Dle Postgebahr bar bezahlt. PoHnina plačana v gotovini
§♦. 12 (801), Uto XVH. - V Ljiifefjonf) 22.3.1945. [Pr&*»*cena 2 L
*v»nina pidtaua v guiuviui.
DRUŽINSKI TEDNIK
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 14 )11. Poštni predal št, 253, teL št. 33-32 — Račun Pošt hran. v Ljubljani št. 15.393. — Naročnina: >i leta 20 lir.
Narod boražev
Namesto da bi bila alovenska zemlja, ki jo je usoda postavila nefcako na periferijo dogajanj druge svetovne vojne, ostala sorazmerno mirna oaza sredi vojnega besnila, je postala Prizorišče blaznega uničevanja narodnega premoženja in slovenskega prebivalstva. Velika večina slovenskih dežel, ne glede na državne in pokrajinske meje, je danes žalostno pogorišče. Povsod štrle kvišku kakor v nebo vpijoča obtožba, ruševine neštetih slovenskih šol, župnišč, cerkev, tovarn, gradov, prometnih naprav, prosvetnih domov in celih mest ter vasi čez slovenska tla so šle v preteklem poldrugem tisočletju najrazličnejše katastrofe, toda še za nobeno •ni ostalo tako strahotno razdejanje kakor za tistim gibanjem, ki se nam je predstavilo s tako lepim imenom »osvobodilne fronte« slovenskega naroda.
Vendar našim »osvobojevalcem« in njihovim židovskim in gruzinskim gospodarjem vse to še zmerom ni bilo dovolj. V svojem satanizmu niso mogli trpeti, da bi se bila rešila te »osvoboditve« vsaj glavna slovenska središča, do katerih njihovo razboj-ništvo iz gozdov samo ni moglo seči. Zato so poklicali na pomoč zaveznike svoje moskovske centrale, Angleže in Američane, in jih, pripovedujoč jim, da so naša mesta trdnjave »fašizma« (pod to besedo razume boljševik in po njegovem nalogu tudi sleherni pravoveren komunist vsakogar, kdor ni brezdomovinski internacionalist), nahujskali nanje z bombniki in gang-strskim bornbardir; njem.
Da je res tako, da je namreč bombardiranje naših mest predvsem posledica naročil beograjskih in gozdnih komunistov t r tiste ofarske gospode, ki se še danes potuhnjeno skriva med nami, izhaja že iz vele-preproste okoliščine, da samo ti o pravljajo vso špionažo na našem ozemlju, tako za Sovjete kakor za A n gl o a meri čane. Zato je tudi »preproga« dne 9. marca padla na I jubljano na pobudo prav istih krer djskih plačancev, ki so požgali tudi naše podeželje. naše šole, cerkve, tovarne, prometne naprave itd.
In če bomo še kdaj kaj podobnega doživeli, bosta za to odgovorni spet v prvi vrsti Titova beograjska »vlada« in gošarska OF, čeprav s tem nikakor nočemo zmanjševati odgovornosti Angloameričahov za te nezaslišane zločine. Vendar je bil tudi tragični 9.’ marec v Ljubljani le prav majhen izrezek iz poglavja zločinov, ki so jih Angloameričani prej zagrešili nad drugimi slovenskimi mesti in celo mesteci, od katerih so nekatera dejan-eko le še kup ruševin. Kaj nam bo pa ostalo po prihodnjih bombardiranjih
—	vojne namreč še ni konec — si lahko predstavljamo, če se bo zločinsko uničevanje »zavezniške« slovenske zemlje nadaljevalo; in da se bo nadaljevalo, nimamo nikakršnega razloga dvomiti.
Tako bomo Slovenci po krivdi ži-dovsko-aziatskih plačancev iz naših gozdov in njihov h pomagačev v svoji sredi dočakali konec te vojne kot narod beračev, kot narod brezdomcev na pogoriščih in ruševinah vsega, kar so z neizmerno ljubeznijo, marljivostjo in muko ustvarili nešteti rodovi naših prednikov in kar smo si s pritrgovanjem od ust ustvarili mi, sodobniki, v preteklih treh desetletjih. In nikogar na svetu ne bo, ki bi nam hotel ali tudi le mogel dati kakršno koli odškodnino za te izgube. Tudi^ pravno namreč nimamo do take odškodnine nikakršne pra' vice: uničenje smo izvršili sami, ali fie je pa izvršilo po naši lastni krivdi. Vse, prav vse, do zadnjega mostička, do zadnje weekendske hišice, <’o zad-njega svinjaka, do zadnje žel zniške tračnice in do zadnjega šte lilnika bomo morali spet ustvariti le mi Slovenci sami iz lastnih sil.
Toda naše sile za tako obnovitev 6e desetletja in desetletja ne bodo za dostovale. Prav nič ne pretiravamo, Če zapišemo, da se bodo poznali nasledki te vojne pri nas tudi še čez
■	to let. In v vsej tej dobi bomo narod beračev, narod ljudi, ki se v brezmejnem potu svojega obraza trudijo le za to, da bi spot ustvarili tisto, kar so nekoč imeli, pa so po .v.?j Dudi iz svoje lastne srede iz-In medteh.' ko bodo šli srečnejši večji narodi naprej, bomo mi, že doslej siromašni, bolj kakor kdaj koli zaostajali za njimi. Zaostajali i kulturno i civilizacijsko: zakaj ne kultura ne civilizacija nista v beračiji doma.	p.	K.
URA ta GRS NAZAJ. ^
CkntUlev »kezi^mi ideal«
Na zahtevo Sovjeti ja žrtvujejo AnglaaRieričani načelno vse male države
Pretekli teden so — po poročilih, ki jih imamo iz nevtralnega Stockholma — v britanskem parlamentu govorili o »velikih« in o »malih«. Debata je bila zelo poučna; posebno za tiste med nami, ki si doslej še niso dali dopovedati, da je egofilija zdra-vejša od tmgdofilije ne samo za posameznike med Slovenci, ampak tudi za naš narod kot celoto.
Mistra Churchilla je vprašal laburistični poslanec Ray Davis, kaj je z govoricami, da so Angloameričani pristali ne samo na konferenci v Duhs-barton-Oaksu, ampak tudi v Jalti na to, da bo v povojni ureditvi sveta treba razlikovati, ali bo soseda napadel »veliki« ali pa »mali«; proti »malemu« bi velesile takoj nastopile, proti »velikemu« pa ne.
Mister Churchill je odgovoril: »Obžalujem, da moram priznati: v Davisovih besedah je mnogo resnice,« Davis se ni zadovoljil s to izjavo in je vprašal dalje: »Ali nismo upravičeni zahtevati, da naj naši zastopniki na bodoči konferenci v San Franciscu načno to vprašanje?«
»Ne,« je odgovoril Churchill. »V kolikor se ta zadeva nas tiče, smo sklenili popolnoma prostovoljno pogodbo z obema drugima velesilama v Jalti, in ta pogodba odreja drugačno ravnanje z velesilami kakor pa z majhnimi državami. Lahko bi obžalovali — in tudi obžalujemo — da obstoji na svetu razlika med velikimi in malimi,
med močnimi in med šibkimi, toda takšna razlika dejansko obstoji, in bilo bi blazno, če bi dobro namero, ki bi sicer uspela, izjalovili a tem, da bi skušali ohraniti nekaj, kar je v sedanjem trenutku brezupen ideal.«
Nedvoumneje Churchill ni mogel povedati, da je vsa »male« — med katere spadata predvsem zavezniška Poljska in Jugoslavija — prepustil Sovjetiji na milost in nemilost. Ljudo-mila neimperialistična Sovjettja je bila namreč tista, M je v Dumbartoa-Oaksu ultimativno vztrajala na načelu dvojne mere in s tem konferenco torpedirala. Tista Sovjeti j a, ki že 27 let laže svetu, da se bori za pravice malega človeka in proti imperializmu velikih, in ki je v svojem komunističnem paradižu ponižala človeka na stopnjo faraonskega sužnja, države, ki naj bi jih »osvobodila«, pa v znamenju srpa in kladiva tako po-mandrala, kakor jih ni še noben reakcionaren imperializem buržujskih držav.
Sovjetija se čuti dane« tako močno, da svojih ciljev niti posebno ne skriva več. To ima svojo dobro stran; celo najbolj »slovansko« zaverovani’ ljudje začenjajo namreč izpregledo-vati moskovski koncept. V Dumbar-ton-Oaksu je SSSR vztrajala pri tem, da je ugotovitev napadalca možna samo z vsemi glasovi velesil. To se pravi, da bi bilo izključeno kdaj koli proglasiti Sovjetijo (odn. Anglijo ali
Združene državo) krivo kakršaega koli mednarodnega spora. Z drugimi besedami: Sovjetija je tista, ki je formalno zahtevala, da ima biti vnaprej dogovorjeno, da bodi vselej in povsod jagnje krivo, da se volku nad njim kali voda.
Toliko cinizma, še posebno iz ust zastopnikov »najnaprednejše« in so-oialno »najpravičneje« urejene države, je svet doslej pač redkokdaj doživel. Bilo ga je celo za Angloameri-čane preveč. Konferenca se je razbila.
Za njo je prišla Jalta. In z njo kapitulacija Angloameričanov pred Es-eseserijo. Kar je svet dotlej samo slutil, je Churchill v spodnji zbornici formalno priznal. Če se bo »mali« sporekel s svojim sosedom, se bo temu rekel napad in »veliki« bo kaznoval tistega, ki mu bo manj pri srcu; če se bo pa »velikemu« zahotelo »malega« požreti, bo to — po sovjetski razlagi, ki jo je jaltska konferenca sprejela — navadna policijska čistilna akcija, ki nima biti nikomur nič mar.
In za takšno »svobodo« je bilo treba v vojno in pobiti na tucate milijonov ljudi? Prav je zapisal ameriški publicist David Lawrence: Jalta Je obrnila uro aazaj.
Toda ura, ki gre nazaj, ni normalna. In nenormalnost ne njore biti trajna. Jalta je začasen triumf. In — o tem smo trdno prepričani — preuranjen.
K. B.
Takšna Amerika naj nas osvobodi?
V ameriškem komunizmu se zbirajo predvsem črnci, Židje, gangsiri in druga dvomljive eksistence I. USA
Kdor matere zemlje ne časti, ■le sadu vreden ni.
Slovenski rek
ta
Medtem ko pleše vojnodobičkar-ska Amerika svoj pijani ples in se duši v zlatu vsega sveta, ki ga je pritegnila nase, brez razumevanja neizmerno gorje stradajočih milijonov ljudi in pod gangstrskimi bombami rušeča se mesta, in medtem ko ugotavljajo strokovnjaki moralni in telesni propad ameriške mladine, se nemoteno nadaljujejo počasne, a peklensko precizne priprave komunizma za podminiranje in razstrelitev USA ter vsega kontinenta. Zveza Roosevelta s Stalinom je ustvarila ameriškemu komunizmu naravnost idealne pogoje za pripravljanje bodoče revolucije, zato se tudi ne smemo čuditi, če so komunisti lani složno oddali svoje glasove prav za Roosevelta in mu s tem bistveno pomagali do ponovne izvolitve.
Te nove razmere so ustvarile komunizmu novo konjunkturo, in nova konjunktura je terjala reorganizacijo komunistične taktike in dela. Šele pred nekaj meseci je prispela iz Amerike novica, da je vodja ameriškega komunizma. Earl Browder, izvedel popolno preureditev vsega gibanja. Cilj te preureditve je očitno pospešitev propagande in organizacije. In kakor je Stalin v Moskvi, da bi preslepil bedake zunaj Sovje-tije, »razpustil« Kominterno, tako je tudi ameriški Stalin Browder »razpustil« KPA (Komunistično stranko Amerike) in samega sebe odstavil. Toda že čez nekaj dni je objavil ustanovitev nove organizacije — »Komunistične politične zveze« — katere vodja je spet on, Earl Browder. Kakor se je izvedelo, je dala ukaz za »razpust« KPA Moskva sama.
Prav tako, kakor se je komunizem skril v Evropi pod plašč različnih narodnih, zlasti »osvobodilnih« gibanj, pri nas Slovencih pod plašč »Osvobodilne fronte slovenskega naroda«, prav tako si skuša tudi v Združenih državah Severne Amerike pridobiti domovinsko pravico in popularnost s tem, da se je zatekel pod plašč prapristnega amerikani-zma. Da .bi pridobil čim širše ljudske množice, je proglasil poleg Lenina in Stalina tudi nekdanjega pre-zidenta USA Lincolna, osvoboditelja črncev, za »prvega junaka«.
