218
Se nekaj od Vodnika.
Ko so bili Mihael baron Brigido vikši škof in knez ljubljanske škofije, se zgodi, tla enkrat *) na veliki četertek v žagradu šenklavške stolne cerkve se zbero po navadi duhovniki, da bi stregli vikšernu pastirju pri posvečevanji svetega olja. Dvanajst jih je kakor mašniki in dvakrat po sedem kakor dijakom obojnega reda oblečenih. Med mašniki je tudi naš Vodnik. Ko tu stojijo in knezo-škofa pričakujejo, se približa Vodnik nekemu mašniku ter mu šalno požuga djaje: „Ti danes le dobro pazi, da je ne zabrusiš pri pozdravljanji svete križme: „Ave sancta**) Chrisma!" — Nagovorjeni mašnik in drugi okolistoječi se čez to besedo slavnega pevca posmejajo. Kar zvonovi zapojo in po dva in dva skupaj vikšega škofa sprejeti grejo. — Sveto opravilo se začne, pride pozdravljenje svete križme. Že nekoliko mašnikov jo spodobno pozdravi. Zdaj pride versta na Vodnika in čuj čudo! Vodnik, učeni latinec, zapoje „Ave sancta Chrisma!" Vsi se zavzamejo, ker tudi vikši škof se nekoliko pomuzajo, Vodnik pa, spomnivši se svoje pomote, ko zid obledi in se za ušesom popraska. — Ko po dokončanem svetem opravilu zopet v žagrad pridejo, jih velika množica nad ubozega Vodnika plane rekoč: „Tine! Tine! ti si jo pa danes šembrano slabo zakrožil: „Al pesnik
jih vale overne in pravi:
„Nam stari prigovor resnico pove: Kdor mlati po družim, ostane sam cep, Bil sem jez danes cep; — Bog pa že ve, Kteri lesici da stopi na reptt.
*) Moglo je biti to med leti 1803 in 180G,   in to toliko vcc, ker so tudi pokojni teržaski škof Ravnikar, ki so nam to drobtinico povedali, pri tisti priči v redu mašnikov bili. **) Namesto „sanctunj Chrisma".