tSLOVENIJA
■ VI'!iTSTj	Uredništvo in uprava: Ljubljana, Gosposka 12 — Naročnina četrtletno 15 din, za pol leta 30 din, za vse leto 60 din — Posamezna štev. 2 din — V zamejstvo za vse
L_J	leto 90 din — Poštnočck rač.: Ljubljana 10.17G — Bokopisov ne vračamo — Oglasi po tarifu — Izhaja vsakega 1., 11. in 21. v mesecu — Tiska tiskarna M. Hrovatin v Ljubljani
\.
Vojna in politika
Poniiijenje na Balkanu.
Nevarnost novih vojnih zapletijajev na Balkanu je popolnoma odstranjena vsaj za enkrat. Videti je bilo, da se bo Bolgarija takoj popolnoma pridružila silam osi in sicer naravnost z namenom, da pod njihovo zaščito postavi svoje revizionistične zahteve naproti Grčiji in Jugoslaviji. Videti je bilo, da se že začenjajo priprave v javnem mnenju Bolgarov za primerna resonančna tla. Potem pa je naenkrat potegnil drug veter. Odločilni krogi so odločno zatajili hujskače in krepko poudarili svojo namero, ohraniti Prijateljstvo z Jugoslavijo. Vrhu tega so se tudi iz sosednje Madžarske oglasili in napovedovali, da hočejo prijateljstvo z Jugoslavijo ne samo ohraniti, ampak celo poglobiti in razširiti.
Vzrokov za vse te pojave ne moremo točno ugotoviti, gotovo pa je, da to ni samo nasledek ugodnega razvoja italijansko-gr-ške vojne za Grke, zato se precej domneva, da je izpremenjeni položaj knjižiti v zaslugo odločni volji Zveze sovjetov, da se bojišče na Balkanu ne razširi.
Grški uspehi.
Brez dvoma je, da Grki dosegajo v svoji vojni z Italijo uspehe, kakor jih ni ob pričetku vojne nihče pričakoval. Zasedli so Porto Edda, kakor so Italijani, na čast najdražji hčerki Mussolinija in soprogi Ciana, prekrstili Santi Quaranta, in zasedli so tudi Argirokastra. Njihova najnovejša poročila
Stvore o nadaljnjem uspešnem prodiranju. V Ilaliji so se izvršile važne osebne izpre-niembe. Odstopil je načelnik vrhovnega
generalnega štaba Badoglio, dalje šef generalnega štaba za mornarico in poveljnik Dodekaneza. Italijansko časopisje se vzdr-
Kdor bo bral ta naslov, bo mislil, da gre gotovo za kakšno majhno neobljudeno, s pragozdno goščo pokrito deželo kje' v srednji Afriki, kjer ljudi sploh ni, ker zaradi podnebnih ali drugih razmer ne morejo živeti v njej. V resnici pa gre za ve-likunsko deželo, ki je tako goslo naseljena kakor malokatera na svetu — za Indijo. Iz verskih razlogov je tam prepovedano ubijati živali in seveda tudi porabljati njihno meso in druge proizvode razen mleka. Se več, živali odjemljejo zaradi svoje neovirane množitve ljudem bitne življenjske pogoje, zato da imajo živali dovolj hrane, morajo ljudje stradati. Ta pojav je gotovo zanimiv, ker dokazuje, kako uravnava versko življenje, ki je v tem primeru tik praznoverja, človeško dejanje in nehanje, kako vpliva na gospodarsko dejavnost človeka navzlic jasno vidni njegovi koristi. Indija stopa zadnje čase zopet v ospredje političnega dogajanja in gospodarske dejavnosti. Poročali smo že mimogrede o gospodarskem zborovanju v Novem Delhiju, ki ima namen, organizirati gospodarsko preskrbo velikobritanskih posesti vzhodno od Sueza. Pa tudi sicer dobiva bolj in bolj svetovnopolitično težo njena zahteva, da postane enakopraven dominion v veliko-britanski zvezi, zahteva, ki bo prej ali slej uresničena, četudi morebiti v obliki več indijskih dominionov — nekaj naravnega spričo kulturne, politične, gospodarske in narodopisne raznoličnosti indijskih pokra-lin. Zategadelj priobčujemo v prevodu sestavek »Živali zoper ljudi v Indiji«, ki ga
žuje komentarjev, navaja pa, da se je načelnik generalnega štaba že dalj časa hotel umakniti. Razumljivo je, da se tudi drugo nevlralno časopisje vzdržuje ob teh izpre-membah v Italiji razlag in ugibanj.
Nemško-anglcška zrakovna vojna.
Ta vojna traja dalje, vendar so Nemci dovolili Londončanom med tem 24urni odmor, ki se je tem gotovo zelo prilegel. Vedno bolj se poudarja, da se nemškim zra-kovnim napadom občutljivo pridružuje vojna s podmornicami, ki povzroča Angležem precej skrbi. Vsak dan slišimo poročila, kako Amerikanci do skrajnosti napenjajo svoje sile, da nudijo Angležem vso mogočo pomoč v orožju in drugače. V zadnjem času so obljubili Amerikanci vso pomoč tudi grškemu narodu.
Vojna na Daljnem vzhodu.
Na Kitajskem se pozna, da je odprta Birmanska cesta Čangkajšeku in da mu prihaja po njej znatna pomoč. To pomoč čutijo Japonci zelo neprijetno. Videti je pa tudi, da Japonci sami od sebe zmanjšujejo svoje napore na Kitajskem. Iz tega nekateri sklepajo, da hočejo sprostili nekaj svojih sil na Kitajskem in da imajo v očeh drug cilj za bodočnost, in to naj bi bila Nizozemska vzhodna Indija. Nekaleri že vneto ugibajo, ali bodo Amerikanci mogli trpeti kak lak napad, ali ne bo njihova mornarica v tem primeru aktivno nastopila. V tem primeru bi seveda Amerikanci morali svojo priprave usmeriti na to stran. Vprašanje bi nastalo, ali bi mogli istočasno obenem nuditi toliko pomoči Angležem, da bi jim zadostovala za potrebe zrakovne in podmorske vojne z Nemci.
je priobčil pred kratkim švicarski dnevnik »Basler Nachrichten«. Sestavek je z več stališč prav v današnjih dneh posebno aktualen.	Uredništvo.
Tole naj malo pojasni razmere v Britanski Indiji in s tem doprinese k velikemu vprašanju samostojnosti, ne da bi hotelo bili popolno. Človek in žival si stojita nasproti, in žival ima pri tem dosti več vpliva na razumevanje in občestveno državno življenje ljudi, kakor utegnemo na Zahodu misliti.
Narodi nad tri sto milijonov indijskih prebivalcev se ločijo med seboj tako glede postave in videza kakor v jeziku in verah mnogo bolj kakor na primer Angleži, Rusi, Francozi in Italijani. Misleč Indijec bi se utegnil pri svojih prizadevali za svobodo vprašati, kako to, da še nimajo enako kakor Indijci tesno skupaj živeči Evropci skupne mogočne države, ko se vendar tako malo ločijo med seboj, ampak da se med seboj vojskujejo in kar le mogoče slabe. Ta misleči Indijec bi moral visoko misliti o sebi in svojih, če verjame na hitro indijsko pobratenje in združitev.
Govore o preobljudenosti in jo utemeljujejo z evropskimi pojmi o življenjsko-
potrebnem zemljišču pa pozabljajo, da dajejo tropske njive več in večkrat živež kakor evropske. V srednji Indiji so res tudi pokrajine, ki imajo malo dežja in rodovitne prsti in malo rode. Toda stroški za stanovanje, obleko, kurjavo, preračunani na skupno prebivalstvo, so mnogo manjši kakor v Evropi. Lahko bi imelo prostora mnogo milijonov ljudi več, če bi ne bilo gospostva živali.
Razlog za prepir do smrtnega sovraštva tvorijo verske predstave, ki prav za prav ne spadajo k veri, ampak k šegam in navadam, ki so česlo jačje od vere in ki se drže skozi tisočletja. Mnogo milijonov Hin-dujev izpoveduje vero, ki jim prepoveduje, ubijati živali kakršne koli vrste. Celo komarja, ki je zašel pri dihanju v usta, morajo izpustiti nepoškodovanega. V za-komarjenih, močvirnatih tropih so ljudje prepuščeni krvosesnim žuželkam. Gotovo se ravnajo mnogi verniki samo deloma po takih zapovedih, medtem ko so postale pri drugih glavna stvar ali vsebina vere. Pri pomešanem prebivalstvu zbudi lahko že samo ravnanje s komarji medsebojno pohujšanje.
Če hodijo po javnem trgu, na primer v Bombayu, kjer imajo gotovo tudi mohame-danci svoje stojnice, tako imenovane svete krave Hindujev svobodno okoli in si jemljejo neovirano od razstavljene zelenjave za krmo najlepšo in najboljšo in s svojim cedečim se svetim gobcem ostalo onesnažijo, ne da bi kdo na to mislil, da škodo poplača, tedaj mora to razjeziti ljudi, ki vidijo v storilcih samo navadno govedo. Pravoverni Indijci se pač hranijo z mlekom in maslom, ne smejo pa ubijati živali, in jim dajo poginjati od bolezni in starosti ali pa' si dajo pomagati od tigra, da trga brez truda onemogle živali in postane tako dobrotnik človeštva, razen kadar dobi poredkoma poželenje po človeškem mesu.
