OBRTNI VESTNIK STROKOVNI LIST ZA POSPEŠEVANJE OBRTI »OBRTNI VESTNIK«, SPLOŠNO VELJAVNO IN NEODVISNO GLASILO NISTVA DRAVSKE BANOVINE, IZHAJA 1. IN 15. V MESECU // STANE CELOLETNO DIN 40.—, POLLETNO DIN 20.—. POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN 2.—. // ZAKLJUČEK RBDAKCIJB 10. IN 25. V MESECU. // NBFRANKELANI DOPISI SE NE SPREJEMAJO. // ROKOPISI SE NE VRAČAJO. // PRISPEVKI SB NE HONORIRAJO. IN ZAŠČITO OBRTNIŠTVA DRAVSKE BANOVINE »OBRTNI VESTNIK« PRINAŠA OBJAVE, RAZGLASE IN VESTI VSEH OBRTNIH ORGANIZACIJ IN UPRAVNIH OBLASTI KRALJEVINE JUGOSLAVIJE TER NAJVAŽNEJE* VESTI U INOZEMSKEGA OBRTNIŠKEGA SVETA. // UREDNIŠTVO IN UPRAVA: LJUBLJANA, SV. METRA CESTA fTEV. 4. TELEFON // PONATISI DOVOKJBM M Z NAVEDBO VIRA. U OGLASI IN MALI OGLAS PO STALNEM CENIKU. 0 XXII. LETNIK. V LJUBLJANI, 1. MAJA 1939 ŠTEV. 9. Ali Je to avtonomija obrtnega odseka? V večinskem taboru obrtnega odseka so postali gospodje, ki vodijo, v poslednjem času silno razburjeni. Ni jim po volji nobena stvar, najmanj pa dejstvo, da jim predsedstvo Zbornice za TOI daje polno svobodo, ki že presega meje zakonitih predpisov. Zavedajo se pač, da stojimo pred ponovnimi dopolnilnimi volitvami v Zbornico za TOI, ko poteče v jeseni polovici sedanjih zborničnih svetnikov njihov mandat. Ker so pa v zadregi, da bi se napram širši obrtniški javnosti pokazali s svojimi uspešnimi deli, ki jih sedanja večina v teku triletne poslovne dobe ima bore malo, zato iščejo Pač drug razlog, da bi napeljali vodo na svoj mlin. Ko pa kaj drugega dobiti ne Korejo, zato kriče, da obrtni odsek v Zbornici za TOI nima popolne avtonomije. Mi smo že v poslednjih dveh številkah naglasili, da avtonomija obrtnega odseka ni niti najmanj ogrožena in da je treba le poprijeti za delo in po svojih Lastnih iniciativah pokazati tudi lastno sposobnost. Ker mi niti najmanj ne vidimo, kje in kako naj bi bila avtonomija obrtnega odselka ogrožena, nas pušča ta borba docela hladne. Ne moremo pa preko dejstva, da bi širšo obrtniško javnost ne seznanili z raznimi dogodki, ki drastično prikazujejo, kdo to avtonomijo obrtnega odseka krši in kdo jo zlorablja. Zbornica, kot nadzorna oblast nad prisilnimi združenji, deligira na predlog predsednika obrtnega odseka svoje svetnike, k rednim letnim skupščinam obrtnih združenj in važnejšim obrtniškim zborovanjem. Večina obrtnega odseka pa se smatra edino poklicano, da morejo biti le njeni zastopniki udeleženi pri takih zborovanjih. Zato imamo že nebroj Slučajev, (kjer sta se ta način in ta taktika tudi v resnici izvajala. Soglasen sklep obrtnega odseka pa je, da se mora na posamezna obrtniška zborovanja delegirati izključno le zbornični svetnik z dotičnega področja, kjer je bil izvoljen in na katerem področju se tako zborovanje vrši. Kakor pa je razprava v zadnji plenarni seji Zbornice pokazala, je predsednik obrtnega odseka zlorabil ta sklep in delegiral na neko skupščino tajnika svoje prostovoljne organizacije, ki ni član zborničnega sveta. Kaj ima tak tajnik opravka na zborovanjih združenj, katerim je Zbornica nadzorna oblast? Kdo tedaj prevzame odgovornost za tako kršitev avtonomije obrtnega odseka? A ta slučaj, ki se je obravnaval na plenarni seji, ni edinstven, znanih nam je še več. če se tedaj zahteva široka avtor nomija obrtnega odseka, so poklicani predvsem tisti, ki vodijo ta odsek, da to avtonomijo tudi dosledno izvajajo. Trdilo se je dalje tudi na plenarni seji Zbornice, da se obrtništvo zapostavlja, zato, ker se je od predsednika obrtnega odseka zahtevalo čiste račune. Za nas pa niso čisti računi, če podjetje predsednika obrtnega odselka na svojo pest, brez naročila, vozi na zbornični svet stavbni odpadni material, za kar se pošlje nato zbornici račun v iznosu Din 13.245. Račun se je seveda likvidiral zaradi ljubega miru. Danes pa se isto zemljišče ureja brez vsakih stroškov, a seveda tudi brez g. Ogrina. Vemo tudi, da se je samovoljno oddala košnja zborničnega travnika nekemu osebnemu prijatelju gospoda podpredsednika, ki se je za to odškodoval z nekim zneskom. Ali naj bo to avtonomija, če zbornični podpr. Ogrin naroči svojemu sinu, da izdela načrte za stavbo na dvorišču Zbornice in da se za te načrte potem predloži Zbornici račun v iznosu Din 31.000, kateri znesek pa se je samemu predlagatelju umevno zdel previsok in ga je dobrovoljno znižal na bo- O zadružništvu Z ozirom na pojmovanje zadružništva v splošno kakor tudi dela v poedinih zadrugah, moremo tudi zadrugarje obrtnike, in to