Kaj o zdravstvu menijo občani MAKS ŽUPANČIČ, strojni ključavničar, doma iz Sostrega: »V Teolu, kjer delam, imamo svojega zobozdravnika, vsak te-den prihaja v tovarno tudi splošni zdravnik, vsako leto, ne-kateri pa na dve leti, imamo tudi sistematske preglede. V to-varni imamo urejeno, da pla-čamo toplice ali druge zdrav-stvene storitve, če je to po-trebno za zdravje delavca. Ka-dar sem bolan, to pa je bolj redko, saj že deset let nisem bil v bolniški, grem v zdravstveni dom Vevče. Čakalnica je tam vcdno polna ljudi, moti pa me :udi to, da se sestra sploh ne utegne več ukvarjati z bolniki, marveč le s pobiranjem denarja in s pisanjem papirjev. Glede participacije mislim, da je v na-šem sistemu ne bi smelo biti. Ni seveda res, da s tem, ko name-njamo za zdravstvo in druge družbene dejavnosti manj de-narja, razbremenjujemo gospo-darstvo. Imam pa tri majhne otroke, ki so živahni, zato sem kar precejkrat pri zdravniku za-radi njih. Pririlerilo se je že, da sem bil kar dvakrat na mesec na urgentnem bloku. Sam odnos zdravnika do pacicnta pa se mi zdi kar v redu.« EMANUEL PAVČlC, upo-kojenec iz Bežigrada: »Partici-pacija (soudeležba po sloven-sko) je za našo socialistično dr-žavo nesocialna. Če bi delegati na to dejstvo nekoliko pomislili, ne bi nikoli izglasovali te odloči-tve. Posledice: čedalje bolj prazne ambulante. Namesto zdravih ali ozdravljenih obča-nov bomo imeli čedalje več za delo ¦" nesposobnih invalidov. Z bolehno ati bolno delovno silo si naše gospodarstvo kljub pred-videnim reformnim ukrepom ne- bo opomoglo. Upokojenci si ne morejo privoščiti zdravniških pregledov, zdravil, kaj pa šele bolnišnice. To se ne sklada s so-cializmom, s humanostjo. Ob vseh teh žalostnih dejstvih pa je več kot sramotno, da je treba za na koščku papirja napisan re-cept plačati 4.400 din. Ob nadalinjem odločanju o teh nepravilnostih v našem zdravstvu naj odgovorni, med katere sodijo tudi delegati, do-bro razmislijo, kam pripeljejo nepremišljene in prenagle odlo-čitve.« IVE STANIC, učitelj iz Ko-čevja: »Zdravstvo je zelo občut-ljiva tema. To lahko trdim na podlagi ankete, ki sem jo opra-vil. Ljudje se preprosto bojijo odgovarjati, razbremenjeni za-radi obljubljene anonimnosti pa so navedli vrsto kritičnih misli o našetn zdravstvu. Za partici-pacijo menijo, da ni dosegla za-stavljenih ekonomskih ciljev, predvsem pa ne vzgojnega učinka, saj je, čeprav je morda znižala odstoiek »simulantov«, prizadela resnično bolnega člo-veka. Da je kot posledico pove-čane participacije čutiti občut-nejše zmanjšanje števila pacien- tov, ne morem reči, vsaj kolikor lahko sklepamo po pritožbah nad še vedno predolgo čakalno dobo. Poleg te najpogostejše kritike pa so bile pripombe ve-čina še na račun neprijaznosti zdravstvenega osebja, prepogo-stega menjavanja zdravriikov, pomanjkanja in težje dostopno-sti nekaterih zdravil, zgrešenih investicij v zdravstvene usta-nove, v oddaljenejših naseljih pa se tudi pritožujejo nad neureje-nimi cestnimi in prometnimi povezavami s Kočevjem.« ANICA TROBEC Ljub- ljana-Šiška: »Rak rana v našem zdravstvu je gotovo zobozdrav-stvo. Pogosto sc sprašujem, za-kaj zasebnega zobozdravstva ne legaliziramo, saj marsikateri ob-čan išče tovrsine usluge pri pri-vatnikih. Kako jih tudi ne bi, če mora pacient po redni poti za najnujnejše posege, kljub praz-nim čakalnicam, čafcati po več mesecev! Sem za pariicipacijo zdrav-srvenih uslug m zdravil, vcndar je le-ta previsoka, še zlasti za upokojenčev žep. Sicer se spra-šujem, zakaj morajo upokojenci še pri sedemdesetih letih staro-sti plačevati participacijo, pa tudi nosilci partizanske spome-nice 1941 bi morali biti oproš-čeni vseh dajatev za zdravstvo. Slednji so zaradi pomanjkanja denarja prikrajšani tudi za zdra-viliško zdravljenje. Zanje bi vendark morali najti denar! Mislim, da je v zdravstvu ve-liko anomalij, neracionalnega obnašanja, zato denar uhaja, na-mesto da bi se stekal. In še nekaj bi rada opozorila. Menim, da je preveč bolniških, predvsem neupravičenih, saj gre to predvsem v breme gospo-darstva. Veliko je namreč tistih, ki bolniško izrabljajo za dodatni zaslužek. Mislim, da je v tako težkih časih skrajni čas, da takš-nim končno stopimo na prste.«