Zveri ali divje živali v evropskem smislu postanejo redko nevarne, če smo dovolj previdni. Kače usmrle baje na leto ‘20 do 30 tisoč ljudi ali še več. Te žrtve gredo največ v breme tistih Indijcev, ki sami ne smejo ubijati. Ena najnevarnejših in obenem najpogostnejših strupenih kač, klobučarka, živi najrajši v suhih luknjah, kamor ne dežuje. Takih dobi pod hišnim zidovjem domačinov ali pod zrahljanimi koli. Njen pik je skoraj zmeraj smrten. Žrtev bi bilo še več, če bi ne imela ta kača navade, da se vznemirjena - postavi sika je pokoncu in s tem svari. Prepričan sem, da je v mohamedanskih seliščili redka, ker jo takoj, ko se pokaže, hitro in laliko ubijejo, kakor na primer na Sumatri, ki ima zelo veliko kač, pa šteje zelo malo žrtev.
Druge, mnogo škodljivejše, četudi precej mirne živali, ki pa le redko ogražajo življenje, toda uničujejo življenjske potrebščine, so opice. Dolgo sožitje z ujetimi opicami in preučevanje njihove vrste v gošči mi je do neke mere odkrilo njih značaj. Tu govorim samo o različnih srednje velikih, zelo predrznih vrstah, ki žive na zemlji ali na drevju, ne o človeku sorodnih, mehkih, mirnih gibonih ali velikih človeških opicah, ki jih v celinski Indiji pač sploh ni. Tako imenovane svete ali tempeljske opice so po pokrajinah različne, žive tudi na polju ali v gošči in prebivajo v svetiščih in njihni okolici samo, ker dobivajo tam od romarjev in vernikov najbolj prijajočo jim hrano. Od svojih zunaj živečih vrstnikov se ločijo samo po večji nesramnosti v občevanju z ljudmi.
Vse upoštevne indijske opice so v boju malo nevarne, delajo pa velikansko škodo, ker jedo in pokončujejo človeško hrano. V krajih, kjer so »svete«, to se pravi ne-usmrtljive, vladajo samosilno. Dežela je njihova. Zrejo, kar jim ugaja, in uničijo objestno še več. V pravovernih hindujskih mestih potujejo opičje črede od strehe do strehe in od vrta do vrta, neovirane, če ostanejo v svojem okrožju, in samo zavra-čane od drugih čred, če ga prekoračijo.
Naročnikom!
Vse svoje naročnike, stare pa tudi tiste, ki jih Štejemo kot naročnike, ker nam pošiljanega lista niso vrnili, prosimo, da nam poravnajo naročnino, kolikor so v zastanku z njo.
Če bi kdo izmed zadnjih iz kakršnega koli razloga lista v bodoče ne hotel več imeti naročenega, se zanašamo, da nam bo to povedal, za nazaj pa naročnino poravnal.
UPRAVA »SLOVENIJE«
Kjer se mude, ostane malo užitnega za njimi.
Iz Benaresa sem šel skozi predmestje proti reki, mimo hiše domačina, kjer je v veži ravno pristavljala stara ženska velik lonec k odprtemu ognju. Ko je šla nekaj iskat noter, je pritelovadila pos'avna opica s strehe in segla hitro s kosmato šapo v lonec. Starka ni bila preveč pobožna ženska. Pregnala je tatu z metlo, seveda ne da bi se ga bila dotaknila.
Ne neki srednjeindijski železniški postaji sem pravkar izstopil, da se malo sprehodim. Na hodniku je sedelo in se sprehajalo kakih dvajset opic in ravno toliko garjevih psov. Moja žena je stala v vozu pri oknu, v roki ko» čokolade. Vodilna opica, precejšen korenjak, se je zavihtela od zunaj navzgor, zgrabila čokolado, ki je bila prav za prav meni namenjena, in oprezno spet zlezla doli. Imel sem palico v roki in sem hotel naučiti razbojnika dostojnosti, ko mi je prišlo pravočasno na misel, da bi prišel s tem v spor z okoli stoječimi ljudmi. Opica mi je pokazala zobe, kar ni bilo videti prav nič prijazno in je šla k svoji družini, ne da bi ji bila kaj dala.
Drugič smo se napotili (to pot na slonu, ker je pač treba kedaj tako potovati) iz neke knežje prestolnice v knezov letni dvorec, ki je bil navzlic vročini še brez ljudi in ki ga je bilo zato ogledati z vodnikom. Spotoma pri nekem starem svetišču zraven na pol razpadle vasice z nekaj človeškimi prebivalci, pa zelo mnogo rdeče-obraznimi opicami je sedel njihov praoče na stari pagodi, videti je bil hud in podjeten in dal nas je izkoriščati po svojih podložnikih. Nekoliko dalje so pridrvele v velikem številu druge, dolgodlake in dol-gorepe opice, da bi prejele od tujcev svoj davek. Njihovega vladarja, zelo veliko, renčečo prikazen, sta vodnik in slonov gonjač le trudoma z lučanjem kamenja zadrževala na nekaj metrov od nas. Iz neraz-vidnih razlogov je bil ves jezen na nas in svoje tovariše, ki so beračili. Precej veliki, umetniško malo pomembni letni dvorec je obdajal visoko notranji, globoko ležeči vrt, ki je bil poln starega sadnega drevja. Na njem je viselo mnogo lončenih tvorov v premeru kakih deset do dvanajst centimetrov, ki so se pokazali od blizu kot votle poloble, po dve zvezani z žico. Varstvo pred opicami, ker sicer ne dozori noben sad za človeka. Opice narede v svoji požrešni uničevalnosti škode na stotine milijonov rupij, ali laliko bi, drugače razloženo, brez opic in drugih poljskih škodljivcev živelo na milijone ljudi več.
Neznatne, pa vendar zelo škodljive živali, ki jih zaradi njihne majhnosti in urnosti pač ne bo nikoli mogoče popolnoma pregnati, so več vrst podgan in drugi glo-dalci, ki bivajo najrajši na sadnem drevju in si ga potem popolnoma prisvoje. V mnogih pokrajinah prizanesejo komaj enemu samemu sadnemu drevesu. Neka sivo in rjavo progasta vrsta živi v srednji Indiji nemotena v vrtovih in drevoredih kakor na primer pri nas vrabci. Leteči psi, ki bivajo često v velikanskih množicah na
• i
„Slovenija“ mora priti v vsako zavedno slovensko družino!
llll!llllll!llllllllilllllill!lllllllllllllil!llllllllllllllllllllllllllllllllii.lllllll!llll!lllll!IIIIIIII!llll!II!lllllll
Dežela, v kateri gospodarijo živali
drevesih v močvirnatih pokrajinah, jedo najrajši cvetje nekaterih sadnih dreves in pozneje njihno zoreče sadje. Velike množice vsakovrstnih ujed se nikakor ne preživljajo poglavitno z mrhovino, ampak prav tako kakor pri nas s kokošmi in majhnimi domačimi živalimi. Na vlažnih, temnih mestih v hišah in vrtovih bivajo razen škorpijonov vseh vrst velike, poltnobarvne stonoge, katerih pik pomeni razen bolečin
še nekaj dni mrzlice. Tudi teh nagnusnih žuželk ne smejo ubijati.
Za zoologa bi bilo zelo zanimivo (na primer kot doktorska obravnava), študirati v čistih hindujskih pokrajinah, katere vrste živali uspevajo najbolje pod človeško zaščito, torej samo v boju živali zoper žival. Bržkone bi se v tem boju za obstanek koristne (gledane s človeškega stališča) živali ne odrezale.
ZAPISKI
*j* Vseučiliški profesor dr. Janez Plečnik
Spet je padel steber slovenske medicinske fakultete, ki je šele letos prav zadihala, ko ji je bilo vsaj zagotovljeno, da bo razširjena v popolno fakulteto. Za dr. Alfredom Šerkom je šel v onostranstvo dne 5. grudna t. 1., na dan sv. Miklavža, prof. dr. Janez Plečnik, ki je s prof. dr. Šerkom ustanavljal slovensko medicinsko fakulteto takoj ob ustanovitvi slovenskega vseučilišča in prenašal vse sunke, ki so toliko let izpodmikali tla posebno še medicinski fakulteti slovenskega vseučilišča. Prof. dr. Janez Plečnik je oral ledino za našo najvišjo zdravstveno ustanovo. Učil je anatomijo, priredil tudi učno knjigo »Anatomijo« ter je veliko storil za slovensko zdravniško izrazoslovje. Dr. Janez Plečnik je bil pa predvsem učenik, ki je dajal podlago za zdravniško vedo prihodnjim slovenskim zdravnikom v najtežjih razmerah in pri uajskromnejših pripomočkih, ki so bila in so slovenski medicinski fakulteti na razpolago. Bil je v svoji stroki mož, ki je stal vštric anatomom velikih vseučilišč zaradi svojega velikega izkustva in popolne zatopljenosti v svojo znanost. Dr. Janez Plečnik je bil rojen v Ljubljani 1. 1875. in je dosegel le dobrih 65 let.
