Vpliv družbenih razmer na izobraževalno vrednost
osnovne šole
MIRA CENCIČ
Pričujoči sestavek predstavlja povzetke obsežne strokovne analize realnega pouka (stvarnega pouka, zemljepisa, zgodovine, prirodopisa in prirodoslovlja) v slovenski ljudski šoli v obdobju, odkar se elementi realij pojavljajo v berilih do konca kraljevine Jugoslavije (1774-1941).
Metodologija raziskave temelji na primarnih pisanih virih. Analiziranih je bilo preko 500 zgodovinskih dokumentov: zakonov, predpisov, učnih načrtov, učbenikov, metodik, priročnikov in člankov, ki so v tem zgodovinskem obdobju urejali realno izobraževanje.
Povezovanje zbranih dejstev o gibanju realnega izobraževanja z zgodovinsko situacijo kaže odvisnost smotrov in vsebine pouka od vsakokratnih družbenih razmer. Analiza dokumentov državne šolske oblasti in analiza družbeno zgodovinskih okoliščin je omogočala razbrati težnje državne šolske politike, ki je narekovala vzgojno-izobražcvalnc smotre šole ter vsebino realnega pouka, in tako ugotovili politične interese, ki so spodbujali in zavirali realnoizobraževanje.
Analiza učbeniške literature in teorije izobraževanja je prikazala dejansko izobraževalno vrednost slovenske šole in njeno odvisnost od ekonomskih kulturnih, nacionalnih in političnih razmer na domačih tleh. Iz nasprotujočih si tendenc so se razkrivala nasprotja med interesi državne oblasti, oziroma vladujočcga razreda ter političnimi interesi domače strankarske in kulutrne avantgarde.
Tako je bilo mogoče z analizo in interpretacijo razvojnega gibanja realnega izobraževanja odgovoriti na naslednja vprašanja: katere so bistvene značilnosti realnega izobraževanja v posameznih zgodovinskih obdobjih, kako se izobraževalna vsebina v konkretnem času odziva na družbene spremembe, kako se razlikuje realni pouk na slovenski šoli od smernic in zahtev državne oblasti, katere so progresivne sile, ki vzpodbujajo razvoj realnega izobraževanja in katere so zaviralne sile izobraževalne vrednosti šole.
Realni pouk v tem skoraj dvesto let dolgem in zelo dinamičnem obdobju je predstavljen v treh samostojnih enotah. Kriterij delitve so pomembne družbene in šolske posebnosti: prvo poglavje sega od začetkov slovenske pismenosti do uvedbe realnih predmetov. (1550-1869), drugo poglavje obsega obodbje tretjega avstrijskega osnovnošolskega zakona, ko se dosledno uveljavi šolska obveznost z realijami kot samostojnimi predmeti, do propada Avstroogrske (1869-1918), tretje poglavje obsega obdobje kraljevine Jugoslavije (1918-1941).
Obdobje od začetkov šolstva na Slovenskem do III. avstrijskega osnovnošolskega zakona (1869).
Zgodovine šolstva nc moremo ločili od narodne, politične in kulturne zgodovine. Ker so predniki današnjih Slovencev zgodaj prišli pod vpliv Germanov, sta se tudi kultura in šolstvorazvijajapod močnim vplivom njihovekulture.
Za ves srednji vek je bila značilna fevdalna družbena ureditev in prevladujoča ideologija katoliške cerkve. Dejstvo, da Slovenci nismo imeli v fevdalizmu svojega vrhnjega sloja, je bilo vzrok, da ves srednji vek nismo imeli svoje pismenosti in šolstva v materinščini. Rcdkcclcmcntarncšolcsobilcnamcnjcnccerkvcnim potrebah, vsebina ni bila splošno izobraževalna, temveč učenje petja, molitev in obredov v latinščini. Najbližje slovenskemu ljudstvu so bile župnijske šole, kjer so bistre dečke pripravljali na duhovniški poklic.
Temelj slovenske pisane besede so postavili slovenski protestanti. V obodbju reformacije (1550 - 16(X)) dobimo Slovenci prvo knjigo in prve slovenske šole, ki imajo vse značilnosti ljudske šole. V njih ni bilo realne vsebine, kar je povsem v skladu z njenimi smotri - širiti evangelijski nauk, in povsem v skladu s kulturo tistega časa, ki ni dajala stvarnemu znanju nobenega poudarka.
Konec protestanti zrn a pomeni konec slovenske protestantske kulture. V času cerkvene obnove se je nasilno vrnilo na staro. Šolstvo je bilo spet v rokah katoliške cerkve in je služilo njenim potrebam. Za potrebe razvijajočega se meščanstva so se ustanavljale mestne šole, ki pa niso bile slovenske. Učni teksti, ki so jih učenci le poredkoma brali v slovenščini, so bili izključno nabožni. V vsem tem času nismo imeli nobene slovenske šolske knjige s posvetno vsebino.
Tako jc stoletja slovenski kmečki otrok pridobival znanje trdo privezan na zemljo, kot njen obdelovalec. V bojih z zemljo, da bi iz nje s preprostimi orodji, s svojimi močmi iztisnil kruh za preživetje in v bojih z uničujočimi naravnimi silami, jih jc spoznaval in obvladoval. Delo, življenje sta dajala slovenskemu človeku izkušnje, realistično znanje, ki pa ni bilo nc sistematično in nc organizirano. Tako jc bilo vse do začetkov razvoja novega družbenega reda.
V drugi polovici 18. stoletja se v srednji Evropi naglo razvija industrija. V Avstriji se utrjuje državna oblast in dvor sc naslanja na naglo razvijajoče se meščanstvo, krči fevdalne privilegije in prevzema prosvctljcnskc ideje. S splošno izobraževalno šolo, ki jo uzakonja Marija Terezija v Splošni šolski naredbi /1774/ , želijo vzgajati dobre državljane, sposobne vojake, učinkovite delavce in širili gcrmanizacijo. Prosvctljcnsko gibanje tega časa jc zaživelo tudi na Slovenskem in jc imelo prvenstveno preporodovski značaj. Začne se narodno prebujenje, skrb za slovenski knjižni jezik in skrb za ljudsko šolo v materinščini. Tako sc po zaslugi uradne zakonodaje, na eni strani, in preporodovskega gibanja na Slovenskem, na drugi strani, začno ustanavljati slovenske in dvojezične trivijalkc, nemške glavne šole in normalkc. Na vseh treh tipih šol so bili zakonito predpisani elementi realnega izobraževanja s pomočjo učnih knjig. Tako dobimo Slovenci v tem času prvo dvojezično slovensko berilo, ki prenaša tudi sestavke z elementi realij (1778).
'' Allgemcinc Schulordnung (na Dunaju 1774, v Ljubljani 1777). Kumcnicj, Blaž, Vadcnjc sa brali u use sonc pisanja sa Sholarjclch Dcshclskih shol, Pri Egcrju, v Ljubljani, 1796, (prvič 1778).
