Svetniki — ljubitelji in ljubljenci živalij.
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Volc.)
XIII.
|sti gotovo  zelo verodostojni pisatelj Sulpicius Severus pripoveduje tudi naslednjo dogodbo iz lastnega življenja:
Videli smo (v egiptovski puščavi) tudi druzega puščavnika, ki je bival v tako majhni koči, da je imel komaj sam za potrebo proatora. Kadar-koli se je vsedel k večerji, vedno ga je isti čas obiskala siva volkulja. Skoraj noben večer je puščavnik ni pogrešil. Čakala je toliko časa pred durmi, da ji je puščavnik prinesel kruh, kar mu ga je ostalo ocl večerje. Dobrotniku je zver oblizala roke, povžila kruh in zopet odšla. — Zgodilo se je pa nekoč, da je sveti mož dlje časa ostal z doma. Medtem je volkulja vsak večer pri-hajala h koči   in  čakaia  puščavnika;   kcr  so pa med durmi  ob navadni uri
-*! 101  ¦*-
nikdo ni zglasil, zver vlomi v kočo, da poišče stanovalca. Ni ga bilo. Visela pa je na steni košarica spletena iz palmovih mladik in v košarici je bilo shranjenih pet kruhov. Od teh si lačna teta volkulja jednega prisvoji in po zvršeni tatvini mirno zopet odide. — Ko se puščavnik vrne, najde v koči košarico raztrgano in tudi kruhov seveda ni bilo prejšnje število. Blizo durij opazi nekaj drobtin. Takoj se mu posvtti, kdo je — tatica. Naslednje večere volkulje ni bilo več h koči; zdelo se je, da še zver ume krivico, ki jo je storila. Samotarcu je bilo težko pri srcu, da ni bilo več kosmate gojenke h koči. Molil je k Bogu, in glej, sedmi dan je bila volkulja zopet pred durmi. Silno plašna je bila in poznalo se ji je, da jo nekaj tišči. Ni si upala bliže in glavo je povešala, kot da prosi odpuščenja storjeni krivici. Puščavniku se je dobra zver smilila; zato jo pozove bliže in pogladi po glavi. Tisti dan je prejela v znak sprave dvojno porcijo. In kako je bila potem žival hvaležna in vesela! Oblizala je svojemu dobrotniku roke in odslej je zopet redno kot prej vsak večer prihajala pred kočo.
XIV.
Izredno pobožen puščavnik spremi nekoč nekaj mož, ki so ga bili obiskali. Primeri se pa, da jim zastavi pot silna 1 e v i n j a. Zver ne pomišlja dolgo, marveč naravnost krene do pušdavnika in se vleže predenj. Zopet vstane in mogočno koraka pred možmi. Le tu in sem postoji ter se ozre po možeh, če gredo za njo. Svetemu puščavniku se levinje obnašanje zdi tako čudno, da popotnike pregovori, naj ž njim vred slede zverini. Pridejo do levinjega brloga. Tu je imela starka pet mladičev, ki so od rojstva ostali slepi. Vseh pct druzega za drugim prinese pred brlog ter jih položi puščavniku k nogam. Zdaj šele spozna sveti mož, kaj je zver s početka hotela. Zakliče ime Kristu-sovo, dotakne se zaprtih očij mladičev, in glej! pri priči so vsi spregledali. Popotniki pa, ki so bili svedoki čudeža, hvalili so povsodi puščavnikovo živo vero in proslavljali mogočno ime (iospodovo.
XV.
Neki popotnik, ki je dlje Sasa bival v sveti deželi, pripoveduje to-le prigodbo. Nekoč smo onkraj Mrtvega morja korakali na strmo goro. Z višine smo gledali na puščavnika, ki se je sprehajal ob morskem obrežju. Pride tropa nevernih Saracenov po isti poti. Gredo mimo puščavnika, a jeden se vrne, potegne meč in v hipu odseka glavo nič budega slutečemu samotarcu. Užaljeni smo gledali z gore krvavi prizor. Isti trenotek pa opazimo velikan-skega ptiča, ki je bliskoma švignil z višav, zgrabil krvoločnega Saracena, dvignil ga v zrak in zopet spustil, da je razbit obležal na tleh. Tako je Bog po ptiču maščeval smrt svojega služabnika.