udejstvoval naš jubilant samo za katedrom, tudi kot politik je mnogo, mnogo koristil svoji ožji domovini. Ponovno so ga njegovi ožji rojaki volili in poslali v videmski pokrajinski zbor in še leta 1923. je bil izbran v izvršilni odbor ljudovcev — partito popolare — ki so ga visoko cenili, saj je bil vedno mož na svojem mestu. Politično se ji' seve Trinko dosledno udejstvoval kot zvest, lojalen italijanski državljan, skrbeč pri tem zlasti za dobrobit svojih ožjih rojakov.
Živeč na skrajni meji našega narodnega življa, se je Trinko vendar živo zanimal za vse naše slovensko kulturno gibanje, 'lako smo ga videvali pred vojno na katoliških shodih in velikih zborovanjih Slovenske dijaške zveze v Ljubljani.
Med vojno se je moral Trinko umakniti iz Vidma v varnejše zaledje v Padovo, odkoder pa se je vrnil, kakor hitro je vojna vihra utihnila, in z isto ljubeznijo kot prej nadaljeval svoje profesorsko vzgojno delo. —
Videli smo, kako se je šestošolec Trinko seznanil s slovensko knjigo. In slovenski knjigi je ostal zvest. Vzel je pero v roko in postal slovenski pesnik in pisatelj. Leta 1883. si1 je prvič oglasil v ljubljanskem »Ljudskem glasu« s sestavkom o svojih rojakih, nato je 1884. priobčil v »Ljubljanskem Zvonuc »Narodno blago iz Beneške Slovenije« (»Vedomec« in »Divje žene ali krivopete«), naslednji' leto pa beremo že »Pesmi beneškega Slovenca« pod pravim imenom, v poznejših letih pa pod psevdonimom Zamejski ali pod šifro I. T. ali 1). I. T. Pesnil ji' tudi v »Slovanu«, ki sta ga izdajala Hribar in Tavčar, in v »Domu in svetu«.
Do leta 1897. se mu je nabralo toliko pesmi, da jih je poslal — S. Gregorčič ga je vzpodbudil — v Gabrščkovi »Slovanski knjižnici« med slovenski svet. »Poezije — Zložil Zamejski« se glasi njihov naslov.
Zanimiva knjiga je to: prva pesniška zbirka beneškega Slovenca. Slovenska kritika onih dni (T. Doksov v Zvonu, A. Medved v Domu in svetu) ji je bila. rekel bi. krivična. Ni se poglobila, da bi pokazala Trinka kot bogonadarjenega pevca, ki je zajemal iz dna srca, katero je čutilo in čuvstvovalo iz bridko preizkušenega ljudstva ob Nadiži, ki je v vizionarnih slikah gledal v našo prošlost in bodočnost. Posamezne njegove pesmi je svetovna vojna, ki jo je bil napovedal, naravnost podčrtala.
Ni tu mesto, da bi podrobno ocenjeval njegove pesmi, ugotoviti moram, da so kljub vplivu Prešernovemu, Jenkovemu in Gregorčičevemu, ki se mestoma javlja, le pristne, res njegove. Da so zorele pod italijanskim nebom, se jim tudi pozna. Glede na motive in podajanje je puč Trinko svojo pot sam označil v pismu 12. decembra 1882: Dobro bi storili Slovenci, ako bi čitali italijanske klasike. Po mojem mnenju opevajo Italijani bolj pesniške, bolj vzvišene predmete kot Slovenci. Jaz pogrešam v slovenskih pesmih ono vzvišenost, katero toliko slavijo Italijani.«
S »Poezijami« je Trinko zaključil svojo pesniško pot, dasi je zapel pozneje še marsikatero prigodnico, kot vemo, zato pa nas je vodil s spretnim
peresom po svoji ožji domovini. Po smrti Petru Podreke 1. 1889. je priobčil v Ljubljanskem Zvonu« 1890. toplo pisano življenje tega zaslužnega moža. kar je storil tudi ob stoletnici Podrekovega rojstva 1922 v goriški »Mladiki«. Leta 1898. smo z zanimanjem brali v Domu in svetu njegovo »Beneško Slovenijo« — do Rutarjeve knjige gotovo najpopolnejši spis o tem delu naše zemlje —, širšo slovensko javnost pa je seznanil z beneškimi Slovenci v Mohorjevem koledarju 1905. Prav tako prisrčno in prijetno je pisal leta 1907. v Domu in svetu, ko nas je pozval »Hajdimo v Rezijo!« in nam kazal življenje onega koščka našega sveta, ki so ga le redki kdaj videli. O Beneški Sloveniji ji' pisal tudi še v Jadranskem almanahu za 1. 1923.
Staro, toda še vedno živo in občutljivo srce« je Trinka, kot pravi, leta (929. zopet vrnilo leposlovju. »Goriški Mohorjevi družbi« so izšli njegovi »Naši paglavci, črtice in slike iz b e n e š k o - s 1 o -venskega pogorja«. V prisrčnem predgovoru se pisatelj opravičuje, da se zopet oglaša, a s svojimi devetimi zgodbami, ki so čudovito lepi spomini na njegovo mladost in folkloristično tako zanimivi, je gotovo razveselil vse. ki so knjigo brali. Nekaj podobnih črtic je izšlo isto leto tudi v goriški Družini«. Da bi nam v tihi večerni zarji svojega življenja napisal še mnogo tukili knjig!
Trinko je tudi izvrsten prevajalec. Italijane je seznanil s Prešernom, Stritarjem (Gospod Mirodolski — li Signor di Valpacifica), Gregorčičem in Tavčarjem, prevajal je pa tudi druge Slovane v italijanščino. Po njem so najprej dobili Italijani v svojem jeziku nekaj povesti Tolstega, nekaj črtic iz Turgenjeva, dalje Gogoljevega Tarasa Buljbo in še izbor iz Puškina in Nekrasovu, iz poljščine pa Adama Chlumeekega in Sienkiewicza.
Slika Trinkovega dela bi ne bila popolna, če ne bi omenil, da se je uveljavil tudi v raznih panogah znanstva. Katalog videmske občinske knjižnice ima zabeleženih pod Trinkovim imenom kakih dvajset razprav iz vseh mogočih področij, tako o ljudskih pripovedkah, o izvoru Slovencev na Furlanskem. o rezijanščini. o starih cerkvenih napevih med Slovenci v Italiji, o naravi teles, o furlanskem modroslovcu De Giorgiju, o J. To-madiniju in cerkveni glasbi iu še nekaj drugih. Zadnje Trinkovo filozofsko delo je razprava »Največji problem sodobnega modroslovja«, ki jo je bral I. 1926. v videmski akademiji, katere član je. Iz šolske prakse — poučeval je v posebnih tečajih gimnazijce, zlasti pa bogoslovce slovenščino — je na-stala njegova slovenska slovnica za Italijane (Gramatica della lingua Slo-vena ad uso delte scuole), ki ji- izšla v založbi goriške Katoliške tiskarne 1930. Podrobnosti o Trinkovem italijanskem pisateljevanju nam je podal Slavko Slavec v koledarju Goriške Matice 1933. v katerem navaja svoje podatke po knjigi Kr. Fatorella »Storia della, letteratura italiana e della coltura nel Friuli«, Udine 1929.
Med naštetimi razpravami vidimo, da Prilika zanima tudi glasba. Nič čudnega, ko je uvaževanja vreden glasbenik, skladatelj. Poleg raznih maš. ki se pojo po Beneškem, je priobčil v našem »Cerkvenem glasbeniku« motet () sacrum convivium«. v zbirki »Slava presveti Evharistiji« pa mešani zbor Molim te ponižno«, mnogo njegovih skladb pa še čaka objave. Znano je tudi, da je Trinko spreten risar, ki je svoja dela včasih pokazal svetu na videmskih razstavah.