Kot človek je bil prof. dr. Janez Plečnik mož čisto svoje vrste. Zunanje oglajenosti, izlizane civilizacije ter praznih besed ni maral, bil je popolnoma vdan naravi in se je v nji najbolje počutil. Bil je sam svoj in ni imel veliko prijateljev. Od svojega prepričanja in mnenja ni odnehal, čeprav je bil sicer mehka, dobra duša. Ljubil je pa glasbo prav kakor veliko medicinskih velikanov, njegovih profesorjev na dunajskem vseučilišču, kjer je dr. Janez Plečnik študiral. Bil je naravnost virtuoz za klavir. Kako je bil pa zraščen s slovenskim ljudstvom, dokazujejo njegove besede, ki jih je izrekel z velikim poudarkom nekoč pred precej leti, ko smo govorili o naših glasbenih stvareh, posebej pa še o naših ljubljanskih koncertnih prireditvah. Dr. Plečnik je dejal: »Kaj nam je treba obravnavati o koncertih, koncertne dvorane slovenskega ljudstva so cerkve, iz cerkvene glasbe zajema naše ljudstvo vse umetnostno čutenje in ves glasbeni užitek!« Ker je bil tako hudo zraščen s slovenskim ljudstvom, je najrajši občeval z najpreprostejšimi ljudmi.
Dr. Janez Plečnik se ni silil v javnost in se je je celo izogibal. Pisal je v »Mladiko« ter iskal izvirni slovenski besedni izraz. Bil je pokončen Slovenec do kraja. Naš list ga je štel med svoje naročnike. Pokopan je bil 7. grudna t. 1. pri sv. Križu v Ljubljani in je njegovo truplo ležalo na Zalah na odru v kapeli sv. Miklavža, ki jo je zasnoval njegov brat vseučil. prof. arhitekt Jože Plečnik.
Naj bo lahka groba odeja v slovenski zemlji slovenskemu učenjaku in čistemu Slovencu!	—a—.
O razcepljenih radikalih in naprednem mišljenju
Radikali v Sloveniji — to je od vsega začetka pomenilo tiste ljudi, ki doma niso šteli, pa so hoteli veljati kot obesek srbske radikalne stranke. Te zadnje največ zato, ker je kazalo, da bodo spričo svoje politične veljave in vajenosti zmeraj vsaj blizu vlade, če že ne sploh na njej, in ker je zaradi tega obetalo, da bodo tudi njeni neomajno zvesti pripadniki v Sloveniji dobili nekaj pomena. Da so bili zmeraj samo skupina majhnega števila ljudi, ki sicer v slovenskem javnem življenju sploh ne bi šteli, dokazuje najbolj to, da se niso mogli kot samostojna skupina ves čas in nikjer v našem narodu zasidrati. Njih politična dejavnost se je očitovala v tem, da so zmeraj samo obletavali razne radikalne veljake, in da so se seveda potem,
ko so se srbski radikali razcepili na tri struje, tudi oni razšli na tri plati. V slovenskem političnem življenju seveda ne bodo nikoli pomenili nič več, kakor kar bodo pomenili srbski radikali v državi, in s tem pri sedanjem centralističnem ustroju posredno pri nas.
Glede na vse to bi bilo sploh komaj vredno, ukvarjati se z njimi, razen kolikor so tudi eno izmed oznamenil našega razdrapanega političnega življenja. Prav v tem pogledu pa so prav zanimivi. In res mikaven je sestavek z značilnim naslovom »Za skledo leče...«, ki ga je dal dr. Puc priobčiti v svoji »Slovenski besedi«. Dr. Puc je namreč v teh časih neomajen pripadnik staroradikalov. Od njega — ali njih — se je pa odcepilo pri nas nekaj ljudi, ki bi hoteli biti rajši pri radikalnem, disidentu dr. Lazi Markoviču, ki je tudi minister. To pa seveda dr. Pucu ne hodi v priklad. In zato jim »pri skledi leče« da brati hude levite, češ da so s svojo opredelitvijo »potegnili močno črto preko svojega naprednega mišljenja in da nimajo v tem pogledu niti najmanjše moralne pravice, sklicevati se na kakršna koli gesla, ki bi samo malce cikala na slovensko naprednost«.
Ob teh besedah je sicer očitno to, da se šteje izdajatelj »Slovenske besede« za človeka naprednega mišljenja, toda nikomur ne bo jasno, kakšne zvrsti naj bi bilo to napredno mišljenje, tudi če ga vzame zgolj v ožjem politično-kulturnem smislu, ki mora pač v tem primeru edino šteti. Kajti napredno mišljenje v politiki pomeni na vsak način priznanje demokratičnega načela, priznanje in spoštovanje svobode vesti in besede, spoštovanje in upoštevanje tudi vsakega nasprotnega prepričanja. Kdor pa pozna politično preteklost petomajskega dr. Puca, ta ve, da je njegovo napredno mišljenje in napredno mišljenje ljudi okoli njega natančno iste zvrsti kakor mišljenje tistih, od katerih bi se hotel opredeliti z njim.
Sicer pa — kaj če bi nam »Slovenska beseda« nekoliko pobliže opredelila svoj pojem naprednega mišljenja na politični dejavnosti svojih ljudi recimo ob peto-majskih volitvah? Za zglede ne bo v zadregi, že če samo malo pobrska v našem listu.
Samostojna gospodarska ozemlja ob jugoslovenskem centralizmu
Če izvzamemo Hrvaško, živimo še zmeraj v eni najbolj centralističnih držav na svetu. Toda ta centralizem je že od vsega začetka veljal samo za Slovence in Hrvate, od lanskega 26. avgusta dalje pa sploh samo še za Slovence. Srbija je imela dejansko zmeraj svojo samoupravo, ki so jo izvajali iz Belgrada, pri čemer je bila še za toliko na boljšem, ker so ji bili pri centralizirani državni blagajni v prvi vrsti na razpolago vsi državni dohodki. Tako si moramo Slovenci zidati na primer svoje gimnazije sami iz banovinskih dajatev, če jih hočemo imeti, v Belgradu pa jih zida država, seveda tudi z našim denarjem.
Pa tudi sicer so na jugu centralizem zmeraj krojili po svojih koristih. Kadar smo mi Slovenci hoteli imeti samoupravo, so zagnali jugosloveni veliko vpitje, češ poglejte, carinske meje hočejo postaviti med Slovenijo in ostalo državo. Nič ni pomagalo, da tega nismo nikoli zahtevali, da smo bili marveč še za osnovanje vse večje gospodarske enote, ne pa za razbijanje že obstoječe — jugosloveni so hoteli ovajati in obrekovati, in v ta namen niso bili nikoli izbirčni. Nič ni pomagalo, če smo ravno mi Slovenci bili vsaj v notranjosti naše države za čim svobodnejšo izmeno dobrin, medtem ko so na primer v Belgradu že 1921. leta uvedli na nekatere obrtne izdelke visoko užitnino, večjo od kakršne zaščitne carine, da je bila slovenska obrt
v teh izdelkih dejansko izločena — Slovenci smo bili separatisti, menda zato, ker se je Belgrad od nas separiral. Prav kakor v tisti operetni šali: »Vi ga samo zato ne vidite, ker je on slep.
Te dni je ban moravske banovine prepovedal izvoz žita in masti v ostale banovine. Nam se sicer zdi, da je vsaka taka prepoved protizakonita, dokler živimo v eni državi. Ne gre, da bi si ena banovina tako rekoč naredila zaloge za čas, ko bodo cene narasle, medtem bi pa lahko uvažala iz drugih za cenen denar vse tisto, kar ji manjka. Dejansko je s to odredbo postala moravska banovina neko samostojno gospodarsko ozemlje, tisto torej, kar so jugosloveni podtikali zmeraj nam kot največji greh.
Na vsak način je treba v tem pogledu napraviti red, in sicer hitro in odločno. Če ne, se moramo tudi mi pobrigati zase. Veliko življenjskonujnih potrebščin izvažamo na jug: krompir, usnje, obrtne izdelke. V sestavu zaprtih gospodarskih ozemelj nam ne kaže drugega, kakor tudi prepovedati izvoz v banovine, ki so to že storile, potem pa z izmeno naših pridelkov in izdelkov dobiti tisto, kar potrebujemo. Sicer se nam bo zgodilo, da bomo obtičali nekje brez življenjskih potrebščin, ki jih izvažamo, za svoje pa bomo imeli samo nekaj razvrednotenega denarja.
Menda se še ni zlepa kakšna stvar tako sama speljala do nesmisla kakor jugoslo-venski nacionalni centralizem.
Nebogljenost
' 9
»Jutro« se jezi, da dopisniki slovenskih dnevnikov čedalje bolj mrcvarijo slovenščino. Človek bi mislil, da je morebiti le že kedaj šlo vase in da je samo postalo »zaprepaščeno« nad volapiikovsko kolobocijo, s katero polnijo njegovi sodelavci dan za dnem, ali po jutranje »dnevno« njegove predele.
Pa res ni bilo treba dolgo brati, da je človek spoznal svojo zmoto in jutranjo jezikovno neomajnost. Kar takoj se je spravilo nad »slovenoborce«, ki da so se začeli ogibati besede otvoriti in ki nočejo več otvarjati razstav, ampak jih odpirajo. Kajti jutranji človek pravi, da se, kolikor on ve, odpirajo samo vrata in podobne stvari, ne pa morebiti kakšne razstave ali slovesnosti. In kakor pripoveduje dalje, je šel v tem globokoumnem premišljevanju domov in poskušal odpreti večerjo, pa mu ni šlo. Zato prosi za svet, kako bi si pomagal, da ne ostane brez večerje.
