SLOVENSKE KULTURNE A K C I D E
LETO III.	VOCERO DE LA CULTURA E S LOVE NA	ŠTEV. 1
SLOVENCI V POKLON MICKIE!WICZU
PRAZNIK MECENSTVA
(Članek o Mickiewiczevi proslavi v „G'ios !Polski“, 6. 1. 1956.)
Domovina, ti si kakor zdravje. Kolikšne cene vredna, tisti le spoznal je,
ki te je izgubil!
Izmed vseh prireditev, posvečenih v Argentini stoletnici smrti Mickiewicza, je bila morda najbolj ganljiva ta, ki jo je priredila skupina emigrantskih Slovencev — ali natančneje povedano: Slovenska kulturna akcija — dne 16. decembra v lepem vrtu slovenske gostilne v Ramos Mejia.
Prisotnih je bik> okoli sto o-seb, ki so z izredno napetostjo poslušali nad vse zanimivo predavanje prof. Tineta Debeljaka (bivšega lektorja slovenskega jezika na Jagielanski univerzi ter avtorja lepe knjige o Mickiewiczu s prevodi pesmi na slovenski jezik). Za nas Poljake je bil posebno zanimiv drugi del predavanja, v katerem je predavatelj govoril o sodbah slovenskih pisateljev in znanstvenikov o Mickiewiczu, od njegovih sodobnikov do najnovejših.
V drugem delu večera so bile recitirane slovenske pesmi, posvečene odkritju Mickiewiczevega spomenika v Varšavi, ter nato prevodi Mickiewiczevih pesmi v slovenščino (Trije Budrysi celo v dveh inačicah) _ Po vsaki recitaciji sta gg. Geissler in Kawecki iste pesmi recitirala v izvirniku.
Prireditev se je zaključila s himno „Jeszcze Polska nie zginila", makar so dragi in gostoljubni gostitelji počastili prisotne Poljake s „svetilko“ (lampo) vina.
Predsednik Zveze Poljakov ing. Sliwinski, ki se ni mogel osebno udeležiti slavnosti, je poslal v roke prof. Debeljaka posebno pismo, ki je bilo prebrano poslušalstvu.
Vse razpoloženje počastitve — lep vrt, osvetljeu z reflektorji, s pesnikovim portretom pod drevesom, na drogih zastavi, slovenska in poljska, pod drevesi na mizah razstava Miekiewiczevih tiskov, zlasti pa vzvišeni nastroj, ki so ga dvignili tako govornik kakor
Drugi kulturni večer v letošnji poletni sezoni je bil okvir enemu najpomembnejših kulturnih dogodkov v preteklem letu: razglasitvi zmagovalcev Božičnih leposlovnih nagrad Slov. kult. akcije.
Dr. Tine Debeljak je uvodoma poudaril velik pomen današnjega večera, kajti „danes je dalo žlahten plod veliko dejanje prvega, slovenskega mecena v tujini, ki je omogočil razpis nagrade in doživel uspeh. Zato je danes praznik slovenskega mecena, ki je tako redek med niami, v literarnem pogledu do sedaj edin. Praznik tudi zato, ker njegovo dejanje ni utonilo brez haska, ni bilo samo beseda v veter, temveč je rodila uspeh: 11 poslanih del bi bilo tudi za domovino mnogo. Ta mož, katerega imena ne vem, ali znam ceniti njegov dar, je spoznal, da je nam v tujini treba predvsem kulturnega dela, če se hočemo ohraniti kot Slovenci, ter je zato treba podpreti tiste, ki kulturno ustvarjajo, ter jim dajati pobude in priznanja. Še celo v domovini je kulturni delavec odvisen od javne podpore, ki se kaže v tem, da je pisatelj tam privili-giran stan, v kolikor seveda podpira režim, ter mu je na razpolago vse, kar naj vzbuja njegovo ustvarjajočo moč: ima čas, denar in priložnosti, videti in spoznati, kar mu služi, ter tiskati dela in uživati bogate honorarje. Zamejski literat pa je dvakrat revež: tlačani tujcu tudi po 13 ur na dan, da si služi vsakdanji kruh, potem pa še piše zastonj in celo brez upa, da bi mogel kdaj delo izdati, kaj šele živeti od njega. Pa vendar ustvarja, ker pozna pomen literarnega dela in umetnosti sploh in ve, da bomo živi, dokler bomo kulturno živi. In svobodni. Duhovno svobodni! To prednost ima naša zamejska literatura in zato je dvakrat vredna in stokrat potrebna podpore, da si ohrani duha, ki naj nekoč poživi tudi rodove doma.