Tako je bilo življenje Ivana Trinka res delaven dan in ob njegovi sedemdesetletnici so se gotovo zbrali beneški Slovenci okoli svojega očeta, da so se mu zahvalili za vse požrtvovalno delo. Tudi mi se z ljubeznijo
in hvaležnostjo poklonimo častitljivemu jubilantu, želeč mu, da bi ga ljubi Bog ohranil še in še v blagor mladini in narodu, iz katerega je izšel in ki bolj ko kdaj potrebuje preizkušenih mož — vzornikov!
Iz Trinkovih »Poezij«.
Moje pesmi.
Na tujem nas osamljena je vila s šepetom tajnim tiho navdahnila. Kakor čez noč, oh, temne, nevesele v pustinji žalostni smo se spočele. Samote duh obsipal ni s sijajem, z ledenim nas je davil ogrljajem.
Da zve/de nam svetlejše so žarele, krepkeje, veseleje pač hi pele.
To pomni, brate, krivo nus ne sodi, prav motri, umi nas in zdrav nam bodi!
Iz »Razpršenega listja«.
Veter je zapihal, drevje zašumelo, suho rmcno listje daleč odletelo.
VIII.
Toga mi globoka dušo je pretresla, nadeje in sanje daleč vse odnesla.
XIII.
Gola zdaj je duša, prazno srce moje, kakor drev, ki pustil vetru listje svoje.
IX.
Kam se, kam drvite, Brat daj roko bratu, vzburjeni narodi! sosed pa sosedu;
Ta vas pot prekleta delajte vzajemno, v temno brezno vodi. a po starem redu.
Vse zaman, ah, Bože!
Moj je glas v puščavi, zemlja pa domovje temi in zmešnjavi!
XIV.
Vse je odletelo. Vse okolo inene, ko čez morje ptica; vse puščava širna, vse minulo, kakor kamor se obrne jutranja meglica. duša mi nemirna.
Žalostna le pesem milo mi šepeče in hladi in teši srce krvaveče!
Nebo potemnelo, zemlja bo se tresla in nevihta silna
Padali prestoli, cerkva se rušila, a v potocih bo se
Kje si zemlja rodna, zemlja bedna, mala, ki jo milost božja meni v last je dala?
vse v nered raznesla, krv človeška lila.
Ko vse to na zemlji bode se gajdlo, meni pa se v grobu mirno bo sanjalo!
XXII.
Plašen in brezupen vračam se ti v krilo, da sem te ostavil to ni dobro bilo.
Kakeršna si koli, moja si brez kraja, dokler se s telesom duša moja spaja.
Dan za dnevom pada jesen toge polna!
Zge srce mi rana, duša mi je bolna.
List za listom z drevja suh pod zimo puda, venclar novo listje Vesna da mu mladu.
XXVIII.
Dol in goro s snegom zima bo zavila, vendar nam za zimo. pride pomlad mila.
XXXV.
Tudi srce moje v zimi /umorjeno, zopet je na pomlad živo, prerojeno.
Ti srce potrto, ali tudi tebi?
To ti zna le Oni, ki caruje v nebi!
Listja pa in cvetja v njem cvete množina, a na vsakem čitam: Bog in domovina!
Bog in domovina! Evo prave vere; vsi se jej udajmo
Bog in domovina! Evo luči prave v tej dolim solzni
iskreno brez mere. teme in zmešnja:ve!
Kadar dan napoči, domu kri rudečo, večnemu pa Bogu dušo dam gorečo.
XXXVII.
Duša mi trepeče, srce poskakuje, ko na vzhod oziram se iz zemlje tuje.
Tam, oh tam so bratje, tum so sestre mile, ki so me iz spanja dolgega vzbudile.
K vam nu krilih vetra, bratje ljubeznivi, iz dna gorke duše kličem: »Bog vas živi!«
XXXVIII.
Tam za duljno goroNem stojim, oči mi solnčna luč umira, solzorosne zrejo, noč i>a temna krila ko ti zadnji žarki na okrog prostira. na za pa d u mrejo.
Saj tako uinira moj nesrečni narod, in tako pojuvlja tuj za njim se zarod!
Narod moj umira, padel je na poti, aj, pobit popotnik, zapuščen v samoti!
Tožno nad njim plaka vila čuvarica; smrtni pot otira z bledega mu lica.
Vzdiše, zore, čaka v bolečine sili, ne bi li mu došel Samarijec mili...
.1
XL.
Evo tam na vzhod u Zrak se čisti, z gore črte belo rdeče:	tiho vetrec veje;
med košatim drevjem zemlja se in nebo zora mi trepeče.	ljubeznivo smeje.
Srce se mi širi, jasni so mi lice in po njem vesele tečejo solzice.
XLII.
/ Bogom, bratie, z Bogom, sestre dragomilc; najmilejše zvezde z neba vam svetile!
Ko po tujem mestu tujec sam bom taval, k vam moj duh k izhodu hrepeneč bo plaval.
'L Bogom, bratje, z Bogom sestrice ljubljčue!
Tudi vi iz dalje spomnite se mene!
Ej, ti vilice zlato, meni bilo zdravo!
Ali morebiti
res mi lezeš v glavo?
XLVIII.
Dejte, bratci, dokler zdrava je glavica, zadnja sc oglasi pametna zdravica!
Živeli, Slovenci, na vse večne čase! Vedno se in pridno trgajte za lase!...
Toga.
Kadar pod večer solncc zlato pošilja zadnji svoj nam svit in drevje se zlati košato in kos prepeva v grmu skrit,
teduj sprehajam se v samoti, zamišljen v broj minolih dni, prebridko čuvstvo se me loti m v prsih srce me boli.
Na razvaline svoje sreče samoten sedem, nem, solziin, in tešim srce krvaveče, prepolno mnogih bridkih ran.
Tedaj prihaja krasna deva, upira lepo v me oči: sočutna v njih solzica seva, ki liki biser se blesti.
In glej, v prijateljstvo iskreno podu ju roko prožno mi, poljublja strustno in ognjeno to čelo temno, tožno mi.
Potem uusproti vzhodu z belo devicu kaže mi rok6, in zopet, glej, čez lice velo vesele solze mi tek6.
Oj tam, oj tam na lepsm vzhodu, kjer mesec vzhaja mi svetal, oj tam so bratje mi po rodu, za koje kri bi gorko dal!
Oj tam, oj tum je domovina, po koji vzdiha mi sreč, tolažba tum mn je jedina, ko tožne misli ga morč!
Mrje svetilka moja, ker pozno že bedim; zamišljen pri listini iz davnih let slonim.
Enakomerno ura iui steni se glusi,
okrog v globokem miru vse spava, vse molči.
Pošilja mesec v soho srebrni svetli žar; enajst že ura bije, a kaj mi nje udar?
Kako čarobnomilo skrivnosten polninrak obstira me! Prečuden se zdi mi lunin trak!
Kaj giblje se. kaj zbira? Kaj ta nejasna zmes? lu v mesečini bledi kaj ta pomenja ples?
/a senco senca živa sem gnete se vrteč; obstane ura; tihi svoj gledam dom strmeč.
Očaki sivolasi pred mano se vrste, junaki dolgobradi in deklice brdke; mladine živobujne naspe se zbor cvetan in babic se in mater in dece broj glasa n.
Šepet in govor, smeh in petja glas krepak
o	pozni uri udarja skoz tihi nočni zrak.
A kdo vesele družbe prijazni roj si, kdo?
Kaj res moj dragi jezik mi bije 1111 11I10?
Oh, vem, iz starodavnih vi vstali ste grobov in sem se potrudili ogledat svet si nov.
Nov svet, oh. beda naša, nekdanji slavski raj, od tujega navala preplavljen od nekdaj!
Oh, kje so vaša sela, kje sled je vaših koč?
In kje nekdanja slava, kje moč je od nekoč?
Kaj uiničeš se 111 i družba? Pri meni tu postoj!
Živite, dedje naši, oh, živi narod moj!...
Zaman!... Z blestečim žarom izginjajo molče, zastonj zn njimi širini povzdignjene roke!
Zaman!... Odšli!... In mesec se skril je v gost zavoj... Polnoč mi urn bije, spet krog globok pokoj! — —
Pogled v prihodnost.