Kmalu pa sc jc navdušenje za prosvetljenske ideje in splošno izobraževalno šolo v vladnih krogih poleglo zaradi strahu pred širjenjem svobodomiselnih idej francoske buržuazne revolucije. Tcrezijanskim šolskim reformam jc zadel zadnji udarec šolski zakon, imenoval Politična šolska ustava /1805/,3 ki izroča šolstvo pod cerkevno vodstvo in nadzorstvo. Ta jc zožil smotre šolanja za ljudske množice na osnovno pismenost. Šola brez izobraževalne vrednosti pa ni mogla zadovoljiti potrebam časa, zato sc realistična vsebina pojavlja v šolskih učbenikih (1807).4
Veljavnost politične šolske ustave jc za 4 leta /1809 - 1813/ prekinila francoska okupacija. Francozi so dali nekaj več pravic materinščini in opravili nekaj pozitivnih reform, niso pa razširili izobraževalnih nalog šole. Izobraževalna vsebina seje na slovenski enotni ljudski šoli razširila v učbenikih po zaslugi Valentina Vodnika.5 Številni ulililarisličnirealni sestavki so namenjeni poklicnemu izobraževanju slovenskih kmečkih otrok. (1811)
Po porazu Napoleona sta sc tako državna kot šolska organizacija vrnili na staro. Le strah pred buržuazno napredno ideologijo seje povečal. Sveta Aliansa in Metternichov absolutizem sta zagrizeno reševala propadajoči fevdalni družbeni red. Kljub poltičnim pritiskom seje, kot posledica gospodarskega razvoja, razvijala slovenska kultura in narodna zavest. Slovenščina sc širi v javnem življenju, izhajali začno slovenski časopisi, razmahne sc slovenska književnost, razmahne se število šol in število učcnccv in sc tako poveča pismenost preprostega ljudstva. Politične težnje vladujočcga razreda so bile v hudem nasprotju z nastalimi gospodarskimi in kulturnimi spremembami. Politika vladujočcga razreda je težila k ohranitvi obstoječega stanja, da bi obdržala oblast v svojih rokah in ohranila idejno prevlado katoliške cerkve v vsem javnem življenju. Vztrajala jc na konccptu ljudske šole, kot jo jc določala Politična šolska ustava, ki povsem zanemarja realno izobraževanje. Osrednja skrb jc bila, naj bo šola prvenstveno vzgojni zavod, ki naj ohranja v ljudeh globoko vernost, ponižnost in vdanost. Taki smotri in tako skromna vsebina niso ustrezali potrebam časa. Zato začno v nasprotju z uradnimi predpisi izhajati šolski teksti z zelo bogato realno vsebino.' Nekatera berila prinašajo pravo zakladnico naukov z vseh področij kmečkega in rokodelskega življenja, ki naj bi pospeševali razvoj kmetijstva in obrti. Nekatera berila že v predmarčni dobi prinašajo poleg utilitaristične Sc splošno izobraževalno vsebino (1834) iz zemljepisa, botanike, zoologijc, fizike, astronomije ter družbene in državne ureditve. Stvarna vsebina jc prepletena z nauki o božjem izboru vsega stvarstva in vsemogočnosti božji in od boga danih pravic do oblasti, kar ima nalogo versko vzgajati in ohranjati v ljudeh fevdalne miselnosti. Tako sc tudi v učbenikih očitno izraža protislovnost takratne družbe: naravoslovna vsebina sili k napredku, družboslovna in vzgojna vsebina pa vztraja na smotrih preživele družbe. Marčna revolucija /1848/ prinese Slovcnccm odpravo podložništva, zemljiško odvezo in nekatere narodne svoboščine. Šolska protislovja pa jc
3
• Politischc Vcrfassung dcr deuUchen Schulcn in dcn Kaiscr Kbnig dcutschcn Krbstatcn, Die dcutschc Schulanstalt, Wcin, 1807 (prvič 1805).
' Abcccda sa Shole na Kmetih, v Ljubljani, 1807 jc prvi učbenik, ki obsega obsežno stvarno berivo. Na 30 straneh nazornega nauka opisuje človekovo telo, živali, stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, navaja navodila za prehrano, o domačem gospodinjskem delu, o kmečkem delu na polju in rokodelskem delu.
Nekaj nazornega nauka imata tudi abecednika: Platcltaf ali bukve čerk inu besedi (1808) in Budinov Novi kluč. (1808).
Valentin Vodnik, Abczcda sa Pervc Shole (1811) obsega sestavke: Živinjska reja, Preja, Tkanje, Poljsko delo in Čebelarjenje. Kcrshanski navuk sa Ilirske deshclc (1812), obsega v dodatku 20 strani nauka o kmetijstvu. ^ Primčcv Novi-nemško slovenski Bukvar al ABC otrokom lehko sestoplen, Gradcc, 1814, obsega skoraj 60 strani stvarnega berila z vseh področij kmečkega in rokodelskega življenja.
^' Berilo sa male shole na kmetih, na Dunaji, 1934, jc prvi učbenik, ki prinaša splošno izobraževalno vsebino s področja zemljepisa, rastlinstva, živalstva, geologije, fizikein astronomije.
rešila le polovičarsko. Ljudsko šolstvo sc jc nekoliko poenotilo /trivijalke in glavne šole so se začele imenovati ljudske šole/ omilila seje difcrcnciranost po tipih, a izobraževalna vsebina sc ni razširila. Uveljavljanje zahtev mlade buržuazijc jc zavrl Bachov absolutizem. Čas jc zahteval, da postanejo izobraževalne naloge šole širše. Protislovnost med vladujočo ideologijo in potrebami niha med spoznanjem, da jc realno znanje potrebno, vendar jc nevarno. Še bol j izrazita jc ta protislovnost pri nas Slovcncih, kjer jc bilo šolstvo v rokah narodno zavedne, a fevdalno misleče duhovščine.
Po zlomu absolutizma leta 1861 se je delovanje na domoznanskem in kulturnem področju pri Slovcncih stopnjevalo do burnega kulturnega dela. Konkreten izrazje imelo v čitalniškcm in taborskem delovanju in je bilo usmerjeno predvsem v nacionalni boj - v boj za uveljavljanje materinščine na vseh področjih družbenega življenja. Za la čas jc značilno tudi širjenje šolske mreže. Ob koncu tega obdobja je imela šolo skoraj vsaka vas, povečal se jc šolski obisk in odpravijla nepismenost. Za vse slovenske kronovine so sc učbeniki poenotili vsebinsko, jezikovno in črkopisno. Podaljšalo seje učiteljsko izobraževanje in se dopolnilo s poučevanjem realnih predmetov. Učitelji so sc povezali v učiteljska društva, delovali na zborovanjih, izdajali svoje pedagoško časopisje, Šolski prijatelj /1851/Učitcljski tovariš /1861/, in sc tako narodno in stanovsko osveščali in izobraževali. Iz vrst učiteljev in drugih slovenskih izobražencev prihaja vedno več pobud za širjenje realnega izobraževanja v slovenski ljudski šoli in za izdajanje poljudnoznanstvenih knjig, da bi Slovenci nc zaostajali za drugimi narodi in tako ostajali gospodarsko in politično odvisni. V šolo pa prinašajo realno vsebino še vedno le učbeniki, ki niso več prevodi, temveč dela domačih avtorjev. Zelo bogati na rcalijah so štajerski učbeniki, ki so nastali pod Slomškovim mentorstvom. Abcccdniki opisujejo predmete doma in v šoli, živali, rastline, rudnine in vremenske pojave. Zelo bogata realistična vsebina je v zajetnih berilih. Vsebina posega prav na vsa področja, od zemljepisa, prirodopisa, naravoslovja, higiene, astronomije, vrcmcnoslovja in celo zgodovine (1850). Sestavki, ki so prilagojeni starostni stopnji, so poljudnoznanstveni s splošno izobraževalnimi značinostmi ali poučni s praktičnimi koristnimi napotki. Stvarnim sestavkom sc dodajo leposlovni sestavki, zgodbe, reki in pesmi, ki opevajo naravo in božje stvarstvo, da sc s tem okrepi nravstvena in verska vzgoja. Koncem tega obdobja sc začne uveljavljati v prirodopisnih sestavkih fenološko načelo. Poleg učbenikov, ki so bogati z realno vsebino, jc v tem času izdana zlasti na Kranjskem ccla vrsta učbenikov, ki nimajo prav nobenih stvarnih sestavkov, temveč le nabožno čtivo in poučne zgodbe.