Browder je star danes 52 let. Je izvrsten govornik, vedno izbrano elegantno oblečen in Američan »od nog do glave«. O njem pripovedujejo v agitacijske namene, da dela 15 ur na dan in da zasluži le 35 dolarjev na teden. Nič pa ne govore o tem, da je njegov osrednji komunistični urad pravo zbirališče črncev, intelektualnih 2idov, gangstrov in sploh dvomljivih eksistenc.
V	resnici je Browder samo slamnat mož. Pravi voditelj komunistične stranke USA je Zid William Z. For-ster. Vodilna mesta v stranki pa zavzemajo dalje še 2ida Israel Amter in Alexander Bittlemann ter Židinja Roza VVertiB. Stranka je šele leta 1929. stopila na plan pod pravim imenom »Komunistična stranka Amerike«; dotlej se je imenovala Delavska stranka.
Do tedaj je bilo naraščanje stranke le nepomembno. Ko so se pa pričeli potem zaradi gospodarske krize ostri mezdni boji in so stavke sledile stavkam, so komunisti izkoristili položaj za svojo agitacijo. Število pristašev je pričelo skokoma naraščati, in od leta 1933. je stranka naglo postajala čedalje krepkejša. Samo v letih 1936. do 1938. se je število organiziranih komunistov skoraj podvojilo. Tako je postala KPA kmalu zbirališče vseh nezadovoljnih elementov, medtem ko so bili izprva njeni pristaši pretežno le črnci in priseljenci, delno tudi nekateri Kitajci in gangstri. Pozneje se ji niso pridruževali samo nameščenci, uradniki in farmarji, ampak celo tudi ne- ______________
kateri višji vladni uradniki. Glavni j podjarmiti Evropo' kontingent prirastka ji pa daje čedalje bolj obubožani srednji sloj.
oklepajo komunizma, nezadovoljne z Rooseveltovo politiko, so na ukaz svojega komunističnega vodstva le glasovale za ponovno Rooseveltovo izvolitev.
Marsikomu bi se utegnilo zdeti to čudno ali celo nerazumljivo, toda kdor pozna komunizem tako, kakor ga poznamo zdaj zlasti mi Slovenci, bo takoj razumel, da je bila tudi ta poteza le taktiziranje v smislu gradnje poti h končnim ciljem. Prav tako se je lani nekaj časa naš komunizem »navduševal« za kralja P,etra, zato da ga je s tem »navdušenjem« lahko zdaj izpodnesel. Isti cilj za-' sleduje ameriški komunizem z »na-vduševanjem« za Roosevelta. Toda Roosevelt ni kralj Peter, ker si misli, da je premogočen gospod, da bi se mu bilo treba bati komunizma kot akutne nevarnosti. In vendar je ameriški Kerenskij. Tega dejstva no izpremeni prav nič okolnost, da Združene države morda še ne bodo postale plen komunizma tik pa tej vojni. Ni pa prav nobenega dvoma več, da bodo postale v drugi ali v tretji etapi boljševiškega zaleta, če se mu posreči v sedanjem prvem
•	01. prva dva članka v Ker. ». In 10. Družinskega tednika.
Komunistična agitacija se je pri izbiranju sredstev in potov popolnoma prilagodila ameriški miselnosti. Komunizem je, tako pravijo iahko-vernemu Američanu, edina oblika resnične idealne demokracije. For-ster je vrgel v svet tudi geslo, da je komunizem »amerikanizem dvajsetega stoletja« in da bo sovjetska USA le dedič revolucionarne ameriške tradicije.
Danes obvladuje komunizem celo vrsto broadwayskih kinov in gledališč, mnogo časnikov in časopisov ter radijskih oddajnih postaj. Zelo značilno pa je, da ga podpirajo in sodelujejo z njim tudi mnogi židovski bančniki. Glavni ravnatelj Morganove bančne družbe Lamont finansira še zdaj KPA.
Od začetka sedanje vojne se vpliv komunizma v Združenih državah Severne Amerike stalno stopnjuje, in sicer v zelo znatni meri kot nasledek zveze med Stalinom in Rooseveltom. Najmočnejši je boljševiški vpliv v Newyorku (značilno: tam namreč ni samo središče ameriškega kapitala, ampak tudi svetovni centrum židovstva), potem pa v zveznih državah USA Pensilvaniji, Kaliforniji, Illinoisu, Ohiu, Washingto-nu, Michiganu, Minnesoti, Wiscon-sinu, Massachussetsu in New Jerse-yu. Boljševizem je postal zdaj v Združenih državah tako važen činitelj, da je bil Roosevelt lani pri volitvah nujno primoran računati tudi z njegovo naklonjenostjo. Toda kljub temu. da so široke množice ljudi, ki se
Tako si kopija ameriško ljudstvo z Rooseveltom na čelu sdmo komunistični grob s tem, da podpira Stalinov boljševiški imperializem v Vzhodni in Srednji Evropi ter pomaga ustvarjati komunistični revoluciji pogoje tudi v Zahodni Evropi (Franciji, Belgiji itd.). Tudi onkraj Atlantika opazujemo torej isto brez mejno slepoto kakor pri delu evropske javnosti, ki se kljub vsem svari' lom treznih klicarjev k obrambi ne more ali noče zavedeti, kaj Ji pripravlja židovsko-aziatska Stalinova tiranija.
Po vsem tem bi bilo več ko n smiselno pričakovati, da bo prišla rešitev Evrope iz Amerike. Amerika je po svojem temeljnem bistvu prav tako tuja Evropi, kakor ji je Stalinova aziatska despotija. Njen amerikani-zem je v vsakem oziru za Evropo in njeno evropsko bistvo škodljiv, nevaren strup. Toda še pod tem raz-krajalnim strupom amerikanizma v sami Ameriki ruje komunizem svoje razstreljevalne rove in samo čaka na ugoden trenutek, kdaj bo prižgal dinamitne naboje revolucije. Sedanja Rooseveltova politika mu pri tem delu s svojim podpiranjem Stalinovih načrtov v Evropi samo pomaga, in le prav malo je v Ameriki ljudi, ki bi se tega resnično zavedali. In še njihovi glasovi ostajajo brez odziva. Zraaterializirane in v mehanični civilizaciji propadajoče množice, razkrajajoče se v nevropat-stvu, so duševno in duhovno premalo zdrave, da bi mogle še najti pravo pot. Tragedija človeštva drvi kakor apokaliptični jezdeci preko njih k svojemu mračnemu cilju.
»Saj ni Inke imelo!«
Nevtralci in Angleži o rdečem paradižu v Srbiji
Stockholm, 7. marca. Aftontidni>*• gen poroča i* Berna:
V	Švico prihajajo poročila o stiski in bedi, ki je zavladala v »osvobojeni« Jugoslaviji. V Beogradu je položaj katastrofalen. Promet je tako zastal, da o količkaj zadostni oskrbi z živežem, premogom in obleko na more biti niti govora. Ljudje že dolgo časa prezebajo, ker nimajo kuriva. Pekarije prodajajo dostikrat moko namesto kruha, ker nimajo drva. za, peko. Večina Beograjčanov hodi raztrgana in peš. V vsej deželi se širijo nalezljive bolezni, zdravil pa ni.
Ženeva, 7. marca. Wallaee Rejrbum, posebni dopisnik londonskega Daily Expressa in eden od prvih treh tu jezo ruskih časnikarjev, ki so smeli obiskati Beograd, popisuje v svojem listu, kakšne vtise si je nabral v prestolnici nekdanje Jugoslavije, sedanj« sovjetske satrapije Srbije:
Beograjske ulice kažejo sliko popolne boljševizacije. Vsepovsod vidiš slike Tita in Stalina, nikjer pa na Churchillove. Vsa javna poslopja stražijo titovcL Po ulicah vidiš oddelke Titovih čet, ki pojo komunistične pesmi. Na čepici imajo peterokrako rdečo zvezdo, elitne čet« pa nad njo še zlat srp in kladiva To rdečo zvezde vidiš povsod na pročeljih hiš, na tramvajskih vozovih, na cigaretah, celo na platnu kinov.
Stockholm, 9. marca. »Kar je bil ELAS na Grškem že skoraj dosegel, to se je Titovim tolpam v Jugoslaviji popolnoma posrečilo, namreč ustvariti rdeč teroristični režim,« pravi londonski Time and Tule. »Tito vlada s takšno okrutnostjo, kakršne doslej niti na Balkanu niso poznali. Britanska vlada to dobro ve in ima odločilen delež pri Titovem uspehu in s tem tudi pri trpinčenju jugoslovanskega prebivalstva. Poskus, da bi zunanjemu svetu prikrili resnične razmere s plaščem demokracijo, se jo že izjalovil. Dogodki namreč jasno kažejo, da ne bo prišlo pod Titovim gospodstvom nikdar do volitev in do svobode. Noben nasprotnik diktature nima besede. Titu se je v teh nekaj mesecih posrečilo, da se jo odkrižal skoraj vseh nasprotnikov, bodisi da jih je postrelil, ali pa spravil v koncentracijska taborišča.«
»Britanska vlada,« nadaljuje Time and Tide, »pa sili vse tiste Jugoslovane, vojake in civiliste, ki so v njenem dosegu, da naj se vrnejo v Jugoslavijo, da se bodo na strani Tita borili v državljanski vojni in tako pomagali še okrepiti Titovo tiranijo.«
Takšno je torej plačilo, ki ga nesrečna Jugoslavija dobiva od verolomnega Albiona in nič manj verolomnega moskovsko-aziatskega despota za pomoč in zvestobo, ki, jima jo j« izkazala pred štirimi leti, v času, ko sta je bila najbolj potrebna.
Izdajalec tn morilec Mihajlorlč
Kakor poroča moskovska agencija Tas, je beograjska »Komisija za preiskavo o fašističnih zločinih« sestavila seznam tako imenovanih vojnih zločincev. Na prvem mestu je imenovan Mihajlovič; njegova označba r seznamu se glasi: »izdajale« in morile« jugoslovanskega ljudstva«.
Kruh in sol torej nista zalegla,-
Značilen angleški glas
I* Ženeve poročajo:
»Mr. Churchill mora danea vzeti na znanje mučno dejstvo, da so se samo nemški politiki ▼ zadnjih dveh letih upali napovedati kapitulacijo ▼ poljskem vprašanju, na katero j« morala pristati britanska vlada,« piš« konservativni londonski Daily Mail.
List ugotavlja dalj«, da j« Churchill dokazal, da ni kos nalogi, kater« rešitev pričakuje Anglija od njega že od leta 1942., namreč postavitvi temeljev za trajen mir. »Danes vemo, da je Atlantska listina samo ,vodič1,« pravi list dalje, »in da ima prav tako malo odnosa do resničnosti kakor drugi podoben dokument, sovjetska ustava iz leta 1936. Očitno hoče Churchill besede pravičnost, svoboda in čast kot zastarele pojme iztrebiti iz angleškega jezika.«
Poštenjakov protest
Iz Stockholma poročajo:
Reuter javlja, da je tajnik britanskega ministrstva za obnovo, H. C. Strauss sporočil Churchillu svoj odstop.
L)aily Mail piše k temu: »Štraus« je Churchillu sporočil, da od tistega trenutka, ko je slišal v parlamentu uradne izjave o britanski politiki v poljskem vprašanju, ne mor« več vlado podpirati.«
Ena lastovica še ne naredi pomladi — oznani jo pa vendarle l
Vsem prebivalcem Ljubljane!
Zaradi čim hitrejie izvedbe POLL 'Aktion odrejam:
1. Vse moške osebe v starosti od 16 do 60 let in vse samske ženske osebe v starosti od 16 do 45 let, kakor tudi vse osebe teh letnikov, ki so se preselile v Ljubljano se morajo javiti.
Kje in kdaj se je treba javiti, bo razglašeno v dnevnem časopisju.
Niso dolžne se javiti samo tiste osebe, ki so že zaposlene pri utrje-valnih delih, in osebe v uniformah s pravnoveljavnimi izkazi.
Tudi osebe, ki so že delale pri utr-jevalnih delih in so tega dela oproščene, se morajo nanovo javiti (tudi javni nameščenci).
Vse osebe morajo prinesti s seboj potrdilo svojega sedanjega delodajalca o sedanji zaposlitvi in svojem družinskem stanju.
2. V zglaševališču dobi vsak pozva-nec izkaznico.
Tiste osebe, ki pridejo v poštev za pionirsko delo, se morajo točno v času, ki ga komisija določi, Javiti na delo.
