Celjska gimnazija. Takozvana celjska slovenska gimnazija, ki pa sestoji v resnici iz 4nemško-slovenskih samostojnih gimnazijskih razredov in ki je vse prej nego slovenska — zakaj učenci se uče, kolikor je nam znano, razen slovenščine, verouka in še menda enega predmeta, sicer vse druge discipline v blaženi nemščini — provzroča že nekaj časa mnogo viharja. Naš list, čigar sveta naloga je, tudi skrbno čuvati in stražiti nad slovenskim šolstvom, se namenoma ni dosedaj dotaknil tega perečega vprašanja in to iz enostavnega razloga, ker so bili duhovi jako razburjeni in bi vsaka še tako dobro zamišljena beseda pomnožila razburjenost, kolikor moremo soditi iz vseh dosedanjih precej neodkritosrčnih poročil, bodisi že s strani štajerskih listov, bodisi s strani kranjskih, sosebno od koristolovca »Slovenca«, ki je za šolstvo tako silno »vnet«. Ta egoist žrtvuje vedno in vedno tako eminentne zadeve našega naroda v svoje strankarke svrhe. Vzrok, da smo prijeli za pero, je tudi ta, ker se v zadnjem času porajajo ravno glede sklenjene pogodbe med vlado in dr. Dečkom za stavbišče celjske gimnazije taki glasovi, da človeku kar sapo zapirajo. Nervozna razburjenost, ki je v prvem momentu kakor potresni sunek vplivala in spravila še tako mirnega in treznomislečega politika iz kontakta, pojema polagoma. Duhovi so se nekoliko pomirili ter začeli trezno misliti. Pričeli so tudi resno akcijo, kolikor smo mogli zvedeti po ovinkih, da popravijo na nesrečnem, ne samo za celjsko gimnazijo, ampak tudi za slovensko Htajersko sploh in na tiho in samolastno storjenem načrtu dr. Dečka ter rešijo, kolikor se še da rešiti. Ali po toči zvoniti, je navadno prepozno. Vladni krogi, prešinjeni z avstrijsko enakopravnostjoinvnetostjozaslovansko šolstvo, kakršnih lastnosti nimajo baje niti v Turčiji, se ne dado kar nič omehčati. V srečo si pač moramo šteti, da je javnost še o pravem času zvedela o nesrečni nakani dr. Dečka in je z ogorčeno silo posegla v to čudno zamotano zadevo, ki prihaja od dne do dne čudnejša. Z resnobno možatostjo in s pravo indignacijo se je uprla vsa javnost nerazumnemu, samolastnemu postopanju poedinca. Saj pa je bil tudi res skrajni čas, sicer bi pa zadali nekaj mesecev pozneje itak smrtni udarec temu zavodu, ki je živa potreba Spodnji Stajerski, kar drastično izpričuje od leta do leta rastoča frekvenca. Zavod ima namreč že dve paralelki, in je slovenskih gimnazijcev mnogoveč v Celju nego nemŠkih, ki imajo popolno, toda nemško gimnazijo. Z verodostojne strani smo namreč zvedeli, da je dunajska vlada, kakor se je izrazil sam ministrski predsednik Gautsch, ukrenila že vse potrebno, da prične z zidavo poslopja za spodnjo utrakvistično gimnazijo na dobre pol ure od mesta oddaljenem dr. Dečkovem travniku, kjer absolutno niti lajiku ne bi prišlo na um, si izbrati mesta za iz obrazbo mladine! Temu kraju se mora prisoditi vse preje, nego da je mesto za vzgajališče, brez ozira na prirodne komunikacije, ki so pod ničlo. T a kraj, ki se da v marsičem primerjati sstarim tržaškim mestom, bi bil za ubogo našo mladino ne samo v fiziškem, temveč tudi v moralnem oziru jako, jako kvarljivl In tu sem naj bi zahajala naša mladina srkat svežih naukov za poznejše .