V tem obdobju, ko sc slovenska ljudska šola razvija in postopoma preoblikuje od vzgojne k izobraževalni, vidimo, da zakonodaja, kije izraz hotenja vladujočcga razreda, nc daje ljudski šoli naloge realnega izobraževanja. Glavni razlog jc strah, da bi izobraževalna šola omajala vdanost in bogaboječnost ljudskih množic. Ker pa družbene in ekonomske potrebe terjajo bolj izobražene ljudi, praksa prekaša šolsko politiko. Dejansko stanje prehiteva predpise. Odnos oblasti do šolstva v tem obdobju jc prepričljiv dokaz, da se oblast boji ljudskih množic in si zalo prizadeva zadržali ljudstvo v zaostalosti, s čimer znižuje raven izobraževalne vrednosti šole do najnižje možne mere. Razvoj realnega izobraževanja v praksi pa dokazuje, da so družbene gospodarske potrebe močnejša sila razvoja, ki jo siccr politični pritiski omejujejo, zavirajo, a jo nc morejo zadržati. V šolstvu jc
v
■ Slomšek, Anton, Martin, Hlashe ino Neshiza (1842) Veliko berilo (1855) Veliko berilo 7.a slovensko nernSke Sole (1856). Ponovno potrebnih naukov 7.a nedeljske Sole na kmetih, (1854), Berilo o svelkih in nedeljah 7.a doraScno mladost (1850).
toliko protislovij, kolikor jih jc v družbi. Tudi vloga izobraževanja jc protislovna. Ta prispeva h gospodarskemu napredku, a istočasno osvobaja miselnost, ki jo še napol fevdalna družba želi obdržati strogo v skladu s krščansko ideologijo. Protislovje sc kaže tudi v smotrih izobraževanja in vzgoje. Izobražcvanla vsebina jc gonilna sila družbenega in gospodarskega razvoja, vzgoja pa želi ohranjati obstoječe družbene odnose.
Analiza dokumcntacijc kaže tudi subjektivne sile, ki so spodbujale in zaviralne razvoj realnega izobraževanja. Najpomembnejšo vlogo v razvoju izobraževalne vrednosti šole jc imela domača inteligenca. Ta je iz domoljublja, iz želje, dvigniti narodno kulturno, jezik in gospodarstvo na višji nivo, odpirala šole, prevajala, prirejala in sestavljala šolske tekste enciklopedičnega značaja in s tem usmerjala šolo od njene vzgojne k izobraževalni vlogi. V prizadevanja za razmah slovenske ljudske šole z bogatejšo vsebino pouka jc bila vključena duhovščina, saj sc jc šolstvo razvijalo pod njenim vodstvom in nadzorstvom. Motivi duhovščine za skrb za ljudsko šolo in bogatejšo vsebino pouka so bili gotovo različni in mnogovrstni: iskrena želja, dvigniti ljudstvo iz zaostalosti in iskreno domoljubje pa tudi hotenje, trdno držali vzgojo v svojih rokah in skrbno kontrolirali idejne vplive in nadzirati vsebino pouka.
V šestdesetih letih pa sc začno uveljavljati kol subjekt kulturnega pedagoškega dogajanja tudi učitelji.
Obdobje Tretjega avstrijskega šolskega zakona/1869 -1918/
Revolucionarne spremembe v šolstvu sc začno s prevlado liberalne buržuazijc v Avstriji. Buržuazna vlada se zavzema zaradi gospodarskega in kulturnega napredka za enotno obvezno 8-lctno državno splošno izobraževalno ljudsko šolo. Tako šolo jc uzakonil Trclji avstrijski šolski zakon leta 1869. Z njim seje močno razširila vsebina pouka. Prvič v zgodovini slovenske šole sc uvedejo v vse razrede rcalijc kol posebni predmeti s splošno izobraževalno vsebino. Ljudska šola dobi nalogo razvijati duševne moči otrok, izobraževati za življenje ter jih nravstveno in versko vzgajati. Zakon predpisuje, naj sc pri pouku rcalij obravnava najpomembnejše iz prirodopisa, zemljepisa, zgodovine, s posebnim oziroma na domovino in njeno ustavo. Potek realnega izobraževanja so natančneje urejali ministrski in deželni predpisi. Najpomembnejša določila so, naj bo vsebina razporejena v koncentričnih krogih, naj sc upošteva razvitost in življenjske razmere učcnccv, naj na nižji in srednji stopnji poteka pouk po čitanki, učbeniki za rcalijc pa sc smejo uporabljati le na višji stopnji višje organiziranih šol. Slovensko narodnostno gibanje jc z nezaupanjem gledalo na novo šolo in ji nasprotovalo s strahu pred gcrmanizacijo. Slogaška slovenska politika jc odklanjala politiko liberalne nemške buržuazijc in z njo tudi konccpt ljudske šole. Tako sc deželne vlade na slovenskem ozemlju razen štajerske in koroške izkoristile možnost za skrčenje šolske obveznosti na 6 let in dve leti skrčene ponavljalnc šole. Kranjska jc z odporom do nove šole zavlačevala s sprejemanjem odlokov za njeno uresničitev. Počasnost kranjske deželne oblasti so prehitevali učitelji, ki so dobili v tem času solidno strokovno in splošno izobrazbo na štiriletnih učiteljiščih. V pedagoškem tisku so navduševali svoje stanovske kolega za pouk rcalij, izdajali učne načrte in složno gradili novo šolo. Rezultat teh prizadevanj jc bil prvi načrt za realni pouk /1872/in prvi predmetnik, ki uvaja v osnovno
''' Državni zakon o ljudskem Šolstvu za avstrijske dežele zastopane v državnem zboru na Dunaju (1869).
šolo stvarni pouk, rečni pouk, prirodo/.nanstvo, zemljepis in zgodovino.'0 V letih 1874 in 1875 pa so deželne vlade potrdile prve uradne predmetnike in učne načrte. Z njimi so uvedli v prva dva razreda stvarni pouk, kot samostojni predmeti nastopajo od 3. razreda dalje zemljepis, zgodovina, prirodopis z dvema do tremi urami na teden ter od 5. razreda dalje prirodoslovljc z dvema do štirimi urami. Vsebina realnih predmetov sc prilagaja po obsegu in vsebini razvitosti šol.
Nazorni pouk ima nalogo učcncc miselno in govorno razvijati. Vsebina obsega poimenovanje stvari v šoli, doma in okolici, opisovanje živali, rastlin in stvari. Pri zemljepisu naj učenci spoznavajo domačijo, domačo deželo, domovino, Evropo in druge cclinc glede na fizične, topografske, etnografske in politične značilnosti ter Zemljo kot nebesno telo. Zgodovina ima nalogo dajati splošen pregled dogodkov iz obče zgodovine, še posebej pa iz domovine. Prirodopis ima cilj, da učcnci spoznavajo najvažnejše predstavnike iz rastlinstva, živalstva, rudninstva in človekovo telo. Pri prirodoslovju pa spoznavajo najvažnejše fizikalne in kcmijskcpojavc.
Uradni učni načrti so dajali usmeritev pouka. Kako so sc načrti izvajali, jc bilo odvisno od domačih razmer. Daje realno izobraževanje v šoli steklo, jc zasluga mlade inteligence, ki seje povezovala okrog Slovenske matice in pa slovenskega učitcljstva. Strokovnjaki so poskrbeli za temeljna strokovna dela iz zemljepisa, zgodivne, prirodopisa in prirodoslovja^ učitelji pa za vse potrebne šolske učbenike, berila, učne načrte ter pedagoška navodila. Živahno delovanje jc bilo povezano z industrializacijo slovenske zemlje, razvojem močnejšega meščanskega sloja, bojem za slovcnizacijo v javnem življenju, živahnim narodno buditeljskim delovanjem v naprestani preži zoper gcrmanizacijo.
Rezultat vsestranske aktivnosti slovenskega narodnostnega gibanja in delovanja učitcljstva jc bil ta, da smo že v desetletju uvajanja rcalij v ljudsko šolo imeli vse pogoje za razmah tega pouka v materinščini: prevode in priredbe poljudnoznanstvenih del in šolskih učbenikov, metodiko realnega pouka, realistična berila in periodični pedagoški tisk, ki jc skrbel za vsebinsko in pedagoško aktualizacijo realnega izobraževanja. V njem častno odsevajo ideje takratnega evropskega šolstva. Avtorji člankov so učitelji in učiteljični profesorji. Popotnik in Učiteljski tovariši prinašajo že v 80-tih letih informacije o evoluciji zemlje, Darwinovih odkritjih, fiziologiji rastlin in živali, o eksperimentiranju v fiziki in kemiji, pedagoške zahteve po sistematičnosti, dostopnosti, postopnosti, znanstvenosti, domačijskosti in aktivnosti.
