Ljubljana, dne 9. decembra 1938. O Poglavje o hlapčevski miselnosti Ko so l>ile razpisane sedanje volitve in ko je dr. Kramer prosil za sprejem na dr. Mačkov volilni seznam, so imeli mnogi to če že ne naravnost za preobrat, pa vsaj za začetek preobrata v smeri nekega vsaj skromnega priznanja demokratičnega in v zvezi s tem tudi avtonomističnega: načela. Kajti demokratično in avtonomistično načelo sta v taki notranji zvezi, da se lahko reče, da ni mogoče eno brez drugega. Mi smo takoj od vsega začetka kazali in opozarjali na to, da je zveza dr. Mačka z dr# Kramerjem zgolj tehnična — nujen nasledek sedanjega volilnega zakona. Če bi tega zakona ne bilo, bi tudi takih nenaravnih volilno-politiehih zvez ne bilo, ker bi pač ne bile potrebne. Kajti sedanji volilni zakon je bil od vsega začetka zamišljen tako, naj v vsakem primeru zagotovi vladajočim strujam in strankam večino in oblast; vsako opozicijsko gibanje pa ali sploh zatre ali pa vsaj v največji meri oteži. Nesmiselno je bilo torej pričakovati, da bi utegnil neki volilno-tehnični pritisk vplivati na naše jugoslovene tako, da bi se odpovedali j u gosi o v eniškemu unitarizmu, tej podstavi vse svoje politike. Kako prav smo imeli, nam dokazuje sestavek v »Jutru« od 1. letošnjega decembra pod naslovom »Dvajset let svobode«. Sestavek ima v/celoti bolj značaj pamfleta kakor trezne, stvarne obravnave. Slovenstvo in njegov boj za samobitnost pobija in riše zgolj od senčne strani. Kar mu hodi v priklad, podčrtuje, a molči o tem, kar bi moglo omajati njegove razloge. Toda pojdimo po vrsti! »jutro« prihaja najprej z »raznimi dogodki« iz 1. 1938., ki da nam kažejo, da morebiti le nismo toliko varni, da bi se še v prihodnje »posvečali samosvojemu konjičku«. »Jutro« je pri tem skrajno previdno. Niti z besedico ne označuje tistih > razni h dogodkov« od bliže, da bi takoj na njegovih besedah in trditvah sleherni bralec lahko preskusil njih pomen in težo za nas. Molči pa o njih zavedno in namenoma. Kajti če bi govoril isamo nekoliko podrobneje o njih, bi vsak takoj videl, da so tisti »razni dogodki« nekaj kar najbolj nasprotnega jugoslovanskemu nacionialstvu, da uče zlasti, kako bi bili tisti »razni dogodki« vse manj usodni za bratovski narod, če bi ne bil kakor v' slepoti predaleč gnal svojega centralističnega konjička. Da, prav tisti »razni dogodki« niso samo obsodba stapljavske jugoslovenarske politike, ampak tudi kar najzgovornejše svarilo pred njo, hkratu pa zahteva za vse presodne ljudi, da tudi zaradi koristi naše države z njo čim prej in čim najkoreniteje obračunajo. Kako mali »J utro« naše osnovne narodne pravice in zahteve, to moramo pa dobesedno p on a tis-niti, ker bi vsaka nedpbeisedna ponovitev samo slabila njihov cinizem: Naša formula, v 'kateri sc izživljamo in za katero trošimo vse svoje energije, je — pleme, jezik — narečje. I i dve alternativi ,sta bistvo vseiga našega dejanja in nehanja, kakor da je od teoretične rešitve tega odmišljeuega problema odvisna vsa naša nadaljnja usoda. / Če se zastavljamo torej za pravice slovenstva in njegovega' oznamenila, slovenščine, je to za »Jutro« zgolj teorija, vprašanje samo pa nekaj odmišljenega, torej nestvarnega. Nestvaren je zategadelj b'oj Slovencev za slovensko učno knjigo, pri čemer je »Jutro« dalo nehote tistim prav, ki se jim njegova svoječaisna borba zanjo ni zdela odkrita, nestvaren je naš boj za pravico slovenskega jezika v uradih, odmišl jen je seveda prav tako boj zoper neenakopravnost v političnem in gospodarskem življenju, ki je naraven nasledek nauka, da je slovenski jezik in z njim vse slovenstvo nekaj odmišljencga, stvarno nebistvenega, Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Dr. J os. Regali: Ob dvajsetletnici slovenske „Narodne galerije44 (Nadaljevanje.) Zaradi dogodkov na občnem zboru leta 1928. je zastala tudi propaganda za »Narodno galerijo«. Dne 1. julija 1927. je bil namreč ustanovljen »odsek za propagando za sklad »Akademije za znanost m umetnost« in za »Narodno galerijo«. Ta odsek je bij težišče društvenega dela in si je postavil za nalogo, da spravi skupaj kakšnih pet milijonov dinarjev, in sicer zato, da dovršimo gale-njo» prezidamo prostore in da naložimo kalcšnu dva milijona dinarjev za osnovni .sklad za prihodnjo »Akademijo«, kakršna dva milijona za, sklad »Narodne galerije«, da bi se z obrestmi teh dveh zneskov krile tekoče potrebščine obeli zavodov. Ta sklad sem omenjal med drugim v sestavku »Gospodarske potrebe slovenske Akademije za znanost in umetnost« in »Narodne galerije« v brošuri »Naša največja kulturna naloga — Akademija za znanost in umetnost — Narodna: galerija«, ki jo je izdala leta 1927. »Narodna galerija«. V nji je bil za uvod priobčen oklic »Slovenci!« z 1. 12. 1926, ki ga je sestavil dr. Izidor Cankar in so ga podpisali zraven škofov dr. Jegliča in dr. Karlina ter obeh velikih županov načelniki vseh političnih strank v Sloveniji, župani avtonomnih slovenskih mest ter predsedniki gospodarskih in kulturnih organizacij; napisala pa sta zanjo tudi tir. Drag. Lončar in prot. dr. K. Nahtigal vsak svoj sestavek. S to brošuro je bila, začeta propaganda in smo jo razposlali na vse strani. »Odsek za propagando za sklad1 AK—NG« je postal središče del društva. Predsednik odseka je bil dr. Iz. Cankar, podpredsednik jaz, uda sta pa bila dr. Fr. Stele in Fr. Vesel, pomagala bi pa naj takratni društveni predsednik J. Zorman in pa takratni društveni tajnik d,r.