UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Leto XXXXI. - Štev. 8 (2036)
Gorica - četrtek, 23. februarja 1989 - Trst
Posamezna številka Lir 1000
Umreti nočemo! Konec krvave pustolovščine
Ali hočemo umreti, namreč mi zamejski Slovenci?
To vprašanje o naši prihodnosti se mi pogosto vriva, ko gledam na naše razmere. Predvsem:	Ali	hočemo biološko
umreti? Statistike dajejo pozitiven odgovor. Poglejmo le tri naše slovenske občine na Goriškem v letu 1988!
DOBERDOB: rojstev 17, smrti 10, porok 11. Prebivalcev ob koncu leta 1447.
SOVODNJE: rojstev 12, smrti 23, porok 15. Prebivalcev ob koncu leta 1277.
ŠTEVERJAN: rojstev 6, smrti 17, porok 6. Prebivalcev ob koncu leta 851.
Sorazmerno je prišlo v Doberdob na tisoč prebivalcev 10 rojstev, sedem smrti in osem porok. V Sovodnjah osem rojstev, 20 smrti in 12 porok. V Števerjanu niti pet rojstev na tisoč prebivalcev, sko-ro 20 smrti in niti ne pet porok. Po drugih občinah bo prej slabše kot boljše, kar se tiče nas Slovencev v Italiji.
Biološko umiramo, zidamo pa nove vile, kupujemo vedno močnejše avtomobile, skrbimo za vedno višji življenjski Standard. Za koga?
VPIS V SLOVENSKE ŠOLE
Temu biološkemu padcu sledijo neizogibne posledice. To je upadanje števila otrok v slovenskih vrtcih, osnovnih šolah in sedaj že tudi na enotni srednji šoli.
V	bližnji prihodnosti bo začel upadi vpis v višje srednje šole.
Zaradi vedno manjšega števila otrok so v nevarnosti, da zaprejo nekatere osnovne šole. V Podgori je slovenski odsek že zaprt. V dvomu je obstoj šole v Rupi in na Vrhu. V Gabrjah šole že dolgo let ni več, prav tako ne v Dolu. Tudi v Jam-ljah razmišljajo, ali bi šolo zaprli, saj že vozijo nekatere otroke v Doberdob. Podobno je s šolami na Tržaškem.
NAŠA POLITIKA
Podoba je, da hočemo tudi politično umreti. Umreti namreč kot slovenska stranka. Izidi lanskih deželnih volitev so znani; stranka »Slovenska skupnost« je komaj, komaj dobila dovolj glasov, da je izvolila enega svojega predstavnika v deželni svet. In vedar pravijo statistike, da bi lahko Izvolili tudi tri slovenske svetovalce v ta svet, če bi vsi Slovenci volili slovensko demokratično stranko.
Toda ne, ml moramo na volitvah podpirati vse Italijanske stranke od skrajnih levih do onih na desni. Posebno so za nas v narodnem oziru pogubni Craxijevi socialisti. Ti so postali vsaj v naši deželi izrazito nacionalistična in slovenskim interesom nenaklonjena stranka. Njih besede so včasih prijazne, toda njih politična praksa je za nas škodljiva. In kljub temu je toliko, tudi slovenskih intelektualcev, ki za to stranko volijo. V rokah imajo skupaj s PCI tudi razen ene vse slovenske občine. Ali hočemo tudi politično umreti?
KULTURNO UMIRANJE
In še eno umiranje nam grozi, to je kulturno umiranje, umiranje narodne zavesti. Res je, časi nacionalnih sporov ter Ideoloških polemik so v glavnem mimo. Živimo v vseh ozirih v bolj strpnih in demokratičnih odnosih. Toda dolžnost in ponos vsake narodne manjšine bi morala biti, da čuva svoj jezik in goji kulturo.
Z največjim zadoščenjem smo pozdravili papeževo pismo o narodnih manjšinah in njegovo geslo za letošnji dan miru: »Če hočemo graditi mir, spoštujmo manjšine.« Manjšine vseh vrst, tudi narodne. Toda najprej morajo manjšine spoštovati same sebe; spoštovati svoj jezik in svojo kulturo.
V	prvem desetletju po zadnji vojni smo imeli nič koliko kulturnih prireditev In nastopov, iger, kulturnih večerov, predavanj. In vse so bile močno obiskovane. Žejni smo bili slovenske besede, slovenske igre poleg petja. V tej žeji smo gradili prosvetne in kulturne domove na Goriškem in Tržaškem. Ljudje so se velikodušno odzvali in za domove tudi žrtvovali dokajšnje denarne zneske.
Od vsega nekdanjega navdušenja nam
je ostalo v glavnem petje in pa šport. Ta posebno vleče mladino. Ali je to dovolj za našo narodno kulturno rast?
NAŠE VERSKO ŽIVLJENJE
In poglejmo še v naše cerkve, na naše versko življenje! V zadnji »Mladika« piše p. Marko Rupnik: »Tukaj je vse mrtvo, pusto, vse spi. Tu že vse umira. Kot pokopališče je naše zamejstvo. Stanje Cerkve je tragično in brezupno. Nič se ne dogaja...« In v tem tonu gredo naprej tožbe, ki da jih je največkrat poslušal, od kar je v Gorici.
Iz razgovora s patrom je prišlo na dan, da so omenjene tožbe sad ankete, narejene med mladimi študenti. Torej so prikaz stanja med našo mladino, saj bi anketa med zaposleno mladino bila verjetno še bolj porazna. Toda tudi od drugod je slišati, da je mladina brez idealov, brez pravega življenjskega poguma: je pač zrastla v blagostanju, ko je postal cilj človeku potrošništvo ali po apostolu Pavlu: »Njihov bog je trebuh«, to je uživanje.
To ni prvič v zgodovini, da je mladina v krizi. Spomnimo se le, kaj je bilo leta 1968. Zato ne smemo obupati, kakor tudi mladi sami ne obupujejo. Saj proti koncu ankete le izražajo upanje in željo iskati Kristusa.
Toda verska kriza je zajela tudi odrasle kristjane. Ob nedeljskih mašah je vedno manj udeležbe, čeprav skoro vsi starši priglasijo otroke k šolskemu verouku (90%); potem k prvemu sv. obhajilu in nato k birmi.
To pomeni, da smo po tradiciji še vedno kristjani. Potrebno je le iz tradicije preiti v osebno versko prepričanje in prakso. K temu naj bi služil tudi sedanji ljudski misijon na Tržaškem. Vendar naj verniki ne pričakujejo vsega od nas duhovnikov; tudi mladi ne. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«. Priložnosti za poglabljanje vere je tudi pri nas precej, seveda za vernike dobre volje.
Toda naj zaključim: Ni vse tako tragično in črnogledo kot si kdo predstavlja. Potrebujemo predvsem več življenjskega optimizma, več volje do življenja. Ivan Pregelj je po prvi svetovni vojni napisal povest o koroških Slovencih z naslovom: »Umreti nočejo!« Tako bi morali tudi mi sebi dopovedovati: »UMRETI NOČEMO!«
K. HUMAR
V	sredo 15. februarja ob 9,55 po moskovskem času je 45 letni sovjetski general Boris Gromov, poveljnik sovjetske vojske v Afganistanu, peš prešel most čez reko Arnu Darja, ki ločuje Sovjetsko zvezo od te težko preizkušene dežele. Bil je zadnji od 120.000 vojakov Rdeče armade, ki so za Božič leta 1979, točneje povedano v noči od 27. na 28. december v številu pet tisoč mož pristali na letališču v Kabulu, afganistanski prestolnici, zavzeli predsedniško palačo in dali ustreliti predsednika Hafizulaha Amina, ki je tudi z umorom svojega predhodnika Nura Tarakija nekaj mesecev prej prišel na oblast. S seboj so pripeljali svojega človeka Babraka Karmala im ga umestili za novega državnega voditelja.
Ko temu tudi po šestih letih in pol ni uspelo postaviti vsiljenega režima na lastne noge, ga je Moskva v maju 1986 zamenjala z dotedanjim vodjem afganistanske tajne policije Nadžibulahom, po poklicu zdravnikom. Po zamisli Moskve naj bi ob politiki čvrste roke ter z istočasnim snubljenjem gverilcev in navideznim popuščanjem dosegel narodno spravo, kar pa se mu je izjalovilo na celi črti.
Mudžahidi, afganistanski gverilci, so s prezirom zavrnili vse njegove ponudbe. Tako je sedaj ostal v obkoljenem Kabulu, na videz samozavesten, saj mu je Rdeča armada pustila orožja na pretek, a negotov svojih lastnih vojakov, ki so v vojski bolj prisiljeno kot prostovoljno in že blizu moralnega zloma. Nadžibulahu dejansko ostajata le dve izbiri: ali beg ali boj do zadnje kaplje krvi.
Tako se je torej končala sovjetska pustolovščina, ki jo je skuhal Brežnjev v soglasju s svojo doktrino »omejene suve-enosti« in sklicujoč se na »internacio-listično dolžnost«.
STRAHOTEN OBRAČUN SOVJETSKE ZASEDBE
Vendar beseda »pustolovščina« ne pove tistega bistvenega, kar je povezano z afganistansko tragedijo. Sedanji sovjetska voditelji z Gorbačovom na čelu in zahodnimi komunističnimi partijami to pustolovščino zavijajo v sramežljivo besedo »napaka«, bi da je bila storjena, ali jo označujejo po besedah Gorbačova 'kot »krvavečo rano«, ki je zahtevala življenje 15.000 sovjetskih vojakov, da ne omenjamo mi-
»Satanski stihi«
Salman Rushdie živi v Angliji, po poklicu je pisatelj, po izvoru Indijec, star 41 let. Morda bi svetovna javnost nikdar ne zvedela zanj, če ne bi za to poskrbel Homeini, fanatični vodja iranskih muslimanskih šiitov.
Ko je v Angliji v založniški hiši Viking Penguin izšila njegova knjiga »Satanski stihi«, ki govori o začetniku muslimanske vere Mohamedu, je Homeini dvignil svoj glas in obtožil pisatelja, da bogokletno govori o Mohamedu in da ga je treba zavoljo tega usmrtiti. Kdor bo to storil in bo morda ob tem izgubil življenje, bo postal mučenik in obenem prejel najvišje plačilo v nebesih. Istočasno pa je eden Homeinijevih sodelavcev, Hassan Sani, razpisal nagrado 2,6 milijona dolarjev za muslimana, ki bo ubil pisatelja, nemusdi-man pa bo za usmrtitev prejel milijon dolarjev.
