100
Družba zoper mučenje živine vMunakovim.
Ta družba se zmirej bolj razširja. V začetku je imela silno veliko nasprotnikov, kakor vsaka dobra reč 5 zdej pa že sploh spoznajo, kako dobrotljivi de je nje nameri za omikan je zarobljenih ljudi, za omečenje in poboljšanje njih divjih sere. Kterimu se uboga živina ne smili, ta se tudi svojima bližniga ne bo usmilil. Življenje roparjev in vbijavcov nam kaže, de so taki hudodelniki že v mladih letih svoje hudobije z mučenjem nedolžnih živali začeli.
Zgorej imenovana, visoke hvale vredna družba se vseskozi prizadeva, ljudi podučiti, kaj de je živina? kaj de so njene, od §tvarnika ji dane pravice? kako se mora po zapovedi Božji z njo ravnati? i. t. d. V ta namen ona bukve zastonj med ljudi deli, ktere to lepo podučenje dajajo. V Jetu 1843 je 20,000, v letu 1844 pa 100,000 tacih bukvic zastonj razdelila. Nje trud pa tudi ni zastonj, zakaj nje podučenje že očitno lep sad rodi. Neusmiljeno mučenje se po ulicah že le porcdkama v tih krajih vidi5 hudobneži se sramujejo in boje živino neusmiljeno pretepati ali na drugo vižo mučiti. Duhovni gospodje, deželska gosposka in posebno pa učitelji se prizadevajo, serca otrok in odrašenih mečiti in ojstro svarijo tiste, ktere v takih hudodelih zapazijo.
Pri začetku (to je v letu 1842) je imela ta družba le 2G6 udov, kmalo se je pa nje število na 1000 narastlo , v letu 1843 pa clo na 3000 poskočilo.    Njeni  začetnik  in  še zdaj namestnik
vikšiga predstojnika, je kraljevi dvorni svetovavec gosp. Dr. Perner, iskreni podpornik tega družtva. Predstojnik pa so brat presvitle Parske kraljice, Edvard vojvoda Saksonski, pod kterim se je imenovana družba močno povzdignila. — Tudi en Slovenec je ko pravi ud k ti družbi pristopil — namreč naš prečastiti gosp. V. S tanig, korar, školast in velki šolski ogleda na Gorifhkim — močna podpora vsiga dobriga, goreči Slovenje sin, z eno besedo, mož ves po volji Božji! Oni so nas spodbodli, in veliko pomočkov na roke dali, de bomo začeli, berž ko bo mogoče, kaj več od hudobniga mučenja živine pisati in tudi po Slovenskim potrebno podučenje razglasovati. Bog daj, de bi naši hravci, kakor pravi udje tega družtva to podučenje nadalje razširjali, takim ljudem, ki Novic ne znajo brati, in de bi nas na vso moč v tem kristjanskim delu podpirali! Glejte, kaj imajo „Novice" še vsiga spolniti!