^ Fr. Mesesnel. Ker se je napotili tir. Iz. Cankar, še preden je pričel odsek poslovati, na dolgotrajno znanstveno popotovanje, sem vodil odsek do dr. Cankarjeve vrnitve jaz, in sicer od 1. 7. do 24. 10. 1. 1927. Začel sem takoj delati, pomagala sta mi pa J. Zorman in dr. Mesesnel. Vrtati sem začel pri ljubljanski mestni občini, da bi izplačala že prej obljubljeni znesek 300.000 dinarjev. Mojih kakšnih 50 posredovanj pri takratnem občinskem gerentu, pri najrazličnejših občinskih svetovalcih in pri knjigovodstvu, Zormanova in dr. M esc sne lova številna pota niso imela drugega uspeha, kot neštevilne obljube in izgovore'. Mariborski mestni občini je 'Narodim galerija poslala tudi že 9. 2. 1927 prošnjo za znesek 300.000 dinarjev, da bi ga izplačala vsaj v dveh obrokih. Pisaril sem in osebno prigovarjal tudi takratnemu mariborskemu županu dr. Leskovarju, da bi stvar pospešil; nazadnje mi je obljubil, da bo mariborska občina, poslala 1. 1927, vsaj 50.000 dinarjev. Ker le ni bilo nič, sva se napotila z dr. Mesesnelom skupaj v Maribor, tla poženeva stvar pri mariborskem oblastnem odboru in pri mariborski občini. Imela, sva sestanek z zastopniki občine in oblastnega odbora. Obljubljeno je nama bilo, da bo vstavil oblastni odbor v preračun za I. 1928. 250.000 dinarjev, občina pa prav ta znesek v preračun za 1. 1928., da bo pa občina še 1. 1927. nakazala 50.000 dinarjev. Celjsko mestno občino smo prosili za 50.000 dinarjev in je dr. Mesesnel dobil v Celju obljubo, da jih nam nakažejo. Iz Ptuja, kjer se je trudil dr. Stele za nakazilo, ni bilo odmeva. Ljubljanski oblastni odbor je pa v resnici vstavil, ne da bi, ga bilo treba dosti nagovarjati, v preračun za 1. 1928. za »Sklad za AK-NG.« znesek 250.000 dinarjev. Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani torej nevažnega, ali da govorimo v jutranjem narečju, nasledek našega »pikolovstva, malotnosti in zagrizenega sektantstva.« / Z drugo besedo, slovenstvo, ki nočK zatajiti samega sebe, je nekaj,, kar naj izgine/kar je treba »likvidirati tiho in postopno«! »Jutro« dela in nastopa zoper slovenstvo seveda z neresnicami. Zatrjuje namreč, da postaja naša borba bolj in bolj »antikvarska«, češ da mora-mo posegati v zgodovino po razloge zanjo in da smo v »nazorski antitezi Prešeren-Vraz .. . zamudili prevažni dve desetletji«, tisti desetletji namreč. ko so nas ljudje umskih kvalitet kakor Žerjav in Ilešič hoteli u-e-diniti pa naše slovensko samobitno življenje zapisati poginu. Ko bi bilo »Jutru« za resnico, bi pogledalo še nekoliko v novejšo našo zgodovino, pa bi lahko tam bralo, da 'ta odbor zoper vrazovstvo le ni tako »antikvairski«, kakor hoče natvesti svojim političnim ovčicam. Bralo bi namreč, da je veliki slovenski duh nove dobe, Ivan Cankar, odklanjal Vrazovo »ilirsko kolofok-tarstvo« še vse bolj odločno, to se pravi že bolj s posmehom, tistim začudenim in srditim 'posmehom, ki se mu kar neverjetno zdi, da sploh še kdo more na novo obravnavati že davno dognano stvar. In zlasti bi bilo/»Jutro« bralo, da ga ni v novejši naši zgodovini resnega, pravega kulturnega človeka, ki bi si tudi samo upal nastopiti za' Vraza in zuper Prešerna, pa če je sicer še tako nejasen ali šibek značaj. Nad vse izvirna pa je tale »Jutrova« trditev: Med ono Pirešeren-Vrazovo antitezo pa med današnjim časom leži že lepo število občenarodnih de-klaracij, ki so vse dale prav Vrazu, toda vse to naših papirnatih borcev ne moti, oni segajo nazaj prelko rešenega problema in vedno znova zastavljajo staro, prastaro in zastarelo vprašanje. 1 n po t e m našt ev a »Jutro« nekaj izjav naših političnih in kulturnih delavcev, ki da so se izrekli za jugoslovensko enotnost. Seveda pa pri tem ne navaja, v kakšnih razmerah so nastale in s kakšnimi namerami so bile podane vse tiste izjave. »Odsek za_ propagando« se je obrnil tudi na vse druge, tudi najmanjše občine v Sloveniji s prošnjami za prispevke in je prilagal tudi zgoraj omenjeno brošuro »Naša največja kulturna naloga«. Računali smo, da od slovenskih mestnih, trških in kmečkih občin, brez štirih slovenskih avtonomnih mest, dobimo vsaj 1 milijon dinarjev. Ljubljanski oblastni odbor je še sam priporočil županstvom naše prošnje. Obrnili smo se tudi na tajništvo SLS v Ljubljani in v Mariboru, ki sta obljubila podpirati pri svojih županih naše prizadevanje; prav tako obljubo nam je dalo tajništvo SKS. Poslali smo vloge za prispevek za »Sklad AK-NG« vsem večjim denarnim zavodom v Sloveniji in smo se osebno in pismeno obračali na njihove predsednike in odbornike. Začeli smo se obračati tudi na večja industrijska podjetja. Postavili smo po nekaterih mestih tudi zaupnike, ki so nam obljubili, da bodo obdelavah premožne zasebnike. Trboveljsko družbo smo naprosili za pol milijona dinarjev ter obletavali vse pri nji odločilne osebe; pridobil sem tudi ministra prof. Sušnika, da je naprosil min. dr. Korošca, da je Trboveljski družbi pisal, naj se spomni »Sklada AK-NG«. V začetku meseca juli ja 1927. sem pa izvedel, da bodo dobile politične stranke oziroma lata. Res pa obema prav radi priznamo, da nista storila tega iz kakih načelnih in stvarnih pomislekov, ampak samo, ker so ti preveč na glas razodeli svoje Slovencem in slovenstvu škodljive in sovražne jiačrte in tako motili naklepe drugih, ki se jim je zdelo, da bo stapljaška pot zložnejša, če pojde najprej čez naše od jugoslovenskega centralizma uničeno gospodarsko življenje in s tem popolnoma zlomi našo odpornost. Kajti beseda enotnost ima pač zelo raztegljivo vsebino. Na vseslovanskem zborovanju 1. 