Operna črna komedija za tri igralce in tri privide
(Po motivu enodejanke Čarobna noč Sławomira Mrožka, cepljene na verz 
Williama Shakespeara.)
JOSE, doktor fizike, mlajših srednjih let
AMON, zaslužni profesor fizike, starejših srednjih let
ÁNGELA, mlada kozmologinja
Avtorski namig: tisti del igre, ki je pisan v ležečih črkah, je namenjen petju. 
Seveda pa se lahko skladatelj odloči drugače.
Milan Dekleva
Božji delec
Sodobnost 2017 1185
Sodobna 
slovenska 
dramatika
(Glasbeni prolog. Smo v enem od raziskovalnih kabinetov v CERNU, naj-
brž globoko pod zemljo. Nikjer ni nobenih oken. Tema. Vidimo le migljanje 
svetlobe na računalniškem zaslonu, ki prikazuje simulacijo trka protonov 
pri veliki hitrosti in sled novo odkritega Higgsovega delca. Na oder pride 
Jose, v roki drži skodelico kave, zeha, se usede na stol pred zaslonom. 
Glasba izzveni. Tišina, slišimo le žvenketanje žličke, s katero Jose me-
ša kavo. Vstopi Amon, ki v mraku ne opazi kolega. V roki drži skodelico 
kave, se poči na stol pred sosednjim računalnikom, klikne miško. Zaslon 
se razsvetli, na njem gola lepotica v precej spotakljivi pozi. Luč na odru 
počasi narašča.)
JOSE: No, pa ga imamo.
AMON (Se zdrzne, zapre zaslon računalnika.): Koga?
JOSE: Božji delec.
AMON:  Ha, ha. Mala šala velikega mojstra.
JOSE: Koga?
AMON: Higgsa.
JOSE:  Ki ga vedno rad pobiksa.
AMON (Vstane, gre k Josejevi mizi, opazuje zaslon.): Je in ni. Če verjameš 
vanj, je. Če ne verjameš, ga ni.
JOSE: Ha, ha. Mala šala velikega mojstra? (Vstane, se zazre v Amona.) 
Kako pa je z vami?
AMON: Z mano?
JOSE: Ja, z vami. Ste ali niste?
AMON: Ko vam bom napisal odpoved, se boste nehali spraševati.
JOSE: Če vas gledam, ste. (Si zakrije oči.) Če vas ne gledam, vas ni.
AMON: Ni me?
1186 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Božji delec
JOSE: Ne. Ste samo potencialna, še nerealizirana možnost vesolja.
AMON (S kančkom jeze.): Meni se zdite vi malce nerealizirani, kolega.
JOSE: Jose. (Mu ponudi roko.) Vodja –
AMON (Ga prekine.): Vem. (Premor.) Amon, direktor –
JOSE (Ga prekine.): Kdo pa vas ne pozna! (Premor.)
AMON: Vi ste Slovenec iz Argentine?
JOSE: In vi ste Jud iz Palestine? (Se rokujeta.) 
 CERN je gigantska stvar. 
 Ogromno znanja in še več prevar.
AMON: Veliko genijev, a največ je omar. (Premor.)
JOSE: Ste rekli, da sem jaz nerealiziran. Kaj pa tista vaša slika?
AMON: Slika?
JOSE: Kot znanstvenik imate radi golo resnico. 
 Golo in nič drugega kot golo,
 tako naj vam pomaga bog,
 če ni le votel energijski krog.
AMON: Imate smolo, 
 vse predolgo ste hodili v šolo. 
 Medtem sem jaz odkrival črne luknje.
JOSE (Užaljeno.): Vi ste jih odkrili, jaz sem jih raziskal.
AMON (Ga prime za laket, potem pa potisne na stol.): Zastonj se petelinite. 
 Za črne luknje sem avtoriteta, 
 vi pa zelenec, ki precej obeta. 
 In ne pozabite na moje povezave. 
 O tem, kar delam, mukajo že krave. 
Sodobnost 2017 1187
Božji delec Milan Dekleva
JOSE: Kdor izgublja glavo, 
 se sklicuje na veljavo.
AMON: Naj vas še enkrat posvarim –
JOSE: Lahko ponovno zamižim –
(Nenadna zatemnitev. Jose odide z odra.)
AMON: Kaj je zdaj to? Mogoče spim?
(Naredi korak naprej, potipa, Josejev stol je prazen.)
AMON: Jose? Le kaj se gre? 