Sicer si je duhovitež prav za prav besedo že sam položil v usta, pa mu vendarle mi še izrečno in posebej priporočamo, naj si pač večerjo »otvori«, če se mu tako bolj imenitno zdi.
Prav ta tako nazarensko nerodna primera je pa dokaz, kako kočljivo je, če skuša kdo duhovičiti ob popolnem pomanjkanju vsaj neke majhne miselne sposobnosti. Če bi le malo, samo majčkeno znal misliti po slovensko, bi vedel, da slovenski človek niti ne odpira niti ne olvarja svojih večerij, razen kadar gre morebiti za kakšne konservne škatlje, ampak kar preprosto rajši začne večerjati. In tako začenja delati še mnogo drugih stvari, ki jih — tudi v prispodobi — ne kaže odpirati.
II koncu naj pa storimo še krščansko delo usmiljenja in poučimo nevednega, da pomeni otvoriti v hrvaščini natančno isto kar v slovenščini odpreti. In Hrvatje otvarjajo razstave prav tako kakor hišna vrata. Oni so pač taki, da so s svojim jezikom zadovoljni, pa jim zato še na misel ne prihaja, da bi po zgledu naših manj-vrednosttiikov začeli morebiti rabiti našo besedo odpirati za razstave in slovesnosti, domača beseda pa bi jim bila dobra samo za vrata in lese.
George Washington in njegovi prijatelji
George Washington je imel prijatelja, s katerim sta bila v vojni vsakdanja tovariša. Ker je bil ta prijatelj zelo prikupnega in zdržnega vedenja, se je Washington tudi kot predsednik vsak dan z njim prijateljsko shajal. Kakor je bil to izvrsten prijatelj, vendar pa ni imel talenta, da bi si bil sam ustvaril prijeten obstoj. Tedaj se je nenadoma primerilo, da je imel Washing-ton oddati prav dobičkanosno, pa ne težko službo. Vsi so bili prepričani, da bo to službo naklonil svojemu prijatelju. To pa se ni zgodilo. Med prosilci za to službo se je namreč naenkrat pojavil človek, ki je bil skrajen Washingtonov strankarski nasprot-
nik, ki mu je kot tak že marsikak načrt prekrižal, ki pa je bil obenem osebno poštenjak in za prosto službo zelo sposoben. Washiugton mu je brez vsega službo podelil. Ko ga je radi tega vprašal neki skupni znanec njega in njegovega prijatelja, zakaj da je prezrl svojega najboljšega prijatelja) mu je predsednik odgovoril: »Nisem samo George VVashington, ampak tudi predsednik, ki mu je kot tak že marsikak načrt ton bi bil gotovo vsako uslugo napravil svojemu prijatelju, kot predsednik Združenih držav sem pa moral službo podeliti najsposobnejšemu prosilcu.«
Če bi vsi demokratični politiki ravnali tako, bi demokracije ne bile izgubile toliko na ugledu. VVashington se daleč razlikuje od politikov, ki žele priti na oblast prav posebno zato, da bi mogli nagraditi svoje osebne prijatelje.
Za novo Evropo
Pred kratkim je zborovala v Ziirichu Evropska zveza. Ta zveza je pri nas manj znana kakor Panevropa, ki jo vodi Cou-denhove-Calergi, kar je nazadnje razumljivo, ker so njeni udje zgolj švicarski državljani. Vendar pa je njeno delo prav tako pomembno, saj je Švica nekakšna osrednja evropska dežela, ne samo zemljepisno, ne samo geopolitično, ampak najmanj toliko, če ne še bolj miselno, kulturno in človečno. Kajti Švica je dežela prave evropske omike, stare kmečke demokracije, stik treh velikih, starih kulturnih narodov, ki pa žive prav zaradi švicarskega demokratičnega državnega ustroja v uajlepSi edinosti med seboj. In dobro je, če se zmeraj znova pokličemo v spomin dejstvo, da je ta Švica, kljub temu, da je že sama majhna država, vendarle razdeljena na 25 kantonov, zveznih državic, od katerih so nekatere komaj večje od naših okrajnih glavarstev. In še to je dobro imeti pred očmi, da so bili spočetka v soprisežni zavezi Švicarji združeni dejansko samo, kolikor in kadar jim je grozila nevarnost od zunaj, da pa jim je ravno od zveze spoštovana neodvisnost kantonov omogočila i° dala, da so se kantoni bolj in bolj tesno navezavali eden na drugega in da šteje zato danes Švica med države, ki so navznoter v rahli zvezi, pa vendar obenem navzven tako strnjeni, kakor niso državljani nobene centralistične države na svetu.
Ne škoduje, če se zmeraj spet vsega tega zavedamo, ko nam vsak hip vstajajo razni državotvorni preroki od vseh strani, ki hi nam navzlic vsem bridkim 22 letnim skušnjam hoteli natvesti, da je zvezna ureditev, če že ne naravnost škodljiva, pa vsaj od sile kočljiva zadeva, nad katero morajo samozvani vodiči šele globokoumno premišljevati.
Zborovanje evropske zveze je bilo v znamenju prav tako pravega švicarskega kakor pravega evropskega duha. OsrednJ1 predsednik dr. Hans Bauer je poročal 0 položaju Švice v prihodnji Evropi i° 1)0. udaril, da veruje v misel, ki jo je izreke švicarski general Guisan ob praznovanju obletnice zmage pri Morgartenu nad Avstrijci: »Prilagodili se'hočemo novi Evropi, pa na švicarski način.« Obnova naj pri-de iz Švice. Kajti Evropa se more združi1 samo, če zbere svoje države v zveznem sestavu kot enakopravne, upoštevaje njih®0 tradicionalno posebnost in različnost, kor se je to obneslo v švicarski zgodovin'1 Gospodarstveni pisatelj Merkur iz 2®' richa pa je govoril o novi uravnavi gosp0' darstva v demokraciji. Evropska zveza h0^ če urediti gospodarstvo na načelih širok0 samouprave, ki ji je osnova svoboda in s° Udarnost v gospodarskem in družabne!1 življenju.
Važnost prehrane v poli' tičnem in gospodarskem življenju
Lansko leto je izšla v angleščini pri zi narodov zanimiva knjiga »Food a Welfare (Hrana in blaginja). Spisal j° L F. L. McDougall. Pisatelj ugotavlja, da L prvi pogoj družabne in politične zadov° nosti narodov zadostna prehrana ljud3^
K»' jn°'
To vprašanje se pa že dolgo zanem® Pravih lakot sicer v zahodni Evropi že
kili sto let ni bilo več, če se izvzameta 1 rebiti svetovna vojna in današnja špan.Lj Vendar so pa danes v mnogih evrop® ... deželah razmere, ki so že pravi lakoti sto blizu in kjer imajo široke ljudske n) žice premalo hrane, posebno v Srednji južni Evropi. Pisatelj kaže tudi, kako lostne so postale socialne razmere v
lah, ki so prej veliko žita izvažale: na Madžarskem, v Romuniji in Jugoslaviji. V nekaterih krajih srednje in vzhodne Evrope je prišlo že tako daleč, da je denarno gospodarstvo kakor v srednjem veku že skoraj prenehalo.
Pisatelj navaja tudi nekaj predlogov in misli, kakor bi bilo mogoče razmere pre-osnovati. Med poglavitnimi ovirami je seveda avtarkično prizadevanje. Toda medtem je izbruhnila vojna, in danes je avtarkija, želja držav za sainopreskrbo, bolj v čislih, kakor je bila kedaj prej.
Kaj pišejo /isti
Duh in smisel deklaracije
Ko govori »Obzor« o delu bivšega Jugoslovanskega odbora med svetovno vojno, omenja tudi krfsko deklaracijo in pravi:
Krfska deklaracija je pomenila dejansko polom Pašidevega načrta. Pokojni Trumbič je bil mnenja, da bi ne bil Pašič nikoli podpisal Krfske deklaracije, če bi ne bila Srbija v tako težkem položaju. Kriška deklaracija pa .je imela neko pomanjkljivost, ni namreč zavezavala Srbije nasproti njenim zaveznikom, da se drži sklenjenega sporazuma. Tukaj ni mesto, da bi se preiskalo, če bi bil Jugoslovanski odbor mogel to zahtevati ali če bi bil dobil lako zavezo od srbske vlade, £e bi jo bil zahteval. Dejsivo je, da so vodilni srbski politiki po vojni izjavili, da je imela Krfska deklaracija samo ma-nifestacijski značaj in da ni predstavljala nobene pravne niti nravne zaveze za Srbijo. Tako razlago so dali Krfski deklaraciji zato, da bi se izognili spolnitvi zaveze, da se bo nova ustava sprejela s kvalifirano večino,, brez nadglasovanja. A ravno ta točka je bistvo duha in črke Krfske deklaracije. Srbski politiki Pa so nasprotno trdili, da je glavna točka Krfske deklaracije poudarek, da so Hrvati, Srbi in Slovenci en narod.