navadne člane, kakor tudi odbornike takih zadrug deliti v dve skupini. V prvo skupino štejemo one, ki zahtevajo povsod in vedno čiste račune, tiste, ki zadruge cenijo samo v toliko, v kolikor prinaša koristi zadrugarjem. Ti zahtevajo povsod samo številke in z njimi tudi operirajo, kadar hočejo dokazati koristnost ali nekoristnost kafce zadruge, ali kadar zahtevajo in zagovarjajo osnovanje in potrebo novih zadrug. Oni vidijo v zadrugah samo gotove gospodarske enote zadružnega tipa. Glavna pažnja je posvečena samo na poslovno plat zadruge in zadrugarstva vobče. Pri tej skupini vladajo torej številke nad zadružno idejo. Mirno jih lahko imenujemo »zadrugarje-realiste«. Dočim štejemo v drugo skupino tiste zadrugarje, ki vedno in ob vsaki priliki zadružnega dela vzgajajo in seznanjajo z zadružno ideologijo in principi ostale zadrugarje, ki jih je v zadrugo privedla potreba in želja po zboljšanju življenjskih prilik. Ti trdijo, da je zadruga trajno koristna samo takrat, če so njeni člani zadružno vzgojeni, t. j. če so značajni zadrugarji. Ni jim žal časa niti denarja, ki ju potrošijo v zadružni propagandi. Razpoložljiva sredstva kaj hitro porabijo za zadružno časopisje, knjige, predavanja in zadružne manifestacije ter trdijo, da so tako najkoristneje vložili zadružni denar. Ti zadrugarji trdijo, da mora vzgoja članov, ki obsega vestno izvrševanje članskih dolžnosti napram zadrugi, prav preko zadruge najti odmev tudi v privatnem življenju zadrugarjev. V zadružnem duhu je treba vzgajati tudi zadrugarjevo ženo in otroke, pri obrtniku pa zlasti njegovo pomožno osobje. Taki zadrugarji vidijo v svoji ustanovi gospodarsko enoto, ki v prvi vrsti realizira, t. j. ustvarja zadružni sistem. Z drugimi besedami, pri njih vlada zadružna ideja nad številkami. Smemo jih imenovati v nasprotju s prvimi »zadrugarje-idealiste«. Kateri zadrugarji so boljši? V katerem pravcu naj naše obrtniško zadrugarstvo vzgaja svoje člane? Ali rabi današnji čas zadrugarje-realiste, ali zadrugarje-idealiste ? Da ti dve vrsti zadrugarjev bolje pri- kažemo, naj navedemo v pojmovanju zadružništva še dvoje mnenj. Imamo namreč tudi skrajne idealiste, ki jih lahko nazovemo maksimaliste. Oni verujejo, da se bo ves sedanji društveni sistem, ki bazira na kapitalizmu, nekega dne potom evolucije zamenjal s socializiranim zadružnim gospodarstvom. To bi pomenilo, da se bo v doglednem času ustvaril oni skupnostni cilj, ki se v današnjem družabnem sistemu hoče oživo-tvoriti s silo. Skrajna protivna grupa od teh ideologov maksimalistov so oni, ki nočejo zadružništva, te imenujemo defetiste. Njihovo gledanje na zadružništvo je svojsko in čim slišijo, da katera zadruga ni uspela, že dokazujejo njeno nesposobnost za življenje in zanikajo tudi smisel, da bi se zadruge še v bodoče osnavljale. Tako govorijo o zadrugah pogosto pristaši kapitalističnega gospodarskega sistema, ki poznajo moč zadružništva in v zadrugah vidijo veliko oviro kapitalističnega razmaha. Zadružništvo je namreč tisto sredstvo, ki ga državna uprava prišteva med najuspešnejša sredstva za pobijanje gotovih metod. Če izvzamemo zadrugarje maksimaliste in defetiste, nam ostanejo samo še zadrugarji realisti in idealisti. Zadrugar realist ocenjuje zadružništvo stvarno: Zadružništvo organizira malega človeka. Zadružništvo organizira njegove sile, njegov kapital, njegovo podjetnost in ustvarjajočo sposobnost. Z organizacijo teh svojstev malega človeka doseže on tisto, kar mu pripada po vrednosti njegovega dela. Način organizacije predpisujejo zadružna pravila, po katerih je treba stvarno delati. Zadrugar idealist vse to odobrava in dostavlja, da morajo pravila vsake zadruge po dolgoletnem delu in doseženih izkustvih, ki so sestavljena od zadružnih ideologov in prežeta z zadružnimi idejami, po temeljiti obdelavi v zadrugah realizirati zadružno idejo v praktičnem življenju. Te ideje mora poznati vsak zadrugar, ker samo s poznavanjem istih postane on šele popoln zadrugar in kot tak koristen za zadrugo, t. j. za sebe in svoje tovariše, ker prilike dela in življenja poedinih zadrug postajajo čestokrat takšne, da njihov nadaljnji obstoj zavisi samo od zadružne zavesti njenih članov. Izjavta Kdor še ni poravnal naročnine m »OBRTNI VESTNIK«, na] nakaže denar tako], da nam prihrani stroške za opomine! rih Din 15.000. Seveda se je radi ljubega miru tudi tokrat ta svota likvidirala, da-si od te stavbe, ki se je prvotno nameravala zgraditi za Din 200.000 in katera svota je