1908. v Pragi je rekel Čelh K rejci, da je mogoče govoriti o enem slovanskem narodu. S tem je pač hotel poudariti posebno jezikovno sorodnost slovanskih narodov. Toda zaradi tega ni prišlo K rejci ju samemu, ni prišlo nobenemu drugemu Čehu na mi-sil, da bi se začel stapljati s Poljaki in Ukrajinci ali celo Rusi v »severoslov.ene«, in še manj je prišlo kaj takega na. misel Poljakom ali Ukrajincem, ki se narobe prav uspešno branijo zoper »narodno enotnost« tako s Poljaki kakor z Rusi1. Prav tako še zdaleč ne mislijo na kako stapljanje Bolgari, ki. so vendar še za nekaj stopenj bolj južni Slovani, kakor mi Slovenci. Cehi so sicer nekaj časa pridigali narodno enotnost Čehov in Slova-lvi-rv na imfhi, ki je bil kakor fotografičen posnetek nauka naših edinstvenikov. Kako je praktično izvajanje tega nauka sicer res škodovalo Slovakom. a prav tako tudi Čehom, o tem pripovedujejo »razni dogodki 1938. leta«, in »Jutro« bi storilo dobro, če bi šlo vase ob njih. Sicer bi pa na tem mestu samo spet kedaj ugotovili, da taki nauki rode v političnem življenju samo imperializem enih v škodo drugih, da hude pri teh drugih zato nujno nezaupanje in sovraštvo, in da je to nezaupanje tudi poglavitni vzrok, da ne more priti med slovanskimi narodi do tiste skupnosti i u vzajemnosti, ki jo nalagata sorodstvo in soseščina, in ki bi jim omogočali, da uspešneje branijo svoj obstoj in svoje koristi. Tako smo pa spet kedaj »Kranjske hranilnice«, ki da določa, da sc ima premoženje »Kranjske hranilnice«, kadar likvidira, porabiti za humanitarne namene. Nato sem šel 10. julijai 1927. sam k načelniku SLS, dr. A. Korošcu, ter mu razložil natančno celo zadevo. Odgovoril mi je, da bi bil on za svojo osebo za to, da. bi vseh 795.348 dinarjev, s katerimi ima razpolagati SLS, pripadlo »Skladu AK-NG«, da ima pa o tem odločati ljubljanski oblastni odbor in zato v ti stvarni nima besede. Obrnil sem se potem na zastopnika SKS Alb. Prepeluha, da bi SKS nanjo odpadajoči znesek 331.395 din poklonila »Skladu AK-NG«. Prepeluh }e pa moj predlog popolnoma in hladno odklonil. Načelnika SDS, dr. G. Žerjava, je obiskal J. Zorman, in ga prosil, da bi SDS znesek 265.116 dinarjev dala »Skladu AK-NG«. Dr. G. Žerjav je dejal, da bo šel ta denar za različna društva SDS, ne pa za »Sklad. AK-NG« in je tako Zormana na kratko odpravil. Zastopnik socialistične stranke, A. Kristan, je dobil 66.279 dinarjev in je s tem denarjem sam razpolagal. Edina odbornika »Kranjske hranilnice« dr. VI. Ravnihar in dr. Jenko, ki sta kot zastopnika N RS dobila 132.558 dinarjev, sta dala za »Sklad AK-NG« od lega zneska 32.000 dinarjev. Ker sem tako slabo naletel pri navedenih strankinih zastopnikih, sem se obrnil na zastopnika nemških odbornikov »Kr. hranilnice« J os. Luckmanna, češ da bo kot potomec stare ljubljanske rodovine razumel vsaj krajevni pomen »Sklada AK-NG« za Ljubljano, ki bi z »Akademijo« in »Narodno galerijo« veliko pridobila. Luckmann me je z zanimanjem poslušal — razpolagati so imeli on in njegovi tovariši z enim milijonom 259.000 dinarji — ter dejal, da obžaluje, da sem se prepozno zglasil, ker so njegovi tovariši že sklenili, da ves la denar odstopijo novemu društvu za podpiranje revežev. Tako se je ■končalai zadeva s »Kranjsko hranilnico«. Če bi dale vse stranke svoje deleže za »Sklad za AK- doživeli žalostni nastop Poljakov »ob raznih dogodkih 1938. leta«, ko navsezadnje že mešetarijo za odstop slovanske zemlje mongolskemu narodu, ker mislijo, da se bodo tako laže branili zoper slovanske Ukrajince v lastni državi in zunaj nje, ki hočejo svojo pravico. Odveč je pri tem pripominjati, d ti bi se ob enakih pogojih ta poljski primer prav lahko in prav gotovo ponovil vsaj pri vsakem takem slovanskem narodu, ki nasproti drugim zatajuje načelo demokracije in enakopravnosti. In če pri tem kaj želimo, tedaj želimo samo to, da bi nam bližnja, zgodovina z usodnim primerom ne potrdila, v dejanju resničnosti naše i rditve. II koncu omenja »Jutro« naše klavrno politično vodstvo ob prevratu, ki nam je prizadejalo toliko škode s svojo naivnostjo, la lik vernostjo in pasivnostjo. Res, ne bo vesela zgodovina tiste dobe, ko bo kedaj napisana. Prav je, če se pri tem zmeraj znova poudarja in kaže na vzroke, ki so nas privedli v polom. Res je tudi, da so bili tega poloma krivi pripadniki vseh naših struj in strank, eni bolj, drugi manj. A res je tudi, da je botrovala vsem takratnim slavnim voditeljem našim hlapčevska miselnost in v navidezni ali resnični zaskrbljenosti »za narodov blagor« odrivala ta narod od sodelovanja-, pa ga s svojimi sklepi postavljala pred dovršena