Kes pa je bilo ravno to mesto manifestacij-skega značaja, ker je očitno, da se ne more z neko manifestacijo odrediti, če so Srbi, Hrvati in Slovenci en ali trije narodi. Če so en narod, potem ni mogoče napraviti iz njih z deklaracijo treh narodov. Če so pa trije narodi, tedaj se to dejstvo ne more izbrisati z nobeno resolucijo ali deklaracijo. Toda že sama točka Krfske deklaracije, da se bo sprejela nova ustava s kvalificirano večino, brez nadglasovanja,, priznava stvarno obstoj treh narodnih individualnosti.
Po vojni so srbski politiki, potem ko so zavrgli Krfsko deklaracijo, začeli s hegemoni-stično politiko, katere nasledki so znani in se čutijo tudi danes. Dol srbskih politikov se še ni razšel s Pašičevo zamislijo. Toda v Jugoslaviji moreta biti vodeni samo dve politiki: hegemonistična, Pašičeva, in enakopravnosti hrvaškega, srbskega in slovenskega naroda. 2G. avgust 1939 pomeni po svojem duhu in besedi obsodbo 201etne hegemonistične politike.
Ob 22 - letnici zedinjenja
piše »Hrvatski dnevnik«:
Za ustanovitev državne skupnosti Hrvatov, Srbov in Slovencev se je delalo v zamejstvu na osnovi misli o njihni narodni enotnosti. Bili so to časi, ko je prevladovalo stališče, da ima vsak narod pravico, osnovati svojo posebno, popolnoma neodvisno državo. Ko se je obravnavalo, kakšna skupina sc naj šteje kot narod, je bil upoštevan jezik ali jezikovna sorodnost, potem pa se je na tej podlagi zavzelo tudi stališče, da so Srbi, Hrvatje in Slovenci komponente enega in istega naroda. To je bilo brez-dvomno napačno stališče, ker ni jezik niti edini niti odločilni činitelj, na osnovi katerega bi bilo treba ustanoviti, če naj imamo neko skupino za narod, kakor ni da bi morali ustanoviti skupno državo zmeraj samo pripadniki istega naroda. Misel državne skupnosti Hrvatov, Srbov in Slovencev ima razen jezikovne enakosti Hrvatov in Srbov in sorodnosti slovenskega jezika s hrvaškim in srbskim še drugo, nam se zdi tudi močnejše opravičilo. To je skupnost naših koristi.
P. n. novim naslovnikom „Slovenije“
Pred nekaj meseci smo razširili konzorcij »Slovenije« in se odločili list izpopolniti tako, da bi res prišli do premočrtnega razumniškega tednika, ki je ravno v teh časih tako potreben.
Ker pa jo pri tem v največji meri odločujoča seveda finančna stran, Vas prosimo, da nam poravnate naročnino, ki znaša din 5.— na mesec. Ako tega ne morete za celo leto skupaj, prosimo za poravnavo v primernih za vas znosnih obrokih.
Če bi kdo iz tvarnih ali drugih razlogov ne mogel več ostati naročnik, ga vabimo, da to takoj pove v obojestransko korist.
Tistega, ki bi nam lista ne vrnil, bomo šteli za naročnika.
Kakor nam je žal za vsakega naročnika, vendar je pri teh razmerah prvo, da smo si na jasnem glede redno plačujočega naročniškega kroga.
„Delavska pravica4' za demokracijo
V teli časih vsesplošnega spogledovanja z različnimi celostnimi avtoritativnimi iu drugimi protidemokratičnimi sestavi je zanimivo, da piše glasilo krščanskega delovnega ljudstva nedvomno za demokracijo, ko pravi:
Poglavitna osnova našega krščanskega socialističnega gibanje je demokratična miselnost. Delavstvo naj se svobodno in neodvisno uveljavlja povsod, kjer koli so prizadete njegove koristi. Prav zaradi tega mi vsak čas poudarjamo in zahtevamo svobodno in neodvisno delovanje delavskih strokovnih organizacij, zahtevamo,, da Delavska zbornica, ta silno važni delavski zavod pride zopet v roke ljudem, ki bodo pravi zastopniki delavstva. Zahtevamo, da pridejo v vodstvo delavskega zavarovanja ljudje, ki bodo izraz delavske volje, prav tako v borzo dela. To so zavodi, ki so izključno ustanovljeni in namenjeni delavstvu, se vdržu-jejo iz delavskega denarja in z njim tudi razpolagajo. Zato je popolnoma upravičena naša zahteva, da se pritegne k vodstvu teh zavodov najširši krog delavstva, ki bo nele nosil odgovornost za poslovanje teh zavodov, ampak tudi odločal o njihovem delu.
Mirovni cilji Velike Britanije
Na Angleškem se zadnje čase spet precej vneto razravnavajo o vojnih ciljih in če ima pomen, da se o njih že danes govori. Churchill sam noče o njih govoriti, kar je navsezadnje že glede na njegov položaj razumljivo. Drugi pa spet opozarjajo na propagandno moč, ki jo ima ponekod zahteva osnih držav za veliko gospodarsko ozemlje. Glede tega poroča londonski dopisnik švicarskega dnevnika »National Zeitung«:
To so nekatere skušnje, na osnovi katerih pravijo mnogi Angleži, da ne gre podcenjevati zapeljevalne moči nasprotne propagande za nov red in da se ne sme izmikati duhovnemu razravnavanju. Dejansko se je »Times« že lotil te naloge, in kar pravi o tem, je kot izraz britanske miselnosii zelo zanimivo tudi za tistega, ki bi hotel kakor Churchill deliti kožo šele potem, ko bi bil medved že ustreljen. »Narodna enotnost«, tako piše »Times«, »je v britanskem vladarstvu izjema«. V njem vladajoča raznovrstnost je že zgled za mednarodni red. Zamisel celinskih skupin je umetna in ni zakoreninjena v gospodarskih stvarnostih. Britansko vladarstvo kaže tudi pisano mnogovrstnost ustavnih naprav. Eden izmed najbolj živ-ljenjskovažnih naukov, ki jih daje velikobritan-sko vladarstvo svetu, je, da ni nobenega edino veljavnega pravila za mednarodni red. Ženevski sestav slovesnih in oblikovnih zavez se je podrl, ko se je bližala nevarnost. Toda stavba, ki je bila zidana na nezavezno sodelovanje v stiskah, se je v nevarnosti bolj obnesla kakor
kedaj prej. Ni treba torej poskušati,, da bi se vtisnil svetu enoten organizacijski žig. Novo mednarodno sodelovanje mora imeti priložnost, da se razvije postopoma, in pri razglašanju mirovnih ciljev naj bi se pokazala rajši hiner kakor konec pota. Razloček med mislijo britanske državne skupnosti in mislijo današnjih diktatorjev je pred vsem v pojmovanju pravilne rabe sile. Nobenega mednarodnega reda si ne moremo misliti brez sile; na načinu, kako se sila izvaja, je vse.
Značilno britansko v teh izvajanjih se nam zdi potrebno nagnjenje do naravne, počasne rasli. V nekem poznejšem sestavku pravi »Times«, da je krajevna, celinska in celo vladar-stvena samopreskrba, torej avtarkija, blodnja. To utemeljuje pred vsem gospodarsko. Načrt, da bi se zavrgla svetovna izmena dobrin in dela in nadomestila s cepljenjem človeštva na pel delov, ki bi vsakega vladal gosposki narod, pomeni vrnitev v temno dobo. Posebno Velike Britanije ni mogoče niti popolnoma vključiti v Evropo niti je izključiti iz nje.
Najpomembnejše se nam pa zdi, kar ve povedati »limes« o živi demokraciji. Rooseveltov »New Deak je poskus, razložiti demokracijo na novo v luči sodobnih potreb. Roosevelt sam imenuje to novi red. Nobena politična naprava ne more živeti trajno od ugleda preteklega dela. Prvotno je bila demokracija revolucionarna sila. Boj zoper oboroženo samovoljo ni nikoli dokončno dobljen. Pokazala so se nova vprašanja kakor brezposelnosti množic in valutne politike, ki jim z izročilom svobodnega razmaha sil ne moremo biti kos. V notranjepolitičnem boju 20 ih in 30 ih let je šlo veliko manj za vladne oblike kakor za gospodarske koristi kapitala in dela. Bilo bi usodno za demokracijo, če bi ljudske množice dobile občutek, da nima njihna volilna pravica nobenega vpliva na poglavitna vprašanja njihnega vsakdanjega življenja. Roosevelt je mobiliziral malega človeka zoper kapital. Novodobna zahteva po načrtnem delu si prizadeva najti način, da se izloči nerazumnost neurejenega gospodarskega sestava,, ki naj bi se prilagodil potrebam svobodnega, samega se upravljajočega občestva. Proizvajalne sile kapitala in dela, ki so se dale na razpolago demokraciji v vojni, bi morale biti na razpolago tudi demokraciji v miru. Mali človek naj dobi vero, da imajo parlamentarne naprave resnično vlogo v njegovem življenju in da ga nimajo za žogo brezosebnega stroja organiziranega kapitala in organiziranega dela.
Naročnike in prijatelje »Slovenije« prosimo, da nam sporoče naslove tistih, ki bi utegnili postati naročniki našega lista. Obstoj lista je odvisen od pomnožitve naročnikov.
Ošlak Ferdinand:
Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918-1920
(Nadaljevanje.)