14
Razmah liberalističnega šolstva jc omejila šolska novela (1883) , kije rezultat zmage desničarskih sil v parlamentu. Ta revidira najnaprednejša določila zakona iz leta 1869. Odstopa od dosledne šolske 8-lctnc obveznosti in poglablja diferenciacijo po razvitosti šol.
'" Osnova učnih crtc/cv za slovenske ljudske Sole, Učiteljski tovariS 1.1871. O zglednih učnih načrtih za slovenske ljudske šole, Slovenski učitelj, 1873. ''' Normal IxhrpliincfUrVoksschulcn, Stcirmarkischcnl-andschulraihc, Wicn, 1874. I-chrplanftlrungcthciltccinclassigc Voksschulen, l-aibach, 1 874,gcthciltccinclassigcVolksschulcn...ild.
'Slovenski strokovnjaki so narodnostno opredeljeni in poskrbijo za slovenske strokovne knjige iz vseh realnih področij: zgodovina Prane Kos (1838-1908), živalstvo Pran 1-rjavcc (1 834-1 887), reastlinstvo in fizika Ivan Tušck (1835-1872).
* NajpomembnejŠi med njimi jc bil Ivan I.apajnc (1849-1931), sestavljal jc učne načrte, pisal članke, napisal in izdal prvo metodiko realnih predmetov: Praktična metodika (1 882) in prvo metodiko začetnega pouka: Prvi pouk (1882). Prevedel ali priredil skoraj vse potrebne Šolske knjige: Domovinoslovjc za ljudske Sole (1878), Domoznanslvo kranjske domovine (1889), Fizika in kemija za viSje razrede ljudskih Sol (1876), Kocenov zemljepis za ljuske Sole (1879), Kratek opis Štajerske, KoroSke, Kranjske in Primorja (1876), Mala fizika (1875) in Mali prirodopis s podobami (1875).
Šolska novela (1883) krči nekatera najbolj napredna določila zakona izleta 1869. (MeSčanske šole so postale tri razredne, s tem okrepi diferenciacijo Šolstva na viSji stopnji.
Realij nc krči, vendar pa navodila, ki se nanje nanašajo, naročajo skrbno izbiro realističnih vsebin, po kriterijih krščanskega nauka. Na Slovenskem je v tem času prišlo, po kratkotrajnem sporu med liberalci in klerikalci, do politike slogaštva z vodilno vlogo duhovščine in s postopnim prehajanjem v klerikalizem. Nove politične razmere pa niso mogle zavreti realnega izobraževanja, ki jc bilo že stvarnost in ki so ga podpirali gospodarski razlogi. Nasprotno s političnimi težnjami sc jc v 90-lih letih pouk rcalij poglobil in razširil. Samozavestni, izobraženi učitelji, povezani s stanovska združenja so skrbeli za kvaliteto realnega izobraževanja. Izoblikoval sc je konccpt domoznanstva kot kompleksnega predmeta, uvcljavljavljajo seje načelo učne koncentracije. Pri zemljepisnem pouku sc dosledno uveljavi sintetična pot obravnave in pri obravnavi bližnje okolice prevlada metoda poučnih sprehodov, pri obravnavanju širše okolice pa metoda namišljenih potovanj Tudi prirodopis doživi korenite spremembe. Začenja se uveljavljati biološka metoda. Pojmovanje o skupnosti organizmov, ki žive na istem kraju v medsebojni odvisnosti in prilagajanju, vodi v upoštevanje biotopov in biocenoze in obravnavo prirodopisne snovi po življnjskih enotah. Upoštevajo sc Darwinova odkritja in priordopisni pojavi se razlagajo v spreminjanju in razvoju. Odstopa sc od faktografije in morfološke dcstrikcije, ki jc bila značilna za prejšnje obdobje. Predmet dobiva širše naloge: formalne, materialne, estetske in etične, skratka, prizadeva si oblikovati učcncc kot celovito osebnost. Za uresničevanje teh nalog sc priporočajo ekskurzije, šolski vrtovi, zbirke prirodnin, skiciranjc in druge aktivne metode. Prirodoslovjc prodira na nižjo stopnjo.
Poudarja sc razvijanje pojmov, spoznavanje zakonitosti, povezovanje vidnih pojavov z bistvom. V ospredju jc metoda opazovanja in poskusi.
Berila, ki imajo poljudnoznanstven značaj, vedno bolj upoštevajo fenološke načelo obravnave, življenjske prostore, domorodnost, učno konccntracijo in za uresničevanje vzgojnih nalog vključujejo literarne sestavke in pesmi iz narodne in mladinske književnosti.
Vsa ta kvalitetna rastje značilna za obdobje, ko na slovenskem prevlada klerikalizem. To dokazuje, da politične sile niso mogle zavreti prodora izobraževalne vsebine v šolo. V tem času je bil na slovenskem buren tudi razvoj kulture in znanosti! Narodno zavedna inteligenca sc jc organizirala. Slovenski učitelji so sc povezali v pedagoških društvih in najnaprednejši in najsposobnejši so sc grupirali okrog pedagoških revij.
Tako klerikalni pritiski in navali gcrmanizacijc niso mogli zadušiti tistih sil, ki so potiskali razvoj naprej, temveč so ti pritiski le stopnjevati medsebojno povezanost in krepili delovanje naprednih narodnih sil. Šola, kakršno so oblikovali pedagoški in kulturni delavci tega časa, postaja naša, slovenska, raste iz domačih razmer in osebnih izkušenj učiteljev. Vedno bolj odstopa od uradnega koncepta in ga pedagoško in stvarno presega. To samozavestno ravnanje si moramo razlagati z večjo avtonomijo slovenskih dežel (od leta 1879 dalje) ter v zvezi s tem s prevlado slovenske večine v deželnih zborih (1883).
' Odlok deželnega sveta za Kranjsko 7. dne 18. septembra 1888, St. 1396, Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem Šolstvu, Laibaeh, 1895, str. 80.
' ' Orožen, Fran, Metodika zemljepisnega pouka (1891), Dimnik, Jakob, Domoznanstvo v ljudski Soli (1894), Kukovec, Kliza, Domoznanski pouk v ljudski Soli (1912).
' Sehrciner, A., Koprivnik, J., Prirodopisni pouk v ljudski Soli, Po načelih Friderik Junge-jevih, Maribor, 1895. lfi' Lavur, Luka, Nekaj o načrtu prirodoslovja na srednji stopnji (3., 4. in 5. Šolsko leto) ljudske Sole, Ljubljana, 1880. Ilauptman, Franc, Posebno ukoslovljcprirodoslovncga pouka, Ljubljana, 1912. 19 Končnik, Peter, Drugo berilo (1878) Tretje berilo (1880), Četrto berilo (1883) 20- Učiteljski tovariš (1861 dalje), Slovenski učitelj (1872-1876), Popotnik (1880 dalje).