Zamolkel hrup, blesteč odsvit, šumenje... Kaj znači to, kuj snuje se v daljavi?
Kaj groznega še bode!
Človeštvo je v zmešnjavi, opojni vzori mamijo narode vzdiguje vsak se: ta kriči, ta joče. in človek sam ne ve. kam gre, kaj hoče. Prihodnost tenuiu nam zija nasproti iu ni rešilne poti!
Kvropa stara, oj, Evropa kriva, zabredla v stran si! Kam te s poti prave novosti prižemi nezdrave?
Ti meni vidiš se prostrana njiva in klete čez in čez kali bohotno nemir, nesloga, bratomor poganja. Oblakov gruča nad teboj togotno vrši preteč, nevihto ti naznanja...
?.e davno osamela je devica poln gnila odtod pravica
iu narod vstaja proti rodu, močnejši vklepa slabšega v okove, stanovi na stanove vale se, človek vstaja nad človeka!
V	krvavem boju zgrabljena, razvneta brezupen glad in sitost prenapeta za pedjo ped si trgata bojišče, vsak zase si ga priboriti išče.
Ječi, trepeče zrak.
zavita bedna zemlja v mrak
drhti in ljuti strah jo bega,
kakov bo vendar konec boja tega...
Kakov? — Temni se bolj in bolj obzorj
oblaki se vi jo togotni,
vse vre, šunti kot morje!...
Bog večni, Bog nad nami.
Tvoj bič nam žvižga nad glavami in beda se povsod odziva!...
Kakov pogledi... Dim rase proti nebu.
1	Pesnikova opomba: To listino iz XII. stol. sem dobil v mestni videmski knjižnici. Navedenih je v nji mnogo prekrasnih, pristno slovenskih imen. Iz nje se lahko vidi, kako so prišli daleč v sredino furlanske planjave nekdanji Slovenci, od katerih pu zdaj ne ostaja drugega sledu, nego bolj ali manj zamotana slovenska imena nekaterih vasi in rek.
požarov svit po zemlji se razliva, mogočen grom. ropot zemljo, nebesa od kraja v kraj pretresa.
Ogromna tolpa razbrzdana, ljuta divja, mori, podira brez uma in brez čuta.
In dinamit grmi in mesta, sela ruše se v prali do cela...
Povsod požar, kričanje, smrt!
Pobit, preplašen, strt
v	poslednjih mukah rod človeški stoka!...
Dovolj strahu in joka:
strašan si, Bog, v pravični jezi,
a če. je volja Tvoja.
z roko Ti silno vendar vmes posezi.
Dovolj, dovolj je boja,
zemljanom bednim. Stvarnik, daj pokoja!
Blagomir Potoški / Na travniku.
Otroci so se igrali na travniku. Trgali so rože in jih povijali v šopke, ter občudovali njih krasoto. Kakor diamant so se blesteli cvetovi v zgodnjem jutranjem soncu.
»Poglej,	poglej, Jožek!«	je vzkliknil Rudi iu	utrgal	komaj razcvelo
vijolico. »Kako lep	vonj ima,	pa je	tako	majhna	rastlina,	da	jo je	komaj
opaziti v travi. To bo mama vesela, ko ji bova prinesla toliko dišečih rožic.«
Mimo je prišel starec. Na rami je nesel culo, v eni roki pa palico. Utrujenost ga je prisilila, da se je naslonil na ograjo in opazoval vrvenje otrok. Večkrat je pogledal inv cesto, oziral se proti dvigajočemu se soncu in so zopet sklonil, kakor da bi dremal. Videti je bilo, da ima že dolgo pol za seboj,	a do	cilja tudi	tedaj	še ui	prišel.
Vstal je	in se	vzravnal.
Obrisal si je solzo iz očesa ter šel dalje brez besede.
Gledal sem zu njim. Težko mi je bilo pri srcu, kajti čutil in slutil sem njegovo bolest. Spomin nekdanjih dni ga je priganjal, da je stopal hitreje. Izginil je v prahu bližajočega se avtomobila.
Ustje na drevesih je zatrepetalo v vetru, Skrjanček je zletel visoko
v	zrak in tudi sonce se je skrilo za trcnotek med oblake. Jaz sem stal in zrl nepremično v smeri starčeve poti. Sapica je zavela tudi mimo mojih ušes in nagajivo zašepetala:	Kje so tvoje rožice? Zakaj jih ne nabiraš!*«
Juz sem drhtel.
Miha Vihar I Odmev življenja.
Kot ugusli zvoki	kakor tisti vali,
dragocenega klavirja,	ki so rahlo strepetali
kakor spevi pregloboki	ob obali,
tajnega vsemirjn	kot molčeči pelikani beli:
onemeli —	to so dnevi, ki so odleteli,
Fr. Grafenauer / Iz zemlje kraljeviča Marka.
VI.	Od Ristovca do Kumanova.
Nova pokrajina! Sonce pripeka od aprila do oktobra in vse požge, ker dežja ta čas skoraj ne poznajo. Gozdov je malo, rastlinstvo drugačno kakor na oni strani Južne Morave in tudi živali te opomnijo, da si prišel v poseben svet. Kakor da bi povlekel črto vzdolž nekdanje srbsko-turške meje, tako je bila vidna še pred desetimi leti razlika med kraji tostran in onstran Morave!
Veselih vasic ob progi ni. samo v podnožju gor in hribin se v precejšnji razdalji rdečijo strehe hiš, ki so zgrajene iz gline in obdane z visokimi zidovi. Kot kopice so druga poleg druge. Tu in tam ob potoku — vedno manj jih je, čim dalje prideš proti jugu — se suče veliko, nerodno mlinsko kolo. skrito pod visokimi, vitkimi topoli, ki so Turkom najljubša drevesa. V močvirju in mlakužah ob reki se kopljejo počasni in leni bivoli. Ta goved je poleg oslov najvažnejša tovorna živina v teh krajih; črne barve iu redke dlake je in ima dolge, pri koncu zvite roge.
Za postajo v Ristovcu. ki je enonadstropna stavba s pritličnimi krili in skrita med topoli in murvami, opaziš kompleks hiš v razvalinah: nekdanje turške carinarnice^ spomini prošlosti ...
Svet je tod redkeje naseljen —- komaj 36 prebivalcev pride na knr — a ima vendar svoje lepote in čare. Ako ne poznaš dodobra zgodovine teh krajev, ji e inoneš lutzuuu-ti značaja prebivalstvu, ki se mu pozna, kako je preteklost nanj vplivala. Pri tem mislim predvsem na domače prebivalstvo in ne na Jurke. Ai-juivte. Cigane, Jurake, Aromune ali Cincate. Domačini so po rasti majhni, temne polti, ožganih obrazov, bistri, skromni, previdni in nezaupljivi, navidez mirni, vendar, če treba, tudi maščevalni, nad vse pa ljubijo svojo rtK.I11 o grudo.
Po Bosni iu tudi v Beogradu in drugod je mnogo ljudi s fesom mi glavi. To so navadno Srbohrvati iz Herceg-Bosne, ki so muslimanske vere. Muslimani v Južni Srbiji so pa Turki, pripadniki rumene, azijutske pasme. Milu-tinov general Grebostrek se je med balkanskimi Slovani kot prvi laorii s tem azijskim narodom izza Kaspijskega jezera. Turki so imeli tedaj že močno državo, katero jim je osnoval Osama (1288—J326). Za vlade oarja Dušana (1331—1355) so se bili proti njemu kot bizantinski aavezuiki pri Štefanijam in Diinotiki in že mislili, kako bi se ustalili na evropskih tlak. kar jim je šele potres na velikonočni ponedeljek 1. 1354. omogočil.
Po bitki ob Marici (1371) iu na Kosovem (1389) so se polastili nekdanjega Dušanovega carsitva, sredi 15. stoletja Smedereva iu Bosne, nukar sta sledili Hercegovina in Zeta. Tri leta po bitki pni Mohaeu (153b) so bili 'J urki že pred Dunajem in kmalu nato gospodarji Slavonije in velikega dela Hrvat-ske in Dalmacije.