Kako strahoten je la muslimanski fanatizem, se vidi tudi iz tega, da so se po Homeinijevi izjavi takoj začeli izgredi proti knjigi. V Vel. Britaniji so knjigo javno sežgali, v iranski prestolnici Teheranu pa se je pred britanskim veleposlaništvom, ki so ga ponovno odprli šele novembra lani, zbrala množica demonstrantov, ki so vzklikali »Smrt Britaniji, smrt Ameriki!« Iranski zunanji minister Velayati je pozval vlade muslimanskih držav, naj zapro britanske in ameriške kulturne centre, v Vatikanu pa je iranski veleposlanik pozval papeža, da obsodi knjigo, ki da žali vero in duhovnost. Dodal je še, da bi takoj ubil
pisatelja, če bi dobil zadevno naročilo.
Seveda je ta verski fanatizem na Zahodu vzbudil obsodbo, pa tudi preplah. Psatelj Rushdie je zaprosil za policijsko zaščito in se umaknil neznanokam, številne knjižne založbe so odpovedale nameravano objavo knjige (prednjačijo ZDA, Francija in ZR Nemčija), Vel. Britanija pa je zamrznila že izboljšane diplomatske odnose z Iranom. Sam Rushdie se je opravičil pravovernim muslimanom, češ da jih ni hotel s knjigo žaliti, v Italiji pa je založba Mon-dadori kljub vsemu hrupu te dni knjigo izdala, in ta je bila takoj razprodana.
lijard ruhljev, ki so bili vrženi v prazno.
Sovjetski vdor v nevtralno državo in temu sledeča zasedba je bil vse kaj hujšega kot »napaka«, je bil pravi rodomor in klanje domačega prebivalstva. Afganistan s površino 637.000 kv. kilometrov je pred sovjetskim vdorom štel 18 milijonov prebivalcev. Po devetih letih jih živi pet milijonov in pol v begunstvu: dva v Iranu, tri in pol pa v Pakistanu. Padlo je več kot poldrag milijon ljudi in to v glavnem civilno prebivalstvo, predvsem žene in otroci. Torej skoraj desetina celokupnega prebivalstva. Glede na njegovo število gre verjetno za največje razmerje vojnih žrtev v sodobni zgodovini.
Vojna je povsem razdejala domače gospodarstvo, ki je životarilo ob sovjetski pomoči. Opuščenih je več kot 30% obdelovalnih površin, proizvodnja hrane pa je padla na polovično raven sedemdesetih let.
VSE PREJ KOT ČASTEN UMIK
V	nobenem primeru torej ni mogoče govoriti o »častnem« sovjetskem umiku, čeprav si je Moskva za to zadnje čase s številnimi diplomatskimi pobudami močno prizadevala. Za seboj pušča osovraženi režim, ki se je zaprl v velika mesta in se brani izza okopov, smrtonosna minska polja in razdejana naselja. Begunci so še vedno za mejami domovine, reke tujega orožja še zmeraj tečejo v Afganistan, sporazuma o politični rešitvi krize pa ni nikjer na obzorju.
Sovjetski diplomatski napori so pogoreli na vsej črti, saj so ostala neuspešna pogajanja tako z mudžahidi s sedežem v Pakistanu kot s šiitskimi skupinami, ki gostujejo v Iranu. Tudi sovjetski poskus, da v politično igro spet vključijo kralja Zahira Šaha, ki živi že 15 let kot izgnanec v Rimu, se jim ni posrečil, saj so ga najbolj radikalni mudžahidi odločno zavrnili, čeprav je tudi kralj sam, ki je sedaj star 74 let, izjavil, da se je pripravljen vrniti in pomagati pri narodni spravi.
Brez dvoma je afganistanska pustolovščina načela ugled sovjetske partije ne samo v inozemstvu, ampak morda še bolj znotraj samega sovjetskega imperija. Konec je tiste sovjetske zavesti o nepremagljivosti Rdeče armade. Brežnjev je bil prepričan, da bo vdor v Afganistan preprost vojaški izlet kot je bil deset let prej izveden na Češkoslovaškem, a se je zgodilo tisto neverjetno: David je premagal Goljata, ljudstvo, maloštevilno, a ponosno na svojo tradicijo in odločeno braniti svobodo, je Kremlju zadalo težak poraz. In če se sedaj napadalec hvali s svojim umikom, in hoče, da ga mednarodna javnost zaradi tega pohvali, je to višek cinizma. Želi si pohvale v tem, kar ni storil, ker mu je bilo to preprečeno storiti.
NEJASNA PRIHODNOST
Ves čas sovjetske zasedbe je Evropa do afganistanskega odporništva pokazala razen občasnih besednih izjav solidarnosti le malo razumevanja. Če ne bi bilo res učinkovite pomoči s strani Severne Amerike, Saudske Arabije dn Pakistana, bi sovjetski vojak še danes stal v Afgani-
100	200	300
usonbe
'm /C
F aizobad
BADAHŠAN
ftC SALANG
Mosod
'M pot umika) 0ALK KUNDUZ\\	O
l °
Ka/mene SAMANGAN FARIAB	PARVAN
KONAR
IAGMAN
8A0GIS
Džalotaba
Kolo Gauhor GHOR
H E f/R~ŽT GHOR	VARDAK	//NANOARHARjg%^
jU.ndond	M	LONGAR
AFGANISTAN Jr™m
\ •
SLAMA0AO
Ravalpjndi
PARAH
uilarom Forah	Kondohar
• Koiat-i-Gizai .
ZABUl
1
lakansur
KANDAHAR
HEIMAND ČAKANSUR
Multan
£
čahedan
stanu. Sedaj pa nenadoma kažejo zahodne demokracije veliko zaskrbljenost, kako se bodo dogodki razvijali po odhodu sovjetskega okupatorja.
In dejansko je prihodnost te nesrečne dežele vse prej kot jasna. V strahu pred neizogibnim spopadom med Nadžibulaho-vimi vladnimi četami in mudžahidi je večina držav v Kabulu zaprla svoja veleposlaništva. Režim trdi, da se bo obdržal, ker je po oborožitvi nadmočen. Redna vojska naj bi štela 55.000 mož, policijske enote kakih stotisoč, in prav tako podeželska milica. Sami mudžahidi pa trdijo o sebi, da jih je 300.000, kar pa je pretirana številka. Zahodni viri večinoma navajajo za polovico manjše število.
A niso številke glavno. Na kar se režim najbolj zanaša v svojem naporu za preživetje, je neenotnost mudžahidov. V glavnem so razdeljeni v tri velike skupine: sunitske fundamentaliste, t.j. pravoverne muslimane, ki priznavajo koran (muslimansko sv. pismo) in suno, t.j. Mohamedovo izročilo, monarhične tradicionaliste in šiite, ki suno zavračajo. Pravoverni muslimani se ogrevajo za islamsko državo kot sta sedaj Saudska Arabija ali Sudan in zavračajo ponovno vpostavitev monarhije, monarhični tradicionalisti, ki so še najbdlj liberalni, se navdušujejo za kraljev povratek, šiiti pa se zgledujejo na Homeinijevem Iranu.
Leta 1985 se je sedem fundamentalistič-nih skupin skupaj z monarhističnimi tradicionalisti kljub čestokrat nepremostljivimi etničnimi, političnimi, verskimi in kulturnimi razlikami povezalo v taktično koalicijo s protisovjetsko in protikomunistično opredelitvijo in si izbralo za svoj sedež mesto Pešavar ob jugovzhodni afganistanski meji s Pakistanom. Leto zatem pa se je združilo osem šiitskih skupin in si izbralo za svoj sedež Teheran v Iranu.
Prav sedaj, po odhodu sovjetskih čet, pa naj bi mudžahidi pokazali stopnjo notranje enotnosti in politične moči. Dogovorili so se za ustanovitev »šure«, kar je tradicionalno ime za ljudski svet. V njej naj bi bili predstavniki vseh frakcij mudžahidov, vojaški poveljniki, voditelji beguncev, izgnanci in »pošteni muslimani« iz Kabula, skupaj 480 članov.
Toda ko so se protivladne skupine zbrale v pakistanskem mestu Ravalpin-diju, je takoj prišlo do razdora. Ker šiitski zastopniki niso prejeli v šuri toliko mest, kolikor so jih zahtevali zase, so pogajanja zapustili. Enako je storila najbolj liberalna skupina, ki odraža stališča bivšega kralja Zahirja Šaha. Preostale skupine pravovernih sunitov so nato sestavile vlado v izgnanstvu, ki šteje 28 ministrov.
Vse to hodi prav vladi v Kabulu. In kdo ve, če ni to začetek novega Libanona? Okupator je odšel, ostala pa so domača nasprotja. Afganistan ni bil že od nekdaj samo tarča različnih osvajalcev in prizorišče merjenja moči velesil, temveč tudi prizorišče krvavih notranjih spopadov in bojev med plemeni, strankami in ločinami. Bridko pri vsem tem pa je, da polšesti milijon beguncev ta nasprotja bore malo zanimajo. Želijo si le konec vojnih grozot, ne pa, da bodo še naprej brez smisla žrtvovali življenja. J. Jk.
Protest slovenskih kulturnikov
Predsednik islamske republike Hame-nei je ob svojem prihodu v Beograd sprožil protest Zveze socialistične mladine Slovenije, Društva slovenskih pisateljev in slovenskega Pen kluba zaradi javnega naročila umora, ki ga je iransko politično vodstvo odredilo zoper pisatelja Salmana Rushdieja, avtorja knjige »Satanski stihi«. Slovenski pisatelji obtožujejo Homeinija državnega terorizma, h čemer se ne sme molčati, predstavniki slovenske mladine pa pozivajo jugoslovanske oblasti, da se ogradijo od Homeinija, ki samovoljno obsoja nedolžne ljudi na smrt in protipravno ogroža svobodo mišljenja in izražanja. Istočasno pa je beograjski dnevnik »Borba« začel objavljati izvlečke iz osporavanega romana.
V PROTITOKU
im 00
Im Exil - V begunstvu
»Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!«
Po milosti božji je prišel dan, ki je dolgo svetil na obzorju naših prošenj, molitev in pričakovanj. Začetek ljudskega misijona, ki je pognal v akcijo mnoge Tržačane. Obiskovanje po domovih, zbiranje majhnih skupin po hišah, srečanja otrok, mladine, odraslih z misijonarji, maziljenje bolnih... Organizacija, skrb za točnost, za red, za obveščanje... Mnoga zunanja akcija. Im to je dobro. A je tudi zelo slabo — če nam to predstavlja zadnji smisel misijona!
