SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AÑO) XLVH (41) Štev. (No.) 10-11
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 31. marca 1988
SPET JE NEDELJA VSTAJENJA
Zapojmo —
s smehljajem vsaj, z ljubko besedo (če ¡nimamo v grlu strun) — zapojmo!
Ker spet je Nedelja Vstajenja in iJezus Gospod živi!
Pomisli: živi!
Preboden z našo bedo, da plača za naš iračun, najvišji račun za Vrnitev življenja od zemlje do večnosti. . .
Zapojmo!
Ker Jezus zares se je vrnil iz grobnice tretji 'dan.
Postojmo pa bregu morja zgodovine: kako se ,‘iz dna iskri!
Ne bojmo se — tudi nad našimi trni nedelja cveti dejanj.
Ne bojmo se — tista Nedelja ne mine, vsak Petek bd nje živi.
Vladimir Kos
Ob spominu na Kristusovo zmagoslavno Vstajenje od smrti želimo vsem Slovencem v Argentini, po svetu in v domovini blagoslovljene praznike, vsemu. slovenskemu narodu pa ustaljen je v svobodo in boljšo bodočnost!
Svobodna Slovenija

Velikonočno voščilo
\ etiki teden združuje spomin velikega petka, dneva trpljenja, krivice in smrti, in velike nedelje, ki je praznik zmage nad temo in dan Vstajenja. Največji tragediji je sledil največji čudež.
Slovenci smo v svoji tisočletni zgodovini doživljali že mnogo tragedij od strani tujcev, ki so naše ljudstvo zatirali, preganjali, tlačili, pošiljali v konfinacije, preseljevali, pa zažigali naše vasi, obsojali nedolžne, streljali talce. V polpretekli dobi pa se je temu trpljenju pridružilo še novo, ki so ga povzročali pod vplivom tujih zmot domači komunisti z revolucijo, s pobijanjem rojakov, s pomorom vrnjenih domobrancev in nato še s sistematičnim uničevanjem slovenske svobodoljubnosti in samozavesti. To je bil naš dolgi veliki petek.
Toda ves ta čas je del naroda ostajal zvest Bogu in samemu sebi, tako v domovini kakor v emigraciji. Bili smo in smo še vedno trdno prepričani, da bo temu velikemu petku sledila velika nedelja, ko bo zopet zasijalo nad našo domovino svobodno sonce, ko bo tudi slovenski narod doživel z velikim veseljem svoje vstajenje in bodo nedolžne žrtve doživele svoje poveličanje.
V to vstajenje verujemo in prosimo Boga, naj nam in našemu ljudstvu skrajša dneve trpljenja. V znamenju te vere in upanja voščimo vsem Slovencem doma in po svetu blagoslovljene velikonočne praznike.
Za Slovenski narodni odbor:
Predsednik Rudolf Smersu 1. r.
Tajnik _	- Tajnik
dr. ¡Ludovik Puš 1. r.	dr. Peter Urbanc 1. r.
Komentar na komentar
■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a ■ ■*«■■■■■■■■■»■■*« ■■■■■■«(■■■■■■■■■•i b n ■■ n ■ ■■■«■■ *■■■■■■ »bo« ■■■■■■•«»■• *■»•■• mmmmmmt
PROTEST V TORONTU
Tudi Slovenci v Torontu sp se čutili povezane z našimi rojaki na Koroškem, posebno še sedaj, ko jim od avstrijskih večinskih strank grozi nov šolski sistem, ki ni bil izdelan s pristankom slovenske manjšine. Tudi v Kanadi so podvzeli podobne korake kakor mi v Argentini, Dne 10. marca letos je Slovensko-kanadski svet, najvišji predstavnik Slovencev v Kanadi, predložil avstrijskemu poslaniku v glavnem mestu Ottawa spomenico, v kateri so
Na svojem sestanku sredi februarja je Društvo pisateljev Slovenije ob razpravi o osnutku ustavnih dopolnil sprejelo nekaj važnih in pogumnih sklepov:
O DSP bo- sprožilo postopek za referendum v SR Sloveniji, na katerem naj bi volilci sprejeli ali zavrnili predlog, naj se razprava o predloženih spremembah zvezne ustave odloži,
® dokler ne bodo v demokratični javni razpravi razjasnjena osnovna vprašanja na taki osnovi sprejete nove republiške ustave, in na teh temeljih pripravljen nov predlog u-stave SFRJ. Sklenjeno je bilo tudi, da	i
O upravni odbor s svojo ustavno komisijo pripravi svoj osnutek nove slovenske in jugoslovanske ustave.
• člani DSP zahtevajo od slovenske skupščine in njene ustavne komisije, naj pojasnita svoj molk ob številnih izjavah in zavrnitvah o-snutka amandmajev (elektrotehniška fakulteta, znanstveni svet sociološkega instituta FF, mnogi prispevki posameznikov Naših razgledih, Novi reviji, sobotnih prilogah Dela in Dnevnika, stališča, izražena v regijskih razpravah. Društvo slovenskih pisateljev itd).
O Za predsednika Predsedstva SRS predlaga DSP Cirila Zlobca zlasti na osnovi njegovih pozitivnih stališč v dosedanji razpravi o ustavnih spremembah.
K temu je treba pripomniti, da je
se v luči demokratičnih in svobodoljubnih principov, človekovih pravic in Helsinškega sporazuma potegnili za pravico manjšine, da se reši v skladu z njo problem dvojezičnega šolstva na Koroškem.
Dopis so podpisali: dr. Branka Lapajne za Slovensko-kanadski svet; Otmar. Mauser za Slovensko krščansko demokracijo; Marta Jamnik-Sou-sa za Slovensko narodno federacijo; Tomaž Mauser za Slovenski dom Baraga; Jakob Kvas za Slovenske pro-
bil v SZDL „evidentiran“ za predsednika SRS Marinc, in je s tem praktično že izvoljen, čeprav je veliko občanov proti njemu, kar tudi napišejo v Mladino in drugam.
NAPREJ NE GRE VEČ!
Sedanje slovenske oblasti iščejo izhod iz krize, v katero so zapeljali naš narod po 40-letnem vladanju. Slo' venski časopisi posvečajo mnogo prostora temu vprašanju in tako je tudi „Naš tovariš“ dne 28. januarja t. 1. med drugim napisal:
„Kriza rojeva trde, a neizogibne besede... Temeljni razlog za našo krizo je obstoječa dominantna oblika lastnine, t. i. družbena lastnina... Naše vodstvo je sanjalo o- viziji zemeljskega raja. A iz tega ni bilo nič... Birokracija je hotela ljudstvo osrečiti, a ga je dejansko pahnila v nesrečo. .. Naprej po tej poti ne gre več! Prehoda v intenzivni gospodarski razvoj si brez ekonomske samostojnosti gospodarskih subjektov, brez podjetništva in konkurence, brez materialnih interesov kot gibalne sile razvoja ni mogoče misliti.
V našem pravnem sistemu moramo prepoznati pluralizem oblik lastnine, kakršen je v veljavi v civiliziranem svetu, nujna je konkurenca, ki nagrajuje najboljše in kaznuje najslabše, in predvsem se mora gospodarstvo'otresti pokroviteljstva politike.“
tikomunistične borce; A. Mlakar za Slovenski dom; IJeter Markeš za Zadrugo Slovenija.
Enako pismo je bilo poslano tudi direktno predsedniku Avstrije Kurtu Waldheimu,- konclerju dr. Vra-nitzkemu, zunanjemu ministru Avstrije, tudi časopisom in drugim javnim občilom.
Otmar Mauser je poslal poleg gornjega najvažnejšim kanadskim časopisom krajše poročilo o tem dopisu, kjer opozarja m problem in ga razlaga v izkušnji kanadskega multi-kulturalizma in spoštovanja do posameznih etničnih kultur.
Član načelstva SLS dr. Peter Klopčič je tudi naslovil pismo avstrijskim oblastem, v katerem prikazuje svoje izkušnje n ■ Koroškem c sožitju o-be.h narodnosti, ki ga pa grozi porušiti novi šolski sistem.
Po teh dopisih lahko uvidimo1, da se Slovenci, ki žive kjerkoli po svetu, zavedajo svoje dolžnosti do rojakov na Koroškem in jim pomagajo po svojih nočeh pri njihovi borbi za rast slovenske zavesti in življenja.
ŠE O PAHORJU
Kot smo že pisali, je poskus prof. Pahorja v Trstu, da bi v slovenščini izpolnil poštno položnico, izzval hudo represijo ter so Pahorja zaprli.
Ko' je prišlo do sodbe, je bil prof. Pahor obsojen na pet mesecev pogojnega zapora — a zanimivo, le zaradi „upiranju policiji“ ter „poškodbe policaja“, oproščen pa je bil obtožbe, da je, „motil delo pošte“ s svojo slovensko zahtevo. S tem je bila indirektno priznana pravica Slovencem, da v materinščini občujejo z javnimi oblastmi. To še bolj zato, ker je vsa obravnava potekala v slovenščini, kot je dopuščeno po zakonu.
In ko je prof. Pahor bil izpuščen, je takoj nadaljeval s svojo borbo: odšel je na pošto in tam oddal telegram v kraj: „Trst“. Sicer so na pošti ugovarjali, da v seznamu krajev tega imena ni (je le Trieste), a na Pahorjevo vprašanje, po katerem zakonu je ta seznam sestavljen, niso vedeli odgovora. Tako so končno sprejeli telegram iza „Trst“ na odpo-šiljalčevo riziko.
Spet nova zmaga Slovencev na Primorskem.
Tudi meni se je zgodilo kot Tonetu Brulcu, da sem se še in1 še vračal na dr. Pušev Komentar na članek V. Blažiča v Celovškem zvonu. In od komentarja znova na esej, da sem preverjal citate in razlage. Vse to pa predvsem zato, ker je bil moj prvi vtip ob Blažičevem članku vsekakor drugačen, kot si ga je ustvaril dr. L. Puš.
Prvi in najmočnejši vtis je bil tale: Da je to pošteno in iskreno iskanje resnice o naši polpreteklosti; da je navedba dr. Šolarjevih izjav stvaren doprinos k poznanju tistih usodnih dni. In končno, da gre Blažiču predvsem za premostitev one usodne polarizacije duhov, ki je vodila v totalno iri neprizanesljivost v vojni. I-šče pot iz tega „bolestnega stanja.. ., ki je življenje pod prisilo, oziroma latentno (ideološko) nadaljevanje državljanske vojne brez konca.“ Avtor skuša razumeti in razložiti, kako je prišlo v tistem trenutku naše zgodovine do usodnih premikov, do tragičnih žrtev, do nerazumljivih zadržanj (npr. ko škof Rožman ne obsodi okupatorjevega maščevanja nad talci). Kot jaz razberem, tu ni obdolži tve škof3, ampak razmišljanje o vseh usodnih činiteljih, ki so delovali na zgodovinskem pozorišču v tistih letih. Ugotavlja, kako je bil ves ta proces „korupten“, in kako je to peljalo v vedno hujšo polarizacijo sil in v zaostritev osti nespravljivosti. Ko Blažič ugotavlja: „Končni izid tega koruptnega procesa... je bila izenačitev škofove avtoritete s pojmom kolaboracije in preko tega tudi s pojmom narodnega izdajstva,“ menim, da tu le navaja to zgodovinsko kleveto, ki je bila škofu in vsem nam naprte-na. Vsaj izrecno se sam ne postavlja na isto stališče. Bolj z obžalovanjem ugotavlja, kako so bile takrat vse delujoče silnice usodno ujete v smer nepovrtne polarizacije. Kot da bi slepe sile rovarile na narodovem telesu. Sile fanatizma. Škof dr. Rožman je bil v vsem tem dogajanju ,,usodno“ prisoten. In o tem je potem vsak tabor spletel svojo verzijo o krivdi in grehu.
Ko Blažič priznava, da „smo premaganci vsi brez izjeme, slovenski narod v celoti“, je jasno, da se ne povzdiguje nad nas. Ali ko pravi: „Med nami so bili le redki prebliski pravega smisla za mir, ki hoče biti življenje v milosti“, je to spet bliže mea culpa kot obtoževanju. Seveda, tu se nanaša že na povojni
čas. Mislim, da je v resnici Blaži-čeva teza tale: Vsi smo krivi, vsi smo zakrivili hude napake. In da se je požar revolucije tako razbohotil in da je bilo-obračunavanje tako totalno, vse to ima samo eno razlago. Po špansko bi rekli: „duro con duro choca“. Ali: če ne bi bilo take reakcije, bi se udarec revolucije nekako ublažil.. .
Vendar je bistvena razlika med obema taboroma. Komunisti so požar zanetili, o tem ni dvoma; mi smo le skušali gasiti. S sredstvi, ki so bila takrat edina pri roki: ne vsa najlepša, Bog nam odpusti, a drugačnih ni bilo.