Tolike uspehe so dosegli Turki le z odlično oboroženo in disciplinirano vojsko. Pehoto so tvorili janičarji — pcturčeni mladeniči krščanskega rodu, spahije pa konjenmo. Kot nagrado so.dobivaji vojaki in uradniki od sultana nededna veleposestva in postuli stebri turške države v I']vropi. Saini so se redko bavili s kmetijstvom in živinorejo, kvečjemu s trgovino. Bili so gospodarji, nadzorniki, uradniki, vojaki — oči sultana. Ker je Balkanski polotok postal matica turškegu cesarstva, si- je dotok Iurkov v Kvropo iz dneva v dan večal. Predvsem so »e naselili ob e«“«ti Odrin-Skoplje in odtod preko Kosova do bosanskih meja. Po kmetih se niso v začetku naseljevali, pač pa na
važnih vojaških in trgovskih križiščih. Njihove spahiluke — veleposestva, katera so nadzirali iz mest, so obdelovali krščanski naseljenci d ž a v r i. Imenovali so se čifrije. Silno so ti ljudje trpeli in zaradi tega bili zadovoljni, če so morali spahije na vojno. Po balkanski vojni je Turkom tudi tu odklenkalo, zlasti pa 1. 1918., ko so se trumoma selili nazaj v Azijo. Danes so že tod padli številčno na polovico. Turške vasi in turški okraji v mestih izumirajo ali dobivajo nove gospodarje. Svoja imetja na kmetih in v mestih prodajajo, če jim zmanjkajo turške lire, zlatniki. Selijo se v Skoplje, da ob sevdalinkah zapijejo in zapravijo svoje zadnje pare, da si preskrbijo potni list za Turško in jo potem »suhi« mahnejo preko meje v Kemal-pašino »cesarstvo«. To je bilo v letih 1922/25 pravo preseljevanje! Še leta 1922. je štel Štip 8754 teh Mohamedovih oboževalcev, danes jih šteje še kakih 800. Gostivar, prijetno mestece s 4855 prebivalci blizu izvira Vardarja na križišču cest Skoplje—Kičevo in Skoplje—Debar, je bil povsem turški, ker se je pač tu dobro služilo. Kristjanov je bilo komaj nekaj nad 150 duš. Danes imajo že svojega župana. To velja tudi za vsa druga mesta Južne Srbije. Številčno se drže nekako v Skoplju.
VII.	Od Kumanova do Skoplja.
V	dobrih treh urah hoda od Ri-stovca vzdolž nekdanje srbsko-tur-ške meje proti vzhodu prideš do samostana Prohorja Pčinjskega, ki leži v ozki dolini reke Pčinje pod planino Kozjak. Lepa, bela samostanska cerkev z bizantinskim stolpom se ti smehlja iz globoke Pčinj-ske doline. Sv. Prohor se je rodil na Ovčjem polju. Ni se hotel oženiti, rajši je šel v sumoto. Dolga leta je puščavniški živel v pečini, kjer se dviga danes staronagoričanska cerkev. Roman Diogen je naletel nanj in tedaj mu je Prohor prerokoval, da bo postal bizantinski cesar. Ko se je Diogenu res zalesketala na glavi cesarska krona, se je spomnil Samostanska cerkev Piohorja Pčinjskega. nugoričanskegu puščavnika in mu
zgradil lepo cerkev ob Pčinji pod Kozjakom. Srbski kralj Milutin jo je obnovil. V zgodovini srbsko-turških bojev je bil ta samostan zbirališče srbskih -četnikov in pobožnih kristjanov obmejnega pasu. Zato so ga Arnavti in Turki porušili, a pobožni narod je nad temi razvalinami koncem preteklega stoletja zgradil moderno cerkev.
V	cerkvi je ohranjen grob sv. Prohorja, iz katerega teče olje, zdravilo za bolezni na očeh.
Odtod po ozki dolini Pčinje preko Nagoričana, Kumanova, Skopske Črne gore, Šar planine, obmejnih albunskih-jugoslovanskih gora tja do Ohrida, z druge strani preko Ovčjega polja do Maleša so bili speljani vse do balkanske vojne četniški kanali. Poldrugo uro hoda po dolini Pčinje navzdol zapaziš med stenami vrh hriba kakor orlovo gnezdo vas Čelopek. 16. aprila 1905. je bila od Turkov uničena prva srbska četaška četa. Ko so
namreč nasilja Turkov koncem 19. stoletja presegla meje človečnosti, so kristjani v turškem cesarstvu s pomočjo svojih rojakov Srbov, Črnogorcev, Bolgarov in Grkov začeli s samoobrambo pod geslom »Svoboda Maeedoniji . Bolgari so začeli to akcijo leta 18%. z ustanovitvijo četniške organizacije v Solunu. Po balkanski in svetovni vojni je le-ta stopila v službo raznih političnih strank v Bolgariji.
Dr. Milorad Godjevac, občinski zdravnik v Beogradu, je prišel v stik s četaši iz Maeedonije in Stare Srbije, ki so vsako leto prihajali v Beograd na prezimovanje k svojim številnim rojakom iz Južne Srbije ali Maeedonije. Pod vplivom teh Starosrbijancev je dr. Godjevac ustanovil Beogradsko zadrugo«, iz	katere se je prav kmalo	izcimil glavni	odbor srbske	četniške
organizacije. V tem novem odboru so	bili	Godjevac,	Četovic, kateri	je pred
dvema letoma umrl in zapustil svoje milijonsko imetje beogradski univerzi, /ika Rafajlovič, bivši minister iz Vranja, in zgodovinar Kovačevič Ljuba. Prota (župnik) Lazarevič je sprejemal in zaprisegal četnike v hiši Čelo-vičevi. Leta 1904. se je pojavila prva srbska četa na Turškem, /e po dveh letih so le-ti izpodrinili bolgarske četaše skoro iz vseh krajev, katere so Srbi med balkansko vojno zavzeli. To četniško tlelo je leta 1908. za nekaj časa prenehalo, ker so Turki po novi ustavi zajamčili ravnopravnost tudi vsem kristjanom. Borba ji' kmalu znyvu.še z., večjo silo vzphuntela in. je nehala	šele po uspešnih vojnah	za	osvojenje	in zedinjenje.	Od Ri-
stovca do	Kumanova so bili vsi moški	v službi	te nezakonite	četniške
akcije. Poleti so bili razporejeni po četah, katerim so kazali poti, ali so morali skrbeti za četniške kanale. Pozimi so bili zaposleni kot peki, brivci, trgovski potniki po Srbiji, Avstriji in Ogrskem, da so se malo oddahnili. Le tam so se privadili nositi čevlje in slamnike, kar se je pri njih popolnoma udomačilo.
Mimo novo zgrajene ljudske šole, modernega vodovoda in pečine sve-' tega Prohorja prideš do cerkve sv. Jurija v Stare m N a g o r i č a n u.; Ohranil jo je kralj Milutin v letih 1313—18. Podobna je cerkvi Gračanici na Kosovu. Cerkev hrani freske, katere smatra, francoski bizantolog Charle Diehl kot naj lepše v srednjeveških srbskih samostanih z renesančnimi pri-1 merki. Izredno lepa, toda pri obnavljanju cerkve 1928. letu precej oškodovana freska je Mati božja, ki z veliko ljubeznijo poljubuje svoje-1
ga Edinorojenca. Lepo je bilo poslušali predlanskim umrlega Cerkvenika o početju Bolgarov v teh krajih med svetovno vojno. Bolgarski zgodovinski viri namreč trdijo, da je bil car Mihael, ki je padel v velbeždski bilki 1330, pokopan v tej cerkvi. Bolgari so drugo leto svetovni' vojne le kraje zasedli in gospodarili v njih vse do predaje leta 1918. Da bi mogli dokazati resničnost svojih zgodovinskih virov, so vzidali ponoči nad južnim vhodom v cerkev napis, ki naj bi govoril in pričal zanje. Takoj po vojni so naši domačini ploščo odstranili in uničili. Tako Cerkvenik cerkve sv. Jurija.
