Velike ribe male žro... Naslov pove resnico, vsaj tako je bilo vi-deti v Ribogojnici Podvodje 2 pod Šmarno go-ro, nemara pa v odnosih med ljudrai pogosto tudi ni drugače. Pričakal nas je tovariš Martin Prah, ribo-gojec Ribogojnice Ribiške zveze Slovenije za Zvezo ljubljanskih ribiških družin. Ravnokar je v plitvem ribniku krmil velike postrvi: • »Za uspešno gojitev dnevno porabimo naj-manj tono hrane. Ribjo hrano sestavljajo manj-še morske ribe, piščančja drobovina in posebni briketi, ki vsebujejo ribjo moko, sojo, kostno moko, vitamine, fosfate in druge koristne sno-vi. Briketi so dragi in jih najmanj uporablja-mo.« • Potem je povedal še kopico posebnih zah-tev, o katerih polpoklicni ribiči najbrž mnogQ ne razmišljajo: voda mora biti skrajno čista, njen pretok po možnosti visok in hiter. Ob niz-kem vodostaju ribam dovajajo kisik posebne črpalke. Imajo 26 ribnikov, v katerih so ribe sortirane po velikosti. Gojijo sulce, potočne in ameriške postrvi: • »Gojene sulce razpošiljamo slovenskim ribiškim družinam, zahtevajo pa jih tudi v dru-gih republikah. Nemara je naša zasluga, da ta riba sploh še plava v domačih vodah .. .« • Sulec, dolg od 4 do 6 cm, stane borih 4,30 dinarja. Krmljeni zarod šarenk je po 0,50 dinarja kos in potočnih postrvi 0,60 dinarja kos. Poceni, ni kaj! Toda preden riba doseže tako imenovano porcijsko težo, mine 14 do 16 mesecev, takrat tehta 25 do 30 dkg. • »Okus gojene ribe je podoben ulovljeni rečni, toda tista prava je le nekoliko okusnej-ša. Svobodna riba si mora hrano loviti, torej se mnogo giblje. Njeno meso je pusto, te tu-kaj pa so zanesljivo nekoliko zaležane, hrano imajo zagotovljeno v rednih obrokih...« • Nedolgo nazaj so gojili tudi lipana, ven-dar pa je to izredno občutljiva riba, ki v ribo-gojnicah zahteva posebne gojitvene pogoje, ti pa tukaj niso dani .. • Postrvi se drstijo pozimi, smukanje iker poteka v največjem mrazu. Ribo je potrebno prek spodnjega dela telesa strokovno stisniti in ikre polzijo v nastavljeno posodo. Čeznje posujejo spermo samca, vse skupaj dobro pre- mešajo, dolijejo vode in poraja se življenje. V valilnici se pri poprečnih dnevnih temperaturah v enem samem valilniku izvali do 8.000 rib. Va-lilnikov imajo 160. Navadno je v ribnikih ribo-gojnice približno 25 ton rib, letna proizvodnja obsega do 50 ton. Tržišču ribe prodajajo dnevno od 7. do 14. ure, prednost pri nakupu imajo se-veda ribiške družine. Ostalo kupujejo pretežno ljubljanske restavracije. Ribe gredo dobro v promet in posebne reklame pravzaprav ne po-trebujejo. Vse to so suhi podatki, ki malo ali celo nič ne povedo o ljudeh, ki ribe gojijo: • »Da,« je rekel tovariš Martin Prah, »kdor hoče vzgajati ribe, jih mora vendarle imeti rad. Rad moraš imeti tako delo ...« Tovarišu Prahu prihodnje leto poteče že 20 let, kar se je za-pisal poklicu ribogojca. Semkaj je prišel leta 1958 kot mlad fant z Dolenjskega. Poln mu-havih domislic in »raubšicarsko« razpoložen se je javil na razpis, opravil šolo in poslej živi v tem lepem, zelenem, mestnemu hrupu odmak-njenemu kraju: • »Saj ne, da bi ne bilo problemov, živim pa v naravi in kdor ima svoje delo rad, vse nekako laže prenese ...« 1969 ga je na poti k izvoljenki povozil to-vornjak. Osem ton in pol je zapeljalo čezenj: • »Neizmerno upanje in volja do življenja sta me izmazali. Od takrat pa do danes še ni-sem bil bolan ,..« • Cvrsti, mali mož nam je potem pokazal najlepše trofeje. Videli smo postrv velikanko, meter dolgo živo temno pikasto poleno. Riba je stara 15 let in tehta med 12 in 13 kilogrami. Sploh so bili v tistem ribniku sami čedni »šti-keljci«, dolgi vsaj nad 50 centimetrov. V bistro vodo je kar z lopato vrgel zajeten šop hranlji-vih rib. Srebrnkasti trebuhi so bliskovito izgi-gnili v gobcih velikank ... • Sulci žro žive ribe. Na pogled leni orjaki so bliskoma zgrabili tudi do 30 centimetrov dolge rdečerepke. Svaljkasta telesa so s ple-nom v žrelu bliskovito odplavala, ostali požreš-neži pa so se pričakujoče premetavali v bližini krmilca: • »Idealna ribogojnica mora gojiti vsaj 250 ton in več rib letno, tako sem si ogledal v Ita-liji. Vendar pa je tudi naša lepa ...« • Resnično so med ribniki razkošni nasadi lepo dišečih vrtnic, poti tudi večinoma asfalti- • »Kaj smešnega bi radi slišali? No, takrat, ko sem treščil na hrbet v ribnik pri — 25° C, ni bilo ravno smešno. Iz vode sem se sicer blisko-vito izvlekel, toda zunaj je obleka hipoma otr-dela in potem sem racal kakor ledeni mož. Zdajle je to seveda smešno ...« • In problemi? • »Imamo, imama... Voda Gameljščice ni več tako čista, nekdo menda vanjo spušča od-plake. Vsekakor bi občinski inšpektorji morali raziskati črne gradnje ob zgornjem toku vode. In bližnji kamnolom nam dela velike pregla-vice. Resnično nam gre za biti ali ne biti...« • In zakaj ribogojnice, ribištvo nasploh? • »Zelo preprosto! Ribogojstvo je gojenje rib predvsem za prehrano, ribič pa je človek, ki si v naravi odpočije zrahljane živce... Ve-3te, zakaj nosi ribič na ribolov tudi milo?« • »???? ...« • »Zato vendar, da si potem, ko en drek ujame, dobro umije roke ...« • Martin Prah se je sproščeno in glasno zasmejal. Ne bi menjal svojega dela, čeprav ga nekoliko daje revma. Zelenje, ribe, narava in tudi revma so pravo bogastvo v primeri z za-tohlimi prostori... Bogomir Šefic