KJER SMO UMIRALI
Noč, tnrzla januarska zimska noč 1944. Skozi rešetkasta okna zaprtih živinskih vagonov, ki drvijo preko zasnežene Go-renjske, Koroške in Bavarske, lije nekaj žarkov lunine svetlo be ... Muenchen je za nami. Nihče ne ve, kam nas peljejo. Esesovci, ki spremljajo trans-port, govore o Lyonu, nekem Silberbergu, francoskih rud-nikih itd. Sami ugibamo in radi se oprijemamo vsekega kraja, ki ga kdo omeni, le da bi zadušili v naši notranjosti kljuvajočo mi-sel - v Dachau. Toliko je že vsak od nas slišal o tamkajšnjem koncentracijskem taborišču, v katerem so nemški nacisti že ieta 1933 pričeli uničevati svoje lastne ljudi, in nihče si ni upal ziniti tega imena, da ne bi ko-murkoli od nas vzel upanja: morda le ne gremo v Da-chau ...
Škripajoče zacvilijo zaustav-ljajoča se kolesa na zamrznjenih tirih. Vsi hkrati planemo k špra-nji v vagonu, da bi se še enkrat prepričali. Toda velike črne črke nam umore zadnje upanje. Kljub zatemnjenim žarnicam se nam vendarle pošastno zareži v obraz velik napis na železniški postaji- Dachau.
Lajanje policijskih psov in še bolj oglašujoče vpitje esesovcev je bilo prvi pozdrav: ,,Los, los! Schnell aufgehst! V vrste po štiri in štiri! Kdor bo skušal be-žati, bo takoj ustreljen! Če po-begne eden, bodo ustreljeni vsi v njegovi skupinj! Naprej in držite korak, svinjebanditske!" Tak je bil pozdrav, ko smo pri-šli, tako je potekala dobre pol ure dolga poledenela pot od ko-lodvora do taborišča, le da so se nas sposodili še 6-8 let stari smrkavci, ki so ob cesti stoje pljuvali na nas in metali ka-menje in kose ledu za nami...
Ledeno mrael vetei }e zavijal okoli ušes in vrtinčil droban sneg na velikem prostoru, kjer so se vsako jutro in zvečer zbi-rali jetniki na apel. Velika že-lezna vrata glavnega vhoda so bila na stežaj odprta, nad njim pa se je v mesečini svetil velik napis: ,,Arbeit macht frei."
Nagnali so nas v kopalnico. Ko smo se slekli, so spustili ma-lodane vrelo vodo, nato pa mrzlo. Sledilo je povelje: ,,Vso civilno obleko in obutev je tre-ba oddati v posebni shrambi! Marš ven in počakaite, da pri-dete na vrsto. Lepo drug za dru-gim! Kdor se bo prerival, bo do-bil batine!"
Postavili so nas popolnoma gole pred kopalnico, na sneg in veter. Z obleko in perilom v ro
kah smo bosi trepetali skoraj celo uro, da smo mogli oddati lastno obleko in dobili zanjo umazane, strgane in ušive ostan-ke uniform vseh mogočnih armad, s katerimi so imeli nem-ški zavojevalci opravka. Ostri-ženi, kot maškare našemljeni, brez- perila in nogavic, smo se v lesenih coklah napotili v bara-ke. V sobe z lesenimi ležišči v tri nadstropja so nas naphali po 300 do 400 ljudi. Sicer pa . . .
saj nismo bili več ljudje, bili smo številke. Nihče več ni vpra-šal za ime; bil si le še pripornik, na primer: pripornik številka 61047.