To res ni jasno v Blažičevem članku. Odgovornost za vse gorje revolucije pripisuje enako- enim in drugim. Kako dobro opiše tisto stanje, ko oba tabora dobita vsak svojo „izkaznico“. Med komunisti je nastalo „vidno olajšanje“, ko dobijo svojega razrednega sovražnika. In podobno med protikomunisti: ko rdeči pokažejo svoj pravi obraz, jim je jasno, da je popoln spopad n »prepreči jiv. V tem je res podobnost obeh taborov: oba sta šla na totalno vojskovanje. Menda je bilo le še v Španiji tako zaostreno stanje! V čem smo si bili tako usodno podobni?
Končno bi dodal še tole. Popolnoma se strinjam z dr. Pušem, ko zavrača Blažičevo domnevo, češ da bi ob slučaju naše zmage prav tako bile likvidacije nasprotnikov. Tudi se mi zdi izvrsten doprinos T. Brulca, ko z dejstvi pobija nekaj Blažičevih izvajanj. A ponavljam, da se mi splošni slog Blažičeve razprave zdi u-mirjen in da je bolj razmišljanje kot prerekanje, saj se čuti v njej kritična distanca. Te misli so se porodile v rodoljubnem srcu — ne v sektaškem — zato zaslužijo enako- razumevajoče srce. Ko dr. Blažič ugotavlja, da so izgubili mir, da so zapravili ves zmagovalski kapital z neplodnim , ¿kultom permanentne revolucije“, dejansko priznava, da so nad narod prinesli veliko nesrečo in da končno njihova zmaga tudi ni bila koristna, saj je v mirni dobi niso znali upravičiti. Torej so bili poraženi na vsej črti. Mi pa vsaj samo v mednarodnih kupčijah! To ni majhno priznanje! A čas je že-, da vsi obrnemo nas pogled v bodočnost!
Mislim, da Celovški zvon le ni na tako ozkem stališču, da bi na eno samo plat zvonil.
Vinko Rode
Društvo pisateljev o novi ustavi
OB ROBU
Medtem ko ta žalostni marec brenka svoje zadnje dni in se poplave zaradi hudega deževja znašajo nad najbolj zapostavljenim prebivalstvom, inflacijski sunki zaključujejo svoje razdiralno delo. Več kot 15 odstotna splcšna podražitev, ki smo jo doživeli v tem mesecu (t ko vsaj računajo), beli lase vladi, a beli jih tudi delavstvu, ki že ne ve kam bi se obrnilo za kako zboljšanje. Plače ne moremo raztegniti do konca meseca, pa naj jo še tako raztezamo. Razne coprnije nič ne pomagajo. Vdanost v usodo in otopelost sta naravni posledici v ljudstvu, ki prevečkrat počasi reagira.
KOLIKO JEZDECEV?
Argentinci imajo zanimiv izraz za določene politične, pa tudi socialne in sploh človeške položaje. Ta izraz je „enanc"r“, kar dobesedno pomeni skočiti na konja, na katerem že nekdo jaha, in potem jahati z njim zadaj. Tako včasih fant odnese dekleta; Indijanci so taka odnašali svoje uglabljenke; junaki so reševali ogrožane ali zapuščene. Včasih pa tudi kdo skoči na „abke“ proti volji jezdeca, ali z njegovo tiho privolitvijo.
Od tu politični izraz. Ko je zadnjo obdobje drugega Peronovega predsedništva Cerkev predstavljala najvidnejšo opozicijo, so se vse politične stranke prislinile za hrbet jahajoče Cerkve. O tem jasno priča slavna telcvska procesija leta 1955, ki je bila bolj politična manifestacija kot verska pobožnost. Ob zatonu zadnjega vojaškega režima, marca leta 1982, se je vsa politična srenja opirala na tedaj prebujajočo se in razborito delavsko centralo CGT. Tedaj je zasedba Malvincv preprečila skoraj gotov splošen izbruh nejevolje. Enako se je dogajalo s protesti zaradi povišanja občinskih davkov. ko je naraven ljudski protest zadobil petem izredno močan politični prizvok. Razni interesi so jahali na konju ljudske nejevolje. Podobne primere lahko stalno zasledimo na argentinskem političnem življenju. In tudi po svetu...
To pot je jezdec nezadovoljno u-čiteljstvo, konj pa njih že kar dolga stavka. Le da je vlada prepozno spoznala, kake nevarna Lhko postane stvar. Pravijo, da je bil celo predsednik Alfcnsin slabo poučen. Razni
svetovalci so ga prepričali, da bo učiteljska zadeva urejena v 48 u-rah. „Ne bodo si upali stavkati, zlasti ne proti peronističnim guvernerjem,“ so trdili v vladnih krogih. Dejansko vemo, kaj se je zgodilo. In protesti pravzaprav niso ne proti radikalom, na narodni ravni, ne proti pero-nistom, na provincijskih. Je splošen izraz nejevolje, zaradi položaja, ki se vleče že desetletja. In stavka je dosegla uspeh, ki ga sami organizatorji niso pričakovali.
'V splošnem vzdušju apatije, pa je učiteljska stavka vzbudila celo občudovanje in željo posnemanja. Vzbudila pa je tudi, v političnih krogih, zanimanje in prepričanje, da je mogoče ta splošen protest izrabiti. Tako smo naenkrat zagledali letake levičarskih skupin, ki „podpirajo“ u-čiteljsko staVko, in domala pozivajo na splošno vstajo. Drugi bolj mirni, prav tako skušajo izkoristiti položaj v svoje n-mene. Celo CGT, ki je učiteljstvo nikdar ni preveč zanimale mu je priskočila „na pomoč“, in glavni tajnik Saul Ubaldini je govoril na učiteljskem shodu na Majskem trgu. Na ta shod se je zbralo kar 20.000 manifestantov, kljub nalivu, ki je ves dopoldan in del popoldneva bičal mesto in okolico.
OGENJ! GORI.
Če bi življenje teklo mirno, ta položaj ne bi bil preveč zaskrbijiv. A istočasno doživljamo znane „provin-cijske krize“, stavkajo poštarji, grozijo železničarji, polemizirajo provin-cijski sodni uslužbenci, inflacija drvi, nikogar pa ni, ki bi napravil red. Paritetne komisije so počasne, primanjkuje denarja.
Radikalizem je skušal vsaj delno pogasiti požar s tem, da je preteklo sredo poslanska zbornica dokončno potrdila novi sindikalni zakon. Ta zakon je že dolga leta krožil po kongresu. Bralci se bodo še spominjali slavne afere, ko je poleti 1984. leta tedaj novopečena radikalna vlada pogorela v svojih težnjah globokih sprememb sindikalnega življenja, njen zakonski osnutek bil v senatu zavrnjen in minister Cucci odslovljen. Sedanji zakon je dejansko na drugem ekstremu, saj domala potrjuje vse privilegije stare peronistič-ne sindikalne zakonodaje. To bo kolikor toliko pomirilo duhove, in morda tudi olajšali boj za uspehe na paritetnih komisijah.
A nezadovoljstvo raste v krogih podjetnikov, ki so temu zakonu od vsega začetka ostro nasprotovali. Pravzaprav posameznim najobčutlji-vim točkam, ki sindikalistom zagotavljajo ekstremne privilegije. Seveda se celo govori, da bodo skušali industrialci predsednika prepričati, naj vloži svoj veto na tiste sporne točke zakona. Trdijo celo, da noben zunanji kapitalist ne bo hotel investirati v državi, katere sindikalisti imajo takšne privilegije.
Podjetniki so že tako zapleteni v frontalno opozicijo proti vladi tudi v zadevi davkov. Industrijska rentabilnost tudi vedno bolj pada, in ni-kake volje ni za razmah proizvodnje. Kdor le more, špekulira, in tako gre stvar naprej — nazaj.
GASILCEV NI
Da je mera polna, so se vsemu pridružile še govorice o vojaških nemirih. Seveda, 'kadar se vse trese, je vsaka-sapica hud vihar. Dejansko nemir obstaj-a. Oboroženi in uniformirani možje so nemirni, ker njim tudi plače nič več ne zaležejo. Včasih je bil vojaški stan vabljiv, ker so bile plape dobre, ugodnosti velike, in prestiž blesteč. Danes imajo vojaki slabe plače, vedno manj ugodnosti, in poleg tega jih še vedno ves svet postrani gleda. Zaenkrat bi radi uredili vsaj zadevo plač. Od tu nemir.
Zato pogosti sestanki med poveljniki in tudi z vladnimi možmi. Strah je torej prazen, a kaže, da se država in družba še nista iznebili strahu pred vojaškim udarom. Temu pomaga aktivna akcija podtalne propagande, ki skuša prikazati uporno vojaštvo skupine bivšega polkovnika Rica kot rešitelje položaja. „Rico je narod“, ali „Rico je ljudstvo“, ali „domovina“ se izredno pogosto ponavljajo na stenah Buenos Airesa in okoliša (morda tudi po notranjosti države), in omenjenega oficirja se skuša prikazati kot novega Perona.
Vse to nima večjega odmeva med ljudmi. Kot nima večjega odmeva notranji boj v političnih strankah. Le' člani teh strank, pa še ne vsi, malo gledajo na premike kandidatov in njih delo za uspeh. Radikali že vedo, imajo kandidata, neronisti so vedno manj j^sni kdo od dvojice bo končno zmagal. Nevest je le ta, da sta oba. Cafiero kot strankin predsednik, in Menem kot podpredsednik, začasno odstopila, da pokažeta čistost notranjega volilnega razvoja. Vsaj vodstvo stranke ne bo več njuna skrb, kakor dejansko ni vodstvo provinc, katerih na čelu bi morala stati. V stranki je sedaj ostal
TITO
V zepernem osebnem kultu diktatorjev dvajsetega stoletja so tekmeci: Stalin, Romun Ceaucescu, severnokorejski diktator in Tito; malo bolj zadaj Franco, Hitler in Mussolini. Primorci, po težki dobi Mussolinijeve diktature, morajo še danes v letu 1988 gledati iz stare Gorice velik napis na bližnji gori v SFRJ; NAß TITO. Kako dolgo bodo še trpeli to ponižanje? Igor Mekina (Mladina, Ljubljana, 24. dec. 1987) nakazuje na prvi premik pod naslovom: „Ali je mogoča kritika njegovega dela“. Začenja s citatom, ki pokaže nazorno diktatorsko miselnost Tita. Gre za govor Tita na manevrih Svoboda 71 (9.10.1971): „V interesu varnosti in obrambe naše države moramo z nasprotniki našega sistema obračunati organizirano in strokovno. Oni so več ali manj vedno povezani z zunanjimi nasprotniki naše države. V borbi proti tem silam bomo poleg naše idejno politične akcije uporabili vsa sredstva, vključno administrativne mere.“ Konkretno: OZNA ima pravico odločati in ljudi pošiljati na Goli otok brez vmešavanja drugih pravnih posegov. Kot vemo, se je to redno dogajalo. Igor Mekina hvali dobre strani Tita, vendar ponovi dejstvo, da ga gornji citat postavi v vrsto navadnih avtokratov.
PO AFERI AGROKOMERCA
Časopis „Wiener Zeitung“ z Dunaja je dne 12. januarja začel ob-javljatkserijo člankov Melite Šunjič pod naslovom „Kriza pri sosedu“. V prvem članku je pisal o finančnem škandalu Agrokomerca in njegovih posledicah. Pisal je pa tudi o absurdu, da je odstavljeni direktor Fi-
za vodjo bivši guverner province Santa Fe, in žalostno odslovljeni Ca-fierov domnevni družnik José Maria Vernet.
Medtem pa se povečuje nervoznost v sredinskih in desničarskih vrstah. Svësti so svoje rastoče moči, vedo, da je vse odvisno od skupnega, enotnega nastopa, se ne morejo zediniti ne glede vodstva, ne glede kandidatov. Vsak dan se pojavijo nove ideje, o-menjajo nove skupine, ki naj bi pristopile k tej demokratsko liberalni konservativni uniji. A jasnosti še ni. Mnogi opozarjajo, da J»s teče. Upati je, da ne bodo zvonili po toči. Za politično zdravje države je močan nastop teh skupin nujno potreben.
kret Abdič, proti kateremu poteka sodni postopek, medtem — vsekakor z zakasnitvijo — dobil odlikovanje za „posebne delovne uspehe“!
Zadnja poročila o zdajšnjem življenju v občinah Velika Kladuša, Ca-zin, Bihač in Bosanska Karupa pa so iz dneva v dan bolj vznemirljiva. Nekaj stotisoč ljudi v tistih krajih se pogreza v revščino. Novih brezposelnih je več kot pet tisoč. Zaposleni prejemajo neznatne osebne dohodke, v mnogih primerih z večmesečno zamudo. V razsulu so številni proizvodni sistemi... prebivalstvu primanjkuje hrane, obleke, kurjave in zdravil. Odpovedujejo zdravstvena, šolska in komunalna služba.
To je torej žalostna slika večine Bosanske krajine, odkar je bil postavljen na laž Abdičev gospodarski čudež.
