Slovenski glasnik,
443
—   »Senilia." Poezije v prozi Ivana S. Turgeneva. Prevel Aleksander Hudovernik. Ta spis obseza Krajčeve »Narodne biblioteke" 17. snopič, kateremu je cena 15 kr. O tem proizvodu Turgenevljem je »Ljubljanski Zvon" že obširneje pisal v svojem II. letniku na 193. str in v IV. letniku na 753. strani. Zatorej zadostuj, ako omenjamo, da se Hudovernikov prevod prav lepo bere.
—   18. snopič »Narodne biblioteke" r.as je oveselil z drugim delom zbranih spisov Andrejčkovega Jožeta, in sicer so natisnene v tem zvezku sledeče slike iz domačega življenja: Matevž Klander. — Spiritus familiaris. — Zgodovina motniškega polža. — Gregelj Koščenina. — Preprosti jezik, ljubeznivo pripovedovanje in natančna karakteristika delujočih oseb nam pri Podmiljščaku ugaja toliko bolj, ker nam zadnje čase nekateri pisatelji slovenski kvarijo zdrav ukus, pišoči tako »genijalen" jezik, da ga navaden človek ne more umeti, rišoči značaje, ki so morebiti možni na luni, a ne na našem planetu, in junake svoje postavljajoči v situvacije, ki so vse drugo prej nego naravno-človeške. Kaj bi dan-danes^rekel Jurčič ko bi še živel ?
—  »Dramatično društvo" v Ljubljani je dalo na svetlo „Sloven ske Talij e" 52. zvezek, ki je debel nad 26 tiskovnih pol, obseza šest gledaliških iger ter stoji 2 gld. Vsebina ji je ta: 1. Deborali.   Narodna igra v štirih dejanjih.   Spisal dr.
5.  H. Mosenthal, poslovenil F r. Cegnar. Prevod, z večine v verzih, je dovršen. — 2. Revizor. Komedija v petih dejanjih. Ruski spisal Nikolaj Vasil-jevič Gogol, preložil Ivan Vesel. Hvaležni smo g. župniku Veselu, da nam je poslovenil to po vsem svetu slovečo, klasično komedijo Gogolovo. Med vsemi Slovenci, ki so kdaj prelagali ruske pesnike na slovenski jezik, je brez ugovora najspretnejši g. Ivan Vesel; jezik mu je lep, verz pravilen, stik poln in doneč; njegovi prevodi iz Puškina in Lermontova se smejo imenovati dovršeni. To spretnost svojo nam g. Vesel jasno kaže tudi v prozi, in »Revizor" se bere tako lepo, da je gotovo opravičena želja naša, naj bi č. g. župnik kmalu spet razveselil Slovence s prevodom kakega klasičnega dela ruskega. — 3. Oče so rekli, da le! Gluma s petjem v jednem dejanji, spisala G. pl. Moser in A. L'Arronge, preložil Fr. Končan. Godba R. Bialova. — 4. Same zapreke. Gluma v jednem dejanji. Po W. Fridrichu preložil Ivan Kalan — 5. Perzijski šal. Šaloigra v jednem dejanji.   Spisal   Aleksander Dumas,   preložil  Ivan Kalan. —
6.    Kdor se poslednji smeje! Gluma v jednem dejanji. Spisala M arij a Knaufova, preložil Ivan Kalan, Poslednje štiri iprre so namenjene malim domačim predstavam in čitalniškim gledališčem in bodo zatorej diletantom našim gotovo dobro došle, zlasti ker jim tudi v jezikovnem oziru ni ničesa očitati, kajti g. Ivan Kalan, ki je poslovenil zadnje tri igrice, je Slovencem dobro znan ne samo kot jeden najpridnejših, ampak tudi kot jeden najboljših prelagateljev, ki je že marsikatero tujo gledališko igro udomačil po   slovenskih čitalnicah.
Ker so razmere v Ljubljani take, da se iz raznih uzrokov (katere smo deloma razpravljali že o drugi priliki, kolikor je sploh možno pisati o njih), ne more ukoreniniti javno slovensko gledališče, moramo pač veseli biti, da slovensko dramatično društvo tiho, a vspešno dela vsaj na književnem polji slovenskem; kajti preskrbelo je diletantovskim gledališčem našim že obširen in primeroma prav dober repertoar. Poleg društvenega predsednika g. cesarskega svetovalca Ivana Murnika ima za društvo največ zaslug blagajnik g. dr. Jos. Stare, ki z domoljubno požrtvovalnostjo, neumorno pridnostjo in redko natančnostjo skrbi za to, da društvo vsaj častno živi; in ako tudi, zlasti zadnja leta, ne more kazati