kasneje narasla na svoto 760 tisoč din, še danes nimamo ničesar razen razrušenega zborničnega dvorišča. Da bo pa javnost še bolj točno poučena, ji sporočamo, da razrušenje zborničnega dvorišča tudi ni bilo zastonj, čeprav ni nihče od odgovornih tega naročil in je za to delo predložilo podjetje gospoda zborničnega podpredsednika Ogrina račun za cca 7.000 Din. In tudi to se je plačalo zaradi ljubega miru. In če bi potem vzeli v roke še razne knjižne beležke, bi morali le ugotoviti stvari, ki nikakor niso v skladu z dostojanstvom zborničnega podpredsednika in ki dajo povod dvomom, zakaj tako kričanje po avtonomiji. Noben zbornični funkcionar do danes ni bil posebej za zbornične posle odškodovan s kakimi na- gradami, samo gospod podpredsednik Ogrin je znal spretno vnesti v proračun znesek Din 18.000 kot nagrado za dežurno delo. Gospodu podpredsedniku Ogrinu se je tudi zaradi ljubega miru tolerantno prepustilo, da je na račun knjižnice honoriral svojega gospoda sina za njegove zbornične in izvenzbomične posle. Tako po malem smo pripravljeni razkriti še marsikaj, kar gospodom borcem široke avtonomije ne bo šlo v račun. Nočemo pa jim greniti veselja v njihovi borbenosti, samo želimo, da bodo v svojih izvajanjih prijatelji resnice in poštenja, ne pa laži in zavijanj. Iz tega razloga svarimo slovensko obrtništvo, naj ne naseda neresničnim poročilom. Avtonomija obrtnega odeska ni v nevarnosti od strani Zbornice in njenega urada, pač pa je v nevarnosti s strani onih, ki jo hočejo zlorabiti na škodo slovenskega obrtništva. Predsedniki podpisanih obrtnih združenj v Ptuju izjavljamo, da obsojamo neresničen in neupravičen napad na gospoda zborničnega svetnika Zadravca Jakoba v zadnji številki »Slovenskega obrtnika«. Združenje kovinarjev in kolarjev za sodni okraj Ptuj v Ptuju — Združenje pekovskih mojstrov v Ptuju — Združenje krojačev, šivilj in modistinj v Ptuju — Združenje mizarjev in strugarjev za sodni okraj Ptuj v Ptuju — Združenje skupnih rokodelskih obrtov v Ptuju — Obrtno društvo za Ptuj in okolico v Ptuju. Vesti zadnjih dveh tednov ZAGREB, 27. aprila, o. Razgovori med dr. Mačkom in predsednikom vlade Cvetkovičem so se pričeli ob 10. dopoldne ter so trajali do 12., ko je bil izdan naslednji komunike: Končni razgovori med predsednikom vlade Dragišo Cvetkovičem in predsednikom HSS ter KDK dr. Mačkom o rešitvi hrvatskega vprašanja so bili danes končani. Definitivna odločitev bo padla v najkrajšem času. Iz zanesljivega vira se je izvedelo, da je bil sporazum danes ob 12. podpisan. Zunanji minister dr. Cincar-Markovič je odpotoval v soboto v Italijo. V Postojni je bil slovesno pozdravljen od zastopnikov oblasti in fašistične stranke. Prav tako tudi v Trstu. Grof Ciano je prišel v Benetke na trimotornem letalu. Na letališču ga je med drugimi pozdravil tudi jugoslovanski odpravnik poslov. Uradno sporočilo o razgovorih zunanjih ministrov dr. Cincar-Markovica in grofa Ciana pravi, da sta oba vsestransko proučila razna vprašanja, ki zanimajo obe državi ter pri tem upoštevala tudi zadnje dogodke v Albaniji. Oba ministra sta znova ugotovila, da vlada med Italijo in Jugoslavijo popolna prisrčnost, ki je nastala že po sklenitvi beograjskega pakta, ki je zajamčil mir na Jadranu. Nadalje konstatira sporočilo, da se bo sodelovanje med obema državama poglobilo ta/ko na političnem kakor na gospodarskem polju ter da so se odprle koristne poti za sporazum med Jugoslavijo in Madžarsko. V Berlinu so se začela velika vojaška posvetovanja pod predsedstvom Hitlerja. Posvetovanj se udeležuje 16 italijanskih generalov, nekateri španski generali ter seveda vsi vodilni nemški generali. V začetku prihodnjega tedna prideta v Berlin tudi zunanji minister grof Ciano in tajnik fašistične stranke minister Stara-ce, da sodelujeta pri odgovoru Hitlerja na Rooseveltovo poslanico. Ministrski predsednik Teleky in zun. minister Szabo sta končala svoj obisik v Rimu ter se vrnila skozi Ljubljano na Madžarsko. Uradno poročilo o razgovorih obeh madžarskih državnikov z italijanskimi državniki pravi, da so se v razgovorih proučila vsa vprašanja srednje Evrope in Podunavja tudi z ozirom na sedanji položaj. Sklenjeno je bilo, da se nadaljnje delo usmeri v smislu osi Rim-Berlin ter sodelovanja s prijateljskimi državami. »Corriere della Sera« pa piše, da je bila pri rimskih razgovorih postavljena podlaga za sporazum med Madžarsko iu Jugoslavijo. Madžarska je pripravljena skleniti z Jugoslavijo nenapadalni pakt, ki pa