dejstva. Res, hlapčevska miselnost je bila tista, tki je dušila v nas voljo, postaviti se na lastne noge, tista klavrna, miselnost, ki jo je rodilo stalno vte-panje ponižnosti in manjvrednosti zaradi našega malega števila v slovenskih glavah. Zgrozil se je podložnik, kaj bo, če ne bo dobra mati Avstrija skrbela več za nas, pa ni vedel; kaj početi z našo svobodo. Še več, takoj je šel krošnjami z njo, pa jo ponujal dober kup drugam pod pogojem, da ne zgubi službe velikega hlapca. Da. bi utegnil naš narod tudi hoteti ostati svoboden, sc mu še zdelo ni. In če bi človek za tiste čase očem dvomil in ugibal, tedaj kvečjemu o tem, kje je bilo hlapčevske miselnosti več, ali pri tistih, ki so zdihova-li za Avstrijo, ali pri tistih, ki so licitirali za pravkar pridobljene pravice svobodnega naroda in jih od n a- Furlansko Značilna razprava v geografskem mesečniku »Uni-verso«. — Nasledci proglasitve roinaunščine za četrti švicarski jezik. Pod tem naslovom beremo v »Istri«: Nacistična Nemčija je postavila tezo o nemštvu (Deutschtuun), ipo kateri tvorijo vsi Nemci na vsem svetu ne glede na to, kje bivajo, eno samo enoto, im se je začel a tudi dejansko zavzemati zanje in ščiti njihove pravice. Nasledek tega meniškega stališča je bila priključitev Avstrije in razkosanje Češkoslovaške. Spričo -te teze in še bolj v očigled njenega praktičnega izvajanja je naravno, da je nastala proti njej it udi reakcija. Kot tako moramo iimeti načrt Švice, razglasiti švicarski nemški dialekt za poseben jezik, različen od nemškega, da bi tako zavrnila morebitno nevarnost. Da ni ta načrt samo izrodek fantazije, temveč, da NG« (v tem primeru bi sc tudi pripadniki Josipa Luckmanna ne bi mogli odtegniti in bi bili moralno prisiljeni dati, če ne vsega, pa vsaj kakšno tretjino njim pripadajočega zneska), bi bila skupaj s Hribarjevima poklonitvama in s prispevki Zbornice TOI, Kollimanna, Vodnika^ Trboveljske družbe, slovenskih avlono-mnili mest in oblastnih odborov ter še novih velikih darovalcev, ki bi se gotovo oglasili, če bi propagando pravilno vodili naprej, že leta 1927. zagotovljena tvarna stran »Narodne galerije« in »Akademije za znanost in umetnost«. Nabranih bi bilo, če ne pet, pa vsaj štirje milijoni dinarjev. Če bi bil na primer Ivan Hribar odločeval pri likvidaciji »Kranjske hranilnice«, bi bila stvar gotovo uspela, lako pa še danes ni zaradi pomanjkanja denarja »Narodna galerija« tako dovršena kot bi sicer lahko bila in jc bilo zamujenih posebno pri nabiranju umetnin precej priložnosti, ki se ne bodo več vrnile. Nato sem začel še s Severno Ameriko. Tisti čas je prišel v Slovenijo znani vodnik clevelandskih Slovencev dr. F. J. Kern, mož, ki ima veliko smisla ne le za gospodarstvo, ampak tudi za kulturne stvari. Pridobil sem ga lahko za stvar. Prosil me je, da bi »Narodna galerija« oziroma odsek za pro-pagadno stopil z njim v stalen stik. Izročil sem mu naše propagandno gradivo. Če se je pa kdo po zgoraj opisanem občnem zboru leta 1928. zanimal zanj, ne veni, najbrž se pa ni. Na mojo prošnjo je dr. Ivan Černe, ko je bil leta 1927. v Severni Ameriki, obiskal nekaj slovenskih ameriških bank in »Kranjsko slovensko katoliško fednoio« ter jih podučil o ustanavljanju »Narodne galerije« in »Akademije za znanost in umetnost«. Začeli smo pisali propagandne sestavke za vse časnike ter smo si delo razdelili dr. Fr. Stele, J. Zorman, dr. Mesesnel in jaz. Časopisi, predvsem tisti, ki so bili pri SLS, so radi priobčevali naše propagandne sestavke, le tisk SDS se je obnašal šali drugo za drugo, samo da so mogli kot valpti vladati nad našim narodom, ki jih je odklanjal. Pravilno piiše »Jutro«, da v tistih usodnih dneh »ravno vrhovi niso bili kos položaju«, a pravilno ne dela, ko navaja dejanja, zamolčuje pa imena. Menda hoče v javnosti narediti vtisk, ko da so bili sami preklicani »slovenoborci« tisti grešniki. Res pa je seveda, da. so sami ju gos lov eni krmarili našo narodno ladjo ob prevratu. Kot pravega1 ju-goslovena je ravno »Jutro« večlkrat slavilo možat, ki je prešteval vreče moke, ko je bilo treba zasesti Koroško, in I van Hribar, ki je imel vsaj nekaj odločnosti in sprevidnosti za politično dogajanje, je bil od j u gosi o veno v potisnjen v stran. »Jutro« navaja besede »nekega odličnega državnika tedanjega časa«, ki da je dejal, da bomo na severni meji dobili toliko Nemcev, kolikor jih borno mogli prebaviti. Pa ne da bi bil ta »odlični« državnik dr. Žerjav, ki je prav tako dejal v tistih dneh, da si bomo na severu začrtali svoje meje sami? Že istost misli bi govorila za to. Ne glede seveda na dejstvo, da bi se resničnost te pristno jugosloven-ske napovedi na iznenadljiv način ujemala tudi z drugimi Žerjavovimi prerokbami, kakor na primer s tisto, kako bo v centralizmu uspevalo slovensko gospodarstvo. Da jutranjika v srce boli boj Slovencev proti škodljivi tuji jezikovni navlaki, cla skuša smešiti slovenski boj za. narodno-samobitnost, da se vnema za manjvredno hlapčevsko miselnost, ki je zanj korenina, »po kateri je ves pretekli čas pritekala energija, za odpor v neenakem boju« — vse to je seveda popolnoma v slogu jugosioven-s-kega maeionalstva, in stvari so že preveč in predaleč dognane, da bi jih bilo treba