Cerkev sv. Jurija v Starem Nagoričonu.
Tu smo tudi na zgodovinskih tleli kumanovske bilke, odločilne v balkanski vojni leta 1912. Srbi so mislili, da bo prišlo do odločitve na Ovčjem polju, prišlo pa je pri Kumanovem, oziroma na črti Staro Nagoričane, Ku-manovo. samostan Matej ič v Skopski Črni gori.
Po prvih spopadih ined Srbi in Turki pri Ristovcu, Rujnu in Kozjaku je prva srbska armada, ki je štela 107.500 mož in 146 topov, pod poveljstvom tedanjega prestolonaslednika, sedanjega kralja Jugoslavije. Aleksandra 1., prodrla do črte Staro Nagoričane—Matejic. Turški vanlarski armadi je poveljeval Zeki-paša. Sestavljena je bila iz treh korov in je štela 52.000 mož in 158 topov. Po dvodnevni bitki 23. in 24. oktobra 1912. je bila turška armada premagana in Srbom odprta pot k Skoplju, Velesu, Bitolju in Ohridu. Kumanovsko bojišče je prehodno ozemlje iz Moravske doline v Vardar-sko, široko kakih 25 km. presekano z nekaterimi potoki in gorskimi grebeni.
I.epa cesta vodi iz Starega Nagoričana proti Kumanovemu. Nad Novim Nagoričanom se dvigajo lepe bazaltske kamenine, plod vulkanskih izbruhov. Po treh urah hoda po dobri cesti, ki vodi čez tri široke hribe, se prikaže pod teboj Kumanovo, staro Žegligovo. Šteje kakih 20.000 prebivalcev in je tržišče za znano kumanovsko pšenico. Mesto je že skoro docela izgubilo svojo turško zunanjost. Prenovljene vojašnice, pomemben trgovski dom, sokolski dom. prostorna skladišča za tobak, moderni električni mlin, nove, lepe enonadstropne hiše. dičen trg. nešteto avtomobilov na njem, ki vzdržujejo promet s kraji ob meji, so dokaz novega življenja. Turški okrogli tlak. kaldrma, spominja še na žalostno preteklost. Kolodvor je 4km oddaljen, kar tujcu otežuje ogled mestu in okolice. Iz vlaka se vidijo tri ali štiri mošeje, vojašnice pred mestom in za njim, drugi deli pa so skriti v dolini Kumanovske reke (reci potoka), ki teče skozi mesto. Blizu mesta vrt' iz vulkanskih sten močan topli zdravilni vrelec, ki je ograjen z betonom in pokrit z leseno streho.
(Dnlje.)
Ernst Eckstein / Obisk v karcerju.
(Humoreska.)
7.
Samuel Heinzerling je meril medtem z velikimi koraki celico. Bil je podoben afriškemu levu, ki ga je spravila človeška pohlepnost v kletko, a mu ni mogla uničiti ponosne pramoči njegove plemenite narave. Koke je imel na hrbtu, glavo s sivimi kodri je žalostno nagnil na desno rame, ustnice je trdno stisnil in tako je hodil gori in doli, gori in doli in mislil mračne misli, polne sovražnosti.
Nenadoma se mu je zjasnil obraz in je bil kakor smehljajoča se polna luna.
»Pa je ino astane vse to le komičnul« je zamrmral. »Ris. kn bi na bil sum perzadit per ti zgudbe, bi se mi zdilu amizantna ...«
Obstal je.
»Al mi je prav za prav ta prekana v sramota? Premisli, Samuel! Al ni nik krni sam pamagal držati listva tatu, ki mu je ukradel ura?
Al ni samiga kniza Besmarka zlobna roka na zvit način zaprla? De na gavarim še a neštitih drugih, slučaj eh! Pa vander amen ja zgadavina tiga krala s spaštavajnem ino kniz Besmark vela še za eniga narvečih diplomatov Evrope! Na, na, Samuel, to ja čast pedagoga, državlana ino amikaniga miselca prav neč na trpi v ti mučni situaciji. Pamiri se, Samuel! ...«
Potolažen je nadaljeval svojo promenado, a se kmalu zopet prekinil.
»Pa moji vasmašulci?« je zajecljal in pobledel. »Če moji vasma-šulci zvije, de sim jest sedel v karcerji! Grozna misel. Moje avtoriteta bi bila za zmiram zgublena. Ino zvidili baje. Muraje zviditi! Ankrat za vselej sim diskredetiran. Vični bagovi, zekej ste mi tu napravili!«
»Gospod direktor!« je zašepetal tedaj znani glas ob vratih ...»Nič niste še diskreditirani. Vaša avtoriteta je neomajana...«
»Rompf!« je zajecljal Heinzerling. »Nasramni, brezvistni člavek! Adprite! Per priči! Smatrejte se, da ste maralnu aklafutani! Ino še trikrat relegirani!«
»Gospod direktor, prihajam, da Vas rešim! Ne žalite me!«
»De me rišite? Kaku nasramnast! Adpriti murate. ali...«
»Poslušajte me mirno, gospod direktor! Zagotavljam Vam, da se lahko vse lepo poravna.«
Heinzerling je pomislil.
»Dobru,« je končno rekel, »panižam se... Gavarite! ...«
»Glejte, samo pokazati sem Vam hotel, da moja umetnost ni kar tako brez praktičnega pomena... Oprostite, da sem moral pri tem pozabiti na spoštovanje, ki ga sicer gojim do Vas s hvaležnim srcem.«
»Pretkani ste, Rompf!«
»Gospod direktor, kaj če bi mi karcer odpustili, preklicali grožnjo glede relegacije in mi dovolili, da bi o vsem, kar se je zgodilo, molčal kakor zid ? ...«
»Na gri! ... Soje kazen murate adseditil ...«
»Tako? No, potem imejte se dobro, gospod direktor, in ne zvonite preveč!«
»Rompf! Paslušejte! Nikej bi Vam pavidal... Rompf!«
»Prosim! ...«
»V marsikakem aziru ste nanuvaden člavek, Rompf, pa napravem zatu ankrat izjima... Adprite le!«
»Ali mi odpustite karcer?«
»Adpustim.«
»Ali me boste relegirali?«
»Na bom Vas, nej bu ...«
»Ali mi daste očetovsko besedo, gospod direktor?«
»Rompf, kej si derznete? ...«
m
»Očetovsko besedo, gospod ravnatelj!« »Dobru, imejte je!«
»Jupiter Ultor je priča!«
»Kej ?«
»Bogove kličem za pričo!«
»Adprite!«
»Takoj, gospod direktor, samo tudi Vi ne smete o tem nič govoriti!« »Nu bam, ne! Al me zej kmal spustite!*«
»Torej mi daste popolno absolucijo?«
»Da, pad pagujem, de nikumer na perpavidujete, kak iešku ste se pregrišili. Sej sim Vam pavidal, de Vas smatram za nanavadniga člavika, Rompf ...«
> Rom p f n sim vam perpelal!.. .c
»Zahvaljujem se Vam za dobro mnenje. Torej častno besedo: dokler boste direktor mestne gimnazije in razrednik osme. ne pride preko mojih ustnic ne en zlog, ki bi kaj izdal!«
In zavrtel je ključ in je odprl.
Kakor Levstikov »ubežni kralj v sanjah je stopil Samuel Hein-zerling čez prag in globoko zadihal. Potem je šel z desno preko čela. kakor bi se hotel nečesa spomniti.
»Rompf,« je rekel nato, »sej razumem špas ... Pa ... kej ne. de mi ustrižete ino me na baste več mimično kapirali? Viste. vsa zadiva napravite preveč padubnu!«
»Vaša želja mi je povelje!«
»Dobru! Zej pa pejte v razred. Ni še tri četrt, lohku baste še per panku!«
»Toda, ali se ne bodo začudili, gospod direktor? Vsak ve. da ste mi diktirali tri dni karcerja.«
»Dobru, grim pa z Vami!«
In hitela sta po stopnicah.