3. Vse pri utrjevalnih delih zaposlene osebe bodo plačane po tarifi.
Razen tega se bodo plačevale dnevne nagrade v višini do 50 lir na dan.
Živilske in cigaretne nakaznice se bodo izdajale kakor doslej.
4. Vse pri utrjevalnih delih zaposlene osebe so zavarovane za primer bolezni in nezgode. Zavarovalninske prispevke bo poleg mezd plačeval POLL.
5. Dolžnost slehernega posameznika je, odzvati se temu pozivu.
Proti vsakomur, ki bi tega ne storil, bom izdal najstrožje kazenske ukrepe.
Po preteku roka, določenega za prijavo, bom dal v vseh mestnih okrajih izvršiti kontrolo.
Kdor se ni javil in ne bo imel pri sebi gori omenjene izkaznice, ne bo dobil ne živežne nakaznice, ne nakaznice za kakršno koli blago, tudi ne nikakršnih propustnic, bo izključen od sleherne oskrbe in mora računati z najstrožjimi kaznimi.
SS-Obergruppenftthrer gez.: R 0 S E N E R General d. Waffen-SS u. Pollzei
Od 7. do 20. ura
poslujejo ‘zglaševališča, na katerih se priglašujejo vsi moški od 16. do 60. leta starosti po abecednem redu svojih priimkov po naslednjem časovnem razporedu: v torek, 20. marca 1945: A, B, C, Čj v sredo, 21. marca 1945: D, E, F, G* r četrtek, 22. marca 1945: H, I, J, L| v petek, 23. marca 1945: K ln Ni v soboto, 24. marca 1945: M, O, Q, Ri v nedeljo, 25. marca 1945: P/ v ponedeljek, 26. marca 1945: S, Sj v torek, 27. marca 1945: T, U, V, Z in 2.
Zglaševališča so:
Okraj I.: mestno središče ln Bežigrad:
Ta okraj je znotraj sledečih meja: Železniške proge na Kamnik, Gorenjsko in Trst, Erjavčeva cesta, Gradi-Iče, Kongresni trg, Dvorni trg, Ljubljanica, Resljeva cesta, Crtomirova ulica, Rižarna, Dečkova ulica, proti »overu pa mestna meja.
Zglaševališče: Miklošičeva 20, sobi it. 200 ln 201.
Zakonita opozicija
Adria Zeltung poroča lz Benetk:
V	Milanu se je z Mussolinijevim pristankom ustanovila nova politična skupina, ki si je nadela ime Raggrup-pamento Republlcano Socialista. Skupino vodijo milanski vseučiliškl profesor Cione, nekdanji socialni demokrat Zocchi ln industrijec Renato Sol-lazzo. Noben član raggiuppamenta ne pripada fašistovski stranki. Nekateri ©d njih so iz političnih vzrokov večkrat sedeli ▼ zaporu ali pa v koncentracijskem taborišču. Ciono sam je učenec Benedetta Croceja, vendar se J< ločil od neapeljskega filozofa in je k>nl izdal knjigo, v kateri Croceja iz •nebnih ln znanstvenih razlogov ostro
■	<ipada.
Haggruppamento stoji, čeprav noben •j egov član ne pripada in tudi ne sme pripadati fašistovski stranki, na temeljih italijanske socialne republike ln se priznava k duceju.
Qone je Izjavil, da predstavlja njegova skupina zakonito opozicijo.
Raggruppamento Rcpubllcano Socialista namerava ustanoviti poseben dnevnik pod imenom »LTtalia del po-polo«. List naj bi začel izhajati že ▼ marcu.
Plemenito delo Slovenskega RK v L 1944.
Slovenski Rdeči križ jo dal na razpolago pregled svojega dela *a leto 19-14. Delo, ki ga je opravil v preteklem letu, zasluži vse priznanje. V naslednjem prinašamo kratek pregled dela posameznih odsekov RK.
Oospodarski odsek je skrbel za nabavo oblek in obutve, sanitetnega materiala itd., vodil je prodajo knjige >Cvetje v jeseni« in zbiranje starega papirja. Izposojal je raznim humanitarnim organizacijam postelje, perilo Id sanitetni material.
Podporni odsek je rešil 2096 prošenj ♦er razdelil 288S kosov perila, 849
Okra) II.: Udmat—Moste
Obsega vse prebivalstvo znotraj sledečih meja: Resljeva cesta, Črtoml-rova ulica. Rižarna, Dečkova ulica, mestna meja proti severovzhodu do Ljubljanice pri Fužinah in Ljubljanica do Resljeve ceste.
Zglaševališče: Dača Anton, Šlajmerje va cesta 1.
Okraj UL:
Poljane—Kodeljevo—Stepanja vas
Znotraj sledečih meja: Proti severu Ljubljanica od Tromostja do Fužin, proti vzhodu mestna meja do vrha Golovca, proti Jugu Golovec, cestno križišče Dolenjske železnice s Hradec-kega cesto, Grajska planota, Grad, Mestni magistrat in Stritarjeva ulica do Tromostja.
Zglaševalnice: Lauter Joško, Poljanska cesta 21.
Okraj IV.:
Start trg—Prule—Trnovo—Rakovnik
Znotraj sledečih meja: Tromostje, Stritarjeva ulica, Mestni magistrat, Grad, križišče Hradeckega ceste z Dolenjsko železnico, Golovec, blok proti vzhodu in mestna meja proti jugu (vključno kraj Črna vas), proti vzhodu do Malega grabna in vzdolž njega do Zelene poti, od tam čez Kopališko ulico, Gradaščico, Gorupovo ulico, Gradišče, Kongresni trg, Dvorni trg in Ljubljanico nazaj do Tromostja.
Zglaševališče: Ražem Zoran, Žabjek št. 3.
Okraj V.: Rožna dolina—Vič—Brdo
Meje: Proti severu Rožnik, Dreni-. kov vrh, Šišenski vrh, grad Tivoli, Erjavčeva cesta, proti vzhodu: Gradišče, Gorupova ulica, Gradaščica, Kopališka ulica, Zelena pot, proti jugu Mali graben, proti zahodu mestna meja.
Zglaševališče: Hrovatin Maks, Rimska cesta 24.
Okraj VI: Šiška—Dravlje
Meje: Železniške proge na«Kamnik, Gorenjsko, in Trst do križišča z Erjavčevo cesto, grad Tivoli, Šišenski vrh, Drenikov vrh, Rožnik proti zahodu do mestne meje in zatem do kamniške železniške proge.
Zglaševališče: Sane Jurij, Gosposvetska (Celovška) 72.
Vse mejne ulice spadajo v okraj, kjer se prvič imenujejo in sicer: Erjavčeva cesta, Gradišče, Kongresni trg, Dvorni trg, Resljeva cesta, Črto-mirova ulica, Dečkova ulica — v
I.	okraj.
Hradeckega cesta, Stritarjeva nllca
—	v III. okraj.
Zelena pot, Kopališka ulica, Gorupova ulica v — IV. okraj.
•
Izdani poziv, ki je konec preteklega tedna razburil ljubljanske duhove, je zdaj po objavi namena spravil življenje spet v normalni tir. Ljudje so spoznali, da je namen priglasitve predvsem sprostitev kmetskih delavcev, potrebnih za obdelavo zemlje, ln tistih pionirjev, ki so že dalje časa na delu. Velja pa tudi »zabušantom«, ki se znajo vedno tako spretno izmikati in uganjati le črno borzo.
Prijaviti se morajo na zglaševali-žčih vsi moški v starosti od 16. do 60. leta, kjer bodo dobili posebne Izkaznice. Brez te bodo po preteku roka za prijavljanje podvrženi kazenskim sankcijam.
oblek, 800 parov čevljev, 1130 kosov pletenin. Za izgotovitev »e je porabilo 3466 m raznega blaga.
Poizvedovalni oddelek je prejel 9621 poizvedovalnic, odposlal pa je
11.053 dopisov.
Postaja za prvo pomoč na glavnem kolodvoru je nudila 2759 osebam (vojaškim in civilnim) pomoč, okrepčevalnica istotam pa je 2590 osebam postregla s čajem, kavo ln juho. Poleg tega je bil opremljen na progi Ljubljana—Grosuplje sanitetni voz ter so Samarijani nudili prvo pomoč v 105 primerih
Pri ambulanti na Ledini Je bilo v zdravniški oskrbi in pregledanih 6496 oseb (povratniki in begunci).
Bolnišnica v Kolmanovem gradu le skrbela skoraj 7 mesecev za bolnike. Po razpustu jih je nekaj težje bolnih prevzela ambulanta na Ledini (2 bolniški sobi).
Na darilih in dotacijah je prejel Slov. Rdeči križ 3,919.000 lir, izda] pa
3.245.000, od tega za podpore v gotovini 616.000, za nakup obleke in obutve 688.000, za Inventar in zdravila
619.000, stroški bolnišnice 279.000, za repatriacijo 125.000, za plač« in soc. dajntve 596.000 lir.
Mednarodni Rdeči križ je poslal vagon zdravil ter obvezilnega materiala, česar so bile deležne vse bolnišnice v pokrajini.
Hov komunističen zločin na Dolenjskem
Isto usodo, kakor |o Je pred nedavnim doživela vas Hinje, Je v noči * 14 na 15. marec doletela revno vas Zvirče. Komunistični tolovaji lz »Cankarjeve brigade« so vas najprej temeljito izropali, nato jo pa zažgali. Zgorelo je 84 hiš, brez doma je pa ostalo okrog 500 ljudi.
Varču|le i vodo in elektriko!
ffoenoStevUe?! fcezersM postopa*
Vrhovni komisar je izdal v svrho poenostavljenja kazenskega postopka' pri manjših prekrških prehranjevalnih predpisov naslednjo odredbo:
Čl. 1, Pri prekrških predpisov v zaščito oskrbe prebivalstva s prehrano lahko drž, tožilec odstopi zadevo SEPRAL-u, v Ljubljanski pokrajini pa Prevodu.
Sepral oz. Prevod lahko izreče kazni v denarju do 20.000 Ur.
Čl, 2. Predmeti, na katere se nanašajo prekrški, se lahko brez pravic tretjih oseb odvzamejo in jih je dovesti rednemu gospodarstvu,
CL 3. Pred odločitvijo denarna kazni ali ukrepa po čl. 2 je treba prizadetega zaslišati in mu dati možnost, da odstrani obstoječe razloge za sum.
čl. 4. Prizadeti ima pravico, da proti upravno-kazenskemu odloku v teku enega tedna po dostavitvi vloži pri Sepralu priziv.
Sodno odločbo izreče posebno sodišče za javno varnost. Predlog za sodno odločbo nima odložilne moči. Vodja Seprala, ozir. Prevoda lahko odredi, da se izvršba odloži.
V sodnem postopku se lahko ospo-ravani kazenski odlok izpremeni v škodo prizadetega.
Čl. 5. Prisilna izvršba na osnovi upravnega odloka se izvrši po določilih predpisov o sodnem izvršnem postopanju.
ČL 6. StroSki in pristojbine upravnokazenskega postopanja gredo v breme prizadetega.
Kot pristojbina se pobira za kazenski odlok 10 odstotkov denarne kazni, najmanj pa 30 lir.
Nsredba o prepovedi fcrsfanja prebivalstva in policijski mi
Do nove odredbe sta prepovedani hoja in vožnja po javnih cestah, trgih in poteh: 1. Na območju mestne občine Ljubljane in tistih delov sosednih občin, ki so vključeni v ljubljansko zaporno ozemlje, oil 22. do 3. ure;
2. na območju okrajnega glavarstva Ljubljana, izvzemši tistih delov občin, ki so vključeni v ljubljansko zaporno ozemlje, in na območju okrajnega glavarstva Logatec od 21. do 3. ure;
3. na območjih okrajnih glavarstev Kočevje in Novo mesto od 21. do 5. ure.
Kdor se po uri prepovedanega kre-tanja zaloti na javnih poleh, cestah in trgih, mora na poziv takoj obstati na mestu, sicer se bo uporabilo strelno orožje.
Kršitev določb te naredbe se kaznuje z globo od 100 do 1000 Hr ali * zaporom od 1 do 10 dni, v hujših primerih pa z obema kaznima.