Pridobljena zavest, da smo narod, terja pravico do samostojnega narodovega življenja, do lastne kulture in lastnega narodnega, avtonomnega šolstva. Stalna ogroženost narodnih pravic, ki jc izhajala iz težnje po gcrmanizaciji slovenske zemlje, pa jc spodbujala k neutrudni aktivnosti vse narodne sile. Delovanje učiteljev jc bilo enkratno. Strankarska nasprotja so pritiskala na učitelje v politično opredelitev. Zaostrena politična nasprotja okrog 90-tih let so razbila enotnost učiteljev in njihov kompromisarski odnos do klerikalne in liberalne stranke. Ustanovitev Slomškove zveze (1900), ki jc združevala krščansko misleče učitelje, ni občutno oslabila vloge Zveze slovenskih učiteljskih društev in okrnila prizadevanja za napredek realnega izobraževanja. Napredni učitelji so še naprej objavljali svoje pedagoške poglede v reviji Popotnik. Na prelomu v 20. stoletje sc pod vplivom umetnostne pedagogike in boja zoper Hcrbartov intelektualizem rcalijc umikajo iz beril na račun leposlovnih sestavkov, ki naravo opevajo. To izzove pospešeno izdajanje realističnih učbenikov, zjasti za zemljepis in zgodovino. Na prehodu v 20. stoletje sc na Slovenskem okrepi zanimanje za zemljepis in zgodivino. Nastajajo obsežna krajinopisja, domoznanska in zgodivinska dela." Ta dejavnost jc povezana s ponovno oživljeno narodnobuditcljsko vnemo, ki jc reakcija na nove navale gcrmanizacijc, ki želijo naše ozemlje spremeniti v pol za osvajanje Jadrana. Vedno bolj sc širijo politična hotenja po popolni nacionalni svobodi, po drugačni rešitvi slovenskega vprašanja, kol ga jc ponujala Avstroogrska. Po letu 1905 sc širijo ideje o jugoslovanski skupnosti in trialistični ureditvi monarhije. Te razmere so ponovno gnale narodnozavedne učitelje v zagrizeno kulturno in šolsko delo. Delovali so preko novoustanovljene Slovenske šolske maticc (1900). Realni pouk jc kvalitativno močno napredoval in dosegel tako stopnjo razvoja, da ga kasnejša obdobja bistveno ne prekašajo. Prevladuje pedagoški naturalizem in začno sc uveljavljati ideje delovne šole.
Šolske razmere v tem času kažejo na naslednje. Primerjava šolske politike, šolske prakse in pedagoške teorije kaže, da jc šolska politika prehitevala po kvaliteti ostali dve komponenti le v obdobju nastajanja nove šole in uveljavljanja rcalij v njej. Kasneje uradni predpisi zaostajajo za vsebino drugih pedagoških virov. Praksa jih neprestano prehiteva in prerašča, ker so pretogi in nc sledijo dinamiki življenja, še manj pa jo usmerjajo. Kadar šolstvo usmerjajo politične sile, ki so v strahu, da sc zamaja njihova ideologija, s predpisi zavirajo razvoj in si prizadevajo ohraniti status quo.
Obdobje kraljevine SHS (19IS-1941)
Novo obdobje slovenske ljudske šole sc začenja z razpadom stare monarhije in nastankom kraljevine Jugoslavije (1918). Glede na razvojne značilnosti moramo, to novo obdobje razdeliti na tri etape. V prvem prehodnem obdobju (1918-1921) jc bilo delovanje narodne vlade, ustanovljene še okrilju stare monarhije, razmeroma samostojno. Delovanje vseh narodnih sil jc bilo zelo živahno. Občuten jc bil napredek tudi na področju šolstva: ustanovitev univerze, širjenje srednjih šol, izboljšanje organizacije ljudskega šolstva in
Schrcincr, II., Hubad, F., Čitanka za obče ljudske šole II (1902), III (1904), IV. (1905).
' Mešiček, Domovinska dežela Štajerska (1906), Vojvodina Štajerska (1913), Orožen, Kranjsko domoznanstvo (1909), Beležke iz zemljepisa (1916), Dodatek k ljudskošolskim berilom za 3., 4., 5. in 6. šolsko leto ljudskih šol na primorskem (1917).
2i- Rutar, Simon; 7.godivna Tolminskega (1882), Goriško in Oradiščansko (1892), Trst in Istra (1896), Beneška Slovenija (1849), Orožen, Fran; Kranjska (1901, 1902), Potočnik, Koroška (1909, 1910) Matija, Sila, Tržaška zgodivna (1882) Apih, Zgodovinsko učna snov (1901-1906), Pivko, Zgodovina Slovencev (1911).
zgostitev šolske mreže. Ideje za ureditev šolstva v novih razmerah so bile izražene v ambicioznih načrtih, ki so predvidevali 8-letrio kvalitetno splošno izobraževalno šolo.
Novoustanovljeno Ministrstvo za prosveto v Beogradu pa poskuša v tem obdobju usmerjati organizacijo in vsebino šolstva v celotni državi po konccplu šolstva v stari kraljevini Srbiji. Pozornost državne oblasti jc bila usmerjena predvsem na smotre vzgoje in vsebino tistih predmetov, ki naj bi vzgajali k narodnemu edinstvu in širili idejo o enem troimenem narodu. Vlada ni kazala nobenega zanimanja za široko izobrazbo ljudskih množic in za organizacijo sodobnješe, ustreznejše ljudske šole. Preprosto seje zadovoljila z razširitvijo veljavnosti šolskega zakona kraljevine Srbije na vse ozemlje SHS (1920). Ta predpisuje 4-lctno šolsko obveznost in dve leti skrčene ponavljalne šole. Srbsko šolstvo, ki naj bi bilo model za vse, jc zaostajalo po vsebini in organizaciji za dejanskim stanjem na Slovenskem. Zato sc ta koncept ni izvajal, pa tudi oblasti niso vztrajale na njem. V glavnem so na Slovenskem ostali v veljavi šolski predpisi stare Avstrije. Pouk pa jc potekal po programih, ki so jih pisali učitelji in so jih sprejemala učiteljska združenja. Učitelji so na pobudo narodnega šolskega vodstva poskrbeli za preoblikovanje tistih predmetov, ki so terjali takojšnjo preusmeritev, lo sla zemljepis in zgodovina. 'Zemljepis so preoblikovali tako, da jc zajci ozemlje nove skupne države, vendar jc ohranil domoznanski koncept. Zgodovinski pouk pa jc težil oblikovati ljubezen do rodne zemlje in do svojega naroda, z močnim poudarkom na sožitju s Srbi in s poveličevanjem srbske junaške preteklosti. Ti načrti niso idejno enotni. Pisani so pod vplivom osebnih idejnih stališč in strankarskih ideologij, ena bolj leva, druga bolj desna, ena bolj unitaristična, druga bolj separatistična. Vsi pa izražajo navdušenje nad ujedinjenjem in sc bolj ali manj približujejo uradno postavljenim smotrom. Posamezniki sprejemajo in širijo idejo o enem troimenem narodu.
Predloge in napotke za preusmeritev šolstva prinaša najpogosteje pedagoška periodika. Za zemljepis in zgodovino so pripravili učitelji tudi nekaj poljudne in učbeniške literature, ki naj bi olajšala idejno in vsebinsko preusmeritev teh dveh predmetov. Tako jc še v neurejenih razmerah šolstvo za silo steklo po novih smernicah. V šolstvu sc jc preoblikovalo le tisto, kar ni bilo idejno vsklajeno z novimi političnimi razmerami, sicer jc teklo vse po starem.
Prehod v drugo obdobje pomeni sprejetje vidovdanske ustave, ki legalizira centralistično monarhijo. Slovensko ozemlje seje razdelilo na Mariborsko in Ljubljansko oblast (1922). Del slovenske zemlje jc ostal pod Avstrijo, Primorsko jc dobila Italija. Pokopani so bili upi po zedinjeni Sloveniji in po avtonomiji. Tako so sc začela prva razočaranja. Nezadovoljstvo jc stopnjevalo neugodno ekonomsko stanje, ki je vodilo v vse večje razslojevanje kmečkega prebivalstva, stopnjevanje kmečke revščine in v migracijo prebivalstva. Politična moč jc bila v rokah kralja in skupščine.
Učitelji so pripravljali krajinopisje po okrajnih glavarstvih: I-ogaško (1889), Kočevsko (1887), Postojnsko (1889, Kamnik (1894), Ojis Sv. Križa (1905).
2 'Sehrciner, I [cnrik, Prcosnova jugoslovanskega vzgojstva v smislu demokralizma LSŠM (1919). Načrt preustrojitve šolstva in narodne vzgoje. Priloga učiteljskega tovariša (1919).