Doma privilegirani stan književnikov ustvarja tako, kakor je na III kongresu komuinistične zveze v Srbiji govoril Kardelj in je njegove misli razvijal potem Ivan Bratko, direktor Državne založbe Slovenije: ‘V duhu njegovih izvajanj je nam potrebna lahka, zabavna literatura, ki naj bi olajšala dviganje množic na višji kulturni nivo ter jim vzbujala zanimanje in ljubezen do knjige. Gre torej za tako zabavno knjigo, ki bi jim v lahki obliki nekaj nudila, jih plemenitila in bi bila v idejnem oziru — progresivna’ (Knjiga 54, 309) To je torej
Predsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Krek je poslal Slovenski kulturni akciji za Novo leto pismo naslednje vsebine:
„Draga Jurčec in Marolt,
Slovenska kulturna akcija je gotovo edinstven sad naših kulturnih delavcev v begunstvu, že po svojih dosedanjih delih in obširni organizaciji nima primere, ne para. Razrašča se v prelep pušeljc emigracijskega slovenskega udejstvovanjla.
Bog Vam daj v novem letu svoj blagoslov, srečno roko in vseh darov, ki so potrebni, da v teh izredno težkih razmerah vzdržujete to predragoceno ustanovo.
Naj obenem voščim Vama osebno, vsem Vajinim dragim in vsem požrtvovalnim sodelavcem in podpornikom Slovenske kulturne akcije prav srečno novo leto.
S prisrčnimi pozdravi, Vaš Miha Krek.“
slovenski recitatorji, ki so z razumevanjem in občutjem brali Mic-kiewiczeve pesmi (čutili smo, da ne varajo, ko imenujejo Mickie-wicza svojega!), kakor tudi poslušalci, ki so vidno vdihavali vase slednjo besedo, ki je prišla z govorniškega odra, vse to je napravilo neizbrisen vtis.
Zasluga gre predvsem prof. Debeljaku, odličnemu poznavalcu Mic-kiewicza in neutrudnemu delavcu na polju spoznavanja Poljske med svojimi rojaki.
Dobro bi bilo, ko bi profesor hotel kdaj tudi poljsko publiko seznaniti s slovensko literaturo. Naj bi morda o tem pomislil maš Kulturni krožek.
Pod tem poročilom je opomba:
V št_ 12 slovenskega mesečnika „Glas“, organa Slovenske kulturne akcije (Alvarado 350, Ramos Mejia), je članek, posvečen Micki ewiczu pod naslovom: Slovenci Mickiewiczu, izpod peresa prof. Tineta Debeljaka.
PREDSEDNIK
ZVEZE POLJAKOV O DELU
DR. TINETA DEBELJAKA
Dom Polski, Serrano 2076 Buenos Aires
Bs. As., 16. 12. 1955
Visoko spoštovani g. profesor!
V imenu Poljske, zbrane v Zvezi Poljakov v Argentini, Vam pošiljam izraze hvaležnosti za spomin ob stoletnici smrti našega narodnega preroka Adama Mic-kiewicza.
Ta nov dokaz Vašega dela po nadaljnem populariziranju Mic-kiewicza med Slovenci i(po izdaji Vaših prevodov iz njegovih del), ki se kaže v današnji prireditvi, predstavlja eno izmed najvrednejših postavk sredi cele vrste publikacij, izdaj, akademij in, podobnih, s katerimi poljska in z njo ves svet časti spomin tvorca Ode na mladost.
Vam, gospod profesor, prisrčno Inž. Stanislavr Slhvinski predsednik.
