------    302    ------
Natoroznanske stvari.
Čudoviti potniki.
Jesen se nam je približala. Modro nebo, ktero poleti rado z jasnim očesom gleda na suho zemljo, svoje obličje s sivimi oblaki pregrne in kmetovavcu na veselje s pohlevnim dežekom venečo setev pomoči. Dežju za petami mrzle noči nastopajo, drevju zelena obleka rumeni, vene in ko mrtvo listje odpada, gozd in livada svoj kinč zgubivata, mrzla zima jame trkati na duri. Sredi žalostnih teh spreminjav v krasni naravi bogati meščanje svoja prebivališča na kmetih zapuščajo ter se vračajo v mesta, ktera so bili zapustili zavoljo poletenske žgeče vročine; gospoda, ktera ima navado, da na razve-seljevanje in počitek hodi ali v daljna mesta, ali v hribe ali v kopli, se zopet zbira okoli domačega ognjišča. Da so ljudje potovali, bila je menda navada od nekdaj ; toda ker je bilo potovanje sklenjeno z marsikterimi težavami, nikdar ni bilo splošno. Časi se pa spreminjajo in v njih tudi ljudje. Kjer se jo vdomačil parni konj, ki človeka v malo urah preseli v daljne tuje dežele, kamor so štirinogati konjiči nekdaj potrebovali dni, tednov in mesecev, ondi se je ljudem skoro sploh vdomačila tudi želja do potovanja, na ktero človeka vrh tega še tudi vabijo in mikajo mnogovrstna obrtnija in razne spreminjajoče se šege. Razloček med nekdaj in zdaj je tudi v tem, da je dandanašnji treba vse drugih priprav za potovanje, kakor nekdaj. V časih, ko so potniki peš hodili, zadostovali ste gorjača in mala torbica, zdaj — v časih parnih konj — je treba težkih tovorov, reči in stvari, kterim človek kmalu več ne bode vedel imen.
Pri vsem tem pa, da se časi spreminjajo in svet obrtnii in železnicam vkljub, dandanašnji še nahajamo potnikov, ki nikakor nočejo opustiti stare svoje navade, ampak se je še zvesto drže. Pred tisoč in tisoč leti, predno je kdo mislil na železnice, potovali so ti potniki vsako leto v daljne dežele čez hrib in čez plan, nad suho zemljo in slanim morjem, in sicer brez vse prateži, brez krnirjev, brez torbice, še celo brez gorjače in brez denarja, ki je dandanašnji po vsem svetu naj-potrebniša stvar. In vendar se te navade še danes zvesto drže. Kdo izmed mojih čitateljev ni že videl in opazoval potnikov, kteri ne ostajajo in se tudi ne okrep-čujejo v gostilnicah, ampak pod milim Bogom na zvonikih božjih naših hramov? Ktere potnike da menim, zdaj že lahko uganeš, dragi čitatelj. To ti niso potniki na suhem in mokrem, krilati potniki v prezrljivem zraku— tiče selivke so. One še ne poznajo koledarja naših zvezdogledov, tudi ne opazujejo zrakomera naših naravoslovcev, vendar pa vsako leto ob določenem času zapuščajo naše severne kraje; — ko pri nas nastopa mraz, že so v pokrajinah, ki ne poznajo zime. Drozgi se prvi podajo na pot; poletenska svoja stanovanja o pravem času zapustivši vso Evropo preletijo in srečno dospejo v zimska svoja prebivališča na Spanjskem, Maltiškem in Afrikanskem primorji. Za drozgi jo poberejo pribe (ribiči), divje gosi, žrjavi, štorklje (štrki) in lastovke.
Vse tiče selivke  v čudovitem  redu  potujejo.   Kdo jim  neki  daje   znamenje,   kedaj   se  imajo  vzdigniti   s
------    303    -----
svojih selišč? Kdo jim neki kaže pot, ki pelje tje, kamor hrepeni njihovo srce? Kdo je neki zbira in spravlja v vrsto in deva v red, da potujejo združeni vojski enako? Kedar o belem jesenskem dnevu ali pa tudi v tihi jesenski noči o mesečnem svitu z visocega zraka začuješ glasen krik, ozri se kviško, in ugledal boš črn, z natančnimi črtami omenjen trivogelnik, kteri se ti vedno dalje pomika v zraku. To so ti štorklje ali divje gosi. Na nobenem učilišči se niso učile računstva, nikjer in nikdar niso poslušale nauka niti o kotu niti o trivogelniku, in vendar bolje ko najbolj učeni zemljemerci vedo, da v zrak najlože lete* po podobi tri-vogelne zagozde. Tica načelnica ima najteže opravilo, torej bodeš, ako dobro paziš, zapazil, da se v tem poslu vrste tako, da pride na čelo druga za drugo.
Izmed vseh tic selivek je najmikavniše gledati štorklje. — One, skoro bi rekel, žive kakor puščavnice, in ko se spomladi vrnejo v poletna selišča, zbere si vsaka dvojica vas in hišo, kjer jej je gostoljubni kme-tovavec pripravil gnjezdo. Vsaka vas jih ima le en par, k večemu dva. Akoravno so pa štorklje tako razdeljene po vsi deželi, vendar se vse o svojem času na enem kraji snidejo, kedar je treba odriniti iz severnih krajev. Ob reki Renu jih največ živi na Elzaškem in Radenskem; zbirališče na odhod jeseni jim je široko ravno polje blizo Strasburga, kakor da bi jim bila strasburška stolna cerkev svetilnik in znamenje. Jako mikavno je, opazovati je na tem zbirališči. Nekteri resno in nepremakljivo stoje na dolgih svojih nogah, nekterim se pa vidi, kakor da bi jim bilo dolgčas, kajti svoje gibčeno in lahko upogljive vratove polagajo na hrbet ter kakor za kratek čas brez konca in kraja svojega dolzega kljuna čeljusti tolčejo čeljust ob čeljust in tako velik krik delajo. Ako se kviško ozreš v zrak, tu in tam v daljini zagledaš črno piko, ktera se počasi premika; ta pika ti čedalje bolj raste v očeh, kmalu se ti približa in ko blisk štorklja za štorkljo sede na tla. Množica je čedalje veča, krik in gibanje močnejše, kar na en hip vse udarijo s perutami, sfofotajo, se v trivogelniku vzdignejo v zrak, in v tej podobi letijo proti jugu. — Kdo jim je povedal, da se jih je bila zbrala vsa množica? Kdo je je štel? Kdo jim dal znamenje na odhod? Kdo je obrnil na južno stran? Kdo jim pokazal pot? — Kdo drugi, kakor On, ki po neskončni svoji modrosti z milijonkrat bilijoni živih bitij napol-nuje zemljo, zrak in morje, — kdo drugi, kot On, ki je po dovršenem stvarjenji videl, da je vse stvarstvo lepo in dobro. — Verni kristjan v veliki knjigi narave vsegamogočnost in modrost stvarnikovo občuduje in poveličuje, nevernik pa je podoben malemu dečku, kteri šolsko svojo knjigo raztrga, da se mu ni treba učiti iž nje.                                        Po „Rhein. Volksblatter."
¦