še kedaj razlagati presodnim ljudem. Prav pa je storilo »Jutro«, da jih je ponovilo ravno v teh dneh, kajti ljudje so pozabljivi in bi utegnili misliti, da so se jim navsezadnje jugosloveni še odrekli, ko nekaj časa niso govorili o njih. In tako je dobro. Tista kriva vera pa, ki so, jo oznanjali nekateri, da bi bila namreč jugosloven-ska politična tovarišija postala zdaijci bojevnica za slovenstvo in njegovo pravico, je s tem jutranjim sestavkom tudi za preproste duhove dovol j omajana. vprašanje utegne prej ali slej postati dejstvo, potrjuje prečen-denčni primer. Saj je Švica prod kratkim razglasita reto-roman.ski dialekt (romaunščino), 'ki ga go-vore prebivalci zgornje doline Rena in luna, za četrti enakopravni jezik poileg francoščine, italijanščine in nemščine. S tem je hotela švicarksa republika očitno udarec, ki ji je pretil z juga. S tem pa ni samo paralizirala italijanske aspiracije, temveč je obrnila celo ost proti napadalcu. Kajti z razglasitvijo omenjenega dialekta za jezik, se je sprožilo novo vprašanje, ki je moralo vzbuditi vso pozornost Italije. O tem priča članek »Ali obstoji ladinska dialektina enotnost«, ki ga je spisal Francesco Cooconi za letošnjo julijsko številko geografskega mesečnika »L’ uni verso«, ki ga izdaja vojno-geografski institut v Firencah. Z razgla- pasivno, posebno pa ljubljansko »Jutro«, ki se je propagande za. »Narodno galerijo« in »Akademijo za znanost in. umetnost« vedno otepalo, takrat in tudi pozneje, čeprav so jo pisali in mu jo pošiljali ljudje, ki so imeli z »Jutrom« dobre osebne zveze! Ni čudno, ker je šlo za eno izmed poglavitnih slovenskih zadev in tedaj za »separatizem«! Ko se jc vrnil dr. Cankar v Ljubljano, je prevzel on vodstvo odseka za propagando in je poskušal organizirati delovne odbore v večjih slovenskih krajih, cla bi nabirali denar in širili propagando za »Sklad AK-NG«. Tako so bili ustanovljeni delovni odbor v Škofji Loki, v Radovljici, na Bledu, na Vrhniki, v Žalcu, v Kamniku, v Metliki itd. Odsek je stopil v stik tudi z vseučiliškim di-jaštvom, še posebej sta pa poskušala dr. Cankar in Zorman pritegniti ženska društva, da bi začela propagando med žcnstvom in drugod. Nekaterih sej odseka za propagando iso se udeleževale tudi znane ljubljanske dame, gospe dr. Tavčarjeva, dr. Majaronova, Leskovčeva in druge, in je imel dr. Cankar namen, da bi sklicale dame vsa glavna ženska društva, iz katerih bi bil ustanovljen polom posebni delovni (akcijski) odbor. Vscučiliščno dijaštvo naj bi prirejalo po deželi predavanja s skioptikonom, osebno nabiralo prispevke za »Sklad AK-NG« in obiskovalo tudi občinske predstojnike in odbornike v svojih domačih 'krajih, da bi občine povsod vstavljale v svoje preračune zneske za »AK-NG«. V mariborskem gledališču je odsek za propagando priredil 21. decembra, 1927 javno predavanje o »Narodni galeriji« in »Akademiji za znanost in umetnost«; predavala sta misgr. Steska in dr. Lončar, ko je prej Maribor obiskal dr. Mesesnel in poskušal organizirati krajevni odbor. Obljubila sta general R. Maister in njegova soproga. da bosta: leta 1928. organizirala veliko.propagandno prireditev za »Sklad AK-NG« v Ma-. riboni. (Dalje, prihodnjič..) sitvijo romaimščine za jezik je zopet oživelo vprašanje, ali so romaunačina, ki jo govorijo v Švici, ladin-ščina, lk i je v rabi v nekaterih delili južnega lirola, in furlanščina del italijanskega jezikovnega konuplek-sa ali pa tvorijo posebno jezikovno skupimo zase. Če so kakorkoli taka jezikovna enota, potem utegne to dejstvo imeti tudi daljnosežne politično geografske posledice. Tega se zaveda v svojem čilainku tudi Cocconi, ko taz-grinja problem s temi besedami: »Vakdo razume, kaj bi za našo italsko enotnost pomenilo že samo tilio priznanje, da se mora približno 550.000 Furlanov, ki stražijo, zavedajoč se svoje odgovornosti, našo vzhodno mejo, šteti v narodno jezikovnem pogledu kakor drugorodci (alilogeni), podobno kakor drugojezična ljudstva, ki so se naselila v Piemontu, v Julijski Krajini in na Južnem Tirolskem... Ce so romaunščina, ladinščina in furlamšičina resnično enota zase, potem morajo znanstveni zaključki, po katerih so se prebivalci kantona Grau-biindna odtrgali od italijanskega komipile-ksa, veljati tudi za ostali dve skupini tostran Alp, ilci sta po številu trinajstkrat večji od prve.« Ker so Furlani naši mejači na zahodu, mora vprašanje zanimati tudi nas. Zato iga hočemo tu vsaj v glavnih obrisih začrtati. Romanski dialekti, ki jih govori prebivalstvo beti jskih Alp, in ki se bistveno ločijo od italijanščine, so bili učenemu svetu znani 'že v začetku prejšnjega stoletja. Na sorodnost teh dialektov z ladinskimi dialekti v Južnem Tirolu je prvi pokazali . — Jose Haffer. L. 1870. pa je Christian Schneller opozoril na sorodnost s furlanščino. To vaporejanje je v naslednjih letih proučeval Graziadei Ascoli v svoji knjigi »Suggi ladini«. Zaključil pa je te ugotovitve 1. 