Bog nam je podaril ta čas kot možnost intenzivnejšega iskanja njegovega Obličja, njegove prave podobe. Kdo od nas kristjanov more reči, da se je že prebil prek vseh zaves v Luč prave podobe Boga? Zato nam je ta čas izziv, da se jaz, ti, mi, prav mi, ki hodimo v cerkev, k zakramentom, ki mislimo, da smo na »pravd poti« —, da se zazremo v našo podobo Boga.
Misijon kliče najprej in predvsem nas k spreobrnitvi srca: Kakšna je moja podoba Boga? V kakšnega Boga verujem? In koliko je ta podoba stalna spremljevalka mojega vsakdanjika, moje hoje po ulicah, mojega življenja v službi, z možem ali ženo in z otroki, na zabavi, v kuhinji? Koliko je moja spremljevalka v intelektuaLnem prodiranju, v živetju čustev, ljubezni? Kdo je moj Bog?
Izraelci so se vedno sklicevali na Boga svojih očetov. Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, Bog, ki je peljal Izraela po suhem čez Rdeče morje, Bog, ki je storil velike reči za svoje ljudstvo, Bog — vedno Zvesti, ki vedno spremlja... Zato so mogli plesati in peti:
»Gospod je moja skala, moj ščit, Gospod mi je rešitelj,
On je moje zavetje!«
Izraelci so imeli živo zavest, da je Jahve z njimi, da jih spremlja v njihovem življenju, v njihovem potovanju. Pa mi? Ga čutimo kot Njega, ki je naš Rešitelj in naša Skala?
Vsak od nas je našel, po posredovanju staršev in vzgojiteljev ali na kak drugačen način, da je Bog Jezusa Kristusa tisti, ki rešuje. To »vemo«. Če to tudi verujemo in živimo, je pa veliko vprašanje.
Jezus Kristus nam je pokazal pravo podobo Boga. Podobo krotkega in ponižnega Boga. Podobo Boga, ki jemlje nase našo nezmožnost ljubljenega. Podobo Očeta, ki nas ima celo za dragocenejše od svojega Sina, zato nam ga dč v roke, da z njim storimo, kar hočemo. Podobo Boga, ki nas sprašuje: »Kaj hočeš, da ti storim? Reci, kaj želiš?«
Spomnimo se slepega berača ob poti v Jeriho! Vedel je, da Jezus gre v Jeruzalem in da mora iti mimo. Veroval je v svojem srcu, da ga more ozdraviti. Ni videl s telesnimi očmi, a srce je zrlo rešitev v Mesiju. Zato je kričal: »Jezus, sin Davidov, usmili se me! Jezus, sin Davidov, usmili se me!« Ni se dal prepričati, naj utihne. Ni se dal preplašiti od groženj. Povleklo ga je hrepenenje po Luči. In to je Jezusa ustavilo. Sklonil se
je k njemu in vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« »Gospod, da spregledam!« »Tvoja vera ite je rešila. Pojdi v miru!«
Tvoja vera te je rešila... Bog Jezusa Kristusa je Bog, ki rešuje. In naš misijon ima kot geslo besede »Kristus rešuje danes in vselej«. Se mi čudimo odrešene kristjane? Imamo izkustvo odrešenosti, izkustvo svobode božjih otrok? Imamo izkustvo, da smo naslonjeni Nanj, da hodimo z Njim proti Jeruzalemu, proti kraju smrti in vstajenja? Če nam to manjka, se gotovo še nismo srečali z Jezusom Kristusom kot osebo in je njegova podoba še vse preveč le v naši glavi, ne pa v srcu.
Prvi kristjani so bili živa Cerkev, so se čutiili Kristusovo telo. Ljudje so jih gledali in se čudili, kajti oznanjevanje božjega kraljestva so podpirali s čudežnimi dejanji in z veliko medsebojno ljubeznijo. Zato je bil njihov Bog neverjetno privlačen in zanimiv za pogane, ki so jih opazovali.
»Indiferentni« Tržačani, ki gledajo nas »zaposlene« v misijonu, ali imajo možnost, da se čudijo zanimivosti in privlačnosti krščanskega Boga? Ali smo tako zanimivi zanje, da nas '(vsaj) gledajo in da lahko rečejo: Njihov Bog .mora biti res zanimiv, mora biti čudovit, ker so oni takšni, ker ona tako živijo?
Največja nevarnost misijona je v tem, če mislimo, da bomo mi nekaj premaknili v ljudeh izven Cerkve, sami pa sploh še nismo doživeli srečanja z vstalim Kristusom. In se nismo srečali z Njim, ker flirtamo s sistemom, s pogansko lestvico vrednot. Ljubimkamo z raznimi idoli in hkrati bi se radi držali postave. Do živega Kristusa se pa niti od daleč ne zmoremo dotipati, ker izgubljamo življenjsko moč v skrbi za dobro podobo o sebi in v raznih nadomestkih za Kristusa.
Lahko še tako dobro pridigamo, govorimo lepe besede, a je vse le prazno izgubljanje energij, če besede ,in akcija ne izhajajo iz osebnega, močnega živetja odnosa z Bogom. Zato je misijon namenjen nam kristjanom, »praktikantom« kot rečemo, da obrnemo svoja srca od ideje ali ideologije o Bogu k živemu Bogu, ki (ima moč odpuščati grehe, ozdravljati bolne in obujati mrtve. Kajti zalo možno je, da v tem trenutku Bog tudi nam govori besede, ki jih je govoril že pred mnogimi stoletji:
»Ko prihajate gledat moje obličje, kdo terja od vas, da teptate moje dvore?
Ne darujte več nevrednih daritev! Vaše mlaje in vaše praznike sovraži moja duša, v breme so mi postali, naveličal sem se jih prenašati!«
Lahko smo zelo aktivni, lahko se naprezamo, kolikor hočemo, na raznih srečanjih, pripravah, razgovorih, debatah, lahko organiziramo, tekamo, (izvršujemo dolžnosti in obveznosti, a če ne odpremo mi osebno vrat svojega srca Bogu Jezusa Kristusa, da vstopi in nas prepoji s svojo Lučjo, se bo čez en mesec naše mesto lepo pomirilo in bo počasi potonilo v blažen mir — ki naznanja smrt...
Tereza
KI Agenti italijanske protiobveščevalne službe in tržaški karabinjerji so pod obtožbo, da je vohunil za sovjetsko službo KGB, aretirali 42jletnega Tržačana Gior-gia Stančiča, ki je bil poročen z Jugoslovanko, živel v Škofijah onstran meje, zaposlen pa je bil v Trstu na trgovskem oddelku podjetja Iret. Pri aretiranem naj bi našli pomembne načrte o najsodobnejših sistemih oborožitve z običajnim orožjem, ki naj bi ga izdelovali v podjetju z državno udeležbo Meteor v Ronkah. V okviru iste akcije sta bila v La Spezii aretirana dva italijanska državljana, ki sta bila povezana z operativnim centrom KGB na Dunaju. Ostala dva centra za Italijo sta bila v Beogradu in Sofiji.
■ V italijanski socialdemokratski stranki (PSDI) je prišlo pretekli teden do razkola. Bivša tajnika stranke Romita in Longo sta ustanovila gibanje »Enotnost in socialistična demokracija«, ki naj bi se borilo za čim večjo enotnost v italijanski levici. Končni cilj tega gibanja naj bi bil vključitev v PSI, k čemur že dalj časa poziva vodja italijanskih socialistov Craxi. V preteklosti je že enkrat prišlo do združitve mod PSI in PSDI, ki se pa ni obnesla. Na državnih volitvah je združena stranka prejela manj glasov kot na prejšnjih volitvah, ko sta obe politični grupaciji nastopali ločeno.
■ Dva najbolj branih listov v ZR Nemčiji, »Frankfurter Allgemeine Zeitung« in »Die Welt« sta objavila vest, da severnoameriški veleposlanik v Beogradu ščuva Slobodana Miloševiča, ki se je polastil srbske partije, naj nastopi proti Slovencem, ki da razdirajo Jugoslavijo in naj v državi napravi red. To da je v interesu ZDA, ki si želijo močno in enotno Jugoslavijo. 2e od časa preloma med Titom in Kominformom Sev. Amerika podpira Jugoslavijo tako kot je in ji je malo mar, če je na oblasti komunistična diktatura in če so posamezni narodi podvrženi samovolji Beograda. Tako francosko (Rot-schildova) kot angloameriško (Rockefellerjeva skupina) prostozidarstvo sta odločno za ohranitev centralistične Jugoslavije. Ne Slovenci ne Hrvati nimajo od framasonov kaj pričakovati.
■ Sovjetski voditelj Gorbačov je obiskal prestolnico Ukrajine Kijev, kjer je poleg uradnih srečanj imel tudi že običajni »srečanja z ljudstvom«. Pni tem je moral poslušati prenekatero kritiko: da so cene proizvodov in živilskih potrebščin previsoke, da primanjkuje živil, da po tovarnah moški lenuharijo in težaško delo opravljajo v glavnem ženske, da so direktorji samovoljni in da se jih kljub delavskim svetom ne da odstraniti, ker imajo podporo v zadevnih ministrstvih. Mnogi so zahtevali tudi odstranitev ukrajinskega partijskega vodja Šerbickega, ki je eden zadnjih komunističnih veljakov iz časa Leonida Brežnjeva.
»MLADIKA«
V	VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO! Milan Guštin: SPOMINI
Iz Slovenije
Srečanje SSk-SZDL v Ljubljani
V	sredo 15. februarja sta se v Vili Pod-rožnik v Ljubljani srečali zastopstvi Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije pod vodstvom predsednika Jožeta Smoleta in deželnega tajništva Slovenske skupnosti pod vodstvom tajnika Iva Jev-nikarja. Lani je bila SZDL v Trstu in Gorici 6. februarja. Letošnji obisk pa je obsegal še ogled sedeža RTV Ljubljane in daljši razgovor z Vladom Janžičem in njegovimi sodelavci v vodstvu.
Deželni tajinik Ivo Jevnikar je spregovoril o sedanjem narodnopolitičnem trenutku v zamejstvu s posebnim ozirom na junijske volitve, o položaju v krajevnih upravah, o novostih glede zaščitnega zakona ter o odnosih med Slovenci v Italiji kakor tudi med zamejstvom in matico.
