Frančišek Pustavrh, slovenski slikar.
(Spisal Janko Barle.)
jasi je naš slovenski narod majhen,   vendar je  rodil   mnoge znamenite može, kateri so visoko zavihteli uma svitle meče  in  zapustili   narodu krasna dela. V ponos invspodbudo bodo njih dela še poznim rodovom. Naš narod ima može, katerih dela se občudujejo   daleč po domovini, a njih imena so   se   pozabila ;   spominjajo   se  jih le nekateri prijatelji, kateri so bili z dotičniki v bližnji zvezi. Jeden izmed takih znamenitih   mož  je   tudi   pokojni   duhovnik Pustavrh.   Lahko ga štejemo med najbolj darovite slovenske slikarje, a ime njegovo se je skoro pozabilo. Zato na-
„DOM IN SVET" 1892, štev. 7.
•'        .
/
Frančišek Pustavrh, slovenski slikar (Narisal Jos. Germ.)
merjam o njegovem trudapolnem in plodovitem življenju nekoliko izprego-voriti, cla obudim in oživim pa ohranim
še med potomci njegov spomin.])
Frančišku Pusta vrhu je tekla zibelka v prijazni vasici sv. Kata:
rini v Topolu. Na oni Čarobni  višini seje porodil v kmečki hišici blizu cerkve dne 4. grudna 1. 1827. Oče, dasi preprost kmetovalec, bilje spreten
samouk v
marsikaterih
ročnih delih,
tako n. pr. je
obešal zvo-
nove po zvonikih in opravljal druga tesarska dela. Tudi mali Francek je kazal zgodaj bistro glavico,
*) Za te podatke zahvaljujem pokojnikovega prijatelja, gosp. župnika Martina Tomca, potem
19
290                          Frančišek Pusta vrh, slovenski slikar.
zato sta ga poslala roditelja v Ljubljano v šolo. Stanoval je v Krakovem. Ze v četrtem razredu ljudskih šol je risal raznovrstne podobice. Kar je počel v ljudski šoli, to je marljivo nadaljeval v gimnaziji. Vsako prosto urico je po-
v
svetil svojemu milemu risanju. Ze v prvi in drugi šoli je mnogokrat narisal v ne malo veselje in zabavo svojih tovarišev obraze sošolcev in jih prav dobro zadel. Njegovi zemljevidi so bili najlepši na gimnaziji, ali, ker je bil dobrega srca, pomagal je pri tem rad kakemu nerodnejšemu sošolcu. Mati njegova, katera je bivala pri njem kot župniku, pripovedovala je večkrat tako-le: «Tako sem bila jezna! Vsak krajcar je izdal za ,farbce'. Prišla sem k njem' v Ljubljano, pa sem mu vse pobrala. Sla sem potem k profesorju in mu to povedala. On je pa rekel: »»Mat', pustite mu to veselje, morbit' bo ,maler'.«« Polej mu pa nisem več branila!«
Mladi Pustavrh se je naobraževal samcat, vendar je že kot dijak stopil večkrat k takrat najbolj slavij enemu slikarju Mateju Langusu in ga gledal pri delu, učil se pripravljati barve in druge malenkosti. Vsekako treba omeniti, da je bil znan tudi zgodovinskemu slikarju Pavlu Kiinl-u, katerega je — kakor tudi Langusa — prav rad kaj po-prašal; od jednega ali drugega je zvedel to ali ono risarsko pravilo. Tako je bilo na gimnaziji.
Nova doba se je začela za Pusta-vrha, ko je stopil 1. 1849. v ljubljansko semenišče.   Ker je bil jako  nadarjen,
Pustavrhovega sošolca, gospoda župnika Janeza Sajovica, bogoslovca gosp. Jožefa Benkoviča in pokojnikovo gospodinjo Miciko. Potrkal sem tudi drugodi, vendar trkal sem zaman. Znano je, kako so pri nas včasih ljudje postrežljivi onemu, kateri bi rad kaj zbral, da stvar otme. Mislijo, da je potrata, če žrtvujejo takemu opravilu pol ure.
preostalo mu je mnogo prostega časa, katerega je pa vestno porabil, da se v svoji tako priljubljeni umetelnosti izpopolni. Zbral si je polagoma malo zbirko jeklorezov, bakrorezov in drugih podobic, po katerih je kaj rad posnemal svoje slike in tako vsaj za silo name-stoval slikarsko šolo. Iz licealne knjižnice pa si je izposoje val posnetke podob najznamenitejših svetovnih slikarjev in slavnih galerij. Po cele ure je presedel v semeniški knjižnici ljubljanski in proučeval one freske. Ni čudno, da je že ondaj veljal med tovariši za dobrega slikarja. Tu je napravil prve oljnate slike. Za zvestega tovariša in tudi ljubitelja slikarstva je imel pokojnega župnika na Raki, Antona Tavčarja, kateri je tudi kaj spretno risal, vendar le z vodenimi barvami.