1888. profesor romanskih jezikov 'na innsbruški univerzi Theodor Gartner. Za dialekte, ki jih govore v Grauibiindnu, v Švici, se je udomačilo ime »romaunč« (tudi »ramonč«), za dialekte v Engadinu na Tirolskem pa ime »ladin«. Za vse tri diallektne skupine je Ascoli predlagal ime »ladinski dialekti«, Gartner pa je bil proti temu imenu, češ da se z njim označu je samo ožja dialektna skupina v Engadinu in da se rabi tudi za jezik španskih Židov. Zato je bil za izraz »retoromanski dialekti«. S tem izrazom so Švicarji že prej označevali romaunščino, pozneje pa tudi dialekte v Engadinu, in furlamščiino. Iletijci so se namreč imenovali romanski prebivalci Graubiindna, ko so se združili z ostalimi švicarskimi kantoni. Na tem ozemlju je bila v starih časih rimska provinca Helija, ki je segala proti jugovzhodu do gorske skupine Sella. Retijci sami pa so bivali gotovo še daleč preko tega gorovja proti jugu. Zato bi biilo od Gartnerja izbrano ime primerno za Romaunce in Ladince, ki tvorijo danes dva docela ločena jezikovna otoka. Ta izraz pa bi bil upravičen tudi pri tretji skupini, pri Furlanih, katerih ozemlje ni bilo nikdar v retijski provinci. Za to ne govori samo jezikovna sorodnost, temveč tudi zgodovinski razlogi. Po Budinszkenn, Czoernigu in Mommsenu je namreč verjetno, da so se v Furlaniji, ko so jo bili opostošidi Huni in Goti, naselili Relorcmanii s 1 irolskcga, na katere so pritiskali s severa Nemci. Romaunci, Ladinci in Furlani bi bili potemtakem potomci starih Retijcev. Toda kakor ni francoščina jezik prednikov sedanjih Francozov, namreč Frankov in Galcev, tako tudi omenjeni trije jeziki niso identični z retijskim jezikom. Retijci in njihovi sosedje: Kelti, Germani in imorda še drugi, so v teku časa latinščino severne Italije po svoje predelali, tako da so nastale te tri ločene dialoktue skupine. Nasproti Nemcem in Slovencem so njihove meje ostro začrtane, nasproti Italijanom pa opažamo postopne prehode v italijanske dialekte. Že pred vojno so bile razne struje v teh romanskih skupinah, ki so stremele za tem, da postane iz njihovega dialekta pravi jezik. Marsikje je prihajal impulz v tem smislu tudi od zunaj. Omenim naj saimo nemško organizacijo »Tiroler Volksbund«, ki jc izdajala v ladinskem jeziku mesečnik »La difesa tlel Tiralo«. Sedaj se je vprašanje enotnosti teh dialektov zopet razplamtelo. V bistvu gre za dve ločeni vprašanji: 1. ali tvorijo te tri dialektne skupine resnično neko samostojno enoto, ločeno od severnoitalijanskih dialektov, im 2. ali so res Furlani potomci Retijcev, ki so se preselili s tirolskih hribov v nižavo? Prizadevanje Italije gre za tem, da zanika uteme- ljenots prve in druge hipoteze. Cocconi navaja v tem pogledu zlasti novejša dela Carla Battistija in Carla Salvi oni ja, ki sta oba Ascoli jeva učenca. Njuna naloga je sedaj, da pobijata tezo, ki jo je postavil njun učitelj. Na podlagi teh razprav, ki po našem mnenju nikakor niso še definitivno zaključile vprašanja, kajti narekoval jih je namen, da pride Cocconi do zaključka, da Italija ne more priznati razglasitve romaunščine za četrti švicarski jezik. »Kajti,« nadaljuje Cocconi, »ako bi tudi mi pristali na znanstveno tezo, po kateri je bernska vlada sprejela zakon, da Ladinci niso Italijani, bi s tein sami tudi priznali ,da obstoji v naši nacionalni skupnosti zna ten del ljudstva, ki vsaj v jezikovnem pogledu nima značilnosti totalitarnega kompleksa«. Prav ta del pa meji na naše slovensko narodno ozemlje in ga loči od pravega i ta I i ja nsikega. Priznati moramo, da je bil Cocconi v pogledu jezikovne meje med Slovenci in Furlani še dokaj pravičen, pripetila pa se mu je, kakor je razvidno s karte pomota Kanalsko dolino je namreč označil kot slo vpil sk o ozemlje s furlansko infiltracijo, medtem ko je resnično slovensko ozemlje z nemško infiltracijo. Le v povojni dobi je opažati tudi furlansko in italijansko infiltracijo. Furlanski problem je torej zopet na dnevnem redu in nikakor ni še zaključen. Mi kot neposredni sosedje bomo z največjim interesom sledili njegovemu nadaljnjemu razvoju. — P. P. Opazovalec Za slovensko jezikovno omiko Ko se je naš jezik oblikoval, so zavzeli '.slovenski oanikan.i ljudje pravilno stališče, da mu bodi xlstava vsepovsod živi ljudski jezik. Njegovo besedišče je bilo treba dognati, zbrati in urediti, pa ga tako napraviti, dostopnega vsakemu. Šele v drugi vrsti, in kadar res ni domače besede, naj se rabi tujka. Pri tir j kali pa naj imajo prednost sorodne besede iz slovanskih jezikov, to je take, ki so prvič res slovanske, drugič pa zaradi svojega slovanskega; izvira im sorodnosti tudi slovenskemu človeku zlahka umljive.-, Profesor Albert Si e je napisal za »Življenje in svet« od '28. p. m. sestavek zoper spakedranko in za. čiščenje našega jezika. Mi, ki smo bil za to delo od vsega začetka,, pozdravljamo vsako tako prizadevanje. Kajti jezik je bistveno ozna.meniio vsakega naroda, našega slovenskega pa še v precej večji meri. kakor drugih. S tujimi besedami našemljeni jezik zgublja svojo izrazitost in s tern svoj značaj. To pa seveda ne more dobro vplivati na značaj naroda samega, ki mu je jezik naj višje oznamenilo'. Sicer pa lahko vidi vsak v naši z go- dovi ni. da je bila doba čiščenja jezika tudi doba našega prebujenja. V dobah pa in pri ljudeh, ki so zanemarjali našo govorico, so bile tudi naše narodne pravice zapostavljane in izdajane. Delo profesorja: Siča je torej vse hvale vredno. Škoda le, da je popolnoma enostransko, kajti