Članica predsedstva SZDL Darja Lavtižar Bebler pa je spregovorila o ustavnih reformah in težnji k političnemu pluralizmu v Sloveniji in Jugoslaviji. Predsednik komisije za manjšinska in izseljeniška vprašanja Željko Jeglič je govoril o vstopanju v Evropo, predsednik SZDL Jože Smole pa je prisotne informiral o položaju v Jugoslaviji in temeljnem konfliktu med dvema zamislima nadaljnjega družbenega in političnega razvoja.
(Kronika nekdanjega komenskega dekana msgr. Viktorja Kosa na tržaškem radiu)
V četrtek 16. februarja ob 18. uri so na radiu Trst A pričeli oddajati dokumentarno nanizanko (predvidenih je 12 oddaj), ki bo obudila spomine na zgodovinske dogodke izpred 45 let, ko so se, po partizanskem napadu na črnosrajčnike in esesovce 2, febr. 1944 v Dovcah, nemške zasedbene oblasti strahovito maščevale nad slovenskim prebivalstvom Komna, Tomačevice, Divče, Malega Dola in Rihemberka.
V izgnanstvo na Bavarsko so morale 15. febr. 1944 cele družine: žene, otroci, starčki, invalidi. Prestrašenemu ljudstvu se je takrat, skupaj s kaplanom Mirkom Rener-jem, prostovoljno priključil komenski dekan Viktor Kos.
V svoji »Kroniki Komencev in Rihem-beržanov na Bavarskem 194445« je msgr. Kos opisal vojna dogajanja in trpljenje naših ljudi v internaciji. Dragoceno pričevanje, ki naj bi izšlo tudi v knjižni izdaji, bo lahko bodočim rodovom pričalo o času, ko smo bili Slovenci obsojeni, da izginemo in o plemenitem človeku, duhovniku Viktorju Kosu, ki svojih ovčic ni zapustil.
Kosovo kroniko bodo v radijski nanizanki s svojimi živimi, pa tudi pisanimi pričevanji obogatili nekdanji taboriščniki, ki so po 45 letih obnovili žalostne usode v tuji deželi, kjer je bilo med drugimi slovanskimi narodi tudi Slovencem namenjeno, da bodo na Hitlerjev ukaz tam Ostali in »gnojili nemško zemljo«.
V dolgih 17 meseoih nemškega suženjstva, ko so bili Komenci in Rihemberžani hlapci in dekle bavarskih kmetov, so v svojih največjih življenjskih preizkušnjah zaupali svojo bolečino, pa tudi upanje številnim verzom.
Preprosti slovenski človek, ki je znal komaj dobro pisati v svojem materinem jeziku, je slovenski zgodovini zapustil številne dnevnike, zapise, pesmi, pa tudi dragocena pisma, ki so romala iz Neumarkta
Zadnje slovo od
O smrti dr. Cirila Žabota 9. januarja letos so poročale slovenske radijske postaje v zamejstvu in zdomstvu kot tudi londonska BBC in \vashingtonska »Glas Amerike« ter slovenski listi, med njimi ljubljanska »Mladina«; največje priznanje pa so mu izkazali številni rojaki in prijatelji od blizu in daleč, ki so se udeležili njegovega pogreba 12. januarja. Ležal je v pogrebnem zavodu, nedaleč od univerze Georgetown, kjer je predaval nad dvajset let. Poleg družine sta mu poklonila venca Liga Slov. Amerikancev (dr. Peter Remec) in Slovenska narodna zveza iz Kanade (dr. Kuk), cvetje pa številni prijatelji-Slovenci.
»Kdo bo za njim nosil plamenico slovenstva?« je zapisal nekdo, ki sicer ni bil iz ožjega Žebotovega kroga, a ceni njegove napore in zasluge v nenehnih prizadevanjih v prid slovenske svobode, slovenske suverenosti, v prid resnice proti, lažem, ki z njimi komunistična razlaga zgodovine zastruplja slovenskega človeka vse od početka revolucije.
Kdo bolj kot Ciril Žebot je verjel v samobitnost slovenskega človeka in to v časih, ko se je zdelo, da je jugo-komuni-zem dosegel popolno zmago nad Slovenci v Jugoslaviji in ko so med nami slovenski samorastniki zaman iskali jasnosti o slovenskem narodnem vprašanju in o slovenski državi.
Dr. Žebot je sledil zamislim svojih slovenskih vzornikov dr. Antona Korošca in dr. Lamberta Ehrlicha in bil neutrudljiv zagovornik slovenskih interesov in bodočnosti Slovenije med Slovenci in morda še bolj v svetu mednarodnih dejavnikov.
V	pogrebnem zavodu je opravil moltve rev. Raymond Wadas, družinski prijatelj in prijatelj celotnega slovenskega občestva v Washingtonu, vnet duhovnik, ki vsako prvo nedeljo v mesecu mašuje za Slovence v Washingtonu in okolici. Sam dr. Žebot je bil mnogo let bralec pri teh slovenskih mašah. Slovenske molitve za pokojnega pa je opravil p. Kalist Langerholz iz Chicaga in, da zadosti lepi slovenski navadi, je skupaj z vsemi navzočimi zmolil desetko rožnega venca. V imenu kanadskih prijateljev se je v izbranih besedah poslovil dr. Kuk iz Toronta.
Maša zadušnica je bila v Dahlgreen Cha-pel prav v osrčju univerzitetnih zgradb. Prostorna cerkev je bila povsem zasedena, saj so prišli še mnogi pokojnikovi kolegi z univerze. Jezuit Eugene Poirier, ki je bil glavni maševalec, je v žalni pridigi s klenimi besedami poudaril prizadevanja
v številne kraje Bavarske. Družine so bile razbite; najnujnejši pismeni stik je pomenil lahko tudi en dan življenja več.
Koliko dobrega, neprecenljivega je prav s tem dopisovanjem postoril g. Viktor Kos. Ni ga bilo intervjuvanca, ki se mu po tolikih desetletjih, ob obujanju spominov, predvsem na nesrečneže, ki so umirali v taboriščnem lazaretu in na vsa dobra dela, ki jih je zanje in za vse slovenske ljudi storil komenski dekan na Bavarskem, ne bi utrnila hvaležna solza. Gospod Viktor Kos je bil resnični angel v bavarskem taborišču in izven njega.
»Leid und Tod der Verstorbenen brenne als Mahnung an unseren Herzen« (Trpljenje in smrt umrlih naj gori kot opomin v naših srcih). Tako piše na spomeniku v Neumarktu. Zapis je namenjen Nemcem, spomenik pa številnim slovanskim internirancem, ki ležijo na tamkajšnjem pokopališču. Toda o nekdanjem taborišču za civilne internirance na griču nad mestom ni več prav nobenega sledu.
dr. Cirila Žebota
mnogih profesorjev, da bi se ohranil krščanski značaj univerze in se zaustavila sekularizacija; Ciril Žebot je bil v teh prizadevanjih med glavnimi. Med darovanjem pri maši — somaševalo je osem duhovnikov — je pel washingtonski slovenski zbor Gallusovo »Ecce quomodo«, med obhajilom pa Slomškovo »Glejte že sonce zahaja«.
Na pokopališče Mount Olivet, kjer že počiva nekaj washingtonskih Slovencev, je prišlo mnogo udeležencev pogrebne maše in zmolilo molitve za pokojnega z rev. Wadasom v angleškem in Kalistom Langer-holzem v slovenskem jeziku. Na grobu se je od pokojnika poslovil njegov prijatelj in sodelavec dr. Matej Roesman iz Clevelanda, ki je pokojnega označil za prvaka duha in nenehnega borca za uveljavljanje in uresničenje slovenske suverenosti.	C.	S.
ŽIVI SPOMENIKI
Poleg številnih člankov in analiz v vodilnih ameriških dnevnikih (New York Times, Washington Post, Wall Street Journal) in strokovnih ali političnih razprav v ameriških revijah im drugih publikacijah je treba dr. Žebotu v čast priznati zasluge vsaj za štiri izmed številnih mnogostran-skih akcij, za katere se je zavzemal: usta-. novitev Ameriškega centra v Ljubljani; posredovanje pri ameriški vladi in kongresu za obnovitev ukinjenih slovenskih oddaj »Glasa Amenike«; prizadevanja pri mednarodni organizaciji Amnesty International v Londonu v korist tedaj zaprtih političnih obsojencev (jetnikov vesti) v Sloveniji; delo za Slovensko kapelo v VVashingtonu.
Vse te akcije (prvi dve s podporo sena-turja Lauscheta) so bile kronane s popolnim uspehom in so danes živi spomeniki pokojnemu.
Število duhovnikov in redovnikov v koprski škofiji
V začetku leta je imela škofija 183 duhovnikov, od teh pa kar 22 upokojenih. Povprečna starost duhovnikov je skoraj 53 let.
V škofiji je tudi 24 redovnikov in 93 redovnic. Bogoslovcev ima škofija trenutno 17. V Malem semenišču v Vipavi pa ima koprska škofija samo tri gojence. V preteklem letu so umrli trije duhovniki: Alojz Gulič, Leopold Jurca in Franc Premrl.
Tudi TO je post!
Po novem cerkvenem zakoniku lahko ob petkih (razen v postnem času) nadomestimo mesne jedi s kakšno drugo odpovedjo ali dobrim delom. S tem v zvezi me osebno najbolj zadosti obisk bolnika ali zapuščenega.
Za letošnji prvi postni petek sem šla na obisk v bolnišnico Sv. Justa v Gorici. Tam že nekaj let skoraj nepremično leži starejša gospa, ki sem jo spoznala prek župnika. Pretreslo me je že takrat in še danes ne morem skriti čustev ganjenosti, ko me zagleda in dobi solzne oči.
Tokrat me je ganilo še nekaj drugega. Ker mnoge pacientke ne morejo same jesti, pridejo pred poldnevom žene — pa seveda tudi sorodnice —, da jih nahranijo in kaj drobnega postore.
V sobo je prišel tudi starejši eleganten moški in nahranil ter poslušal sosedo. Kaj takega se skoraj ne vidi. To so dobre duše, ki pridejo na pomoč, čeprav imajo doma družino in s tem dovolj dela. Žal so to starejši ljudje.
Kako lepo bi bilo videti mlajše, ki bi se posvečali onemoglim! Mar niti v postnem času, ko nas vse opominja k spreobrnitvi in dobrim delom, to ni možno? Kje je prava vera, kje Kristusove besede, naj ljubimo svojega bližnjega kakor sami sebe?
Izprašajmo sl maio vest!