»Kvadler!« je zaklical direktor v pritličje.
Sluga se je prikazal na spodnjem ovinku stopnišča in je uslužno vprašal, kaj blagovoli gospod zahtevati.
»Rompfu sim iz raznih uzrokov adpustil tri dni karoerje.« je rekel Ileinzerling,
»Ah! ... Zalo so se gospod direktor še enkrat vrnili ... Hm ... Pa, kaj sem hotel reči? Gospod Rumpf ni bil prav nič miren v zaporu. Ne da bi hotel kaj ugovarjati, gospod direktor, a zmerjal je in se drl kakor vrabec v meji ...«
»Nej bu, Kvadler! Za zej padelim iz pasibnih maiivov milost namest pravice. Zej grisle lohku pa kluč ad karoerje.«
Kvadler je zmajal začudeno z glavo.
»Taku!« je rekel ileinzerling. »Zej pa pejte z mana v vasma, llompf! «
Šla sta po hodniku proti razredu. Direktor je potrkal.
»Aprastite, gaspud kolega,« je zašepetal, ko je vstopil, v najmehkejšem molu, ki ga je zmogel njegov častitljivi organ, »Rompfa sim vam perpelal nazaj! Davalite, lubi gaspod Klofenbrecher? ... Knebel, pišite v dnevnik: Rompfu se je v prejšni uri diktirani karcer zaradi adkritasrčniga ino zgrivaniga abnašejne adpustil... l aku! ... Ino zej na bam del mutil, ceneni gaspud kolega ... Al ste napisali. Knebel? ... karcer zaradi adkritasrčniga ino zgrivanega abnašejne adpustil...«
»Bi li ne izvolili sesti, gospod direktor?« je vprašal vljudni mate-matikar.
»llvula lipa, za dones sim davel sedel... Rompf, perčakujem, de baste abluba držali ino se pabulšali v vsakem aziru. Adije, gaspud kolega!«
Rekel je in izginil v labirintskih hodnikih šolskega poslopja...
*
Viljem Rinnpf je kar najvestneje držal obljubo. Poslej je oponašal le še druge profesorje; oseba Samuela Heinzerlinga mu je bila sveta in nedotakljiva.
Prav tako je tudi molčal, kakor je dal besedo, dokler ni bil direktor v jeseni istega leta na ponovno prošnjo upokojen. Šele potem je izvedela vriskajoča osma. kako je bilo z onim nepričakovanim po-miloščenjem.
Rumpfovo »adkrilosrčno grivanje« je vzbudilo med smeha željnimi meščani neizčrpen vir veselosti. Med onimi, ki so se nad posrečeno potegavščino najbolj zabavali, je bil jovialni direktor Samuel Heinzerling. izborni avtor latinske slovnice za šolsko uporabo.
Želimo, da bi še dolgo živel in še in še pripovedoval ob peneči se čaši, kako je obiskal v karcerju pretetega poniglavea »Veljema Rompfa« ... — »Rompf gotovo ne bo nikdar pozabil onega lepega srečanja v Kvadlerjevi oblasti :, pa naj dočaka še tako starost.
Iz tajinstvene Indije.
Na struži stoji* trije bratje: dva gledata proti nebu. tretji pa muhe odganja. Kdo jih poznu? Haj, haj! (-cIoj AoSofu u; n[0A iaoSo^)
Posodica s sedmimi luknjicami. Imaš jo, pa je videl nikoli ne boš.
(•i)l'um|<)'^)
Ostani tu, ja/, grem v svet. (•«ruicto}g)
OBZORNIK
Nove knjige.
G. K. Chestcrton: Grehi princa Saradina. Detektivske zgodbe. 1932. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Leposlovna knjižnica 10. Iz angleščine prevedel dr. Fr. Kimovec. Jugosl. tiskarna v Ljubljani. Str. 317. Cena vez. Din 65'—, kart. Din 55'—.
Gilbert Keitli Chestcrton, katerega življenje in delo nam dr. Fr. Kimovec v zgoščenem uvodu pregledno podaja, nam je že znan po »Četrtku«, ki ga je poslovenil Zupančič. Da je »mož čudovitih domislekov, iskre paradoksije in romantične groteske«, nam priča tudi ta zvezek Leposlovne knjižnice, ki prinaša dvanajst njegovih detektivskih zgodb, katerih ne odložiš, dokler jih ne prebereš. Niso to običajne detektivske zgodbe, ki s svojo zapletenostjo in napetostjo »vlečejo« — več so. V tetralogiji takih zgodb — preprostost, modrost, nejevera in tajna očeta Brovvna — nastopa kot »detektiv« ljubeznivi. simpatični duhovnik Brown, ki se mu ob prvem srečanju morda pomilovalno nasmehneš, a od zgodbe do zgodbe bolj spoznaš, da imaš opraviti z genijatnim člo-> vekom. Čudiš .se njegovi modrosti, njego-
vi	preprostosti in ljubezni, s katerimi zmore vse, ko »stopica po sledovih človeške zablode z bogatim srcem«, ki kot »božje kladivo« neusmiljeno kuje po ošabnih zakrknjencih, po ošabnem brezboštvu in po vznesenem krivoverstvu ter se meni in tebi smehlja in — odpušča. »Višnjevi križ« božjega poslanstva nosi v svojem srcu. To je tisto vzvišeno, božje »detek-tivstvo«, ki išče zgubljeno ovčico, da jo reši. Prevod je lep in prožen, dasi bi morali »Popravki« napolniti vsaj celo zadnjo stran!
Jon S v e n 8 s o n : Nonni. 1933. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Prevedel dr. Joža Lovrenčič. Tiskarna sv. Cirila, Maribor. Str. 302. Cena 55 Din,
V	prvi knjigi »Zbirke mladinskih spisov« se je seznanila naša mladina s prigodami malega Nonnija in ga vzljubila kot redko katerega junaka. Navdušenje zanj je bilo toliko, da so ga otroci spremljali na njegovih potih, polnih junaštvu, tolikokrat, da ga znajo že skoraj na pamet. Ko so se »Prigode« tako priljubile, se bo gotovo tudi »Nonni«, ki nam opisuje svojo pot v svet. V Akureyriju se zopet sestanemo /. njim, Manuijcm, Boggo in materjo. Prav tak je kakor v »Prigodah«, a prigodi se mu nekaj novega. Neki plemič iz Avignona je vzljubil Islandsko iu iskreno želi, da bi prišla k njemu dva islandska dečka, ki bi ju rad izštudiral in kar nuj-
bolje vzgojil. Eden teh dečkov je Nonni. Vidimo ga, kako se poslavlja od svoje ljube Islandske, kako ga spremlja mati na ladjo, kjer se seznani z mladim kuharjem Owejem, ki mu je potem veren drug na dolgi poti do Kopenhagna. Več ko mesec je trajala vožnja, na kateri so doživeli toliko zgod in nezgod, ki jih pisatelj — saj je sam Nonni — tako verno iu živo popisuje, da jih zlepa ne zabiš. Vse lepote in grozote severa razgrinja pred teboj in jih doživljaš z Nonnijem in mornarji iu se smeješ in drhtiš, dokler se v Kopenhagnu ne oddahneš in ti je kar žal, da ne moreš Nonnija še dalje spremljati. Kdor pozna »Prigode«, bo segel tudi po »Nonniju«!