vsi primeri spakedrank so vzeti iz nemškega in deloma laškega jezika. Za velik del njih se celo lahko reče, da so že dokončno zginile od naše govorice. Danes imajo le bolj nekakšen jezikovno-zgodo-vinski pomen. Že celo pa je knjižna slovenščina s temi tujkami davno obračunala. Velikanska večina n jih se razen tega prave ljudske govorice tako in tako ni dotaknila. V rabi je bila le bolj pri pol-izobraženstvu mest. tistem polizobvažen.etvu, ki bo prav zaradi svoje polovičarske izobrazbe ni nikoli dobro in pravilno zavedalo nalog 'slovenskega človeka in slovenske omike. Zato tudi ni imelo nikoli pravega čuta za slovenski jezik. Toda komaj smo očistili knjižno slovenščino ene vrste tujk, že so začele prihajati druge. Tudi te je uvajalo im širilo polizobraženstvo, čeprav z druge strani. Bili so to ponajveč časnikarji, deloma tudi uradniki in trgovci. Svojega jezika niso Viktor Smolej: Razgovor s poljskim Židom Brzovlak iz Poznanja proti Berlinu, iz Poljske v Nemčijo. Na mejni postaji je financar nekemu mlademu fantu — prisodil sem mu leta akademskih študijev — premetal in pretaknil vse kov-čege, torbe in knjige, mu šel gledat celo v čevelj in nogavice ter mu razvlekel vse, češ, ali nima mogoče kje skrit kakšen denar. Našel ni nič. Ko ie odhajal, se je ostalim potnikom v oddelku do-brovoljno nasmehnil, češ, pa sem ga. Pozneje, ko sva se z mladim fantom vozila skupaj že nekaj ur 'in gledala skozi isto okno, me je nagovoril nemški: »Vi se peljete v Jugoslavijo?« Slišal je namreč moj pogovor s carinikom. Nato sva govorila po poljsko, jaz kolikor sem znal, on kot rojen Poljak. Na berlinski postaji na Fried-r.ichstrasse sva še ostala skupaj in čakala, da se odpeljeva dalje na postajo Annalter, odkoder bi potem odšla vsak na svoji konec. »Kam se vi peljete?« »V Basel«, mi je odgovoril. »Poznam Berlin in vem kako je bilo prvič- Stal sem v tem vrvežu in se nisem znašel. Tedaj me je stražnik opozoril, naj z nikomer ne govorim in se ne spuščam v po-govor, ker l>i- me utegnil ujeti kakšen skrit tup m me pošteno ociganiti.« »študirate v Švici?« »Ne več. Končal sem medicino in sedaj tam prakticiram. Poleti odidem v Maroko, kjer imami neke sorodnike po daljni materini strani, reba1 je iskati dela.« Sedela sva skoraj dve uri v prenatrpani berlinski postajni restavraciji. Zunaj so od časa do časa zaigrale godbe; odhajali so izletniki iz Berlina na deželo ali se iz centra na deželo vračali. Govorjenje v zaprti veliki dvorani je včasih prevpila pesem, ki je prihajala s peronov. Bila je udaren marš, preskakujoč iz nižave v višino, poln udarcev s pestjo in nogami. »Ein Volk rn.arseh.iert«, sem dejal. »Kako vam ugaja taka pesem?« je vprašal z nekoliko bridkim humorjem. »Kako?« sem iskal besed, saj vendar nisem vedel, koga imam pred seboj. A po dotedanjem pomenku se mi je zdel tovariš odkrit in sem mu odkrito povedal: »V češko-Slovaški* na Poljskem in na, Dunaju in lu tudi imam tesnoben občutek. Neka teža visi nad vso srednjo tfvropo ... Odmev trdih korakov, ki je okamenel/v zraku...« Naj ih pogovor jc bil lili. Zn mizami so v isti dvorani sedele številne uniforme, ki so se od časa do časa zamenjale z novimi. »Zakaj pa odhajate v Maroko? Ali ne boste odšli domov na Poljsko?« »Rajši bi tja. Toda, veste, jaz sem Žid.« Res sem bil presenečen. Ni kazal kaj takega. Le ko sem ga, sedaj prav poizorno pogledal, se mi je zdelo, da bi oči in obrvi nad njimi mogle Ibiti židovske. »Ne, res si ne bi mislil, da ste Žid. Piri nas jih namreč mi, v Sloveniji, oziroma jih je tako malo, da miti ne štejejo. Zato nimamo problemov, kot jih imata Nemčija ali Poljska.« »In kako sodite o ravnanju z nami?« »Zdi se mi, da je boj proti židovstvu prekoračil meje človeške razsodnosti. To že ni več boj iz samoobrambe, to je že boj človeka proti človeku. Sovraštvo proti vam je preseglo naravne meje.« Potlej se je razgovoril on sam. »Poglejte sii Poljsko! Sa j smo -jinci kmalu zabije »zrel sad«. Kajti po mnenju Husov bodo nčmški načrti z Ukrajino mnogo prej izzvali n cirilsko-poljski kakor nemško- ruski spor. Na vsak način pa je za Ruse velika; skušnjava, da sespdrazumejo z Nemci na poljske stroške. Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani. in čaka, kdaj ga bodo po vrstnem redu poklicali na študij. A po študijah? Potem mora imeti prakso, nato dobiti dovoljenje, da odpre odvetniško pisarno, in tako bo imel skoraj petdeset let, ko 'bo mogoče prišel do svojega dela. Pravijo, da je med Židi mnogo komunistov. Kaj se vam to ne zdi razumljivo po vsem tem, kar sem vam povedal samo o sebi, svojem očetu in bratu? in koliko je še bolj krivičnih primerov! In vendar smo toliko pozitiv- nega napravili za Poljsko! V Nemčiji je bilo Židov razmeroma malo, toda vse to' so bili najboljši zdravniki, vseučiliški profesorji, znanstveniki. Kako da nihče ne tehta tudi naših dobrih strani?« Čez čas je spet nadaljeval v neki misli na domovino, ki jo je zapuščal. »Jaz sem Poljak in sem tesno zvezan s to deželo. Rad bi vedel, kakšno mnenje imate o njej in kakšne vtis'ke je napravila na vas?« Pripovedoval sem mu o svojih ugodnih in neugodnih vtiskih. Popravljal je moje napačne sodbe in mi razlagal moje nerazumevanje. »Jaz vedno branim Poljsko, kjer koli nanese pogovor na njo, ker sem zvezan s to deželo, pa čeprav m:i niti kruha ne mara daiti.