Dachau, ki je oddaljen le 18 km od Muenchna, je majhno bavarsko mesto z okoli 22.000 prebivalci. Njegova zgodovina sega vse tja v 6. stoletje, ko so se v dachauskem gradiču pričeli vrstiti drug za drugim številni
knezi in grofje. Znani nemški slikarji - Leibel, Spitvveg, Taschner in drugi - so v njem živeli in ustvarjali. V tej sliko-viti pokrajini, ki pa je sicer zna-'na po svoji nezdravi in hitro se spreminjajoči klimi, so leta 1917, kake pol ure iz Dachaua, zgradili Nemci mestno tovarno streliva in smodnika. Marca 1933 pa je nastalo tu prvo kon-centracijsko taborišče Tretjega Reicha, katerega ime in stra-hotni sloves sta šla po vsem sve-tu. Prvi priporniki tega tabori-šča v letu 1933 so bili Nemci, katoličani in Židje, socialisti in komunisti, delavci, obrtniki, zdravniki, profesorji, duhov-niki,   politiki  in državniki  -
borci proti novemu sistemu na-silja in strahovlade, ki je prišel v Nemčiji s Hitlerjem na oblast.
Prenovili so staro smodniš-nico, zgradili nove, zidane inle-sene stavbe za zapornike in nji-hove stražarje. Naglo je rastlo edinstveno, z vodnimi jarki in električno bodečo žico obdano koncentracijsko taborišče Dachau. Stražarski stolpi na vsakih 50 m so se dvigali okoli taborišča visoko nad dachausko ravnino.. .
Skozi velika, obokana vrata pa so leto za letom prihajali z vseh delov sveta novi tisoči mo-dernih sužnjev ... Prvo leto 4800, 1934. leta 200, nasled-nje tri leta po nekaj nad 2000. Ko pa je pričel nacizem razšir-jati svoje peruti, je tudi število
novo prihaiajočih pripomikov rastlo: 12.300 jih je vstopilo leta 1938 skozi dachauska vra-ta, leta 1944 pa že kar 28.665. In v zadnjih štirih mesecih ti-sočkrat prekletega Tretjega Raicha je priSlo v taborišče Dachau novih 31.000 sužnjev. V dvanajstih letih je koncentra-cijsko taborišče Dachau registri-ralo 250.300 pripornikov, ki so s prestopom taboriščnih vrat prenehali biti ljudje . .. In ko liko tisoč jih ie pred glavnimi vrati zavilo na levo, ob jarku in bodeči žici proti krematoriju, naravnost v plinsko celico? Nhče jih ni videl in štel, nihče ni vedel, kdaj in od kod so prišli in koliko jih je bilo. Že nasled-nje jutro se je iz krematorij-sicega dimnika močneje kadilo kot ponavadi in v shrambi za civilno obleko so imeli tamkaj zaposleni priporniki polne roke dela, da so sortirali še po plinu smrdeče obleke, perilo in obu-tev .. . Lepo očiščene in zakr-pane, so v papirnatih vrečah naslednje dni vozili na dachau-ski kolodvor. Dobil jih je nem-ški Rdeči križ, da jLh je mogel potem razdeliti raznim nem-škim beguncem in bombardi-rancem .. . In ti so potem preli-vali solze hvaležnosti, ker so jim njihovi rojaki - tako jim je bilo vsaj rečeno - odstopili del svo-je garderobe. Res, neverjetno prijateljstvo in solidarnost, toda na račun tistih, katerih pepel je bil razsut po dachauskih vrto-vih, da bi bolje uspevale cvetli-ce, katerih vnete ljubiteljice so bile žene esesovskih oficir-jev .. . V posebnih pločevina-stih zabojčkih so pepel in moko iz zažganih ter zmletih kosti razvažali tem milostljivim na dom. Če pa je imela katera od teh gospa god ali rojstni dan, potem ji je njen ljubeznivi mo žiček pripravu posebno darilo: ročno torbico, ali čevlje, nar^-jene iz ustrojene človeške kože, poleg tega pa seveda tudi cvetli-co, vsajeno v lonček, ki je bil dve tretjini napolnjen s pepe-lom in kostno moko, na vrhu pa je bilo posuto nekaj centime-tiov pisti.. .