Slovensko zasedbo Radgone in železnice špilje—Radgona je po vsem tem šleti bolj za pogumno in posrečeno vojaško-lJolilično in železniško-upravno potezo, izvedeno na presenetljiv način, pri čemur so nasprotniki našo moč precenjevali, kakor za vojaško akcijo, ki je z orožjem izvedla svojo nalogo.
Daleč v notranjosti, s pomočjo prostovoljcev in skoraj vseh moških prebivalcev, vojaško dobro zamišljen in pripravljen napad na vse naše straže, posadke, orožniške postaje ter ostale vojaške objekte med Radgono in Spiljeni, ki so ga dne 4. februarja 1919 izvedli nemški Avstrijci, da bi popravili, kar so 1. decembra 1918. zagrešili, bi jim po vseh načrtih in računih bil lahko uspel. Vzrok neuspeha je iskati v glavnem v tem, ker nas niso presenetili in zato niso mogli zavzeti radgonskih vojašnic. V trenutku, ko so Zeil-1'oferjevci s strojnicami iu ročnimi granatami pričakovali Miklove oddelke, ki so imeli nalogo, da hipoma vdro v vojašnice ter jih zasedejo, je odločitev že padla. Pddelek, ki je bil pod mojim poveljstvom, je edini odbil vse sovražne napade ter pozneje s protinapadi spretno pomešan toed in za sovražnimi vrstami, preganjal Miklove glavne čete in rezerve. Miklove Čete so imele vse naše ostale straže prelagane, eti še rezerve na razpolago za še 'edno mogoč poskus naskočnega vdora v 'ojašnice, pa smo jim tudi to onemogočili. Brez metalca min, topa ali bombnika 'd se Miklovcem bolj težko posrečilo za ^zeti vojašnice, razen če bi Miklovci daljni čas oblegali vojašnice, v katerih bi nas bili morali blokirati, ter bi nas z gladom ln žejo ali zaradi pomanjkanja streliva
prisilili, da bi se vdali. Ker se jim, kakor rečeno, ni posrečilo, da bi nas bili presenetili, ker tudi drugega učinkovitega orožja niso imeli pri roki, so njih načrti prepadli. Nič čudnega, da je poglavar cele napadalne akcije, ki je bil drugače znan kot, dober častnik, takoj ko se je zdanilo, zapustil bojišče, ker je uvidel, da mu je vkljub skrbni pripravi zmaga splavala po Muri.
Napadalci, čeprav so bili prostovoljci, seveda niso šteli med dobro disciplinirane bojevnike, v našem primeru bi jim pa najbrž tudi najboljša disciplina ne bila omogočila, da bi zavzeli Radgono.
Obramba naših zunanjih straž, ki so podlegle, ni mogla drugače končati kakor je. Poljske straže brez vsake medsebojne povezanosti ali brez pomoči glavne čete, so do desetkratni premoči, ki jih je obdajala, morale podleči. Primer z mojim od-delčkom je izreden in je uspel le zaradi moje dejavnosti, kar moram pribiti, tudi če se to sliši kakor samohvala. Branitelji vojašnic so se dobro držali: odlična je bila obramba Pistorjeve vojašnice; morala, disciplina, izvežbanost in uporabljivost vseh Slovencev pa naravnost zgledna.
Naši protinapadi ter preganjanje nasprotnika so bili dokaz, da so vojaki dobro izurjeni, dobro šolani, z željo po osvoboditvi prežeti. Spodbujeni po doseženih uspehih v obrambi so tudi v napadu šli brez strahu naprej, ter preganjali nasprotnika, katerega bojni duh in vrlina sta ravno zaradi naših uspehov padala.
Spopadi v Obrajni, Črničah in Cmureku, kjer smo Slovenci imeli skromne, male posadkice, so z ozirom na Radgono, ki je za nasprotnika in za nas veljala kot glavna postojanka, niso imeli za celotni izid bojev večjega pomena, tudi če se niso razvijali povsem tako, kakor bi si mi bili želeli. S hrabrostjo, požrtvovalnostjo in bojevitostjo so se v glavnem vkljub sovražni premoči izkazali seveda tudi tamkajšnji naši oddelki.
Nemški Avstrijci so kot napadalci nastopali z veliko močnejšimi oddelki, katerih število je pa zaradi soudeležbe skoraj vseh moških prebivalcev kot kmečkih puntarjev bilo težko ugotoviti. Naš stotnik Sagadin je oborožene nemško-avstrijske upornike, ki so se komaj iz svetovne vojne vrnili, pa niso bili pod Miklovim poveljstvom organizirani, primerjal z našo davno slovensko-hrvaško kmečko vstajo Matije Gubca ter njih število precej visoko cenil. Postajenačelnik Kovačič je kot rezervni častnik v bližini kolodvora, preden so se začeli boji, videl ravno glavni Miklov elitni napadalni oddelek in ga je cenil na enajst do dvanajst sto mož. Bili so pa še, kakor rečeno, različni oddelki vstajnikov pod drugimi voditelji ter posamezne skupine nemško mišlečih ter madžarsko-orientiranih Slovencev, ki so se iz madžarske strani pridružili borbam zoper nas. Po vsem tem je na nasprotni strani kakih 2400 mož z najmanj desetimi strojnimi puškami poseglo v boj. Tej sili so Slovenci z vsemi dobljenimi okrepitvami vred postavili nasproti komaj kakšnih 400 mož, 6 strojnih pušk in en top, tako da je bilo v bitki na obeh straneh vsega skupaj kakšnh 3000 mož. Številčno razmerje borcev je bilo torej 1 : 6 v korist Nemško-Avslrijcev.
Bilo bi napačno, če ne bi omenil, da je tudi vzgoja, duh, morala, disciplina ter zavest, zakaj gre in zakaj se vojskujejo, slovenskim vojakom bila dober pomočnik pri uspehih. Po vsem tem sem tistega mnenja, ki ga je o radgonskih bojih že lela 1919. izrekel ud francoskega generalnega štaba, da je bila čast in zmaga orožja popolnoma na strani Slovencev.
Bralcem, ki bi te boje — ki jih imenujem bitko — hoteli rnaliti, misleč da gre za brezpomembne praske v primeru z bilkami, ki so se bile v svetovni vojni, moram pojasniti sledeče. Radgonska bitka je z ozirom na nevarnost za udeležence bila v marsičem bolj nevarna kakor mar-
sikatere bitke v velikih vojnah. Sovražnik je bil povsod in nikjer. Sovražnik je bil v civilu in v uniformi. Sovražnik je bil doma v hiši in na polju in na cesti. Fronta je bila spredaj, zadaj in na strani. Nasprotni bojevnik je bil bolj komit kakor reden vojak, nevarnost, če je bil kdo ujet, je bila hujša kakor smrt. Vsaka ženska, vsak otrok je bil vohun itd. Vse to so bile težave in nevarnosti, ki jih je treba razumeti in jih je primerjati z gverilskim vojskovanjem. Da smo bili številčno slabši slovenski oddelko oboroženi tako, kakor nasprotnik in da druga naša vojna oprema ni bila na višku, je razumljivo. Mnogo naših vojakov, ki so bili štiri leta
v svetovni vojni v strelskih jarkih, je trdilo ,da so v radgonskih bojih preživeli živčno bolj napete in nevarne boje kakor vsa leta, ki so jih prebiii na različnih bojiščih. Tudi naše izgube v Radgoni ne glede na izgube v Črničah, Obrajni in Cmureku niso bile majhne. Mrtvih, ranjenih, pogrešanih in ujetih je bilo nad štirideset mož in en častnik, medtem ko je imel sovražnik izgub, že zato, ker je napadal, še veliko več.
Obletnica bitke za Radgono gre vsako leto — kakor je šla bitka 1. 1918. sama — popolnoma neopaženo mimo nas. Medtem ko obletnice veliko manj važnih slovenskih dogodkov slave in se jih spominjajo, nima slovenska javnost za radgonske dogodke ter za v Radgoni padle, umrle in še živeče junake iz leta 1918/19 skoraj nobenega smisla, izvzemši, da je bil postavljen spomenik v Gornji Radgoni. Mrtvi tovariši in sorojaki bi najmanj zaslužili, da se jih Slovenci vsaj enkrat na leto, to je na dan bojev in njihove junaške smrti, spomnijo.
Obletnica radgonske bitke, ki je bila napor, žrtev in uspeh Slovencev in Slovenije za Slovence in Slovenijo, bi naj vsaj odslej poslala za Slovenijo in za Slovence vredna, da si jo zapomnijo in obdrže v spominu.
(Dalje prih.)
KULTURNI PREGLED
Koncert Ljubljanske flll^arnrjLOiiiJe i. decembra 1.1.