Dr. Lavo Čermelj: Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike. 1933. Mladinska maticu v Ljubljani. Naslovno stran izdelal Milko Bambič. Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani. Str. H8. ~ Zopet je Mladinska matica razveselila našo mladino z izredno izdajo knjige, ki bo zanimala vse, saj »živimo v dobi elektrike in elektrotehnike«, kot pravi pisatelj v uvodu, v katerem ugotavlja. da nismo med zadnjimi, ki so na tem polju veliko delali; da, pove nam. da se je celo na naši zemlji v domovini lepe Vide prvič začela elektrika uporabljati v praktične sVrhe. Bilo je to že pred Franklinovim strelovodom na devinskem grudu. V prvem delu knjig«' nam pisatelj lepo in poljudno ob številnih slikah tolmači, kaj je elektrika, električni tok, indukcija. nato govori o generatorjih isto-smernega in izmeničnega toka, nam očrta Nikola Teslo in preide k Teslovemu epohalnemu delu na polju elektrotehnike. Pokaže nam Teslove mnogofazne toke, visokofrekvenčne toke in Teslo kot ustvari-telja radiotehnike. Prijetno je človeku, ko more tudi na tem polju vzklikniti, sledeč delu genijalnega duha, z besedo starega Koseskega: Kdo je mar?... Knjigo toplo priporočamo, ker pride prav tudi kot pomožni priročnik zlasti zdaj, ko je ministrstvo prosvete posebej opozorilo, da je tre-ba ori pouku vse bolj poudurjati pomen Teslovega dela.
Božidar Jakac. Tretje izdan je Umetniške matice. Ljubljana 1932. Knjigo je uredil in napisal uvod dr. Karl Dobida. Natisnila tiskarna Veit in drug, družba /•
o.	/.., Vir. p. Domžale. Klišeje je izdelala >Jugografika« v Ljubljani. Str. XXI + 12 listov obojestranskih reprodukcij. — Cena Din 90.—.
Zadnjič smo priporočili Jakčeve »Odmeve rdeče zemljo«. Kdor jili je videl in prebral, bi se gotovo rad še bolj seznanil z Jakcem in njegovim delom. To mu ne bo
težko, ko imamo zdaj v izdanju Umetniške matice prav lep Jakčev album, v katerem je dr. Dobida mojstrsko očrtal življenje umetnikovo in pokazal njegov razvoj od prvih početkov v novomeški gimnaziji pa do njegove današnje faze ob najznačilnejših delih v tekstu samem, kateremu sledijo celostranske reprodukcije premnogih načinov Jakčevega dejstvova-nja. Od leta 1918.—1932. spremljamo ob sliki umetnika in se čudimo njegovi ustvarjajoči moči. Dijakom, ki jih mika upodabljajoča umetnost, knjigo priporočamo, saj bodo dobili v njej tudi pogum, ko bodo videli, kako je Jakac s trdno voljo in krepko odločnostjo premagal vse ovire in dosegel cilj svojega zvanja.
Dr. Rudolf Andrejka:	Selški
predniki dr. Janeza Ev. Kreka. Rodoslov-na in krajcTnozgodovinska razprava. Ljubljana 1932. Izdala Leonova družba. V komisiji pri »Novi založbi« v Ljubljani. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Str. 84+3 priloge (rodovniki). Cena Din 38.— Profesor 1. Dolenec ni več osumljen krekolog. Pridružil se mu je hon. univ. profesor dr. Andrejku, znani poznavalec iii opisovalec naših krajev in njihovih lepot, ki nam v tej razpravi prikazuje predvsem tristoletni razvoj Krekove kmetije v Dolenji vasi pri Selcih na Gorenjskem in njenih gospodarjev, dalje razvoj onih kmetskih rodov, ki so prihajali v pravnem, socialnem ali rodbinskem pogledu v ožje stike s Kreki v Selški dolini. V delovanju in nehanju teh rodov, lijih rasti in ugašanju, njih gmotnem po-vzdigu in pudanju se odražajo obenem razvojne stopnje socialne zgodovine našega kmetskega stanu v preteklih stoletjih. Andrejkovo knjigo, ki ga je stala pač mnogo truda, moremo kar najtopleje priporočati, saj je res vzorno pisano delo na polju rodoslovnih raziskovanj.
Naši zapiski.
Virizem.
Malo pozno prihajam, saj milanski obzornik Perseo je izdal proglas na pisatelje, glasbenike, stavbenike, slikarje in kiparje kakor tudi rokodelce vseh poklicev že lani. Vendar: bolje ikad nego nikad.
Ta mlada skupina razglaša gesla, kakršna so menda vsi Francozi poudarjali že pred dobrim četrtstoletjem. Kaj torej vsebuje lanski milanski manifest O umetnosti? Tole:
Umetnost, ako hoče biti živa. mora izražati sodobnega duha, zadovoljiti pa si; nikakor ne sme z brezlično, bolehno in brezglavo modernostjo. Skepticizem, duhovna zmeda, stresunje iz rokava, nevednost, izzivalna zmota in okorna prenape-
tost: same bolezni, ki izpodkopavajo tisto, kar nesmiselna kritika trmasto nazivlje modernost.
Ni res, da bi umetnost, ako hoče napredovati, morala zavreči nauke mojstrov iz preteklosti.
Sodobna umetnost je v velikih področjih res marsikaj zavojevala: smiselnost gradiva, volja po sintezi, odpravitev nepotrebnih okraskov bi bile nje hvalevredne poteze, da niso napol potopljene v kri-čaške predsodke.
Zahtevamo sestava (sinteze), ki nus ne vklepa v leden načrt. Zahtevamo umetnosti, ki naj izraža naše čuvstvo sicer sa-inohotuo. a ne da bi se izgubljala v nerazrešljive hieroglife. Zahtevamo umetnost, ki odkrito stremi k lepoti. Lepota je tolažba in obenem nauk.
V	tem načinu se nadaljuje proglas, veder in jeder, boder in moder. Njegovi mladi očetje so ga krstili:	vi ris mo,
namigujoč na lat. v i r (mož) in hkrati na
vi	res (moči). Naziv sicer ni napačen, ali to uepriliko ima, da je prepodoben verizmu, s katerim so v Italiji označili realizem XIX. stoletja. — Crassus.
Pomenki.
Miligoj, Kranj. Prvič ste se oglasili iu poslali šest pesmi. Prav je, da jih je toliko. ker Vam tako lahko povem, kako je /. Vami. Vse pesmi od prve do zadnje pričajo, da ne obvladate jezika, kakor bi pričakoval v Vaših letih. Dikcija je vsakdanja. prozaična in še s slovnico se prevečkrat sprete. Tudi bi morali vedeti, da je že Stritar napovedal apostrofu boj in ga res srečno pregnal. Motivno ste pa prav tako revni. Vso revščino bi Vam dokazal s citati, a Vam ne maram vzeti še poguma. Povem Vam le, da je samo »Jutro« branja vredno, dasi ni nič posebnega. — Zdi se mi, da ste doslej premalo brali in da naše pesmi izza moderne sploh ne poznate. Čitajte in čitajte — mogoče se Vam le razodene skrivnost in lepota pesmi!
Janez Parugraf, Ljubljana. Šolskim predpisom se ne marute zameriti, kar je lepo in prav, pa ste si izbrali ob njih svoj psevdonim! Originalen mož, kar potrjuje tudi Vaša slika »Slišal sem pesem...« Ne morem je še priobčiti, a ob njej sklepam, da se boste še oglasili in da boste nekoč še lepo pisali. Jezik je prožen in sočen, oris živ. Krepko naprej! Prihodnjič pišite samo na eno stran!
Andrija S., Ljubljana. »Utrinek* je lep spomin, ki ga boste, menim, pozneje kdaj še lepše obdelali. Več toplote bi zaslužil. »Ljudje« so žalostna slika naših dni, dobro zastavljena in dobro izpeljana, a je rudi poante, ki ste ji jo dali, ne morem
priobčiti v listu, kor bi utegnila vzbuditi odpor, češ, da ni pravična. Stilistično bi želel več prožnosti. Glede one obljube: doslej res ni bilo mogoče. Potrpite, suj ni še \soli dni konec. Če mi pošljete kuj boljšega, bo še bolj pruvl
A., Ljubljana. Vidite, da sem prav prerokoval«! Ob čitanju sem se spomnil VVullucejevegu Bcn-Huru, u nič ne de, ko ste lepo po svoje vse poveduli in izvedli! Le še se oglušite!
Situalka, Maribor. Hvalu, priobčim!
P. P., Ljubljana. »Bolest« je prijetna stvarca in jo bom morda priobčil o priliki. »Jutro v gozdu« je nekoliko slubše. u je kot vuju tudi dobro. Mislim, da se bosti' še lepo razvili!
