Zapiski, ocene in poročila
M. J. LERMONTOV, PESMI, JUNAK NAŠEGA ČASA*
Pričujoča knjiga je izbor iz obsežnejše izdaje, ki jo je 1. 1961 prav tako pripravil Mile Klopčič. Takrat je prevajalca očitno vodila želja seznaniti slovenske bralce s tistimi deli velikega ruskega romamtika, ki jim je čas prizinal nesporno umetniško vreidlnoet (tiskajo pa se v ruskih izdajah izbranih del klasikov).
Lermontov je začel pisati, ko je bil še otrok. Spočetka so njegove pesmji bolj variacije na teme zmamemtih starejših sodobnikov, predvisem Puškina in Byrona, ali pa okoirne izpovedi oisebne mladoistne .stiske. Ker pa je bil Lermontov do svojih pesmi izredno kritičen, je marsikatera prišla na dan šele po njegovi smrti. Od nekaterih motivov je bil naravnost obseden (motiv Demona), kot pričajo neštete variacije iste pesniške snovi — misli in čustva.
Splošno priznani mejnik v ustvarjanju Lermontova je leto 1837, leto Puškinove smrti, ko je mladi Lermontov s pesmijo Pesnikova smrt prevzel nase dolžnosti in dediščino umrlega velikega poeta. To je bilo izredno pogumno dejanje, in pesnik ga je plačal s pregnanstvom na Kavkaz. Postal je glasnik tistih, ki se niso mogli sprijazniti s poniglavostjo, ki je zajela rusko družbo, potem ko so bili 14. decembra 1825 poraženi najpogumnejši in najnaprednejši pripadniki ruske plemiške inteligence. V štirih letih med Puškinovo smrtjio in lastnim tragičnim koncem 1. 1841 je Lermontov idosegel resnično umetniško zrelost ter ustvaril pesmi, ki sodijo med najlepše, kar jih je bilo kdaj napisanih v ruščini. Zato upoštevajo Rusi v večini izborov prav pesmi te dobe.
M. Klopčič se ni ravnal docela po tem zgledu, saj je uvrstil v svoj prvi izbor tudi nekaj najlepših ali najznačilnejših pesmi iz dobe pred 1. 1837. Poleg pesmi je prevedel še neikatere pesnitve, med njimi tudi znamenito, v stilu stare ljudske pesmi pisano Pesem o trgovcu Kalašnikovu, ki — brez nasilnih aluzij in modernizacije — govori o večno živem vprašanju, namreč o obrambi človeškega dostojanstva pred tiiransko samovoljo. Zal ta odlični prevod stilsko zelo zahtevnega in čistega teksta v Kondorjevi izdaji manjka.
Medtem ko je prva izdalja dajala skoraj zaoikroženo podotoo pesnlikovega ustvarjanja, je M. Klopčič v Kondorju lahko objavil le najpomembnejša besedila: priobčil je približno polovico pesmi (26). Med nj;imi je tudi Valerik, ena najobsežnejših, stilsko izredno zanimiva ter miselno in emocionalno globoka pesem, nato pesnitev Mciri, prvi del Demona, te najznamenitejše romantične filozofske pesnitve, in dva prozna teksta (noveli Bela in Knežna Mary). Tej odločitvi je očitno pripomogla želja, da v kratkem izboru predstavi itista dva člena romana Junak našega časa, ki podajata najbolj vsestransko podobo glavnega junalka, hkrati pa kažeta prehod od romantične proze k psihološkemu realizmu. Tak izbor prispeva k celovitosti podobe Lermontova prozaika in h kompozi-cijiski povezanosti celotnega dela. (Sicer imajo mnogi za najbolj dovršeno Taman, ki jo imenujejo najboljšo rusko novelo pred Cehovom.)
V izboru je pet pesmi iz zgodnje dobe (1830—1837). Tako za pesnikovo pojmovanje lastnega poslanstva izredno pomembna Ne, nisem Byron in sijajen, izrazno in ritmično docela enakovreden prevod slovite izpovedi pesnikovega hrepenenja Jadro. Sledi Borodino iz 1. 1837, ta naipoved pesnikovega razvoja v smeri realizma; pri njej je prevajalec dobro zadel neprisiljeni ton ljudske vojaške govorice. S pesmijo Pesnikova smrt se začenja zrela lirika Lermontova. V ta razdelek je prevajalec vključil samo izvirne pesmi (izločil pa je čudovite prepesnitve, npr. Gorske vrhove). Med njimi je nekaj najlepših in najbolj dognanih stvaritev ruske poezije, npr. kratke lirsike pesmi So tudi besede. Sam samoten itd., in za stališče Lermontova kot pesnika in državljana izredno pomembni daljši teksti, npr. Duma ali Kinžal, M sodita med najlepša lin najizrazitejša tovrstna besedila ruske romantike. Premišljeni izbor kljub skopo odmerjenemu prostoru omogoča dober pogled v ustvarjalnost Lermontova. Bralec se v tej drobni knjižici seznanja tako s subjektivno uglašeno pesnikovo izpovedjo kot z izpovedjo individual-
• Izbral, prevedel, spremno besedo napisal Mile Klopčič. Izdala Mladinska knjiga — knjižnica Kondor, Ljubljana, 1965.