Razpis o izmenama nastavnog programa, O.N. Ur. 23322, dne 26.7.1920. ^''Magrli, Ivan, Izbor učne snovi za zgodovinski pouk. Popotnik, 1919.
Začasni zgodovinski u*ni načrt za 6razrednicov llajdini (sprejet na domači učiteljski konferenci 4.1.1919).Popotnik 1919
I.apajnc, Josip, Domoznanstvo, Popotnik, 1919.str.136.
Mere, Pavle, Iz smernic za podrobni učni načrt. Popotnik, 1920, str. 168.
Flcrc, Pavel, Nekaj smernic za sestavo podrobnega učnega načrta za zemljepis in zgodovino. Popotnik, 1921, str. 28.
To stanje seje krepko občutilo v šolstvu. Ministrstvo za prosveto ni uspelo pripravili šolskega zakona. Sc naprej jc urejalo šolstvo s predpisi. Slovensko formalno šolsko vodstvo seje po vladnih direktivah neprestano menjavalo in spreminjalo. Učitelji se niso uspeli organizirati, bili so dezorientirani, brez jasne perspektive. Stara generacija sc jc razočarano umaknila, nova generacija pa še ni dozorela. Posamezniki sc zavzemajo za uradno linijo in propagirajo unitarizem.
Najpomembnejše, kar jc v tem obdobju nastalo, so metodike in priročniki realnih predmetov, ki so jih napisali učiteljiščni profesorji. Izpod njihovega peresa so učitelji dobili metodiko elementarnega razreda, prvo metodiko zgodovine (1923), metodiko zemljepisa ter zbirke učne snovi za rasti instvo, za živalstvo in za mineralogijo."
Vsa ta dela upoštevajo novonastalo družbeno situacijo, a ohranjajo pozitivno šolsko tradicijo. Zavzemajo se za narodno zgodovino in razlagajočo metodo, za. koncept domoznanstva, za stvarni pouk, ki daje podlago vsem realnim predmetom za ckspircmcntiranjc in opazovanje nežive narave in za opisovan ježi ve narave.
Učencem jc bilo namenjenih nekaj učbenikov in dopolnilne literature za zgodovino in zemljepis. Ta seje po smotrih in vsebini ujemala z uradnimi smernicami in jc imela mnoge didaktične slabosti. Opušča domoznanski konccpt in sintetično razporeditev vsebine. Zemljepisna snov sc obravnava po kompleksni metodi. Teme so natrpane z zahtevnimi dejstvi, statističnimi podatki in imeni, zato neprimerne starosti stopnji učenccv. Zgodovinska snov jc za učcncc večinoma tuja, ne nanaša sc na narodno preteklost, temveč na časovno in krajevno odmaknjena dogajanja. Teme so predstavljene dejstvo s tipično natrpanostjo podatkov, suho, nepripovedno in učencem neprimerno. Do skrajnosti sc trudi vsilili idejo o enem jugoslovanskem narodu in politiko unitarizma z vodilno vlogo Srbov, kar vodi do potvarjanja resnice in krši načelo znanstvenosti.
Tudi na področju beril ni bilo kvalitativnega napredka. Prirejali so stara avstrijska berila novim razmeram, teme o Habsburžanih so zamenjali s temami o Karadjordjcvičih, epizode iz avstrijske zgodovine z epizodami srbske.
Tretje obdobje šolstva sc začenja z izdajo uradnih učnih načrtov. Izrazito mejo pa mu postavijo politični dogodki v državi in Zakon o narodnih šolah (1929).
Kar v dveh zaporednih letih 1926 in 1927 so izšli učni načrti prve štiri razrede ljudskih šol. Ti niti v smotrih in niti v vsebini nc prinašajo bistvenega napredka od starega srbskega učnega načrta. Stvarni pouk ima nalogo, spoznavati učcncc s predmeti v domačiji in jih govorno razvijati. Zcmjcpis in zgodovino sta v 3. in 4. razredu samostojna predmeta. Zemljepis ima nalogo, spoznavali učcncc z ožjo in širšo domovino in buditi ljubezen do nje. Zasnovan jc analitično, kar zanemari načelo domačijskosti, postopnosti in doživljanja. Smotri zgodovine so izrazito politični. Spoznati preteklost jugoslovanskih plemen in budili narodna in palriotična čustva, razvijati sposobnost izvrševanja državljanskih pravic in dolžnosti. Poudarek jc na skupnih vezeh treh plemen od davne preteklosti dalje,
27
" Fink Franc: Posebno ukoslovjc pouka v elementarnem razredu (1923). Posebno ukoslovjc zemljepisnega pouka na osnovnih Šolah (1922). Posebno ukoslovjc zgodovinskega pouka na osnovnih Šolah (1924).
Vales, Alfons, Učna snov iz rastlinstva (1926), Učna snov iz živalstva in somatologijc (1928), Učna snov iz mineralogije in geologije (1923).
' Schrcincr, Fink, Zemljepisne in zgodovinske učne slike i/, kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev (1919). Plesničar.Grum, Slovensko ozemlje (1923).
Mešiček, Drnovšek, Obči zemljepis za višje razrede osnovnih šol, 1923, Brinar, Domoznanslvo (1923).
' Učni načrti za prvi, dnigi, tretji in četni razred vseh osnovnih šol v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Beograd, 1926. Začasni učni program za 1. 2. 3. in 4. razred vseh osnovnih šol v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovcnccv (1927).
povezanosti v trpljenju in krivicah in hrepenenju po svobodi in združitvi. Prevladujejo zgodbe iz srbske preteklosti in njenih junakih. Iz slovenske zgodovine je izbranih komaj nekaj posameznih izoliranih zgodb. Predmet prirodne znanosti oziroma spoznavanje prirode ima nalogo učence spoznavati z naravnimi predmeti, pojavi in zakonitostmi, usposabljati za uporabo pridobljenega znanja v življenju, oblikovati ljubezen do narave in vzbujati občudovanje njene lepote. Ta predmet sc povezuje z naukom o kmetijstvu, kjer jc dobil praktični in življenjski značaj.
Slovenski učitelji teh načrtov niso dobro sprejeli. Kritizirali so jih, da so zgrešeni vsebinsko in oblikovno, da ne upoštevajo razvoja znanosti, ne upoštevajo otrok, prenatrpani so z učno snovjo in da so preveč enotni. Pri sestavljanju učnih načrtov zahtevajo sodelovanje učiteljev in želijo, da se izdelajo programi po načelih domorodnosti, učne konccntracije in aktivnosti učencev."
Slabosti ccntralnih učnih načrtov so zdramile učitelje. Po dcsctljctju mrtvila sc pojavi glasna organizirana kritika stanja v šolstvu. Začenja se aktivnost učiteljev, ki je povezana z organizacijo Mariborske pedagoške centrale. (1928). Učitelji postanejo spet gibalna sila razvoja.
Splošna gospodarska kriza sredi 30-tih let jc oslabila že tako težko gospodarsko stanje v kraljevini, ki sc jc izražalo v propadanju kmetov, stavkah, nemirih in krepitvi nacionalističnih teženj. Boji v parlamentu sc do skrajnosti zaostrijo. Kralj Aleksander je ukinil parlament in uvedel diktaturo (1929). Država jc dobila novo ime Kraljevina Jugoslavija in novo upravno ureditev. Slovensko ozemlje jc spadalo v Dravsko banovino. Diktatura jc dušila vsakršno prizadevanje za nacionalno in socialno vprašanje in krepila idejo integralnega jugoslovanstva. Ti ukrepi so notranja nasprotja še poslabšali.
V tem obdobju jc vladi uspelo izdati Zakon o narodnih šolah (1929), v katerem sc izraža politika vladajočih. Naloga ljudske šole jc vzgajati vdane in aktivne člane narodne skupnosti. Zakon jc predpisoval 8-lctno ljudsko šolo s štirimi razredi nižje in štirimi razredi višje šole. Višja stopnja je bila vcčtirna. Za podeželske otroke so bile namenjene okrnjene oblike ponavljalnc šole, kar jc poglabljalo socialnc razlike med mestom in podeželjem.