GLASOVANJE NA POLJSKEM
Konec preteklega novembra se je na Poljskem vršil referendum, s katerim naj bi Poljaki potrdili gospodarske in politične reforme, katere je pripravila vlada Jaruzelskega. I-zid tega ljudskega glasovanja pa pomeni pravi poraz za poljsko vlado, ker pomeni pravzaprav v ljudsko odklonitev marksistično-leninističnega sistema, ki trenutno vlada na Poljskem. Za opozicijo in predvsem za delavske sindikate pa pomeni močno oporo. Ker je sindikalni vodja Lech Walensa delavcem svetoval, naj se vzdržijo glasovanja in se ti „prazni“ glasovi po pravilih prištejejo k negativnim, je za reforme glasovalo komaj nekaj čez 40 odstotkov volilno obvezanih Poljakov.
Ne smemo pa pozabiti, da je poljska vlada kot prva v vsej zgodovini vzhodno-evropskih komunističnih držav vprašala ljudstvo za prosto in odkrito mnenje o vladnih načrtih preureditve življenja in gospodarjenja. Nepričakovana odklonitev ni vplivala kakor bomba samo na poljsko komunistično vlado, temveč je povzročila začudenje in velik nemir v Kremlju— ker se je pač prvič zgodilo, da je v eni izmed satelitnih držav večina prebivalstva v vsej javnosti odklonila sistem, ki ga ima podjarmljenega. Pokazal pa se je tudi globok prepad med poljsko vlado in ljudstvom, ki je razočarano nad neštetimi obljubami Jaruzelskega in nad stalnim upadanjem življenjskega standarda, birokratično samozavestjo vladajočih in koruptnim vršenjem dolžnosti vladanja.
D-ova.


R. LOZAR MARINŠKOVA
Praznovanje
Eloisa je ni poznala; kako tudi, saj je prvič zašla na Punta Hermo-sa. Za trenutek jo je oklevajoče gledala, potem pa se ji je vrgla okoli vratu. „Kako bi rada, da bi se spoznali v bolj. srečnem trenutku,“ je Fani zašepetal0 in ginjena objela ubogo ženo. Kako je podobna Elviri! je pomislila, enaka postava, enake gube, enako posrebreni lasje! Leta! Saj, leta!
Po desetih letih tudi Elvire, tete Elvire z vso posrečeno storijo s purani in še kaj prvi trenutek ni spoznala. Verjetno tudi ona nje ne. Njen vljudni smehljaj in njen bel, naguban obraz in izdajal kaj več. A takrat je nekdo omenil: „Teta Elvira.“ „Pa saj je zares teta Elvira, ja moj Bog, samo poglej!“ Začudena in presenečena je vzklikala in tekla za njo, jo ginjena povlekla za rokav in se je ponovno oklenila.
Smejali sta se in stiskali, Elviri-ne gube so se spreminjale v gubice in ni več videla ne očal, ne bolne, blede polti, ki se ji je v navdušenju rožno pobarvala. „Imaš še purane?“ je zajecljala. „Ah, purane? Letos ne. Bila sem bolna in od vseh jih je o-stalo samo pet, in še od teh so tri psi zadušili. V igri, nd nalašč. Ampak ko prideš, bomo poiskali zadnja dva in pripravila bom tako kosilo!“ „In pomagala boš spet potiskati avto iz peska!“ se je Fani glasno zasmejala. Deset let! Deset let je naredilo svoje!
Stisnili sta se v kot sobe, se držali za roke in se gledali. Kaj je tisto,
kar me tako navezuje nanjo, jo je prešinilo. Saj ni njena teta, ampak teta vseh. Svojih otrok ni imela, zato je vse posvojila, nečakinje, nečake, vnuke sestra, njo, gringo, vse!
V hiši je bilo zatohlo in kot v dalji sc- se trgale besede — lepa nevesta, — si videla, kako je „gorda“ ujela nevestin šopek, fanta pa še do zdaj ni mogla ujeta, — saj, Pepe in Marcela zdaj odpotujeta, ampak stanovanja še nimata...
Stiskala je roko postarani Elviri in raztresena premišljevala.
Elvira, s katero sta se slučajno na poti na posestvo srečali, drobna in poskočna, kot je vedno bila, jim je vsa nasmejana pritekla naproti. V prisrčnem objemu je Fani začutila njeno dobro srce. Ko so se že poslovili, ji je svakinja pojasnila, kdo je ona. In spet Elvira, ki jih z vso gorečnostjo vabi k sebi na purana. In ponovno Elvira, kako dirka za puranom z nožem v roki okoli hiše in kliče na pomoč vsa zagreta svojega moža Ignacija, ki je brezskrbno sedel v senci in v družbi gostov srebal mate...
„Pa kaj te ves ta čas ni bilo sem k nam na deželo?“ se je čudila Elvira. „Seveda sem bila in ne enkrat, le tebe nisem videla!“ „Ste se zbali peska, pri nas ga je vedno Vse polno. No, zdaj pa še več, kot včasih. Saj se kar pogrezamo vanj. Dežja pol leta ni bilo, le sam pesek. Potem pa se je ulilo in ni znalo nehati. Vse je bilo ped vodo. Ne samo naša posestva, tudi vse mesto, in ti veš, da
Bahia Azul ni več majhen kr\i. Moški so bosi in s privihanimi hlačami gazili vodo od enega pločnika do drugega in dekleta so visoko privzdigovala svoja krila. To- je bil Spektakel! Bilo je nekaj smeha in opazk, pa tudi jeze, posebno ker je trpelo precej dni. Tudi morski rokav je prestopil svoje bregove, in ko sva se z Ignacijem peljala po avtocesti v Ba-hio, smo imeli morje na obeh straneh ceste. Vidiš takrat je bilo prvič po dolgem času, da nisem šla v Bahio k zdravniku. Zdaj pa grem, Ignacio me že nestrpen čaka v avtu, si ga videla, kako je ves črn in slovesen? Jaz pa sem tako bela! Saj boš prišla, kajne!“
Naprej so napivali, se smejali, klepetali in mimogrede malo opravljali. Njena svakinja Dora je razigrana nekaj vneto razlagala svoji sestri Mabel, ki je živela na severu in sta se le po malem videli. Mabel jo je resna poslušala. Dva dni sta se z možem Alonsom vozila, da sta pripotovala v domači pueblo na poroko svoje pohčerjenke Marcele.
Fani je vrtela prazen kozarec v roki in mislila, kaj pravzaprav tukaj dela. Nihče od vseh teh povabljenih in ne gospodarjev ji ni bil v resničnem sorodstvu. Prijateljstvo jih je povezovalo, to že, a predvsem zemlja. Zavzela se je. Kako da na to preje nikoli ni pomislila. Ljubezen do zemlje, do narave, razumevanje za njih trdo delo — in ker so vedeli, da ljubi isto kot sami, da razume njih trud, so jo imeli radi med seboj. čutili so se domače v njeni družbi. Današnji dan ni bil navaden dan njihovega življenja. Seveda, vsak dan ni poroke! Na današnji dan so se zbrali v pueblo cd blizu in daleč, lepo oblečeni, moški s kravato, trdo
privezano, ženske v modernih krilih in z visokimi pet mi. Uživali so v vlogi meščana. A jutri bo drug dan... Vendar se je v pogovor mešalo tudi vsakodnevno življenje. Dorina sestra Marjana, mlada nevestina mama, je pripovedovala sosedi, da je morala najeti petsto hektarjev zemlje, če- ni hotela, da ji živina od lakote pogine. Pol leta brez dežja! To tudi tukaj, kjer so navajeni suš, ni bila malenkost. Trava se je posušila, telički so- gulili korenine in bali so se, da bi jim celo vode zmanjkalo. če zemlje n-makajo? Kje pa! Črna reka je predaleč proč. Ukrajinska kolonija, kjer so prej pridelovali česen, zdaj pa se ukvarjajo le s čebulo, še doseže namakalne kanale, njeno posestvo pa že leži predaleč.
Fani je vstala, postavila kozarec na mizo in se prerinila k oknu. Tam je skozi železo omrežje žalostno v sobo pogledoval domač pes, ovčjak. Rad bi šel v hišo, pa ga je Marjana privezala, da ne bi motil. Odprla je kuhinjska vrata in se mu približala. Prav med vijolice ga je privezala, se je zasmejala in ga pobožala po glavi. Pes se je stegnil in jo obliznil 'p-o čelu. „Priden, Večo“, ga je pohvalila in ugibala, odkod to ime.
„Rad bi vedel, kaj tako počenjajo z Malvinskim otočjem,“ je glasno pokritiziral Alonso. „Naj ga ima, kdor ga hoče, naj že enkrat prenehajo zganjati neumnosti in naj se raje male pobrigajo za državo! Saj to je vse navadna...“ Njegov svak, hišni gospodar Roman, mu je resno prikimaval. „Mojega bratranca so poslali službeno v Italijo in veš, da je tam našel naše prednike, ki tudi še vedno obdelujejo zemljo. Ampak kako! A to pa, ob sobotah popoldne nihče
ne dela in kako žive! Tukaj pa, le poglej! Saj smo še čisto divji, zaostali, da je groza, vredni nasledniki Indijancev! Kcliko zemlje je neobdelane, zanemarjene! Na takem vrtu, kot je ta, tem pridelajo vso hišno zelenjavo in še prodajajo jo, pa tukaj poglej!“ Alonso si je pogladil posivele lase. „Poglej, Japonci so hoteli kupiti pri nas, v Santiago, za stare Japonce. Tam žive natlačeni, da stoje drug na drugem, pi. so jih hoteli pripeljati sem, saj tukaj prostora ostaja. Bog ve, koliko dolarjev bi s tem zaslužilo! A naši? Smo res čisto nori? Boje se japonske invazije, pa saj to so stari ljudje — in dolarji, veš! Veliko dolarjev, mogoče kar po tisoč na mesec za vsakega, in končno, četudi je človek star, mora le jesti, in če ti plača, mu ne boš dajal kobilic, ampak pošten čurasko! Pa tudi, če bi se sami oskrbovali, bi narod zaslužil. Tako jaz mislim.“ Fani je še naprej raztreseno božala psa, ki jo je zvesto gledal in ju obenem poslušala. Ugledala sta jo in se ji vljudno približala. „Usedimo se, kaj bi stali!“ je ponudil Román. „Kako je tisto z Japonci?“ se je pozanimala. „Tukaj pri nas so tudi nekaj govorili o tem, pa se govori in govori! Smo dežela idiotc-v?“ je odvrnil Román. „Fani, boš šla na posestvo z Marjano?“ se je domislil. Odkimala je. „Kakor bi rada šla, pa zdaj ni mogoče. Z Doro greva v Punta Hermesa k 'teti Eloisi, tisti, ki ji je sin umrl. Bil je še tako mlad, maša bo zanj in Eloísa je neutolažljiva.“ „Jo poznaš?“ „Le po imenu.“ Prav taka. je kot teta Elvira, se pozna, da sta sestri. Prav zamenjaš ju. „Ste sejali letos,“ se je pozanimala. „Smo, ampak le za živino.“ Obrnil se je k Alonsu: „Verjameš v
MARKO KREMŽAR
Velikonočno upanje
ZAPISKI OB /SLOVENSKjIH POSTNIH PREMIŠLJEVANJIH
Prejel sem knjigo v pustnih dneh, jo položil'k neprebranim revijam pa jo vzel v roke v pričakovanju prijetnega spanca, ko so tekle prve popol-nočne ure letošnjega posta.
Poslal mi jo je prijazen rojak, ki sem ga srečal le enkrat v življenju. Skrbno zaviti knjigi je priložil poltretjo vrstico dolgo spremno pismo. Menil je, da me.bo zanimala,., in da je radoveden, kaj bom rekel.
Kaj naj rečem? Zapisal pa bom nekaj misli, kot so se mi porajale ob branju, v neizgovorjenem pogovoru s piscem.
Bral sem „Slovenska postna premišljevanja“ najprej ž veseljem nad lepo tekočo, pestro slovensko besedo, potem me je pritegnil bister tok Kmeclovih misli, da sem mu sledil nekako v pričakovanju in neredko s tihim odobravanjem, pa se je pridružila čez čas občutkom žalost in končno je privrelo od nekod usmiljenje, ki ni izzvenelo tudi potem, ko sem čez nekaj postnih dni knjigo odložil.
Post je čas razmišljanja, poglabljanja vase, spraševanja vesti, kesanja, sklepov in pokore... je čas, ko z bolečino strgamo s sebe stari kvas in zremo iz teme proti Luči Vstajenja, polni upanja...
Upanje! Tega sem pogrešal v postnih premišljevanjih Matjaža Kme-clja. In vendar, kaj naj bi s postom brez upanja? Morda pa ga je le težko odkriti pod plaščem besed, kjer skrito čaka, da dozore v piscu še druge silnice postnega doživljanja?
Lahko bi rekli, da so „premišljevanja“ nekako slovensko spraševanje vesti, ki je ponekod globlje, drugod spet bolj površinsko, a polno dobrohotnega razumevanja. Beseda zveni piscu zdaj toplo, zdaj krepko, a spraševanje vesti, ki naj bi bilo napor poglobitve v najbolj živo in pekočo stvarnost naše narodne biti, me spominja nekako na tiste folklorne kristjane, ki so nas pred desetletji prepričevali, da je za dobrega vernika, ki ni nikogar lastnoročno' zaklal ali okradel, čisto dovolj, da se spove takole dvakrat, trikrat v teku leta, saj sicer ne bi imel očetu spovedniku kaj praviti.
