f
9
večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
Izhaja vsak dan vazen nedelj in praznikov ot» uri zvečer.
Uredništvo in upravniatvo: Kolodvorsko ulico štov. 16. — 'L urodnikom bo raoro govoriti vsak dan od 11. do 12. uro. — ttokopiai ho ue vračajo. — Inserati: žoatatopua petit-vrata 4 kr., pri večkratnem pojavljanji dajo bo popuat — Velja za Ljubljano v upravnigtvu: za celo loto 6 gld., za pol lota 8 gld., za čotrt leta 1 glfl. 60 kr., na meaoo 60 kr., pošiljatev na dom velja moaočno 9 kr. več. Po posti volja za co o _______________________________________ leto 10 gl., za pol leta 6 gld., za četrt leta 2 gld. 60 kr. in za jodon meaoo 86 kr.    ___________________________________________________
Štev. 80.
V Ljubljani v petek, 10. aprila 1885.
Tedaj II.
0 dolenjski železnici.
Ko smo v številki 74 in 76 našega lista prinesli pod gorenjim naslovom dva od deželnega poslanca g. prof. Šukljeja pisana članka, nam pač ni bilo na misli, da bodemo čez tako malo časa morali vračati se k istemu predmetu. Še manj pa se nam je tedaj sanjalo o razlogih, iz kojib se nam danes potrebno zdi, da spregovorimo še nekoliko besedij v tej zadevi. Kakor namreč pozvemo, uporabljata se ta dva članka v nekaterih krogih kot sredstva za agitacijo proti pisatelju, ki je ob euem poslanec delenjskih mest in trgov v našem deželnem zboru.
Da govorimo resnico, ta novica iznenadila nas je in osupnila! Upali smo, da je g. deželni poslanec s tem storil uslugo svojim volilcem; bili smo prepričani, da bodo Dolenjci svojemu deželnemu poslancu hvaležni za to, da je nekoliko luči
prinocel v	b-i	ja	rje,	mJa	iroKnAcfi
Zdaj pa moramo naenkrat čuti, da so nekateri r*vno v teh dveh spisih našli orožje, s katerim delujejo proti njemu pri njegovih volilcih! Ne hote prašali smo se, kaj je vender v teh člankih tacega, da se ljudje spodtikajo ob nja, kje je kak stavek, kojega vsebina se ne zlaga z interesi dolenjske strani? Prebirali smo in prebirali, a odgovora si
svoje prašanje nismo mogli dobiti. Popiasevali smo potem tudi pri druzih, od kojih smo za gotovo razjasnenja pričakovali, ter prosili jih, naj nam stvar vender razložč, katere ne umemo sami — a odgovora tudi tu nismo dobili 1
To nas bi moralo pač navdati s prepričanjem, da omenjena članka ne hranita v sebi nič slabega in nič tacega, kar bi se g. pisatelju dalo očitati, a ker oni skrivni glasovi še niso potihnili, ker se na tihem še vedno ščuje in hujska, ne preostaje ®am druzega, kakor da se vrnemo k stvan
enkrat in da jo vznova preiskujemo in razmišlju-jemo. Da nam je to lažje in da si čitatelji lehko napravijo sami svojo sodbo, bodi nam dovoljeno, da posnamemo najvažneje točke iz dotičnih dveh člankov. Profesor Šuklje govori v glavnih potezah tak6-le: Najvažnejša pridobitev v gmotnem oziru, za katero je zlasti kranjskim Slovencem napenjati vse sile, je vsekako dolenjska železnica. Storil sem tedaj le svojo domovinsko dolžnost, ako sem te dni oglasil se in poprašal pri merodajnih dostojanstvenikih, kaj da se je nadejati v tej zadevi. Po razgovorih, ki sem jih imel, prejel sem utis, da se bode stvar dala dognati. Zastonj se je vender nadejati, da nam bode država sama na svoje troške gradila dolenjsko železnico. Pač pa je vlada pripravljena, izdatno podpirati lokalno železnico, ako se namreč od strani interesentov in dežele dejanjsko kaj izdatnega stori v isti zadevi. Glavna proga imela bi iti od Ljubljane na Novo
M O C f A «M<Aft V»»mftXlrI	—	L-	1 v ' w * * ,
zala Kočevje in Ribnico z Ljubljano. Železnica se bode gradila, ako vsi poklicani faktorji, od vlade počenši do zadnje kmetske občine, od državnega poslanca, do priprostega vaškega župana svojo dolžnost storč v polni meri.
To so glavne misli obeh člankov. V posameznosti se ne spuščamo, dasi so dokaj zanimljive. A sedaj prašamo, kaj dotičnikom pri vsem tem ne dopade? Ni-li morda prav, da se deželni poslanec dolenjskih mest in trgov briga za dolenjsko železnico? Ni-li prav, da se je kot poslanec podal k merodajnim krogom, da poizvč, kako stvari v tej zadevi stojč? Ali je morda napak, da je možem, ki stojč na vladnem krmilu, brez ovinkov odkril potrebe in želje svojih rojakov in da je na mestu, od katerega jedino je pričakovati pomoči v tej zadevi, izrekel prošnjo, naj se na te potrebe, na te želje ozir jemlje? In konečno, ni bilo
li morda prav, da je vsem, ki so pri tem inter-esirani, odkritosrčno povedal, kak vspeh da so imeli njegovi koraki ter jim odkril, katero pot da morajo nastopiti, ako sploh hočejo dospeti do svojega smotra?
Ta vprašanja naj naši čitatelji, zlasti iz dolenjske strani, dobro premislijo, na ta vprašanja naj mirno, brez predsodka odgovore, in prepričani smo, da pridejo do istega rezultata, do istega zaključka, kakor mi. Mi vsaj odkritosrčno in brez ovinkov povemo, da so nas pojasnila gosp. deželnega poslanca prof. Šukljeja navdala z zadovoljnostjo. Mi nimamo razloga, skrivati svojega veselja nad tem, da je prof. Šuklje ta kratek čas, kar biva na Dunaji, tako dobro porabil v prid svoje domovine s tem, da je tako važno vprašanje, kakor je zadeva o dolenjski železnici, zopet v tok spravil na najmerodajnejšem mestu, in prepričani smo, kolikor prof. Šukljeja poznamo, da to pri svoji vatrftjnosti in vnetosti za vse, kar je v blagor njegovim rojakom, ne bode prej miroval, dokler se v tem oziru ni kaj doseglo. Mi se pa tudi nad tem veselimo, da je gosp. deželni poslanec šuklje brez vseh olepšav in naravnost odkril, kaj je Dolenjcem v tem oziru pričakovati in kaj ue, in da je stopil pred svoje rojake z resnico na dan, da njih samih namreč čaka pri tem mnogo požrtvovalnosti, mnogo truda! Je-li morda ravno to, kar nekaterim ne ugaja? Jim morda ravno ta odkritja niso prišla ob pravem in ugodnem času? Toda dovelj! Teb vprašanj za sedaj še nečemo preiskovati. —
Boj v Osrednji Ameriki.
