168
Gospod Feliks! . . . Kaken sladkobe-sedne!" . . .
V tistem trenutku je objelo Vero uv-stvo, da bi oprostila Dobravniku veliko veji greh, vsa prijazna in s smehljajem na ustnih . . . Vrnilo se je k njima nekdanje prijateljstvo, in obema se je zdelo, da prihajajo zopet vesele urice mladosti druga za drugo.
VI.
Minil je lepi maj, in poletje je potekalo. Vrstili so se vroi dnevi s pekoimi in goimi solnimi arki in popoldansko sopar-nostjo. Prihajali so lepi veeri, ki so prinaali s seboj prijazen hlad in sladak pokoj: zvezde so gorele, narava je snivala, in lunin svit je trepetal po nji . . . Zgodnja jutra so privajala s seboj vse polno ivljenja. Prebudili so se sanjajoi gozdi, zaumelo je rosno listje, in iz gostih vrhov so priplavali veseli glasovi gozdnih prebivalcev... Solnni arki so obsevali sanjajoa polja, in trave so se dvigale vse mokre, in roe so obraale svoje glavice pokoncu, vse rosne in zaspane . . . Zazibalo se je zlato ito plodonosnih njiv, in biseri so zablesteli . . .
Na nedeljsko jutro se je poutila Mira udovito dobro. Vstala je, hodila po sobi in zaelela je, da bi la dale vun na iz-prehod. Sla bi po travnati stezi sredi njiv in trat in prila bi v sennato hosto. Stopila bi na mehki mah, nasproti bi ji privelo vse polno gozdnega vonja, vesele pesmi bi ji udarile na uho, in objele bi jo prijazne sence , ..
Prosila je, da bi smela vun. Gizela, pojdimo tja za uto samo za trenutek! . . . Kdaj e nisem bila tam!" . . .
Mirin stolec je e stal med temnovej-nimi smrekami, in Mira je sedla nanj vsa bleda in prepadena. Objeli so jo spomini na ure, ki so ji potekle tukaj, in vstala je vznemirjena.
Glej, Gizela, koliko lepih ur mi je poteklo tukaj in zdaj . . . nobena ve!" ...
Njen glas je bil tih in alosten. Gizela jo je izkuala tolaiti.
Mira, saj bo e zdrava, Mira, in e bodo nama tekle prav tukaj vesele urice ljube mladosti, Mirka! ..."
Sli sta po travnati stezi ob cesti, in ljudje, ki so li mimo, so se ozirali po bledem Mirinem obrazu.
Kaj me vsakdo tako zaudeno gleda?..."
169
Ni ni, Mira!... Dolgo te niso e vse e tisto uro: na veer bi leala na odru,
videli! ..." in v dveh dneh bi uivala tam med gro-
Mira je opazila, kako ji Gizela vse pri- bovi veni pokoj . ..
kriva, in kako se ljudje udijo nji, ki je Bila je e vsa trudna od hoje in z rob-
bleda in prepadena in ne uaka nobene cem si ji obrisala pot z obraza.
pomladi ve . . . Obla jo je skrita alost, Pojdi nazaj, Gizela, jaz sem e obne-
in na tihem je zaelela, da bi se konalo mogla, in log je e tako dale! . . . Glej,
FRITZ VON DER VENNE,
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si