Zdi se mi, da naše narodno spra-
šesti čut? Šel sem počasi, zamišljeno, pa tudi pazljivo med visokim grmičjem po ozki, izsekani poti, kar naenkrat me je nekaj prisililo, da sem dvignil glavo in se znašel prav pred divjim merjascem. Tudi ta je bil vidno presenečen. Za hip sva se gledala, potem pa se je naglo obrnil in jo odkuril.“ Pogledal je Fani. „Naš sosed Vicente je jahal po po^ sestvu in pregledoval žično ograjo, kar je opazil, da na tleh leži napol objedena ovca. Najprej se je razjezil, tako kot on zna, in še pridušal čez vse divje zveri, potem pa je razjahal in pričel kopati zemljo. Hotel je zakopati ostanke. Naenkrat, sam ni vedel zakaj, se je obrnil in ugledal pumo, ki ga je komaj deset metrov proč opazovala. Tudi ta dva sta se spogledala, potem pa je puma izginila. Zakopal je žival, vendar mu ni dalo miru in naslednji dan je spet jahal in pričel kopati zemljo. Hotel je bilo več, pume tudi ne, našel je le kup razmetane zemlje.“
Med solzami in smehom sta se novoporočenca poslovila. Mama Marjana je povlekla novopečenega moža za rokav in napol grozeče, napol proseče vzklikala: „Ti, Pepe, slišiš, pazi mi jo, si slišal...!“ Avto je odpeljal in cesta se je umirila. Tudi ostali so se odpravljali. Marjana in Mabel sta nekaj časa obupani gledali nered po hiši. „Tako, vidiš, se pa poroka konča,“ je vzdihnila Mabel, se usedla, si sezula čevlje, natočila jabolčnika in odrezala konec torte. „Saj preje ni bilo časa za jed,“ se je opravičila. Tudi Marjana je čevlje vrgla v kot, si poiskala copate, nataknila kavbojke in se spet počutila v svojem elementu.
„Greva,“ je Dora prijela svakinjo pod roko, „naša mati naju že gotovo
ševanje vesti, na primer, le ne bi smelo zdrsniti mimo najglobljih ran polpreteklosti. Vzemimo samo odločitev zanetiti med Slovenci državljansko vojno sredi sovražne okupacije. Že ta sama odločitev je tako Strašen moralni korak, da nobeno slovensko postno razmišljanje ne more mimo njega. Odločitve desettiso-čer so bile s tein sklepom manjšinske revolucionarne komunistične partije v veliki meri pogojene. Usoda vsega naroda je bila vržena na kocko v trenutku, ko je trojni okupator pripravljal načrte o našem iztrebljenju.
Celo tisti, ki bi radi opravičevali revolucijo med nami s svojim tedanjim pogledom na svetovno in slovensko stvarnost, bi morali pričeti z razlago in utemeljevanjem te odločitve, na kateri sloni vsa njihova idejna in politična zgradba. Moralni predznak vseh njihovih dejanj in o-puščanj v naslednjih desetletjih je bil vžgan v tistem usodnem, a zavestno; izbranem trenutku.
Likvidacije rojakov med revolucijo, ker so utegnili biti nevarni totalitarni zamisli neke partije, so bile prva krvava posledica te osnovne protislovenske odločitve. Res, da se mnogi rojaki skraja niso zavedali dolgoročnih načrtov partije, a to dejstev ne spremeni. Povojni poboj domobranske vojske ima iste ideološke in politične korenine kot prvi umori političnih nasprotnikov pod o-kupacijo ali kot povojna leta strahovlade z Golim otokom pa omejevanje svobode do današnjih dni.
Pisatelj glede na svoje rajne pa tudi žive rojake z dobroto in včasih se zdi, da z resničnim usmiljenjem, ki ga skuša zakriti tu in tam z rahlo ironijo. Razumevanja in usmiljenja so deležni celo tisti, ki nosijo na vesti umor razoroženih domobrancev, pa svojci pobitih, prisiljeni skrivati svojo žalost po vsej slovenski zemlji. A ko išče bravec podobno besedo razumevanja za pomorjene žrtve — i-šče zaman.
Kje je dobrotljivo usmiljenje do tistih, ki jih je partija s svojim pohlepom po absolutni oblasti in totalitarnem obvladanju človeka, prisilila v obrambo? Kje je razumevanje rojakov, ki jim je grozil istočasno z uničenjem okupator in z likvidacijo
nestrpno čaka.“ Peš sta se vračali na Felin dom. Znočilo se je že. Na vogalu sta se ustavili in se zazrli v nebo, posejano z zvezdami. Rimska cesta se je mogočna odražala na nebu. „Kako je to lepo!“ je vzdihnila Fani, „te zvezde in ta mir!“ Vse je bilo- tiho, le tu pa tam se je oglasil pes ali brez hrupa pripeljal mimo avto. Lahen veter jima je mršil lase in na bližnjem, praznem zemljišču se je odražala silhueta privezanega konja. Vse to jo je boleče spomnilo daljnih domačih vasi. „Kaj bi dala...“ je zašepetala, a Dora jo je prekinila. „Ničesar ne bi dala, to misliš zato, ker nisi vedno1 tukaj. Fe-lo, moja mati, umira v pueblu od dolgega časa in ne vidi dneva, da bi se preselila v mesto. Je res, da ne hodi več na posestvo, a vendar, kako toži! Tukaj ni prav ničesar, samo delo jim ostane, to jim je edino razvedrilo. In potem čisti prah, ribe, pere vsak dan, plete, godrnja, se prepira z možem in šteje tablete zdravil, ki jih mora jemati. Saj si jo slišala, da govori le o bolezni in zdravnikih. Prava manija!“ „Ampak jaz nisem Felo,“ je Fani protestirala. „Poglej Marjano!“ „Ne misli, tudi ona je dostikrat razočarana nad svojim delom. Nekoč si mi rekla, da se kljub dolgim letom v deželi prav nič ne počutiš tukaj doma, — z izjemo na deželi! Ampak vas, gringe, zanima dežela le s tuje, rekla bi eksotične, strani. Vas privlačuje nepoznano1, tuje vaši deželi! A kaj ti veš, kako se počuti domačin, kadar dolgo ni dežja in ves v skrbeh gleda, kako se mu žito nedoraslo suši na njivi, da ga komaj krave pospravijo. Kako se muči v večnem boju s peskom in puščo in čuti, da se mu življenje spreminja v eno samo pušča-
komunistični terorist? Kje človeška solidarnost do mož in žena, ki jim jemlje sistem skozi generacije dobro ime, v kolikor se mu ne posreči, da bi jih pomorjene ali zlomljene zbrisal celo iz slovenskega spomina Kje beseda o zavednih slovenskih družinah, ki so v dolgih procesih procesijah reševale življenje z begom v tujino?
Za mnoge slabosti našega ljudstva ima Kmecl dobro besedo in kar ponosen je, da smo Slovenci res „krvavi pod kožo“. Lepo je, da sprejema človek svoj rod tako vdano in ponosno. Pa bi sprejemanje naše slovenske resničnosti na straneh štirinajstih postnih premišljevanj u-tegnilo biti še bolj dognano in u-ravnovešeno, če bi se dokopal mislec do možnosti, da je naš narod verjetno poznal poleg globoke grešnosti tudi resnično krepost. Kako bi naj sicer obstal.
Licemerstvo in tercialstvo pomenita hinavščino na področju vere in morale, medtem ko je krepost naravno nasprotje vsega nepristnega. Kdor hoče razmišljati o resnični podobi našega ljudstva, seveda ne more mimo njegovih slabosti in zablod, ne sme prezreti trmaste in razborite volje do življenja pa tudi ne večkrat skritih kreposti, ki dajejo življenju resničen vzpon in globino. Tudi za te je potrebna strastna polnokrvnost, celo v veliko večji meri kot na primer za živahno spolnost, ki so jo sposobni celo slabiči.
Seveda smo Slovenci grešili in še grešimo osebno in narodno z vsemi grehi, kar jih premore človeško srce. (Čeprav je greh po; svojem bistvu vedno krivica osebe do oseb ter je potemtakem v vsakem slučaju oseben, morda le smemo govoriti o narodnem grehu, kadar velik del članov naroda pri neki krivici sodeluje ali na njej vztraja ali ob njej molči.) Res pa je tudi, da smo se nekoč znali tudi kesati in pokoriti. To je bilo v časih, ko je pomenil greh za veliko večino Slovencev, poleg vseh naravnih krivic, tudi največjo krivico, žalitev božje Osebe. Takrat smo še verjeli v naravni red, v razdiralno silo greha, v božjo pravičnost in usmiljenje pa v skrivnost človekove slabosti in veličine.
vo. Seveda ni povsod tako, ampak tukaj, pri nas je vedno enako. Tukaj sem se rodila in še kako poznam vse to! Pojdiva,“ se je prekinila, „mater bo skrbelo in jutri morava vstati navsezgodaj. Teta Eloísa ne živi za vogalom.“
Po dolgi vožnji sta utrujeni in prepoteni pripotovali k teti Eloisi in nadvse hvaležno sprejeli hladno pijačo. „V marcu Smo,“ je Eloísa otožno glasno pomislila, a še vedno je skoraj prav taka vročina kot’ v januarju, kot takrat. „Dva meseca bo tega,“ je resignirano dodala. Ozrla se je na sinove slike, ki so stale na komodi. „Rekli so mu ‘gordo’, a na koncu so ga bile same kosti in koža/
„Maša bo tukaj, v kapelici?“ je vprašala Dora in se utrujena naslonila na mizo. „Huga sem zadnjič videla pri stricu Kinku, tega je še dolgo! Pravil mi je, da ste zahtevali, ali naj se uči ali dela.“ Spet se je teta medlo nasmehnila. Hiša se je počasi napolnila s sorodniki in sosedi, ki so prinesli rože. čez čas je drobno pozvonil zvonček bližnje kapelice. Eloísa je prijela Fani pod roko, in ko sta vstopili v kapelico, je bila že skoraj polna. Prostor sta si našli v prvih klopeh. Še naprej jo je držala za roko, kot da išče oporo pri njej. „Veš,“ se je Eloísa obrnila k Fani, „zadnje dni je Hugo prosil, naj molimo zanj.“
Pri oltarju je stal star duhovnik v ponošenem talarju, nekaj je premikal, potem pa se je vrnil v zakristijo. „Padre Juan ima že osemdeset let,“ je zašepetala Eloísa, „in ne najde pomočnika. Kako manjka duhovnikov na deželi!“ Pričela se je maša in verniki so prepevali vsak po svoje, dokler se ni duhovnik iro-
Danes mnogi med nami vsega tega ne verjamejo, nekateri pa o tem raje ne razmišljajo, razen morda ob postu, ob bolezni in nesreči, ali vsaj ob smrtni uri, ko človek odvrže zadnji videz in svetni ozir, sprosti svojo vest v odkritem kesanju z željo po poravnanju krivic. Ko odložimo sami pred seboj vse, kar nas veže na uspehe tega sveta, ko postanejo hvalnice sodobnikov prazne besede, odlikovanja ničvredna pločevina in ko častni naslovi le večajo nemir vesti, smp zreli za zadnjo stopnjo postnih premišljevanj, kesanja in pokore,
Takrat stojimo pred Gospodom sami in nagi kot Adam. Taki bi morali biti ob vsakem postnem premišljevanju. Celo kdor še ne veruje v Stvarnika, naj bi se skušal dokopati do podobne golote, vsaj pred samim seboj.
Pogumno brani Kmecl svojo odločitev, da kot pisatelj in kulturnik deluje tudi politično. Vprašanje je le, do kake mere je lahko nekdo resnično odprt na področju mišljenja in snovanja, ko v praksi sodeluje s stranko, ki je po svojih načelih in zgodovinski izkušnji totalitarna? Z izgovorom manjšega zla se skuša o-pravičiti marsikaj. Vendar, ali je zato zlo res kaj manjše? Ali ni prav zaradi dotoka tujega kisika zlo še dolgotrajnejše?
Vsi, ki na ta ali oni način sodelujejo s totalitarizmi, ne bi smeli pozabiti, da že s svojo prisotnostjo dajejo del svojega ugleda in časti sistemu, ki živi kot parazit na izžetem narodnem telesu. S svojo poštenostjo ustvarjajo videz legitimnosti tam, kjer je nikoli ni bilo. In ali se ne dogaja nekaj podobnega tudi s tistimi, ki od totalitarnih režimov sprejemajo priznanja in podopore? Kdor sprejme dar ali nagrado od poštenjaka, mu je to v čast, kdor odpre roko pred zločincem in nasilnežem, mu je v sramoto.
Totalitarna oblast ima veliko organizacij in različne obraze, pa eno samo blagajno in en sam namen, obdržati oblast za vsako ceno. če ni dosegla svojega namena s silo, ker je naletela na pogum, prične segati po korupciji, v upanju, da odkrije skrito slabost nasprotnika. Ponuja slavo, ugodje, denar, z isto železno roko, katere se pod svileno rokavico drži še strnjena kri rojakov.