Dan za dnevom dohajajo evropskemu občinstvu obširna poročila iz bojišč v Aziji in Afriki. Naravno je, da vzbujajo včsti o onih krvavih igiah
Listek.
ko
Lizika.
(Po Zschokkeju. -o-)
(Dalje.)
v Dobra starka ni vedela, pri čem da je, imenovati moje in mojih starišev ime in druge, Uže več ali manj znane podrobnosti, koj.h sem 0n*enil. To je božja volja! vzklikne, in pomaga tako tudi meni iz zadrege. Vedela nisem, kaj čem 2aCeti zaradi gospodove zapuščine. Jaz sem slaba in nevedna ženska, Vi razumete te stvari boljše, bedite jih Vi, saj Vi ste njegov sorodnik!
Zato nisem pooblaščen, pravim; ali m zapustil oporoke?	x	.
TiBtega dnč, ko sem morala sežgati pisma, naročil mi je, da naj odprem po njegovi smrti nek zapečaten zavitek, kojega bodem nat,la v 8krinjici sekretarjevi. Hotela ga pa nisem icz prič odpreti in — bala sem se tudi.
Tako je pripovedovala in prinesla mi je za vitek, ki je bil nanjo nasloven. Moral sem ga od-
preti. Notri bilo je zanjo nekaj vrstic s podpisom:
„Karol Vidmar", zaznamek cele njegove lastnine, oporoka in pismo na nekega notarja v mestu.
V	oporoki volil je polovico svojega premoženja srenjskim revežem, ostalo, in vrhu tega se hišico s pohištvom, svoji dosedanji služabnici Meti Besson v hvaležno plačilo njene dvajsetletne zvestobe. Ono imetje pa, ki je je podedoval po svoji ženi in njeni materi, zapustil je	in pri tej priliki zaznamenuje me z imenom	bratrancu svoje
žene, ako še živi, ali pa njegovim dedičem. Ko bi pa ti uže pomrli, pripade vse vbogim.
Na ta redki način prišel sem nepričakovano v ožjo dotiko z nesrečnim možem, z njegovo mlado soprogo in z lastno otročjo dSbo. Bil sem sedaj lastnik sv. pisma, znanega mi naslonjača in druzega starinskega orodja, kar me je le preživo spominalo davnih, zlatih časov. Posebna svetinja pa mi je bila knjiga. Obseval jo je blesk najzgodnejših spominov, onih najčistejših iu najne-dolžnejših otročjih radosti in čutov. Presrčno sem jo pritisnil na ustna, kot bi mi njena navzočnost
jričarala zopet nazaj izgubljeni raj in bi me iz-judila iz dolzega in težkega spanja.
Med tem, ko sem vredoval z beležnikom in sodnijo dedščino, vzel sem Meto k sebi. Ko je pa imela čez nekaj tednov povrniti se na posestvo, ki jej je po oporoki pripalo, postala je zelo potrta. Vselej se jej je vračala notranja bolest, kadar je stopila v hišo ranjkega. Videl sem, da bi vedno ponavljajočo se žalovanje za izgubljeno osebo, na kojo jo je vezala dolga in vdana zvestoba, spravila pošteno starko le prezgodaj pod zemljo. Ni se pomirila, predno jej nisem obljubil, da se preselim tudi jaz v njeno tiho stanovališče in da jej čem nadomestovati njenega nekdanjega gospodarja. In tako bil sem tudi jaz na dobičku; bilo se mi ni treba ločiti od zvestega psička, ki je bil najin skupajšen prijatelj. In trudila sva se oba, da bi pozabil kolikor mogoče svojega prejšnjega gospodarja.
Ko sem se preselil v novo stanovanje na griču, postavil in uvrstil sem v onem delu poslopja, ki je bil zame odločen, pohišje tako, da je bilo kolikor mogoče podobno stanovanju umrle mi tete
pri nas splošno zanimanje, te tudi je bojno polje tako ogromno daleč od našega kontinenta: dogodki v Tonkingu in v Sudanu vplivajo merodajno na domače razmere dveh mogočnih evropskih velesil; sreča in nesreča borečih se polkov odločuje politiko v domovji. Ker moderni svet ne pozna nobenega razdalja več, pridejo poročila iz onih krajev skoro prej do nas, nego se ohladč trupla palih bojnikov — in ravno tako hitro vršč se spremembe v domovini. V Tonkingu rani sovražna krogla višjega poveljnika, in kineške čete podiš zbegane ljudovladine polke nazaj — uže se razlega glas o tem porazu po vsej Franciji in omaje temelj vladi njeni; ministerstvo izgine z odra, kakor zmagane čete raz bojno polje. V daljnem Sudanu ljuto napadajo hrabri Afrikanci angleške kolone in bijejo boje, v katerih se evropska vojna taktika komaj obdrži na površji; še se morebiti ni smodnikov dim razpršil nad teriščem, uže se kažejo na bregovih Temze važne posledice, in angleški politiki morajo vravnavati svoje početje po gibanji britanskih polkov sredi afrikanskih pustinj. Zato je pač razumno, da se briga ves evropski svet za vojne v dalnjih zemljah, in da nimamo tolikega interesa za dogodke, ki neposredno ne posegajo v razmere našega kontinenta.
Taki dogodki so oni, ki se vršč zadnje čase v Osrednji in Južni Ameriki. Tam se nahaja celo število večjih in manjših ljudovlad, ki so bilo nekdaj španjska last, pozneje pa so si pridobile samostalnost. Le-ta pa jim ni prinesla posebnega blagoslova; večne vojne in vedne revolucije so tam na dnevnem redu in zmiraj bolj se obistinuje znani izrek, da je normalni stan srednje- injužno-amerikanskih republik — domača vojska! Prebivalci teh držav živd tako rekoč od boja in kažejo svetu, da se v njihovih žilah zares pretaka indijanska bojaželjna kri. Vender običajno prelivanje krvi malokedaj doseže posebno važnost, in svet navadno še ne zv6 o prekucijah, ki se redno javljajo v onih zemljah. Sedaj pa se poroča o bolj
  	ooVA—
kroge ter izzivali mehikansko republiko in zavezne severne države, o dogodkih, katere je provzročil predsednik guatemalske republike, general Barrios. Ta mož, ki je bil svoje dni notar, pozneje pa se je poprijel politiziranja in vojevauja, stal je uže 12 let na čelu ljudovlade kakor skoro absolutni vladar. Z drakonsko ostrostjo je povsodi postopal, kjer je bila njegova moč v nevarnosti. Na stotine ljudi je spravil pod meč, ker so bili nasprotniki njegovega predsedništva. Na drugi strani pa je tudi z nenavadno energijo in gorečnostjo reformiral in uredil upravo, skrbel za po-vzdigo živinoreje in poljedelstva, podpiral razvoj ljudske omike in ustanovil mnogo šol po vseh pokrajinah prostrane države. Tako se mu je posrečilo, celih 12 let se obdržati kot samo vladar in narekovati deželi zakone svoje. A čem bolje si je
takrat, ko sem zahajal k nji še kot dete. čez dolgo časa začel sem vživati veselje, da bivam zopet v druščini, ki vgaja mojemu duševnemu stanju. Tudi Meta zvedrila se je znova, ker tudi nji priljubilo se je novo življenje, koje se je strinjalo z njenimi dosedanjimi navadami. Saj nji je bila prava potreba, žrtvovati se za druge; zvesto služiti svoji gospodi in vdano skrbeti zanjo, to bil je njen poklic in pri tem pozabila po polnem nase. S tem podelila je svojemu stanu plemenitost in ono čast, kojo pogrešamo le prepogostoma pri onih, kojih naloga, je zapovedovati.
Med podedovanimi rečmi našel sem tudi pisma stare tete in zraven njih ona njene hčeri in gospoda Vidmarja. V prostih urah jel sem jih potem vredovati; in kadar sem jih prebiral, vtopil sem se po polnem v življenje teh dveh blagih src. Ker sem povest o njima uže pričel, naj jo dopolnim, kolikor mi je mogoče in znano.
Lizika porodila se je v ZUrichu. Ondi tekla so jej prva leta mladosti. Oče njen bil je vrl mož, poln blagih lastnostij. Ljubil jo je iskreno in skrbno gojil in vzbujal je bogate naravne darove v mladi duši. Veuder pa se je vkljub vsej previdni
utrdil „prestol“ predsedniški, tembolj je rastlo možu slavohlepje in želja po večji moči. Uže dalj časa je sanjaril o zvezi republik Osrednje Amerike. Med Mehiko in Kolumbijo leži pet deloma silno prostranih ljudovlad: Honduras, San Salvador, Nikaragua, Kostarika in Guatemala. Poslednja naj bi postala voditeljica republikanske zveze in vstvarila naj bi se sredi Amerike mogočna država, kateri predsednik bode Barrios! Liberalna stranka v vseh imenovanih ljudovladah na videz ni bila sovražna takim centralističnim ten-dencijam, in poln zaupanja nanjo je Barrios prav nepričakovano izdal proklamacijo, v kateri dekretuje združenje peterih držav. „Po dolgem premišljevanji — pravi predsednik — sem se odločil, da se proglasim glavarjem republike guatemalske in osrednje-amerikanske. Ob jednem si pridenem naslov „Najvišji vojni poveljnik" Osrednje Amerike in prevzamem absolutni komando. Kdor je zoper to, je izdaji ca narodne stvari in ravnal bom z njim, kakor se izdajicam spodobi. Jaz zahtevam dalje, da se me oklenejo vsi uradniki, častniki in vojaki Osrednje Amerike; povišanje v službi, dekoracije in vestno plačevanje smejo vsi pričakovati. Vse obravnave o ozemljih, mednarodne pogodbe, posojila in druge zaveznosti osrednje-amerikanskih držav razveljavim.1*
To proklamacijo poslal je Barrios 6, marcija omenjenim ljudovladam in naravno je, da je pro-uzročila nepopisno razburjenje. Skoro nihče se ni oglasil za predrznega guatemalskega tirana in v nobeni državi ni hotel predsednik kar meni nič, tebi nič prepustiti svoje mesto Barriosu. Navdušen sprejem, katerega je poslednji pričakoval, je povsodi izostal in sosedje, koje je hotel Barrios spraviti pod-se, jeli so se pripravljati za upor. Dnč 14ega marcija je kongres republike San Salvador sklenil vojno zoper guatemalskega usurpatorja; Nikaragua in Kostarika sledili ste temu zgledu in v naglici sklicali svoje vojske v orožje. Samo država Honduras se je izrekla za unijo.
>»V«M J/ v» tiMvkl	ul wutu\ Vil vu dvlt«!
Zbral je svojo vojno in se pomikal proti mestu San Salvador, katerega je zasedel in v kojem je imel prvič priliko kaznovati narodno nizdajice.“ A v tem času bila je napadena država uže pripravljena. Prišlo je do ljutih bojev, v katerih Barrios ni imel sreče. Bil je tepen in ko se je zopet nekoliko ojačil, zgubil je v novič bitko pri Chal-huapi. Brzojav nam poroča, da so našli razbit predsednikov meč na krvavem polji in pozneje tudi truplo nesrečnega moža.
Tako je v naglici ugasnila zvezda Barriosova. „Strt in zlomljen meč“ — kakor peva pesnik, je konec velike igre, kojo je pričel guatemalski predsednik, in sanje o združenji osrednje-amerikanskih držav v jedno skupno celoto zginile so v malih dneh. Zmagonosni San Salvador sklenil je uže mir z Guatemalo, in senat poslednje republike je slo-
vzgoji le preveč spozabil v veselji, kolikor mogoče vzbuditi domišljijo mlademu dekletu; in težko je pričakoval zgodnjih sadov. A to vplivalo je slabo na dekliško narav, ki je bila uže sama po sebi jako občutljiva in živa. V letih, ko so njene druž-nice še veselo in brezskrbno skakljale okolo mater in se igrale s punčikami, prebirala je uže pesnike in polnila si dušo s podobami in čutili, s kojimi se sprijaznimo še le v zreli mladosti. Prenapeti duh razvijal se je v škodo nežnih telesnih močij. Ko jej umre oče, bila je stara komaj deset let, in uže tedaj bilo se je bati, da je trajna tuga in žalost ne spravita za očetom v grob. Hranim še njeno podobo iz tistega časa. Obraz je poln milobe in plemenitosti. Toda žareče, izrazne oči, otožno nasmehnena ustna in resnoba, ki se jej bere na mirnem čelu, le preočito opominjajo, da je to dete uže prehitelo svojo starost in da jo bodo le prezgodaj umorile globoke in goreče strasti.