Ne bomo morda tudi mi enkrat tako daleč in potrebovali pomoči? In nam bo hudo pri srcu, če nikogar ne bo, ko bomo zapuščeni in osamljeni ležali doma ali v bolnišnici. Naredimo sklep: ne naslanjajmo se samo na cerkvene zapovedi in prepovedi, ampak priznajmo, da Je odpoved tudi, če »slečemo« malo svojega JAZ-a in postanemo majhni in dobri za tiste, ki nikogar nimajo.
Greh proti ljubezni je največji greh. Pri spovedi se obtožujemo vsega mogočega, da pa smo grešili proti tej zapovedi, se sploh ne zavedamo. Živimo mirno in udobno, dajemo »vbogajme« in morda celo sočustvujemo s potrebnim (kako lahko je to na daleč), naredimo pa nič konkretnega. Mar nas mora res najprej doleteti nekaj hudega (nesreča, smrt, potres), da se streznimo? Smo že kdaj pomislili, kako sitni in nesrečni smo, če moramo nekaj dni ostati v postelji: vse bi se moralo vrteti okrog nas in nam streči. Kaj pa tisti, ki ležijo mesece in leta?
Zato: zamislite se vsaj v teh postnih dneh, vzemite pamet in srce v roke in pojdite na delo! Prepričana sem, da bo tudi vam prineslo tisto notranjo srečo, ki je drugje ni najti.	R g
Novice iz Števerjana
V	preteklem letu smo v naši župniji pokopali kar 19 faranov. Ce k temu dodamo, da smo imeli samo dva krsta in nobene poroke med domačini, potem je prihodnost za našo 'vas vse prej kot rožnata. Žal pa smo tudi v tem letu imeli že kar tri pogrebe.
Ignacij Perše iz Grojne je umrl zadnje dni starega leta in smo ga pokopali dan po novem letu. Rodil se je v Gorici, ker je morala družina bežati iz Grojne pred fronto. Iz Gorice je moral v begunstvo še naprej v Bruck na Litvi (Leithe) in kasneje še do današnje meje s Češko. Po prodoru pri Kobaridu se je družina vrnila v Grojno, kjer je bilo vse porušeno. Med drugo svetovno vojno je bil vojak na Sardiniji, kjer je pretrpel dosti lakote in še zbolel za malarijo. Leta 1953 se je poročil z Vilmo Miklus, ki mu je dala dva otroka: Marjana in Silvano, ta pa tri vnukinje. Z veseljem se je posvečal kmečkemu delu na domači zemlji. Bil je dober kristjan; redno je hodil k maši in zakramentom, a v mesto, ker je imel iz Grojne dosti bliže. Pri pogrebu je so-maševal poleg domačega župnika tudi kapucinski pater Matej, njegov brat, ki je zadnja leta kaplan na pokopališču v Vidmu in še nekateri kapucinski patri iz Gorice in Vidma.
Franc Mužina s Klanca je umrl za kapjo v nedeljo 16. januarja zjutraj na svojem domu. Rodil se je leta 1908 v Števerjanu. Bil je četrti izmed devetih bratov in sester. 15. novembra 1941 se je poročil z domačinko Angelo Hlede. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Kmalu po poroki je bil vpoklican k vojakom. Vojsko je služil na Siciliji in Sardiniji, nazadnje je bil poslan kot vojni ujetnik v Afriko. Po končani vojni je še naprej obdeloval zemljo, ki je bila cerkvena last. Počasi je to zemljo odkupil in si tako ustvaril pogoje za bolj trdno gospodarstvo. Njegovo življenje je bilo težko in ko je ravno imel začeti uživati sadove svojega truda, je moral prestati tragično smrt dveh sinov, najprej Ivana in par let kasneje še Marijana. Njega in ženo Angelo je ta dvojna smrt hudo prizadela. Od tedaj sta začela 'vsestransko pešati. Dokler je bil še pri močeh, je bil redni obiskovalec nedeljske maše in sicer vedno peš skupaj z nekaterimi sosedi in prijatelji.
Skoraj točno ob mesecu smo v soboto,
18.	februarja, spremili ,na božjo njivo njegovo ženo Angelo, ki bo poleg njega čakala vstajenja. Pokojna se je rodila leta 1911 v kolonski hiši pri Aščevih. V družini je bilo osem otrok, od katerih je eden umrl kot otrok, ostale so tri sestre in štirje bratje. Med vojno je leta 1944 v šestih mesecih izgubila očeta, mater in brata Nandeta. Zelo rada je romala vsako leto skupaj z domačini in še lani je bila z nami na Sv. Višarjah .konec avgusta. Zadnje čase je močno ošibela, potem je svoje naredila še gripa. Iskala je pomoči v bolnišnici, a je bilo vse zaman.
V	času, ko je bila v bolnišnici, je doma umrl mož. Pred tednom dni se je vrnila iz bolnišnice in je počasi ugasnila.
Vsem trem umrlim voščimo miru v Bogu, težko prizadetim družinam pa izrekamo iskreno krščansko sožalje.
Z GORIŠKEGA
Gabrje
KD Skala je povabilo gledališkega igralca Staneta Starešiniča, da je nastopil v nedeljo 19. februarja v društvenih prostorih z odlomki iz knjige Miha Mateta »Široka usta«. Gre za Ribničana Urbana, ki duhovito govori o svojiih doživljajih in podaja svojo življenjsko modrost.
Stane Starešinič je v ribniškem narečju ob spremljavi harmonikaša Iga Radoviča iz Nabrežine v petčetrtnem nastopu na izredno prijeten način predvajal razne domislice in jih poživel s pevskimi vložki. Prisotni so mu pozorno sledili, ga večkrat nagradili s ploskanjem in uživali ob njegovem izvajanju.
Želeli bi, da bi se talentirani igralec na Goriškem še večkrat pojavil in nastopil tudi v Gorici v Katoliškem domu, saj ga naše občinstvo še vse premalo pozna. Za vsakogar, ki -ga bo poslušal, bo ito velik umetniški užitek.
-jk
Sovodnje
Odbor proti upepcljevalniku je priredil 14. februarja v krajevnem Kulturnem domu srečanje z občani, da jih seznani o svojem delovanju in o nadaljnih pobudah, ki jih namerava izvesti. Posveta se je udeležilo veliko ljudi, in to ne samo iz
Sovodenj, temveč tudi iz okoliških vasi, zlasti iz Štandreža.
Posvet je odprl načelnik svetovalske skupine PCI Rafko Butkovič, namen srečanja pa je pojasnil predsednik Odbora Andrej Fajt, ki je tudi dal priznanje občinski upravi, katera je naročila raziskavo pri ustanovi iz Ispre in njene izsledke
19.	januarja v obliki ovadbe predložila sodniji v Gorici, Odbor pa je 31. januarja sprožil pri isti sodniji kazenski postopek kot zasebna stranka. Nato je Igor Pete-jan poročal o izsledkih analiz, ki so opozorile na vrsto strpenih spojin, škodljivih za zdravje.
Bogdan Butkovič je orisal delovanje Odbora v luči zakonov. Pozval je občane na finančno pomoč, kajti sodna prijava je povezana s finančnimi stroški. V ta namen naj bi poverjeniki obiskali občane na domovih.
Nato je bilo govora o protestni manifestaciji zoper upepeljevalnik. Predstavniki vseh vrst organizacij in društev na območju Sovodenj, pa tudi drugod naj bi člane seznanili o perečem problemu. Priredila naj bi se zadevna srečanja tudi v Štandrežu, Ločniku ter v sami Gorici. Župan Vid Primožič je dejal, da bo občinska uprava to manifestacijo podprla in vzbudila zanimanje za zadevo tudi med prebivalstvom z goričkega območja.
Odgovori Odbora na vprašanje, ali daje zakon županu možnost, da na podlagi analiz, ki jih je izvedla ustanova iz Ispre, podvzame zadevne korake zoper goriško občinsko upravo, so bili dvoumni. Rečeno je bilo, da ker upepeljevalnik ne stoji na območju sovodenjske občine, župan te občine nima pravne osnove, da naravnost nastopa; on lahko pristojne kroge le uradno obvesti. Pristojen za nastop je Odbor zoper upepeljevalnik, saj je bil prav zato ustanovljen. Neki občan pa je v zvezi s tem stališčem dejal, da župan nima samo pravice, ampak tudi dolžnost, da na podlagi zakona, ki ščiti zdravje občanov, prijavi onesnaževanje okolja sodnim oblastem. Zanimivo je, da tega stališča nihče od prisotnih ni ospo-raval.
Podpisani pa se sprašuje, kako uskladiti dve stališči, tisto od svetovalske skupine SSk in načelnika svetovalske skupine PCI R. Butkoviča. Ko je namreč na občinski seji svetovalska skupina SSk predložila resolucijo, v kateri se zahteva, naj bi župan in občinski odbor posredovala rezultate analiz goriškim sodnim oblasitem, da preverijo odgovornost in po sodni poti odredijo zaprtje upepeljevalni-ka, je R. Butkovič to resolucijo zavrnil kot politično obarvano, češ da vodi v razbremenitev političnih strank. In se sprašujem: ali delovanje Odbora ne vodi prav tako v razbremenitev odbora in političnih sil, ki sestavljajo večino v sovodenjskem občinskem odboru?
Remo Devetak
Naš pozdrav misijonarjem
Pozdravljamo vas s posebno toplino in z zavestjo, da bomo skupno doživeli misijonske dneve.
Prvič v zgodovini bo okrog 30 misijonarjev iz Slovenije istočasno, z ramo ob rami, delovalo 15 dni skupaj s tržaškimi duhovniki in sploh zamejskimi verniki za božjo stvar ter v korist krajevne Cerkve.
Naš škof vas je z veseljem povabil in sprejel, enako duhovnik in tržaški človek.
Trud in prizadevanje, ki ju boste z vašo izkušenostjo delili med nami, naj prinašata sadove v duši vsakega človeka.
Ko govorimo o velikem kulturnem prostoru med Slovenci v svetu, ne pozabimo tudi na našo močno krščansko zavest, ki prav tako nima meja, ki nas že stoletja spremlja in povezuje in nam v vsakem trenutku daje posebno moč, zavest in smer.
Pozdravljamo vas v imenu tiste molitve, ki je pripravljala vaš prihod in vas bo spremljala ves čas vašega bivanja med nami.
Sejali boste božjo besedo, ki bo v svojem času vzklila in obrodila.
Bog naj blagoslovi vaše delo! V zimi, nam kažite pomlad! Bog z vami in z nami!
%
Tržaški ljudski misijon 1989
Človeško rečeno zarisi od naše zavzetosti in je v naših rokah, kakšen bo potek in uspeh. Temu našemu delu pa bo Bog potem dal rast in milost, saj je misijon tiho delo Sv. Duha.