Mimogrede se človek vpraša, ali se demokrati, ki nočemo s totalitarizmom nobenih kompromisov, res borimo z „mlini na veter“, kot je bilo nekje napisano? Ali je odpor pro-
nično ozrl izza starinskih očal in z močnim glasom sam pričel peti. Po evangeliju je zaprl knjigo in z resnim pogledom šel od vernika do vernika prav tja do zadnjih vrat. „Mislim, da vsi veste, da smo v postu,“ je pričel, „in da bo kmalu Velika noč. Ampak glejte, kako je to, da so ob petkih mesarije odprte in da se še naprej pleše in nori in nihče ne pomisli, da je Kristus trpel za vse! Rekli boste, da to ni vaša stvar, a mar vi ne kupujete mesa, mar niso to vaši otroci, ki plešejo? Nikar mi ne recite, da Argentinec ne more živeti brez mesa — en sam dan v tednu! da mladina pleše, ker so pač mladi! In mora plesati prav zdaj? Povej mi ti stara,“ je nagovoril ženico v prvi klopi, „povej mi, ti ješ meso?“ Ženica ga je zaprepadeno gledala. „Ga ne ješ, ker ga nimaš, saj s svojim penzijonom komaj imaš za mate! Pa če bi ga imela, bi ga jedla?“ Ženica si je zastražena popravljala ruto. Pogledal je proti Eloisi. „Pri današnji službi božji, pri kateri, vidim, se je zbralo dosti ljudi, tudi nekaj tujcev, se spominjamo dragega pokojnika.“ Fani je obšla panika. Zdaj se bo spravil nadme, je pomislila in še bolj krepko stisnila Eloisino roko. „Zlata duša,“ je ta zamrmrala, „samo z leti je postal original.“ Je opazil njen strah? „Hugo je bil veren fant,“ je pomirljivo dodal, „in spoštoval je postne dni.“ Vzravnal se je. V cerkvi je bilo vse tiho. Padre Juan si je obrisal očala, si jih spet nataknil in pribil: „Le glejte, da ne pozabite na velikonočno spoved! Amen.“ Za njo je zaslišala Dorin zadržan smeh. Tudi njo je dražila komična stran pridige, ko pa je sledila zbrani molitvi starega pastirja, se je zresnila.

ti sistemu res brez smisla in znak naivne preprostosti? Kaj pa, če je stvar drugačna Kaj če materialistični racionalizem, ki veje med nami, jemlje čut globljega zrenja? Morda opažajo nekateri zato v ogrodju totalitarizma le poslopja starih mlinov, ne pa zla, ki ga zidovje skriva; ne vidijo, da ti „mlini na veter“ meljejo ljudi. Kljub temu priznava počasi vsa svetovna javonst, tudi slovenska, da je marksizem zabloda. Danes so taka in podobna Spoznanja pri-znavana kot znak naprednosti; Bog ve, zakaj so bila pred desetletji jasna le „reakcionarjem“?
In vendar, ko piše postni mislec ® revoluciji, jo še in še imenuje narodno osvobodilno borbo. Res, tisoči so se borili za slovenstvo v vrstah OF, a umirali so za privid, ki — jim ga je pričarala na papir partija. Ni Slo ne aa osvoboditev ne za slovenstvo, a mnogi narodnjaki so za veliko prevaro pogumno trpeli, krvaveli in padali. Razmišljati je treba o njih tragičnem junaštvu, a tudi o strašnem cinizmu tistih, ki so zlorabili njih čisto slovenske domoljubje.
Ali je tako imenovana NOB dosegla, da je bil naš nUrod osvobojen okupacije vsaj dan prej kot drugi narodi Evrope? So bile zaradi njenega delovanja slovenske žrtve manjše? Je mar dosegla združitev slovenskih zemlja? Ali smo kot narod svobodnejši kot smo bili pred strašnim krvoprelitjem? S kakšno pravico skrivajo še vedno partijsko politično ambicijo pod imenom NOB? In kako da tudi misleči rojaki ta izraz tako nekritično ponavljajo? Vsekakor znak, da razmišljanja ob našem narodnem trpljenju niso segla zadosti v globino in da ostaja postni duh še na površju, kjer je doma. videz in ne bistvo stvari.
In kaj je s slovenskim samomorilstvom? Kmecl meni, da smo pričeli segati po osvoboditvi samomora, ko smo dosegli stopnjo izobraženstva. Vsekakor naj bi val samomorov ne bil posledica novega reda, ki ga je med nami s fizičnim in s psihološkim nasiljem uvedla partija. Precej primerov navaja v svoj dokaz in vsakega spremlja z občutenim razumevanjem. Vprašanje pa je, če mož pri vsej dobrohotnosti res prav razume naše nesrečne rojake samomorilce? Šveda nisva psihiatra, a nakazano vprašanje vabi k razmišljanju.
Kaj če ima samomor manj opraviti z razumom in več z razočaranjem in obupom? V tem primeru ta
(Nad. na 4. str.)
Spomnila se je besed Mabelite, ki si je s severa srčno želela proč. „Živiva v tako majhnem pueblu, kjer je le tristo duš in ne najdeš enega kulturnega človeka. Same surovine so in ne veš, kako hrepenim po drugačni družbi!“ Pojasnila pa je, da so še kot otroci, pošteni in dobri, potrebni vodstva in vzgoje.
In mi, se je vprašala, ki se imamo za vzgojene, smo mogoče boljši od njih? In kako mi preživljamo postni čas? Kaj nisem na dolgi vožnji načrtovala praznovanja velike noči? Kristus je učil, trpel in umrl tudi za nas! Kaj sem morala priti v to daljo, da sem se prikapala do spoznanja?
Maša se je že bila končala in cerkev je že bila prazna, ko se je ovedla. Eloísa se je pri vratih poslavljala od prijateljev in si brisala solze. Tudi sama je imela mokra lica. Iz zakristije se je zaslišalo robantenje; padre Juan, je pomislila. Original, mu pravijo, ker na svojski način skrbi za svojo čredo. Verjetno se jezi na gumbe talarja, katerih, pravijo, mu je vedno preveč!
Približala se je Dora. „Greva,“ je vprašala. Ko sta se poslavljali, je teta Eloísa vzkliknila: „Le trenutek!“ in pohitela v sobo ter se vrnila s knjigo v roki.
„To je zate, Fani, ti si tujka, ki se zanimaš za naš svet. V knjigi boš našla zgodovino našega kraja in z njo tudi nas. Vrni se, vrnita se, čakala vaju bom!“
Dvignila je roko v slovo in na vogalu kapelice je še enkrat pogledala zvonček, ki je ves skromen visel v prav tako skromnem nadzidku. Pokrižala se je in zatrdno sklenila, da bo letošnje praznovanje velike noči drugačno od prejšnjih.
VELIKONOČNO UPANJ E
Občni zbor Zedinjene Slovenije
(Nad. s 3. str.)
nepreklicni krik človeka v vesolje ije bi bil tragična posledica racionalnosti, marveč racionalizma. Res čla ta ni prišel med nas šele s tot^-ljtarpim marksizmom, odtod tudi samomori prejšnjimi dob. Vendar je se-(Janji sistem § spojim agresivnim £p teizmom in dogmatičnim raciqnali-zmo.m, ki je kot otroško ugibanje sredi skrivnosti, masovno pripomogel k razočaranju na.d človekom in nad družbo, katerj je dal vlogo zadnjega smisla. S tem je široko o.dprl Vrata obupu.
Avtor navaja Cankarja, da med lpneti ni samomorilcev. Morda je to držalp v Cankarjevih časih, ko so bili kmečki ljudje še verni, ki Y- stk kp. z naravo niso bili zmožni proti-uaravnib dejanj. Revolucija pa je tpdi tu spremenila pravita. Spomnim se, kako se je ne,kaj mesecev po ta-kpimenpvani osvoboditvi, ko so bili vsi zapori prenapoljeni bolj kot za časa okupacije, nedaleč od Ljubljane nenadoma obesil na podstrešju krepak, premožen kmet, terenec, ker mu novi oblastniki niso dodelili sosedove njive, na katero je mož vsa leta terenske službe upal. Sosed je bil sicer ob svobodo in ob vse premoženje, a „ljudska pravica“ si je plen delila po svoje. Razočaranje, o-6up in morda tudi vest so prinesli sredi osvobodilnih mitingov samomor na kmečko posest.
Avtor, ki je blizu virov, bi morda lahko odkril v zadnjih desetletjih še kak primer, kjer samomor ni vezan pa izohražensko razgledanost, saj gre za silno star pojav med ljudmi, kot priča že sv. pismo. Zanimivo pa je, da o beguncih pred komunizmom, ki žive 'že nekaj desetletij v zdomstvu, kljub težavam, kljub domotožju, ni znano, da bi prednjačili v tej žalostni statistiki slovenskega brezupa.
Zakaj izgube ljudje upanje na boljše in vrednejše trenutke življenja ter z njim voljo do bivanja? Ali ne, ker sc prej izgubili neko vero? Ne nujno nadnaravno, z dogmami določeno vero, prej vero v neki j ali bolje v nekoga? če ne verjamem, čemu naj upam? če ne morem verjeti nikomur več, komu naj zaupam, kaj paj še upam?
Brez vere in upanja se celo najosnovnejša človeška ljubezen zamaje, ker nima temeljev. Brez ljubezni pa življenje izgubi smisel. Ko bi se „Postna premišljevanja“ poglobila tudi v skrivnost brezvere, brezupa, brpzljubežni, bi postalo premisijevai-cu jasneje, da je ljubezen nekaj neskončno vzvišenejšega nad samo spolnostjo, ki jo vsi tako cenimo pa od nje pričakujemo več, kot reva zmore.
Človek je prešibak, da bi bil kos vsem upom, ki jih stavijo vanj, je preneveden in preslaboten, da bi mogel biti zadosti trdna opora in odgovor na nešteta vprašanja, ki mu jih stavijo, če smo nekomu edino upanje, edina vera in edina ljubezen, nosimo v svojih rokah odgovornost tudi za odgovor na njegovo neizogibno vprašanje: čemu živeti? Brez zaupanja in ljubezni do Stvarnika, ne-glede na ime, ki Mu ga dajemo, ali na predstave, ki jo imamo o Njem, bi ljudje padali v obup, v neodgovorno sebičnost in končno tudi v samomor, prav zaradi svpjih najbližjih, to je tistih, od katerih največ pričakujejo. Vsak od nas kdaj razočara in ni vedno vreden zaupanja.
Ko se nekateri rojaki sistematično trudijo uničiti med nami vsako vero in zato tudi upanje v Boga, nalagajo sebi in vsej narodni skupnosti težko breme, biti svojim najbližjim edini smisel in edino upanje. Takemu bremenu človek ni kos.
Štirinajst slovenskih postnih premišljevanj spominja na postaje križevega pota. Tistega, ki visi v vsaki katoliški cerkvi, tistega, katerega ga ge 'prehodil On, ki je dal trpljenju smisel, pa tudi tistega, ki smo ga šepetaje molili domobranci, ko so nas gnali sestradane in zbite na svetega Vida dan leta devetnajstopetinštiri-desetega iz taborišča v Kranju v veliko koncentracijsko taborišče nekdanjih škofovih zavodov.
Takrat je večina že pričakovala, da se bo tudi ta križev pot pot kon-
čal s smrtjo. In vendar ni bilo nikjer sledov obupa. Ker se je rušil svet okrog nas, je bila prisotnost vere in velikega upanja tem močnejša. Ni bilo sledov sovraštva do mučiteljev, kajti sovraštvo zbeži, kadar je prisotna Ljubezen.
Od takrat so nam preživelim neštetokrat očitali dobro in slabona-merni kritiki, da smo se ob pričetku revolucije slabo odločili. Ali smo v tej osnovni odločitvi rej* pogrešili? Ali ne bi bili pred svo|o vestjo in pred bodočimi rodovi krivi, če bi ob vsem poznanju komunizma in njegovih totalitarnih in neslovenskih interesov v času revolucije podpirali partijo iz strahu pred njenim maščevanjem? Ko gledamo nesvobodo Večjega dela slovenskega naroda, nam je težko, a imamo mirno vest, da smo skušali po svojih najboljših močeh to pesrepo preprečiti. Svetovni dogodki so sp odvijali, kot smo pričakovali, n smo na žalost preveč zaupali v daljnovidnost velesil. Razočaranje je bilo strašno, a ne porazno, ker srno naše končno upanje zasidrali višje.
Danes bi celo nekateri med oblastniki radi Slovenijo demokratizirali in prav je tako, čeprav iščejo poti še z veliko negotovostjo. Rojaki, ki se na različnih področjih trudijo za dosego večje svebodnosti, so pogumni in zaslužijo vso podporo. A da celo nekateri od njih imenujejo nas, ki smo se pred skoraj pol stoletja borili, da bj Slovenija ne postala totalitarni satelit Sovjetske zveze in da ne bi nikdar zapustila družbe svojbpdnih evropskih narodov, izdajalce, je globoka krivica.