Po soprogovi smrti zapustila je moja teta Ziirick in se naselila v Genfu, da bi živela bližje svojih sorodnikov in posebno moje matere. Tu vzgojevala je svoja dva otroka in previdno je
vesno razveljavil proklamacijo svojega bivšega vladarja. Zato je upati, da se vrne kmalu mir v tiste kraje, vsaj oni „mir“, kakeršnega so navajeni strastni in bojaželjni mogotci Osrednje Amerike.
Politični pregled.
Avstrijsko-ogerska država.
Dan, kedaj se bode zaključil državni zbor s prestolnim govorom, še vedno ni natanko določen, najbrže med 18. in 20. aprilom. Iz Levov« se poroča, da se bode predsednik poslanske 2t>or‘ nice dnč 15. t. m. podal na Dunaj.
Predvčeranjim imeli so v Pragi pod predsedstvom grofa Salma volilci liberalnega veleposestva shod, katerega se je udeležil tudi knez Carloa Auersperg in več državnih poslancev izmed veleposestnikov. Sklepalo se je o sčstavi krajevnih volilnih odborov. Razgovarjalo se je tudi o kompromisu gledč volilnega okraja Liberec, vender se to vprašanje definitivno ni rešilo.
Zagrebška trgovinska zbornica vložila je nujno prošnjo pri ogerski vladi za gradnjo zvezne železnice Barcs-Vrbovec, ker bi so ta železnica izmed vseh ogersko-hrvatskih najbolje rentovala ter bi bila za povzdigo hrvatske trgovine velike važnosti.
Tuje dežele.
Angleška admiraliteta je zaukazala, naj bodo pred kratkim naročene ladije pripravljene, mogo naložiti 15 00 vojakov. Dvatisoč mož bilo je povelje, naj odidejo v Indijo, da dopoM0 rezervne polke. V Nepalu postavilo se je Angleže111 15 00 mOž na razpolaganje.
„Times“ govorijo o potovanji princa in priO" cesinje Waleške po Irski ter sklepajo, da bode ta obisk imel kot posledico pomirjenje. S tem obiskom se hoče pokazati, da kraljeva obitelj ne pozna nobenega razločka med jedniin in drugim
delom združenega kraljestva.
u uuisnega uujiaua se puiuca, ua SO -Angleži neovirano zaseli Handub med Berberom Suakimom. S to pridobitvijo pdprli so si Angle^ pot in zdaj menijo, da jim bode možno polastiti se Sinkata. — O Osmanu Digmi poročajo ogle* duhi soglasno, da se je s svojimi pristaši umaknil na gore med Erkovitom in Sinkatom. Desetletni sin Osmana Digme je bil baje tudi vstreljen, ko je v boji dne 24. in 25. marcija navduševal vojake. Angleži pričakujejo, da se jim bode več rodov v notranjem vdalo.
Brzojav donesel je resna poročila iz Azije-Kusi sprijeli so se z Afganci in boj bil je zelo hud, kajti obležalo je na bojišči 500 mrtvih. T« poročilo vzbudilo bode gotovo v Angleški veliko vznemirjenje. Kaj se bode zgodilo — kdo bi mogel uže zdaj določiti?
skrbela, da se je prerani in urni razvitek hčerin bolj zadrževal, oni sinu pa tembolj pospešil. Tega učil je risati mlad učitelj, ki je bil zel<5 reven, pri tem pa jako izobražen in nadarjen. Le-ta bil je Vidmar. Lizika vdeleževala se je večkrat pouka.
V	vsem, kar je pravil on, našla je mnogo več pouka in duševne hrane kot v suhoparnih podrobnostih, s kojimi so jo nadlegovale njene učiteljice. Polagoma pa se je ono zanimanje, ki jej je iz prva vzbujal pouk, raztegnilo na mladeniča samega. Rada povprašuje ga to in ono in pazno posluša njegovo sodbo. Njega pa je jasni razum in mili značaj zale učenke očaral in v dolzih po-tezih je srkal sladki strup strastij, kojih si samemu sebi ni upal odkriti. Moja teta je to otročjo nfl' klonjenost gotovo zapazila. A ona bila je najbolj^ mati in mislila je, da je našla v mladem mož^ najvrednejšega, ki bi imel pridobiti si srce nje00 hčerke in postati najboljši porok njene sreče.
Lizika bila jo stara kacih štirinajst, Vid«*1*11 pa devetnajst let. Ljubila sta se pa uže iskien®; in njijini srci navdajala je ona nežna čistoS ’ podaja ljubezni čudovito moč in silo. ueceKtl tetinega pisma sem razvidel, da sta si oba v pn
Dopisi.
Z Notranjskega dnč 8. aprila. (Izv. dopis.) Ves ininoli teden smo imeli vreme, katero se za niesec april ne spodobi. Ves Včliki teden je bil zelo mrzel in zadnje dni je tudi deževalo. Le soboto se je zvedrilo in marsikdo je mislil, da bo imel prav prijetno Veliko noč. Pa ravno nasprotno se je zgodilo. Veliko nedeljo je bilo deževno, mrzlo in burja je brila, da ni bilo nikamor možno iti. Res prav slabo in grdo vreme je bilo in marsikdo se bo še pozneje na tč praznike spomina!. Pa še slabši nego minuli se obnaša tekoč teden. Torek in četrtek Bneži na vse pretege. Sedaj bi bilouže čas, da bi ne snežilo, ker zima nam je odšla in del° na Polji bi se imelo uže vršiti. Živina bi se morala kmalu na pašo goniti, pa še po senožetih *n pašnikih sneg leži. Tudi mnogo kmetov toži, a jim za živino krme zmanjkuje, ker zima je bila olga, sen6 je pa zdaj precej drago.
Obdelovanje polja bo tudi hudo zaostalo, minuli mesec je bil ves grd, saj sušeč ni skoro nik-ar lep, in še sedaj snežuje, ko bi moralo uže Vse zeleneti. Zares! prav lepo in pomladansko Vl'eme imamo.	L.	F.
Razne vesti.
—	(Mod nedolžnimi.) Car Nikolaj obiskal je nokdaj jotnišnico v nočem mostu in ko vidi prod sabo voliko krdolo zločincev, prido mu na misol, da jamo Posamozno sprašovati, kaj da so nagodili. „Zakaj si ti ^zaperuV" praša prvega. „0 čisto po nedolžnem, ve-'4*nstvo,“ odgovori vprašani ter so vržo pred carjem a kolona. „Bila jo cerkov oropana in obdolžili so tega °&na meno, dasi o njem ničosa no v<šm." — Cesar °brne so od njoga proč in popraša druzega:	„In ti,
zakaj si ti zaprt?" — „Tudi po nedolžnem, veličanstvo ! Dobili so v obližji naše vasi ubitega in oropanega kvošnarja — moni bi niti v sanjah no bilo kaj tacoga misel prišlo . . .	—	„Pa ti?" praša car zopet
fretjoga. „Sama hudobnost mojih sovražnikov spravila 1116 jo som, voličanstvo! Moj sosed podtaknil mi jo po-®arc*jen donar in prijeli so mo, da-si sem nedolžen otrok!" — Carju so jo videlo, da ga te joremijado jotnikov dolgočasijo, za to pregloda hitro celo Vrsto in ko vidi mod zločinci mladega, raztrganega ci-praša Se njoga: „No, ti mladič, ti si so v<S tudi Nedolžnem zaprt?“ — »O ne, veličanstvo!" odbori ta, „jaz trpim zasluženo kazen. Ukradel som nam-^ nekomu trgovcu njegovega konjiča." — „Konjiča Ukradel!" ponavlja car smehljajo in so potem obrno r°W nadzorniku jetnišnico, rekoč:	„Tega hudobneža
®PUstite mi takoj ven. Med tako pravičnimi in nedolžni no smo nadaljo ostati, če no pokvari mi še celo družbo!“
I*rosti nedolžnosti svoja čutila tudi razodela in večno zvestobo obljubila. Dekle obstalo je to materi, in ta pisala je Vidmarju resno in Rešljivo pismo. Ni mu pobijala z nespametnim . Jtaojem poguma, kar bi ga storilo le nezaupnega tem bolj razburjenega. Ljubeznivo poučila ga .e’ ^aj da zahtevajo okoliščine in dostojnost; razbila mu je njegovo stanje in kako varčnim da dekl^8, ^i nasproti rahločutni naravi mladega jja Nikakor se ni zavezala s kako nepre-oJ6n° obljubo in dala je pri vsem tem raz-j et'i da bi to zvezo le dosegel, kadar bi dospel g. °Uega častnega mesta v človeški družbi, kojo bode priboril z vztrajnim napredovanjem v lrr»etnosti, kateri se je posvetil. Ni se torej čuditi, a ie od sedaj njijina ljubezen, po tem tako bodrem kot dobrovoljnem materinem opominu le Pomirovana, brez kalenja in viharjev, tiho in nevidno dospela do one kreposti, ki podre naposled vse nasprotne sile časa in usode.
Vidmar, kojemu se je na ta način vnelo upanje, posvetil se je z neumorno delavnostjo svojemu poklicu. Ljubezen in — slavohlepnost vzplamteli ste v njem gorečo željo, doseči vrhu-
Domače stvari.
— (Imenovanje.) Davkarski pristav Fran Saje imenovan jo provizornim davkarskim nadzornikom s sedežem pri c. kr. okr. glavarstvu v Črnomlji.
— (Gospod baron Alfred TCinklftj) na Keki, sin gospoda deželnega predsednika, počuti se uže bolje. Vročina se je znatno pomanjšala.
— (Volitev provTncijala.) Pri slednjem ka-piteljnu oo. frančiškanov v Ljubljani so oo. definitorji o. Evstahija Ozimeka izvolili naslednikom umršemu provincijalu o. Bonaventuri Sellu.
— (Mestni odbor ljubljanski) ima danes zvečer ob 6. uri redno javno sejo v mestni dvorani. Po javni je tajna seja.
— (Slovensko pisateljsko društvo) imelo je minolo sredo popoludne v čitalniški dvorani občni zbor. Zbor bil je mnogobrojno obiskan. Predsednik, državni poslanec dr. Vošnjak pozdravil jo navzočno ter se jim zahvalil za obilo udeležbo. Društvo je bilo ustanovljeno 1. 1872., potem pa je kmalu zaradi pomanjkanja članov in prodsedništva opešalo. Društva namen naj ostano zdaj isti, kakeršen je bil prej, da so namreč podpirajo slovenski pisatelji in njih družino. Društvo šteje zdaj užo 60 članov, in mod temi jo kot ustanovnik pristopil tudi deželni poslanec gosp. Mihael Vošnjak s 50 gld. — Predsednik je omenjal, da treba društvu pronarediti pravila ter voliti nov odbor. Pri točki, kako naj bi se imenovalo društvo, vnel se je daljši razgovor, ker so nekateri gospodje članovi nasvetovali druga imena temu društvu. Konečno vsprejel se je predlog, da so društvo imenuje: „Društvo v podporo slovenskih pisateljev in njih rodbin." — Letnina za pravo ude se je določila na 3 gld., za podporne ude na 2 gld. — Gosp. prof. Levec predlaga, naj se mestu 9 voli zdaj samo 8 odbornikov, kateri naj bi stanovali v Ljubljani ali vsaj v bližnji okolici. Dalnji predlog g. prof. Levca, naj bi odbor sam volil prod-sednika, namostnika, blagajnika in tajnika. Ta predlog se vender sprejme s spremombenim predlogom g. Hribarja, naj predsednika voli občni zbor, druge pa izvoli odbor sam mod seboj.
Gosp. dr. Ivan Tavčar jo predlagal, naj v slučaji, če društvo razpade ali se razpusti, premoženje društva pripade „Matici Slovenski". Predlog so jo vzprejol. — Na to se je vršila volitev in izvoljeni so bili: dr. Vošnjak predsednikom, prof. Levec podpredsednikom, prof. Senekovič tajnikom, podžupan V. Petričič blagajnikom. Dalje so bili izvoljeni v odbor: Ivan Hribar, prof. A. Raič, prof. Matso Ploteršnik, dr. Ivan Tavčar in dr. H. Dolenec. Prenarejena pravila predložila se bodo v potrditev; ko bodo potrjena, skliče so občni zbor.
— („Literarno-zabavni klub") ima jutri zvečer ob 8. uri svoj jour-fixe v hotelu „pri Maliči".
— (Slovensko gledališče.) V nodeljo dnč 12. t. m. bodo slednja slovenska predstava, in sicer na korist igralk gospodičen Vrtnikove, Zvonarjeve in gosp. Danila. Predstavljali se bodo „Banditje",
nec v svoji stroki, čez malo let uže zaslovelo je njegovo ime tako, da so mu vsi, ki so ga poznali, prorokovali najsijajnejšo prihodnost. A on si ni dal počitka. Vstvariti si je hotel usodo, ki bi bila vredna dekliča, in ta množila mu je s svojo žarečo fantazijo navdušenje za vse, kar je veličastno in plemenito. Njeni duši spojili sti se po polnem v jedno, tako da je bivala v obeh le jedna mise, le jeden čut; nista si delala več obljub in priseg neprelomljive zvestosti, mirno in zavestno le zrla sta v prihodnost, naj si bode kakeršna si hoče.
Previdna mati ni brez strahu zapazila, dasta postali te dve mladi življeuji čisto zavisni jedno od druzega. V dokaz temu so neke vrstice, koje jej je pisal Vidmar, ko mu je znabiti razodela vznemirjajočo misel: kaj da se zgodi iz nju, če se jednemu pripeti kaka nezgoda. — Kaj neki? piše jej tu, ni li človek, pol božje kreposti, vzvišen nad silami nature in sovražne usode; nad veseljem in revami življenja? — Kftj ne^i — če bi naju doletelo, kar je ljudem najgrozovitejše — ločiti se v smrti! — Je-li tako britkostno, če se preše i jeden izmed naji prej v nebeške višave? Duše žive večno! Jedna hiti naprej v svoj dom in tam-
veseloigra v štirih dejanjih. Spisal Roderich Benedix, poslovenil J. Kalan. Nadejemo se, da bode ta večer slavno občinstvo z mnogobrojno udeležbo pokazalo omenjenim igralcem svoje priznanje.
— (V r e m o.) Skoro ves ta teden imeli smo no-prestan dež. Danes dopdludnč stoprv se je zjasnilo in zopet je sijalo prijazno gorko pomladno solnce. Obetali smo si uže lepo dnove, a radost je trajala le malo časa. Takoj popoludnč stemnilo se je nebo, prepregli so jd črni oblaki, z dalje tam začulo se je votlo grmenje in okolo 1. uri popoludne jelo jo zopet deževati, med dežjem pa se je vsula precčj debela toča.
— (Požarna kronika.) Iz Krškega so nam z dne 7. t. m. piše, da je dnd 1. t. m. ob eni uri popoludne nastal ogenj v hlevu Matije Zupana na Glini št. 31, ki se jo vsled sape s tako hitrostjo razširil, da je bila v kratki četrt uri upepeljena hiša in vsa druga gospodarska poslopja, namreč en hlev, en svinjak, dva kozolca in kašča. Zgorelo jo tudi vse pohištvo, obleka in živila. Razen tega storila sta konec v ognji dva živinčeta in trinajst prošičev. Nevarnost bila je velika, da se požar tudi na poslopja bližnjih sosedov razširi, kajti hiša posestnika Antona Repovša bila je začela uže goreti, in le požrtvovalnemu delovanji nekaterih mož zahvaliti se je, da se je ogenj o pravem času še vdušil. Pogoreli ni bil zavarovan. Škoda, ki jo trpi, coni se na 3400 gld. Kodo jo zažgal, se tudi tukaj zdaj še ne ve.
— (Iz Posto.jine) se nam poroča: Naši mo-ščanje nameravajo si omisliti lastno godbo. V ta namen nabirali se bodo doneski. Do zdaj je užo voč darežljivih gospodov obljubilo zdatno pomoč.
— (Književnost.) Ravnokar prišla je na svitlo 107 strauij v mal. 8° obsezajoča lična knjižica: „Lira in Cvetje". Poezije. Zložil Pran Zakrajšek. Od drugih neodvisni prvi del poezij. Založila in izdala: Ivan Dolinar in Avgust Bromic. Trst. Tiskarna Avgust Lovi in dr. 1885. Cena 60 kr. To je naslov najnovejšemu slovenskemu književnemu proizvodu. O vsebini knjižice spregovorili bodemo o priliki obširnejo.
— (Jurčičevi zbrani spisi.) [Konec.] Na dalje so naročili : gosp. Inglič Jakob, c. kr. šolski ravnatelj v Idriji, 9 knjig; g. Vencajz Ivan, c. kr. okrajni sodnik v Krškem, 15 knjig; gg. bogoslovci v Ljubljani 27 knjig; Joreb Gregor, c. kr. brzojavni uradnik v Trstu, 30 knjig; Hauptmann S., učiteljski pripravnik v Mariboru, 10 knjig; Loban Ign., gimnazijalec v Gorici 10 knjig; učiteljski pripravniki v Ljubljani 44 knjig; Zupančič Ivan, dijak v Kopru, 38 knjig; tretješolci gimnazije v Ljubljani 8 knjig; četrtošolci v Ljubljani 8 knjig; gojenci _Aloiziievišča“ in osmošolci v Ljubljani 84 knjig: Blaž Jos., osmošolec v Celji, 58 knjig; SlavikEd., gimn. v Trstu, 12 knjig; šestošolci v Ljubljani 32 knjig; Strancar Albert, osmošolec v Novem Mestu, 30 knjig; g. Skalja v Ljubljani 18 knjig. — Naročnina za prve tri zvezke nevezane znaša 2 gld. 40 kr., za lepo vezano pa 4 gld. — Prvih 5 zvezkov
kaj pričakuje druge. To pričakovanje in koprnenje jih zopet zjedinja. Ah, draga mati, preženite si ta strah, ki ne pristaja ne Vaši pobožnosti, ne najini ljubezni, ljubezni, čegar plamen viharji življenja podpibavajo, nikdar pa ga ne vgasnejo.
Kakor se je kmalu pokazalo, niso bile tihe skrbi blage tete brez vsega vzroka. Razni pojavi naznanjevali so jej, da Lizikino zdravje vsahnuje. Neka sumljiva, vedno bolj stalna bledost pobrala jej je po licih dosedanjo tanko rudečico; rahle in fine poteze njenega obraza so začele medleti in se sušiti; mirno in globoko žarenje v očeh pa je vzbujalo strah, da premočno plamteči duh nevarno podkopava moči rahlega in slabotnega telesa. Mater je jelo od dnč do dne bolj skrbeti, in misliti je bilo treba na sredstva, ki so tudi Vidmarja vznemirila. — Zdravniki svetovali so teti, da prevede hčerko v milejše podnebje, kjer bi pa vender obližje gora krepilno in oživljajoč vplivalo na gorki zrak. — Na spomlad odpotovali sta torej obe v Aosto, malo piemontežko mestice v Šent Bernardinskem vznožji, kjer hladijo bližnji snežniki tople italijanske sapice.
