OBA GORJUPA
(Ob  slikarski  razstavi  Rudija  in  Tomaža Gorjupa v Mestni galeriji)
Razstave, kjer bi se družno predstavila oče in sin, niso tako pogoste, zato je bil »družinski« nastop dveh slikarjev, Rudija Gorjupa in njegovega sina Tomaža Gorjupa iz Ljubljane, še toliko bolj privlačen in zanimiv. Umetnika sta se v vseh razstavnih prostorih Ljubljanske Mestne galerije predstavila z obširnim in tehtnim izborom svojih slikarskih del: Rudi Gorjup je kot dolgoletni plodni in uspešni likovni ustvarjalec nanizal pred nami rezultate svojega več kot petnajstletnega likovnega dela — njegov opus na razstavi je nekakšna retrospektiva najbolj izbranih in za njegov izpovedni profil najbolj značilnih del, Tomaž Gorjup pa je predstavil prečiščen izbor svojih najnovejših in v kontestu splošnega razvoja sodobne umetnosti izredno aktualnih slikarskih stvaritev.
Čeprav sta si oba nastopajoča umetnika v najožjem sorodstvu, bi za njune stvaritve skoraj ne mogli zapisati, da jih veže kakršna koli podobnost v samem načinu likovnega izražanja; to sta dva ustvarjalca povsem različnih temperamentov, različna sta si tako po svojem odnosu do upodobljenega sveta kot po svoji splošni filozofskonazorski opredelitvi. Umetnika nam vsak po svoje odkrivata svoj mali »univerzum«, umetnost slehernega je variacija na neko določeno temo iz vsakdanjega sveta, je bolj ali manj otipljiva realnost, opazovana z določenega miselnega in časovnega aspekta; stvaritve obeh umetnikov pa brez dvoma pomenijo pomemben umetniški prispevek k ob-
čemu, likovnemu dešifriranju znakov in simbolov, ki sestavljajo današnjo komplicirano  realnost.
Ze s svojimi najzgodnejšimi razstavljenimi deli — to so v glavnem motivi pejsažev in vedut — se slikar Rudi Gorjup odkriva kot vztrajen in pro-nicljiv iskalec žlahtnih likovnih vrednot, ki jih skriva v sebi naravni red sveta; vrednote preprostega sveta, postanejo trajne likovne vrednote, slikarska poezija neminljive lepote. Najboljše slike iz tega obdobja so tiste, ki jih je porodila* trenutna čustvena vznesenost, so dela, v katerih je strasten ritem narave diktiral formalne rešitve. Konstruktivno prestilizirani pejsaži iz tega časa so likovno šibkejši, kajti umetnik je bdi še preveč v kleščah diktata naravnih danosti, da bi naenkrat preskočil v likovno logično, konstruktivno in subjektivno stilizacijo vidnega; tudi estetsko sicer mikavne igre formalnih struktur, živahnih, kratkih potez s čopičem, ki so prekrile ploskve oblikovno močno zreducirane-ga pejsaža, niso mogle prikriti vseh nedoslednosti in krčevitega iskanja ustreznega likovnega koncepta.
Čeprav se tudi v poznejših delih Rudija Gorjupa vedno znova ponavljajo isti motivi, značilni slovenski pejsaži, mestne in vaške vedute, so v teh delih že prisotne in opravičljive nove izrazne razsežnosti; osnovni zven teh stvaritev je vsakokrat drugačen, slikar nas vedno znova preseneča s svojo izredno široko paleto urejevalnih posegov v oblikovne korenine vidnega: včasih je osnovni poudarek v risbi, nekakšni obrisni mreži, strukturi, ki zajema in poudarja le konture predmetov, drugič je nosilka osnovnega optičnega doživetja in notranje ekspresije barva, ki je nanesena »pointilistično« ali v obliki homogenega izpolnjevanja posameznih delov oblikovanih konste-lacij. Neštetokrat je dinamično gibalo kompozicije izrazit kontrast med temno obarvanimi partijami in ekspresivnimi,
Franc Zalar
1078
letimo v teh slikah na umetnikov napor po kar najbolj zvesti slikarski obnovitvi snovnih in formalnih podatkov o upodobljenih predmetih, po drugi strani pa nas naravnost preseneča hotenje po ustvaritvi nekakšnega metafizičnega stanja v sliki.
Nekatere slike Tomaža Gorjupa s svojim »trompe 1'loeilom« naravnost šokirajo gledalca; iluzija konkretnega predmeta je pripeljana do takšne stopnje, da nas resnično zavede. Tak primer je »upodobitev« reversa slike; brez dvoma gre tu za nekakšen pamflet na račun modnega in ekstremnega foto-realizma, hladnega, brezčutnega prenosa eksaktne realnosti na slikarsko platno. Tomaž Gorjup sam ne slika po fotografskih predlogah, temveč vedno le po naravi; zaradi tega se njegova verzija »mimesisa« razlikuje od drugih oblik sodobnega realističnega slikarstva; njegovo likovno podajanje ohranja vso živahnost in sočnost pristne slikarske obdelave.
Franc Zalar
Oba Gorjupa
1079
svetlimi barvnimi akcenti; stroge konture požira asociacije zbujajoč boj med svetlobo in senco.
Kljub temu da v odslikavanju in transponiranju realnega pejsaža in ve-dute slikar Rudi Gorjup uporablja kar prenekatere izrazne možnosti, lahko zapišemo, da je skoraj vsem njegovim slikam, ki so nastale do sedemdesetih let, botrovalo konvencionalno realistično krajinarstvo polpretekle dobe v našem slikarstvu. Edino dela, ki so nastala v zadnjih nekaj letih, odsevajo nov in oblikovno povsem svež slikarjev odnos do realnosti; zunanji videz pejsaža se v teh slikah zgosti v nekakšno ploskovito, z geometrijskim duhom obarvano abstrakcijo. To je v bistvu že popolnoma sodobno, likovno aktualno in skozi izrazito intelektualno sito presejano videnje klasične slikarske snovi; odpira se nova pot iskanja.
Slikarstvo Tomaža Gorjupa je pomemben prispevek v smeri nove likov-no-izrazne opredelitve, ki trenutno dominira v svetovnem umetnostnem prostoru — radikalnem realizmu. To je skrajno eksakten, skorajda fotografsko natančen prenos predmetne resničnosti v slikarsko vizijo. Podobe vsakdanjih predmetov — slikar najpogosteje sega v svet tehnološke resničnosti — so podane v vsej njihovi najbolj oprijemljivi telesnosti in globinski razsežnosti, vendar brez slehernega literarno, fabulativno obarvanega podteksta.
Izolirani, iztrgani iz svojega naravnega ali umetno ustvarjenega okolja, ter locirani v metafizični ambient — prostor, ki ni prostor, se zdijo vse te žičke, ključi, vrvice, trakovi, deli elektrotehničnih aparatov in naprav kot sterilizirani in numificirani fetiši današnje precej razburkane in »kon-fuzne« realnosti.
Nasploh pa je opaziti v slikarskih stvaritvah Tomaža Gorjupa nekakšno dvojnost, ki pa ni niti najmanj v škodo kvaliteti samih del: po eni strani na-