DOSEDANJI POLETNI SPORED
MICKIEWICZEV VEČER
Mickieviiczev večer se je vršil v petek 16. decembra 1955 na vrtu „Ilirije“ v Ramos Mejia. Del vrta je opremil Nikolaj Jeločnik kot zborovališče: ob govorniškem odru, ki je bil odet v argentinsko bandero, okrašen pa z zelenjem in skulpturo, stal viseli na visokih
literarni programi, ki ga privilegiranim pisateljem doma stavlja politični ukazovalec.
Mi pa smo predvsem umetniki in naši kriteriji so visoki: hočemo umetnost, ki naj bo predvsem umetnost, izraz našega časa in duha v čim svobodnejši in individualnejši obliki, kakor jo terja individualnost pisateljske osebnosti in sodobni čas, svetovna sodobnost, ki naj po mas prodre tudi v domovino, živečo v svojem zaprtju pred svetom in duhom v njem. Da se taka umetnost podpre, zato je dvakrat dragocen dar našega mecena, ki je s svojim dejanjem dal pobudo, naj ne prenehamo s kulturnim delom, temveč ga skušajmo razviti čim višje, čim sodobnejše in čim bolj slovensko. Slovenci smo majhen narod, zato se moramo uveljaviti na svetovni pozomici kulturno, kakor helenska Itaka: zato naj bi bilo tudi kulturno ustvarjajoče dejanje nekaka tradicionalna tekma slednje leto, ki naj da nagrado najvrednejšim. V zamejstvu je omogočil' tako plemenito tekmo naš neimenovani mecen, ki mu tu še enkrat v imenu Slovenske kulturne akcije dajem slavo in zahvalo, z željo, da bi to'ne bila tudi zadnja mecenska pobuda, ampak prva v dolgi vrsti. Kako pa je ta prva uspela, naj poroča prof. Ger-žinič, ki je bil predsednik razsodiščnega odbora."
Poročilo prof. Geržiniča, predsednika razsodišča:
„Božične leposlovne nagrade" so bile razpisane 27. januarja 1955. Besedilo natečaja so prinesli Meddobje in nekateri drugi listi. Pogoje in postopek je določil mecen v dogovoru z vodjo leposlovnega odseka Slov. kult. akcije Zorkom Simčičem. Rok za sprejemanje rokopisov je bil podaljšan od 31. oktobra do 30. novembra. Izkazalo se je, da je bil prekratko odmerjen. Tudi člani razsodišča so se morali pošteno potruditi, da so prebrali vse rokopise. Vseh enajst del je prišlo v pravilni obliki, tako kot je bilo določeno v razpisu; le en rokopis smo prejeli v enem samem izvodu, pa smo ga vendar uvrstili med ostale, ker je bilo očitno, da je drugi izvod ostal kje na pošti (Res je že po božiču prispel še ta drugi izvod.) Natečaj je zajel velik del sveta: pisatelji bivajo v petih državah.
Razsodišče se je sestalo na sejo dne 14. decembra. Udeležilo se je je vseh šest Slanov. Ugotovili so, da je natečaj v redu potekel in da more razsodišče preiti k svoji glavni nalogi: glasovanju in podelitvi nagrad. Pred tem sta Ruda Jurčec in Zorko Simčič izjavila, da sta med sodelujočimi deli tudi njuna rokopisa; zato sta odšla. Ostali smo torej pri razpravljanju in glasovanju dr. Debeljak, dr. Brumen, dr. Komar in jaz.