Čisto v kotu ob zidu so ge-stapovski krvniki množično streljali svoje žrtve. Deset me-trov dolg, ozek betoniran jerek je še vedno, kot takrat, pokrit z lesenimi rebrastimi pokrovi. Prav isti so še, kot so bili v času dachauskih strahot ¦ . . hfanje so morali poklekniti jetniki, da je lahko esesovski morilec bolje in brez truda namerjl svojo pišto-lo. Po ozkem betonskem koritu je odtekala kri umorjenih v ka-
nal. .,. Skromen, zato pa nič manj pretresljiv napis, vsekan v kamnito ploščo: ,,Pistolen — Hinrichtungsstadt" prikliče v spomin prenekatero trage-dijo ...
kriminalca), je kot vodja skupi-ne priganjal oba Rusa in Polja-ka. Pripornik je priganjal pri-pornika.
,,Kaj rjoveš kot zverina? Za tako Nemčijo, kot je današnja, je škoda migniti s prstom, kaj šele, da bi se naprezal!" so mu zabrusili nazaj ostali trije poli-tični priporniki.
Drugi dan sp jih pod stražo odvlekli v taboriščne zapore. Misliii smo, da bodo pač delež-ni običajne kazni v taborišču -pretepanja s palicami ...
Dne 25. decembra je šla vsa komanda, vseh 350 pripornikov tovarne Prazifix, kot vsako ne-deljo, v veliko kopalnico glav-nega taborišča na kopanje. Po končani kopeli, ko smo kora-kali skozi glavna vrata taborišča nazaj, nas je prestregel Raport-fuerhrer Botscher in nam uka-zal novo smer. Ne proti tovarni, temveč ob vodnem jarku na dvorišče krematorija . ..
Obrazi vseh so prebledeli. Kaj bo zdaj? Streljanje ali plin-ska celica? Zakaj? Na tiste tri tovariše smo že pozabili. . . Vodja taborišča, esesovski gene-ral Rupert, nas je že čakal. ,,Po deset in deset v vrsto! Postavite se ob zidu, desetina za desetino in— držite gobce!"
Torej streljanje!
Šele čez nekaj minut sem opazil v drugem kotu, nasproti nas, pripravljene vislice . . . Tri zanke, na debelo posute z ivjem, so se lesketale v jutra-njem soncu 25. decembra 1944. leta.
Še vedno nismo vedeli, komu so namenjene. Toda ne vem za-kaj - prva misel, ki mi je šinila v glavo, ni bila ,,umrli bomo", temveč, kako zoprno bo dati to zmrzlo zanko okoli vratu. Mraz me je stresel, ko sem pomislil
na to. Tedaj so se odprla vrata v zidu zadaj za vislicami. Iz pro-storov, kjer so esesovci dresirali svoje policijske pse. sn privlekli samo v spodnje perilo oblečene in bose, z rokami zvezanimi na hrbtu, naše tri sotrpine - oba mlada Rusa in že pnletnega Po-ljaka. Na obrazih in rokah in nogah so imeli potpludbe. Vsi trije hkrati so stopili na podsta-vek. Rusa sta si sama nataknila zanke. Poljaku jo je obesil okoli vratu kapo krematorija, pripor-nik - kriminalist Emil ... One-meli smo. Oči vseh 350 jetni-kov so prebadale zelenca Weissa, ki je po naključju stal v prvi vrsti, prav pred obsojenci. Gledal je v tia. Verjetno ni mi-slil, da bo imela njegova ovadba' takšne strahotne posledice ... Vodja taborišča, general Ru-pert, je stopil z debelo gorjačo za obsojence in ukazal: ,,Spusti podstavek!"
Toda preden se je zgodilo, sta mlada Rusa kriknila nam v vzpodbudo in okoli stoječim esesovcem navkljub: ,,Mij živi komunizem!" Debelo poleno, s katerim ju je podivjani Rupert udrihal po glavah, jima je zaprlo usta ..
Postarani Poljak, je brez-dušno gledal predse. In kar sa-me od sebe so mu pridrvele iz ust besede: ,,Weiss, varum? Za-kaj Weiss? Ich habe doch zwei Kin... - imam vendar dva otro .. ."
Plošča, na kateri so stali, se je hipoma pogreznila. Zmanj-kalo je tal pod nogami ... Z ivjem zanka je zadržala v grlu še neizgovorjene besede.