Na temelju tega zakona sta bila izdelana učna načrta za višjo (1932) in nižjo (1933) stopnjo. Oba načrta sla imela še več slabosti kot prejšnji. Bila sta izredno centralistična. Upoštevane niso bile nacionalnc in kulturne posebnosti ter tradicija slovenske ljudske šole. Vsebina zemljepisa in zgodovine ni temeljila na domačih razmerah. Ti predmeti so vzgajali k jugoslovanskemu unitarizmu. Prirodopis s prirodoslovjcm in kmetijskim poukom je bil izrazito utilitaristično zasnovan. Zakon o narodni šoli in učni načrti zastopajo izrazito socialno-državljansko smer v vzgoji.
Po smernicah zakona in učnih načrtov so bili pripravljeni nekateri učbeniki za zemljepis in zgodovino. Ti so le priredbe učbenikov iz prejšnje dobe. V njih se še
30
■ Scnkovič, Matija, O učnih načrtih sploh in o učnem načrtu za osnovne Sole posebej, Popotnik, 1926/27, str. 149. Vanda Mirko, Pred novimi učnimi načrti, Popotnik, 1931 /32, str. 263.
Scnkovič Matija, Vodilne ideje 7.a sestavo učnih načrtov /.a narodne šole, Popotnik, 1932/33, str.4.
H rinar, Josip, Domoznanstvo, Celje 1932. Polak, Zemljepisna učna snov za 3. razred (1932). Polak, Zemljepisna učna snov za 4. razred (1932). Polak, Zemljepisna pomožna knjižica za 4. razred (1938). Polak, Zgodovina za učcncc 3. razreda (1932).
povečujejo vse vsebinske in didaktične slabosti. Ker v njih prevladujejo vzgojne naloge socialne pedagogike, kršijo didaktična načela s psihološko utemeljitvijo. V učnih tekstih prevladuje naštevanje stvarnih podatkov, spominska snov z enim samim smotrom, vzgajali k unilarizmu. Osrednji predmet jc zgodovina, ki se sprevrže na raven pripovedovanja slavnih dejanj znamenitih zgodovinskih osebnosti, ne oziraje sc na njihovo zgodovinsko resničnost. Problemi prirodopisa in prirodoslovja so bili povsem zanemarjeni, prav tako tudi skrb za učbeniško literaturo za višjo stopnjo. To dokazuje, da sc je oblast resnično zadovljcvala z najosnovnješo izobrazbo ljudstva in uresničevanjem idejnih političnih ciljcv.
Uradna šolska politika ni bila na Slovenskem dobro sprejeta. Dozorela je povojna učiteljska gcncracija, središče pedagoškega gibanja jc postal Maribor, kjer jc delovala Pedagoška ccntrala. Splošna družbena kriza jc učitelje zbliževala. Spoznanje, da delitev društvenega življenja po strankah slabi njihovo moč, je vodilo v razpustitev Slomškove zveze (1928). Učitelji so se organizirali v eni stanovski organizaciji, ki ni bila privesek nobene politične stranke. Tako povezani učitelji so odklanjali uradni koncept realnega izobraževanja. Najživahncjc jc delovala Pedagoška centrala, katere vpliv jc prevladal v reviji Popotnik in v Šolski matici. Najnaprcdnjcši učitelji, tako imenovani šolski reformatorji, so sc zavzemali za korenito preobrazbo ljudske šole. Ti so sledili naprednim evropskim tokovom in novejša dognanja prinašali na domača tla in gradili svojo šolo po permisivnih - mladinoslovcnskih načelih. Najnaprednejši marksistično usmerjeni učitelji so sc povezali v Učiteljskem pokretu (1936). V programu tega gibanja jc prvič izraženo hotenje z izobrazbo dviginiti gospodarsko moč naroda, dvigniti socialno raven najnižjih družbenih plasti. Reformo šolstva povezujejo s socialno-političnimi reformami, dvigniti stopnje izobrazbe kmečkemu in delavskemu sloju zaradi socialne osvoboditve. Najpožrtvovaljcši med njimi so: Dolgan, Jurančič, Lcdinek, Pibrovcc, Scnkovič, Vrane, Žgcč in Žerjav. ' Šolski reformatorji so smoter ljudske šole približali idealu vsestransko, harmonično razvite osebnosti. Zavzemali so se za razvoj otrokovih sil in zmožnosti. Za okrepitev nravstvenovzgojnih nalog, za dialektično enotnost materialnega in formalnega izobraževanja. Realnim predmetom so dali nalogo umsko, moralno, estetsko, socialno in domoljubno vzgajati ter usposabljati za življenje. Pri izboru vsebin so upoštevali njeno splošno izobraževalno vrednost, njen pomen za kulturni in gospodarski napredek. Poudarjali so globinsko dimenzijo učnih snovi odkrivanje vzročno posledičnih odnosov. Zavzemali so se za koncentrično razporeditev vsebine, načelo strnjenosti, načelo učne koncentracije in cpohalni pouk. Uvajali so življenjske enote, ki prikazujejo vsestransko povezanost in razvojnost v prostoru in času. Zavzemajo sc za domoznanski pouk, za biološko metodo in fenološko načelo pri prirodopisu, vsestransko povezanost v prirodoslovju. Zgodovinski pouk daje poudarek
Polak, Zgodovinska učna snov za 4. razred (1932). Polak, Zgodovina pomožna knjižica za 4. razred (1938). Udružcnjcjugoslovanskega učitcljstva.
Dolgan, Josip, Učni načrt za kmečke delovne šole za drugi razred, Učiteljski tovariš, 1928 in 1929. Dolgan, Josip, Vrane, Emcst, Podrobni učni načrt za ljudske šole, Ljubljana, 1937. I.co, Pibrovec: Osnovni razred (1929), Drugi osnovni razred (1931). Bcrgant, Zmago, lilcmentami razred (1928). Scnkovič, Matija, Novodobno šolsko delo, Ljubljana, 1935. Vrane, Emest, Osnove strnjenega šolskega dela v teoriji in praksi, Ljubljana, 1937. Žcijav, Albert, Sodobni zgodovinski pouk, Ljubljana, 1937.
narodni preteklosti, vključuje teme iz politične, gospodarske in kulturne zgodovine ter prikazuje nasprotja med družbenimi razredi in boje za socialno pravičnost. Interpretacija zgodovinskega dogajanja sc približuje načelom historičnega materializma.
Na šolske reformatorje, ki so oblikovali slovensko ljudsko šolo na temelju idej delovne šole, strnjenega pouka in umetnostne pedagogike, so imela čedalje večji vpliv napredne politične stranke.
S poglabljanjem politične krize v državi jc naraščala potreba po rešitvi socialnih in nacionalnih problemov. To nalogo so vključili v svoj program slovenski šolski reformatorji.Tako je slovenska šola v starih okvirih povsem dozorela za samostojno delovanje v novih razmerah. V kritičnem zgodovinskem obdobju - med narodnoosvobodilno borbo jc slovenska šola in učiteljstvo ostalo pomemben dejavnik nacionalnc in socialnc osvoboditve Slovencev.
Velikega priznanja so bila deležna dela šolskih reformatorjev v partizanskih šolah NOB. Zal pa po vojni njihove ideje niso našle odmeva v praksi. Uradna povojna pedagogika jc ubrala izrazito socialno smer po zgledu sovjetske in odklanjala miselnost reformatorjev z etiketo mladinoslovja.
SKLEPNE UGOTO VITVE
Gibanja realnega izobraževanja v povezanosti z družbenimi razmerami kaže naslednje zakonitosti:
Na vsebino izobraževanja vplivajo hkrati gospodarske, politične in kulturne razmere države, h kateri jc pripadalo slovensko ozemlje, ter gospodarske, politične in kulturne okoliščine na domačih tleh. Temeljno gibalo razvoja so družbeno gospodarske razmere. Spreminjanje teh spreminja kvaliteto, kvantiteto in množičnost splošnoizobražcvalnc vrednosti šole. Vendar spreminjanje izobraževalne vsebine ni pasivni odraz spreminjanja razmer. Subjekt jc politika vladujočcga razreda, ki s smernicami, predpisi, zakoni usmerja šolstvo, mu določa smotre, vsebino in organizacijo.