Pred seboj smo imeli pet proznih del', pet pesniških zbirk in eno dramo. Dogovorili smo se, da vsakdo na kratko označi prejeta dela. Pokazalo se je, da smo vsi imeli gotove sodbe in da so se te v glavnih potezah strinjale. Pri glasovanju je vsak član razsodišča napisal, katero delo predlaga za prvo, za drugo in za tretjo nagrado. Delo, predlagano za prvo nagrado, je dobilo 3 točke, naslednje 2 točki in tretje 1. Izid je naslednji: največ točk (12, torej štirikrat po 3) je prejel „Ljubljanski triptih" pod šifro Karlek Jelen; „Človek na obeh straneh stene" (šifra Pomlad 55) je dobil 5% točk (dva sta mu prisodila dnugo nagrado; eden je predlagal delitev druge in tretje nagrade s pesniško zbirko pod šifro A 20; eden ga ni vključil med nagrajene). 4 točke je dobila zbirka „Osnovno govorjenje in petje" pod šifro A 20 (eden mu je namenil delitev druge in tretje nagrade s ..Človekom na obeh straneh stene", dva sta bila za tretjo nagrado, eden pa je hotel, naj deli tretjo nagrado z Mihajlovičevo zbirko „Najslaj-ši porog"). 2 točki je dobil spis , Za zvezdami", ker ga je eden predlagal za drugo nagado; Mihajlovičev ,,Najslajši porog" pa je prejel Vz točke: kot že omenjeno, ga je eden predlagal za delitev tretje nagrade z A 20.
Tako torej so vsi člani razsodišča bili soglasni v tem, da maj se podele vse tri nagrade; prav tako so bili soglasni, naj prvo nagrado prejme »Ljubljanski triptih".
Preostaja še, da z nekaj besedami označim prejeta dela, predvsem nagrajena, in da objavim imena nagrajenih. V skladu z razpisom smo odprli kuverte šele 22. decembra. Imena nenagrajenih ostanejo tajna, njih rokopisi so avtorjem na razpolago.
Prvo nagrado dobi „Ljubljanski triptih", ki ga je napisal Ruda Jurčec. Predložen je bil šele prvi del, a tvori samostojno celoto. Obravnava tragiko nekdaj srečnega zakona. Med zakonca se je postavila ženska iz onega, komunističnega sveta. Svoje razdiralno delo zaključi s tem, da nasprotnico zastrupi tako, da videz kaže na samomor. Glavno pozorišče je Florijanska cerkev in trg pred njo. Učinkovito so nakazana dogajanja v idejnem in čustvenem svetu, pa tudi v družabnem povojnem življenju. Oblika je izvirna, zasnova uspešno druži slovenstvo in svetovljanstvo.
Novelo „Človek na obeh straneh stene", ki dobi drugo nagrado, je napisal Zorko Simčič. Kaj vse je nagrmadeno v pet, šest nočnih ur v Buenos Airesu, pred odhodom moža v Misiones, kjer ga po tolikih letih pričakuje žena! Spomini, vtisi tujine. Tudi tu ženska z one stra-
ni, ki je še tam vdrla v zakon, in mu zdaj ponuja sestanek. Sprejme, pa je ne dočaka. Ona ga skrivaj sledi, pa tudi ne izpelje naklepa, da ga ubije. Napisano je v slogu skrajnostne psihološke analize. Mozaično grajenje: sijajne trenutne osvetlitve duševnih globin, pa spet premalo disciplinirano oddaljevanje od jedra; težka preglednost.
Tretja nagrada je prisojena pesniški zbirki t,Osnovno govorjenje in petje" Franca Papeža. Je to filozofska poezija prostih oblik s temami Bog — duša — stvari. Moderen abstrakten slog. Nihanje med vizionarstvom in impresijami, težnja po vskladitvi življenja in umetnosti. Knjiga zapušča ob vsem nemiru in iskanju vtis plemenite umirjenosti.
Od ostalih so tri v prozi. „Za zvezdami" ima krepak epski prijem in široko — preširoko — zasnovo. Motijo ponavljajoči se motivi, psihološka površnost, včasih naivnost, slogovna neenakomernost; ni pravega zaključka.
„žametne mačehe" (A. T.) so drobna ženska občutja, pesmi v prozi, aforizmi. So iskrene stvari, a ne dovolj zgoščene z nasprotnim moraliziranjem in izraznimi težavami.
,;Silva“ (Slavko) je emigrantska zgodba. Boj ljubezni z vabami velemesta, zvestobe z nesrečo. Avtor ustvarja močne zaostritve, a večkrat nasilno in psihološko neverjetno.