Pravilnost osnovnih odločitev seveda ne oprošča človeka vsake krivde. čeprav je moralna teža načelnih zablod večja in njih posledice usodnejše, vendar povzročajo lahko napake, storjene iz slabosti ali nevednosti, enako bolečino. In teh smo krivi, v večjj ali manjši meri, vsi. Toda izdajalstvo ne spada v vrsto teh človeških napak in kleveta o njem — tudi ne.
Ali je krivica, ki še vedno teži tako pobite kakor preživele žrtve revolucije in njih potomce, del postnega zadoščevanja, del pokore, ki jo moramo pretrpeti za vse slovenske grehe in zablode, predno napoči jutro po velikem petku?
Križev pot ne bi imel smisla, če bi se končal z zadnjo postajo, v skalnatem grobu. Tako ostajajo tudi 'postna premišljevanja nekak okrnjen izsek, kadar ne hranijo sredi skrivnosti trpljenja in grešnosti upanja na vstajenje.
Ko se dotika Matjaž Kmecl svojega slovenstva, ima bravec občutek, da dela to s strastno kljubovalnostjo, kot prostovoljec na zaščitnici, S katero ve, da ni umika. Boj z usodo sprejema kot ponosen človek, ki ga bo bojeval do konca... Do štirinajste postaje. Naprej, se zdi, zaenkrat pisec ne vidi, čeprav brez dvoma sluti, da je post v svojem bistvu — priprava.
Tu se kristjanu odpre hkrati u-smiljenje in hvaležnost za milost verovanja. Strašna mora biti mrzla kljubovalnost, ponos brez upanja, post brez velike noči. Šele z upanjem, ki ni sajarjenje, temveč vera v neskončno Ljubezen, se postna premišljevanja odpro Luči, z njo pa življenju.
V perspektivi velikonočnega upanja slovenstvo ni več golo kljubovanje, marveč rast, hi išče naravno pot kvišku, tja, kjer je vir toplote, če je kljubovanje brez upapja v svoji tragičnppti lahkp vredno spoštovanja, pa je rast iz vere in upanja veličastna kot je veličastno Vstajenje, ki je zmaga nad smrtjo.
In Vstajenje je!

V	nedeljo, 20. marca 1988 je bil 41. redni letni občni zbor društva ZEDINJENA SLOVENIJA. Po sv. maši v cerkvi Marije. Pomagaj, ki jo je daroval za vse žive in pokoj'ne .člane društva prelat dr. Alojzij. Starc, so se člani zbrali v zgornji dvorani Slovenske hiše.
Predsednik Zedinjene Sloyenije Lojze Rezelj je ob io.30 pričel občni zbor, pozdravil navzoče in ugotovil, da je bil občni zbor pravilno sklican in da je po čl. 16 društvenih pravil eno uro po sklicani sklepčen ob vsaki udeležbi. Po molitvi za pokojne člane društva je predlagal, naj se 'pošljejo pozdravna pisma predsedniku republike dr. Raulp Ri-cardu Alfonsinu, primasu Argentine Juanu Carlosu Aramburuju in predsedniku Slovenskega narodnega odbora g. Rudolfu Smersuju, kar so navzoči z aplavzom odobrili. Razni člani so predložili, naj se z občnega ¡zbora pošljejo pozdravna pisma tudi nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, škofu (Jr. Janezu Jenku, Slovenski prosveti v Trstu, Slovenski krščanski zvezi v Celovcu in vsem slovenskim časopisom in revijam in preko njih vsem demokratičnim Slovencem v svobodnem svetu. Potem je predr sednik prešel na dnevni red:
1)	Za overovatelja zapisnika, občnega zbora sta bila izvoljena Franc Bidovec in gdč. Zdenka Gornik.
2)	Zapisnik prejšnjega odbora je bil soglasno odobren na podlagi podpisov lanskoletnih overovateljev.
3)	Poročila: Na vprašanje ali se razpravlja o vsakem poročilo posebej ali o vseh skupaj, je bilo soglasno sklenjeno, da se debatira o vseh poročilih skupaj.
TAJNIŠKO POROČILO
Tajnik Emil Cof je poročal:
V	pričetku leta 1987 je imelo društvo 904 člane in članice. V teku leta so se vpisali 3 novi člani odn. članice. Umrlo pa je 5 članov odn. članic in sicer: Loh Maks, Petelin Francka, Hribar Ljudmila, Pristavec Štefka in Golob Janez. Svojcem pokojnih, razen enega, ki je bil v zaostanku s članarino več kot 6 mesecev, in ene, katere svojci se niso o-glasili, so bile izplačane pripadajoče posmrtnine. Tako je društvo imelo 31. decembra 1987 902 člana odn. članici.
Upravni svet je imel v teku leta 1987 8 rednih sej in še 2 v letošnjem letu; izvršni odbor je imel v letu 1987 5 rednih sej in tudi Medorga-nizacijski svet je imel 5 rednih sej.
Pisarna je redno delovala od ponedeljka do sobote od 16. do 20. ure; enako tudi knjižnica.
V	teku leta sipo nabavili 73 novih knjig v skppni vrednosti A 1.531,93.
BLAGAJNIŠKO POROČILO
Blagajničarka conR Simonini Ra-jer je poročala:
V	letu 1987 je društvo Zedinjena Slovenija imelo A 56.946,58 dohodkov, v katerem je vključenih A 23.771.70 za šolsko kolonijo, 15.372,88 za upravo in nadaljevanje gradnje na Slovenski pristavi. Izdatki pa so bili sled.eci: Uprav", vzdrževanje pisarne, prireditve in razne podpore A 11.148,17, šolska kolonija A 22.5,77,2Q, nakup slovenskih knjig A 1.531,92 in nadaljevanje gradnje na Slpvenski pristavi A 13.375,71. Skupaj A 48.633. Torej je prebitek A 8,3„13^t>§, ki pa je saipp knjigovodski, ker je v njem v smislu zahtev tukajšnjih oblasti vključena tudi za-pafUa a ne plačana članarina v znesku A 3.498.
POROČILO PROSVETNEGA REFERENTA
Prosvetni referent Marjani Loboda ml. je poročal:
Kulturno delo v letu 1987 se je pričelo z dvaintridesetim slovenskim dnevom 26. aprila na Pristavi. Posebnost tega Slovenskega dne je bila prisotnost dveh gostov iz Slovenije: škofa dr. Janeza Jenka in msgr. Franceta Boleta. Tako smo bili združeni Slovenci z obeh strani Atlantika.
'Čeprav je zjutraj mnoge prebudil dež, se je potem vreme izboljšalo, in je prireditev nprmalno potekala. Goste je pozdravil najprej hišni gospo-
dar — predsednik Pristave dr. Julij Savelli. Za njipi pa še predsednik Zedinjene Slovenije gospod Alojzij Rezelj. Sledilo je dviganje zastav in nato koncelebrirana sveta maša. Med mašo so peli združeni mladinski pevski zhiori iz Mašega doma, Slomškovega doma in Pristave, pod vodstvom lic. Tineta Selana.
Po kosilu so se začeli zbirati rojaki iz vsega Buenos Airesa okoli mogočnega ombuja. Program je začel predsednik Lojze Rezelj, ki je pozdravil vse navzoče, nato pa se je pričela igra „Poslednje ustoličenje“. Ta odrski prika'z je priredil prejšnji kulturni referent društva, gospod Mika Gaser, ki ga je tudi režiral. Pri tei igri je sodelovalo 93 o-seb, med igravci in pomočniki. Pevcev pa je bilo n"d 110. Posebno veličastno nato so dali združeni mladinski peyski zbori iz Slomškovega doma., Našega doma in Pristave pod taktirko- dr. Julija Savellija in ob spremljavi orgel in trobentačev pod vodstvom gospe Anke Savelli Gaser-.ieve. Izredno živa in bogata scena, ki je prikazovala Gospo Sveto, pa je bila delo gospoda Toneta Oblaka. Po igri se rojaki še dolgo niso razšli. Znanci so sp srečavali in pogovarjali, ali pa obiskovali stojnice, ki so iih posamezni Domovi postavili po Pristavi.
Kot drugo važno prireditev, ki jo pripravi vsako leto> društvo naj o-menim Domobransko proslavo v Slovenski hiši. Skupna počastitev naših junakov je bila v nedeljo 7. junija. V spominski cerkvi Marije Pomagaj je prelat dr. Alojzij Starc, skupno z dušnimi pastirji daroval mašo za duše vseh padlih v času revolucije in druge svetovne vojne. Številni rojaki, ki so napolnili cerkev in dvorišče so po maši obrnili pozornost k spomeniku „Slovenskim borcem“, pred katerim je dr. Starc zmolil liturgične molitve za rajne. Tretji del proslave se je vršil v dvorani. Besede o dvainštirideseti obletnici poti v svobodo in pokola slovenskih domobrancev je spregovoril inž. Jernej Dobovšek. Z" tem je sledil scenični obred „Pričevanja“ ob zamisli Miklavža Trpotca. V režiji Nikolaja Jeločnika je predstava lepo uspela. Poudaril bi še rad, da so ta odrski prikaz pripravili in igrali stopstotno mladi fantje in dekleta.
Kot drugo točko tega poročila naj omenim, da je upravni svet Zedinjene Slovenije pričel z zbiranjem predmetov za Slovenski zgodovinski muzej. Upravo tega muzeja je sprejel Rudi Bras, kateremu bo pomagal Silvo Lipušček. Muzej bo deloval oziroma že deluje v Rozmanovem domu.
Ob obisku gostov s Tržaškega, knjižničarja Marjana Pertota, profesorja Tomaža Simčiča in profesorja 'Marjanu Kravosa, je Zedinjena Slovenija s sodelovanjem Slovenskih domv omogočila, da so gostje obiskali več Domov, imeli pogovore in predavanja. Društvo je skupaj z med-organizacijskim svetom pripravila gostem dobrodošlico. Ta večer je bil 1. avgusta v Našem domu, kamor je prihitelo večje število naših rojakov in predstavnikov organizacij in Domov.
Ob priložnosti obiska Argentine papeža Janeza Pavla II., mu je predsednik Zedinjene Slovenije izročil pismo ob priliki srečanja v Luna Parku s Poljaki in drugimi slovanskimi skupnostmi.
4.	septembra je notranje ministrstvo, ki skrbi za priseljence, povabilo vse emigrantske skupnosti na slovesno proslavo emigrantskega dne. Pri pripravah je vestno sodeloval inž. Jernej Dobovšek. Ker je naša skupnost dobila priznanje po državnem dekretu kot organizirana slovenska skupnost v okviru društva Zedinjena Slovenija, se je slavnostni udeležil njen predsednik Lojze Rezelj.
Med letom je društvo tudi razpisalo nagradni natečaj za pridobitev tekstov ali idej uporabnih na naših Domobranskih proslavah ali Slovenskih dpi. V letošnjem letu se bo zbpala že določena komisija, da nagradi najboljša dela.
Namen kulturnega referata društva j'e tudi, da v teku tega leta naveže stike s krajevnimi kulturnimi referenti z namenom, da po možnosti pomaga ali svetuje k uspehu kulturnih prireditev krajevnih Domov.
Za konec naj še omenim, da je v polnem teku priprava triintridesetega slovenskega dne in proslavitev štiridesetletnice Zedinjene Slovenije, ki bo 10. aprila v Slomškovem domu, na katerega ste vsi člani društev prav lepo vabljeni. Hvala lepa!
POROČILO
ŠOLSKEGA REFERENTA IN SREDNJEŠOLKEGA TEČAJA
bomo objavili v eni prihodnjih številk.
POROČILO
MLADINSKEGA REFERENTA
Mladinski referent inž. Andrej Kremžar je poročal:
Cilj, ki smo si ga zastavili za leto 1987, je bil:
Približati se in spoznati mladino vseh Domov;
spodbuditi mlada dekleta in fante za delo z naraščajniki;
ponuditi pomoč in podporo mladim, ki delajo v slovenskih organizacijah in posebno s tistimi, ki delajo z naraščajniki.
Način in dosega ciljev nam je narekovalo organiziranje izleta za naraščajnike, ki bi vodili in organizirali dekleta in fantje vseh Domov.
Šele po zimskih počitnicah smo našli skupino mladih, ki je to idejo sprejela z veseljem in navdušenjem. Moramo omeniti, da je od tu naprej ta skupina prevzela vse delo in posebno je treba omeniti Nevenko Magister, ki je do konca skrbela in navduševala ostale, da se konča dobro začeto delo.
Kaj se je konkretno naredilo? Zbrala se je skupina deklet in fantov vseh Domov, ki je voljna delovati z mlajšimi.
Ta skupina je organizirala izlet naraščajnikov vseh Domov, ki je bil decembra -preteklega leta.
Kot mladinski referent Zedinjene sem bil zraven te skupine, jim dajal kakšne nasvete, če je bilo mogoče, jih podpri pri delu, a predvsem jim dal čutiti, da se za vse njihovo delo zanima tudi Zedinjena Slovenija.