Tako se je marljivemu in delavnemu Pusta vrhu jako hitro približal veseli dan — njegove prve svete maše. Pel jo je v svoji rodni vasici pri sveti Katarini leta 1853., kjer se je zbralo lepo število njegovih znancev in prijateljev. Pri-digoval mu je tedanji sorski župnik, kasneje kanonik v Novem mestu, Belin, vodnik mu je bil kanonik Zavašnik, a peli so mu tovariši bogoslovci. Vesela dogodbica se pripoveduje o bogoslovcu
v
Velesovčanu Cebulu, sedaj misijonarju v Ameriki. Bogoslovci so spali na skednju, a pod njimi so bili svatje. Kaj vem
v
kako, zmuznil se je bogoslovec Čebul s skednja in padel doli na nekega svata. Nu, nesreče baš ni bilo, ker se je Čebul hitro zopet pobral, a oni svat je tožil drugega dne, da ga bole kosti, in javkal je, češ: »Nekaj je padlo težkega, pobralo se je in šlo zopet naprej!« — To se mu je smejal Čebul!
Mladega mašnika so poslali v Polšnik pri Savi, kjer je bil do leta 1854. Od todi je prišel v Spodnji Tuhinj, kjer je
„DOM IN SVETi' 1892, štev. 7.
29
kapelanoval do leta 1859., potem pa v tiho Velesovo (Velesalo), kjer je bil osem dolgih let (od 1. 1859. do 1867.). Vele-sovska cerkev je bila Pustavrhu najboljša šola. Vsakdo, ki je obiskal oni veličastni božji hram, spominja se še dobro onih resnih, potemnelih slik slikarja Schmidta iz Kremsa. Cim dalje jih gledaš, tem bolj se ti milijo. Nu, če delujejo one že tako na nas navadne ljudi, kako so še-le na nadarjenega Pustavrha, kateri jih je umeval in znal ceniti! Tu je spoznal tudi jednakega prijatelja umetnosti, pl. Strahla, grajščaka v Stari Loki. Stari mož je bil nenavaden ljubitelj slikarstva in si v svojem gradu priredil lepo zbirko slik. Pustavrh mu je prenavljal in popravljal stare slike, zato sta čestokrat med seboj občevala. Kako izredno je ljubil pl. Strahl slike, pripovedovala mi je Pustavrhova kuharica Micika. Ko je prišla nekoč po opravku v Staro Loko h grajščaku, vodil jo je k svojim slikam in ji razkazoval vsako posamezno. Imel je neozdravljivo bolezen v grlu, težko je dihal, a še teže govoril, pa je šepetal:
»Ali ti je ta povšeči? Ali ona?« — Ona je samo pritrjevala; morda jo je katera druga svetlejša bolj mikala, — mož pa je nadaljeval: »Veš, po noči mnogokrat ne morem spati; takrat pridem semkaj k svojim slikam, sedem pred podobo, postavim na vsako stran po jedno svečo in gledam, misleč si, da so to moji otroci!« — Ta starec je res živel za umetnost.
Leta 1867. se je poslovil Pustavrh od Velesovega in odšel na Sela pri Kamniku, kjer je bil 4. septembra 1. 1867. slovesno vmeščen kot lokalni kapelan ali župnik. Tu je vestno izpolnjeval štiri leta težke duhovske dolžnosti, a tu je tudi zatisnil zjutraj 22. okt. 1. 1871. za vedno svoje oči.