117
nosti, s katerimii se pesaik ne identificira (Kozaška uspavanka), spoznava Lennontova misleca (ta prvina njegove lirike je še posebno pomembna), retorika, slikarja narave in polemika.
laboru je dodan kratek pesnikov življenjepis dn za razumevanje najpotrebnejše stvarne An jezikovne opomlbe.
Prevode posameznih pesmi Lermontova smo na Slovenskem dobili že pred sto leti, vendar resnično umetniških prevodov-prepesniitev nismo imeli, dokler se tega dela ni lotil M. Klapoič.
Za Klopčičevo prevajalsko delo je značilna izrazita usmerjenost k delom določene dobe in določene umetnostne smeri: Klopčič prevaja predvsem pesništvo prve polovice preteklega istoletja. Posebno blizu mu je čustveno ibogato pesništvo romantike na stičišču med romantiko in realizmom (Puškin, Lermontov, Heine).
Z Lermiontovam se je Klopčič začel ukvarjati že pred vojno. L. 1936 je objavil v Ljubljanskem Zvonu študijio in nekaj prevodov pesmi. Med vojno je prevajal Demona in nekaj lirike, pozneje še precej drugih pesmi, kar vse je objavil v zbirki Divji grm. Večino L. pesmi je prevedel po vojni med pripravami za Izbrano delo iz 1. 1961.
Klopčič je izredno skrben prevajalec. Vselej se poglobi v indiividualni pesniski svet avtonja, ki ga namerava preliti v slovenščino, prodira v njegove miselne, čustvene in stilske posebnosti ter jih podaja v tako sorodnem in vendar tako različnem slovenskem jeziku. Odlično pozna besedno bogastvo ruščine, pomenske in stilske odtenke, dobro pa mu je znana tudi doba, v kateri so določena dela nastajala, njene svetovnonazorske smeri, miselnost in življenjski občutek, njena atmosfera — skratka vse tisto, kar imenujemo duha dobe. Klopčjč se je znal vživeti v dobo Lermontova, v docela drugačen, slovenski kulturni zgodovini le malo lasten sestav mišljenja in dojemanja. Zato pramemo razločuje stilske plasti: lod visoke retorike Dume do zamišljene nežne lirike pesmi Ko zlata valovi se njiva in klene ljudske govorice Borodina. Odmiki od stilsko-pomenske barve so redki in gredo po navadi v smeri večje lirizacdje izvirnika, prav redko tudi proti bolj vsakdanjemu, bolj ljudskemu izrazu.
Lermontov je pisal lobičajni knjižrti jezik svoje dobe. Odločneje ko Puškin je prelomil z naukom o treh stilih (ki ga je v 18. stoletju oznanjal Lomoniosov). Pri njem so redke prispodobe iz antične mitologije in za »visoki stil« nekoč zapovedano cerkve-noslovansko besedje. Prvine tega »visokega« retoričnega stila z ustreznimi stilskim! sredstvi so pri Lermontovu opazme le tam, kjer so bile v ruski poeziji sploh najtrdo-vratnejše, namreč v tako imenovani »državljanski« poeziji. Zgled take poezije sta v pričujoči zbirki zlasti Pesnikova smrt in Duma, deloma pa tudli Prerok. Edino v njih je prevajalec nekoliko arhaiziral tudi -slovenščino.
Sicer pa se Klopčič očitno Mi držal arhaične barve in besedja, temveč je prevajal v današnjo slovenščino — ob upoštevanju stilov (ne pa morda v Prešernov jezik). Tako imenovanih »opornih besed« ali »besed-signalov« (Zirmunski, Goiman, Ginzburg), tj. z določeno tematiko povezanih izrazov, ki zbujajo čisto določene asociacije ter služ:ijo kot simboli določenih miselnih svetov, ise Klopčič ei dosledno držal [svet, otčizna). To ni njegova krivda, saj v islovenščini nimamio primerne revcJiucioname termiinologije za tisto dobo. A kjer je mogel, jo je Klopčič ohranil in tako enakovredno podal klenost in alorističnost izvirnika (In svet ne bog mu prizanesel ni — »V sipomin Odojevskega«). Tako izredno natančnost je opaziti na vsebinsko posebno pomembnih mestih, kajti prevajalec je skrbno pazil, dane bi žrtvoval miselne in čustvene tehtnosti zahtevam metrike.