Vpliv politike vladujočcga razreda na realno izobraževanje jc odvisen od njene družbene vloge. Politična skupina, ki jc nosilcc napredka, poveča obseg realnega izobraževanja ali ga vsaj obljublja. Ko pa se na oblasti utrdi in sc čuti ogroženo, interes za izobraževalno vrednost šole pada. Glavna ovira rasli splošnega izobraževanja jc strah vladajočega razreda pred izgubo oblasti in ta strah projccira v učne programe. Tako sc družbeni napredek in družbene potrebe po izobraževanju neprestano borijo s strahom oblastnikov po izgubi vodilne vloge. Politična moč vladajočega razreda pri usmerjanju realnega izobraževanja pa jc odvisna od vloge, ki jo ima v konkretnem času. Kadar so politične težnje skladne z družbeno-gospodarskimi potrebami časa, jc njihova moč velika. Smcrnicc in postavljeni smotri hitro postanejo stvarnost in sc v praksi dosledno izvajajo. Kadar pa sc politika prizadeva zadržati razvoj splošne izobraževalne vrednosti šole in jc to v nasprotju s splošnimi družbenimi potrebami, je njena učinkovitost manjša. Dejstva kažejo, da politika in zakonodaja lahko zavirata a ne moreta zavreli naravnega toka razvoja, ki sili naprej. Zato sc dejanska vzgojno-izobražcvalna vrednost šole bolj sklada z gospodarskim razvojem časa, kot z zakonodajo in učnimi načrti, ki sc ujemajo z državno poltiko in ideologijo.
Gibanje vsebine realnih predmetov kaže, da so posamezni predmeti različno občutljivi za politične in ideološke tokove.
Najusodncjc jc odvisen od konkretne družbe in njene ideologije pouk zgodovine, ki sc tako intenzivno vsklajujc s postavljenimi političnimi cilji, da prihaja tudi do potvarjanja rcsnicc. Zgodovina sc prilagaja vladajoči ideologiji po vsebini, interpretaciji, razporeditvi snovi in učnih metodah. Občuten jc družbeni vpliv tudi v zemljepisu, zlasti pri izboru in razporeditvi vsebine ter pri didaktičnem oblikovanju učnega procesa in spoštovanju didktičnih načel. Družbeni ideološki vpliv pri prirodopisu jc opazen bolj pri interpretaciji pojavov in zakonitosti, kol pri izboru tem. Na politične situacijc sc odziva zlasti globinska dimenzija predmeta ler njihov koncept, ki jc ali utiliralističen ali splošno izobraževalen. Najbolj neodvisna je interpretacija naravoslovja, ki zavisi skoraj izključno od razvoja znanosti.
Zgodovinsko sc spreminja tudi mesto posameznih predmetov v ljudski šoli. Zaradi neenotnega sistema šolstva jc primerjanje in posploševanje težje. Vendarle iz skupnega števila ur v predmetniku razberemo nalscdnjc:
leto	1874	1886	1932-33
zemljepis	14	17	23
zgodovina
prirodopis	13	18	17
prirodoslovje
Iz tega jc opazna tendenca, da dominantno mesto dobijo družboslovni predmeti, kadar želi vladujoča politika okrepiti ideološki vpliv na množicc, pri tem pa sama po sebi vpada izobraževalna vrednost naravoslovja.
Analiza družbenega dogajanja kaže, kateri motivi in katere subjektivne sile so krmarile slovensko šolstvo mimo uradne politike, v prid nacionalnih, kulturnih in gospodarskih potreb naroda.
Najmočnejši motivi z.a napredek realnega izobraževanja so: socialno gospodarski - z izobraževanjem dvigniti ljudstvo iz zaostalosti, in nacionalni - prizadevati sc za razvoj narodne kulture, boriti sc za narodne pravice, ki vključuje tudi prizadevanje za boljšo izobraževalno šolo v materinščini. Narodno-obrambna aktivnost, skrb za šolo in prizadevanje za povečanje njene izobraževalne vrednosti sc občutno stopnjuje pri vsakem povečanem raznarodovalncm pritisku.
Ti motivi so gnali v vsej naši zgodovini v dejavnost formalne in neformalne skupine in posameznike. Ocena subjektivnih sil kaže naslednje: deželne vlade in formalni zastopniki naroda niso imeli odločilnega vpliva na rast izobraževalne vrednosti šole. Ti so delovali konformno z državno oblastjo, ali so bili v opoziciji. Tudi politične stranke niso opazno usmerjale realnega izobraževanja, zlasti nc v času slogaštva ali srditih strankarskih sporov.
Najpomembnejše naloge so opravili slovenski kulturni dclavci, učitelji in njihova stanovska združenja. Odločilen vpliv na razvoj realnega izobraževanja so imele manjše skupine, prostovoljna združenja aktivnih navdušencev in pa posamezne močne osebnosti.
Subjektivni dejavniki spreminjajo v zgodovinskih obdobjih svoj pomen in svojo družbeno vlogo. V času nastajanja slovenske osnovne šole so odigrali pomembno vlogo kulturni dclavci in narodno zavedna prosvctljcnsko usmerjena duhovščina.
Posledice so bile hkrati pozitivne in negativne. Med pozitivnimi jc razvoj šolske mreže ter materialna in kadrovska skrb za podeželske šole, uveljavljanje materinščine in skrb za izobraževalno vsebino s poučnimi sestavki iz kmetijstva in splošno izobraževalnimi realističnimi teksti. Negativna pa jc popolna prevlada ccrkvcncga vpliva v šolstvu.
V drugi polovici 19. stoletja, ko sc razvije sloj narodno zavednega meščanstva, ko dobimo narodno zavedne, univerzitetno šolane strokovnjake, postanejo ti gibalo realnega izobraževanja v narodni šoli. Od konca 19. stoletja dalje pa imajo najodločnejši vpliv na kvaliteto realnega pouka učitelji. Učitelji so trdno med seboj povezujejo v društva okrog izdajateljskih hiš in pedagoške periodike in neumorno delujejo. Z njihovimi deli sc že pred prehodom v 20. stoletje slovenska šola osamosvoji in prehiti uradni konccpt. Po združitvi Slovcnccv z ostalimi jugoslovanskimi narodi so učitelji sami pripravljali programe za reorganizacijo slovenskega šolstva po demokratičnih načelih in na narodnih osnovah ter kritično odklanjali centralistično šolstvo ter gradili ljudsko šolo, ki bo dvigala izobrazbo ljudstva in vodila v socialno in nacionalno osvoboditev.
Pri nastajanju novega in naprednega jc imel izredno vlogo pedagoški tisk, zlasti članki v pedagoški periodiki, ki so sc najhitreje odzivali novim razmeram ter prenašali ideje naprednih pedagoških tokov. Elastičnost in prizadevanje, spreminjati obstoječo prakso kažejo tudi metodike nekaterih priročnikov, ki so jih večinoma sestavljali učiteljiščni profesorji. Realistični učbeniki pa sc po smotrih in vsebini močno prilagajajo uradnim učnim načrtom, bolehajo na verbalizmu in imajo več didaktičnih slabosti. Bolj domača in primernejša za učcncc so bila realistična berila, ki jim domačnost in toplino dajeta mladinsko leposlovje in narodno izročilo.
Slovenska šola in njena splošno izobraževalna vsebina sc jc gibala pod vplivom številnih dejavnikov. Enotnost in nasprotja teh spodbudnih in zaviralnih sil dajejo razvojnemu toku značilnost nihanja, v katerem jc odločno začrtana pot navzgor, k boljši kvaliteti, k napredku. Najmočnejša sila v tem permanentnem boju je hotenje po samobitnosti in narodnem obstoju.