Lahko rečemo, da smo ga pripravili z odgovornostjo, kakor nam vest veleva. Toda ker je vsem namenjen, smo zato vsi poklicani, da nekaj naredimo. Misijon je torej splošna mobilizacija vseh ver-
Človek išče resnice
V	svojem pastirskem pismu za čas ljudskega misijona in za čas po misijonu tržaški g. škof L. Bellomi piše: »Družinam so dali ali bodo še dali Sveto pismo in po slovenskih družinah knjižico »Kristjanove molitve« ali pa slovenski prevod kratkega katekizma francoskega pisatelja Jeana Guittona »Človek išče resnico«. Kaj je ta knjiga?
Mi starejši poznamo »katekizme« iz časov, ko smo obiskovali krščanski nauk v šoli ali v cerkvenih zakristijah. Mlajši, zlasti povojni rod, takih katekizmov ne poznajo, ker so njihovi sedanji katekizmi zgrajeni drugače. Pravijo, da bolj »moderno«.
Vendar se starejši človek ob njih ne more ogreti, ker so bolj sociološki, vzgojni in moralni priročniki kot pa pravi katekizmi, ki v obliki vprašanj in odgovorov prinašajo nauk o verskih resnicah, zakramentih in božjih zapovedih.
Jean Guitton je svoj katekizem sestavil še »po starem«, to je z vprašanji in odgovori. Dodal pa je še primemo razlago k vsakemu vprašanju. Torej ne gre samo za vprašanje in odgovor, kot v starih katekizmih sv. Pija X., temveč tudi za ustrezno razlago, tako resnic kot zapovedi in zakramentov. V tem je prednost Guittonovega katekizma.
Katekizemski del knjige obsega 83 strani žepnega formata, vsebuje pa 117 vprašanj in odgovorov s preprosto razlago, ki je dostopna tako otrokom kot odraslim; tem slednjim ' še bolj kot otrokom. Sam pravi:
»Na večer svojega življenja (rojen leta 1901) sem zapisal celoten krščanski nauk v slogu, kakor ga zahteva moderna atomska doba, za otroke in za odrasle.« Verjetno bo njegov »katekizem« še bolj služil odraslim, če se želijo nanovo seznaniti z resnicami naše vere in z življenjem po njej, čeprav je sam ta katekizem naslovil: »Mon petit catechisme. Dialogue avec un enfant«. (Moj mali katekizem. Razgovor z otrokom).
Meni njegova razlaga zelo ugaja in sem njegov »katekizem« že uporabil za nagovore v cerkvi, ker nudi tudi duhovniku primerne misli za oznanjevanje, da ne bo pridiga »politika« kot nekateri radi očitajo.
Knjižico je izdalo »Ognjišče« v Kopru, prevedel pa Milan Nemac. Med misijonom v Trstu jo bodo delili po družinah, če se ne motim, so jo naročili 2000 izvodov, dr. Jože Prešeren sam pa 5000 zato, da jo bodo duhovniki nevernim lahko zastonj ponudili. Dr. Prešeren ima sploh veliko zaslug, da je ta knjižica izšla.
Naj povem še to, da so katekizemskemu delu dodali še nekaj krajših člankov raznih avtorjev (J. Jenko, Fr. Perko, A. Šuštar, L. Bellomi ter Karl Schelkle) ki poglabljajo nekatera verska vprašanja. Knjižico zaključujejo kratke izpovedi treh modernih pričevalcev: filmskega režiserja Andreja Tarkovskega, Tatjane Goričeve ter slovenskega književnika Bojana Štiha, ki so vsi trije po dolgem osebnem iskanju prišli do vere v Jezusa Kristusa.
K. H.
nikov in sodelavcev po župnijah s pristopom novih moči.
13. marca, ko bo misijon »zaključen«, naj vsakdo ugotovi pri sebi: tudi jaz sem prispeval svoj delež. Ta skupna zavest nam bo dala novih moči.
Najprej je potrebna izredna molitev, ki naj spremlja korake misijonarjev po naših tleh in prizadevanje sodelavcev. Brez tega ne bo božjega blagoslova.
Predvsem okrepimo in zboljšajmo kraje srečanj po družinah ali po domovih za teh 14 dni, odložimo, kar se da odložiti in posvetimo svojo skrb tem pobudam. Dajmo v vsako družino sv. pismo!
Za koordinacijo in informacije imate na voljo telefonsko številko slovenskega tajništva, ki vam bo na razpolago ves čas misijona od 9. do 22. ure, št. 830792.
Bog in njegova Mati Marija naj blagoslovita to naše delo! Dušan Jakomin
Obisk iz Doline Aosta
Te dni je bil na obisku pri deželnem tajništvu Slovenske skupnosti član osrednjega vodstva in bivši tajnik Union Val-dotaine Leonard Tamone s sodelavko Pio Morise. Trenutno je zadolžen za priprave na junijske evropske volitve.
Na srečanju z delegacijo SSk, ki jo je vodil deželni tajnik Ivo Jevnikar in v kateri so bili deželni predsednik Marjan Terpin, deželni svetovalec Bojan Brezigar, deželni podtajnik Karel Brešan, deželni podpredsednik Rafko Dolhar in odgovorni za stike z manjšinami Andrej Bratuž, sta gosta iz Aoste prikazala dosedanja prizadevanja za osnovanje široke liste manjšin in avtonomistov za nastop na evropskih volitvah. Pred petimi leti je lista manjšin izvolila v Strassburg enega predstavnika.
Seja tržaškega pokrajinskega sveta SSk
Gospodarska in urbanistična komisija tržaške Slovenske skupnosti bo v petek 24. februarja proučila načrt za valorizacijo Sesljanskega zaliva. Načrt je izdelala družba FINSBPOL, ki je nova lastnica Zaliva.
'Na svoji zadnji seji 18. februarja je pokrajinski svet SSk najprej poslušal izčrpen prikaz načrta, ki ga je razložil devimsko-nabrežinski župan Bojan Brezigar. Po dolgi razpravi, v katero so posegli mnogi člani sveta, je pokrajinski svet osvojd mnenje, da bo načrt za valorizacijo Sesljanskega zaliva v političnem pogledu moral oceniti novi pokrajinski svet, ki bo izvoljen po strankinem pokrajinskem kongresu. Ta bo v soboto 11. marca v športnem centru v Zgoniku.
Na začetku seje je pokrajinski tajnik Harej kratko poročal o političnem položaju na Tržaškem, pri čemer je zlasti poudaril stanje v tržaški občinski dn pokrajinski upravi. Pokrajinski svet je med drugim vzel na znanje izid volitve v rajonski konzul ti za Vzhodni Kras, kjer je za predsednika bil izvoljen socialist italijanske narodnosti z odločilnim glasom misovskega svetovalca. Nadaljuje se tako proces izrinjanja predstavnikov Slovenske skupnosti iz vodstvenih organov tržaške pokrajine in občine, kar pomeni tudi izni-njanje predstavnikov slovenske narodne skupnosti iz obeh pomembnih javnih uprav.
Vse to postavlja slovansko narodno manjšino na Tržaškem in zlasti stranko SSk pred nove naloge in nove preizkušnje.
Repentabor
Repentaborska sekcija Slovenske skupnosti je imela v petek, 17. februarja, svoj kongres v Bubničevem domu v Repnu. Po pozdravu sekcijskega tajnika Milka Guština je o sedanjem političnem trenutku Slovencev v Italiji spregovoril deželni tajnik SSk Ivo Jevnikar.
Daljše poročilo o delu v občinskem svetu in o problematiki v repentaborski občini sta podala občinska svetovalca inž. Franko Pisani in Milko Guštin. Ob tem se je razvil pogovor, ki se je ' dotaknil predvsem obrtniške cone, novega kulturnega središča, cestnih povezav in prometa, kot tudi nujnosti, da se na občinskih volitvah prihodnje leto okrepi podpora slovenski stranki in ohrani uprava v domačih rokah.
Ob koncu je bil za sekcijskega tajnika potrjen Milko Guštin, ki bo tudi zastopal repentaborske volivce SSk kot delegat na bližnjem pokrajinskem kongresu Slovenske skupnosti.
Dekliški zbor Devin in zbor Fantje izpod Grmade
vabita na prireditev ob
DNEVU SLOVENSKE KULTURE
ki bo v nedeljo 26. februarja ob 17. uri
v osnovni šoli v Devinu. Slavnostna govornica bo odbornica za kulturo devinsko-nabrežinske občine prof. Marinka Terčon.
Nastopila bosta oba zbora, Šentjakobska dramska skupina pa bo uprizorila komedijo Antona Tomaža Linharta »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«.
Režija: Dina Slama.
Prešernova proslava v Bazovici
Slomškov dom v Bazovici je počastil slovenski kulturni praznik v nedeljo 12. februarja s posebno žlahtnim programom. Nastopil je harmonikarski ansambel Syn-thesis, ki ga poznajo daleč zunaj meja naše ožje domovine. Kjerkoli nastopijo, povsod so deležni uspeha in priznanj. Sestavljajo ga mladi glasbeniki, ki so vsak zase mojstri na inštrumentu, ki ga igrajo. Odlično jih vodi že od ustanovitve leta 1979 Klavdij Furlan. Na koncu so nastopili skupaj z otroškim zborčkom z nalašč za to priložnost harmonizirano melodijo, ki jo je priredil član ansambla Marko Ozbič.
Marsikoga je privabil na to slavnost govornik g. Jožko Kragelj. Kot svojega sošolca iz goričkega semenišča in kot pogumnega ter premočrtnega Slovenca ga je predstavil g. župnik Živic. Bil je namreč preganjan pod fašizmom in doživel pravo kalvarijo po vojni, ko je bil leta 1949 v Tolminu obsojen ma smrt. Smrtno obsodbo so mu kasneje v Ljubljani spremenili v dvajset let prisilnega dela in ga izpustili po več kot sedmih letih trpljenja. Za Božič smo ga slišali po našem radiu. Marsikdo ne bo mogel pozabiti njegove presunljive pripovedi o trpljenju v bunkerju in samici, ko mu je bilo že malo slame na tleh v veliko uteho.
V	svojem govoru je predstavil Prešerna in predvsem njegovo duhovnost in podkrepil vrednotenje njegovega dela in njegove osebnosti s citati iz Stritarja, Zupančiča, Pavčka in še koga.
Proslavo so uvedli šolski otroci, za katere vemo, da vedno radi nastopajo in jim starši radi prisluhnejo.