(Se poda k vratom, gleda skoznje. Iz zaodrja slišimo glasbo, ženski glas, ki 
poje čudno pesem.)
ŽENSKI GLAS: Iz take smo snovi kot sanje, 
 kot dih je naše potovanje,
 v krvi nam utripa strah,
 zahrepenimo in – na mah –
 smo le pozabljen molk in prah.
(Luč. Vidimo zbeganega Amona, ki se zgubljeno ozira okrog sebe.)
AMON: Zrahljani živci. Stres.
 Ne vem, kaj je utvara in kaj res.
(Na oder pride Jose s kavo. Zeha, točno tako, kot pri prvem nastopu. Amon 
ga začudeno gleda.)
JOSE: O, gospod profesor. No, pa ga imamo? Veséli, kaj? Se boste lahko 
petelinili v Bruslju. Bo mogoče malo več denarja za znanost in malo 
manj za begunce.
AMON: Begunce?
JOSE: Pa za Grke in Turke. 
1188 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Božji delec
AMON: Burke?
JOSE: Za ščurke. Rekel sem ščurke.
AMON: Niste vi –
JOSE: Sem.
AMON: Ste bili prej –
JOSE: Ne. Lepo, da ste tu. Vi ste pomemben odkrivač.
AMON: Odkrivač?
JOSE: To je nasprotje od skrivač. (Premor.)
AMON: Če verjamem, da ste bili, ste bili. 
 Če ne verjamem, vas ni bilo. 
 Najbrž v smislu kvantnega računa,
 v katerem je vesolje ena sama struna.
 Tako ste rekli.
JOSE: Ne. Vi ste rekli tako.
AMON: Kako pa veste, če vas ni bilo?
JOSE: Rekel sem, da ima smisel to, kar zdajle gledam. 
AMON: In kaj gledate?
JOSE: Vas. Nič. 
(Nenadna zatemnitev. Amon izgine. Luč. Jose se ozira okrog sebe, zaman 
išče Amona.) 
 Saj nisem mislil resno. 
 Od nekdaj se sprašujemo: 
 zakaj nečesa ni, če bi lahko bilo?
Sodobnost 2017 1189
Božji delec Milan Dekleva
(Gre do roba prizorišča, pokuka na hodnik. Zaslišimo glasbo. Ženski glas poje.)
ŽENSKI GLAS: Težko si je predstavljati,
 da svet obstaja, če nas ni,
 da vse, kar biva, so sledi
 trenutka, ko se čas zbudi
 v vesolju, drobni buciki,
 v neskončni točki, ki žari.
JOSE (Se začaran od pesmi vrne k svoji mizi.): Napeti živci. Stres.
 Kot da bi slišal glas nebes.
(Vstopi Amon, se poči na stroj, klikne miško, na zaslonu zagledamo lepo-
tico. Točno tako, kot na začetku igre.)
JOSE: Niste vi –
AMON: Sem.
JOSE: Ste slišali –
AMON: Ne. Lepo, da vas vidim. Ste pomemben porivač –
JOSE: Porivač?
AMON: Ja. Rinete znanost naprej, pa naj bo hrib še tako strm in skala še 
tako težka. 
 Na pol ste Sizif in na pol ste Prometej,
 a če vas sla po védenju bo še naprej brez mere gnala,
 se boste, dragi moj kolega, spremenili v Tantala!
JOSE (Zavpije.): Zradiral vas bom! Spet bom zamižal!
AMON: Nehajte že s tem mežikanjem. Saj niste kolibri.
(Premor, iz tišine se izvije glasba. S hodnika pojoč prihaja Angela. Lepa 
je kot angel. Reflektor jo osvetli, občutek imamo, da nastopa v kakšnem 
broadwayskem muzikalu. Oba znanstvenika njen prihod spremljata od-
prtih ust.)
1190 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Božji delec
ANGELA: Bila je tema, v njej zapredena tišina.
 Ne časa ne prostora, prazna trgovina.
 Iz gravitacije je stopil Kronos v incestni svet
 in je začel otroke svoje ljube mirno žret.
 Namesto Zevsa je pogoltnil omphalós
 in zadovoljno rignil, si obrisal nos.
 Ko sin je videl to početje, mu je šlo na jok,
 zato si je izmislil znameniti in efektni pok.
(Angela sede na mizo, za katero sedi Amon, tako, da ji krilo zleze po steg-
nih in razkrije kar precej mlade kože. Znanstvenika sta v čudni zadregi. 
Premor.)
AMON, JOSE (hlastno): A ste vi prej peli?