^ Res sem na Poljskem doma in zato mi je resnično težko, da moram služiti izven njenih mej. Poglejte le, koliko je v zadnjem času izšlo knjig, ki pripovedujejo o deležu Židov pri obnovi Poljske: Židje v osvobodilnem boju. Židje v legijah Pilsudskega, Židje v trgovini Varšave, Židje v poljskem samostojnem gospodarstvu, in vse to so pozitivne postavke. In če bi govorili še o poljski literaturi, likovni umetnosti itd. Vendar nas izganjajo, oni, tako katoliški narod!... Ali ste videli varšavski geto s 300.000 prebivalci?« »Sem. In toliko proletarščine nisem še nikjer srečal kot tam.« »Ne, ne proletarščine! Revščine!« »Saj to sem mislil reči, ne v političnem smislu.« »Da, ker med temi množicami ni levičarjev. To so ortodoksni Judje, ki vam žulijo svoj talmud in staro pismo in se izgubljajo- v božjih ideologijah. Jaz osebno sem brez vere. Kaj naj bi mi govorile Mojzesove in vse druge preroške iknjige! Zidovskim množicam pa so svete. V teh množicah ni nič prevratnega duha, ker jih duši lakota, lo je revščina, ki ne more in tudi noče pokazati nobenega odpora in prekucuštva.« »Sam sem videl starega Juda na ulici, kako je iz obcestnega koša za smeti pobiral objedene skorje melone in ogrizke sadja ter tam vpričo ljudi in mene jedel in obgrizoval te odpadke. Mene je bilo naravnost strah te lakote ...« »In ti ljudje živijo samo med seboj! Ne od i rajo, kot se govori, drugih, kristjanov. Stradajo. Hočejo samo to pravico, da jim drugi dajo živeti.« »A kako naj bi se to vprašanje rešilo?« vprašam. »Da bi se 'na prostoru za- en milijon naselilo deset milijonov ljudi, to je naravno nemogoče. In nekaj takega hočejo v Palestini. To se^ ne more posrečiti, posebno zato ne, ker tega nihče odkrito ne želi in si ne prizadeva. To je vse samo hinavščina, da se zamoti javno mnenje. I udi Židje sami niso edini, ali naj si ustanovijo svojo državo ali ne. Marsikdo ne bo hotel zapustiti svojega dobrega mesta in začeti življenje znova, čeprav v Mojzesovi deželi. Kdo bi tudi upal na mir v državi, kjer bi morali živeti skupno z Arabci, ki so se prav zaradi nas zedinili proti nam in proti Evropi !« »Pa konferenca v Evianu?« »Lepe obljube, inič več. Tudi države, ki nastopajo kot naše zaščitnioe proti našim preganjalcem in za rešitev našega vprašanja, tudi te države ne mislijo odkrito. Anglija na primer prav po stiski avstrijskih Židov ni dovolila niti nekaj desetinam židovskih zdravnikov, da Ivi prakticirali na Angleškem... Jaz sam ne vidim nobene rešitve in nobenega izhoda. Odkar živi judovski narod, je vedno potoval po svetu in vedno, živel tudi doma — in to se ne bo dalo spremeniti. Raztreseni smo po vsej zemlji in da delamo to, kar delamo, to je naša samoobramba! Da nas najdete v trgovini, v bankah, v velepodjetjih, v rudnikih, v bolnicah, na univerzah, to je napravil iz nas samoobrambni boj. V mukah in pod pritiskom se je izoblikoval ta naš cinični, analitični duh, boj za obstanek je kriv naših toliko poudarjanih nega- tivnih plati. Preganjali so nas vedno, v vseh dobah, v vseh delih sveta — zato ni nič novega, kar se sedaj godi z nami. In če me imajo vedno in povsod za tujca, za manj vreden, neetičen element, kakšna naj bo moja duša, moja notranjost? Ali se ne bom iz potrebe samoobrambe razvil v zakrknjenega sovražnika vsakogar? Povsod bom razkrajal, razdiral, krivil in skrival! To je naša negativna plat, toda zakaj nihče noče priznati, kje je notranja krivda za to našo izkrivljenost? In vendar imamo pozitivnih elementov v sebi — poglejte samo imena pisateljev, znanstvenikov in glasbenikov židovskega porekla!« In je začel nai-števati zdravnike, filozofe, glasbenike, lirike, dra-malike. »A vašega razdiralnega elementa je res veliko.« »Je. I oda koli ko računov moramo mi plačati za druge krivce! Koliko je nam podtaknjenih dejanj, ki jih moramo na svoji koži plačati za druge! Poznate mogoče običaj azazela iz starega zakona? To je bil kozel, na katerega so j udje prenesli vse svoje grehe in ga kot zadostil no žrtev namesto sebe pognali v puščavo, kjer je poginil. Tako delajo tudi z nami. Poglejte Avstrijo v teh zadnjih mesecih! Preganjati so začeli na Dunaju Žide, češ da so bili lastniki dunajskih in avstrijskih gospodarskih, trgovskih in denarnih podjetij. Ko pa so se začela pogajanja za ureditev avstrijskih dolgov, se je izkaizalo, da so bili Židje samo upravniki in ravnatelji, samo služabniki teli podjetij, v ozadju pa. so bili pravi lastniki kapitala Angleži in Kraneoizi. Sploh pa recimo tudi že v Avstriji Židje niso mogli biti ne častniki ne državni in ne občinski uradniki. Zato so morali v proste poklice. Toda ob priključitvi Avstrije Nemčiji je bilo nekaj deset tisoč židovskih brezposelnih na Dunaju, ki jih je morala vzdrževati židovska verska občina. In vse to kaže, da vendar pleme samo ne opravičuje, da bi nas Žide imeli za izžemovalce, po drugi strani pa bi ljudje krščanskih plemen bili vsi pravični in dobri.« Odšel je na vlak prej ko jaz. Odkrito je bil vesel, pred odhodom v tuji svet, da se je še mogel pogovoriti o Poljski, svoji domovini. Bog ve kako ga bo sprejelo afriška sonce: