Branko Škof1
Značilnosti tekmovalnega športa otrok in mladostnikov ter nekatera zdravstvena tveganja mladih v tovrstnem športu
The Characteristics of Competitive Youth Sport and Different Health Risks
izvleček_
KLJUČNE BESEDE: tekmovalni šport mladih, prezgodnja specializacija, zdravstvena tveganja
Namen prispevka je predstaviti problematiko izbora mladih v športu in modelov razvoja športno nadarjenih otrok kot temeljni značilnosti tekmovalnega športa otrok in mladine ter opozoriti na nekatere negativne pojave, ki predstavljajo možne zdravstvene nevarnosti za otroke v tekmovalnem športu. Rezultati raziskav in praksa kažejo, da je prepoznavanje talentov zelo kompleksen in zahteven postopek in da danes ni mogoče zanesljivo napovedati tekmovalne športne uspešnosti v odraslem obdobju na osnovi nadarjenosti v otroš kem obdobju ali obdobju zgodnje adolescence. Prav tako zgodnje vključevanje otrok v specializiran proces športne vadbe (športne šole ipd.) ni zagotovilo za športno uspešnost v odraslosti. Nasprotno: ozko usmerjena vadba v otroštvu zatira njihov dolgoročen športni razvoj in ogroža njihovo zdravje. Uspešni so tisti modeli razvoja športnika (športne ustvarjalnosti), ki temeljijo na dolgoročnem in sistematičnem delu z mladimi s kasnejšo spe cializacijo vadbe in kjer je v ospredju humano - pedagoško in vsebinsko poglobljeno delo z mladimi športniki. Na osnovi sistematičnega obravnavanja teme je mogoče oblikovati nekaj konkretnih predlogov za praktično delovanje in izboljšanje tega pomembnega seg menta športa v naši državi: otroci v športu ne smejo biti podvrženi prezahtevni in v eno športno panogo usmerjeni specializirani športni vadbi; mlade športnike lahko vodijo le izobraženi trenerji z znanjem in s trdnim značajem; mladi športniki morajo biti podvrženi stalnemu zdravstvenemu nadzoru, spremljati jih morajo usposobljeni pediatri; potreb -no je stalno izobraževanje trenerjev, članov klubskih uprav, nacionalnih športnih zvez ter staršev in mladih športnikov.
abstract_
KEY WORDS: competitive youth sport, early specialization, health risks
The aim of the article is to present some characteristics of competitive youth sport and to point out some negative aspects that represent possible health risks for children and adolescents involved in competitive sport. The results of studies as well as sport praxis show that talent recognition is a complex and demanding process. Nowadays, making
1 Prof. Branko Škof, prof. šp.vzg., Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Gortanova ulica 22, 1000 Ljubljana; branko.skof@fsp.uni-lj.si
predictions about competitive performance in adulthood on the basis of results achieved in childhood or in early adolescence is still highly unreliable. The results also show that early involvement in a specialized process of sports training (e.g., sport schools) is not a guarantee for sport successfulness later in adulthood. Quite the contrary, early specialization in childhood suppresses long term athletic development of children and endangers their health. The models based on postponed specialization, long-term and systematic work with youth and with humane pedagogical approach are those that lead towards athletes' suc -cessful development and creativity in sport. On the basis of a systematic approach to this topic, some concrete suggestions can be made and some procedures for practical measures and improvement of this important segment of sport in Slovenia can be recommended: chil -dren participating in sport should not undergo too demanding specialized sports train ing oriented only in one sport; young athletes can be trained only by educated coaches with necessary skills and strong character; young athletes should have regular medical check- ups done by qualified paediatricians; coaches, members of club boards and nation -al sports associations as well as parents and young athletes should be educated on a reg ular basis.
uvod
Športno dejavnost mladih lahko razdelimo na tisto, ki se dogaja v okviru redne šolske športne vzgoje, in na organizirano ter neorganizirano športno dejavnost otrok in mla dine v prostem času - imenujemo jo tudi interesna športna dejavnost mladih.
V zadnjih 40-50 letih, kolikor je tudi sta -ro proučevanje problematike športa mladih, sta se oblikovala dva koncepta interesne ga športa otrok in mladine. Prvi, ki se je obli -koval v zahodnem svetu, postavlja v ospred je športno aktivnost kot vzgojno rekreativno dejavnost mladih. Tako poudarja športno dejavnost kot priložnost za najugodnejši osebni in socialni razvoj vsakega otroka ter kot pomembno vzgojno izobraževalno sredstvo, kjer je pritisk tekmovanj in zmage neznaten in manj pomemben. Poudarek pri tem konceptu športa mladih je na zabavi, druženju in sprostitvi (1-3). Drugi (vzhod -noevropski koncept) je selekcijski oziroma tekmovalni (storilnostni) šport mladih, ki se izvaja v klubih, športnih zvezah, zasebnih organizacijah in drugje. Ukvarja se z iska -
njem za šport nadarjenih otrok in je bolj ali manj namenjen izbranim otrokom. Osnov ni cilj je priprava mladih za tekmovalni in kasneje vrhunski šport (4-6).
V zadnjih dveh desetletjih pa prihaja zlasti na področju tekmovalnega športa mladih do iskanj novih, univerzalnejših modelov, kjer se stari vzhodni in zahodni pogledi na šport mladih bolj ali manj prepletajo. Tako danes v svetu obstajajo številni modeli športa mladih. Nekateri temeljijo le na preoblikovanju starih vzhodnoevropskih modelov selekcijskega športa mladih (npr. na Kitajskem, v posameznih športnih pano -gah v nekaterih državah), drugi iščejo reši -tve v odprtih in bolj humanih pristopih k tekmovalnemu športu mladih (Kanada, Evropa, Avstralija idr.) (7, 8).
Namen tega prispevka je predstaviti naj pomembnejši značilnosti tekmovalnega športa mladih. To sta:
•	selektivnost in
•	model razvoja športne ustvarjalnosti, zlasti vloga in pomen športa otrok in mla dine v tem modelu.
Hkrati pa želimo predstaviti pojav prezgodnje specializacije športne vadbe otrok, ki ob neustrezni zahtevnosti vadbe mladih športnikov ter ob neupoštevanju biološkega in psihosocialnega razvoja pri izbiri vsebin športne vadbe lahko pripeljejo do ogroža nja zdravja mladih športnikov.
V zaključku na osnovi analize obravna -vanih vsebin predstavljamo nekaj praktičnih smernic za delo z mladimi športniki pri nas, ki bi lahko prispevale k še večjemu zadovoljstvu tako mladih športnikov in staršev kot tudi stroke.
NEKATERE ZNAČILNOSTI IN POSEBNOSTI TEKMOVALNEGA ŠPORTA OTROK IN MLADINE Selektivnost
Odmevne športne uspehe lahko dosegajo le tisti posamezniki, ki imajo za določen šport izredne biološke in psihosocialne sposob nosti in lastnosti. Vse te so v veliki meri ded no zasnovane. Zato je ena najbolj izrazitih značilnosti tekmovalnega športa iskanje mladih potencialnih zmagovalcev. V vrhun skem športu je tako kot na drugih področ jih vrhunske ustvarjalnosti (v znanosti, umetnosti, gospodarstvu) prisotna stalna skrb za nenehen pritok novih mladih talen tov in hkrati ustrezen razvoj njihove nadar -jenosti (9). Skrb in ravnanja za ohranjanje »vrste« danes v športu niso prepuščena naključju, temveč vse bolj znanstveno zasno vana. Selektivnost je torej ena od temeljnih značilnosti tekmovalnega športa mladih. Načrtovano in/ali nenačrtovano je prisot -na na celotni športni poti. Zastavlja se vprašanje, kdaj in v kakšni obliki je smisel na in koristna.
Problematika odkrivanja talentov v športu
Kadar govorimo o problematiki odkrivanja posebne nadarjenosti na področju športa, si moramo odgovoriti na vprašanje, kakšni sistemi izbiranja nadarjenih mladih posa -meznikov so uspešni oziroma na osnovi katerih parametrov otrokovih sposobnosti,
značilnosti in lastnosti lahko čim bolj zanes ljivo prepoznamo potencial za najvišje šport ne dosežke v zreli dobi človeka.
V zadnjih desetletjih so po svetu razvi -li številne strokovne in znanstvene sisteme odkrivanja nadarjenih mladih ljudi za šport. Med njimi so naslednji (4, 5, 10, 11):
•	sistemi selekcije v državah bivšega vzhodnega bloka,
•	Talent Identification and Development Programmes in Sport,
•	Differentiated Model of Giftedness and Talent - DMGT,
•	The Development of Psychological Talent in U.S. Olympic Champions,
•	identifikacijski modeli TIPS (angl. Talent, Intelligence, Personality, Skill) in SUPS (angl. Speed, Understanding, Pesonality, Skill) za izbor talentov zlasti v športnih igrah.
Tudi v Sloveniji je bil za pomoč pri odkriva nju talentov v športu razvit ekspertni sistem za ocenjevanje športne nadarjenosti otrok, ki na osnovi testnih protokolov in računal niških programov oceni nadarjenost otro ka za različne športne zvrsti.
Namen takšnih programov je prepozna ti otroke in mladostnike z izjemnim poten cialom za uspeh v elitnem športu odraslih in jih vključiti v ustrezne programe razvo -ja. Žal je skupna značilnost večine identi -fikacijskih modelov mladih talentov za šport tudi ta, da noben od njih nima prav velike zanesljivosti, kar seveda dokazuje, da je prepoznavanje potenciala otroka za tek movalni dosežek v odraslem obdobju zelo zapleteno in zahtevno. Zato danes kljub poglobljenim znanstvenim pristopom in razpoložljivim metodam še vedno za niko gar ne moremo z zanesljivostjo trditi, da bo sposobnosti, ki jih ima v otroštvu, razvil v vrhunski športni dosežek v odrasli dobi. Tudi postopke zgodnjega izbiranja talentov in njihovega razvoja v selekcijskih skupinah, kot so npr. otroške športne šole bodočih zmagovalcev, na osnovi znanih znanstvenih
poro čil ni mogo če oceniti kot zelo uspešen model, saj velika večina zgodaj izbranih in v razvojne programe vključenih otrok nikoli ne doseže visoke športne uspešnosti v odraslosti (tabela 1). Nasprotno pa veliko uspe -šnih športnikov nikoli ni bilo vključenih v institucionalne programe v otroštvu.
Nezadostna zanesljivost napovedovanja tekmovalne uspešnosti v elitnem športu na osnovi nadarjenosti v otroškem obdobju ali obdobju zgodnje adolescence po ugotovi tvah različnih avtorjev in izkušnjah v prak -si izvira predvsem iz naslednjih dejstev: • Športni uspeh je odvisen od številnih tako notranjih kot zunanjih dejavnikov, ki jih v celoti ni mogoče zajeti v noben testni protokol. Zato poskusi identifikacije talenta glede na meritve različnih gibalnih in fiziološko biokemijskih sposobnosti, telesnih lastnosti ter posameznih psiho -loških značilnosti, na katerih temeljijo
modeli odkrivanja talentov, niso najbolj natančni. Še zlasti to velja za modele iden tifikacije talentov za kompleksne šport ne zvrsti, kot so npr. športne igre. V številnih modelih identifikacije mladih, nadarjenih za šport, so spregledani ali ne dovolj obsežno vključeni psihološki dejav niki, ki igrajo ključno vlogo, zlasti pri oce njevanju sposobnosti za vztrajanje na športni poti in ohranjanju visoke motivacije za športno dokazovanje skozi večlet no obdobje (motivacijski talent). Vsaj nekaterih od teh v obdobju otroštva še ni mogoče odkriti.
Vsak posameznik ima svojo unikatno dinamiko tako biološkega kot psihosocialnega razvoja. Razlike v dinamiki razvoja med posamezniki, ki se v številnih primerih še močno povečajo v obdobju pubertete (zaradi povečanih razlik med kronološko in biološko starostjo, zgodnjim in poznim
Tabela 1. Pregled učinkovitosti programov identifikacije mladih talentov in njihovega razvoja v športu (podatki so zbrani na osnovi nacionalnih športnih zvez). TID - programi za odkrivanje in razvijanje talentov (angl. talent identification and development programmes) (12).
Referenca	vzorec in metode	rezultati
(13)	Zahodna Nemčija: 483 izbranih otrok (6 let) v TID; 7-letna longitudinalna raziskava	Po 7 letih je v programu sodelovalo le še 153 otrok.
(14)	Zahodna Nemčija: 131 izbranih otrok (10 let) v TID; 2-letna longitudinalna raziskava	Po 2 letih se je skupina zmanjšala na 32 članov.
(15)	Vzhodna Nemčija: 120 mladih rokoborcev (13 let), vključenih v športne šole; 9-letno sledenje	Le 5 izmed vseh mladih rokoborcev, ki so bili vključeni v športne šole, se je uvrstilo v državno člansko ekipo.
(16)	Zahodna Nemčija: 4.972 selekcioniranih otrok kolektivnih športov v 7 olimpijskih športih, 7-letno spremljanje	0,3 % selekcioniranih otrok je postalo vrhunskih športnikov - se je torej uvrstilo med 10 mednarodno najuspešnejših.
(17)	Rusija: retrospektivni pregled otroških in mladinskih športnih šol, 35.000 članov	0,14 % vključenih otrok je osvojilo športno odličnost na članskem nivoju.
(18)	Vzhodna Nemčija: 11.287 članov elitnih športnih šol, 3-letna raziskava	1,7 % bivših članov elitnih športnih šol je osvojilo medaljo na velikih mednarodnih članskih tekmovanjih.
(19)	140 olimpijcev (2004 in 2006) elitnih športnih šol, retrospektivna raziskava	Splošna vstopna starost v športno šolo je 11,2 leta. Tisti brez medalj so vstopili s 13,3 leta, z medaljami pa pri 15,4 leta. Nihče od olimpijcev, ki so začeli pred 12. letom, ni osvojil medalje, medtem ko je 18 % tistih, ki so vstopili med 13. in 15. letom, ter 56 % tistih, ki so vstopili kasneje, osvojilo medalje.


odraščanjem itd.), zelo otežujejo zaneslji vost napovedovanja športne ustvarjalno sti v odraslosti glede na stanje v otroškem obdobju. V praksi lahko naletimo na veli -ko mladih talentov, ki pa to v resnici niso, saj gre morda le za zgodaj odraščajoče otroke oziroma mladostnike, ki imajo zaradi hitrejšega razvoja prednost pred vrstniki. Taki kasneje v svojem razvoju ne kažejo več pričakovanega napredka in pra -viloma zapustijo šport. Prednost zgodnje ga biološkega zorenja v mladostništvu se mnogokrat pokaže kot negativni vpliv na športno uspešnost v kasnejših obdobjih.
•	Na osnovi »izmerjene« nadarjenosti otro -ka se je zlasti v državah vzhodnega bloka, danes na Kitajskem in tudi drugod pojavljal problem prehitre specializacije v šport ni vadbi mladih, ki je vodil do njihovega neustreznega razvoja. V teh primerih so bili otroci prisiljeni v nehumano in zah tevno športno vadbo, tisti, ki niso dose gali rezultatov ali niso sledili napredku, pa so bili enostavno pozabljeni in izločeni.
•	Nekatere sposobnosti človeka (npr. anaerobna laktatna vzdržljivost), ki lahko v ve liki meri vplivajo na tekmovalno uspešnost v odrasli dobi, se razvijejo šele v pubertet-nem obdobju in jih zato ni mogoče zanesljivo predvideti v otroštvu.
Ali je zelo zgodnje vključevanje otrok v šport zares koristno in potrebno?
Kdaj vključiti otroka v šport, je zelo pogosto vprašanje številnih staršev. Danes trenerji v nekaterih športnih panogah iščejo talen -te že v vrtcih. Prav tako številni starši močno hrepenijo po tem, da bi njihovi otroci dosegali čim višjo uspešnost na posameznem področju ali celo več področjih. Zato otroke že v zgodnjih letih usmerjajo v šport in pričakujejo, da bodo postali vrhunski športniki (20, 21). Še vedno je globoko zakoreninjeno prepri -čanje, da imajo v tekmovalnem športu mož -nosti le tisti otroci, ki so bili vanj vključeni že zelo zgodaj, saj bo le tako otrok imel dovolj časa, da se razvije v vrhunskega športnika.
Taka mišljenja temeljijo na starejših razi -skavah (ki so najpogosteje narejene »čez palec«) in naslednjih vzorcih:
•	razvoj talenta do športnika vrhunske kako vosti je dolgotrajen proces (8-12 let ozi -roma najmanj 10.000 ur vadbe),
•	daljši kot bo proces ozko usmerjene vadbe v izbrani športni disciplini in tekmo vanj, večja bo uspešnost,
•	zgodnejši začetek treninga pomeni zanes ljivejši in zgodnejši uspeh.
Zaradi tega je dolgo veljalo, da je primeren čas za vključitev talentiranih otrok v šport že pri 6 letih, najkasneje pa med 8. in 12. letom (12, 22-24).
Novejše znanstvene raziskave in tudi podatki iz prakse o razvoju tistih, ki so bili že kot otroci ali v zgodnjih mladostniških letih zelo uspešni, kažejo, da zelo zgodnje usmerjanje in selekcioniranje otrok v šport (razen nekaterih izjem, kot je npr. Tiger Woods, ki je golf začel igrati že pri treh letih in je kasneje postal najboljši igralec sveta) nima pričakovanih rezultatov v vrhunskih športnih dosežkih v odraslosti (tabela 1). Malina navaja tudi podatke, da je od več kot šest milijonov mladih fantov, ki so že kot otroci začeli trenirati košarko, le 440 uspe -lo priti v vrhunske ekipe, od več kot dveh milijonov deklic pa je to uspelo le 208 (21). Le 0,14% od 35.000 zelo nadarjenih mladih ruskih atletov je uspelo priti do vrhun skih rezultatov.
Proučevanje dinamike razvoja vrhun skih športnikov v Avstraliji je pokazalo, da so športniki potrebovali v povprečju 7,5 ±4,1 leta za uvrstitev v člansko državno ekipo in s tem na mednarodno raven športa, kar je bistveno manj kot kažejo sta rejši podatki (25). Tisti, ki so potrebovali manj kot štiri leta, so začeli trenirati izbra ni šport šele pri 17,1 ± 4,5 letih in so se pred tem ukvarjali v povprečju s 3,3 različnimi športi. Tisti, ki so za uvrstitev v državno ekipo potrebovali več kot deset let, pa so začeli s treningom izbranega športa že pri
7,9 + 2,5 letih. Pred tem so se ukvarj ali v povprečju z manj kot enim športom (0,9 + 1,3). Tudi Russell in Limle sta ugoto -vila, da imajo športniki, ki so bili podvrže -ni zgodnji specializaciji, krajšo športno kariero in bolj negativen odnos do športa v odrasli dobi (26).
Raziskave kažejo zelo veliko variabil nost starosti, pri kateri so se uspešni šport niki vključili v proces vadbe. Gullich je med 4455 udeleženci olimpijskih iger (OI) v Atenah leta 2004 ugotovil, da je med vrhunskimi športniki veliko takih, ki so bili v trening vključeni po 12. letu starosti, torej kasneje kot predvideva tradicionalni pri stop vključevanja otrok v športno vadbo (8-12let) (slika 1) (19). Vrhunski športniki začnejo s treningom, se vključijo v tekmo vanja in začno sodelovati na velikih mednarodnih tekmovanjih statistično značilno kasneje kot manj uspešni športniki držav ne ravni (12). Še bolj kot to pa je zanimiv in razmisleka vreden podatek, da je med sta rostjo začetka treniranja in trajanjem (v le -
tih) do nastopa na velikem mednarodnem tekmovanju statistično značilna negativna korelacija (od r = -0,63 do r = -0,83) (12).
Če pogledamo stanje v Sloveniji in dejstvo, koliko rekorderjev iz kategorij do 10, 12 ali 14 let v različnih športnih disci -plinah se razvije v zares kakovostne šport nike, ugotovimo, da izmed plavalk, ki so dosegle rekord v starostni skupini mlajših deklic (do 10 let) in deklic (do 12 let), niti eni ni uspelo doseči rekorda tudi v absolut ni kategoriji. Izmed rekorderjev v katego -riji mlajših dečkov (do 12 let) in dečkov (do 14 let) pa je to uspelo le enemu plavalcu. Zelo podobno sliko najdemo tudi v atleti -ki in drugih, zlasti individualnih špor tih (27). Ugotavljamo, da se je manj kot 30 % pionirskih rekorderjev (starost do 16 let) uspelo prebiti tudi v člansko atletsko repre zentanco, le dva pionirska rekorderja (10 %) pa sta postala tudi rekorderja svoje disci pline v absolutni konkurenci in dosegla vrhunski športni rezultat (uvrstitev med prvih deset na svetovnem prvenstvu ali OI).
35 %
30 %
25 %
20 %
— 15 %
10 %
5 %
0 %
	Običajno obdobje	
\	programov TID • /\	
\ ♦ \	' / N \ / \ . / \	
\	.	/ ,
		
		v----------
	________ ' N	^ V
...... ✓		
<7
7-8
9-10
11-12 (leta)
13-14
15-16
>16
atletika (14,0 ± 4,0; n = 387) košarka (11,1 ± 2,9; n = 89) hokej (8,9 ± 3,5; n = 167) povprečno (11,5 ± 4,6; n = 4.455)
-	veslanje (15,4 ± 3,1; n = 283)
-	plavanje (8,1 ± 3,1; n = 226) — odbojka (13,8 ± 4,3; n = 125)
Slika 1. Starost pri vključitvi v trening v izbrani športni disciplini med športniki na OI v Atenah 2004 (12).
Visoka raven tekmovalne uspešnosti v otroštvu ali zgodnji adolescenci torej ni pogoj za doseganje absolutne športne učinkovitosti. Številne raziskave in izkušnje prej kažejo obratno, da začeti s treningi v kasnej -ših najstniških letih ni prepozno za dose -ganje vrhunskih športnih dosežkov. Številni vrhunski športniki so se v mladosti ukvar jali z različnimi športi, ne le z enim. Znano je, da so npr. številni atleti, ki so dosegli vrhunski rezultat, svoj talent razvijali poča si in so se v atletiko vključili sorazmerno pozno. Tak primer sta bili naša olimpijka Brigita Bukovec (srebrna medalja na OI 1996) in Rusinja Jelena Isinbajeva, ki sta v atletiko prišli iz gimnastike. Isinbajeva se je atletiki posvetila šele pri 15 letih in je kasneje postala najboljša skakalka, svetov na rekorderka v skoku s palico in dvakrat na olimpijska zmagovalka. Tudi eden izmed najboljših belih sprinterjev na svetu, Pie-tro Mannea (bivši svetovni rekorder na 200m; 19,72 s), je v atletiko prišel pri 17 le -tih in dosegel odmevne rezultate šele po 25. letu. Slovenski sprinterski rekorder Matic Osovnikar (najhitrejši beli sprinter na svetovnem prvenstvu v Osaki; 10,14 s na 100 m) je prav tako v atletiko prišel iz smučanja in triatlona šele pri 15 letih. Nekateri vrhunski športniki prav zaradi široke šport ne podkovanosti, ki so je bili deležni v mla dosti, dosegajo športno odličnost celo v dveh športnih disciplinah. Zelo poznan je primer Clare Hughes, ki je najprej leta 2000 osvo -jila olimpijsko medaljo v kolesarstvu, zatem pa v letih od 2002 do 2006 še tri v hitrost nem drsanju.
Pomembnost raznovrstnega športnega udejstvovanja v mladosti potrjujejo tudi številne raziskave. Kar 60,9 % elitnih športni -kov svetovnega vrha je, preden so se vključili v izbrani šport, treniralo druge športe (in to samo 16,6% pred 11. letom) (12).
Gibalne in druge izkušnje, ki jih otrok lahko pridobi in razvija v organizirani šport ni vadbi že v zgodnjem šolskem obdobju, so zelo dragocene za gibalni in posledično
celostni razvoj mladega človeka. Če je vse -bina športne vadbe otrok široka in razno vrstna - tudi skozi več različnih športov, kjer so tekmovanja (v skupini, klubska in lokalna) le sestavni del programa, potem je odgovor na vprašanje, ali je zelo zgodnje vključevanje otrok v šport koristno, vseka kor pozitiven. Če pa je zgodnje vključevanje otrok v šport povezano z zgodnjo in prehitro specializacijo vadbe in z vključevanjem otrok v tekmovalno naravnane programe zgolj v enem športu, na zastavljeno vpra šanje ne moremo več odgovoriti pritrdilno.
Zdi se, da je veliko bolj kot vprašanje o smiselnosti in potrebnosti zelo zgodnjega vključevanja in selekcioniranja otrok v posamezni šport na mestu vprašanje, na kakšen način in s katerimi vsebinami dela ti z nadarjenimi (in ne le temi) otroki, da bodo razvili svoje človeške in športne zmož nosti. Potreben je učinkovit dolgoročni model dela z mladimi športniki.
šport otrok in mladine v dolgoročnem modelu razvoja vrhunskega športnika (vrhunske športne ustvarjalnosti)
Razvoj športnika je dolgotrajen, a ne enovit proces
V starejših strategijah enovitega in zaprtega razvojnega procesa športne ustvarjalnosti vzhodne Evrope je šport mladih predstavljal celotni del procesa športne vadbe od izbora talentov in njihovega razvoja do vrhunskih rezultatov. Te strategije so predvidevale, da pot od vključitve talenta do športnika vrhunske kakovosti traja desetletje ali več ob sistematični in v en šport usmerjeni vad bi. Danes je ta strategija deležna temeljite prenove.
Novejši pristopi razvoja športne ustvar -jalnosti puščajo športu otrok več svobode. Šport otrok je s svojimi cilji in poslanstvom povsem samostojen del, hkrati pa tudi temelj elitnega ali vrhunskega športa odra slih. Govorimo torej o dveh globalnih fazah razvoja športne ustvarjalnosti.
•	Šport otrok in mladostnikov. Pri tem gre za vzgojo mladih s športom in kasneje tudi uvajanje mladih v zahteve tekmoval -nega vrhunskega športa. Ta del procesa razvoja športnika sestavlja več vsebinsko zaokroženih razvojnih podfaz (več v nadaljevanju; glej sliko 2).
•	Šport odraslih ali faza doseganja vrhun -skega tekmovalnega dosežka. Tu je edi ni cilj športne vadbe doseganje čim boljšega tekmovalnega dosežka.
Skrbno načrtovan in izvajan proces šport -ne vadbe otrok in mladostnikov predstavlja torej temelj vrhunskega športnega dosežka, sam po sebi pa je tudi izjemno kakovostna in vsestranska šola za življenje (pridobitev delavnosti, samodiscipline, urejenosti, trd nega značaja, ljubezni do športa, raznolikih izkušenj itd.).
Kakovosten šport mladih ni pomemben le za njih same, za njihov razvoj in srečo, temveč ima veliko širše in dolgoročnejše posredne in neposredne vplive na celotni šport posamezne družbe. Tudi ko se mladi po končani srednji šoli odločajo za študij, poklic in ne za nadaljevanje elitnega tekmo valnega športa, to ni poraz za šport. Ob korektno opravljenem vzgojnem delu v športu je mlad človek oborožen s števil -nimi zmožnostmi, ki mu bodo pomagale do uspeha na življenjski poti. Če mladi odide -jo iz tekmovalnega športa z lepimi spomi ni, pozitivnimi izkušnjami in z ljubeznijo do športa v srcu, se bodo z večjo verjetnost jo kasneje v šport vrnili in na različne načine pomagali k napredku (kot pokrovi telji, funkcionarji, sodniki, zdravniki itd.). Brez tako sklenjenega družbenega kroga tekmovalnega športa v naši državi ne bi bilo.
Pot do vrhunskega športnega rezulta ta je dolgotrajen in drag proces. Avstralci so ugotovili, da obstaja linearna povezanost med vloženim denarjem in številom osvo jenih medalj na OI (30). Ob ekonomskih motivih, ki vsako državo silijo k oblikova nju racionalne vzgoje vrhunskih športnikov,
sta uspešnost in racionalizacija razvojnih modelov v prvi vrsti skriti v pravi zasnovi in vsebini športa mladih ter pedagoško ustreznem delu strokovno usposobljenih trenerjev mladih športnikov. Zato so se v svetu razvili novejši modeli razvoja talen tiranih otrok v športu, ki poudarjajo začetno odprtost in dostopnost za kakovostno raz noliko vadbo za vse otroke, ki si športa želi jo. Opušča se zgodnje vključevanje talentov v specializirane športne šole ali podobne institucionalne razvojne programe. Vsi otroci imajo možnost vključitve v različne športne dejavnosti, kasneje v mladostniš tvu pa se lahko na osnovi svojih sposobnosti in seveda interesa vključijo v kakovostne programe usmerjenega športnega razvoja. Športne šole, državni ali regijski razvojni športni centri združujejo mlade, nadarjene za šport, šele v adolescenci z vstopom na srednješolsko raven izobraževanja. Namen vseh teh programov je razvoj potenciala mladega športnika ob uporabi modernih in uspešnih metod dela, zagotavljanju visoko usposobljenega strokovnega trenerskega kadra, znanstveni in medicinski podpori, učinkoviti organizaciji izrabe časa, usklaje nosti športnih in šolskih obveznosti, nadstan dardnih možnostih za trening in tekmovanja, individualni obravnavi posameznika itd.
Moderni razvojni modeli športnika torej temeljijo na dolgoročnem in sistematičnem delu z mladimi, s kasnejšo specializacijo vadbe, kjer je v ospredju humano, pedagoš ko poglobljeno delo z mladimi športniki.
Morda najbolj poglobljen in human pristop k dolgoročnemu razvoju v športu predstavlja kanadski model razvoja s peti -mi fazami, ki je danes z določenimi za okolje specifičnimi prilagoditvami bolj ali manj prisoten po vsem svetu (8). V tem modelu športna vadba otrok in mladostni kov predstavlja prve štiri faze, šport odra slih pa zadnjo (slika 2):
1.	faza igre in zabave ob raznovrstnih športnih vsebinah (angl. FUNdamental stage),
2.	faza učenja (angl. Learning to Train),
Leta treninga (Leta) Optimalna biološka starost
1	2	3	4	5	6	7	8	9	10+
									
6	-9	9	-11	11-	15	15	17	18-	
Slika 2. Faze dolgoročnega razvoja športne ustvarjalnosti (8).
3.	faza temeljne športne vadbe v izbrani športni panogi (angl. Training to Train),
4.	faza športne vadbe za tekmovanja (angl. Training to Compete) in
5.	faza vadbe za zmago (angl. Training to Win).
Vsaka faza ima v dolgoročnem modelu razvoja športne ustvarjalnosti svoje cilje, vsebino ter sebi lastne metode in oblike dela, ki so prilagojene stopnji biološkega in psihosocialnega razvoja otroka ali mladostnika. Vadba otrok ni le količinsko in intenzivnostno drugačna od odraslih, biti mora tudi vsebinsko drugačna. V nadalje vanju so predstavljene najpomembnejše vsebinske značilnosti vadbe v posameznih razvojnih fazah športnika.
Faza igre in raznovrstnih športnih vsebin
Spoznanja o dinamiki psihosocialnega, bio loškega in posledično gibalnega razvoja v prvih dveh dekadah življenja človeka velevajo, naj bo šport otrok v predpubertet nem obdobju predvsem igra, učenje in zabava in veliko manj trening za razvoj tele snih sposobnosti. Zgodnja rast možganov in intenzivni razvoj živčnega sistema daje ta že ob vstopu v šolo možnost usvajanja raznovrstnih naravnih in tudi komplek
snih gibov. Zato naj bo poudarek športne vadbe v tem obdobju na usvajanju razno -vrstnih gibalnih veščin.
Vsebino športne vadbe v tem obdobju sestavljajo športne aktivnosti iz različnih športov, zlasti temeljnih: gimnastični elementi iz akrobatike in vaj na orodju, atletike, športnih iger z žogo in loparji, igre z elementi borilnih veščin itd. Igralne situaci -je, na katerih naj temeljijo procesi gibalnega izpopolnjevanja in učenja, ne pomenijo le priložnosti za razvoj gibalnih veščin in tehnike, temveč v veliki meri omogočajo potreben vzporedni razvoj splošnih gibal nih sposobnosti.
Vadba v starostnem obdobju od 6 do 8 ali 9 let naj poteka 2- do 3 -krat tedensko. Zelo učinkovita oblika dela z otroki te sta rosti so športni kampi v času počitnic, kjer se otroci seznanijo tudi s športnimi vsebi nami, s katerimi se v šolskem in bivalnem okolju ne morejo.
Faza učenja
V to fazo so v večini športov vključeni otroci, stari med 9 in 12 let. Vadba v tem obdobju poteka 3 - do 5 -krat tedensko. V ve -čini športov je namreč prav to obdobje zače tek sistematične vadbe z mladimi. Glede na vsebine in oblike dela v tem in kasnejših
obdobjih razvoja mladih športnikov bi to fazo lahko poimenovali osnovna šola nogo -meta, atletike, košarke itd.
Osrednja vloga in poudarek športne vadbe je na učenju in izpopolnjevanju tehnik gibanja v izbranem in drugih športih. Otroci bodo že z izpopolnjevanjem tehničnega znanja napredovali tudi v gibalnih spo -sobnostih (moč, hitrost, vzdržljivost). Kljub temu pa je manjši delež časa (10-15%) namenjen tudi splošnim kondicijskim vse binam.
Ker učinki vadbe moči, agilnosti in hitrosti otrok temeljijo predvsem na živč nih mehanizmih, je za vadbo teh sposobno sti v predpubertetnem obdobju pomembno, da se opirajo na raznovrstne kompleksne vsebine, ob katerih vadeči razvijajo meha -nizme medmišične in celostne koordinacije telesa. Posebno pozornost je treba nameni -ti razvoju trebušne in hrbtne muskulature, ki zagotavlja optimalno držo in zaščito hrb tenici. Veliko bolj kot izolirane vaje (vaje za določeno mišično skupino) je primerna vadba s kompleksnimi vsebinami (npr. ele mentarne otroške igre s pospeševanji, zau stavljanji, borilne igre, gimnastične vaje na orodju itd.). Višja vsebnost aerobnih enci -mov in večji delež počasnih mišičnih vla ken, kar je značilno za predpubertetno obdobje, otroku zagotavljajo visoko aerob no kapaciteto. Za razvoj vzdržljivosti v tem obdobju so zlasti primerne prekinjajoče obremenitve - obremenitve, ki so podobne naravi njihove igre (lovljenja, skrivanja, igre z žogo itd.). Vadba ima v tem obdobju dopolnjujoč učinek, kar pomeni, da z dolo čeno vsebino vadbe vplivamo na različne gibalne sposobnosti otroka.
Sestavni del vadbenih programov v tej razvojni fazi predstavljajo tudi tekmovanja. Ta so za mlade pomemben motivacijski dejavnik, toda le če niso prepogosta in če so vsebinsko primerna za otrokovo razvojno stopnjo ter ustrezno organizirana. Pomemb no je, da trener oziroma učitelj uspe pri mla dih razviti pravilen odnos do tekmovanj in
uspeha ter da zna izbrati za svoje varovan -ce pravo tekmovanje.
Faza temeljne športne vadbe
Po obdobju igre in učenja, ki je navadno vezano na otroško obdobje s široko razno vrstno športno vadbo, je pubertetno obdob je (od 11./12. do 14./15. leta) v večini športov čas razvoja specifičnih tehnik v iz -branem športu, učenja in izpopolnjevanja osnovnih in specifičnih taktičnih strategij ter hkrati temeljnega oblikovanja otrokove ga gibalnega stroja, tj. temeljnih gibalnih in funkcionalnih dimenzij.
Vadba postaja obsežnejša in zahtevnej ša. Navadno to pomeni 4 do 5 ali 6 trenin -gov tedensko oziroma 10 do 20 ur vadbe na teden. Sestavni del programa postajajo tek movanja, ki se v večini športov končajo na državnem tekmovanju, zelo pogosto pa tudi na ravni mednarodnih tekmovanj. Zato se vadba (vsaj v zaključnem delu tega sta rostnega obdobja) v grobem deli na obdob je vadbe s tekmovanji in obdobje vadbe brez njih. Tako je tudi razmerje med temeljno in bolj tekmovalno usmerjeno vadbo nekje 6:4. Zaradi velikih razlik med posamezniki v di -namiki rasti in biološkega razvoja mora biti trener zelo previden pri oblikovanju zahtev športne vadbe. Vadbene obremenitve (obse gi vadbe in intenzivnost) morajo biti skrbno načrtovane in v največji možni meri prilago -jene posamezniku (zlasti pri vsebinah kon dicijske vadbe, npr. obremenitve pri vadbi moči in vzdržljivosti).
Faza treninga za tekmovanja
Vadbeni programi 16 - do 18 - letnih fantov in 15 - do 17 - letnih deklet (če so bile uspe -šno opravljene tudi prejšnje faze vadbe) dobivajo vse več značilnosti vadbe odraslih. To pomeni veliko pogostnost vadbe (5 do 7 ali 8 treningov tedensko), velik obseg (15 do 25 ur/teden) in intenzivnost vadbe.
Čas po 15. ali 16. letu pomeni začetek ozkega specifičnega razvoja. Je čas uvajanja specializacije in ozke usmerjenosti
v razvoj tekmovalno specifičnih gibalnih sposobnosti. Razvoj mišične sile, absolutne aerobne in anaerobne vzdržljivosti bo lahko v polni meri učinkovit šele ob zadostni prisotnosti rastnega hormona, testoste rona in drugih hormonov, tem zahtevam pa bo prilagojen tudi razvoj živčnega sistema. Ob zaključku pubertete (5. stopnja razvoja po Tannerju) se vključi delo z lažjimi utežmi. Uvajanje velikih bremen v trening naj bo postopno, saj vsi deli telesa še niso enako merno oziroma dokončno razviti (npr. rast dolgih kosti še ni zaključena). Šele po obdob -ju pubertete (običajno po 16. letu pri dekletih in 17. letu pri fantih) vadba moči (metode in oblike dela) postaja enaka kot pri odra slih.
Faza treninga za zmago
Ob zaključku pubertetnega obdobja v zgodnji odraslosti z dokončnim razvojem živčno mišičnega sistema, z osifikacijo kostnega sistema ter stabilizacijo hormonalnih in drugih biokemijskih presnovnih meha nizmov je organizem biološko na vrhuncu svojih sposobnosti. Vadbeni programi pote -kajo po načelih vadbe odraslih.
(pre)zgodnja specializacija športne vadbe otrok lahko OGROZI TUDI njihovo ZDRAvJE
Ozka specializacija športne vadbe in njena tekmovalna naravnanost že v predpubertet nem obdobju je danes ena od največjih in najnevarnejših stran poti v športu nasploh, zlasti pa v športu otrok, saj je med drugim tudi vir možnih negativnih vplivov na otroka.
(Pre)zgodnja specializacija športne vadbe
Ena od temeljnih značilnosti športne vad -be odraslih je ozka specializacija. Odrasli športniki ne morejo biti uspešni brez spe -cifične vadbe, nasprotno pa ozko usmerje -na vadba v otroštvu zatira njihov dolgoročni športni razvoj, ogroža njihovo zdravje in tako pomeni veliko strokovno napako. Ko
pri vadbi otrok in mladih prevladujejo pra vila in standardi odraslih, kjer je že v otroš -tvu športna vadba resno delo, najpomemb nejši cilj pa tekmovanje in osvojene medalje, ko je le zmaga nad nasprotnikom edino, kar velja, potem so tako potrebe kot pravice in dostojanstvo otrok kršeni že v izhodišču.
Če vemo, da sta zabava in druženje mladim pomembnejša razloga za vključitev v športne klube kot želja po dokazovanju na tekmovanjih in tekmovalni uspeh, potem so vadbeni programi otrok in mladostnikov, ki temeljijo na modelu športa odraslih po načelu »hitreje, višje, močneje« že vnaprej obsojeni na neuspeh (31, 32).
Zgodnja specializacija pomeni eno stransko in intenzivno, v tekmovalni uspeh usmerjeno vadbo premladih športnikov le v eni športni dejavnosti. Ko pomen tekmo -valne uspešnosti prevlada, vadba postane enostranska, specifična in pogosto prezah tevna.
Zgodnja specializacija ima svoje kore nine v športni doktrini bivšega vzhodnega bloka. Zaradi sorazmerno dobrih uspehov športnikov vzhoda se je ta model širil tudi v druge dele sveta. Številnim staršem in tre nerjem se še danes zdi edina realna pot do uspeha v športu ta, da svoje otroke usme rijo v en in edini šport in to čim bolj zgo daj. Mnogi starši menijo, da mora otrok svoje sposobnosti pokazati že zelo zgodaj, saj v tem vidijo možnost, da pride do šti -pendije, pogodbe s profesionalnimi klubi ali drugih ugodnosti. Nekateri pa skozi šport no uspešnost svojega otroka živijo svoja neizživeta pričakovanja in sanje. Na drugi strani se z zgodnjo specializacijo »hranijo« tudi (pre)ambiciozni trenerji, ki skozi uspe šnost mladih športnikov skušajo potešiti svoje neuspehe v preteklosti, dokazati svo -jo strokovnost in znanje (12, 20).
Danes so vse bolj jasna in številna znanstvena spoznanja, ki zagovarjajo idejo, naj se mladega človeka usmerja le v en šport šele pri 13 ali 14 letih, prej pa naj bodo otroci deležni zelo raznovrstne športne
vadbe tudi v več športnih dejavnostih (21, 32, 33). Priporočilo Ameriške akademije za pediatrijo, ki je bilo objavljeno v prispev ku Intensive Training and Sports Speciali -zation in Young Athletes, zelo jasno opozarja, da so otroci, ki se intenzivno ukvarjajo zgolj z eno obliko športne dejavnosti, pri krajšani za številne gibalne in psihoso cialne vzpodbude (20). Zato svetujejo, da se otroke spodbuja k udeležbi v različnih obli -kah športnih aktivnosti z namenom, da bi razvili različne oblike spretnosti in znanj (podrobneje v prejšnjem poglavju).
Vodilo dela morajo biti potrebe otroka oziroma mladostnika, ne pa podrejanje tek movalnemu uspehu, ki ga najpogosteje ustvarjata pohlep in pretirana ambicioznost trenerjev, staršev, klubskih uprav, spon zorjev, pogosto pa tudi mladega športnika samega. Pri delu z mladimi ni in ne sme biti v ospredju športni rezultat!
Tveganja prezgodnje specializacije
Omejenost v gibalnem razvoju
Ob enostranski in intenzivni ter v tekmo -valni uspeh usmerjeni vadbi premladih športnikov otrok ni deležen širokih in raz -novrstnih gibalnih spodbud in izkušenj, ki jih prinaša raznovrstna športna vadba, s tem pa sta osiromašena njegov gibalni in celostni razvoj (20, 21, 28). Pri prezgodnji specializirani vadbi otroci ne razvijejo čvr -stih in raznovrstnih gibalnih osnov, zara -di česar se razvoj njihove športne uspešnosti v kasnejših obdobjih upočasni. Ni si mogo -če predstavljati uspešnosti učenja zahtev ne kompleksne tehnike določenega športa (npr. meta kladiva v atletiki, elementov v se stavi vaje na bradlji), če mlad športnik prej ne obvlada niti temeljnih gibalnih struktur (kot so tek, preval, stoja na rokah itd.). Hitro razvijajoči se živčni sistem v času pred puberteto je treba izkoristiti za učenje in usvajanje različnih gibalnih struktur (raz -vijanje mehanizmov kontrole gibanja) in ne za razvoj gibalnih (kondicijskih) sposobno -sti s specifičnimi sredstvi (glej opis vsebi
ne vadbe v dolgoročnem modelu športne vadbe).
Slab vpliv na psihološki in socialni razvoj
Preambiciozni starši in trenerji s svojim zgledom in dejanji hote ali nehote pri mla -dem športniku spodbujajo zunanjo moti -viranost oziroma ego ciljno orientiranost (takšno, pri kateri motivi izhajajo pretežno iz ciljev zunanjega okolja). S tem mladega športnika usmerjajo v storilnost, razvijajo tekmovalnost, poudarjajo pomen zmage itd. Okolja, ki podpirajo in vzpodbujajo tek -movalnost in medsebojno primerjanje, spodkopavajo psihološke potrebe mladih po pomembnosti, pristojnosti in povezanosti ter postopno slabijo samostojnost in samo podobo mladih v športu (34). To je v nas -protju z želenim psihološkim profilom mladega športnika. Taka ravnanja in okolja imajo lahko slab vpliv na psihološki razvoj mladega človeka. Šport otrok je treba gra diti na notranji motivaciji oziroma v nalogo usmerjeni ciljni orientiranosti. Če je otrok oziroma mladostnik notranje motiviran za športno dejavnost, se bo želel z njo ukvar -jati prej zaradi zabave in zaradi interesa kot zaradi zunanjih spodbud, nagrad ali priti -skov (35). Zato je razvoj mehanizmov notranje motivacije v delu z mladimi športniki še kako pomemben.
Glede na ugotovitve raziskav je trener z večjo notranjo motivacijo, ki izhaja iz nje -gove v nalogo usmerjene ciljne orientacije, pri poučevanju veliko bolj verjetno povezan z notranjim interesom in z vrednotenjem pravičnosti in poštenosti (36-38). Raziska -ve tudi kažejo, da k nalogi usmerjeni tre nerji v večji meri prenašajo življenjsko energijo in poštenost na mlade športnike kot posamezniki, pri katerih prevladuje ego ciljna orientiranost. Taki trenerji pogo -steje uporabljajo nepoštene in nelegalne postopke pri doseganju ciljev (36, 37, 39). Vallerand je ugotovil, da mladi športniki zaznavajo trenerje z visoko stopnjo ego orientacije kot zelo kritične in zelo zahtev
ne (35). V takih okoljih so pritiski na otro -ka veliki, prihaja do psihičnega nasilja, manipulacij z mladimi športniki in drugih nemoralnih postopkov, ki se jih trener posluži za dosego lastnih ciljev. Taki trener ji ne puščajo svobode mladim športnikom, s tem pa ne razvijajo njihove samostojno -sti in ustvarjalnosti, temveč tlačijo njihovo samopodobo, poleg tega pa tudi delajo razlike med bolj in manj sposobnimi.
Zaradi velike količine treninga in uskla jevanja z drugimi obveznostmi (šola, učenje) mlad športnik, zlasti v individualnih šport nih disciplinah, nima niti časa niti prilož nosti za ljudi okrog sebe in oblikovanje širo kih socialnih stikov. To lahko vodi v socialno izolacijo mladih vrhunskih športnikov. Otroci športniki so zato pogosto oropani »pravega otroštva«, kar pomeni siromašenje njihovih čustvenih in socialnih obzorij (40).
Preobremenitve in poškodbe
Visoke tekmovalne ambicije trenerjev in staršev mladih športnikov niso vzrok le za vsebinsko in vzgojno sporno vadbo, temveč je prezgodnja specializacija treninga mla dih zelo pogosto tudi vzrok za preveliko zah tevnost (količina in intenzivnost) športne vadbe otrok.
Danes mladi športniki v predpubertet -nem in zgodnjem pubertetnem obdobju, zla
sti v nekaterih športnih panogah (tenis, plavanje, gimnastika, ritmična gimnastika, ples, drsanje itd.), trenirajo že zelo veliko in intenzivno (tabela 2). V teh primerih sta telesna in duševna obremenitev mladega športnika preveliki in organizem pogosto nima dovolj časa za obnovo, zato se takemu vadbenemu procesu ne more prilagoditi. Športnik postaja kronično utrujen, izčrpan, kar pogosto pripelje do pretrenirano sti, poškodb in bolezenskih stanj (20, 41-46).
Do ogrožanja otrokovega duševnega in telesnega zdravja pride še prej, če zah -tevnost vadbe ni prilagojena razvojnim značilnostim mladih. Zaradi razlik v dina miki biološkega razvoja (razlike v telesnih dimenzijah, v stopnji razvoja posameznih tkiv, v učinkovitosti funkcionalnih sistemov itd.), ki so še posebej velike v pubertetnem obdobju, med posamezniki namreč nasta jajo velike razlike tudi v prilagajanju na vad -bene obremenitve.
Poškodbe lokomotornega aparata Vrsta in pogostnost poškodb med mladimi športniki sta bolj kot od spola (raziskave kažejo le nekoliko večjo pogostnost poškodb pri fantih kot dekletih) odvisni od starosti mladih športnikov, športne panoge in koli -čine ter intenzivnosti športne vadbe (46). Med dobro treniranimi mladimi športniki
Tabela 2. Prikaz količine in/ali pogostnosti športne vadbe uspešnih mladih športnikov v različnih športnih panogah. M - moški, Ž - ženske.
športna panoga	Država	Starost	Količina/pogostnost športne vadbe	vir
Gimnastika M	Slovenija	12-14 let	12-15ur/teden	(48)
Plavanje		10-12 let 13-15let	1200 km/leto 1600-1900km/leto	(49)
Športne igre		12-15let	6-krat/teden	(45)
Tenis		12-15let	7-krat/teden	(45)
Gimnastika Ž	Avstralija	13,7±1,8 leta	14,0 ±5,2 ur/teden	(50)
Atletika/teki	Nemčija	13-14 let	3-5-krat/teden	(51)
Atletika	Avstralija	13,7±1,8 leta	10,1 ±2,5 ur/teden	(50)
Različni športi	Norveška	13let	6-25 ur/teden	(46)
v povprečni starosti 14,1 let, ki so v povprečju trenirali 6,5 krat oziroma 660 minut tedensko v ekipnih športih (košarka, roko met, nogomet in odbojka), igrah z loparji (badminton, tenis in namizni tenis) in indi vidualnih športih (atletika, kajak in kanu, kolesarjenje, gimnastika, judo, karate, pla vanje in triatlon) so Malisoux in sodelavci ugotovili, da je imelo 38 % mladih šport -nikov v zadnjem letu vsaj eno poškodbo (večina od teh več kot eno) (44). Od vsehpoš-kodb je bilo 34,8 % klasificiranih kot akut nih kontaktnih poškodb, 42,0 % kot akutnih nekontaktnih poškodb in 23,2 % preobreme -nitvenih poškodb. Splošna incidenca je bila ocenjena na 2,81 poškodbe/1000ur šport -ne aktivnosti. Najbolj so bili poškodbam izpostavljeni mladi športniki v športnih igrah. Število poškodb narašča z obsegom in pogostnostjo vadbe, ki je logično večja pri mladostnikih kot pri otrocih.
Temeljni del lokomotornega aparata je skelet, ki daje telesu trdno oporo pri prema -govanju težnostnih vplivov in mehaničnih pritiskov. Hkrati pa je tudi najpomembnejše skladišče mineralov (zlasti kalcija in fosforja) za organizem (51). Razvoj skeleta se skoraj v celoti zaključi pri 18 letih, čeprav se kostna gostota in osifikacija epifiz neka terih dolgih kosti zaključi šele po 20. letu.
Čeprav je športna dejavnost, zlasti tista, kjer je mehanska obremenitev skeleta velika (gimnastika, atletika, športne igre), v otroš tvu in mladostništvu za razvoj kostne mase in gostote izjemnega pomena, so preobre menitve skeleta zaradi prevelike količine športne vadbe in zlasti prevelikih akutnih obremenitev lahko zelo škodljive (49,52-54). Zato počasen in dolgotrajen razvoj dolgih kosti (zlasti sklepnih površin) zahteva paz ljivost pri obremenjevanju in s tem pazlji -vost pri izbiri vadbenih sredstev.
Zelo velika količina zahtevne športne vadbe (najpogosteje so take obremenitve prisotne pri vzdržljivostnih športnih dejav nostih) je pri mladih športnicah povezana tudi s tveganjem ženske športne triade: mot
nje hranjenja, motnje menstrualnega cikla in zmanjšanje mineralne gostote kosti. Padec mineralne gostote kosti pomeni pove čanje tveganja za stresne zlome kosti in osteoporozo v kasnejših obdobjih življe nja (55). Raziskave kažejo povečevanje kli -ničnih primerov stresnih zlomov med mladimi športniki. Najpogosteje gre za zlome tibije (golenice) in metatarzalnih (stopalnic) kosti (56).
Velike sile pri zahtevnih pliometričnih (ekscentrično koncentrično mišično delova nje) obremenitvah (npr. poskoki, globinski skoki, tek navzdol itd.) ali uporaba pretež kih bremen pri treningu lahko preobreme njujejo sklepne površine in hrbtenico ter celo poškodujejo sklepni hrustanec in med vretenčne ploščice. Te poškodbe v večini niso akutne, temveč se kot kronične teža ve pokažejo v kasnejših obdobjih življenja.
Med mladostniki v zgodnji puberteti so zaradi kombinacije hitrega telesnega raz voja in prevelike količine ter ozko specia liziranih treningov z veliko ponavljajočimi se gibanji ter ob uporabi neprimernih vadbe nih in tekmovalnih rekvizitov (teža loparja pri tenisu, teža orodij pri atletskih metih itd.) pogosta vnetja in natrganine apofize (apo fizitis) - narastišča kite na kost. Najpogo steje mladostniki utrpijo tovrstno poškodbo na narastišču patelarnega ligamenta na zgornjem izrastku golenice (Osgood Schlat terjeva bolezen), na narastišču Ahilove teti ve (Severjeva bolezen) in na narastiščih in izvorih v komolčnem sklepu (teniški in golf ski komolec). Pogost pa je tudi patelofemo ralni bolečinski sindrom, ki nastane zara di različnih dejavnikov, kot so biomehanične težave, mišično neravnovesje in preobreme njevanje (57).
Motnje prehranjevanja Podrejanje visokim tekmovalnim ambicijam pri mnogih športnikih pripelje tudi do spre -minjanja telesne sestave (zmanjšanje deleža podkožnega maščevja) in tudi zmanjševa nja telesne teže. Pretirana skrb za prehrano
lahko mladega športnika pripelje tudi do motenj v prehranjevanju in poseganju po prehranskih dodatkih.
Razširjenost motenj v prehrani je večja pri vrhunskih mladih športnikih kot med običajnimi mladimi ljudmi (45). Mar-tinsen in Sundgod tudi navajata, da je raz širjenost motenj prehranjevanja značilno višja pri mladih športnicah (14 %) kot pri mladih športnikih (3,2%). Motnje v pre -hranjevanju se v večjem obsegu pojav -ljajo pri mladih športnikih v športih, kjer je pomembna telesna teža (angl. weight-sensitive sports), kot so med estetskimi športi ples in gimnastika, borilni športi, večina vzdrž -ljivostnih športov (kolesarjenje, tek, tek na smučeh itd.) in nekateri drugi športi, kot so smučarski skoki in skok v višino. V teh športih je 19,7 % posameznikov z znaki motenj v prehranjevanju, v športih, kjer telesna teža
ni pomembna, pa je takšnih posameznikov le 11,9% (58-60). Znano je, da se motnje v prehranjevanju največkrat pojavijo v ča -su pubertete, v času, ko se pri dekletih začno drastične spremembe telesne sestave in oblikovanje telesa (58).
Zaradi hormonskega delovanja v obdob ju pubertete, ki je pri dekletih zelo drugačno kot pri fantih, se dinamika športne učinko vitosti deklet (zlasti v športnih dejavnostih energijskega značaja, kot so tek na daljše razdalje, atletika, plavanje) v obdobju pos -pešenega biološkega razvoja upočasni (sli -ka 3) (30, 51).
Močno povečanje estrogena povzroči povečano sintezo maščobnega tkiva. Zlasti pri dekletih z zgodnjim odraščanjem (endo -morfni in mezomorfni konstitucijski tip) je ta porast zelo izrazit. Delež maščobe v telesu (z vidika športne dejavnosti je to balastna
Slika 3. Dinamika razvoja rezultata v teku na 600 m slovenskih otrok in mladostnikov (30).
masa) se poveča na 25 do 30 % in več (51). Zato in zaradi manj gibanja se gibalna ozi roma športna učinkovitost (v vzdržljivosti, relativni moči) deklet v tem obdobju objek tivno zniža.
Dekleta v tem obdobju zato potrebuje jo predvsem jasno razlago tega naravnega pojava, razumevanje in ustrezne nasvete zlasti glede prehranjevanja. Neustrezna ravnanja trenerjev, ki ne poznajo razvojnih poti, pogosto vodijo v psihična obremenje vanja deklet glede njihove telesne teže in v radikalna poseganja v njihovo prehranje -vanje. Pri dekletih takšen odnos ob zmanjšani telesni zmogljivosti zaradi spremenje ne telesne sestave pogosto povzroči razpad pozitivne telesne in obče samopodobe ter odklanjanje hrane, kar pogosto vodi v motnje prehranjevanja in tudi v hude zdrav stvene težave, povezane s tem.
Osip
S preveliko resnostjo vadbe, ki je posledi -ca (prevelikih) tekmovalnih aspiracij skozi več let, je otrokom odvzeta radost, sponta nost, kreativnost in igrivost, kar vodi k niž jemu samozaupanju in slabši samopodobi. Ob tovrstnem negativnem čustvenem doživljanju in stresu mladi pogosto tak šport zapustijo. Številni to opisujejo kot izgorelost (angl. burnout).
Izgorelost mladih v športu in posledič -ni osip mladih v tekmovalnem športu sta toliko večja, kolikor bolj je športna aktiv -nost usmerjena v tekmovalnost in kolikor bolj je vadba specializirana (31, 60, 61).
ZAKLJUČEK
Šport v mladosti človeka na različne nači -ne zaznamuje za celo življenje. Da bodo to bogata in pozitivna doživetja, mora biti športna dejavnost v tem obdobju prilago jena otrokovim sposobnostim in lastnostim, značilnostim ter tudi pričakovanjem.
Na osnovi zapisanega je mogoče najpo membnejše ugotovitve prispevka strniti v nekaj konkretnih predlogov vsem tistim,
ki odločajo o strategijah in prihodnosti športa, še zlasti športa mladih v naši drža vi. Ti so:
•	Otroci v športu ne smejo biti podvrženi prezahtevni in ozko, v eno športno pano go specializirani športni vadbi. Intenziv no ukvarjanje zgolj z eno obliko športne dejavnosti jih lahko prikrajša za dodatne fizične in psihološke potrebe ter jih izpo -stavi zdravstvenemu tveganju. Otroke, ki se vključujejo v šport, bi morali spodbuja ti k udeležbi v raznolikih športnih aktiv -nostih z namenom, da bi razvili različne oblike spretnosti in znanj.
•	Za mlade športnike so dobri le trenerji z ustreznim znanjem in s trdnim znača -jem. Ali bo v športni vadbi v ospredju otrok, optimalni razvoj njegovega talen ta in osebnosti ali zadovoljevanje oseb nih ciljev odraslih (preveč ambicioznih trenerjev ali celo staršev), je odvisno le od moralno etičnih vrednot trenerja. Delo z mladimi (ne glede na to, ali so za šport talentirani ali ne) mora biti pedagoško in vsebinsko strokovno na najvišji mogoči ravni. Zato je za humanizacijo športa mladih še kako pomembna vzgoja trener -skega kadra za delo z otroki in mladino. Le šolanim trenerjem se lahko zaupa odgovorno delo z mladimi.
•	Mladi športniki morajo biti podvrženi stalnemu zdravstvenemu nadzoru, sprem ljati jih morajo usposobljeni pediatri. Tako zmanjšamo tveganja akutnih in kroničnih zdravstvenih posledic, ki jih lahko povzročata zahtevna in neredko celo neustrezna vadba in obravnava mla dih športnikov.
•	Potrebni so programi osveščanja in izo braževanja vseh, ki skrbijo za mlade šport nike na treningih, tekmovanjih, v prostem času in v šoli. Potrebno je stalno izobra ževanje trenerjev, članov klubskih uprav, državnih športnih zvez ter staršev in tudi mladih športnikov. Taki programi bi morali vsebovati teme s področja prehra -njevanja, znanja o fiziološkem, biološkem
in psihosocialnem razvoju med odraščanjem Vse to bi lahko prispevalo k večjemu zado -
(v otroštvu in puberteti) pa tudi vsebine za voljstvu mladih v športu, staršem pa dalo
oblikovanje samozavesti in samopodobe, potrditev, da so njihovi otroci v najboljši
vsebine razvijanja notranje motivacije in oskrbi športne stroke.
odklanjanja zunanje motivacije, postavlja
nja osebnih ciljev in poudarjanja napredka
namesto tekmovalne uspešnosti.
literatura
1.	Martens R. Social psychology & physical activity. New York: Harper & Row; 1975.
2.	Schutz RW, Smoll FL, Carre FA, et al. Inventories and Norms for Children's Attitudes Toward Physical Activity. Research Quarterly for Exercise and Sport. 1985; 56 (3): 256-65.
3.	Smoll FL. Introduction to coaching: Communicating with parents. New York: Harper & Row; 1986.
4.	Bompa RM. Physical growth and biological maturation of young athletes. Exerc Sport Sci Rew. 1994; 22: 389-433.
5.	Vaeyens R, Lenoir M, Williams MA, et al. Talent Identification and Development Programmes in Sport. Sports Med. 2008; 38 (9): 703-14.
6.	Škof B, BaCanac L. ZnaCilnosti in pomen športa otrok in mladine. In: Škof B, ed. Šport po meri otrok mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport; 2007. p. 39-63.
7.	Kluka DA. Long-term athlete development: systematic talent identification. Journal of Sports Science. 1999; 17: 312-9.
8.	Balyi I. Long-term athlete development: trainability in childhood and adolescent. 2002. Dosegljivo na: http://coac-hing.usolympicteam.com/coaching/kpub.nsf/v/2ltad04
9.	Bloom BS. Development talent in Youth people. New York: Ballantine; 1985.
10.	Gould D, Dieffenbach K, Moffett A. Psychological characteristics and their development in Olimpic champions. J Appl Sport Psychol. 2004; 14 (3): 172-204.
11.	Williams AM, Reilly T. The identification and development in socer. Journal of Sports Science. 2000; 18:657-67.
12.	Vaeyens R, Gullich A, Warr, et al. Talent identification and promotion programmes of Olympic athletes. Sports Science. 2009; 27 (9): 1367-80.
13.	Joch W. The sporting talent. Aachen: Mayer & Mayer; 1992.
14.	Rost R, Kusber M, Bjarnason-Wehrens et al. Investigation on the problems of talent selection in aerobic and anaerobic athletics. In: Boning D, Braumann KM, Busse N, eds. Sport - Rettung oder Risiko fur die Gesundheit? Cologne: Deutscher Arzte Verlag. 1989. p. 988-91.
15.	Riechen R, Wallberg U, Senf G. Sport-pedagogical problem study on the promotion of children and adolescent interested in continuous sport involvement: Study on the results of the promotion system for young athletes in the elite sport system of the former GDR. Leipzig: University of Leipzig; 1993.
16.	Gullich A, Papathanassiou V, Pitsch W, et al. Squad careers in junior and senior elite sport - age structure and continuity. Leistungsport. 2001; 31(4): 63-71.
17.	Ljach W. High-performance sport in childhood in Russia. Leistungsport. 1997; 27(5): 37-40.
18.	Gullich A, Thees J, Bartz E. Evaluation of the elite sport schools. Final report to the German Olympic Sports Confederation. Frankfurt; 2005.
19.	Gullich A. Training - Sipport - Success: Control-related assumptions and empirical findings. Saarbricken: Univer -sity of the Saarland; 2007.
20.	Anderson SJ. Intensive Training and Sports Specialization in Young Atheltes. Pediatrics. 2000; 106 (1): 103-54.
21.	Malina MR. Early Sport Specialization: Roots, Effectiveness, Risks. Current Sports Medicine Report, 2010; 9 (6): 364-71.
22.	Simon HA, Chase WG. Skill in chess. American Scientist. 1973; 61: 394-403.
23.	Ericsson KA, Krampe RT, Tesch-Romer C. The role of deliberate practice in the acquisition of expert perfor -mance. Psychological Review. 1993; 100: 363-406.
24.	Gullich A, Emrish E. Evaluation of the support of young athletes in the elite sport system. European Journal for Sport and Society. 2006; 3 (2): 85-105.
25.	Gulbin J. Identifying and developing sporting experts. In: Farrow D, Baker J, MacMahon C, eds. Developing sport expertise. Abindon: Routledge; 2006. p. 60-72.
26.	Russell WD, Limle AN. The relationship between youth sport specializatiton and involvement in sport and physical activity in young adulthood. Journal of sport behaviour. 2013; 36 (1): 82-99.
27.	Atletski letopis za leto 2013. Ljubljana: Atletska zveza Slovenije; 2014.
28.	Bompa T. Total training for young champions. Champaign, IL: Human Kinetics; 2000.
29.	Hogan K, Norton K. The »price« of Olimpic gold. Journal of Science and Medicine in Sport. 2000; 3: 203-218.
30.	Škof B. Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport; 2007.
31.	Brettschneider WD, Sack HG. Youth Sport in Europe - Germany. In: De Knop P, Engstrom LM, Skirstad B, Weis MR, eds. Worldwide trends in Youth Sport. Champaign, Il: Human Kinetics; 1996. p. 456-89.
32.	BaCanac L. Psihološko pedagoške osnove deCijeg sporta. In: DeCiji sport od prakse do akademske oblasti. Beograd: Fakultet sporta i fiziCkog vaspitanja Univerziteta u Beogradu; 2005. p. 23-44.
33.	Merkel DL. Youth sport: positive and negative impact on young athletes. Open Access J Sports Med. 2013; 4: 151-60.
34.	Ntoumanis N, Biddle SJH. A Review of Motivational Climate in Physical Activity. Journal of Sports Science. 1999; 17: 643-65.
35.	Vallerand RJ. Toward a Hierarchical Model of Intrinsic and Extrinsic Motivation. In: Zanna M, ed. Advances in Experimental Social Psychology. New York: Academic Press; 1997. p. 271-360.
36.	Duda JL, Chi L, Newton M, et al. Task and ego orientation and intrinsic motivation in sport. International journal of sport psychology. 1995; 26 (1): 40-63.
37.	Duda JL, Olson LK, Templin TJ. The relationship of task and ego orientation to sportsmanship attitudes and the perceived legitimacy of injurious acts. Research quarterly for exercise and sport. 1991; 62 (1): 79-87.
38.	Škof B, Zabukovec V, Cecic-ErpiC S, et al. Pedagoško-psihološki vidiki športne vzgoje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo; 2005.
39.	Papaionnou A. Motivation and goal perspectives in physical activity for children. In: Biddle S, ed. European perspectives on exercise and sport psychology. Leeds: Human Kinetics; 1995. p. 245-69.
40.	Baker J. Early Specialization in Youth Sport: a requirement for adult expertise? High Ability Studies. 2003; 14 (1): 85-94.
41.	Mostafavifar AM, Best TM, Myer GD. Early sport specialisation, does it lead to long-term problems?. British journal of sports medicine 2013; 47 (17): 1060-2.
42.	Adirim TA, Cheng TL. Overview of Injuries in the Young Athlete. Sports Med. 2003; 33 (1): 75-81.
43.	Shanmugam C, Maffulli N. Sports injuries in children. British Medical Bulletin 2008; 86 (1): 33-57.
44.	Malisoux L, Frisch A, Urhausen A, et al. Monitoring of Sport Participation and Injury Risk in Young Athletes. Journal of Science and Medicine in Sport. 2013; 16: 504-8.
45.	Martinsen M, Sundgot-Borgen J. Higher Prevalence of Eating Disordes among Adolescent Elite Athletes than Controls. Med. Sci. Sports Exerc. 2013; 45 (6): 1188-2013.
46.	Michaud PA, Renaud A, Narring F. Sports activities related to injuries? A survey among 9-19 year olds in Switzerland. Injury Prevention. 2001; 7 (1): 41-5.
47.	Kolar E. Proces treninga v športni gimnastiki v obdobju od 11. do 14. leta starosti. In: Škof B, ed. Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za šport; 2007. p. 382-91.
48.	Štrumbelj B. Osnovna izhodišCa treninga mlajših starostnih kategorij v plavanju. In: Škof B, ed. Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Fakulteta za šport; 2007. p. 406-13.
49.	Greene DA, Naughton GA, Bradshaw E, et al. Mechanical loading with or without weight-bearing activity: inf -luence on bone strength index in elite female adolescent athletes engaged in water polo, gymnastics, and track-and-field. J Bone Miner Metab. 2012; 30: 580-7.
50.	Joch W. Rahmentrainingsplan fur das Aufbautrainning Lauf. Aachen: Meyer und Meyer Verlag; 1992.
51.	Malina MR, Bouchard C. Growth, Maturation, and Physical activity. Champaign, IL: Human Kinetics; 1991.
52.	Macdonald H, Kontulainen S, Petit M, et al. Bone strength and its determinants in pre- and early pubertal boys and girls. Bone. 2006; 39 (3): 598-608.
53.	Peer KS. Bone Health in Athletes - Facors and Future Considerations. Orthopaedic Nursing. 2004; 23 (3): 174-83.
54.	Janz K. Physical activity and bone development during childhood and adolescent: Implications for the prevention of osteoporosis. Minerva Pediatrica. 2002; 54: 93-104.
55.	Mudd LM, Fornetti W, James M, et al. Bone Mineral Density in Collegiate Female Athletes: Comparisions among Sports. Journal of Athletic Training. 2007; 42 (3): 403-8.
56.	Ohta-Fukushima M, Mutoh Y, Takasugi S, et al. Characteristics of stress fractures in young athletes under 20 years. J Sports med Phys Fitness. 2002; 42 (2): 198-206.
57.	Jingzhen Y, Abigail ST, Covassin T, et al. Epidemiology of Overuse and Acute Injuries Among Competitive Collegiate Athletes. J Athl Train. 2012; 47 (2): 198-204.
58.	Martinsen M, Bahr R, Borresen R, et al. Preventing Eating Disordes among Young Elite Athletes: A Randomized Controlled Trial. Med. Sci. Sports Exerc. 2014; 46 (3): 435-47.
59.	Sundgot-Borgen J, Torstveit MK. Prevalence of eating disordes in elite athletes is higher than in general population. Clin j sport med. 2004; 14 (1): 25-32.
60.	Torstveit MK, Rosenvinge JH, Sundgot-Borgen J. Prevalence of eating disordes and the predictive power of risk models in female elite athletes: a controlled study. Scand j Med Sci Sports. 2008; 18 (1): 108-18.
61.	Laakso L, Talema R, Yang X. Youth Sport in Europe - Finland. In: De Knop P, Engstrom LM, Skirstad B, Weis MR, eds. Worldwide trends in Youth Sport. Champaign, Il: Human Kinetics; 1996. p. 518-48.
Prispelo 28. 7. 2014