Pred pustom je bilo. Visoko gori v hribih so imeli ženitnino, pri kateri je bilo prav veselo. Po stari navadi so tudi streljali. Šestnajstleten dečko, nevestin brat, je tudi streljal, a na polzki, ledeni cesti mu je izpodletelo, padel je in se ustrelil pod glavo v čeljust. Obe čeljusti sta se nesrečnežu razklenili. O polnoči so poslali po pokojnega Pustavrha, kateri je, kot vselej, tudi sedaj hitel, cla pripravi umirajočega za večnost. Grda rana je močno pretresla rahlega, blagega Pustavrha; poleg tega se je prehladil, ker je bil precej obilen in je moral visoko v hribe in hitro iti. Največ pa mu je škodilo, ker se mu je domov gredočemu zdrsnilo: padel je na korenino in se udaril nad rebri. Pretresel se je; kmalu ga je začelo zebsti v noge, telo je otekalo. Ko je mož videl, da mu gre slaba, odšel je tri tedne v Ljubljano v bolnišnico. »Sedem zdravnikov je bilo pri meni« ; tožil je, povrnivši se zopet na Selo — »ali nobeden ni povedal prave.« — Se dober mesec se je vlekel, vodenica se je vedno bolj hujšala, in večkrat so mu izpustili vodo. Po noči mu je navadno nekoliko odleglo. Pamet ga ni zapustila do poslednjega trenotka. — »Zakopljite me pri zidu, kjer je suho!« — naročal je, ker je bilo pokopališče jako mokrotno. Zadnjega jutra — bila je nedelja — je baš odzvonilo zjutraj Marijino češčenje, ko je dejal: »Tako težke noči še nisem imel. Skoro bode dan, bode bolje.« —¦ In bilo Je bolje, ker nekaj trenotkov pozneje mu je počilo nekaj v telesu, naslonil se je, in blagega moža ni bilo več med živimi.
Tako je umrl mož zaradi zvestobe v svojem poklicu, mož, kateri je mnogo zapustil narodu, kar ne mine tako hitro, mnogo slik, razsejanih po naši mali domovini, mož, o katerem se vendar kaj
19*
292
Ferdinand Pustavrh, slovenski slikar.
malo piše,   in katerega se le malokdo
v
spominja. Tako ga n. pr. pisatelj »Črtic iz zgodovine slikarstva, zlasti slovenskega« v »Dom in Svet«-u 1. 1891. niti omenil ni. Ali torej ni prav, da smo se ga spomnili vsaj sedaj, ko je preteklo že dvajset let od njegove smrti?
Pokojnik je bil velik, krepak mož, dokler je bil zdrav, — celo malo preveč debel. Po naravi je bil molčeč in resen, vendar vsakomu prijazen in dobrovoljen tovariš. Laskali se ni znal, tudi priklanjati ne, ponašanje mu je bilo skoro nekako okorno, pa naravno in odkritosrčno. V službi je bil vesten in natančen, za-se oster, a srce mu je bilo nenavadno blago in dobro. O tem pripovedujejo vsi njegovi znanci. Pustavrh je bil odločen in značajen narodnjak, nikdo bi mu ne bil premenil njegovega narodnega prepričanja. Poseben prijatelj je bil prostemu narodu. Učil ga je z besedo in z vzgledom, a posojeval je ljudem silno rad dobre in koristne knjige. Se sedaj najdeš na Selih marsikatero knjižico, katero so dobili ljudje po njem kot spomin. Kamor je prišel, bil je jako priljubljen, ljudje se ga spominjajo še povsod hvaležno. Mislim, da pač ne morem več reči v njegovo pohvalo, nego sem rekel, namreč da je bil Pustavrh mož poštenjak, značajen od pete do glave, steber cerkvi in narodu!
Zapustil je Pustavrh tudi lepo število pisanih cerkvenih govorov; lahki in lepi so, a še na pisavi se vidi, da je bil mož slikar. Posebno sem se čudil mali drobni knjižici, v katero si je spisal nekatere Vodnikove, Kastelčeve in Prešernove pesmi: prva je taka kot druga, stran je jednaka strani. Pisano je vse, kakor bi bilo tiskano; črke so male, lepe, okrogle.
Vendar kaj porečem o Pust a vrhovih slikah? Nekoliko se bojim odgovoriti na to vprašanje,   ker  sem v tej stvari
le slab sodnik, prepustil bi razsodbo rajši kakemu strokovnjaku. Obžalovati moramo le, da ni obiskoval Pustavrh slikarske šole, njegov dar bi nam bil ustvaril neprecenjene slike. Slikal je pa mnogo, vrlo mnogo. V vsakem kraju, kjer je služboval, nahajaš po več njegovih slik; malo pa je tudi njegovih znancev, kateri ne bi imeli te ali one njegove slike. Rad je slikal svojim prijateljem njihove zaščitnike (patrone) njim v spomin. Mnogi hranijo še njegove slike iz semenišča. Slike so prijazne, kolorit je izvrsten. Težko je soditi, koliko je izviren, ker je rad posnemal slike drugih slikarjev. Kolikor znam, ni nikamor potoval, da se v slikarstvu naobrazi. Pustavrh je mislil ilustrovati Prešernov: Krst pri Savici; jedno sliko za »Krst« je dovršil, toda žal, ne vem, kje se sedaj nahaja lj; napravil je tudi že pet, šest daljnih načrtov. Obžalujemo, da ni mož dovršil te svoje namere: imeli bi to znamenito delo okrašeno s podobami domačega umetnika. V Vele-sovem je slikal sam svoje sobe in med patronovanimi prostori je puščal prazne prostore, kamor je obešal svoje slike. Pokojnemu škofu Vidmarju je napravil veliko sliko sv. Jerneja in pa dve veliki pokrajinski sliki. Prečast. gospod stolni prost Klofutar hrani preizvrsten posnetek velesovske Matere Božje v velikem oltarju, in pa milobno sliko svete Marije Magdalene, izdelka Pusta vrhova. Poslednja leta je slikal podobe za bandera, nebo in druge take predmete. Tudi, ko je bil hudo bolan, ni zapustil svojega priljubljenega opravila, kar je mnogo pospešilo njegovo smrt. Prekrasno sliko
*) Prav vljudno prosimo prijatelje domače umetnosti in našega lista, da bi nam poročali k;ij več o njegovih slikah, posebej še o teh ilustracijah. Poskrbeli bodemo, da zagledajo beli dan v dostojni obliki.                    Uredništvo.