Zal pa je bila dvorana, kljub bogatemu programu ob napovedanem času še prazna. Ljudje so jo deloma napolnili šele čez pol ure. Tudi to da misliti.
Nada Pertot
SLOMŠKOV DOM priredi ob začetku misijona v nedeljo 26. februarja ob 16,30
v bazovski dvorani
PRAZNIK STARŠEV
Otroški zbor »Slomšek« bo zapel staršem primerne pesmi, otroai bodo brali najboljše spise o ljubezni do staršev in prejeli nagrade, mladi ljubitelji glasbe pa bodo izvajali staršem v čast lepe melodije. Sledi predstavitev misijonarjev, ki bodo spregovorili o svojem 14-dnevnem delovanju v naših dveh župnijah sv. Marije Magdalene in sv. Tomaža apostola.
Kamenčki
Pokora za grehe
Pod tem naslovom je ljubljansko »Delo« od 15. februarja letos zapisalo:
Bivši južnokorejski diktator Con Du Hvan se je odločil, da bo prvih sto dni v letu kače, ki se je po kitajskem horoskopu začelo pred kratkim, preživel v molitvi. Tako se bo spokoril za vsa grda dela, ki jih je storil med svojo osemletno vladavino. Za to si je izbral zakoten budistični samostan.
Še dobro, da je pri nas Cerkev ločena od države. Predstavljajte si, kakšna gneča bi bila po naših samostanih, če bi se vsaj polovica naših bivših politikov odločila za podobno pokoro.
Tudi pravoslavni proti ženskemu duhovništvu
V	zadnjih letih tudi pravoslavni precej razpravljajo o »mestu ženske v Cerkvi«. S to temo se je pred kratkim ukvarjala tudi konferenca pravoslavnih teologov na otoku Rodosu, ki jo je vodil častni poglavar pravoslavja, carigrajski patriarh De-metrios. 58 udeležencev — med njimi 16 žensk in številni uradni zastopniki Cerkve — je izdelalo sklepno listino, v kateri teološko utemeljujejo »nemožnost duhovniškega posvečenja za ženske«. Listina je namenjena vsem pravoslavnim Cerkvam.
Skavtsko srečanje
V nedeljo 19. februarja sta se deželno vodstvo SZSO in vodstvo slovenskih koroških skavtov zbrali v Gorici v Zavodu sv. Družine, da skupaj pregledajo opravljeno delo in načrtujejo bodoče skupno delovanje. 'V jutranjih urah so zastopniki posameznih pokrajin predstavili delo, ki je bilo opravljeno v prvi polovici letošnjega delovnega leta.
Popoldne pa so se udeleženci posvetili bolj praktičnim zadevam in sicer pripravam nekaterih skupnih pobud, ki bodo spremljale delovanje slovenskih skavtov v prihodnjih mesecih. Prva taka priložnost bo na Koroškem 8. in 9. aprila ob že tradicionalnem športnem srečanju.
Nato je bil govor o možnosti skupnega potovalnega tabora, ki naj bi bil namenjen novincem roverjem in popotnicam vseh treh pokrajin. Ob koncu pa so se prisotni zaustavili še ob slovenskem skavtskem Jamboreeju, ki bo predvidoma poleti leta 1990.
M. K.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda - Gorica
vabi v nedeljo 26. februarja ob 16,30
v Katoliški dom na
EKUMENSKI POPOLDAN
Meniška gora Atos v besedi in sliki
Na sporedu bo zanimiv prikaz ob diapozitivih življenja menihov in njihovih samostanov.
Števerjan
V zadnjih -dneh je števerjanska sekcija SSk imela dve pomembni politični srečanji: 10. februarja jo je obiskal goriški pokrajinski predsednik Crisci, 17. februarja pa je prišel v goste deželni svetovalec SSk Bojan Brezigar.
S Criscijem nas je obiskal tudi pokrajinski odbornik Mirko Špacapan. Na tem srečanju je najprej tajnik števerjanske sekcije SSk Mirko Humar predstavil delovanje naše sekcije, potem se je razvil pogovor o sodelovanju sekcije z upravo goriške pokrajine in tudi s stranko DC. Govora je bilo nadalje o delovanju Briške gorske skupnosti, kateri predseduje domačin H. Corsi. Predstavljeno je bilo tudi delovanje domače zadruge »Št. Florjan«, katere nekateri člani so tudi v sekciji SSk in iti so predstavili bodoče načrte.
Na sestanek z Bojanom Brezigarjem, svetovalcem SSk v deželnem svetu, je števerjanska sekcija SSk povabila tudi predstavnike domačega društva »F. B. Sedej«. Z Brezigarjem je prišel tudi njegov tajnik na Deželi A. Terčon. Tudi na tem srečanju je tajnik sekcije Mirko Humar predstavil delovanje sekcije, nakar je predsednik društva »F. B. Sedej« orisal delovanje društva in se zanimal pni Brezigarju glede zadev, pr-i katerih deželni svet lahko pride na pomoč našemu društvu. Predsednik Briške gorske skupnosti H. Corsi je prikazal delovanje ustanove, ki ji predseduje in opozoril na problem plazov v briškem območju. Nekatere kmetovalce pa je zanimalo delovanje nekaterih ustanov pod nadzorstvom Dežele, kot sta na primer Kmetijsko in gozdno nadzorništvo ter E.R.S.A.
Deželni svetovalec Bojan Brezigar je odgovoril na vsa postavljena vprašanja in obljubil svojo pomoč ter zanimanje. Povedal je tudi, da je na Deželi na voljo funkcionar na uradu svetovalske skupine
SSk A. Terčon, na katerega se lahko vsakdo ob vsaki priložnosti obrne.
O perečih problemih števerjanske občinske uprave sta spregovorila tudi občinska svetovalca SSk D. Miklus in I. Vogrič. Na obeh sestankih je bil prisoten tudi deželni predsednik SSk M. Terpin, ki je obrazložil deželno strankino problematiko, Bojan Brezigar pa je izrazil upanje, da bo prihodnje leto SSk ponovno prevzela v svoje roke upravo števerjanske občine in obljubil vso svojo pomoč.
IV.
Zbor »Hrast« gostoval v Furlaniji
V soboto 18. februarja je v vasi Buttrio blizu Vidma tamkajšnji zbor v sodelovanju z Zvezo zborovskih furlanskih društev, Župnijsko kulturno komisijo in občinskim odborništvom za kulturo organiziral že tretjič revijo »Cjantin insieme«.
Na reviji so sodelovali trije furlanski zbori, kot gost pa je nastopil mešani zbor »Hrast« iz Doberdoba. V okviru revije sta nastopila tudi dva solista, sopranistka Nadia Sabbadini in tenorist Ar-duino Zamaro, ki sta odpela nekaj arij in duetov.
Koncert je bil v avditoriju »Pdccini«. Poslušalci, ki so napolnili dvorano do zadnjega kotička, so z izrednim navdušenjem in zanimanjem sledili izvajanju. Večer je potekal prijetno in se v domačem vzdušju zavlekel pozno v noč.
Vsd nastopajoči so za večer pripravili bogat in zelo raznolik spored. Pevski zbor iz Doberdoba je v svoj program nastopa vključil šest skladb. 'Pod vodstvom dirigenta Hilarija La-vrenčiča je začel svoje izvajanje s furlansko pesmijo v pozdrav gostiteljem. Sledila so še v priredbi V. Mirka »So še rožce u hartelnu«, Karla Pahorja »Oče naš hlapca Jerneja« in »Pa se sliš’«, Štefana Mokranjca »Primorski napevi« in Skalovskega »Makedonska humoreska«. Nastop zbora je občinstvo nagradilo z dolgim aplavzem, tako da je moral zapeti še dodatek.
S sobotnim nastopom je mešani zbor »Hrast« z dirigentom H. Lavrenčičem ponovno potrdil svoje pevske sposobnosti, dokazal s sodelovanjem na furlanski reviji svojo odprtost in ne nazadnje častno predstavil slovensko zamejsko stvarnost. Dirigentu in vsem pevcem zato naše iskrene čestitke!
Ž.F.
Šport
Brotto S. Luigi - Olympia 3 : 1
(15 : 10, 13 : 15, 15 : 3, 15 : 6)
Kuštrin M. Spazzapan P., Lutman E., Breganti S., Jarc E., Temon M., Cotič R., Terčič M.
Četrta tekma prve moške divizije ni bila za našo šestorko uspešna. Kljub uravnovešeni igri v prvih-dveh setih se je v na-daljnih setih spremenila v bojišče, čemur je tudi pripomogla sodnica, ki je prvič sodila tekmo prve divizije.
OK VAL - Olympia 1 : 3
<15 : 9, 14 : 16, 9 : 15, 13 : 15)
Derby se je pričal s premočjo Vala na igrišču, ki je pa trajala samo en set. Oiympia se je nato zbrala dn si osvojila naslednje sete. Kljub temu je bila tekma zelo lepa, saj je mlada ekipa Vala uspešno kljubovala. (P. S.)
prireja
DUHOVNIJA SV. IVANA - GORICA
DVE TEOLOŠKI PREDAVANJI
v Katoliškem domu ob četrtkih ob 20.30 in sicer:
2. marca: dr. Taras KERMAUNER, Pogum kristjana v civilni družbi;
9. marca: dr. Anton TRSTENJAK, Psihološki vidiki prelomnih časov.
Štandrežci nastopili v Desklah
Člani dramskega odseka PD »Štandrež« so nastopili v soboto 18. februarja v Desklah z' Nušičevo veseloigro »Kaj bodo rekli ljudje...?« v režiji Emila Aberška. Nastop je bil v Delavskem domu v okviru prireditev 21. Tedna kulture v Desklah. Igralce je občinstvo toplo in navdušeno sprejelo.
Naslednja uprizoritev Nušičeve veseloigre bo v soboto 4. marca v Doberdobu.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
25 let tednika »Voce Isontina«
Proslava 25-letnice izhajanja glasila goriške nadškofije »Voce Isontina« bo potekla v dveh delih.
V petek 24. februarja ob 20,30 bo v cerkvi sv. Karla v Semaniški ulici koncert, na katerem nastopita pevski zbor San Ignazio iz Gorice in zbor »Lorenzo Perosi« iz Fiumicella.
Naslednji dan, v soboto 25. februarja bo osrednja proslava ob 16. uri v Avditoriju »L. Fogar«. Obračun o dejavnosti lista bo podal glavni urednik tednika L. Boscarol. Govoril bo tudi predsednik Vsedržavne zveze katoliškega tiska G. Domini. Sledili bodo pozdravi raznih predstavnikov in podelitev priznanj dolgoletnim sodelavcem.