Med pesniškimi zbirkami je bil že omenjen „Najslajši porog" (Jožef Mihajlovič). Izdaja kulturno razgledanega, nemirnega človeka, ki je ves pod težo sodobnosti in nanjo rad čudaško reagira.
Zbirka Zdravka Gorskega išče pomiritve med tradicionalnim slogom in novim idealizmom. Dve značilnosti: vzgojnost in koroško okolje.
Re-Be je pevec polpretekle groze. Pesmi so neenake zaradi raznih vplivov in zaradi menjavanja dobrih stihov s prozaičnimi Najboljše so impresije.
ABCD je napisal drobne domoljubne pesmi. Ima še velike težave z jezikom.
„Velika sodba" prikazuje gospostvo smrti in nasilja pod okupacijo. Ostaja na površini; oblikovalna moč je šibka.
V	vseh delih se čuti naglica, nobeno ni brez nedostatkov. Avtorji bodo gotovo vse storili, da izidejo spopolnjena. Za to imajo po večini lepe sposobnosti in resno teženje. Člani razsodišča so jim na razpolago, da jim sporoče svoje kritično mnenje.
V	imenu razsodišča se vsem, ki so se tekmovanja udeležili, zahvaljujem in nagrajencem prisrčno čestitam.
O LITERARNIH NAGRADAH
Najpomembnejša vsakoletna literarna nagrada je Nobelova nagrada, podeljena za celotno književno delo tistega pisatelja, ki ga kot najboljšega oceni poseben odbor univerz v Stockholmu in Oslu. Literarna nagrada je samo del mecenskega darila, ki se iz zapuščine A. Nobela letno daje znanstvenikom in pisateljem. Nagrada ne pomeni samo mnogo po svojem imenu, ampak tudi po tem, da je gmotno izredno visoka. Pred prvo svetovno vojno je znašala milijonsko vrednost v dolarjih, danes se je zaradi valutnih razlik precej zmanjšala. Vendar pa je njen pomen danes še višji, kot pa je bil kdajkoli poprej, ker pada odločitev komisije res vedno le na najboljša dela svetovnih pisateljev. Med nagrajenci so bili Mauriac, Gide, Sinclair Lewis, Sigrid Undset, Seima Lagerloef, Faulkner, Hemingway, Thomas Mann, med Slovani je prejel nagrado poljski pisatelj Reymont, za njim pa ruski pisatelj v emigraciji Ivani Bunin; tik pred prvo svetovno vojno jo je dobil indijski pesnik Rabin-dranat Tagore, lansko leto pa je bil najresnejši kandidat pesnik Paul Claudel, pa je smrt prehitela pesnika pred tem najvišjim priznanjem. Za leto 1955 je prejel nagrado islandski pisatelj Halldor Laxness, predlanskim pa je prejel nagrado švedski pisatelj Lagerquist.
Ro literarni vrednosti gotovo ne dosega Nobelove nagrade druga, tudi svetovna nagrada — nagrada bratov Goncourt — IPrix Goncourt. Ta nagrada je bila ustanovljena še pred Nobelovo nagradb in sicer sta jo s svojo oporoko osnovala brata Goncourt, plodovita francoska pisatelja iz dobe naturalizma. Edmond in Edourd Goncourt sta vsa svoja dela napisala skupno in je bil finančni uspeh njunih del tolikšen, da sta si nabrala veliko bogastvo. Še pred smrtjo sta zbirala svoje tovariše -pisatelje na redne posvete in prijateljske večere na svojem posestvu v Meudou pri Parizu (dasi so bili ti sestanki v razkošni vili, so začeii udeleženci govoriti, da so bili ti razgovori v „grenieru — skednju" in se še danes navajajo ti razgovori v literarni zgodovini kot razgovori ,,v skednju"). V svoji oporoki pa sta določila, da se morajo ti posveti in sestanki nadaljevati. Ker zaradi ostrega naturalizma v svojih spisih nista bila sprejeta v Francosko akademijo, sta določila, da se mora iz ogromnih sredstev njune zapuščine ustanoviti njuna posebna akade-demija „Academie Goncourt", njeni člani pa morajo sprejeti samo ta
drogovih poljska in slovenska zastava; v loku pred odrom so bili razvrščeni sedeži. Na večer je prišlo nad 100 gostov: Poljakov in Slovencev. Med poljskimi gosti so bili podpredsednik Društva Poljakov v Argentini dr. Jeremija Stempowski, dr. Kaweeki, dr. Geis-sler s soprogo, akad. slikar Wie-checki s soprogo, Slovenko. Narodni odbor za Slovenijo je zastopal g. Rudolf Smersu, svoji zastopstvi sta poslali Fantovska zveza in Dteklifška organizacija, kot je na večeru sploh prevladoval mladi svet.