„DOM IN SVET!' 1892, štev. 7.
293
sv. Magdalene je napravil pokojnik svojemu prijatelju suhorskemu župniku, ve-lečastitemu gospodu Tomeu. Ko je bil v Velesovem, napravil ali prenovil je prav malo znamenito sličico: naslikano je bilo sadje, na katerem se je pasla muha — prav kakor živa. Neki tujec mu je dajal za to malenkost tristo goldinarjev, pa je ni dal. Slikarja Koželj in Franke sta ga obiskovala večkrat in se izvestno pri njem tudi mnogo naučila. Med slikami pokojnega Fr. Pustavrha jih je največ, ki nam kažejo Mater Božjo; njo, katero je po otročje ljubil in častil, slikal
je najrajši. Popoldne na dan sv. Martina leta 1870. je sedel pokojnik z dečkom svojega cerkovnika, kateremu je mnogokrat kaj pokazal iz slikarstva, pri kozarcu vina in se pogovarjal o slikah.
»Le to želim, da bi jedenkrat naslikal Mater Božjo tako, kakoršna je v resnici« dejal je Pustavrh — »ako ne, da bi jo pa vsaj v nebesih gledal!«
Cerkovnikov dečko je temu pritrdil. In izpolnila se je prav kmalu obema želja : dečko je umrl naslednje pomladi, gospod župnik pa jeseni. Upajmo, da oba gledata svojo nebeško Mater v raju!
Slovenskemu kresu.
^pozdravljen mi, slovenski kres, Ko vrh gore žariš, Poslanec zvest iz davnih dnij Očetov se mi zdiš.
Pozdravljen mi, slovenski kres, Od nekdaj zreš naš rod;
Zreš hedo. tugo, boj, razdor, A srečo malokod.
Pač gorel si, slovenski kres,
Takrat, ko žrtvoval Bogovom je Slovenov rod,
V logeh darilnik stal.
Zaternnil ni, slovenski kres, Oblak te divjih trum;
Ti bratil rod si in budil, Dajal mu up, pogum.
Zato se rad, slovenski kres, Naš rod krog tebe zbral,
Pred bojem in po zmagi spet Bogovom v čast te žgal . . .
Strahotno si, slovenski kres,
Zažarjal se takrat, Ko je privreval dan na dan
Turčin naš dom teptat.
Čuvaj si bil, slovenski kres,
Po gorah se žareč, Pozival si in bratil rod,
Navduševal za meč.
Da, priča si, slovenski kres,
Vseh rev in bolečin, Ki jih Slovencem prizadel
Je krvolok Turčin.
Res, bil je, bil, slovenski kres,
Slovenec bojev sto, A ni napadal, ropal ni,
Se branil je samo.
In ti si bil, slovenski kres,
Nad tisočkrat svedok, Da rod naš zmir je ljubil dom,
In prvi bil mu — Bog.
In zdaj goriš, slovenski kres, Krasno Krstniku v čast,
Ko je bogove zmagal Krist, Turčinu stri oblast.
Ko zreš naš dom, slovenski kres, Li mir naš rod ima . . . ?
Ne ...! Vero, jezik še hote Mu vzeti iz srca.
Le čuvaj nam, slovenski kres,
Kar vžgal Ciril-Metod: Naj veri bo in domu zvest
Na vek slovenski rod!
Zato, zato, slovenski kres,
Kot žaril si nekdaj, Kot si v obrambo bratil rod,
Oj  brati  ga še zdaj!
A. H.