ANGELA: Ja, ker sem Ángela. Ne samo angeli, tudi ángele rade pojemo.
JOSE: Ampak –
AMON: Tisto, kar ste peli, je bilo nekaj čisto drugačnega.
ANGELA: Tisto je bilo za mojo dušo. Saj vesta, tako se poje pod tušem, 
kadar si gol kot (Pokaže.) ta lepotica na ekranu. Žal tu ni nobene 
kopalnice. Ste zato raziskovalci večkrat umazani?
JOSE: Jaz že nisem. Dišim kot češnjev popek.
ANGELA (Se ne zmeni za njegove besede.): To je pa za vaju. Zdaj nasto-
pam. (Se, skupaj z dekoltejem, nagne k Amonu.) Kaj niste tudi vi, 
ko predavate, čisto drugačni?
AMON: Drugačen sem po naravi.
ANGELA (Se zasmeje. Zveni nekam hudičevsko, nič kaj skladno z ime-
nom.): Duhovit po naravi. Zato pa večkrat v težavi. (Se odmakne, 
vstane, v slogu sambe stopi k Joseju.) Jose, je res?
JOSE: Kdo vam je –
Sodobnost 2017 1191
Božji delec Milan Dekleva
ANGELA: Preprosto: vem. (Amon se skuša vmešati.) In vi ste Amon, kdo 
pa vas ne pozna?
AMON: Nekje sem vas že videl. Ste z računalniške podpore?
ANGELA: Angele smo božje podpornice. No ja, podpornice božjega delca. 
JOSE: Tako lepi, da se lahko igračkate z besedami.
ANGELA (Spogledljivo hodi okrog njiju.): V resnici sem … kozmologinja. 
Vidim do začetka človeškega spomina.
AMON: Vidite torej začetek sveta?
ANGELA: Vidim le to, od kod sta prišla.
JOSE: Kje je začetek? Kdaj se zavemo?
ANGELA: Ko na prestopno postajo prispemo.
AMON: Kar govorite, je najbrž šala?
ANGELA: Nisem si sama imena izbrala.
JOSE: Kaj pa telo, je to vaše telo?
ANGELA: Moje ni nič. In nikoli ne bo.
(Amon stopi k Angeli, ji položi roke na boke, kot bi prijel vazo. Leva roka 
mu zdrsne na zadnjico, desna se božajoče napoti k Angelinim prsim. Ti-
šina.)
AMON: Če ni vaše, bo pa moje. (Angela se na njegove dotike sploh ne 
odzove, odzove pa se Jose.)
JOSE:  Gospod profesor, doma vas čaka žena.
AMON (Ga prestreli s strupenim pogledom.): Mladi romantik, to ni vaša 
scena!
1192 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Božji delec
JOSE: Se vam ne zdi, da ste za Angelo prestar?
AMON: Dragi Jose, v žepu hranim spisek 
 vaših znanstvenih prevar!
(Spusti Angelo in stopi k Joseju. Moška stisnjenih pesti strmita drug v 
drugega, podobna vaškima pretepačema.)
AMON: Kako je v hipu konec harmonije,
 če se povzpetništvo za znanost skrije.
 Mladost se smeje temu, kar smo mi spoznali,
 briga jo etika, da ne nakladam o morali.
JOSE: Kako je v hipu konec mimikrije,
 ko čutiš, da srce v sinkopah bije.
 Če v hlačah nisi suveren vladar,
 spoznanja so le prazen ništrc, kup utvar.
AMON: Kako je v hipu konec harmonije,
JOSE: ko čutiš, da srce v sinkopah bije.
 Kako je v hipu konec mimikrije,
AMON: če se povzpetništvo za znanost skrije.
JOSE: Briga me etika, da ne nakladam o morali,
AMON: spoznanja so le prazen ništrc, kup utvar.
(Medtem ko se Jose in Amon v duetu ukvarjata drug z drugim, Angela 
odide z odra. Prvi to dejstvo opazi Amon.)
AMON: Pustite etiko in moralo, kolega. Dogaja se nekaj še bolj čudnega. 
Gospodična je izginila.
JOSE: Angele priletijo in odletijo. Zdi se mi, da ste jo pred kratkim mečkali. 
Ste začutili perutničke? Čeprav se s hrbtom niste posebej ukvarjali.
AMON: Ne vem, kaj sem držal v rokah. Čudno. (Dahne v dlani, si jih skuša 
ogreti.) Nekam hladne roke imam.