Opozorilo vsem po letalskem napada
oškodovanim posestnikom
Sporočilo oškodovancem bombardiranja. Dodelitev strešne opeke oškodovancem je bila doslej urejena tako, da je vsak oškodovanec takoj prijavil potrebo po strešni opeki pristojni policijski stražnici, ki je prijavo zaradi vpiaa in ugotovitve posredovala tehnični zaščitni službi na Ambroževem trgu. Uprava policije — zaščitni oddelek je nato vsem oškodovancem izdala nakazila za strešno opeko na Združene opekarne Brdo, kjer so dosedaj oškodovanci takoj lahko prevzeli nakazano opeko. Sedaj pa je od nemškega svetovalca ing. Trenza odrejeno opekarni na Brdu, da na ta nakazila ne sme izdati nobene opeke, dokler ni nakazilo podpisano še od njega (ing. Trenza) ter prej ?rekontro3irano od načelnika tehničnega oddelka Pokrajinske uprave. Mestno županstvo to spremembo sporoča vsem dosedaj prijavljenim oškodovancem zaradi ravnanja s prošnjo, naj se sedaj ravnajo po njej ter o tem obveste tudi svoje sosede.
Gospodarje od letalskega napada poškodovanih poslopij obvešča Tehnično zaščitna služba, da v svojem uradu na Ambroževem trgu 7 sprejema samo prijave in prošnje za nakazilo strešne opeke. Vso drugo škodo na poslopjih pa naznanjajte v sobi St. 43 mestnega tehničnega oddelka v Kresiji na Nabrežju 20. septembra med uradnimi urami od 7.30 do 12. in od 15. do 18. ure.	_
Nov zatemnitveni čas. Do vštetega 25. marca je zatemnitev obvezna od 19.05 do 5.50 ure.
»V zmedi dejstev« je bil naslov predavanja, ki ga ja imel 14. marpa 1945. dr. Stanko Kociper v ljubljanskem radiu. Veleaktualna izvajanja sta objavila tudi oba ljubljanska dnevnika v svojih številkah z dne 15. marca.
Zvišanje občinske trošarino na alkoholno pijače. Z odločbo šefa Pokrajinske uprave je mestni občini ljubljanski od 1. marca 1015. odobreno zvišanje mestne trošarine na alkoholne pijače. Z isto odločbo je mestni občini ljubljanski dovoljeno, da pobere razliko med zviiano in prcJSnjo nižjo trošarino twdi na vse zaloge navedenih alkoholnih pijač, ki se nahajaj* pri to-Čilcih na drobno in debelo.
Mezdna ureditev za tiskarsko »troko.
V	»Službenem f.atut je izSla naredba o ureditvi rezd za t r.kareko. razmnoževalno in knjigoveško obrt. Mezdna ureditev stopi v veljavo za nameščence s 1. januarjem 1945., za delavce in vajence pa s prvim mezdnim tednom v januarju 1945.
Panja taksa. Mostno Kupan^lvo v Ljubljani razglaša, d« morajo prija-
Ognjena Krizantema
— -	—' '	=	Napisal	Er!r.h Kfirdlng	■ ■ -	 —„
To je btlo tisti večer, ko sem izroči! ženi nekega mojega prijatelja, konzularnega uradnika, h kateremu sem bil povabljen na večerjo, šop ognje-nobarvnih krizantem. Ko mi je gospa prihitela naproti, sem na veliko začudenje opazil na njenem obrazu izraz strahu, ki jo je prevzel, ko je zagledala moje cvetlice. In pozno zvečer potem, ko sem se osmelil in jo vprašal po vzroku njene prestrašitve, ml je povedala tole zgodbo:
»Bilo je nekako pred dvema letoma; jaz in Horst sva bila žele malo časa poročena, ko sem doživela tisto, zaradi česar me je prej tako prevzei pogled na vaše krizanteme. Moj mož je bil tedaj premeščen nekam na Daljni vzhod, kjer sva se kmalu vživela, imela okoli sebe veliko družbo in sva zato tudi kmalu spoznala deželo in ljudi.
Med goste, ki »o naju vsaj vsak mesec enkrat obiskali, sva štela tudi lastnika enega izmed največjih železarskih podjetij v deželi. Izviral je iz stare plemenitaške rodovine. Imenovala ga bom kratko Samata. Njegovi obiski pri nam so bili delno poslovni, delno zasebni. In kakor se Je zdelo, se je mladi Samato počutil pri nama prav dobro, vendar sem morala pozneje žal ugotoviti, da je njegovo zanimanje vse bolj in bolj meni veljalo. In ko je nekega dne — sedeli smo ravno pri čaju — dobil moj mož telefonski klic in je moral za nekaj časa proč, je Samato izgubil dotlej le s trudom vzdrževano oblast. Odkril mi je svojo ljubezen. Bila sem ogorčena zaradi zlorabe gostoljubnosti in njegove predrznosti, in zavrnila sem z ostrimi besedami njegovo vsiljevanje, Kljub temu je, omamljen od svoje strasti, še dalje silil vame. Tedaj sem ga pozvala, naj takoj zapusti mojo hišo in naj nikoli več ne prestopi njenega praga. Uporno je preslišal tudi tiste moje besede. Bila sem brez sveta. Pomoči Iščoč so se vračali moji pogledi s strešne ploščadi, na kateri sva sedela, po bližnjem pristanišču in zagledali tam zasidrano naše ladjevje.
Tedaj sem vstala, in od razburjenja nesposobna spregovoriti le eno samo besedo, pokazala z roko na naše bojne ladje. Samato se Je sunkovito dvignil. Razumel je moje svarilo in grožnjo. Njegove temne oči so me srepo pogledale, in zaslutila sem, kaj se dogaja v njem. Potem se je priklonil in dejal počasi: »Dobro, pojdem. Toda — pri nas imamo večje moči, kakor so vojne ladje in topovi.« Po teh besedah je izginil.
Pretekli so meseci. O mladem Šomatu nismo slišali ničesar več. Pomirjevalo me je npanje, da se je vendarle spametoval.
Nekega dne sva prejela z možem povabilo ravnateljstva cesarskega gledališča k neki premieri, kakor tudi že prej večkrat. Ko sva pa prišla v najino ložo, sem nenadoma opazila v sosedni mladega Semato. Bil je sam in zdelo se je, da naju sploh ne vidi. Njegova navzočnost me Je vznemirila bolj, kakor sem na zunaj pokazala.
V	začetku velikega odmora je dobil moj mož neko nujno pismo s pripombo za takojšen in važen razgovor. Odstranil se je z obljubo, da se bo vmil še pred koncem predstave. Nerada sem ostala sama v loži. Kmalu nato je stopila vanjo mlada prodajalka cvetlic. Molče mi je izročila velik šop krizantem. Bile so prav take kakor tiste tam. Odprla sem malo pismo, ki je bilo obešeno na Šopku, in medtem je zbudil mojo pozornost tudi že
viti vsi lastniki in rejniki svoje pse zaradi vpisa v pasji kataster za letošnje proračunsko leto ter plačati pristojbino, ki znaša lotos la pse čuvaje po 25 lir, za vsakega drugega psa pa po 100 Ur. Prijave »prejema mestni izvrillnj odsek v sobi št. 1 na Ir vi v I. nadstr. Kresije v Lingarjevi ulici štev. 1 od 3. do 30. aprila po razporedu, ki je z vsemi drugimi podrobnostmi razviden z lepakov.
Nov drobiž. Pokrajinska hranilnica v Ljubljani je dala v promet nov drobiž, in sicer po 1 liro ln nakaznice po 10 lir. Novi bankovci, še prav posebno desetaki. so idejno posrečeni bi tehnično brezhibni.
Železniško sprovodnicc. Pretekli teden so nastopiie službo prve sprevod-nice na vlakih. Sprevodnice so dobile izobrazbo za to službovanje v posebnem tečaju.
Podjetje Puli je pretekli teden priredilo za svoje delavce y vseh ljubljanskih kinih predstave, ki jih je obiskalo okoli 3000 ljudi.
Piva ni več. Pivovarna Union Je sporočila, d« je raznrodala zadnjo količino piva, zaradi česar se je prenehala vsa prodaja piva.
Osebne vest«
Umrli *o:
V Ljubljani: Marija Novlnfeva; Eina Belakov a; Ivo pip*; Lucija Pavlinova; Kare! Starc, mestni delavce; Beda Dobeičeva; Fran Medli; Leopold Vertnlk, bančni uradnik v p.; Ciril Wernlg, stavec v p.; Dota Kraljeva; inž. Andrej &tok; Marija Dolinarjeva, dijakinja; Janko Finžpar, prlvutnl uradnik; lvon Sajevic,* posestnik in čebelar; Joalptna 'PJM* liova, vdova po žel. vlakovodji; Helena Kta-lovčcva, gospodinja: Anica Lukačeva; JobI* pina Virantova, vdova po delovodji mestne elektrarne; Hermina Umekova, easebn ca; Karel JthNn, blagajnik Pokrajinsko hranilni-ce v p.; Matija Jeran, poaeatnik la gostilničar!
Nafto •ožaljol
omotično močni ln sladkobni vonj cvetlic. Brala sem: »Zadnji pozdrav — Samato.i
Nič drugega. Preudarila sem, kaj naj storim. Vendar nisem mogla jasno zbrati svojih misli. Zavedala sem se samo tega, da cvetlic ne smem obdržati. Toda — obdržala sem jih in se sklanjala k njim ter vpijala vass njihov sladki strup. Moja volja in moja moč sta izginjali in prevzelo me je dotlej še popolnoma neznano občutje.
Nenadoma se je neka roka prav narahlo dotaknila mojega ramena. Ne da bi se bila ozrla, sem vedela, da je Samato, Molče je stal tam, In ko se je obrnil k odhod«, sem se tudi jaz dvignila in mu sledila. Nihče naju ni videl. Prazni so bili hodniki. Neopažena sva zapustila gledališče. Mislila nisem nič, ampak samo sledila neki tuji volji. Molče me je peljal Samato do velikega potovalnega avtomobila, v katerega sem vstopila prav tako brez lastne volje. Samato Je s*del zraven mene.
Vožnja Je bila dolga. Pretekle bo ure, ali pa so minili tudi dnevi, kaj vem, ko so kolesa zadrsela po pesku in obstala, Kakor mesečnica sem sledila dvignivšemu se Samatu. V sivem večernem somraku sem spoznala mogočen tempelj. Izza visokih stebrov se je usipala medla svetloba. In videla sem, da so stebri, stene ln oltarji okrašeni z ognjenobarvnimi krizantemami.
Zraven mene Je stal molče in ko neživ mladi Sajnato, s pogledom trdo uprtim v malika pred nama. Zdajci sem zaslišala glas, ki je po vsem videzu prihajal iz malikovih ust. Počasi ln razločno me je vprašal: »Ali hočeš postati žena najmlajšega lz rodovine Saraatov?«
Ko sem zaslišala tiste beBede in doumela njih smisel, me je pretresel krik smrtne groze. In globoko v meni je prosilo in rotilo: Reci ne!
Spet je zadal glas isto vprašanje, le še silne j e in glasneje ln začutila sem neznano grožnjo. Moje srce ®« je skrčilo v grozi, ko je oni glas dalje klical, rotil in svaril.
»Potem mora tvoj mož plačati namesto tebe in — umreti!« je dejal nazadnje glas mrzlo in neusmiljeno. In vedela sem, da se bo tako tudi zgodilo. Zato sem hotela v svojem obupu zaklicati bronastemu maliku »da«, samd da rešim svojemu možu vsaj življenje. Toda — molčala sem ln nobena mišica v meni se ni ganila! le moje srce je utripalo dalje, počasi in težko, čedalje počasneje, kakor da hoče obstati.
In tedaj sem opazila ob znoiju malika dve postavi, ki sta počasi prihajali iz temnega ozadja. Zdaj Ju je oblila rožnata svetloba. Bila sta neki duhoven in — moj mož. Sicer Je bil njegov obraz v polmraku precej nerazločen. toda bil je vendarle on. Stal je ln z grozo strmel v svečenika, ki je počasi dvignil svojo desnico. V njej se je zalesketalo ostro bodalo.
Tedaj je smrtna groza raztrgala verige, ki so uklepale mojo voljo. Planila sem naprej in kriknila: »Da, dal« In še enkrat: »Da — pustite gal...«
Z ogromnim naporom sem dvignila pogled... in se zagledala v obraz svojega moža, ki je stal pred menoj in me zaskrbljeno gledal. Sedela sem na svojem sedežu v loži ln vsa vase sključena. Poleg mene na tleh Je ležal šopek krizantem. »Kaj ti je?« me je vprašal mož.