POROČILO PREDSEDNIKA:
Predsednik Lojze Rezelj je poročal :
Minila je poslovna doba in želim podati kratko poročilo o delu v preteklem letu. Najprej bi se rad spomnil 40-letnice našega društva in vseh članov prvega odbora „Društva Slpvencev“ z predsednikom Milošem Staretom na čelu. V čisto drugačni^ razmerah so se na vabilo predsednika pripravljalnega odbora msgr. Janeza Hladnika zbrali rojaki — begunci v farni dvorani svete Julije in ustanovili naše društvo. S hvaležnostjo se danes spominjamo teh naših velikih mož, ki so vedno bili v službi naroda in v najtežjih časih priskočili prostovoljno na pomoč so-rojakom. Hvala jim za vse storjeno in danes naša skupnost nadaljuje njih delo, sicer v nekoliko drugačni obliki a vendar z isto vnemo in ljubeznijo. 40-letnico smo delno že proslavili in sicer 30. januarja s sveto mašo za vse predsednike odbornike in člane društva. Dr. Savelli je napisal lep uvodnik v Svobodni Sloveniji in Emil Cpf pa kot podlistek kroniko društva skozi 40 let. Dokončno bo proslavitev 40-letnice na prihodnjem Slovenskem dnevu dne 10. aprila letos v Slomškovem domu.
V pretekli poslovni dobi z zadovoljstvom ugotavljamo, da je društvo razgibano delalo. Tu gre zahvala vsem sodelavcem, predvsem odbornikom, tajniku in vodji pisarne Emilu Cofu in gdč. Miji Markeževi, brez katerih bi težko izpolnili vse, kar smo začrtali v preteklem letu. Ko je Argentino obiskal sveti oče Janez Pavel II., smo na posebno vabilo Poljakov bili prisotni v Luna Parku in se srečali s svetim očetom. Tam sem imel priliko, da sem oddal svetemu očetu poslanico Slovencev v Argentini, na katero nam je sveta stolica odgovorila. Odgovor je bil tudi objavljen v naših časopisih. Takoj za tem sta ¡prišla med nas iz Slovenije koprski škof dr. Janez Jenko in njegov spremljevalec urednik revije „'Ognjišče“ msgr. Bole. Oba sta se na Pristavi udeležila Sloven-
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Krsta: V župni cerkvi sv. Miklavža, San Justo, je 'bil krščen Janez Ernest Štrubelj, sin Janeza in ge. Elizabete Frančiške Boštjančič. Botrovala sta Martin Joiže Boštjančič in Marija Magdalena Štrubelj por. Posoco. Krstil je župnik Matija Borštnar.
V cerkvi San Isidro Labrador je bila 19. marca krščena Nevenka Vcršič, hčerka poročnika Vladimirja in prof. Mojce roj. Komar. Botra sta bila prof. Kati Wilken roj. Komar in Tomaž Vor-šič.
Srečnim staršem čestitke!
Poroka: Pri sv. Miklavžu v San Justo sta se poročila Franc Meše in Feli-cita Antonia Albornoz. Za priči sta bila Francisco Battoglia in Irma Gladys Vi-llavicencio. Poročil je župnik Matija Borštnar. čestitamo!
f METKA AMON roj. JESENOVEC
Dne 12. marca je na svojem domu v Don Toreuatu vse prezgodaj umrla v 46. letu starosti Metka Amonova.
Pokojna Metka je bila rojena 8. junija 1941 v Šentjoštu nad Vrhniko. Ko je imela dve leti in tri mesece je izgubila očeta, ubit je bil med prvimi žrtvami komunizma. Fara Šentjošt je bila znana po svojem odporu proti komunizma, zato je bilo prav tem toliko nedolžnih žrtev.
Vso skrb za družino in posestvo je prevzela njena mama Ana Jesenovec. Ko še ni imela Metka štiri leta, so z mamo in dvema bratoma, le eden je bil starejši, morali zapustiti dom in se podali v begunstvo neznani usodi nasproti. Prva leta izseljenstva so preživeli v Avstriji v taborišču Peggez in nato v Spittalu. Tako Metka kakor oba brata so pridno obiskovali slovensko šolo,
V oktobru leta 1948 je družina med drugimi prispela v Argentino,
kjer so dobili začasno in skromno stanovanje v Viila Martelli. Pokojna Metka je tudi tukaj nadaljevala slo-vesko šolo in je bila med prvimi u-čenci slovenskega tečaja v tem okraju, katerega je začel že leta 1949. Albin Avguštin, ko je bil za kaplana na sosednji fari v Floridi. Ko je obiskovala srednjo šolo, se je zaposlila in s tem pomagala mami,
d.a so kmalu prišli do lastnega doma v Olivosu.
Nekaj let pozneje se je poročila z Janezom Amonom. Trije sinovi so razveselili družino, toda najstarejši Janko je izgubil življenje ob avtomobilski nesreči, ko je bil star komaj tri leta. To je bil prvi hud udarec v mladi družini. V mestu Don Tor-cuato so si uredili 'krasen dom, katerega je bila Metka tako vesela. Veselje sta dopolnjevala sinova Marko in Tomaž, ki se sedaj pridno pripravljata za bodočnost na univerzi.
Pred slabim letom pa se je nenadoma pojavila bolezen, katere ni bilo mogoče ustaviti. Vdana v božjo voljo je odšla v boljšo domovino po svoje plačilo. Na mrtvaškem odru je ležala v pogrebnem zavodu v Mun-ro. Številni rojaki so jo prišli kropit in se poslovit. Pogreb je bil v nedeljo, 13. marca, ob zelo veliki u-deležbi prijateljev. Pogrebno mašo in nato molitve na pokopališču v O-livosu, je opravil dr. Jure Rode. Krsto so položili v družinski grob, kjer počiva sinko Janko in njegov dedek Milan Amon.
Pokojna Metka je bila veselega značaja, rada je imela družbo, zato je z veseljem zahajala v naš Dom. Tudi je bila vedno pripravljena za delo, bodisi v šolskem odboru ali v kuhinji. Z veseljem je sodelovala in se zanimala za delo tudi pri Zvezi žena in mater.
Draga Metka! Počivaj v miru!! Kakor svojci, tako tudi prijatelji te bomo ohranili v lepem spominu. Možu Janezu, sinovoma Marku in Tomažu, mami in obema bratoma ter ostalim sorodnikom pa izrekamo globoko sožalje in tolažbo.
f TINKA ŠUŠTERŠIČ
V torek, 22. marca, je dopolnila svoje življenje lic. Tinka. Šušteršič roj. Vombergar. Po osemletni bolezni, jo je Bog poklical iz trpljenja v Veselje. Vsi, ki so pokojno Tinko
poznali, so jo imeli radi in ona je imela rada vse. Pri vseh tegobah je bila skoro vedno vedra in nasmejana.
Rodila se je v Ljubljani 1. 1942 in v šiški ter Kosezah preživljala v težkih časih svojo mladost. Doživela je vso stisko zapostavljanja in krivic zaradi očeta pisatelja Jožeta Vombergarja — emigranta. Dvanajstletna se je z materjo Marjano roj. Benkovič in bratoma preselila k očetu v Argentino, kjer je končala srednjo šolo leto 1960 im pet let pozneje postala diplomirana medicinska sestra v britanski bolnišnici, kjer je prejela več nagrad in odličij. Na medicinski fakulteti je položila izpit iz administrativne, vzgojne in programske medicinske službe in 1. 1975 diplomirala na isti fakulteti ter postala licenciatka zdravstvene službe.
Leta 1978 si je ustvarila v Hur-linghamu prijeten družinski dom. Kmalu nato je bila pri razpisu „Instituto Servicios Bancarios“ sprejeto za delikatno nalogo: iz nič organizirati in voditi višjo šolo — medicinskih sester. Kot ustanoviteljica in prva ravnateljica (kar je ostala do smrti) ji je dala pečat in sloves kvalitetne šole. Iz nje je izšlo že lepo število sijajnih medicinskih sester pa tudi bolničarjev. Na šoli je pok. Tinka več let predavala tudi o etiki v tem poklicu. Lansko leto je založba Interamericana izdala njeno knjižno delo pod naslovom „La ética de la enfermera“. Knjiga, ki je na prodaj tudi v drugih južnoameriških državah, je bila sprejeta z velikim zadovoljstvom, saj je izpolnila vrzel na tem področju.
Pokojnica je večkrat izrazila veliko srečo, ki jo imajo vsi, ki pripa-
skega dne, kateri je bil t?ko skrbno pripravljen, da je odlično odjeknil med gosti in rojaki. Tu gre predvsem zahvala predsedniku Pristave dr. Juliju Savelliju, režiserju Mihi Gaserju, njegovi ženi Anki in vsej pristavski srenji. Vsakoletna spominska proslava je bila to pot v veščih rokah režiserja Nikolaja Jelcč-nika in je tudi na odlični kulturni ravni obudila spomin na naše žrtve. Govornik na tej proslavi je bil mladi inženir Jernej Dobovšek, odbornik Zedinjene Slovenije, kateri je tudi sicer skozi vse leto zastopal društvo na raznih sejah in sestankih vseh emigrantskih skupin v Argentini. Lep dogodek je bil tudi obisk treh rojakov iz Trsti. Gospodom Kravosu, Simčiču in Pertotu smo priredili v mesecu Avgustu primorski večer v „Našem domu“ v San Justu.
V septembru sem imel čast zastopati našo skupnost na slavnostni večerji ob proslavi emigrantskega dne. Večerje se je udeležil tudi predsednik Alfonsin z ministri. Osebno sem predsedniku Alfonsinu na kratko predstavil našo skupnost. Na pobudo Zedinjene Slovenije in medorga-nizacijskega sveta je zelo dobro u-spelo tudi srečanje vseh javnih delavcev na Pristavi. Sklep je bil, da se bodo v bodoče taka srečanja vršila vsako leto na državni praznik
12.	oktobra. Končno je tudi že v teku zgodovinski muzej, katerega na prošnjo Zedinjene Slovenije vodi Rudi Bras s pomočjo Silva Lipuščka. Sedež muzeja je v Rožmanovem domu in upamo, da bo kmalu toliko urejen, da bo mogoče pogledati prve razstavljene predmete. Na drugem katoliškem shodu sem predsedoval častnemu predsedstvu, kot predstavnik slovenske skupnosti v Argentini. Naj povem tudi, da je vsakoletna šolska kolonija pod vodstvom gdč. Mije Markeževe s sodelovanjem go-
spoda Vitriha in drugih, odlično u-spela. Tudi slovenske šole so vedno pri Zedinjeni Sloveniji dobivale o-poro in pomoč. Pred kratkim pa sem v spremstvu arh. Jureta Vombergarja osebno izročil pismo avstrijskemu veleposlaniku v Argentini kot solidarnost naše skupnosti z rojaki na Koroškem.
Poleg že začrtanega programa za zadnje leto mojega predsedstva pri Zedinjeni Sloveniji, sem si nadejal za nalogo pospeševali kar največ med rojaki medsebojno povezavo, predvsem pa se truditi na vseh področjih za ohranitev slovenske besede.
POROČILO
NADZORNEGA ODBORA
je podal lic. Marjan Schiffrer, kakor sledi:
Pregledal sem potrdila za dohodke in izdatke in ugotovil, da so bila pravilno izstavljena in vključena v knjigovodstvo.
Tako tudi priča poročilo odgovornega knjigovodje, ki je bilanco pripravil in podpisal.
Zato priporočam, da se predložena dokumentacija odobri, s priznanjem vsem, ki so delo zgledno in požrtvovalno opravili.
POTRDILO ČLANARINE ZA LETO 1988
Blagajničarka cont. Simonka Ra-jer je prebrala sledeča dva sklepa u-pravnega sveta:
Na podlagi pooblastila rednega občnega zbora dne 30. marca 1980 je upravni svet na svoji seji dne
17.	decembra 1987 določil članarino za leto 1988, ki bo v veljavi do 30. junija, ko se bo določila nova v zvezi s tedanjo inflacijo; in sicer:
Za samske A 3, mesečno odnosno A 36, za celo leto in za družine A
4.50 na mesec odnosno A 54 za celo leto.
Pbsmrtnina se dvigne ped istimi pogoji na A 250 za vs"v smrtni slučaj.
■ Potrjeno.
Na seji 10. marca 1988 pa je u-pravni svet določil, da se v bodoče obračunava zaostala članarina za prejšnja leta v višini članarine za tekoče leto in ne v višini preteklega leta, kakor je to bilo do sedaj. Vendar se podaljša ' obračunavanje zaostale članarine po dosedanjem do vključno letošnjega Slovenskega dne.
Potrjeno s tem, da podaljšanje o-bračunavanja zaostale članarine velja do 30. aprila letos.
PREDLOG ZA SPREMEMBO DRUŠTVENIH PRAVIL
Predsednik komisije za študij sprememb društvenih nravi! na tesnejšo povezavo z Domovi, dr. Andrej Fink, je poročal, da legalno ni mogoče ustanoviti neke organizacije, v kateri bi bili vključeni vsi Domovi. To pa zato, ker niso vsi Domovi ustanovljeni na isti.juridični bazi. Po krajši izmenjavi mnenj se je sklenilo, naj se ponovno preuči dogovor, s katerim je bil ustanovljen medor-ganizacijski svet in se ga eventualno dopolni.
