Po slovesu.
1.
(Na kolodvoru)
Nad nama tajno spet šume
kostanji gostovejni,
a nama krči se srce
v bolesti zdaj brezmejni.
Prekratkih ur minil je tek,
kot srečna tu sva stala,
kot ločena bila že vek
se burno pozdravljala.
A zdaj že blizu žvi žga vlak,
svetilka zre krvavo —,
na drugo stran spet mora vsak
ti v levo jaz na pravo !
2
(Slovo.)
5 Daj mi roko in Bog s tabo
zdaj ljubček se ločiva,
saj mnogo že in zdaj  še to
ločitev pretrpivaU
Na videz kaj pogumno sem
ločitvi v lice zrla,
oh, kaj zato, če mi pri tem
je toge duša mrla . . .
3-
(Tolažba)
Pod nebom žalno se drvi
oblak kot črna noč teman,
in gosto-sive so megle
zastrle polja nam ravan.
Jesen, jesen oj, zrem te tu,
prišel že zopet je tvoj   čas,
ki brez sočutja zamori
na polju, vrtih cvetja  kras!
Hu ! že divja jesenski piš...
gorje, gorje ti rosni cvet!
Sedaj pa tudi ti z mano
poslovi se s poletjem spet.
Zakaj se duši dobro ztii,
da strte rože zdaj medle ?
¦Ker se razstati moglo spet
v bolesti s tabo je srce !
Zorana.