Ali sem bila svoje zadnje obupne besede na glas kriknila. Ne vem več. Mož se je naglo odpeljal v zadnji, zaprti del lože, in šele ko me je tam obsijala polna svetloba, sem se popolnoma zavedala. Toda šele čez mnogo ur sem se osvobodila proze čudovitih in skrivnostnih sil. Tedaj sem sprejela pismo, v katerem Je bilo napisano: »Ali verujete zdaj, da obstoje sile, ki so močnejše od bojnih ladij ln topov? Ognjenobarvne krizanteme so ena tistih sli. Sen bi bil mogel postati resnica, če bi bil hoteli« Nobenega podpisaj ničesar. Vendar sem vedela, kdo je bil pisec. Tedaj sem razodela tudi možu svoje sanje, toda ne v celoti, ker mi razburjenje ni dovoljevalo govoriti o podrobnostih.
Premiiljevala sva, kaj naj storiva. Vse je bilo Jasno, toda proti Samatu vendarlo nisva mogla nastopiti. Moj mož Je poizvedoval ln ugotovil, da nama vstopnic k predstavi ni poslala gledališka uprava. Tudi pismo, ki je poklicalo mojega moža iz gledališča, je bilo ponarejeno. Zato se Je tudi tako naglo vrnil. Kdo ve, kaj bi se bilo sicer že zgodilo z menoj? In vendar nisva mogla proti Samatu ničesar ukreniti. Na kaj naj bi se bila oprla? Na sanje, na halucinacije?
Ker sem se bala da bi utegnil Samato preiti do dejanja, nisem več našla miru, zato sem se že s prvim poštnim parnikom odpeljala v domovino. Čez nekaj mesecev je prišel za menoj še moj mož. Na nujno prošnjo so ga bili premestili v drugo deželo ...«
»Ali razumete zdaj.« me je vprašala gospa, »zakaj me je tako prestrašil pogled na te pri nas tako nenavadne cvetlice? Moje sanje — ali kar je že bilo — so bile tedaj preveč grozotne, da bi jih mogla kdaj pozabiti. Se danes se mi zdi, ko da sem vse v resnici doživela. Zalo me pomirjuje le zavest, da je moj mož res pri meni.«
Vedete *, A N «0» lava življenje, ki »ia ga toliko Id Pečno m zadovoljno živela ob kne-■Dvi strani v njegovi odljudni somovi ** pobočju Tsoraionone. Po lem •bredu bOsia knez in princesa za »dej zapustila kroj in odšlo Bog ve komor onadva niti v mislih ne ■osla mogla 20 njima. A z njima bo •diel iudi zadnji oslanek nekdanjega, Jomosiojnega Madagaskarja. Ostala •osla soma, kot zapuščen spomin na *se, česar ni in nikoli več ne bo.
Ranoa ni mislila na to. Sijaj njenega obraza je izdajal, do je neskončno srečna. Zdelo se ji je, kakor da doživlja čudovito pravljico, ki se nepričakovano spreminja v resnico. Opazovala je Vinka. Njegov od »onca zagoreli obraz s prikupnim izrazom so oživljale živahne temne oči, w črni lasje so zaokrožali vso to podobo v pojav lepega mladeniča. In lo mladenič je postal zdaj njen zaročenec, njen mož. Z njim bo odšla v življenje, ki ni vklenjeno v samoto tropičnega pragozda. Ljubila je to samoto, pa je vendarle tako često hrepenela po človeški družbi, po novih doživetjih in po duši, v katero bi prelita vse svoje mlado, vročih želja polno bistvo. Zdaj je siala ob izpolnitvi teh skritih hrepenenj, in smehljaj na njenem rožnatem obličju je Postal še sončnejši, kakor je bil prej. Tudi Vinko je io opazil.
XV.
Popoldne je knez sporočil Vinku, da je napočil čas, ko je treba Lan-decova rešiti groze v mrtvašnici in ju spraviti v zapor. Oborožena s samokresi sla se podala v svetišče kjer ie Iron Ravaevalo pojasnil Vinku skrivnost odpiranja in zapiranja vhoda v zakladnico.
»Ko sem te prvič peljal v podzemlje,« je dejal, »sem pritisnil na spod
$
ROMAN
NAPISAL MARIJ SKALAN
nutku »e Vinko videi kako se ie težka kamenita plošča zganila in pogreznila, na njenem nrejšnjem mestu je pa zazijal temen prepad, iz katerega je bušnil v »vetišče smrad po plesnobi. Medtem »e ie tudi knez ie vrnil izza oltarja, se postavil poleg Vinka na stopnice in zaklical v globino:
»Jeane in Paul Landccl Pripravljen sem vaju rešiti počasne smrK v pasti. y katero sta sama silila, toda samo pod pogoji, katere morata brezpogojno sprejeti. Na vsak vajin poizkus uporabe orožja se bo ječa spet zaprla in ostala za vselej zaprta. Ali razumeta?«
Iz globine se je zaslišalo Jeaneino obupno ječanje, Paul Landec pa je odgovoril:
»Pripravljen sem izpolniti vse pogoje samo potegnite naju iz te preklete luknjel«
»Dobro,« je dejal knez, »Ali sta pripravljena izročiti mi svoje orožje še preden vama nudim pomoč?«
»Sva,« je odgovoril Landec.
»Ali sta pripravljena opustiti vsak. kakršen koli poizkus upora ali pobega, dokler ne bo napočil trenutek, ko vaju sam izpustim iz ječe, v katero bosta prepeljana?«
»Sva,« je prav tako razločno kakor prej rekel Landec.
»Potem položita svoje orožje, vse do zadnjega noža, v košaro, ki vama jo bom zdaj spustil v globino! Natanko vem, kakšno orožje imata.«
Po teh besedah je knez spustil po
 _______ _________ vrvi navzdol košaro, katero ie čez
nii' dragulj poprsja in odprl se nama nekaj časa zopet povlekel na povr-
le dohod na stopnišče. Ko sva pa zakladnico zapustila in se je kip za nania zaprl se je dragulj zasukal, zato je deloval poslej pritisk nanj docela drugače. Namesto do bi odprl dohod v zakladnico, se ie pogreznila ploščad pred oltarjem. Ko sta Landecova to storila, sta padla v jamo. ki pomeni najstrašnejšo ječo brez izhoda. Pritisk na dragulj je po tem 1
šino. V košari sta knez in Vinko našla tri samokrese, dve mali ročni bombi in dve bodali.
»Dobro sta bila oborožena,« je dejal knez Vinku, ki je v grozi strmel na orožje. »Po vsem tem pač ne moreš več dvomiti, s kakšnima tičema imava opravka.«
»Gotovo ne,« je rekel Vinko.
Knez je odnesel orožje na varno
tako, kakor je želel. Sklonjene glave je strmela v tla in grudi so ji podrhtevale.
Za )eanco jc pripleza) iz podzemlja Paul Landec. Tudi on je bil raz-mršen in zamazan, toda izraz njegovega obraza ni izdajal ne kesanja ne obupa, prej divjo jezo in sovraštvo, ki ni poznalo meja Vinko je čutil, da bi Landec v tistem trenutku, če bi mogel, brez najmanjšega obotavljanja pobil na tla njega in kneza. Toda knezov in njegov samokres ga je silil k previdnosti in zatiranju strasti, ki mu je glodala dušo. To je bil nedvomno zločinec največjena formata brez najrahlejše sence dobrote ali kesanja. Zver, ki je poznala samo silo, bodisi da se je ie sama posluževala, ali pa se ji je zvito pokorila. Vinko se mu je skrajno previdno približal od zadaj in mu zvezal roke. Čutil ie, kako je napenjal mišice, da se vrv ne bi tesno oklenila rok, toda Vinko je opravil svoje delo temeljito, čeprav prvič v življenju, medtem ko knez ni niti za odlomek sekunde premaknil svojega samokresa ali odstranil prsta s petelina.
»Okrenita se proti izhodu!« je ukazal knez. »Naprej!«
Pokorila sta se ukazu in stopala pred knezom in Vinkom čez svetišče, skozi vrata, po stebriščnem hodniku in potem do celic, ki so nekoč v dav-
dogodku zopet odpiral dohod v za-! ter se vrnil z močno,	iz	vrvi sple-
kladnico, zdaj pa	odpira znova plo-	J teno lestvo. Preden io	je	pa spustil
ščad«	!	v globino, je dejal:
»Landecova sta	torej ujeta tu spo-	j »Najprej naj spleza	gori gospo-
daj?« je vzkliknil	Vinko. »Obred po-	; dična!«
roke ali zaroke smo tedaj opravili j Pritrdil je lestev na kovinske kljuke nad njunima glavama. Ali sta slišala j in jo vrgel v jamo. Knez in Vinko sto naše besede?«	j	opazila,	kako	se	je	napelo	in	zamo-
»Dvomi .1,« ie dejal knez. »jama je jala. Čez nekaj trenutkov se je poja-precej globoka in ploščad jo /spira vila na robu jeaneina roka in nato
tako tesno, da ni slišati glmov iz podzemlja v sveiišče in ne iz svetišča v ječo «
»Kako čudno se vrste dogodki,« ie pomislil Vinko. »Če bi mi bil kdo pred nekaj dnevi dejal, do bo moj prihod v svetišče povzročil tako spremembo, bi se mu smejal. Prav gotovo pa mu ne bi bil verjel tegn, da bo moja zaročenka Jeane tičala v ječi pod oltarjem, pred katerim bom sklepal zakonsko zvezo z drugo. Kako me bo sprejela? Kako mi bo pogledala v obraz?«
Začutil je nenadoma usmilicmc do nje.
»Kdo ve,« je pomislil, »kakšna je bila njena preteklost, ki jo ie pripeljala na taka pota? Ali je sama kriva svojih zablod? Morda ie kje v globini njene duše le še ostalo nekaj dobrega? Morda vsaj rahlo hrepenenje po pošlenju? Kdo ve?«
Iz tega premišljevanja, ga je zbudil knezov ukaz, naj se postavi na stopnice in s samokresom v roki pazi na nadaljnje dogodke. Vinko se je previuno odmaknil od nevarnosti, knez pa je odšel za oiiar, kjer je sprožil neki mehanizem. V tistem tre-
glava. Bila je bleda, rozkuštrana, zamazana in tako spremenjena, da se je ie Vinko skoraj z grozo prestrašil. Brez rdečila na licih in ustnicah se je zdela precej starejša, kakor je sama zatrjevala. Ko je zagledala cevi vanjo naperjenih samokresov, je povesila glavo in tresoč se po vsem telesu obstala na kamemiem tlaku.
»To žensko sem ljubil? To je bila moja zaročenka?« je pomislil Vinko in šele tedaj začutil, da se je popolnoma iztreznil in je do konca osvobojen čara, v katerega ga je bila zapredla na dolgi vožnji od Pori Saida do tu. Vendor se mu je smililo. Bilo je tako revna, tako zlomljeno in oropana vsega prejšnjega dostojanstva. Ne, to ni bila več ponosna, prisebna in koketna Jeane Landecova, ki je s svojo igro odličnosti prepričevala vso svojo okolico o svojem dostojanstvu velike dame. Bila je revno, izgubljeno bitje, ki je izigralo svojo zadnjo karto in izgubilo igro.
Knez gotovo ni premišljeval tokih misli. Brez obotavljanja ji ie zvezal roke na hrbtu in ono se niti ni skušala upreti. Sama mu je držala roke
»Semomor Jugosltvije«
Je naslov knjige, ki Jo Je napisal dr. Danilo Gregorič ter v njej pokazal vso ene ten-no sile, ki so iz prostozidarskih lož vodile vse niti za razrušitev Jugoslavije in nam pripravile krvavo revolucijo, potem, ko smo bili pahnjeni v vojno za tuje koristi. Knjiga Izido te dni v prevodu dr. Fr. Zupana in v Zaicibi »Luč«. — Dcbite jo lahko v založbi sami BJel-vre iaova 13-111 In v vseh knjigarnah ter traiikah.
Cena 50 Ur.
nini služile hovanskim menihom. Tam sta ju knez in Vinko zaprla vsakega v svojo celico, zaklenila skrbno vrata za njima in jih še zapahnila.
»Pošljem vama hrane in vode, ostalo pa bomo uredili pozneje,« je dejal knez skozi linico jetnikoma. Landec na te besede ni odgovoril. Jeane pa je prosila kneza, naj ji dovoli vsaj •kratek razgovor z Vinkom.
»Ne vem, o čem noj bi se po vsem tem še razgovarjala, gospodična Landecova?« je dejal Vinko.
»Pojasnila bi rada nekatere stvari. Ne odbij mi ie zadnje prošnje!«
»Dobro« je odgovoril. »Vendar mislim, da se morate najprej oddahniti in urediti. Prišel bom pozneje.«
»Prosim!« je dejala in se vdala. Iz njene celice se ie oglasilo presunljivo ihtenje.