SLUČAJNOSTI
Po daljši izmenjavi mnenj slovenske ljudske šole in srednješolskega tečaja in o njenih učnih programih je prevzel šolski referent France Vitrih, da bodo na seji voditeljev ljudskih šol preučili možnost moderniziranja in uskladitve šolskih programov ter povezavo s Srednješolskim tečajem.
Ker ni bilo nadaljnjih vprašanj je predsednik Rezelj ob 12.30 končal občni zbor.
dajo slovenski skupnosti. Integrira-v tej deželi je ostala vedno zavedna Slovenna. Od dijaških let je sodelovala v organizacijah, pri SPZ Gallusu. Več let je bila učiteljica v Slomškovi šoli. Večkrat je predavala o prehrani, poklicu medicinske sestre, pa tudi o raku. Sama se je borila z njim osem let, prestala več težkih operacij, a je vedno svoje trpljenje vdano in junaško prenašala.
Še vedno je upala obiskati rodne kraje in sorodnike, a jo je Bog prej poklical v svojo Domovino. V Slomškovem domu so jo prišli kropit številni rojaki, zbor Gallus pa ji je v slovo zapel lepe pesmi. Slovo od nepozabne Tinke smo vzeli v sredo,
23.	dopoldne. Pogrebne maše se je
kljub slabemu vremenu udeležilo izredno lepo število rojakov. Daritev ih pridigo je opravil župnik naše verske srenje Jože Škerbec. Po sv. maši pa so spregovorili še predsednik ZS Lojze Rezelj in zastopniki šole JSSB. K zadnjem počitku smo jo spremili na pokopališče Tres de Fcbrero, Pablo Podesta, kjer že počivajo njeni strši.
Pokojna Tinka zapušča moža Marjana, sinčka Lukca in hčerko Marjano por. Rezelj, brata arh. Jureta Vombergarja z ženo Marjeto in številnimi nečaki, ki so z njo zgubili dobro teto in botro. Seveda žalujejo za njo številni sorodniki in prijatelji. Vsem naj bo v tolažbo njen lep zgled in zaupanje v Boga.
Počivaj v miru, predraga Tinka!
ŽIVETI hočemo
Nedelja, 10. aprila 1988 v Slomškovem doma
33. Slovenski dan
40-LETNICA ZEDINJENE SLOVENIJE
Program: Ob 11.30: Dviganje zastav in koncelebrirana sv. knaša Ob 13.00: Skupno kosilo
Od 13. ure naprej: na vrtu stojnice z jedačo in pijačo, zabavne in folklorne točke, „Slovenski ansambel“.
Ob 17.00: V dvorani: Lojze Rezelj, predsednik Zedinjene Slovenije, „Besede ob 40-letnici“
Joža Vombergar: „Martin Krpan“, delna izvedba v režiji Maksa Borštnika
Na predvečer, 9. aprila, od 16 naprej, se bodo v Našem domu v San Justu mladi iz Mendoze in iz Buenos Airesa pomerili r odbojki.
Vabi	UDELEŽBA
ZEDINJENA SLOVENIJA	ČASTNA DOLŽNOST
Prijave za skupno kosilo (cena A 15) v krajevnih domovih in na telefon št. 658-2666 in 659-5898 najkasneje do srede, 6. aprila.
Dni 17. mili TOMBOLA i MMPMU I
/ .»	S
ZEDINJENA SLOVENIJA
Na občnem zboru 20. marca 1988 je bila potrjena sledeča članarina za leto 1988.
Za samske A 3 mesečno odn. A 36 za celo leto in za družine A 4,50 mesečno odn. A 54 za celo leto, če bo ista poravnana najkasneje do 30. junija 1988, ko bo upravni svet določil novo v zvezi s tedanjo inflacijo.
Posmrtnina se je dvignila pod istimi pogoji na A 250 za vsak smrtni slučaj.
Tudi je občni zbor potrdil sklep seje upravnega sveta, da v bodoče obračunava VSO ZAOSTALO ČLANARINO ZA PREJŠNJA LETA v višini tekoče članarine in NE v višini preteklega leta, kakor je to bilo do sedaj. Vendar se podaljša obračunavanje zaostale članarine 'po dosedanjem do vključno 30. aprila 1988.
■
:
■
■
:
:
HOGAR
STANE MEHLE
Vešči vsem rojakom blagoslovljene velikonočne praznike
Luis Vernet 4225 Remedios de Escalada T. E. 248-4021
Blagoslovljene velikonočne praznike voščita vsem rojakom
MARJAN Im HELENA LORDDA
ZAVAROVANJA
Sarmiento 385 - 1. nad. pis. 10 T. E. 312-2127	(1041) Capital
VSEM ROJAKOM TER MLADINI V SLOVENIJI IN PO SVETU ŽELITA VESELO VELIKO NOČ
BOŽO IN BRANKO ŠABIČ
Izdelava industrijskih vzmeti
Eos Matreros 3862 Villa León - Ituzaingó
/""""'"a blagoslovljene praznike
GOSPODOVEGA VSTAJENJA VOŠČI VSEM ROJAKOM
¿SK
ZEDINJENA SLOVENIJA
! JL
Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega želi vsem Slovencem
fm gVtk CACES s. r. I.
! ^	5 -- SLOVENSKO KERAMIČNO PODJETJE
Pedro Molina 132-42 Guaymallén - Villa Nueva Mendoza
■■■■■■■■■■■■a■■■■■■am■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*■■■■■■■■■■■■■
Blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem rojakom
BAJDA S. R. L.
PARKET
Juan B. Alberdi 3981
Capital
T. E. 67-2494
■aiaBiaiiii*iBHM(tMBaaaBaaBBBBiaiBiiaaBaaaaiaBBBuaBaaaBBBaBinaaiBaBiflaiiiiiiiaiaBBiiuin
Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega ■želi vsem Slovencem
JANEZ JAKOŠ In sinovi
AVTOMEHANIČNA DELAVNICA
Colón 17
T. E. 658-4869
Ramos Mejia

Srečne in blagoslovljene velikonočne praznike!
STAN D METAL S. A.

ENTRE RIOS 3763
SAN JUSTO
JAKOŠ
SPLOŠNA ZAVAROVANJA
vošči vsem rojakom blagoslovljene velikonočne praznike
Uradne ure: od 8.30 do 12, od 14 do 18 Colon 17	T. E. 658-4869	Ramos Mejia
J G C INGENIERIA
.«lektromehanične inštalacije, načrti, popravila, kontrolni sistemi
vam vošči
blagoslovljene velikonočne praznike
Pizzurno 554 - Ramos Mejia
Tel. 658-4869
i
m B ■
V noč človeške zgodovine	:
j
je zasijala Zarja velikonočnega jutra,
B-
ki naj osmisli našo vsakdanjo pot!
B B
Zveza slovenskih mater in žena
i
i
B
BBBBaBaBBBBBBBBaBaaBaBBBBBBBBaaflBBMBBBBaaaaaB BBBBB BBBBBBBBBBBBBBBBBBB BBBBBBBBBBBBBBBBBB BI
BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE vam želi
DREŠTVO SLOVENSKA VAS
ROJAKOM V ARGENTINI IN PO SVETU
BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ!
Oblak Hnos. S. A.
ALMAFUERTE 3868
SAN JUSTO
KREDITNA ZADREGA	MUTUAL
“SLOGA” Z O. Z.	SLOGA
Sme. Mitre 97 Tel. 658-6574 / 654-6438 Ramos Mejia
VOŠČITA VSEM ČLANOM IN ROJAKOM V ARGENTINI, SLOVENIJI, ZAMEJSTVU IN ZDOMSTVU VESELE, MIRNE IN NOTRANJE DOŽIVETE PRAZNIKE GOSPODOVEGA' VSTAJENJA IN NAŠEGA ODREŠENJA.
■BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBHBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB'
OBVCSTILO
VELIKI ČETRTEK, 31. marca:
V	slov. cerkvi Marije Pomagaj v
Slovenski hiši slovesna sv. maša ob 19.
VELIKI PETEK, 1. aprila:
V	slov. cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši ob 19 bogoslužno opravilo.
VELIKA SOBOTA, 2. aprila:
V	slov. cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši ob 22 velikonočna vigilija in sv. maša.
VELIKA NEDELJA, 3. aprila:
V	Našem domu v San Justo po sv.
maši Slovenska velika noč.
V	Slomškovem domu oib 19. uri sv. maša s petjem mladinskega zbora. Po maši mladinsko velikonočno srečanje.
SREDA, 6. aprila:
Zveza slovenskih mater in žena ima
ob 17 predavanje v Slovenski hiši. Razmišljanje o naši 40-letnici v Argentini bo podal msgr. dr. Alojzij Starc.
SOBOTA, 9. aprila:
Sestanek staršev Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 17. uri. Profesorska seja pa ob 15. uri.
NEDELJA, 19. aprila:
33. SLOVENSKI DAN V SLOMŠKOVEM DOMU oib 40-letnici Zedinjene Slovenije. Celodnevni program.
SOBOTA, 16. aprila:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hii ob 15. uri.
NEDELJA, 17. aprila:
V	Carapachayskem domu vsakoletna tombola.
V	Slomškovem domu občni zbor po
sv. maši (ob 10. uri).
Na Pristavi po sv. maši razgovor z somišljeniki SLS.
■ BBBBB BBIBBBBUBBBBBBBBflBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBlIBBBBBB
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION;
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo ArgenUno Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual No. 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 198& Za Argentino A 100; pri pošiljanju po pošti A 120; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TA TI .KRES GRAFI COS “VILKO’* S.R.L., ESTA DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES T. E. 362-7315
NAROČNIKOM V ARGENTINI
Zaradi novih predpisov o izplačevanju čekov prosimo vse naročnike v Argentini, ki plačujejo naročnino po čekih ali poštnih (nakazilih, da te nastavljajo izključno ha naslednje naslove:
Mutual' SLOGA
Talleres Gráficos VILKO S. R. L.
Najlepša hvala.
Uprava Svobodne Slovenije
MEDIAS “IAAIVCY” ®	
Fabrica: Av. Mitre 3861	
1678 Caseros — Buenos Aires T. E. 750-0583	V ;
Vsem znancem in prijateljem sporočamo, da nas je po hudi bolezni v 63. letu starosti zapustil naš dragi mož, brat in svak, gospod
Franc Papler
K izadnjemu počitku smo ga položili v nedeljo, 6. marca, na pokopališče v Lanusu.
Zahvaljujemo se g. Francetu Burji CM za podelitev sv. zakramentov in g. Janezu Petku CM za sv. mašo in molitve pri grobu. Zahvaljujemo se vsem številnim obiskovalcem v bolezni in vsem kropilcem.
Priporočamo pokojnika v molitev in blag spomin. Žalujoči;
Žena Marija roj. Burja,
sestra Iva vd. Miklič z družino;
v domovini:
mama Marjeta,
sestri Marija in Štefka,
brata Anton in Marjan
z družinami
v imenu ostalega sorodstva.
Buenos Aires, Ljubljana, Moravče, Ptuj
Darujte v tiskovni sklad!
S. L. S«
vabi somišljenike na razgovor, ki bo v nedeljo, 17. aprila po
sv. maši na Pristavi. S tem se prične letošnji ciklus sestankov po slovenskih Domovih. Za vse člane Zbora zaupnikov SLS naj bo udeležba na teh srečanjih častna dolžnost.
Sporočamo, da je 22. marca 1988 umrla naša ljubljena žena, mati in ra
sestra
Tinka Šušteršič roj. Vombergar
OBČNI ZBOR
SI©mšk©vega «¡©uma
v nedeljo, 17. aprila po sv. masi
Slovenski
srednješolski tečaj
Sobota, 9. aprila, ob 17. uri v Slovenski hiši
Sestanek s starši
Vsi lepo vabljeni!
Nepozabno Tinko smo v sredo, 23. marca spremili iz Slomškovega doma na pokopališče v Pablo Podesta, Tres de Febrero, k večnemu počitku.
Čutimo dolžnost javne zahvale zdravstvenemu osebju bančne poliklinike, zlastu dr. Marku Marinu, hišnim redovnicam, posebej materi Terezi in hišnemu kaplanu ter prav vsem, ki so Tinki bili v bolezni v pomoč in tolažbo. Prav prisrčna zahvala msgr. dr. Mirku Gogali za daritev sv. maše in obiske, dr. Juretu Rodetu in prelatu dr. Alojlziju Starcu za molitve ob krsti, župniku Jožetu Škerbcu za obiske, podelitev sv. zakramentov v smrtni uri, pogrebno sv. mašo in vodstvo pogreba. Bog povrni pevskemu zboru Gallusu za lepe pesmi ob slovesu, predsedniku ZS Lojzetu Rezlju in zastopstvu šole za lepe poslovilne besede. Dobrotnikom, darovalcem cvetja in vsem, 'ki so z nami delili žalost slovesa — Bog povrni!
Mož Marjan, sin Luka,
hči Marjana in mož Lojze Rezelj, brat Jure z družino in ostalo sorodstvo.
Hurlingham, Haedc, Cruz del Eje, Rio Gallegos, Kamnik,
Kranj, Ljubljana