se bo kasneje mogel spremeniti v pakt prijateljstva, če se Madžarska zaveže, da nima nikakih teritorialnih zahtev proti Jugoslaviji. Vzgojni pomen obrtniških tekmovanj V preteklih desetletjih se je vodila velika borha za obnovo obrtništva. Vendar vsi napori niso rodili vidnih uspehov, ker se je postopalo na napačnih postavkah. Verovali so, da se obrtništvu lahko pomaga zgolj z zunanjimi, materialnimi, tehničnimi ali umetniško-for-malnimi sredstvi in ugodnostmi. Pri tem so pozabljali na osnovo in jedro vsakega obrtniškega izdelka, t. j. na ustvarjajočega človeka. Vsak dober obrtniški izdelek je tvorba ustvarjajočega duha, ki misli in čuti. Osebno ustvarjajoče in individualno mora biti obeležje obrtniškega dela. Med obrtništvom pa se je vedno bolj opažalo pomanjkanje ustvarjajoče samoniklosti. Kjer je bila borba za materialnim obstojem edina gonilna sila vsega mišljenja in dela, tam je duševna veličina ustvarjanja zgubila svoj pravi pomen in morala stopiti v ozadje. Obrtništvo, ki se je spustilo v borbo z industrijo in njeno ogromno produkcijo, je moralo propadati, ker se je pri taki konkurenci prava obrtnikova duša izpa-čila. Poedini materialni uspehi, ki so se tu ali tam dosegli, pač niso mogli zaustaviti poti: obrtništvo je zašlo v resno krizo. Nova Nemčija je ponovno stavila obrtništvu nalogo kulturnega razvoja, in tako je obrtništvo postalo prvi posredovalec v oblikovanju kulturnega obraza sedanjega časa. Pravo stopnjo svoje kulture spoznamo po naši vsakodnevni okolici. Najpopolnejši izdelki se ne izdelujejo s strojnim obratovanjem, take izdelke je v stanu izdelati edino mojster obrtnik s svojim ročnim delom. Ta možnost leži v sposobnostih obrtniškega mojstra, ko razvije živi doživljaj oblike, leži dalje v obrtnikovi volji, ko se z vsemi duhovnimi silami posveti svojemu delu in ga izdela z občutkom odgovornosti napram sebi in svojemu naročniku. Naloga nemškega obrtniškega tekmovanja je, da zbudi smisel za to kulturno poslanstvo obrtništva in ga oživotvori v vsakodnevnem obrtnikovem delu. Cilj, ki ga pri tem zasleduje, je kulturno prodiranje in oplojanje vsega obrtniškega ustvarjanja, to je ustvarjanje prave obrtniške narodne kulture. Ne smemo nikdar pozabiti, do morajo taka obrtniška tekmovanja predstavljati trajno vzgojno nalogo v obrtništvu. Pra- vi mojstrski izdelki so tudi danes redkost, kot so bili redki v dobi probujanja obrtništva v srednjem veku. Kar nam pri izdelkih iz prve dobe obrtništva vzbuja občudovanje in priznanje, je prava obrtniška usposobljenost, je pravilno pojmovanje in razumevanje za sodobno, pravilno in resnično plastičnost oblik. Te prednosti je obrtništvo v liberalni dobi izgubilo zato je naloga sedanjosti, da mu jih postopoma vrača. To pa je tudi glavna naloga vsakoletnih razstav najboljših izdelkov. Koliko se obrtništvo zanima za vzgojno nalogo obrtniških tekem, nam najbolje prikazuje primerjava s tekmami iz prejšnjih let. Ko so se leta 1937 pozvali nemški obrtniki na mojstrsko tekmo, takrat je obrtništvo pokazalo, da se je v njihove vrste vrnila samozavest in samozaupanje. V tem letu se je brez pomoči organizacij, samo s pismeno in ustno propagando udeležilo tekme 5000 mojstrov. V letu 1938 pa se je ta številka več ko podeseterila. Kdor se spomni na prejšnje nazado-nje obrta in kdor pozna notranjo strukturo obrtnika iz pretekle dobe, ta lahko pravilno oceni, kaj pomeni, če danes okrog 60.000 obrtniških mojstrov in pomočnikov nešteto ur svojega prostega časa žrtvuje tekmi, pri kateri se ne vrši borba za denarne premije, ampak zgolj za čast in ponos lastnega izdelka. Iz tega se vidi, kako je nova Nemčija vrnila obrtniškemu delu in delu sploh njegovo globoko moralno vsebino, a s tem tudi obrtniku zaupanje v njegove lastne izdelke. Spomnimo se samo tistih lažnivih prerokov, ki so še pred nedavnim časom napovedovali konec obrtniškemu ustvarjanju, ko sta pospešeni razvoj tehnike in silen napredek velikih podjetij jemala obrtništvu zadnje možnosti za lastno in dostojno eksistenco. Ali samozaupanje je zajelo široke mase obrtništva, ki se je borilo, da se ta smrtni pesimizem odstrani in da se obrtniku vrne vera v samega sebe. Najboljši dokaz temu so uspehi obrtniških tekmovanj. Če vzamemo v obzir nove izdelke, izsledke in izkušnje, ki so se dosegli z dosedanjimi tekmami, takrat šele vidimo pravi pomen teh tekem za bodočnost obrtništva. Ustvarjajoča moč obrtništva je bila v vseh teh težkih časih v latentnem stanju, obrtništvu je nedostajal