Knez in Vinko sta se vrnila v svetišče, potegnila lestev iz globine, znova zaprla ploščad in odstranila sledove dogodka. Potem sta oskrbela Jeaneo in Paula z jedili in vodo.
Ko se je Vinko uro pozneje vrnjl k Jeonei, jo je našel urejeno in tudi že bolj mirno, samo njen obraz je bil še vedno bled in upadel. Ko je opazila, da drži roko na samokresu, mu je dejala:
»Ne boj se me! Ne boš potreboval orožjo. Ne bom te napadla in tudi pobegniti ne nameravam. Ali naj po-
begnem od človeka katerega edinega na vsem svetu ljubim?«
»Ne lažite, gospodična Lendeco-val« je vzkliknil jezno. »Mar mislite, da sem še vedno tako neumen, da vam bom verjel, kakor sem vam nekoč? O, zdaj vem preveč dobro, da je bila vsaka vaša beseda le podla laz, za katero so se skrivali vaši grdi, zločinski nameni. Omrežili ste me s svojo ljubeznijo in se z menoj zaročili samo zato do bi me oropali in nazadnje po vsej verjetnosti tudi ubili. Niti ena vaša beseda ni bila resnična.«
Pričakovala sem, da bom slišala iz tvojih ust take besede,« je dejala, »zato me ne presenečajo.«
»Ali bi mogel sploh drugače govoriti z žensko vaše vrste?«
»Kljub temu hočem govorili zdaj tako čisto resnico, kakor je morda že leta in leto nisem govorila nikomur, razen sebi sami. Da, pogodil sj pravo. Ko sem te v Pori Saidu spoznala, ko sem ti na ladji odkrila svojo ljubezen in ko sva proslavljala zaroko, sem lagala. Vsaka moja beseda je bila laž. Vendar tega nisem delala iz lastnega nagiba. Izvrševati sem morala samo ukaze onega,v čigar službi sem bila. On je hotel tako. On je zasnoval načrt, kako ie premotiva, se ti pridruživa in te nazadnje oropava. Celo pri tem se nisi zmotil, da bi ie bil Landec, če bi bilo potrebno, umoril prav tako hladnokrvno in brez obotavljanja, kakor tudi kneza ali vsakogar drugega, ki bi mu zastavil pot. Toda počasi se je dramilo v mojem srcu nekaj, kar se ie v tistem trenutku, ko si me rešil smrti v žrelu krokodilov, odkrilo kot resnična, iskrena in nehlinjena ljubezen. Najbrže prva in edina taka v vsem. mojem življenju.«
Vinko jo je pogledal. Hotel ji je ugovarjati toda trpeči izraz njenega obraza mu je govoril, da vsaj zdaj ne laže. Zato ji ni odgovoril. Jeane pa je nadaljevala:
»Ta ljubezen me jc prevzela vso in me morda ta trenutek napolnjuje še siloviieie kakor kdaj koli prej. Od tedaj nisem premišljevala nič drugega kakor edino le to, koko bi se iztrgala iz svojega dotedanjega življenja se izmuznila Paulu iz rok in si ohranila tebe. Vedela sem, da si ti edina moja priložnost rešitve. Ne misli, da sem popolnoma propadla ženska, O, kolikokrat sem v svetlih trenutkih hrepenela po dyigu, po poštenju in življenju v soncu čiste sreče, katere se ne drži ne umazanost zločinov ne denarja. Toda kako naj bi se bilo varno iznebila Paula? Da bi ga umorila? Tudi na to sem mislila. Toda kako? Pred teboj tega ne bi mogla skriti, n če bi odkril, bi vedel vse, in moj sen bi se zrušil v prepad večne neizpolnitve. Ali pa naj slepim k tebi in tj odkritosrčno priznam: Vinko, nisem Jeane Landec. nisem Paulova sestra, sploh nisem poštena ženska. Dvakrat sem se že odločila, da ti to povem, pa tudi če me potem zavržeš. Toda prvič mi je to preprečil on, ki je glavni krivec za to, kar sem, drugič pa strah, da bi te s tem spravila v nevarnost in morda celo v smrt. Kajti prav nič ne smeš dvomiti, da bi te bil Landec v takem primeru spravil po najkrajši poti s sve-*?•	9otovo razumeš, kako ne-
skočno težaven in nevaren ie bil moj položaj.«
»Kljub temu bi mj bili morali zaupati, če ste me zares ljubili, kakor pravile,« je dejal Vinko.
»Morala... Morala... Morda bi bila
da te mi ona prevzame, a n« dri^ji sem se bala za ivoje življenje. Zato sem sklenila pomagati Paulu, da pride do knezovih dragocenosti in z njimi izgine. No ta način, sem upala, sc ga bom najlaže in najvarneje iznebila za vselej. Sama nisem hotela od te tatvine ničesar. Za vse na svetu se ne bi bila dotaknila najmanjše malenkosti, samo če bi si mogla ohraniti tebe, oditi s teboj kamor koli bi želel in zaživeti ob tebi končno novo, človeka vredno in dostojno življenje.«
»Kako ste mogli misliti, da bi vas mogel ljubiti tudi še potem, ko bi odkril, da ste sodelovali pri tej tatvini in da je oni, katerega ste mi izdajali za svojega brata, najnevarnejši in najpodlejši zločinec? Jeane, ne razumite me krivo. Nisem tako zakoreninjen v predsodkih, kakor bi se zdelo iz mojih besed, in v meni je dovolj sočutja in plemenitosti, da bi megel marsikaj razumeti in odpustiti, toda ljubiti vas kljub temu ne bi mogel več; še manj odpeljati s seboj koi svojo ženo.«
»V svoji ljubezni in želji, izvleči se iz blato, nisem mogla mislili na vse. Hrepenela sem in sanjala in v tem mojem hrepenenju in v teh sanjah je bilo morda marsikaj nejasnega, a bila ie lepo.«
»Kljub temu ste živeli s svojim ljubimcem.«
»Zdaj vem,« je dejalo tiše, »nikoli me ne boš mogel razumeti. Kdor ne živi takega življenja, kakršno sem živela jaz, vsega tega ne more dojeti. Živelo s svojim ljubimcem, praviš O, ko bi samo mogel slutiti, kako ostuden se mi je zdel že često prej, a zdaj, odkar sem vzljubila tebe, sem ga pričela sovražiti z vsem sovro-štvom, ki je mogoče v ženski.«
Zakrila si je obraz z rokama, krčevito zaihtela, se nato vrgla pred njim na kolena, dvignila roke in proseče dejala:
»Ne zavrzi me! Reši me iz ie gro-zotel Ti edini na vsem svetu lahko to storiš. Ali po me ubij! Da, ubij me, ubij, če mi ne moreš pomogaiil« »Jeanel« ie vzkliknil in jo skušal dvigniti.
»Spametujte sel Osvobodite se vezi, ki vas vežejo I Spokorite se in začnite novo, pošteno življenje. Mladi ste še. Ko bosie na vse to pozabili, boste morda še vedno našli srečo, po kateri hrepenite. Vaša duša še ni popolnoma pokvarjena.«
»Brez tvoje ljubezni mi to ni več mogoče,« je kriknila.
»Obžalujem. Te ni več. Nobena sila tega sveta je ne more spet priklicati v življenje. Mimo tega ie moja usoda že odločena in zvezana z usodo princese Ranoe Z njo me je za vse življenje združil obred, izvršen neka] ui preden sva vaju s knezom poiegnila iz podzemlja. Ona je in ostane moja žena. Izven lega pa sem pripravljen storiti za vas vse, kar koli bo v mojih močeh.«
»Torej vendarl« je kriknila s čisto tujim, spremenjenim glasom. »Omamilo te je njeno bogastvo. O, jaz ne-umnical Kako sem mogla samo za trenutek misliti na to, da se boš v boju med nama odločil zame, revno, ničvredno žensko, in ne za njo, princeso s pravljičnimi zakladi? Tudi tebe ie premamilo bogastvo...«
»Jeanel« jo je jezno prekinil Vinko »Ne žalite me! Prav dobro veste, da se nikoli ne bi bil odločil za princeso, pa čc bi imela tudi vse zaklade tega sveta, če vi ne bili to, kar ste.«
»Podlež si, prav tak kakor Paul in kakor ste vsi moški, od prvega do zadnjega,« je kričala. »Opravila sva. Nič več si nimava povedati. Pojdil Izgini k svoji princesil Ne, k njenim zakladom!« (Dalje prihodnjič.)
KULTURNI TEDNIK
Mechow: Zgodnje poletje
Slovenci dobivamo v sadu jem času v prevodih deln pisateljev, ki jih prei cačje prevodno slovstvo ni poznalo. To ■o zlasti pisatelji germanskih narodov m med njimi io tudi nekaj odličnih Nemcev. Ljudska knjigarna nam je v zbirki Naš« knjiga predstavila zdaj kar Po vrsti Grieseia (Zima) in Me-ehowa (Zgodnje poletje) oba v prevodu prof. Fr. Bradača
Karl Benno von Meehow ie opisovalec severovzhodne Nemčije njenega podeželja, življenja na junkerskih posestvih in ljudi med obema svetovnima vojnama. Odlikuje ga zdrav odnos do zemlje, duhovni in moralni pozitivizem. bogastvo spoznani in lep stil. Niegov roman »Zgodnje poletie« nam že sam odkriva vse te pisateljeve vrline. Naslov ie obenem simbolen in stvaren: simbolen, ker nam riše v obeh glavnih osebah. Uršuli in Tomažu dvoje mladih ljudi v »zgodnjem poletiu« življenja, realen pa. ker doživljamo v njem resnično poletje na velikem vzhodnonemškem podeželju, sredi polj jn gozdov del in usod. stisk in hrepenenj. Mechowu 8e posreči narisati v lepih markantnih potezah pokrajino. njene kraje, niene liudi in njihovo življenje. Priče sm0 ljubezni, ki se razvija med mladim, šele prebujajočim se dekletom, in med človekom. ki g j, je bila še skoraj otroka '.aieln prva svetovna vojna in ga nato. I no koncu, vrgla telesno sicer celega.! toda notranje vendar okvarjenega v ■tvamost življenjsko vsakdanjosti: la
tem ospredjem pa se seznanjamo še * usodo cele vrste drugih liudi na podeželju. njihovimi stiskami in boii. zablodami in delno tudi propadom. Vse pa izzveni nazadnje v pozitiven obet la bodočnost: dva mlada človeka ki sta se našla ie svoiih tegob v medsebojno izpopolnitev, bosta pričela gradnjo novega rodu. tn »mrki velikan« ne bo ved sovražnik, ampak bo vse ljubeči in odrešujoči Bog. Pisateli sam nam tega razvoja še ne pokaže, pac pa ga nedvoumno napove Mechovva »Zgodnje poletie« ni. tako močno, kakor ie Oriesejeva »Zima«, in tudi ne bi vedno vzdržalo primerjave z deli velikih romanopiscev, n. pr. nordijskih ie Da še vedno toliko kvalitetno delo. da more služiti v zgled tudi najboljšim našim domačim pisateljem. Posebno zaradi neverjetne proprostosti samo snovi, iz katero ie zgrajen roman ki odtehta v svoiih podrobnih finesah in v eelotnl kompoziciji tudi pomanjkanje, višie in globlie problematike Prevajalec Fr. Bradač se ie tudi tu potrudil ohraniti čim več duha izvirnika tako v eeloti prevajanja kakor v stilu, ne da bi pri tem trpela lepota slovenščine. Knjiga obsega 256 strani opremil io ie arh. Vlado Gajšek.
Gregorčičeva številka »Doma In sveta«. Svoi drugi del zbornika za leto 1944. (ki ie izšel šele letos), ie posvetil »Dom in svet« stoletnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča. Uvod v to le napisal urednik dr. Tine Debeljak. ki skuša podati kratek oris GregorčiČa-pesnika in pomena njegovega dela. Venceslav Bele ie prispeval iz svoje zapuščine spis »Simon Gregorčič in Mirza Sohaffv« v katerem razčlenjuje tuje vplive na Gregorčičev pesniški razvoj, med katerimi 1« bil
posebno važen tisti, ki ga ie imel nani pesnik Bodenstedt (psevdonim Mirza Schaffv). Dr. A. Kacin ie napisal »Paberke o Gregorčiču«, v katerih nas seznanja z gradivom iz goriškega nadškofijskega dvorca. Karel Bačar se ukvaTja s Še neobjavljenimi Gregorčičevimi prigodnicami. Dalje slede objave prevodov nekai »Spokornih psalmov«. Kazen tega ie v zborniku še več na Gregorčiča se nanašajočega ■drobiža in nekai risb in slik. Posebno ie treba tu omeniti nov pesnikov portret akad. slikarice Bare Remčeve.
Knjige soriške Mohorjeve družbe. V stiskah let med obema voinama sta se bili ohranili primorskim Slovencem dve knjižni družbi, ki sta boli ali mani redno pošiljali mednje svoje leposlovne in poučne knjige. Bili sta to Goriška Matica in Goriška Mohorjeva družba. V nekaterih letih gti dosegli veliko naklado do 20.000 izvodov, kar ie bilo v tedanjih razmerah za Primorsko naravnost čudež. Kontinuiteto tega delo nadaljuje Mohorjeva družba še vedno in je za letošnje (1945.) leto izdala za skromnih 30 lir kar štiri knjige. Te knjige so: »Koledar za leto 191o.< z obilnim koledarskim poučnim in zabavnim gradivom ter slikami i, 'lustracijami; Dr. Joža Lovrenčič »Tri. božje poti«, legende o domovih Marijinih na slovenskih tleh; Stanko Jereb »Naše gozdne živali«, nov doprinos k popularizaciji poljudnega pri-rodopisja. in G riškega povest »Voz-nik«. Tudi te tri.knftge so ilustrirane.
Idrusko gledališče. Med primorskimi mesti ie postala Idrija naiagilneiša in io dobila gledališče, ki prireja predstave kar po načrtu. Uprizoritvi »Vode« je sledili »Naša kri«. s-'dai pa pride za Veliko noč na oder Gregorinov pa&ion »V času obiskovani««, in
EfUNSR
Dober računar
»Hiša ima štiri nadstropja. Vsako nadstropje ima dvanajst stopnic. Koliko stopnic moramo prehoditi, da dospemo do podstrešja?«
»Vse.«
Pri zdravniku
»Kaj vam je?«
»Ne vem.«
»Kje vas boli?«
»Ne vem.«
»Od kdaj čutite bolečine?«
»Ne vem.«
»Potem pa pojdite v lekarno In kupite ne vem kaj in jemljite ne vem kako in boste ozdravili ne kdaj.<
Pretekli fas
»Kakšen ča« je, Če rečem: ,Moj očo j© imel denar'?«
»Pretekli.«
Po službeni poti
. »Osel tn polž »ta stavila, kdo bo prvi prispel na cilj. Kaj pravite, kdo Je dobil stavo?«
»Osel seveda.«
»Ne, polž, ker je osel, kakor v«i odi, 6el po službeni poti.«
Otroci
Oče: »Spet nisi znal v iolj vsega, karate je učitelj vprašal.«
Sin: »Saj vedno praviš, da oUoci ne smejo vsega vedeti.«
Težavo svojilnega zaimka
»... Na koncu te prosim, da mi pošlješ moje copate. Ne potrebujem tvojih copat, ker imam svoje copate, toda če bi napisal svoje copate, potem bi morda razumela moje copata ali pa tudi ne, in bj mj nemara poslala svoje copate. Zato tj pišem, ,moje‘ copate, da boš razumela, da nimam v mislih tvojih copat, temveč moje, to se pravi #voje.<
Kritika
»Svetujem vam, gospod pisatelj, da konec nekoliko izpremenite. Glavni junak naj se ne zastrupi, temve8 ustreli.«
»Zakaj?«
»Da se občinstvo zdrami.«
Futuristična glasba
»Ta glasba mi prav ne ugajal«
»Ker je ne razumete I To je namreJ glasba bodočnosti 1«
»Tako? Zakaj jo pa zdaj igrate?«
Problem
»življenje Je pobio problemov. Imam namreč tekmeca in ne vem, ali ona meno z njim vara, ali pa njega z menoj.«
Sijajna bodočnost
»Kaj morete nuditi moji hčerki?«
»Pred seboj imam sijajno bodočnost.«
»Dobro. Potem »e oglasite, ko bo la aijalna bodočnost sedanjo«!«
»Potem storite ' Je rotile Fin-Fin, blagoslovil VI pa ljudem svoje dru: rešilne čolne, da i tih mož!«
i»oT»Min v oodAjD
Otroška govorica
Nobena mamica ne pozabi dneva, ko je njen malček izpregovoril prvo afesedo. Vsa srečna mu jo še in še ponavlja, toliko časa, dokler je pravilno ne izgovori. Po prvi besedi slede poskusi drugih. Vendar otrok še nima pravilno razvitih govornih organov, jeziček mu je preokoren, zato besed, ki mu jih ponavlja mamica, ali jih sliši v okolici, pravilno ne izgovori. Čeprav še tako poskuša, ne spravi iz svojih ustk pravilne besede, ampak le nekaj podobnega. S časom zna že precej besed, a vse skupaj je le nekak njegov jezik, ki ga sestavljajo nerodno ali pomanjkljivo izgovorjene besede, ne pa govorica staršev. Starši ga sicer razumejo, ker vedo, kaj pomeni njegovo govorjenje, medtem se zdi drugim, ki niso vedno z njim skupaj, bolj nerazumljivo.
Mnogokrat ravno v tem času starši zel6 grešijo, ker ne uče otroka pravilnega izgovora, ampak še sami poskušajo izgovarjati tako nepravilno, kakor govori njihov malček. Tako nastane nekak nov jezik, medtem ko se otrok pravilne govorice ne navadi. Se po več letih tak otrok ne zna pravilno izgovoriti kakšne besede, ker se je kot dete naučil samo spačenke.
Zato svetujemo staršem, mamicam, očetom in še ostalim, ki so vedno skupaj z otrokom, naj govore pravilno, tako kakor z vsakim odraslim človekom. Otrok bo vedno slišal samo pravilno izgovorjene besede, organi se mu bodo počasi naučili tvoriti pravilne glasove, in kmalu bo govoril teko lepo kakor njegova odrasla okolica.
NAŠ NAGRADNI NATEČAJ
Kotiček za praktične gospodinje
Za vsak prispevek, objavljen v tej rubriki, plačamo 10 lir.
Goveja juha kut samostojna jed
Govedino (najboljši je prsni kos) daj v mrzlo vodo, osoli in počasi kuhaj 1 uro. Nato dodaj očiščeno in narezano zelenjavo: 2 do B korenčke, polovico zelene, stebelce pora, petršilje-vo koreni".o, malo kolerabice in drugo jušno zelenjavo. Vse to opopraj, dodaj žlico paradižnikove mezge in kuhaj, ne da bi posnela pene a]j mešala, toliko časa. da postane meso mehko.
Nato daj kuhano zelenjavo v skledo, jo oblij s precej pokuhano juho in zloži na vrhu v tenke rezine zrezano meso. Vse še potresi z nastrganim sirom.	V.	B.
Dobra in izdatna močnata jed
Skuhaj in pretlači 1 kg krompirja. Dodaj 1 jajce, soli in toliko moke, da lahko zamesiš ne pretrdo krompirjevo testo. Razvaljaj ga za pol centimetra debelo, izreži kvadrate po 8 cm. Na sredo vsakega kvadrata daj malo marmelade in zapogni kvadrat po diagonali, tako da pokriješ marmelado in dobiš obliko trikotnika. Nato skuhaj, zabeli z drobtinicami, prepraženimi na maščobi, po možnosti še osladkaj in serviraj.	D.	A.
Kako odprete pločevinasto škatlo?
Vsaka gospodinja ni enako potrpežljiva. Nekatere razjezi že majhna pločevinasta škatla, ki je ne more odpreti. V jezi jo vrže na tla in mogoče še pohodi. Njena jeza se sicer kmalu ohladi a pomagala si s tem ni prav nič. Škatlo mnogokrat pokva-1 ri, da jo potem še teže odpre, ker Je j zmečkana in brez oblike.
Kako odprete pločevinasto škatlo brez Jeze?
Postavite jo na tla na rob tako, kakor da bi jo hotele trkljati. Z nogo pritisnite prav nalahko na škatlo in jo počasi valite sem in tja. Na ta način se bo pokrov sam odločil od posode, kamor se je preveč prilepil.
S takšnim odpiranjem si prihranite nepotrebno razburjenje in poleg tega tudi čas, ki je za vsako gospodinjo tako dragocen.
Bojujte so proii moljem!
Boj proti moljem se ne začne šele tedaj, ko letajo sivi metuljčki po sobi. Prav nič ne pomaga, če te metuljčke polovimo in jih zmečkamo z roko. Samci sicer žro kožuhe, obleke, blago in tapecirano pohištvo, a z lovljenjem zaroda samega ne pokončamo. Samice letajo okoli in ležejo v skrite kotičke komaj vidna jajčeca. Iz teh jajčec se zležejo ličinke, si poiščejo hrane v oblekah, se zabujijo in zrastejo v metuljčke. Naloga vsake gospodinje je, da odvzame hrano tem ličinkam in na ta način prepreči množenje škodljivcev,
1. Temeljito sneženje vseh stvari. Nikdar ne 3mete shraniti zamazane obleke in volnene stvari, ker ravno te so največja poslastica za molje. Po teh oblekah lahko natrosite še toliko praška zoper molje, škodljivec bo ostal v obleki in naprej žrl.
2. Hranite obleko v dobro zaprtih omarah alt skrinjah Kar se tiče tapeciranega pohištva, to ne velja, morate pa ga zato redno snažiti in po-tresati s praškom zoper molje.
Nekateri uporabljajo za plašče in kožuhe vreče iz celofana, ker na ta način moli ne more do blaga. Kdor
jo pa hrani v omari, mora imeti omo-
ro čisto iu dobro zaprto. Če je umazana, jo morate umiti z vročo vodo, ali pa tako, da natresete malo praška zoper mrčes na vročo pločevino, postavite v omaro ali skrinjo, zaprete in pustite nekaj časa zaprto. Plini, ki izhajajo, uničijo vse škodljivce. Potem morate osnažiti še vse razpoke in luknje in jih zalepiti. Črvički moljev so tako majhni, da zlezejo skozi vsako špranjo. Če hranite obleko v zaboju, obložite zaboj s časopisnim papirjem, ker je duh po tiskarskem črnilu tem živalcam zelo neprijeten.
3. Posipanje s praškom zopet molje. Obstoji mnogo sredstev zoper molje, od belega popra do brizgalnice z dišečo tekočino. Delo gospodinje je majhno. Leto za letom bo skrbela, da ne bo imela nikjer stvari, ki so umazane ali vsaj prašne, in spravljene obleke posipala s praškom zoper mrčes.
Zato si zapomnite: nikdar ne hranite umazanih stvari, preglejte večkrat obleke, ki jih ne nosite, posipajte s praškom zoper mrčeš ter uničujte ličinke!
Nokog isusTefav pletiljam
Ne silite svojega moža in drugih brezobrambnih bitij, da bi vam potrpežljivo držali štrene po cele ure.
Ne puščajte po vseh stolih pletilk, ker so nevarno in bodeče orožje.
Ne odgovarjajte na stavljena vprašanja s stisnjenimi ustnicami in mrmraje, češ da štejete petlje. To lahko privede do raznih pomot.
Ne zanemarjajte krpanja nogavic, zato ker ravno zdaj pletete tople nogavice.
Ne zatikajte »i pletilk v lase. Mogoče vendar niste Čisto podobno Mačam® Butterfly.
Ne silite svojcev, da bi nosili pletenine od 1. januarja pa do »v. Silvestra, češ da je mogoče vse splesti.
Ne pletite na sprehodih i Pozabit« včasih na svoje najljubše opravilo Ih občudujte naravo!
hm-uh
Nemški napisal Heinz Scharpf
Pred Buddhom iz jaspisa, ki je stal v dolbini Vangove hiše, so se rodbinski člani priklanjali trikrat na dan. In Buddba se je venomer smehljal.
Pred Fin-Fino so se priklanjali devet in devetdesetkrat na dan, toda Fin-Fin a se je le malokdaj smehljala,
Buddha je bog doma, Fin-Fin je pa hišna lašča.
»Kaj delaš in kaj si počenjal?« je vprašala Ma svojega domov se vrniv-šega moža, najstarejšega Fin-Finine-ga sina.
»Pametna žena ne vprašuje po takih rečeh, ti jezična sraka,« jo jo poučila Fin-Fin.
»Tako,« je odgovorile Mo; »pameten mož pa sme vprašati, kaj počenja njegova žena?«
»Pameten mož nima žene,« se je odrezala Fin-Fin.