Čestitke
V soboto 18. februarja je dopolnil 87 let Hermenegild Podveršič. Ob visoki obletnici mu čestita sekcija SSk Števerjan in mu želi še za naprej trdnega zdravja.
Sožalje
Ob nenadni smrti mame Angele Hlede vd. Mužina izreka sekcija SSk Števerjan iskreno sožalje sinu Mirkotu in hčeri Sonji z družino.
* * *
PD »Štandrež« izreka globoko sožalje Ivariki Zavadlav in sinu Valterju ob izgubi dragega moža in očeta.
OBVESTILA
V Katol. domu v Gorici (mala dvorana) bo v četrtek 23. febr. ob 20,30 v okviru letošnjih teoloških predavanj govoril dr. Ivan Štuhec pod naslovom »Od pogreba stare do krsta nove kulture«.
Mladinska sekcija SSk - Gorica vabi na svoj občni zbor, ki bo v petek 24. febr. ob 20,30 na sedežu stranke v ul. S. Chia-ra 2/iIiI v Gorici. Na programu je politično poročilo tajnika, priprava na deželni zbor, spremembe pravil in volitev novega odbora. Deželni kongres mladinske sekcije pa bo v nedeljo 5. marca na Pomorski postaji v Trstu.
V soboto 25. februarja ob 19. uri bo pri Sv. Ivanu v Gorici maša zadušnica za rajnko Gabrijelo Franko ob 1. obletnici njene smrti.
Dramska skupina KD Sovodnje priredi v Kulturnem domu v Sovodnjah v soboto 25. februarja ob 20,30 In v nedeljo 26. febr. ob 18,30 komedijo - kriminalko Roberta Thomasa »Osem žensk«. Režija Emil Aberšek.
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu vabi v ponedeljek 27. februarja ob 20,30 na pogovor o knjigi dr. Franceta Bučarja »Usodne odločitve«. Pri pogovoru bo sodeloval tudi avtor knjige, ki je vzbudila živahne in zelo različne odmeve. Srečanje bo v Peterlinovi dvorani, ul. Donl-zetti 3/1.
Kongres sekcije SSk v dolinski občini
bo v soboto 25. februarja ob 20.30 v mali dvorani gledališča »F. Prešeren« v Boljun-cu. Toplo vabljeni vsi člani in prijatelji.
V Slomškovem domu v Bazovici bo v
torek 28. februarja ob 20,30 predavala zdravnica Marija Mrak Pogačar o spoštovanju življenja. Predvajan bo tudi pretresljivi film »Nemi krik«. Vabljeni mladi in starejši.
★
Popravek: Radko in Oskar Prinčič ob obletnici mamine smrti za cerkev na Sv. gori 100.000 in za cesto na Sv. gori 100.000, skupaj 200.000 lir.
DAROVI
Za Katol. glas: M. R., Peč 20.000; Josip Peric 10.000; I. K. v spomin na pok. Arturja Koshuta 50.000 lir.
Za katol. tisk: N. N. 50.000 lir.
Za Katol. dom v Gorici: M. K. 200.000 lir.
Za »Pastirčka«: Željka Simčič 50.000 Idr.
Za Slovensko skupnost: Zofija Humar
25.000 lir.
Namesto cvetja na grob pok. Franca Mužina za zvonik v Števerjanu: sestra Jožef ajBogomila 10.000; Remigij Ciglič 50.000; druž. Bajt 100.000; N. N. 150.000; sekcija SSk - Števerjan 50.000; druž. Franko in Karlo Hlede 100.000; Simon Komjanc 50.000; Aleš Komjanc 50.000; nečakinja Klara 20.000; druž. Boris Lutman 150.000; nečakinja Anastazija 100.000 lir.
Za zvonik v števerjanu: druž. Štekar namesto cvetja na grob župnika Marjana Komjanca 200.000; v spomin istega Franko Hlede 50.000; koledniki na dan sv. Treh Kraljev 470.000; mladina v pustnem sprevodu 500.000; N. N. 200.000; Meri v spomin pok. Ivanke Planišček 50.000; žena v spomin na pok. Karla Maraža 100.000; N. N. 100.000; druž. Aleša Komjanca v spomin na Marjeto Pintar, Solkan 100.000; N. N. 50.000; svakinja Milka namesto cvetja na grob Angele Mužina 10.000; v spomin iste družina Simona Komjanca 50.000; druž. Mirka Humarja v spomin Franca in Angele Mužina 50.000 lir.
Za cerkev na Jazbinah: Judita namesto cvetja na grob Suzane Tronkar 50.000; za novo nebo druž. Carollo 100.000 in druž. Medvešček 50.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: Tommasi 100.000; v spomin pok. A. Kodrič 150.000; Lavrenčič 50.000; T. L. 20.000; Zandomeni 40.000; skavti 50.000; Caharija 50.000; Schart 50.000; N. N. 60.000; Pertot 20.000; Širca 40.000; H. R. 50.000; Venier 5.000; Milanič 20.000; okrog postaje 280.000; skavti, Trst 25.000; Drašček 5.000; Caharija 5.000; Clau-dio 1.000.000; za kapelo v Kamnolomih ob blagoslovu hiš 2.300.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Marija Antončič 40.000; Erminija Daneu-Kalc v spomin na dr. Draga Gantarja 15.000; Ga-bassi Piergiorgio 10.000 lir.
V spomin na brata Viktorja ob obletnici smrti daruje Marija Ban za ljudski misijon 20.000 in za Marijanišče na Opčinah
10.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: Ljudmila Piščanc namesto cvetja na grob Ljudmile Cavicchioli 10.000 lir.
Za dela v Marijinem domu v Rojanu: Lina Borges v spomin brata Marina in sestre Pine 50.000 lir.
Za ljudski misijon v Trstu: Marija Antončič 10.000 lir.
Za popravila cerkve v Ricmanjih: družini Fontanot in Fajdiga, Pulje 20.000; Antonija Zimmerman 70.000; Jože In Marija Mejak 50.000; Dina Blazon 50.000; Ade-la Zahar 30.000; Vilma Samec 20.000; Karmela Rakar 50.000; družina Guido in Ame-lija Ferfoglia 25.000; Marija Ferfoglia 25.000; Pavla Berdon 100.000; Sergij Kuret 50.000; Libero Bossi 50.000; Jolanda Zlatič 10.000; Roža Kocjančič 10.000; Just Co-retti 30.000; druž. Mauro 20.000; druž. Mejak 100.000 lir.
Za barvna okna v cerkvi v Bazovici: Ana Ražem 20.000; Karmela Vodopivec 20.000; N. N. 50.000; ob srebrni poroki Tognetti-Totnovi 150.000; Magda Tinetova 40.000; družina Lukaž ob srebrni poroki 70.000; N. N. 30.000 lir.
Za misijone: N. N. 25.000 lir.
Za slovenske misijonarje: M. Reja 50.000 lir.
m ma
Spored od 26. febr. do 4. marca 1989
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Kralj Matjaž se je prebudil«.
11.00 Nediški zvon. 11.45 Vera in naš čas.
12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 L. Pirandello: »Gospa Spe-ranza«. Igra. 15.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Spomini na Alberta Rejca. 10.10 Koncertni in operni spored.
12.00 Srečanje ob ponedeljkih. 12.40 Mešani zbor Skala Iz Gropade. 13.30 Gospodarska problematika. 14.10 Goriški razgledi. 15.00 Homer: Odiseja. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Trio Lorenz iz Ljubljane. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Naše ljube navade in razvade. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Svet v črno-belem. 12.30 Škedenjski mešani zbor. 13.30 Od Milj do Devina. 14.10 Otroški kotiček: »Detektiv Prismoda«. 14.30 Iz Benečije. 15.00 Homer; Odiseja. 15.15 Novice iz sveta lahke glasbe. Pet minut za boljši jezik. 16.45 Postni govor. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Trio Lorenz iz Ljubljane. 18.00 Ivan Cankar: »Pisma za denar«.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Zdravniška posvetovalnica. 12.40 Moški zbor V. Vodnik iz Doline. 13.30 Na goriškem valu. 14.10 Govorimo o glasbi. 15.00 Homer: Odiseja. 15.15 Zabavna oddaja s kvizi in nagradami. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Večna ženska proza.
Četrtek: 8.10 Slovenska postna premišljevanja. 10.10 Koncertni dn opemi spored. 12.00 Živeti zdravo. 12.40 Moški zbor V. Vodnik iz Doline. 13.30 Nediški zvon.
14.10 Dvignjena zavesa. 15.00 Homer: Odiseja. 15.15 Pevci in skupine slovenske lahke glasbe. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Vokalna skupina iz Munchna. 18.00 »In exilium« - dekan Viktor Kos piše župnijsko kroniko.
Petek: 8.10 Koroški portreti. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Ženske in politika. 12.40 Mešani zbor Primorec-Tabor iz Trebč dn z Opčin. 13.30 Od Milj do Devina. 14.10 Otroški svet: »Pravljični svet v barvah«. 14.30 Zapisi in glasba. 15.00 Homer: Odiseja. 15.15 Naši kraji in ljudje. 16.45 Postni govor. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Narava ima vedno prav. 12.40 Mešani zbor Primorec-Tabor iz Trebč in z Opčin. 14.10 »Glas od Rezije«. 15.00 Zabavno glasbeni program.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Pianistka Katja Milič. 18.00 Umetniški večer.
LETOŠNJI POSTNI GOVORI NA RADIU TRST A
Petek 24. februarja: Kako je z našim postom? (Janez Sraka, jezuit).
Torek 28. februarja: Rešiti človeka v človeku (Hieronim Žveglič, frančiškan).
Petek 3. marca: Moji domači (Vital Vider, jezuit).
Govori so vsakič ob 16,45.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19 % IVA.
Letna naročnina, Italija Letna inozemstvo Zračna pošta inozemstvo Poštno čekovni račun:
Lir 40.000 Lir 55.000 Lir 85.000 štev. 11234499
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo List je bil registriran na goriškem sodišču 28. januarja 1949 pod št. 5
ZAHVALA
Ob izgubi naše drage mame
Angele Hlede
se zahvaljujeva g. župniku Antonu Lazarju za pogrebni obred in tolažilne besede, g. Stanislavu Pontarju in g. Karlu Bolčini, cerkvenemu zboru za petje, darovalcem cvetja in vsem, ki so z nami sočustvovali in nam stali ob strani.
Števerjan - Gorica, 21. februarja 1989
Sonja in Mirko
Ženska ekipa »01ympie« iz Gorice