sistem in realen načrt za oživotvorjenje teh sil. Iz tega spoznanja se je pojavila misel o potrebi in koristi tekmovanja. Od poedinih tekem, za katere so se razpisale nagrade, je prišlo do tekmovanja na najširši osnovi, saj je okrog 60.000 obrtnikov sodelovalo že pri drugem takem poizkusu. To število pa se bo v naslednjih letih vedno večalo, v kolikor bo med obrtništvom prodrl smisel in značaj te tekme, t. j. v koliko se bodo obrtniki zavedali svojega kulturnega poslanstva v okviru narodne celine. Mariborska kaznilnica — velepodjetje Osnutek pravilnika o krošnjarstvu Trgovske zbornice so prejele v proučitev osnutek zakona c krošnjarstvu, ki ga bodo trgovci nedvomno pozdravili, saj budi upanje, da bo vendar prej ali slej ugodeno njihovim zahtevam. Trgovci se že več let pritožujejo nad krošnjarstvom kakor obrtniki nad šušmarstvom, češ da krošnjarji izredno škodujejo trgovini. Osnutek pravilnika o krošnjarstvu je precej obsežen ter vsebuje podrobna do-lofiila, kdo sme in kdo ne sme krošnjariti, to se' pravi prodajati brez stalnega poslo-vališča (trgovine, stojnice), dalje, kje je dovoljena in kje prepovedana prodaja krošnjarjem (kraji in mesta), o nadzorstvu nad prodajo, kaznih itd. Med splošnimi določili je navedeno, da se mora imetnik dovoljenja za trgovino brez stalnega poslovališča ravnati po predpisih uredbe o odpiranju in zapiranju trgovinskih in obrtnih obratov in banskih na redb o izvajanju te uredbe, to se pravi, da smejo krošnjarji prodajati samo v določenem delovnem času. Dovoljenje za trgovino z blagom brez stalnega poslovališča za prodajo po ulicah ali od hiše do hiše velja v enem kraju samo za tisti kraj, dovoljenje za prodajo v več krajih pa za območje, ki je označeno v dovoljenju. Dovoljenje za krošnjarjenje lahko dobe producenti predmetov domače hišne delavnosti in člani njihovih družin; vojni invalidi v smislu določil invalidskega zakona, ljudje, ki so telesno nesposobni za drugo delo in prebivalci revnih krajev. Revni kraji v dravski banovini pa so okraji: logaški, črnomeljski in kočevski. Krošnjarstvo bi bilo prepovedano v dravski banovini v naslednjih krajih: v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Litiji, Leta in leta se že bore mariborski obrtniki in tudi drugi proti temu, da se v kaznilnici izvršujejo razne obrti in s tem jemlje obrtnikom zaslužek in kruh. Vsa prizadevanja obrtnikov, da bi se to šušmarstvo v kaznilnicah nehalo, pa so ostala dosedaj brez uspeha in namesto da bi kaznilnica svoje obratovanje omejila, ga vedno bolj razširja, da je danes postala že pravo velepodjetje s približno 300 delavci. Tako ima sedaj zaposlenih v mizarski stroki 80 do 90 pomočnikov in »vajencev«, v krojaški 60—70, v čevljarski 40—50, v ključavničarski 16—20, v knji-goveški 70—80, v metlarski 8—10 in v tkalski 20—30 ljudi. Vsi ti obrati uporabljajo najmodernejše stroje, da je tudi v tem pogledu mariborska kaznilnica pravo industrijsko podjetje, ki se razlikuje od drugih le po tem, da uživa naravnost neverjetne privilegije. Tako ni treba kaznilnici plačevati ostalih davkov, nima skrbi za amortizacijo strojev, delavska moč jo velja tako malo, da bi skoraj mogli reči, da je brezplačna, ne plačuje ne za lokal, nima stroškov za režijo itd. Skratka, dela v tako ugodnih pogojih, da sploh nihče ne more konkurirati z njo. Posledica vsega tega je, da »fabrika« v kaznilnici cvete, mariborski obrtniki pa Ptuju in Novem mestu. Prepovedano bi bilo tudi krošnjarjenje po pisarnah, po vseh javnih uradih ter ustanovah vsem krošnjarjem brez izjeme. Razen tega bi bila prepovedana prodaja krošnjarjem tudi v industrijskih krajih, ki jih določi ban. V obmejnih krajih smejo krošnjariti samo prebivalci tistih obmejnih krajev. V naši banovini so obmejni kraji Kranj, D. Lendava, Logatec, Ljutomer, Maribor levi breg, Murska Sobota, Radovljica, Slovenj Gradec in Škofja Loka. Osnutek govori podrobno tudi o načinu prodaje ter določa, da prodajalec ne sme imeti ne le lokala, temveč tudi ne barake, prodajalne mize (pulta) ali šotora. To se pravi, da tudi ne sme postaviti stojnice na cestah in trgih. Krošnjarji bi tudi ne smeli uporabljati motornih vozil za prevažanje blaga iz kraja v kraj. Prav tako bi krošnjar ne smel imeti več kakor enega pomočnika, izmed družinskih članov pa največ dva pomočnika. Vsak prestopek tega pravilnika bi se kaznoval z denarno kaznijo po 1500 din, v kolikor ni še posebej določena strožja kazen. Tako bi se n. pr. kaznoval z denarno kaznijo od 50 do 6000 din krošnjar, ki bi prekoračil obseg prodaje, določen v dovoljenju, do 10.000 din pa krošnjar, ki bi prodajal brez dovoljenja. Razen denarne kazni bi bila v posebno obtežilnih okoliščinah dovoljena tudi zaplemba blaga. Če bo pravilnik uzakonjen, kakršnega določa osnutek, bo krošnjarstvo pri nas zelo reducirano, tako da trgovci v resnici ne bodo mogli več prištevati krošnjarjev med svoje konkurente. propadajo. Davčna uprava ne dobi v kaznilnici nobenega davčnega zavezanca, zato pa izgublja davčne zavenzance v vrstah obrtnikov. Na zborovanju obrtnikov se je tudi konstatiralo, da 30 odstotkov mariborskih obrtnikov ne more več plačati davkov, ker jim je nelojalna konkurenca mariborske kaznilnice vzela vsak zaslužek. Mislimo, da je že samo to zadosten razlog, da se to šušmarstvo v mariborski kaznilnici ne dopušča več. Opozorili pa bi še na moralno plat vsega vprašanja. Vprašamo: Kako mora biti pri srcu poštenemu obrtniku, ki ni nikdar prišel v konflikt z zakonom, če vidi, kako mu konkurenčno delo kaznjencev uničuje eksistenco? Naravnost moreče je takšno spoznanje in naš Obrtnik ga prav gotovo ni zaslužil. Čisto prav in lepo je, če se občuje s kaznjenci po človeško in če se izuče v koristnih obrtih, toda vse ima svoje meje! Ne gre pa, da bi se zaradi tega pretvarjale kaznilnice v fabrike, ki poštenim davkoplačevalcem uničujejo eksistenco. Upamo, da se bo našla prava mera pri zaposlovanju kaznjencev in da se bodo ti naučili koristnega dela brez škode za poštene davkoplačevalce in brez vsakega šušmarjenja. Hrvatskl obrtniki za zgraditev ceste Ljubljana — Sušak V Crikvenici je bil pred dnevi na pobudo zagrebške obrtniške zbornice obrtniška turistična konferenca, ki naj bi povečala zanimanje obrtnikov za pospeševanje tujskega prometa. Konferenca je ugotovila, da so obrtniki direktno in indirektno interesirani na tujskem prometu in je zato potrebno, da obrtniki čim bolj sodelujejo pri pospeševanju tujskega prometa. Na koncu konference so bile soglasno sprejete resolucije, v katerih zahtevajo obrtniki med drugim: V vsafkem obrtniškem združenju naj se ustanovi stalni turistični referat. Zlasti obrtniška združenja v turističnih krajih so dolžna, da razvijejo za pospeševa- nje tujskega prometa najbolj živo delavnost. O svojem delu naj združenja redno poročajo turističnemu odboru zbornice. Konferenca pozdravlja prizadevanje zbornice, da bi oblasti čim bolj podpirale razvoj tujskega prometa. Konferenca naglaša potrebo elektrifikacije turističnih krajev, zlasti Hrvatske-ga Primorja. Konferenca naglaša neodložljivo potrebo, da se čim prej izvedejo dela na jadranski turistični cesti, da se čim prej modernizira cesta Zagreb—Sušak in da se zgradi avtomobilska cesta Ljubljana —Sušak in Senj—Plitvice. Stiska šaleškega obrtništva ge ni dolgo, kar je imelo letno skupščino Združenje obrtnikov, v katerem so včlanjeni obrtniki lesnih, kovinarskih, mlinarskih in sorodnik strok šoštanjske-ga sodnega okraja. Skupščine tega združenja so vselej verno zrcalo položaja šaleškega obrtništva. Tudi na tem zborovanju je članstvo odgrnilo zaveso in pokazalo na svoje razmere, ki javnosti čestokrat niso dovolj vidne, šaleški obrtnik se z dneva v dan bolj pogreza v gospodarsko bedo, njegov zaslužek pada pod eksistenčni minimum. Pospešena industrializacija odjeda obrtniku konzum in ni čudno, da narašča število mojstrov, katerih mesečni zaslužek ne dosega 500 din. Na drugi strani pa ugotavlja statistika, da se davčna odmera ni znižala sporedno s padcem zaslužka. Nasprotno, množijo se razni novi davčni predpisi in takse, ki zaradi rigorozne davčne prakse resno ogražajo obrtniku obstoj, hkratu pa omogočajo razvoj šušmarstvu, temu izrazitemu pojavu zdajšnje socialne mizerije rokodelstva. Združenje je v minili poslovni dobi podvzelo številne akcije za izboljšanje stanovskega položaja in v tej smeri interveniralo na raznih odločilnih mestih. Uspehi so malenkostni v primeri s potrebami. Med važnejšimi točkami dnevnega reda je bilo tudi vprašanje spojitve združenja z združenjem oblačilnih strok. Pri glasovanju je skupščina v načelu odobrila spojitev. Dalje je razpravljala o odcepitvi obrtnikov iz Šmartna ob Paki od šo-štanjskih združenj in priključitvi k združenju v Mozirju. Prizadeti obrtniki iz Šmartna so se na ponovnih tozadevnih sestankih odločno izrekli za dosedanje stanje in pripadnost k šoštanjskim združenjem. Šmartno ima ugodnejše zveze s Šoštanjem kakor v Mozirjem, v ostalem pa ima s Šoštanjem zaradi uradov red-nejše stike. Iz poročil funkcionarjev še povzemamo, da šteje združenje 139 članov in članic. Novih obrtnih listov je bilo izdanih v lanskem letu 6, odjav je bilo 5. Pomočnikov je bilo prijavljenih 40, odjavljenih 30. Pomočniških izpitov je bilo 20, vajenških vpisnin pa 22. Blagajniška knjiga izkazuje 9641 din dohodkov in 8620 izdatkov. Novi proračun določa 14.805 din dohodkov. Občni zbor bolniške blagajne samostojnih obrtnikov Pred kratkim se je vršil 51. redni občni zbor bolniške blagajne samost, obrtnikov v Ljubljani, kjer je bila izvoljena nova uprava. Predsednikom je bil ponovno izvoljen g. Gjud Aleksander. Iz blagajniškega poročila posnemamo sledeče podatke: v letu 1938-39 je blagajna izplačala sledeče vsote: bolniške podpore 13.245 din, zdravniki in zdravila 7.696 din, pogrebnine 5.000 din ter starostnih podpor 8.975 din. Skupaj je blagajna izplačala 34.916 din, kar pač jasno dokazuje, da ustroj te ustanove brezhibno deluje v dobrobit svojega članstva. Želeti bi le bilo, da bi obrtništvo, posebno mlajši mojstri, v večjem številu pristopali k bolniški blagajni, da bi se ista še bolj razvila ter bi pri večjem številu članstva nudila še večje ugodnosti (družinsko zavarovanje). Zato pristopajte vsi obrtniki k tej res obrtniški ustanovi, katera že 51. leto dela v korist svojega članstva. Vsa tozadevna pojasnila daje predsednik Gjud, Kongresni trg 6. Zagrebački zbor Od 3. do 11. junija: Zeleni teden: vas, zadružništvo, veterinarska razstava. Od 24. do 29. junija: Učeniška dela. Od 26. avgusta do 4. septembra: 32. splošni mednarodni sejem vzorcev za vse vrste robe (izvzemši avtomobile). Od 14. do 17. oktobra: Jesenska razstava : sadje, grozdje, zelenjava in cvetje. Od 1. do 3. decembra: XVII. razstava perjadi, zajcev, golobov in ptic pevk. Dopisujte v „OBRTNI VESTNIK**! S. ŠANTEL: Veliko delo profesorja Otona Grebenca Moderno slovensko pohištvo po narodnih motivih Dolgo smo pričakovali. Neštetokrat smo se sestajali v odborovih sejah društva »Probude« in kalkulirali, pisali in računali. Ali pojde? Ali bo mogoče financirati tako veliko delo v dragem mnogobarvnem tisku? In ni šlo. Prora-Uni raznih tiskarn so z neizprosno realnostjo izkazali, da društvo takih izdatkov ne zmore. A delo je bilo tako rekoč gotovo, saj v glavnih osnutkih. Profesor Grebenc, naš idejni vodja v pravilnem pojmovanju pomena slovenske ljudske umetnosti, ki je razpolagal z ogromnimi izkustvi in temeljitim poznavanjem folklornega gradiva iz vseh okolišev Slovenije, nam je razvijal svoje načrte: Ljudska umetnost je skrita zakladnica in najvernejše zrcalo naše pristne narodne kulture. Še je čas, da poskrbimo zato, da se ne izgubi, da je ne požre val industrijalne navlake. Zbirajmo, rišimo, hranimo! In nadalje: pomagajmo ustvarjati našemu času primerne predmete na podlagi zbranega gradiva. Napravili smo velikopotezen načrt in organizirali nabiranje narodopisnega gradiva po vseh okrajih dravske banovine. Pomagali naj bi v prvi vrsti obrtniki, bivši učenci inizarsko-delovodske šole ter učitelji in dijaki. Rizbe v naprej določenih dimenzijah bi prihajale z vseh strani in »Probuda« bi tako s časom razpolagala z obširnim gradivom, ki bi v rokah strokovnjakov, dekorativnih umetnikov in arhitektov pripomoglo k izvedbi glavnega Probu-dinega namena. Ustvariti na vseh poljih umetne obrti, predmete v duhu in slogu naše narodne umetnosti. A vsi sodelavci, čeprav polni idealizma in morda nekoliko romantičnega navdušenja za namene »Probude« so bili zaposleni s svojim stanovskim delom in niso mogli tvegati novega zapo-slenja, za katero ni bilo pričakovati od nikoder nobenega honorarja. Občinstvo za tako pripravljalno delo gotovo še ni bilo pridobljeno, saj mu nismo mogli ničesar pokazati. Zato je bilo naše prepričanje: najprej mora na dan, kar je že tu in to je zbirka pohištvenih predlog po načrtih našega predsednika. Trajalo je precej let, preden je beseda postala meso. Danes ko smo pa dočakali, da je izšla prva mapa Greben-čevih osnutkov, smo se gotovo izdatno približali svojemu načrtu. Sedaj leži prva mapa v nepričakovano lepi in razkošni opremi pred nami. Ne vem, ali bi pri velikih narodih našli mnogo del iz te stroke, ki bi bila v tiskarski izvedbi tako razkošna. Ze uvodna knjižica, če smemo rabiti ta izraz za sešitek v višini pol metra in širini 35 cm, je tako lepo tiskana, da osvaja gledalca še prej, predno je prečital avtorjeve programa-tične članke. Uvodna stran, ki jo poživljajo rdeče inicijalke in ki je vzor tiskarskega stavka, prinaša avtorjev članek, ki se predvsem ozira na novi stavbni zakon, po katerem se mora v gotovih predelih naše banovine pri novih stavbah gojiti domači stavbni slog s svojimi tipičnimi momenti, s čimer je mogoče doseči skladno povezanost podeželskih stavb z obdajajočo pokrajinsko sliko. Avtor si želi, da bi se veljavnost tega predpisa razširila tudi na opremo reprezentančnih prostorov, ki so javnosti dostopni, kakor sreska poglavarstva, občinski, šolski, župni in drugi uradi. Sledile naj bi boljše kmečke izbe in notranjščine »weekend« hišice. Izvedba te lepe zamisli bi v veliki meri zaposlila naše podeželsko obrtništvo, prav tako pa tudi mestno, saj želi marsikateri meščan imeti opremljeno vsaj eno sobo svojega stanovanja v slogu svojega domačega kraja. V tem tiči prav za prav jedro Greben-čevega dela. Ne nek splošni slovenski slog — temveč slog enega izmed mnogih značilnih, a med seboj različnih okrajev 'bodi projektantu novodobnih obrtniških izdelkov kažipot za nove ustvaritve. Profesor Grebenc — tako nas poučuje nadalje uvod — je narisal svoje osnutke na način, ki omogoča našim mizarjem, da izdelajo pohištvo brez vsakih drugih pripomočkov. Važno je tudi omeniti, da je po njegovem prepričanju, ki ga moramo brez nadaljnega osvojiti, zelo verjetno, da bo po njegovih načrtih izdelano pohištvo preživelo modne izdelke. Utemeljevanje te dom- neve je nepotrebno, če pomislimo na vsakoletne spremembe modnega okusa. Sledi članek, ki prinaša historijat slovenske narodne umetnosti. V njem či-tamo v jedrnatih besedah o vplivih, ki so oblikovali naš likovni folklor. Hkrati pa ovrže avtor mnenje o malopomemb-nosti ljudskega likovnega izražanja, ki naj bi bilo posledica teh vplivov. Kdor se je doslej obregnil ob našo narodno umetnost ter mislil, da je dokazal njeno inforiornost s tem, da je z navidezno načrtanostjo in učenostjo našteval vsebinske podrobnosti našega folklora s folklorom drugih, posebno alpskih dežel, je vedno grešil, ker ni upošteval, da je ljudska duša videla in občutila prevzete motive po svoje ter je ta svoj »pogled« in to svojsko občutje iz sebe vlivala in utisnila v svoje proizvode. Zato značaj ljudske umetnosti ni toliko na motivih, ki jih je posnemala, ampak na načinu, kako jih je po svoje oblikovala. In prav v tem je njena originalnost. Za obrtnika je posebno važen sledeči odstavek, ki podaja vsa potrebna navodila za izdelavo pohištvo po barvastih predlogah mape. Ta del se še posebno peča z izdelavo barvastega okrasja ter nasvetuje zanj razne načine izvedba. Med tozadevnimi navodili bi smela biti radi popolnosti tudi navodila za izvedbo ornamentike v tehniki intarzije. Mesto akvarelnih barv pri enostavni izvedbi bi pač priporočal tempera barve, ki imajo boljšo krijočo snov in s tem večjo intenzivnost. Glavni del mape so seveda predloge, ki so natisnjene na 24 polah v krasnem mnogobarvnem tisku. V teh predlogah najdemo vse načrte, ki so potrebni za izdelavo miz, stolov, klopi, postelj, omar, polic (mesto nočnih omaric) in karnis v domačem slogu sledečih etnografskih področij dravske banovine: Bela krajina (Metlika, Črnomelj, Ad-lešiči, Dragatuš, Gradac), Prekmurje, Dravsko polje, Notranjsko, ljubljanska okolica (Lipoglav, Orle), litijsko in kum-ljansko zasavje, Bohinj, Bled, kamniški okraj, Savinjska dolina, Pohorje, Krim, (Golo), litijski okraj, Mirna peč, Trebnje, Ponikve na Dolenjskem, izpod Gorjancev, Velika dolina, Močvirje (med Bučko in Rako), Stari trg ob Kolpi in Dolenjske toplice. Načrti so izdelani v merilu 1 :10, kjer je pa zaradi ornamentalnih okraskov potrebno, so ti narisani v naravni velikosti. Količkaj spretnemu mizarju ne bo delalo nobenih preglavic, če bo moral narisati zia izdelavo potrebne načrte v merilu 1:1. Predno se ustavljam pri posameznih osnutkih, moram poudariti, da predstavljajo vsi načrti v bistvu samostojne kompozicije profesorja Otona Grebenca, ker enakih miz, stolov, klopi itd. kakor jih najdemo v njegovi mapi ne bi našli v kmetskih domovih naštetih okrajev. Kdor pa ve, kako je avtor vesten pri uporabi narodopisnega gradiva in kako je po svoji dolgoletni praksi in po svojem strokovnem znanju sposoben za pravilno apliciranje najdenih moti vov na druge predmete, ne bo dvomil o tem, da so Grebenčevi načrti prava slika ljudskega pojmovanja dekorativnega izražanja. Prav lahko si predstavljamo, da bi bili ustvaritelji originalnih ljudskih umetnin prišli sami do predmetov, ki