Večer je začel predsednik Slov. kult. akcije Ruda Jurčec, ki je pozdravil poljske goste v slovenščini in francoščini. Dr. Debeljak je za tem prebral pozdravno pismo predsednika Poljske zveze v Argentini ing. Stanislava Sliwin-skega. Uvodna pesem Tretjega maja, kot pozneje Chopinova revolucionarna etuda sta morali odpasti, ker je bil električni tok prešibek za reprodukcijo. Tako je takoj po ovacijah predsedniku Sliwinskemu nastopil Nikolaj Je-ločnik z recitacijo Cankarjeve Svečanosti v Varšavi. V nad enournem predavanju je dr. Tine Debeljak podal najprej pregled Mic-kiewiczevega življenja ter njegovega pesniškega in političnega dela, potem pa prešel na pravo temo svojega predavanja: Mickie-wicz in Slovenci. Predavanje, ki je želo „več kot zasluženo" priznanje zaradi svoje temeljitosti in živahnosti podajanja, bodo v celoti prinesle prihodnje Vrednote.
Drugi del je obsegal recitacije pesnikovih najslavnejših del_ Odo na mladost je podal v izvirniku g. Geissler, v Debeljakovem prevodu g. Jože Rus, Himno na praznik Marijinega Oznanjenja g. dr. Ka-wecki in g. Rus, Tri Budryse gg. Geissler in Stanko Jerebič, za njima pa še dr. Debeljak v starejšem Trnovčevem prevodu in lokalizaciji na Hrvatsko in Slovenijo; uvod v Gospoda Tadeja sta recitirala gg. dr. Kawecki in Jerebič, Jankielov koncert pa z vsem zanosom Jeločnik. Ustvaril je svečano vzdušje, nakar je zadonela v vsej svoji veličastnosti poljska himna Še Poljska ni protpala, ki je vzbudila prisrčne medsebojne manifestacije. G dr. Kawecki je naslovil še laskave besede prirediteljem, posebej ..ambasadorju poljske kulture med Slovenci" Tinetu Debeljaku. Dr. Debeljak s svoje strani je povabil Poljake na kozarec vina, kot je to stara slovenska navada in pri tem so naši zapeli nekaj naših lepih pesmi.
Teden dni za tem je bil prav tam drugi poletni večer, na katerem so razglasili izid božičnega nagradnega leposlovnega razpisa. Pri razglasu je bilo navzočih 64
ljudi; res zelo le,pa in. več kot o-bičajna udeležba. Počasi se jih je Zbralo nad 90. Najprej je predsednik Ruda Jurčec voščil za božične praznike in želel mnogo sreče pa uspehov v novem letu. Dr. Debeljak je imel kratek govor, v katerem je podčrtal velik pomen mecenskega dejanja, s katerim je neznani, za izseljensko leposlovje vneti kulturni pospeševatelj dal našim literatom novega ognja. Povedal je, koliko in kakšne besedne umetnine je žirija sprejela in da so prišli prispevki iz petih držav. Za njim je razglasil izid prof_ Geržinič, ki je podal strokovno kritiko o treh nagrajenih delih in razglasil prava imena vseh treh nagrajencev. Ker so bili slučajno vsi trije navzoči, je vse tri pozval k sebi, da jim v imenu ži-jrije izrazi priznanjfe k uspehu. Vsak od njih je dobil lep šopek, vsi navzolči pla so laureate gg. Jurčeca, Simčiča in Papeža pozdravljali s ploskanjem in navdušujočimi klici.