(Dalje prihodnjič.)
stoji nevezanih 3 gold. 50 kr., ukusno vezanih pa 6 gld. — Dijaki dobivajo Jurčičeve zbrane spise nevezane po 60 kr., vezane pa 1 gld. izvod. Naročnino prejema g. dr. Jo s. S tar 5 v Ljubljani. Knjigo prodajajo tudi knjigarji J. Giontini in Kleimayr & Bamberg v Ljubljani. Zlasti jo želeti, da bi po večjih krajih, na pr. v Kranji, Škofji Loki, Postojini, Kameniku, Cerknici, Celji, Mariboru, Ptuji i. dr., kakšen delaven rodoljub nabral kaj naročnikov ter naročnino poslal g. dr. J. Staretu v Ljubljano. Ali morebiti bi bilo še boljo, da bi ljubeznivo dame naše, katerim je pokojni Jurčič spisal toliko lepih povestij, uže iz samo hvaležnosti do pisatelja storile kaj za to, da bi so njegovi spisi vspešno prodajali. Marsikdo še ni naročen na Jurčičeve spise, ker se mu ne ljubi pisati ponjo; a naročil bi se, da mu kdo drug preskrbi knjigo. Vrhu tega jo pa pri takem razprodajanji knjig tudi odbor na dobičku, ker mu ni treba plačevati knjigarjem izdatnega rabata. Četrti zvezek, ki bode obsezal štiri lepe po-vosti, izide sredi meseca aprila.
Iz seje mestnega odbora ljubljanskega.
V	Ljubljani dn6 7. aprila.
(Konec.)
III. Mest. odb. Mosche poroča v imenu združenih odsekov o utelovljenji podturnske graščine ter stavi na-slodnje predloge:
1.) Mostnemu magistratu se nalaga: a) da nemudoma stopi v dogovor z d6lenješišensko občino, da pStem sporazumljenja odstopi one parcele, katere pripadajo Podturnskemu gradu (Tivoliju), da se utelovd ljubljanski mestni občini; b) naj o tem ko hitro možno mestnemu zboru poroča tor stavi primerne predloge; c) če bi d61enješišenska občina ne dovolila te ločitve, vloži naj se pri deželnem odboru kranjskem prošnja, da ta v prihodnji seji dežolnoga zbora prodloži postavni načrt o tej ločitvi, oziroma inkorporaciji.
2.) Ponudba kranjskega stavbinskega društva, s kojo jo omenjeno društvo mestni občini ponudilo oni del svojega zemljišča, kateri leži med svetom deželnega muzeja Rudolfinuma in med tamošnjimi vilami, se hva-ložno vsprejme. — Po daljši debati vsprejmo so od-sokovi predlogi.
Župan Grasselli izreče gospodu poročevalcu za obširno in temeljito poročilo zahvalo.
IV. Mest. odb. Kušar poroča v imenu pravnega odseka, združenega z odsekom za olepšavo mesta, o prodaji nekaterih mestnih parcel poleg Lattermannovega drevoreda, parcel, katero ležijo med Rudolfinumom in onim delom Lattermannovega drevoreda, kateri se razteza proti tržaški cesti; poročevalec predlaga, naj so ponudba kranjske stavbinske družbe za zdaj ne vsprejme in se jej odgovori, da mesto ne proda teh parcel.
Most. odb. Mo sc h 6 omenja, naj se ta malovreden svet vender proda stavbinski družbi za 6946 gld., katera bi sezidala na tem prostoru krasne hiše tor vse olepšala z nasadi. S tem bi se pospeševalo olepšavanjo mesta.
Mest. odb. dr. Tavčar izreka se odločno, naj so proda ta prostor, ker bi nove po stavbinski družbi postavljene hišo bilo gotovo v olepšavo mesta.
Mest. odb. Gogola mSni, da jo kupnina neprimerna.
Proti prodaji govorili so še mostni odborniki Hribar, dr. vitez Bleiweis Trsteniški, Valentinčič in Pakič.
Pri glasovanji vsprejme se torej odsekov predlog, da so omenjene parcele ne prodado.
V. V imenu odseka za olopšavo mosta o napravi nekaterih naznanilnih tabolj poroča most. odb. Koll-mann tor stavi nasvot, naj so isto napravijo na naslednjih hišah: na hiši g. Antona Krisperja, na meščanski b61nici, na hiši g. Iv. Vilharja na št. poterski cesti, na hiši g. Bernarda v Slonovih ulicah, na hiši g. Gnezdo (hotol „pri Slonu"), na cerkvi dožolno bolnice, na kazini, na Pongratzovi hiši na Turjaškem trgu, na g. Maurerjevi hiši na Proširnovem trgu, na hiši gg. Krisper in Urbanec pod Trančo, na gledališči in na kazini. Vso te tablje bi stale 200 gld.
Navzlic ugovorom most. odb. dr. Dolenca vsprejmo se odsekov predlog.
Na to so javna seja sklone.
Telegrami „Ljubljanskemu Listu.'1
London, 10. aprila. „Standard“ piše: Angleška očita Ruski, da je napad na Pendžab prelomljenje najnovejše pogodbe ter ni opravičen nikakor vsled kacega napredovanja ali sovražnega pomikanja od strani Afgancev. Iluska naj Komarov čin prekliče ter zaukaže, da se ruske čete vrnejo v prejšnje postojanke svoje, kajti to je neobhodno potrebno pri pomejnih pogajanjih.
Bruselj, 9. aprila. Ko se jc dvorno osebje povodom praznovanja kraljevega rojstvenega dneva vozilo iz cerkve, napal je nekov človek voz, v katerem se je peljal cesarjevič Rudolf, grof in grofinja Flandern ter razbil stekla pri oknih. Napadalca, kateri je blazen, so zaprli.
Pariz, 9. aprila. Vlada dobila je popoludne telegram iz Pekinga s poročilom, da je Kitajska zadovoljna z onimi mirovnimi pogoji, kateri so se podpisali dn6 4. aprila.
London, 9. aprila. V dčlenji zbornici je Gladstone obširno poročal o dogodkih na afgan-ski meji ter dejal: „Nain se zdi, da je bil ruski napad izzvan. Mi smo od Rusije zahtevali pojasnil". Giers je izražal nadejo, da nesrečni ta dogodek ne bode motil dogovarjanj. Zagotavlja se, da Rusi niso zaseli Pendžab.
Telegrafično borzno poročilo
z dnč 10. aprila.
gld.