Slaba kakovost orkestra Ljubljanske filharmonije ima svoj vzrok prav v tistem kot stiska, ki je pri slovenskih javnih ali za javnost določenih ustanovah: v pomanjkanju denarnih dajatev s strani države. Kdor vidi slovenske bolnišnice, naše železniške postaje in železnice, zaostalost naših mest, stanje naših javnih zgradb, skromna sredstva za naše vseučilišče, nezadostne plače našega uradništva, ki je glavni del našega razumništva in mnogo drugega, na drugi strani pa primerja, kaj vse se je vsako leto napravilo drugod s tistimi stotinami milijonov dinarjev, ki jih Slovenija vsako leto preveč plačuje v centralo, bo z vso jasnostjo spoznal, v kakšno kulturno zaostalost sta nas spravila naravnost histerično delovanje naših jugoslovenov za centralizem in njihno fanatično pobijanje vsega, kar se je temu upiralo. Gotovo se ti ljudje, pa tudi njihovi nasledniki danes prijemljejo za glavo, ko vidijo sadove svoje blazne politike. Samo tisti, ki ima opraviti s centralo, lahko pove, kako silno težko je za nas Slovence, da pri ustvarjenem centralističnem stanju dobimo kak denar za sebe.
Kakovost simfoničnega orkestra je eden od kriterijev, po katerih se vrednoti kulturna višina naroda. Mi Slovenci imamo vkljub nekaj odličnim umetnikom srednje dober opeini orkester, ki se mu včasih pridruži nekaj diletantov s slabimi instrumenti, in po nekaj skušnjah priredi ta tako sestavljen orkester koncert. Kadi priznamo idealno prizadevanje posameznikov in njih trud, pritrdili pa nam mora vsak, ki ima količkaj glasbeno izobrazbo, da vse, kar je, ne zadostuje, da je začetniško in površno. Na res umetnostni višini stoječi orkester moremo dobiti le tedaj, če bomo imeli dovolj denarnih sredstev. Če bi mi Slovenci že od leta 1918. imeli svojo finančno avtonomijo, bi brez dvoma že zdavnaj imeli orkester, ki ne bi nič zaostajal za tistimi orkestri v zamejstvu, ki imajo zavidljivo umetniško raven. Slovenci imamo mnogo nadarjenih glasbenikov, imamo dobre dirigente in nad vse hvaležno publiko, ki napolnjuje koncertne dvorane do zadnjega kotička. Samo denarja nam ne dajo, da bi mogli.pokazati vse umetniške zmožnosti, ki so v nas. Jugosioveni si lahko čestitajo k sadovom svoje »nacionalne, napredne« politike. Z zavistjo gledamo bel-grajsko filharmonijo, ki dobiva bogate podpore od države in ki se je ravno zaradi te denarne pomoči povzpela že precej visoko. Tako kot slovenska tudi zagrebška filharmonija ni nič dobivala, dokler ni bila ustanovljena banovina Hrvaška, kjer Hrvatje vsaj delno sami lahko razpolagajo s svojim denarjem. Hrvatje so se takoj zavedli velike narodne in prosvetne važnosti prvovrstnega simfoničnega orkestra ter so svojo filharmonijo finančno močno podprli, tako da vsak mesec prireja popolnoma razprodane koncerte, s sporedi, ki stoje na evropski višini ter v izvedbi, ki je že precej dobra.
Samo mi Slovenci smo — kot skoraj v vseh drugih stvareh, tudi tu zapostavljeni. Kdor je slišal zadnji koncert ljubljanske flharmonije, je moral ugotoviti, kako slab zven ima la orkester. Z njim se pred svetom pač ne moremo postaviti in tistim, ki si žele dobre glasbe, ne more dali polnega umetnostnega užitka.
Na sporedu koncerta Ljubljanske filharmonije dne 1. decembra t. 1. sta bili dve slovenski izvirni simfonični skladbi. Glede Arničevega «Zapeljivca» je treba poudariti, da ima nekaj mest, ki zajemljejo po svoji harmonični in ritmični izvirnosti. Svoje mnenje o Blažu Arniču smo že povedali v »Sloveniji« 11. novembra t. 1., ko srno poročali o njegovi simfoniji. »Pesem planin«. »Zapeljivec« ni presenetil s kakšnimi novimi momenti, ki bi šli izven okvira glasbenega izražanja, ki nam je znano že iz njegovih prejšnjih skladb. Ar-ničeve nam doslej znane skladbe nimajo vsaka zase tipičnih izraznih načinov, pa bi se brez škode za značaj posamezne skladbe motivi iz ene lahko prestavili v drugo. Arničev slog se giblje v bližini Riharda Straussa, vendar je v iznajdbi motivov popolnoma samostojen in izviren. Mogoče se nam prihodnjič predstavi s skladbo, v kateri nam bo pokazal, da ima v sebi tudi tisto široko melodično linijo, ki odlikuje vse zares velike skladatelje.
Glede Škerjančeve »Marenke« je treba reči, da ima Škerjanc veliko tehničnega znanja; barvitost in harmonično rafinira-nost njegovega orkestra sta ves čas vzbujali zanimanje za skladbo, čeprav se muzikalni okus že nekaj časa odvrača od programske glasbe nazaj k absolutni.
Čajkovskega »Koncertna fantazija za klavir in orkester« ne spada med najbolj posrečena dela Čajkovskega. Posebno drugi stavek je preveč raztegnjen, tista polnokrvna melodična iznajdljivost, ki je večini njegovih del priborila svetovni sloves, je v tej fantaziji precej skromna, čeprav sta 2 ali 3 motivi, ki spadajo med njegove posrečene domisleke. Pianist Anton Trost je z blestečo tehniko odigral dosti težko skladbo.
Antonin Dvorak se je s svojo 5. simfonijo in s svojo komorno glasbo ter s Slovanskimi plesi postavil med reprezentante slovanske glasbe zraven Chopina in Čajkovskega. Čaru te glasbe se ne more nihče ustavljati, zato je Dvorak brezpogojno pri-
Po dveh letih je slovenski slikar Božidar Jakac spet priredil v ljubljanskem umetnostnem paviljonu razstavo svojih del in to portretov z oljnatimi barvami in portretnih risb, pastelnih pokrajin in pokrajin v temperi, ujedank in nekaj lesorezov. Vsega skupaj je razstavil 140 stvari, z obrisi (skicami) vred je napolnil vse štiri dvorane umetnostnega paviljona. Vse portrete in pokrajine itd., razen 14 pastelnih pokrajin iz Prekmurja in Madžai’ske, ki so še iz lanskega leta, je Jakac izvršil letos. Jakac je nekakšen slovenski Lucca fa presto in je zraven Mateja Sternena najbolj plodovit slovenski oblikujoči umetnik. Jakac, povrh še pravi »globetroter«, ki je obredel v prejšnjih časih veliko sveta, obvlada vse slikarske tehnike razen slikanja na presno.
Posebej je še treba omeniti, da zajemljejo Jakca tudi slovenske obmejne pokrajine, n. pr. Bela Krajina in Prekmurje, vleče ga pa tudi k morju.
Jakac ne postavlja v svojih delih problemov, ki jih ni ne v naravi ne v bistvu slikarstva in ki so le ali plod skažene domišljije, še bolj pa nasledek neznanja ali pa »literarnih« dozdev in osebnih umišljav — stvari, ki jih je današnji dan tudi v naši oblikujoči umetnosti za vsakim oglom več kot zadosti. Jakčeva dela nimajo opravka z nobenimi -izmi in ne s »šolami«, kar je oboje v takih časteh pri umetnostnih pismoukih, katerih moč je v zveriženih besednih periodah in primerjavah, ki se resnici tako malo prilegajo kot pest na oko. Jakcu neki ljudje včasih očitajo »kič«. Mogoče Jakac včasih res poskuša, da bi bile njegove stvari ljudem bolj dopadljive, kakor je treba in so takrat v resnici njegova dela manj izrazna, vendar pa Jakac vselej pokaže tehnično znanje in dovršeno risanje, kar je podlaga vsaki slikarski umetnosti. Zaradi dovršene risbe in jasnega podajanja predmeta pa ga ljudje razumejo, zato imajo Jakčeve razstave velik odmev med občinstvom in imajo njegova dela dosti kupcev.
Namen oblikujoče umetnosti je, da vpliva na gledalca neposredno z barvami, svetlobo in oblikovanjem, ne pa z narejenimi problemi.
Jakcu, ki je res mojster — kakor po ceni je sicer pri nas naslov »mojstra«! — v risanih portretih, je razstavil sedaj tudi 10 portretov, narejenih z oljnatimi barvami, med njimi tudi hudo idealiziranega Prešerna. Čeprav niso vsi na enaki višini, je pa treba poudariti, da portret »Moj oče«, ki je slikan v »asfaltnih« tonih ,ki so bili v navadi na akademijah pred 60. in 70. leti, in pa portret gospe dr. L. (rumene-modro-temne barve) visoko presegata pri nas navadno raven v portretiranju. Med portretnimi risbami sta visoko nadpovprečna portreta jezikoslovca dr. Antona Breznika in gospe La Croix.
Izmed 27 pastelnih pokrajin iz ljubljanske okolice so »Kozolec« II (št. 27), »Pozno sonce« in pa »Jesen« najboljše, ker so popolnoma skladne in realistično pojmovane. Nekaj izmed teh pokrajin je medlejših, ker so ospredja, n. pr. ajda, premalo izdelana in so videti trde. Iz Bele Krajine je raz-
znan v vsem glasbenem svetu. Na žalost se je ravno pri tej simfoniji pokazala vsa šibkost našega filharmoničnega orkestra. Pihala so bila na nekaterih mestih (zlasti v 3. in 4. stavku) zelo klavrna, glavni motiv v 1. stavku takoj v začetku ni prišel do izraza in se je kar razgubil. Tolkala so bila dostikrat tako močna, da niso bila v nobenem razmerju z ostalimi inštrumenti. Kako drugače je vse to podala češka filharmonija pod Talichom!