V drugem delu so gledali udeleženci Cocteaujev film o Pepelki in zveri. Film je pač sodobna a-trakcija. Ljudje, ki so sedeli v Ilirijini gostilni, si niso mogli kaj, da ne bi prišli gledat, kaj se na platnu dogaja. Pa tudi sosedje, domačini, so prihiteli, kot pastirji k jaslicam;. Naenkrat je družba narasla čez stotino. Predsednik Ruda Jurčec je Slovencem pred pričet-kdm filmal zgodbo razložil vsebinsko in idejno.
DRAGO MARIO ŠIJANEC BO DIRIGIRAL MOZARTOV REQUIEM
Ves kulturni svet bo letos dne 27. januarja slavil dvestoletnico rojstva največjega genija glasbene umetnosti. Pred dvesto leti se je v Salzburgu rodil Wolfgang Ama-deus Mozart. Svetovne glasbene ustanove so letošnje leto proglasile za jubilejno Mozartovo leto, največja glasbena ustanova v Argentini Colon pa proslavi jubilej prav na dan Mozartovega rojstva.
Teatro Gol on bo izvajal v slavnostnem okviru Mozartov Reguiem pod vodstvom Slovenca Draga Maria šijanca. Poleg oper Figarova svatba, Don Juan, čarobna piščal, Gosi fan tutte je prav Requiem glavna Mozartova skladba, če ne celo največja izmed njih. Mozart jo je napisal nekaj tednov pred svojo smrtjo.
Čast, ki je dodeljena našemu rojaku Dragu Mariu Šijancu, da bo dirigiral na slavnostni proslavi jubileja to naj večjo umetnikovo skladbo, je res izredno velika in Slov. kult. akcija svojemu ustvarjalnemu članu iskreno čestita.
Slovenska kulturna akcija bo v okviru svojega rednega programa s posebno prireditvijo proslavila jubilej Mozartove obletnice.
pogoj, da bodo pri svojih imenih navajali ,,član Goncourtove akademije", kakor to delajo člani Francoske akademije. Člani Goncourtove akademije so prejemali tudi plačo, višjo od plače članov Francoske akademije, seveda pa je ta zaradi valutnih sprememb skopnela sedaj skorajda na vsoto, ki se hitro bliža ničli. Poleg prejemkov članom akademije pa sta brata Goncourt v oporoki določila, kako mora biti vsako leto podeljena nagrada „Prix Goncourt". Glavna zahteva je bila, da morajo člani njegove akademije podeliti vsako leto nagrado tistemu francoskemu književnemu delu, ki prinaša po svoji zasnovi in, izpeljavi v književnost največ izvirnega v estetskem in idejnem pogledu. Število članov akademije se je ohranjalo vedno enako (12), pri izbiri nagrajenca pa so imeli člani akademije vsaj v prvih letih tako srečno roko, da sta brata Goncourt s to svojo oporoko za dobo več ko 50 let vsemu literarnemu svetu vsako leto določala vodilnega predstavnika francoske knjižne proizvodnje; še danes pomeni podelitev nagrade Goncourt svetovni literarni dogodek in vsaj do izbruha druge svetovne vojne je Goncourtova akademija v veliki meri vplivala tudi na usmerjenost svetovne literature. Amerikanci so sicer ustanovili svojo nagrado (Prix Pulitzer), Nemci svojo Goethejevo nagrado, v Italiji so po drugi svetovni vojni bogate milanske industrijske tvrdke ustanovile literarne nagrade — najvišje mesto v hierarhiji nagrad zavzema takoj za Nobelovo nagrado še danes ta francoska nagrada Prix Goncourt. Njen finančni učinek je za pisatelja, ki dobi nagrado, le bolj simboličen, saj znaša nagrada le 5000 frankov (okrog 400 pesov), nagrajeno dlelo pa prinese pisatelju najmanj 10 milijonov (nad en milijon pesov) frankov dohodkov takoj po podelitvi nagrade, pozneje pa še avtorske pravice, ker je nagrajeno delo takoj prevedeno v vse glavne svetovne jezike. Podelitev nagrade Goncourt pomeni materialno sigurnost za nagrajenca vsaj za nekaj desetletij, ako se zaradi finančnih prevratov ali vojska vrednost denarja preveč ne omaja.