Jednotni drž. dolg v bankovcih . . •  ................81-40
»	>	»	» srebru...........................81-60
Zlata renta.  ............................*,	...	105-85
5% avstr, renta.......................................97-25
Delnice n&rodne banke............................... 856-	—
Kreditne delnice.................................... 283-30
London 10 lir sterling...............................125-45
20 frankovec...................................... 9'89
Cekini c. kr...................................... 5'84
100 drž. mark........................................ 61-25
Uracini glasnik
z dnfe 'J. aprila.
Razpisane službe: Predsedstvo dež. nadsodnije graške razpisuje natečaj na novo ustanovljeno službo pristava za okr. sodnije na Kranjskem vsled naprav zemljiških knjig. Prošnje do dnž 26. aprila 1.1.
Naprava novih zemlj. knjig: V Črnomlji za kata-stersko občino Vinico; poizvedbe dnž 14. aprila pri on-dotni c. kr. okr. sodniji; — za katastersko občino Uča-kofce; poizvedbe dnč 15. aprila tudi pri omenjeni okr. sodniji.
Eks. dražbe: V Idriji zemljišče Fr. Slabeta iz Go-veka (928 gld.) dn6 20. aprila, 26. maja in 26. junija. —
V	Metliki posestne in vžitne zemljiščne pravice Jere Malnerič (120 gld.) dn6 20. aprila in 4. maja. — V Ljubljani posestne in vžitne pravice Jakob Semerjevih parcžl iz TomiSlja dn6 15. aprila, 16. maja in 17. junija 1.1.
Tiijoi.
Dn6 8. april«.
Pri Maliči: Grof Lichtenberg, graščak, s soprogo; Konigs-berg in Spitz, trgovca, z Dunaja. Berger, zasebnik, s soprogo, iz Beljaka. — Pertz, zasebnica, iz Kočevja.
—	Saitto, zasebnica, iz Pariza. — Dr. Kotzmutb, c. kr. zdrav, asistent, iz Črnomlja. — Dr. Pfeifer, posestnik, in Lapajne, Šolski vodja, z Krškega. — Vitez Fichtenau, posestnik, z Bleda.
Pri Slonu: Dr. Matič, predsednik okrožne sodnije, z rodbino, iz Bosne. — Anatour, gled. igralka; Rinnbock, zasebnik, s soprogo, in Ferenčič, uradnik, s sinom, z Dunaja. — Finster, trgovec, iz Gorelic. — Dinghofer, graščak, s soprogo, iz Osredka. — Srb, zasebnik, iz Velikovca.
Pri Bavarskem dvora: Verbič, trgovec, s soprogo, z Tirolskega.
Pri Južnem kolodvoru: Harder, fabrikant, z Dunaja. — Stockler, markSr, iz Gradca. — Poglitsch, učiteljica, iz Ziljske doline. — Digaspero s soprogo iz Pulja. — Prešern, nadporočnik, iz Trsta. — Lužar, zasebnik, iz Tržiča. — Miiller, zasebnik, iz Celja. — Špindler, natakar, iz Ljubljane.
Pri Virantu: Murgel, c. kr. uradnik, iz Idrije. — Borboric, župnik, iz Št. Jakoba. — Levstik, učitelj, iz Dola. — Janežič, učitelj, z Brda. — Schmuck, ekonom, iz Sevnice. — Klun, posestnik, iz Bibnice.
Srečke
z dn6 8. aprila.
Brno: G7 50 62	58	22.
Meteorologično poročilo.
a rt Q	Čas opazovanja	Stanje barometra v ram	Tempe- ratura	Vetrovi	Nobo	Mo-krina v mm
j 9. aprila	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	716-8G 717 00 722-37	2-8 7-1 5-8	Zpd. sl. s vzh. sl. zpd. sl.	dež » obl.	11-60 dež
V našem založništvu je izišel na svitlo
drugi pomnoženi natis:
Elegantno vezane in z zlatim obrezkom fltanejo
2 gld., nevez. 1 gld. 20 kr.
Ig. v. Kleinmayr & Feri. Bamberg
knjigotržnica v Ljubljani.
Kleinmayr-jevi in Bambergovi knjigarni
se dobivajo:
Josipa
Jurčiča
spisi
■j a
"i.
I. zvezek: Deseti brat. Cena 1 gld.
II. > Pripovedni spisi: Jurij Kozjak, Spomini na deda, Jesenska noč mej slovenskimi polharji, Spomini starega Slovenca. — Cena 70 kr.
III. zvezek: Pripovedni spisi: Domen, Jurij Kobila, Dva prijatelja, Vrban
Smukova ženitev, Golida, Kozlovska sodba.
—	Cena 70 kr.
Jurčičevi zbrani spisi se dobivajo tudi v lične platnice vezani, vsak zvezek po 50 kr. več.
Kdor se želi po pošti naročiti, naj blagovoljno po nakaznici za poštnino pri vsakem zvezku 10 kr. priloži. (11) 12
in
Podpisani so najvdanojšo zahvaljuje svojim p. odjemnikom za njemu do sedaj izkazano zaupanjo in priporoča k nastali sozoni svojo dobro preskrbljeno in izbrano zalogo
solnčnikov
za gospe in gospode
v jako lopi in veliki izbiri, priprosto kakor tudi najologantnojše oprave, po najnižjih cenah; daljo
dežnike
v neizcrpljivi izbiri vsako volikosti in iz vsake vrsto blaga, na pr. iz pavolo, alpakko, clotha, botany-blaga, pol-svilo, svilo, doublo-face-svile itd., na običajnih kakor i na tako priljubljenih praktičnih patentovanlb. a.vtom.a.t-stoja.lito. z modernimi palicami po najnižjih conah.
Specija-litete v dežnikih: Patontovani samo-odpiralnik, patontovani samo-zapiralnik, razložljivi dožniki in solnčniki za v kovčego; daljo solnčniki in dožniki s Titania-palico in zlatim stojalom so vodno na prodaj.
Provloka in popravljanje so kar najhitreje oskrbava, naročbo z deželo na posamične dož-niko in solnčniko izvršujejo so natanko vslod zahtevo promptno proti povzetji.
Eazpočevalcem so vslod zahtov« na razpo-laganjo dopodrobni conilniki franko
Li. ADkuscli
fabrikant dežnikov in solnčnikov, Ljubljana, Mestni trg št. 15.	(41)	5
:»&eee0ociKXK
Odgovorni urednik J. Naglič.
Tiskata in zalagata Ig. v. Kleinmayr & Ped. Bamberg v Ljubljani.