Jo\. Ošaben: Vzori in boji.
689
poved . . . morda zadnja v življenju ... Oj dragi rajočim očesom! Koliko , koliko sem grešil! moj, kako vse drugačno se mi je sedaj poka- Koliko kvant, v veseli družbi, med tovariši, ki zalo življenje, ko sem gledal na-nje s skoro umi-     so se mi smejali ter ploskali;  — tovariši, prija-
telji, kje ste? nikjer nobenega! Sam sem, sam,      Me miserum!   Zakaj nisem mislil na to poprej,
—• sam   moram stopiti   pred sodni stol božji,      ko sem bil zdrav ? Kako neumno je, ne skrbeti
sam odgovarjati, — ni ga, ki bi šel z menoj!      za to,  kar je neizogibno!
,Dom  in svet"   1897, št. 22.                                                                                                                      44