Vendar se je Klopčič le redko odmaknil od pesniške oblike izvirnika (tako je v prvem verzu Domovine zaradi vsebinske pomembnosti opustil v alefcsandrincu cezuro). In kdor pozna formalno dovršenost in izredno bogastvo ritmov in rim v poeziji Lermontova, ve, kako zelo zahtevna so taka besedila za prevajalca. Bil je tako natančen, da je npr. v pesmi Valerik ohranil pri Lermontovu namenoma rdbljemi anžambma, s katerim je pesoifc hotel dati besedilu dinamičnost dn dramatičnost v pripovedovanju ter videz neprisiljenega sporočanja vtisov (pesem je pisana v obliki pisma dekletu).
Formalno najzahtevnejši tekst je nedvomno znamenita kavkaska pesnitev-monolog Mcirj z izrazito romantičnim motivom hrepenenja po svobodi. Mciri ima namreč same moške rime. Klopčič je zvesto ohranil sistem rim, hkrati pa se večinoma izognil lažjim glagolskim irimami le redko se je zatekel k naglaševanju, ki je v slovenščinii manj običajno. Prav tako je redka raba siniceze, pa še to si je prevajalec dovolil le tam, kjer jo tudi sicer dopušča slovenska pesniška izreka. Pač pa se je držal tu-dii tako zahtevne oblike kot so trozložne rime s cezuro za drugim daktilom (—ww—//—ww—^^),
118
k,i ijih je v rusko poezijo uvedel prav Lermontov, za njim pa jih je rabil Nekrasov. Tudi ni spreminjal metrične strukture verza Lermontova, naj je še tako raznolika.
Prepesnitev Demona je nedvomno ena najbolj uspelih. Tu se je Klopčiču posrečilo ohraniti bujno in barvito romantično metaforiko, ne da bi bil pri tem zašel v prebo-hotno slikovitost, tujo našemu času, še bolj pa zadržani intonaciji slovenske pesniške besede.
Isto velja za prevode izrazito retoričnih — kajpada, v smislu romantične retorike — tekstov, kot sta Duma in Pesnikova smrt, saj je znano, da je prav govorniški stil spričo posebnosti zgodovinskega razvoja v slovenšoini manj razvit, zaradi česar se je prevajalec lahko le v manjši meri naslonil na tradicijo (Zdravljica). A tudi pri prepesnje-vanju čisto lirskih pesmi, kot so npr. pesmi So tudi trenutki ali Ta dolgčas, je kljub slovenski lirski tradicija zahtevalo obvladanje verza prav zaradi oblikovne dognanosti teh kratkih pesmi in pomenske teže sleherne besede. Posebno težke za prevajanje so bržkone pesmi, v katerih je dekabristična terminologija vključena v siicer izrazito subjektivno lirični tekst (V spomin Odojevskemuj. Namreč prav v tem sicer odličnem prevodu prevajalcu na dveh mestih ni uspelo adekvatno prevesti »besed-signalov« — gotovo iz že navedenih vzrokov (svet mu je bil tuj — v prevodu neznan, ponosna vera v ljudi in drugo življenje — v prevodu in veroval v ljudi in drugo je življenje).
S čisto drugačnimi problemi se srečujemo pri prevajanju proze Lermontova. Kdor je prevajal ruske prozne tekste iz začetka 19. stoletja, ve, kakšne težave povzroča prevajalcu dejistvo, da v slovenščini ni izoblikovan stil pogovornega jezika izobražene družbe tistega časa, ki je sicer tudi v ruščini nastajal šele po zaslugi Puškina, Lermontova in Gribojedova, še prej pa Karamzina. Klopčič se je srečal s temi problemi zlasti v idrugi noveli, saj je govorica pripovedovalca Beline zgodbe Maksima Maksimiča bliže ljudskemu jeziku, sicer obarvani z vojaško in krajevno govorico. Zvest svojemu načelu je Klopčič prelil izrazito intelektualni tekst Pečorinovega dnevnika v sodobno knjižno slovenščino. Varoval se je slehernih anahronizmov (modernizacije) in drugih stilskih neustreznosti, pri tem pa skušal dati barvo časa s tem, da je ohranil nekatere za okolje tipične izraze ter si dovolil nekaj svoboščin v sintaksi, predvsem v besednem redu. Tako mu je uspelo zadeti različne variante tudi proznega stila Lermontova.
S prevodi ruske poezije prvih desetletij 19. stoletja opravlja Klopčič velikansko delo; to delo je neprecenljive vrednoisti za slovensko kulturo. Le malokateri narod se lahko pohvali s tako dognanimi prevodi del Puškina in Lermontova kot — po Klop-čičevi zaslugi — prav slovenski.
Vera B r n č i č