Fin FInin dn ra fc njegova neveot*
• Tauki-Jo, ljubki mandelj nov cvet, sta delala načrte za poročno potovanj«.
»Mislim, da bi bilo najboljše, moj lotosov cvet,« je dejal Fu, »ko bi šla. za tri tedne na Javo, Tam bi živela! kakor v raju.«
»O, to bi bilo prelepo,« je čebljala Tauki-Jo, »toda jaz, neumen mrčes, ne prenesem važaje po morju in vedeti moraš, da bi postala hudo bolna.«
»Ljubezen,« jo je Fu ljubeznjivo potolažil,« je najboljše zdravilo s« morsko bolezen, veruj mil«
»Sin moj,« se je oglasila Fin-Fta, »ali pozabljaš, da se morata peljati tudi še nazaj?«
«
Kljub vsemu dolžnemu spoštovanju posvečene osebnosti tašče jo izbruhnil nekoč domač upor proti Fin-Finl.
Tedaj se je umaknila v svojo sobo, zaloputnila na ves glas vrata, jih zaklenila in se spustila v glasen jok.
Čez četrt ure je poklicala k sebi Nima-Juo, hišno služabnico, in jo je vprašala: »Ali je moja spoštovana družina že zbrana?«
»Da, dobra gospa in gospodarica,
Je odgovorila Nima-Ju in se priklonila, »še vedno je zbrana tam.«
»Potem sedi sem in joči namesto mene kolikor le moreš!« ji je ukazala Fin-Fin. »Jaz imam opravek na vrtu.«
• Parate« nasveti ■
Medeninasti predmeti dobijo nov blesk, če lih oanažite z mešanic« kisa in soli; nato morate predmet dobro zdrgniti z mehko krpo.
Mastne madeže na svetlih blagevih odpravite tako, da madež močno potresete z vročo krompirjevo moko. Vendar moka ne sme postati rjava. Z belo čisto krpo madež zdrgnete in če madež še ni izginil, postopek ponovite.
Aluminijasta posoda ostane lepa. če jo odrgnete z zmesjo, ki ;o napravite iz 50 g vode. 2 g boraksa (v prahu) in 5 kapljic salmiiaka.
KDO JE KRIV PROPADA JUGOSLAVIJE?
KDO JE KRIV VSEH POSLEDIC, KI SO SLEDILE TEMU PUSTOLOVSKEMU KORAKU:	POTOKOV
KRVI POŽGANIH VASI IN IZ ZRAKA RAZRUŠENIH MEST? Odgovor dobite v knjigi »SAMOMOR JUGOSLAVIJE«, ki jo je napisal dr. Danilo Gregorič in ki izide te dni ▼ ZALOŽBI »LUC«.
Trije začarani brnijo
PO ČEŠKI PRIPOVEDKI PRIREDIL HOTIMIR V. GORAZD
Potniški čoln, s katerim se je peljala Fin-Fin s svojo družino Iz Vaj-Haj-Vaja v Seul, je začel puščati in sa potapljati.
Na ladji so se vozili tudi buddhi-stični menihi, ki so bili na božji poti.
Fin-Fin ni niti za trenutek izgubila prisebnosti. »Častiti,« se je obrnila k menihom, »ali ste svečeniki, ki morete poslati svoje molitve naravnost k Buddhi?«
»Smo,« so odgovorili vprašani in se priklonili s svojimi polnimi, okroglimi obrazi in ostriženimi temeni; »in moliti moremo naravnost k Buddhi.«
to, vi izbranci,« jth »in nebo naj vas VI pa,« se je obrnila k svoje družine, »poskakajte v čolne, da ne boste motili sve-možl«
Umetna kri
Nekemu učenjaku se je posrečilo izdelati iz rastlin umetno kri kot nadomestilo človeške krvi v primerih, kjer je potrebna transfuzija krvi in ni moči dobiti te dragocene tekočina Poskusi na živalih so pokazali popoln učinek te sintetične tekočine — nov dokaz, kako more rastlinstvo pomagati človeštvu.
Resnica je pa tudi obratna, zakaj zgodilo se je že, da so slabokrvne rastline, ki jim je manjkalo sonca, ozdravili z izvlečkom človeških jeter. To dokazuje resničnost trditve Nobelovega nagrajenca profesorja Fischerja iz Monakovega, ki trdi, da obstoje ozke vezi med človeškim hemoglobinom (krvnim barvilom) in klorofilom (rastlinskim zelenilom).
La Seienza per tutti, Milan®
Medtem je Vojko s svojimi psi hodil po širnem svetu in si je pridobil mnogo življenjskih izkušenj, a tudi njegovo premoženje ni bilo malenkostno. Ni pa grabil bogastva, temveč je povsod podpiral revne in potrebne in se zavzemal za tlačene in preganjane. Zato ga je vse spoštovalo in cenilo. Nikoli se ni Vojsko družil z razuzdanci in pustolovci. Najrajši je potoval sam iz kraja v kraj. Če |e kje na samem počival, je potegnil iz svojega prsnega žepa vrečico, v kateri je hranil ogrlico prelepe Sinje. Ta mu je b»!a najdražji tali'man -n največja ufoha v samoti.
Čokolada iz lesa
Pred nekaj meseci se je vršil ▼ Pragi kongres lesnih producentov. Udeležilo se ga je mnogo znamenitih znanstvenikov, med njimi tudi slavni kemik Bergius, izumitelj umetnega bencina. Na kongresu so ugotovili, da bo les najvažnejša surovina bodočnosti.
Neki delegat se je pripeljal na kongres z vozilom, ki ga je gnal les s hitrostjo 50 km na uro. Neki drugi delegat je predložil domačo obleko iz tkanine, podobne volni, čeprav je bila izdelana izključno iz lesnih vlakenc. Tretji delegat je dal svojim kolegom pokusiti čokolado, izdelano iz lesa. Na nekaterih vzornih kmetijah krmijo prašiče in krave le s snovmi, ki so jih pridobili iz lesa.
Specialisti so izjavili, da je med 22.000 znanih vrst lesa mnogo takih, ki vsebujejo redilne snovi.
II Bosco, Milano
Japonski oglasi
Japonski oglasi so zelo izvirni in poetični. Tako je neki trgovec omenil v svojem oglasu: »Naše blago se i dostavlja s hitrostjo topovskega iz-1 strelka.«
i Neki tovarnar papirja pa zagotavlja, da je njegovo blago »trdno ko slonova koža.« j Špecerijski trgovec poveličava svoj kis, ki je »močnejši od žolča najbolj zlobne tašče.«
V neki drugi trgovini pa bereš tole vabilo:	»Vstopite in sprejeti boste
najprisrčneje. Naši nameščenci so prijazni kalcor oče, ki išče ženina za svojo hčer brez dote. Vodno in povsod pa vas bodo sprejeli kakor sončni žarek po deževnem dnevu.«
El Alcazar, Madrid
ffriitn&a Mit. I
POMEN BESED Vodoravno: 1. Utrdbena naprava. Športna panoga. — 2. Kuhinjska priprava. — 3. Ploskovna mera. Kemični pojem. — 4. Ni zmerom dobro vzgojno sredstvo. Umetnikovo delo. —
5. Napitnica. — 6. Obrtnikova potrebščina. Židovsko ime. — 7. Neraz-noličen. Italijanski spolnik. — 8. Slovenski pisatelj. — 9. Nadležna žuželka. Mesto na južnem Francoskem.
Navpično: 1. Plevel. Veznik. —
2. Oseba iz Tolstojevega romana. —
3. Dve črki iz besede »osmina«. Danes bi si je marsikdo želel. — 4. Potepin. Krajevni prislov. — 5. Vrv. —
6. Vas v ljubljanskem okraju. V čreslovini. — 7. Šport. Geometrično število. — 8. Obleka in perilo ga potrebujeta. — 9. Spomin na šolska leta. Neumna.
Rešitev križanke štev. 8
Vodoravno: 1. ss. (— sestre); vratar. — 2. ara; Emona. — 3. Mars; eni — 4. Skutari. — 6. oa; Oki; la. — 6. apokrif. — 7. oda; Avar. — 8. obala; Ana. — 9. samota; an.
Navpično: L. Samson; os. — 2. sraka; oba. — 3. Aru; Adam. —
4. stopalo. — 5. re; ako; at. — 6. Amerika. — 7. Toni; rva. — 8. Ani; liana. — 9. Ra; žafran.
las, katere truplo je bilo ovito v razkošna oblačila, na nogah je pa imela sandale, posejane z biseri. Po sodbi raziskovalca je princesa pripadala dvoru kraljice Sabe. Po njenih oblačilih in razkošnih toaletah, kakor tudi po dobro ohranjenem truplu moremo sklepati, da so ženske že v tedanji dobi poznale vse lepotne skrivnosti. Tako so po naravi temni lasje mlade princese, stare — sodeč po njenem zobovju — največ 32 let, bili rdeče pobarvani. Na tilniku so bili tako spleteni, da so tvorili rahel venec kodrov. V bližini mumije so bili predmeti za telesno nego, ki jih ja princesa v življenju očitno zelo cenila: štiri majhne srebrne vaze z različnimi pomadami, razne pincete za pukanje dlačic, škarjice za rezanja nohtov, kožnate lasnice in grabljice ter krasno bronasto zrcalo.
Minerva Medica, Torino
Pretekli »o tedni, meseci fii leta in Vojko se je nekega dne izkrcal v tuji deželi onkra| širnega morja, a ko Je stopil z ladje, je nenadoma priletela izpod oblakov bela golobica. Sedla mu je na ramo in mu predala belo pisemce, v katerem mu Je Sinja popisala Spletkov peklenski naklep. Tretje leto že teče h koncu in Spletko, ki se je bil sprva spretno potuhnil, postaja predrzen. Vsiljivo terja, da se Sinja z njim poročL Njegovi zahtevi se pa pridružujejo tudi njegovi podkupljeni pristaši. Ker so dnevi poroke že šteti. Je rotila Sinja Vojka, na) pospeši svojo vrnitev v domovin«.
Trajna ondulacija stara 2000 let
Arheolog profesor Byron de Grorok je ob priliki izkopavanj v jugozahodnih predelih puščave Jemen dognal senzacionalna odkritja, ki bodo zanimala predvsem vlasularje, pa tudi naš ženski svet.
V neki grobnici je namreč učenjak našel truplo nežne princese bujnih
Domača lekarna
Casi so taki, da je nujno, da ima vsakdo vsaj najpotrebnejše stvari pri sebi za primer nesreče. Taka lekarna ne sme biti prevelikal
Imeti morata nekaj obvezilnega materiala: nekaj tenčičnih obvez srednje širine, en zavojček sterilizirane vate, en zavojček sterilizirane tančice in nekaj obliža. Nujno je potrebno razkužilo: po možnosti malo joda, nekaj tablet sublimata za pripravo razku-žilne raztopine, pinceta, škarje in nekaj majhnih varnostnih zaponk. Ne sme manjkati stekleničica z baldria-novimi kapljicami, odvajalno sredstvo, opijeva tinktura, kafrov špirit, vsaj en zavitek piramidona in aspirina in natronovih tablet. To je samo najvažnejše!
Opozoriti pa moramo, da ne smeta imeti starih tekočih zdravil. Ta imajo svojo dobo. Ko se »postarajo«, izgube učinkovitost, ali pa postanejo zaradi izhlapevanja premočna in bi določena doza lahko škodovala, namesto da bi koristila. ________.
Mesečne vrtnice
Neki vrtnar iz Stavangera, lastnik največjih cvetličnih nasadov na Norveškem, je odkril, da vrtnice, vzgojene v mesečini, dobijo nepopisno lepe barve, mnogo lepše kakor on#, ki so izpostavljene sončnemu učinku. Gospod Holmen — tako se imenuje tn norveški cvetličar — je izvršil celo vrsto poskusov s krasnimi primerki rožnih grmov. En del je gojil v cvetličnjaku, drugi del v normalnih razmerah ob dnevni luči, ostale pa ▼ steklenem prostoru, ki je bjl podnevi popolnoma zatemnjen, ob času luninega meseca pa izpostavljen mesečini.
Mož je dosegel presenetljive uspehe: vrtnice, ki bi jih mogli imenovati »mesečne«, so vzcvetele v tako čudovitih barvah, da so na neki cvetlični razstavi, na kateri so bile razstavljene najlepše rože iz vseh delov sveta, dobile prvo nagrado.
Izdajatelj: Karel Bratuša. — Uredniki Hugo Kern. — Za tiskamo Merkuri O. Mihalek.