Da napravimo primero: orkester naše filharmonije je tak kot daljnogled, ki zaradi slabo vstavljene leče podaja le nejasno sliko predmeta, ki ga gledamo. Ta hiba se da odpraviti, treba pa je predvsem denarja za nabavo prvovrstnih instrumentov, potem sredstev za kader poklicnih stalnih umetnikov, nato pa veliko, veliko skušenj ter urjenja.
Dirigent Šijanec je imel veliko truda, da je iz orkestra izvlekel, kar se je pač dalo. Priznati mu je treba dobro voljo. Tudi kak Toscanini ne bi mogel iz slabega materiala bog ve kaj napraviti. Dvoraka je Šijanec dirigiral na pamet, kar je še posebej treba poudariti, ker to dokazuje njegov glasbeni talent.	A.	B.
slavljenih 20 pastelov. Mehke in zajemljive svetlobne efekte je dosegel Jakac posebno v »Viniški hiši«, v »Hiši v Radoviči« in v pastelu »Zadnja luč« z večernim soncem razsvetljenem grajskim predčeljem. Prav tisto je dosegel v pokrajinskem pastelu »Prekmurska liiša« (vseh pastelov iz Prekmurja je 6) in pa v res imenitnih pastelih iz Primorja (vseh je 13) in sicer v »Jutranjem soncu«, »Samotnem zalivu«, v popolnoma harmoničnem »Jutru«, pa tudi v pastelu »Iz Omišlja«. V prekmurskih motivih je podana enoličnost prekmurske pokrajine, n. pr. v pastelih »Mura« in »Mlin na Muri I.« do kraja. Iz nekaterih motivov iz Primorja diha neposredni vtisk morskega ozračja. Pastelnih pokrajin iz Madžarske je razstavljenih 8; v vseh »Ob blatnem jezeru« je hudo lepo zlita sivina vode z sivino neba. Med ujedankami pa zasluži vse pripoznanje »Jeseniška martinar-na K. I. D..
Sedanjo Jakčevo razstavo je treba omenili, ker je na njej precej del, ki daleč presegajo umetnostno raven, ki jo imajo sicer zelo številne razstave slovenskih oblikujočih umetnikov. Jakac zna doseči s preprostimi sredstvi, ki jih daje pastelna tehnika, prave in resnične slikarske efekte. —i.
Nova Adamičeva knjiga
Naš rojak, sedanji ameriški pisatelj Louis Adamič je pred nekaj meseci izdal novo knjigo »From Many Lands« (Iz mnogih dežel). Knjiga opisuje doselnike, ki so prišli »iz mnogih dežel« v Ameriko, da tam najdejo če že ne sreče, pa vsaj neko bitno mogočost, ki jim je te mnoge dežele slarega sveta niso mogle dati; piše njihovo usodo, ko so padli nenadoma v ta narodni sprimek, in usodo njihovih družin in otrok. Izbral si je posamezne tipe teh iz-selnikov, ki jih predstavlja večinoma pod izmišljenimi imeni. In kar je pri knjigi še prav posebno zanimivo, četudi tragično s stališča narodov, ki pošiljajo izselnike v novi svet: njen očitni namen je, kazati po eni strani pot, ki jo mora iti vsak dosel-nik, da se znajde v novem osredju in se mu čimprej prienači, stare anglosaške na-selnike pa opozarjati na korist teh novih prihajalcev in na njihov donos k ameriški omiki in blaginji. Iz vsega tega naj pa nastane enotna Amerika, ki jo propagira Adamič razen tega še v nekem posebnem obzorniku. In tako je slovenski izselnik Adamič ne samo po načinu in jeziku svojega pisateljskega dela, ampak tudi kot ameriški državljan razširjevalec nove pri-enačujoče ameriške misli, za katero mnogi stari naselniki nimajo pravega čuta in smisla.
NAŠ KNJIŽNI TRG j
Zadnje tedne je izšlo več pomembnih novih knjig, na katere moremo opoziriti samo kot kronisti, ker jih nismo prejeli v oceno.
Mohorjeva družba je sredi tega meseca razposlala svojim udom svoj letošnji red-
ni knjižni dar: Koledar za 1. 1941 v običajni zunanji obliki in z enako vsebino kakor druga leta. 93. zvezek tradicionalnih slovenskih Večei'nic, v katerih pa letos ni originalne slovenske povesti, ampak A. Anžiča prevod povesti »Južna Zvezda« znanega francoskega pisatelja Julesa Ver-na. Poleg tega so dobili udje še leposlovno knjižico Slanka Cajnkarja »V planinah«, 4. zvezek Meškove mladinske zbirke »Miauim srcem« in 16. snopič »Življenja svetnikov«. — Kot izredna publikacija (12. zvezek Znanstvene knjižnice, ki jo izdaja Mohorjeva družba) je izšla tehtna knjiga »Knjižnice in knjižničarsko delo«, ki jo je napisal bibliotekar v Univerzitetni bliblioteld v Ljubljani dr. Avgust Fir-jevec.
Slovenska Matica je poslala na knjižni trg kot 1. zvezek svoje nove zbirke »Vezana beseda«, ki smo na njo opozorili tudi v našem listu, blesteči Župančičev prevod Shakespearove tragedije »Romeo in Julija«.
Nova založba je pred kratkim izdala »Zbrano delo Dragotina Ketteja« v eni knjigi, ki jo je uredil ter ji napisal uvod in opombe France Koblar.
Pri Jugoslovanski knjigarni pa je pravkar izšla zbirka novel Janeza Jalena »Previsi« in zbirka starejših mladostnih spisov Franceta Bevka »Mlada njiva«. V islem založništvu je izšel tudi prevod »Tragedije človeka« madžarskega pisatelja lmre Madaclia, ki sla jo prevedla v slovenščino Vilko Novak in Tine Debeljak
Pri založbi »liram« je izdal dr. Ivo Šol' li svojo avtobiografijo »Moj roman«, ki je bila nagrajena z letošnjo »Prešernovo nagrado založbe Hram«. To je drugo delo, ki je bilo nagrajeno s to nagrado. Prvi jo je dobil pred leti Miško Kranjec za svojo »Us življenja«.
Jezikovni kotiček
V XI. letniku »Lovca« se odlikuje sestavek »Priroda Slovenije« (na str. 315. do 328.) po rekordnem številu slovniških, stilističnih in logičnih napak. Za pisca je v kazalu označena »Lovska zadruga«. Izbral sem približno eno petino pogreškov. — Naj pričnem z ljubo Plutovo Urško: Pove-čavalo se je risbe in slikalo scenerije. Za lake prireditve se rabi mesece. Da bi se ga pustilo na mestu. Da se činitelje obvesti: Da se je moglo vsak del zase sklopiti-Moški spol namesto srednjega: Planinsko društvo, Muzejsko društvo in Dr. ostrostrelcev so kolebali. Besede, ki se rabijo samo v množini, ne trpijo pred seboj glavnih števnikov; ni torej prav: med obema vratima (hotel je menda napisati med obojima vratoma). Perut je v tem spisu moškega spola: s svojimi peruti! Nezini-selna je pisava: Maksa Koželj-a, M. Hai" ner-ju (a vendar: I.’ Kunavera, brez vezaia in brez j!) Krstna imena se seveda sklanjajo; torej je napak: notarju Mate Hafnerju. Mestnik namesto dajalnika: «I)olo-čen Društvu ... ustanovljenem 1. 15G2X Prisiljeno starinsko je: »Ako se je izkazalo potrebnim« (beri: za potrebno). »I\ad-kriljevati« vrnimo Srbom, ti pa Nemcem! Dvokolo za bicikelj je tako barbarska zloženka, kakršna bi bila enokolo ali samo-kolo (prav: samokolnica). Da črevesje & dobra tvoiba, nam kažejo: drevje, podnebje, medočje... čreva in črevje je kot dovolj. Neke gospode je bil neki ravnatelj izpodbudil; tem pravi naš pisec vzpodbujani. — »Delo je bilo postal0 usmerjeno — slov.: se je bilo usmerilo! »Delo strelišča, ki naj bi služilo za event’ vršeče se streljanje« (reci: če bi se vršil® kako str.). Velepolezen — slov. velikopotezen. »Stopnjevane terase« (drugih splol* ni); puške so »dekorativno krasile« prostor (vsako krašenje je dekoralivno, ker lat. decorare = krasiti!). Kaj naj bo »krilato bobneča beseda«? — Grda razvada je raba zaimka isti, namesto osebnega zft' imka: »Započeli so piiredilev ter k uresničenju iste pritegnili slikarja G.« prav: k nje (njenemu) uresničenju. Čudn° je izražanje: »kar udobno služi ob čast1 slabega vremena..., kar je važne#* vprašanja za lovca« (prav: ...ob slabel vremenu ..., kar je velike važnosti. • •)' Na 3 — 4 slrani beremo: ogramno delo* ogromne dekoracije, ogromne scenerije* z ogromnim rogovjem, z ogromnimi Žrtvami ... To je že pretirano pretiravanje!
—ABC-
Urednik in izdajatelj: Ivan Zorec, pitrt™
v Ljubljani
Dela slikarja Jakca