Oči so jim osteklenele, obia-zi so postajali vse bolj modri-kasti. Emil je vsakega od njih še krepko za noge, da bi se mrzla zanka bolje zadrgnila. Še dve tri minuti in ... njihovega trplje-nja je bilo konec. Sneli so jih in odnesli trupla v krematorijsko peč . ..
Brez besed, omotični smo se vračali v Pražfix. Naslednji dan so esesovci premestili Weissa v neko drugo taborišče.
Koliko mučenikov so požrle kiematorijske peči koncentra-cijskega taborišča v Dachau! Nhče ne ve števila teh nesreč-nikov, ki so tu končali svojo ža-lostno pot gladovanja, umiranja zaradi tifusa, poiskusov na ma-laričnem in flegmonskem od-delku taboriščne bolnišnice itd. Njih število je moč le oceniti. Od 250.000 jetnikov, kolikor jih je vstopilo v dvanajstih letih skozi taboriščna vrata, jih je do-čakalo osvoboditev le 33000.
Konec avgusta in v začetku septembra 1944 so gestapovci razglasili po vseh tovamah in
delovnih mestih, kjer so bili za-posleni jetniki, naj se takoj ja-vijc vsi višji ruski oficirji, ker da pojdejo v posebno vojaško ta-boriSče. Čez nekaj dni so res zbrali 92 majorjev, podpolkov-nikov in polkovnikov ruske armade. Odpeljali so jih .. -Toda ne v drugo taborgče, tem-več v podzemeljske zapore ob koncu dachauskega tabori-šča. ..
,,Kaj bo z njimi, zakaj so jih zaprli? " so bie besede, ki so 3e od ust do ust, od jetnika do jetnika. Vse taborišče, vseh 36.000 pripornikov, pripadni-kov 31 različnih narodnostnih manjšin, je skrbela usoda teh 92 nesrečnikov. Toda ne dolgo . .. Neke mesečne septemberske noči je vse taborišče zbudilo lajanje policijsldh psov .. . Krvniki so gnali svoje žrtve na morišče. Počasi se je premikal ob vodnem jarku onstran žične ograje žalostni sprevod pretepe-nih in izstradanih Rusov proti krematorijskemu obzidju ... Vrata v zidu, ki so dižala na dvorišče krematorija, so se za-prla za njimi. Potem . .. strel za strelom, posamezni streli iz pi-štole ... Vsak strel je pomenil smrt. Vse taboriSče je bilo bud-no, vsak pripornik je na svojem ležišču pridržaval dih in štel. .1,. 10, 11, 12... 32... 40. Kdaj pa kdaj je nastaJ krajši odmor. Raportfuehrer Bo-tscher, ki je lastnoročno streljal žrtve v tilnik, je hladil cev svoje pištole, ki je bila že preveč raz-gretaa . .. In nato zopet novi streli 70, 71 ... 85 ... 90, 91, 92.
Zatem je prenehalo .. . Na taborišče je legla moreča tišina, ki jo je pretrgal šele pijani Bo-tscher — v jutranjem svitu se je vozil s kolesom med taboriščni-mi barakami in z bikovko divje udrihal po pripornikih, kamor je padlo. Iz dimnika v krema-toriju pa se je pričel valiti gost dim - znamenje, da so nenasit-na žrela krematorijskih peči do-bila nov, obilen zalogaj. .,.
S peskom posuta stezica drži
dalje skozi patk po nekdanjem dvorišču krematorija. Mimo groba, v katerem je pokopanih okoli 20 tisoč neznanih žrtev -mimo dveh jam za človeški pe-pel, od katerih ima vsaka okoli 100 kubičnih metrov prostorni-ne, do drugega množičnega gro-ba, ki je bil najdenšele 1950. leta ..,. Kjer je še razkopana zemlja, je rastla smreka, na ka-tero so obešali na smrt obsojene jetnike. Potlej se je posušila in se sama od sebe podrla. Tako vsaj pravijo tisti, ki oskrbujejo krematorij.