Stran
Kako je pozimi.                         Lud Koželj
     plešejo po zraku bele muhe — snežinke. Ostra burja        gode zdaj visoko, zdaj nizko, in bele zvezdice se sučejo               kakor jim ukazuje mogočna gospodarica.                      
          Po beli cesti drče sani. Voznik in gospoda, ki se peljejo,
so se odeli v gorke odeje in zavili v kožuhe. Konjiči brze po snegu. Kraguljčki na vratu cingljajo venomer cin-cin-cin. Daleč so že sani, pa jih še čujemo.
Za vasjo je klanec. Tamkaj se sanka vaška mladina. Še Gotardov Peterček prezeba ondi, dasi prodaja sicer še platno okoli hiše. Dečki se vozijo na saneh ali deskah v dolino. Pa tudi vriskajo in kriče, da jih je čuti z griča v drugo vas. Sosedov Poldek se je prevrnil, da so odskočile sani daleč vstran, on sam pa je legel v sneg tako trdo, da je potem komaj vstal. Vsi se mu smejejo. Poldek si pa urno otrese sneg s suknjiča, pograbi sanke in odhiti z njimi po strmem breLu, od-koder zopet zdrči v dolino.
Zdajci se oglasi Jurmanov. Naredimo sneženega moža!« Vsi so brž pri delu. Nežiki pa naroče, naj gre domov in poišče star pisker, da ga poveznejo možu na glavo za klobuk. Kmalu stoji ob potu sneženi velikan in gleda otroke grozeče s črnimi, ogljenimi očmi. Pa zarajajo otroci okoli moža in se mu pačijo. Stlačijo si trde kepe in kepajo moža tako dolgo, da se sesuje popolnoma.
Mrači se. Vesela družbica odhiti domov. Spotoma prileti še temu ali onemu kcpa v hrbet. A ta )O vrne hilro napadalcu, če se mu ni posrečilo, da je ušel v hišo. V zvoniku zapoje zvon večerni »Ave«. Otroci so brž doma. Sezujejo si čevlje in zlezejo na peč, da si ogrejejo premrle ude.
Mati prineso večerjo. Vsa družina posede okoli mize. Tiho zaje-majo iz sklede, malokdo kaj reče vmes. Se najbolj pridno pa zajemajo otroci. Izpraznili so se jim bili želodčki že čisto, in večerja jim gre prav v slast. Po večerji pa odmolijo rožni venec, potem pa podrem-liejo drug za drugim aa peči; drugi domači pa opravljajo različna dcla: pletejo koše in košare, popravljajo poljsko orodje, mati pa pridno vrte kolovrat.
Pozirai so noči dolge, a deci se vse prekratke. Jutro je spet bržt in vstati je treba. Oj, kako zdehajo otroci, si mencajo oči in se pre-tegujejo, preden zlezejo izpod gorke odeje. Ali čas poteka. Mati pri-ganjajo, mudi se v šolo. Dečki potegnejo kučme čez ušesa, deklice se zavijejo v kocke, poslovijo se od domačih in odbrzijo po mrzlem snegu. Spotoma se menijo, da se pojdejo popoldoe drsat na potok za vasjo. Ondi je že za pedenj debel led. Opoldne se vrnejo otroci iz šole. Vsak použije svoje kosiice, nato odloži žlico, malo pomoli in se zmuzne skozi
                           Stran 159
vežne  duri  na plan,  pa  hajdi na led! Vse  živo otrok  je tam.  Kakor veter hite po dolgi  drsalnici.  Včasih  sede ta ali oni prav trdo na led, a 2a to se ne  zmeni dosti.  Hitro spet vstane in se zapodi med drugj drsalce.                                                                                               
Krasno je pozimi polje. Vse belo. Bel je travnik za vasjo. Sneg j pokril z mehko odejo rastline, da jim ne more škoditi ostra burja. Pod snežno  odejo  so pa travne bilke še vedno zelene;  cvetice — troben-tice, marjetice in druge pa pripravljajo popja, da bodo zacvetele v prvi pomladi.
Vrane beračijo po dvorišču in kriče žalostno svoj kra-kra. Drzni vrabci pobirajo zrnca kar sredi kuretine. Tudi poljski škrjanec v rjavi suknjici je prišel bliže, da si poišče zrnc za lačni želodček. Strnadi, šeinkavci in siničice prosijo milo in trkajo s kljunčki na okna, češ, nsmilite se nas, Iačni smo!
V gozdu je vse tiho in mirno. Le kadar brije ostra burja, pripogi-bajo drevesa veje in sipljejo sneg na tla. Le smreke in jelke so še v zeleni obleki. Ci-ci-ci se oglaša s smreke sinica in ruži češarek. Zdaj zalaja kod pes. Spodii je zajca z ležišča in ga goni proti iovcu. Fok! Lajanje utihne. Zajček pade, zadet v prsi.
Posebno lep je gozd, kadar ga krasi ivje. Vs. ka vejica se tedaj blešči kakor posuta z biseri.
Dobri Stvarnik je dal tudi zimi obilo veselja in lepote.