Poleg nagrade Goncourt imajo Francozi še kopico literarnih krožkov, ki podeljuje nagrade (našteli so jih nad 100), med najpomembnejšimi pa so Prix Femina (ker akademija Goncourt ni podelila dolga leta nobene nagrade ženski pisateljici, so se dame „ujezile“ in ustanovile lastno nagrado) in sicer jo podeljujejo vsako leto na predvečer podelitve nagrade Goncourt. Kot spretne „vohunke“ so znale razplesti svoje mreže tako, da so navadno 24 ur prej vedele, komu mislijo člani akademije Goncourt podeliti nagrado. ,,Ukradle" so jim prvega nagrajenca in ga 24 ur popreje nagradile s svojo oceno, pogosto na veliko jezo samega pisatelja. Toda literarna izobrazba francoskih dam je po dolgih letih tako napredovala, da so si članice akademije Prix Femina izbrusile svoj literarni okus in začele podeljevati samostojne nagrade zelo dobrim delom. Akademija Goncourt pa je predlanskim in lani podelila Prix Goncourt prvim pisateljicam (prva ženska je bila Beatrix Beck, druga pa je bila lansko leto voditeljica literarne struje eksistencialistov Simone de Beauvoir za delo „Les Manarins"). Isti dan glasovanja o nagradi Goncourt se zbero v istem hotelu z goncourtovci tudi časnikarji, ki so ustanovili svojo literarno nagrado Prix Renaudot. Ti počakajo s svojo odličtvijo toliko časa,' da povede člani Goncourta, komu so podelili prvo nagrado in kdo je za tem kandidatom dobil največ glasov. Drugi kandidat pri Goncourtu prejme potem Prix Renaudot. Vendar so časnikarji začeli opuščati to lagodno stališče in izbirajo sedaj tudi že sami kandidata za tretjo vsakoletno največjo francosko književno nagrado.
Med drugimi najpomembnejšimi francoskimi nagradami so še zlasti nagrade: Prix Inter-allie, !Prix La Nouvelle, zlasti pa postaja pomembna nagrada Prix de la Critique. Ta nagrada je lani zaslovela, ker je odkrila mlad talent, danes že veliko svetovno pisateljico, Fran-?oise Sagan, ko je podelila nagrado njenemu prvencu „Bonjour tri-stesse".
Goncourtova nagrada in ostale so nastale v glavnem zaradi odpora proti nagradam, ki jih podeljuje Francoska akademija. Brž ko so, nekoč tudi sami moderni in avantgardistični, pisatelji prišli na fotelje akademije in tako pred smrtjo postali deležni slave nesmrtnikov (člani Francoske akademije imajo pravico, da se nazivajo „les inmor-tels — nesmrtni" takoj po izvolitvi v akademijo), so s svojo oceno pri literarnih nagradah skušali izbrati tisto, kar se je njim zdelo najboljše in kvalitetno, pri tem pa seveda preganjali vse, ki niso bili vsaj malo njihovi epigoni ali pa posnemovalci. Goncourta sta sklenila obračunati s tem in sta ustanovila svojo akademijo in nagrade. Še danes se vse literarne nagrade podeljujejo pod vidikom te qpozicije proti dogmam akademizma in lenobne zavarovanosti v lele in zglede predhodnikov. Akademija še danes podteljuje nagrade, pa se zanje občinstvo le malo zmeni, zanimanje pa vzbujajo Goncourt, Femina, Renaudot in Critique, ker skušajo posvetiti z baklo v templje, kjer hoče dišati po vlagi, zatohlosti in, zaprašenosti. Nagrada zato navadno ni samo potrdilo kvalitete, ampak tudi že napotek za pogled naprej.