Sodobnost 2017 1193
Božji delec Milan Dekleva
JOSE: Tam, od koder priletijo Angele, je zelo hladno. 2,7 stopinj Kelvina. 
Skoraj absolutna ničla, profesor.
AMON: Vi ste skoraj absolutna ničla!
JOSE: Kdor žali, naj bo prvi ponižan. (Premor.) Z najino gostjo nekaj ni v 
redu, imate prav. Čeprav nisem zamižal, je izginila. Mogoče sva si 
jo samo izmislila. Ne glede na vaše hladne roke.
AMON: Mogoče si je ona izmislila naju?
(Zaslišimo ženski glas, ki tokrat prihaja s hodnika na drugi strani odra.)
ŽENSKI GLAS: Ne, ni bil pok, le krčeviti vdih
 ob rojstvu. In za njim še krik,
 ki spremlja bolečino. Vznik
 volje, da vsemirje oživi.
(Angela nastopi. S svojim petjem uroči moška, ki jo negibno, kot bi bila 
hipnotizirana, spremljata samo z očmi.)
 Vse se budi. Iz varne postelje
 začetka plane svet. In se tali.
 A kar živi, ne neha se ohlajati.
 Čeprav žari. In gre v oči.
 Edino prazna smrt, ta ne boli.
 In neopazna sled, da nas več ni.
(Amon se zbudi iz začaranosti, hoče stopiti k Angeli. Tudi Jose premaga 
letargijo ekstaze, zgrabi Amona in mu ne pusti k Angeli.)
ANGELA: Še vedno ne razumeta?
 Prišla sem za oba.
JOSE (prestrašeno): Ste slišali, profesor? Prišla je po oba!
AMON: Ni rekla PO. Rekla je ZA.
1194 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Božji delec
JOSE: Pomensko ni razlike. 
 Važno je to, kam bova šla.
ANGELA: Še vedno ne razumeta?
 Jaz sem resnica vsakega.
AMON (Zmajuje z glavo, potem razburjen dvigne roke in prekriža kazalce, 
kot bi hotel prelomiti urok.) Ššššc! Izginite! Vi ste privid!
JOSE: Privid? In vi ste hoteli fukljati privid? Ste pa res čuden permutant! 
Ne bi raje doma zamenjali ključavnice? Kdo bi vedel, s kom se vaša 
žena dol dajè!
 Če bi jaz bil poročen,
 z ženo bi bil kuhan in pečen.
 Kupoval bi ji igrače
 in zvečer ji slačil hlače.
 Če bi jaz bil poročen,
 bi bil vroč in trd kot dren.
 Brž pozabil bi na luknje črne,
 vanjo bi strmel s pogledom srne.
AMON: Ne boste me učili pervertiranja, mladi mož. Občudujem vašo 
priročnost, kolega. Kadar kradete z levo, ste levičar. Kadar kradete 
z desno, ste desničar.
 Če bi jaz bil mlad kot vi,
 bi se odpovedal znanosti.
 Nehal krasti tuje bi ideje,
 ker napuh je prazen, nič ne šteje.
 Če bi jaz bil mlad kot vi,
 ne bi koprnel po večnosti,
 le zaziral bi se v svojo dušo –
 danes tu smo, jutri pa pod rušo. 
ANGELA: Še vedno ne razumeta?
 Jaz sem resnica vsakega.
AMON (Se obrne k Angeli.): Resnica vsakega. Kaj pa je resnica vsakega? 
Recimo moja resnica?
Sodobnost 2017 1195
Božji delec Milan Dekleva
ANGELA: Vaša resnica je,
 da z vašo ženo spal je ta Jose.
JOSE: Kako to ve?
AMON: Le čakaj, ti pezde!
ANGELA (Joseju.): Vaša resnica je,
 da vam rak ledvice žre
 in čaka vas obsevanje.
(Šok. Moška zamrzneta. Zatemnitev. Glasba, ki traja še po tem, ko se 
prazen oder osvetli. Nekaj časa na prizorišču ni nikogar. Amon in Jose 
prideta na oder z nasprotne strani, kot smo ju bili vajeni. Mogoče to nista 
prejšnja Amon in Jose, saj nosita kravati. Ali morda ovratni ruti; z nečim 
sta označena, zato slutimo, da se je zgodil časovni preskok. Zelo sta si 
naklonjena, prava prijatelja.)
AMON: Spet na mestu zločina.
JOSE: Ja, res. Vsak dan preštevanje fotonov, elektronov in muonov.
AMON: Večno vračanje istega.
JOSE: Včasih so temu rekli neskončnost.
AMON: Rad bi videl, da bi se mi kaj zgodilo.
JOSE: Kaj pa se vam lahko zgodi? V najboljšem slučaju vas lahko žena 
prevara.
AMON: Lahko doživim epifanijo. A veste, ko se človeku razodene prepro-
sta resnica vsega. Od stvarjenja do uničenja.
JOSE: Meni se zdi, da so epifanije sestavljanka. Danes en delček, jutri drug 
delček. In na koncu veličastna slika. Kičasta. Resnica je kič, gospod 
profesor. Zato jaz svoje resnice raje nimam.
1196 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Božji delec
AMON: Danes en delček, jutri drug delček. Včeraj božji delček. (Premor.) 
Gospod doktor, se vam ne zdi čudno, da vedno najdemo tisto, kar 
si prej zamislimo?
JOSE: Zamislimo, gospod profesor?
AMON: Ja. Teoretično. Nekateri temu pravijo znanstvena intuicija.
JOSE: Drugi temu pravijo antropično načelo. Svet preprosto obstaja zaradi 
nas.
AMON: Rekel bi, da mi obstajamo zaradi sveta.
JOSE: Zaradi božjega delca?
AMON: Ja. (Zamahne z roko.) Ni pomembno. Evropski parlament je že 
nakazal denar za nove raziskave.
JOSE: Dobil sem vabilo inštituta Max Planck.
AMON: Jaz pa častni doktorat ljubljanske univerze. Lahko bi si povišal 
plačo, a imam moralne pomisleke.
JOSE: Od zdaj bova morala biti v stalni pripravljenosti. Zaradi podobnih 
dogodkov.
(Gresta k mizama z računalnikoma. Amon sede za Josejevo mizo, Jose za 
Amonovo. Amon prižge računalnik. Na njej zagledamo Angelin portret. 
Angelski obraz.)
AMON (Presenečeno.): Nekdo je šaril po mojem računalniku.
(Jose prižge svoj računalnik. Prikaže se identičen Angelin portret.) 
JOSE: Tudi po mojem. Poznate to lepotico? 
AMON (Odkima.): Še nikoli je nisem videl. Ste jo vi?
JOSE (Odkima.): Ne. Kljub moji sloviti znanstveni intuiciji.
Sodobnost 2017 1197
Božji delec Milan Dekleva
AMON (Se ozira po kabinetu.): Se vam ne zdi nekam mrzlo, gospod 
 doktor?
JOSE (Prikima.): Ja. Gospod profesor. Ste zjutraj koga srečali?
AMON: Žive duše ni bilo. Povsem prazno parkirišče. Ko sem se ozrl proti 
jezeru …
JOSE: Proti jezeru?
AMON: Zdelo se mi je, da ga je nekdo premaknil.
JOSE: Premaknil?
AMON: Ja. Da ga ni več tam, kjer bi moralo biti. Čuden občutek.
JOSE (Se zakrohota.): Mogoče kakšni revolucionarji. Združena levica.
AMON: Ne bi se šel klovna, kolega. Stiska me pri srcu. Tesnoba.
JOSE: Zaradi tega prekletega mraka. Človek ne more živeti pod zemljo. 
Saj nisem rudar. (Premor.) Meni je tesno zaradi sanj. Krokar je bil.
AMON: Krokar?
JOSE: Krokar. Kljuval me je tule zadaj. (Pokaže.) Ampak ne jeter. Najbrž 
ledvice. Ker sem na tleh videl dva velikanska krvava utripajoča fižo-
la. Nagnusno. (Strese z glavo, da bi odpodil slike sanj.)
(Nepričakovano vstopi Angela. Glasba. Moška strmita vanjo.)
ANGELA: Iz take smo snovi kot sanje, 
 kot dih je naše potovanje,
 v krvi nam utripa strah,
 zahrepenimo in – na mah –
 smo le pozabljen molk in prah.
(Stopi k Amonu in ga poljubi. Potem stopi k Joseju in ga poljubi. Sta bila 
njena poljuba ledno mrzla?)
1198 Sodobnost 2017
Milan Dekleva Božji delec
Mi bosta pomagala? Prosim …
(Vsi skupaj zapojejo.)
ANGELA, AMON, JOSE: Iz take smo snovi kot sanje, 
 kot dih je naše potovanje,
 v krvi nam utripa strah,
 zahrepenimo in – na mah –
 smo le pozabljen molk in prah.
(Zatemnitev.)
Sodobnost 2017 1199
Božji delec Milan Dekleva