Milia Vinar. Nevihta, Sfinks, Vihar itd.
—	sami zagonetni psevdonimi, ki mnogo obetajo in bi jih zato rad poznal. Dajte, pa se me spomnite kdaj s sumim podpi-
som na kaki razglednici s kakega izleta, kar menda ne bo sumljivo, da bi me ne doseglo. Razumem Vašo previdnost, a radovednost me le imu! - Pesmi so dobre in razen dveh priobčim vse! Pozdravljeni / vsemi neznanimi znanci!
M. S., Ljubljana. Čudno, da se niste doslej še nikdar oglasili. Poslane pesmi kažejo silno inveilcijo in v res pesniškem jeziku kar bohotijo metafore, ki Vas včasih zavedejo v prehude stili/me, ob katerih se čuvstvo uli misel razblinita. To pa je tudi edina napaka, ki se je boste gotovo otresli. To uli ono bi izbrul, a bi jie »Človek* ne »Večerne potit ne prišle do veljave, ko ste jih ciklično zapeli. — Upam, da se še oglasite!
Ciorotanec. Uvala za posluno iu prijazno priznanje! Če bo le mogoče, priobčim prihodnjič, drugače pa pride na vrsto v novem letniku. Pozdravljeni!
ZANKE IN UGANKE
Posetnica.
(—ran.)
Martin Zajevskri
Glina
kaj je tu mož po poklicu?
Računska naloga.
(—ran.)
| 3. | 3.	3.	3,	3 1
Te številke zupiši tako, du bo:
1. vsota 2,
2. razlika 2,
3. količnik 2.
lzpreminjcvnlnicu.
(Situalka, Maribor.)
NOČ
DAN
Kako dobiš iz noči — dan.
Na mestu, kjer so pike. vstavi nove besede! Smeš pa izpremeniti le po eno črko prejšnje liesetle!
Računska?
(Situalka, Maribor.)
7*+8*+ l.OOO.OOlP+iHSH 1> +
+9*+2* +1.000.0005 +12* +167 ---- ?
Števil uica.
(Situalka, Maribor.)
I,	4, 3, 2. 8 — <). 2, 3. 7 — 12, 10, II, 5, 7 —
—	II. 2. 6. 7.
Ključ: I. 2. 3. 4, 5 novec.
6. 7, 8. ‘>. K). II kem. prvina (Hi),
7, I. 2. 12, 4 — misel.
Rešitve in imena rošileev prihodnjič.
ltcšitcv zank iu ugank.
Zlogovnica. Sarajevo, Kumunovo, Osijek. Pančevo, Ljubljana. Jajce, Krcegnovi.
Ime mesta: Skoplje.
Zemljepisna črkovnico. Sisak, Kranj. Ohrid, Druga, Jajce, Hregi, Dovže, Kropa.
Ime mestu: Sarajevo.
Itučunska nalogu.
942 CMXLII
112 CXII ML 1050
Čarobni lik. Sloka, lipan, opera, Karel, umili.
Crkovnica. Dobro blugo se samo hvali.
Skrit pregovor. Ni vsi; zlato, kur se sveti.
Prav so rešili: Jug Franjo, Studenci pri Mariboru: Mariu Tone, Vilhar Joža, Seljak Vinko, četrtošolci v St. Vidu: M. Mr-šol, dijak, Kranj; Štefka Sedej, Mira Vidic, učenki II. gimn. ruzr. pri urSulinkuh v Ljubljani; Kolarič Mirko, Rožmarin Klance. Rusjan Gojko in Nasko Franc« gimnazijci v Ptuju; Gašperšič Franc, Hafner Milojko, Hojun Ivan, Kambič Janko« koudrič l.udovik, dijaki v zavodu sv. Sj*1" nisluvu, Sl. Vid nnd Ljubljano; Zore sip, Kočevje (zlogovuico in pregovor).
KNJIGARNA
Nova Založba
TRGOVINA S PISARNIŠKIMI POTREBŠČINAMI
R. Z. Z O. Z.
LJUBLJANA NA KONGRESNEM TRGU
priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro vsakršnih šolskih in pisarniških potrebščin, vse knjige za šole, zvezke, pisalno in risalno orodje, barve, papir za risanje in za načrte itd., itd.
Kdor kupi za 100— Din, dobi na izbiro: Podobe iz sani (Cankar), ali dramo Kasijo (Majcen), ali pesmi Tristia ex Siberia (Mole) kot dar. — Pri Novi Založbi je izšla Literarna veda (dr. Keleminova).
Najstarejša knjigarna Jugoslavije I Ustanovljena leta 1782
S BAMBERG
LJUBLJANA
Miklošičeva c. 16 Telefon 31-33
Največja zaloga tu- in inozemskih knjig in časopisov, muzi-kalij (not) za vse instrumente, ki jih potrebujete in si jih želite: učne in leposlovne, mladinske, znanstvene itd., knjige v slovenskem, nemškem, francoskem, angleškem in vsakem drugem jeziku. — Originale in prevode grških in latinskih klasikov, enako tudi kompletno »Reclams Universal-Bibliothek«, »Miniatur Bibliothekc in »Samm-lung Goeschen«, športno in šahovsko literaturo itd., kakor tudi vse pisarniške potrebščine.
Torej ne pozabite knjigarne Kleintnayr & Bamberg I
Za nakup šolskih in tehničnih potrebščin se priporoča trgovina s papirjem
M. TIČAR
LJUBLJANA
Mentorjeva knjiinlca!
Misel, da bi »Mentor« izdajal svojo knjižnico, je že stara, prvi zvezek pa izide šele te dni za piruhe. O programu »Mentorjeve knjižnice« spregovorimo v listu prihodnjič. Prvi zvezek prinese ponatis »Obiska v karcerju« in Trinkov življenjepis z izborom njegovih pesmi. Cena i/.vodu Din 5-—, pri desetih izvodih eden na vrn. Poverjeniki in naročniki, poskrbite, da se poizkus /. Mentorjevo knjižnico obnese, ker od vas je odvisno, kako se bo razvijala!
Mentorjeva knjižnica se naroča pri Mentorjevi upravi, za kar uporabite lahko tudi tej številki priložene položnice.
UPRAVA MENTORJA, Ljubljana, Miklošičeva cesta 7/1.
Kdor kupuje knjige
c-
gre v
Jugoslovansko knjigarno
v Ljubljani
Zahtevajte prospekte!
Zbirke žepnih slovarjev in učbenikov / Leposlovne knjižnice / Ljudske knjižnice / Zbirke domačih pisateljev / Zbirke mladinskih spisov / Zbirke »Kos-mos« I Možnost mesečnega odplačevanja.
Naročniki knjižnih zbirk uživajo 25% popusta pri nakupu drugih knjig iz naše založbe izvz. šolskih
LJUDSKA
POSOJILNICA
REG. ZADRUGA Z NEOMEJ. ZAVEZO
V LJUBLJANI
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega kredita.
Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama.
Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palaCi, zidani Se pred vo|no Iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna paiata, veleposestvo In drugo lastno premolenje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomej. Jamstvom za vloge vsi (lani s svojim premotenjem, ki presega vetkratno vrednost vseh vlog.
Hranilne vloge znašajo nad 160 milijonov Din
Trgovske knjige in šolski zvezkil
Vodno v zalogi: glavne knjigo, ameri-kanski journali, štra-ce, spominske knjige, bloki, inupe itd.
ANT.
ANE2IČ
LJUBLJANA, FLORIJANSKA 14
Knjigoveznic«, industrija šolskih zvezkov in trgovskih knjig.
ISKARNA SLOVENIJA
DRUŽBA Z O. Z.
LJUBLJANA
WOLFOVA UL. 1 TELEFON 27-55
M
IzvrSuje vsa v tiskarsko stroko spadajoča dsla po imernlh cenah. — Časopisi, knjige, revije, broiure, vabila, letaki, plakati itd. Zaloga beleJnlh koledarjov. —