življenje ?! — Nikoli! Tu bi se zavod absolutno ne zdržal niti par let, saj bi bili Slovenci primorani, bojkotirati ga, sicer bi grešili z neodpustnim grehom nad že itak ubogim našim narodom ! Ze sama misel, ki bi jo mogoče kdo sprožil o tem kraju kot primernem za vzgajališče, bi najneugodnejše vplivala na vsakogar, kdor pozna razmere. Kaj naj porečemo šele, ko so dejansko že začeli z naše strani kopati grob zavodu, ki ga z vso silo obkoljujejo sovražniki, hoteč mu že skoraj zapeti nagrobnico ?! In o takih resnih stvareh bi ne smel nihče govoriti, ko se celo porajajo glasovi, da je prejšnji ministrski predsednik Korber z vsemi pripomočki silil na to, da se je pogodba sklenila med vlado in dr. Dečkom radi itnenovanega stavbišča in pri kateri stvari je igral prav judeško-efijaltsko vlogo neki drugi gospod, ki že zdavnaj ne sodi zato, da bi zastopal naše interese? Ker sprožijo, kakor čujemo, vso zadevo vendar v kratkem na pristojnem mestu, opuščamo za danes nadaljno razkritje. Toliko pač omenjamo: Ce je vsa zadeva resnična, se bodo marsikomu ježili lasje! In verjetno je jako, ker do danes ni pojasnil niti dr. Dečko niti drugi interesovani gospod, zakaj so izbrali omenjeni travnik na tako tih način za stavbišče poslopja slovenske gimnazije. Dali so parolo že v začetku : vse na tihem in zahrbtno! In glejte, kam bi skoraj prijadrali, ako mogoče že nismo ! In sedaj zopet ne bi smel nihče izpregovoriti niti najmanjše, četudi dobro zamišljene besede ? Zato pa kliče naš list z vso resnobo : N e igrajte se s tako eminentno važnimi šolskimi zadevami, ki so vitalnega pomena za naš narod in naše šolstvo! Nočemu dr. Dečku predbacivati ničesar, nočemo preiskavati, kakšni nagibi so ga tirali do tega pogubnega koraka in kdo je vsemu temu prvi in pravi vzrok ; nečemo mu predbacivati sebičnih namenov, kakor so mu to po krivično nekateri listi. To bi ne bilo dostojno. Na človeka, ki je že toliko žrtvoval za narodne namene, celo svoje zdravje, se mora s častjo ozirati vsak. Čudno se nam pa zdi, zakaj ne pojasnijo javnosti vse zadeve. Vse prikrivajo. Možato bi bilo, če je človek kriv, da si položi roko na prsi in reče: Mea culpa I Potuhnjena zahrbtnost ni možata, da pa tudi ni politiška, dokazuje dejstvo, kakšen udarec bi zadali tako važnemu zavodu, ko ne bi prišla javnost v pravem času na sled tej nesrečni zahrbtnosti. O takih točkah mora govoriti vse slovensko razumništvo. V zadevi celjske gimnazije so si tudi štajerski Slovenci edini. Kako je tedaj poedinec, ki je prej soglašal z drugimi Slovenci, opravičen temu nasprotovati in na mah vsi stvari napraviti konec na tak način, ki mora vznevoljiti še takega mlačneža? Nikoli ne sme odločevati volja posameznika in — notabene — v tem slučaju še niti ne strokovnjaka v šolskih zadevah. Kaj neki bi si mislili, recimo, gospodje odvetniki, ko bi se šolniki postavili na isto seperatistično stališče v njihovih zadevah ? Ob tej priliki nam silijo trpke besede v pero. Poklicani faktorji so ravno v tej šolski zadevi sklicali zaupni shod iz vsehslojev, a glejte ! — na učiteljski stan, ki je menda tudi v takih zadevah angaževan in ki se jako trudi in pomaga za prpcvit srednješolskih zavodov, so pa popolnoma pozabili! To jekratkomalopolitiška kratkovidnost! Ob tej priliki tudi poudarjamo, da so sklicali — kar pa se vbodoče baje ne bo več zgodilo — že vse polno takih zaupnih shodov ob priliki volitev in ob drugih prilikah, a klicali niso učiteljstva. Duhovniški stan pa je bil vedno prav močno zastopan. Ali se boje, da bi ne nastala bitka, če bi bili prisotni učitelji? Končujemo za sedaj : Podvizajte se z možato resnobo, in z druženimi močmi, da bo delo imelo mnogo uspeha!