Obrazi iz odgojilne povestnice pri paganih. Konfnclj. CDalje.) Jezik in pisanje sta poglavitna predmeta pri podučevanji na Kitajskem, ker sta zeld težka. V njih jeziku glas sicer pove, kaj beseda pomeni, a ne pove, kako se zapopadki nauašajo eden na druzega; to pove bistveno le mesto, na ktereni je beseda v stavku, in naglas. Jezik je le iz enozložnih besedi, ktere se začpnjajo s soglasnikom in se končujejo s samoglasnikom. Verst soglasnikov nimajo, nekterih soglasnikov tudi ne, kakor r, d in b. Vsega skupaj iniajo 480 vez za glasove; pomnožujejo jih sicer, ker jih razno naglašajo ali povdarjajo ; vendar iniajo le malo bpsedi. Celota še le pove, kaj poineni beseda; vsaki zlog ima prav različne pomene. Čerkopisja tpdaj nimajo; njih pismenost je bila od začetka zgolj pisarija s podobami (Bilderschrift); za vsaki pomen je bilo drugačno znamenje; zato se (udi lahko spozna, kako človek kakošno njih pisanj razume, pa jih vendar dobro brati ne more. Znaiuenjev za pisanje je 50.000, ki se stavljajo eden pod drugega; so pa le znamenja ali zgolj podobe, tedaj znamki za glas in pomen ob enem; ali pa znamenja za pismo, to je, takošni znamki, ki so sostavljeni iz znainka za glas in iz znamka za pomen; pervo znamenje je tako različnpga pomena, da se niore dodjati še drugo znamenje; in potein še le je zapnpadek določen. Besedne plpmena niso ločene; oblikoslovja nimajo; slovnica jim je nauk od stavkoslovja; spol, število in sklon naznanjajo z nekterimi samostavniki; djavno in terpno podobo pa razločujejo le iz postavljanja. Xaj še nekaj povemo od vere pri Kitajcih. Ljudstvo se derži Budaisma ali vere Foh-a, tako namreč imenujpjo Kitajci indiškega Buddha. Po tej vpri je od vpkomaj prostor, kteri je poln tvorin za svetove, v tih se narpjajo in zginjajo svetovi po neprpmakljivih postavah. Iz tega prostora je postal med strašnim viharjem po združenji atomov iz vode današnji svet; oživlja ga duh, ki se na svetu razodeva v brezštevilnih podobah, sam za se pa ostane vekomaj miren, in se ne mesa med vlado sveta; kajti določena je po nepremakljivi osodi. Človek pa more ravnati po svoji prosti volji, in sojen bo po svojih delih. Velika druhal svečenikov (boncev) opravlja službo božjo prav sijajno z daritvami in svpčanostimi; sprc se pa to np prijemljp. Učeni se deržp nrave Konfucijeve. Kitajsko je dežpla, v kteri je vse duševno izobraženje zaostalo, in se ne gane naprej. Prebivavci so že davno dosegli višjo stopnjo izobraženosti, in so v marskterih umetnostih druge narode prekosili. Svila, tuš in čaj se dobiva tam od nekdaj. Zgodaj so že poznali tiskarstvo, imeli so strelni prali. porcelan, kompas, koledar in izverstne pisavne orodja veliko poprej od prebivavcpv v zahodu. Niso pa napredovali. 0šabnost njim lastna, samoderžtvo, ločenje, ktero pospp.šiije jezik in pismenost, zavira napredovanjp. Samodpržna vlada na Kitajskpm ni sicer <ako trinožna in svojevoljna, kakor v Turčiji ali v Perziji, vendar pa je vse v tako tesne in v strogp oblikc stisnjeno, da se vradniki vseh 18 verst sučejo, kakor petelin na strehi, in da Ijudstvo ne pozna ne Ijtihezni do domovine, ne navdušenja narodovpga. Do ptujcev so npzaupljivi, potuhnjeni in hudobni, posebno do kristijanov, vsakoršnpga ptujega vpliva ali boljšega zgleda se ogibljejo, kolikor mogočp in dotlej, dokler jim to pripusča njih saniopridnosl, lakonniosl in osebna varnost. Misijonarji se ne boje ne truda, ne nevarnosti, da bi keršanstvo vpeljali; duh Frančiska Savprijana šp, živi, a zaprek je veliko in večna resnica se Ie počasi razširjuje; serčni oznanovavci jo dostikrat poterdijo s svojo kervijo. Stud nad življenjem in samomorstvo ni nikjer tako v navadi, kakor na Kitajskpm in veliko npsrečnih Ijudi nima v starosti drugačne tolažbe, kakor da sede na svojili mertvaških Irugali sanjajo od tiste blaženosti, ko se bodo v nič spremenili. — Lepo jp pri Kitajcih njih skerb za odgojpvanje in podnčevanje mladinp in spoštovanje do ueenikov, a ženski spol ima malo hasni od tega. Tako samosilno ne ravnajo sicerz ženami, kakor drugi Azijati; ženska pa jim je vendar manjša stvar: kakor noge, tako stiskajo huli ženskega duha. Kakd žensko in njene zmožnosti malo oislajo, nam povp neki kitajski modrijan, ko namreč pripoveduje, da se živali marskterih reči izuče, pristavi: če se živali naučp, da cloveške reči razumevajo, koliko več so niiade deklice tega zmožne, ker so vendar same po 8Pbi človeške stvari. Le v keršanski veri ima žena pravo mesto. Veselimo se, da Kitajci toliko cenijo otroško Ijubezen in čislajo družinsko zvezo. Ali za tein spoštovanjeni za to veljavo in oblastjo staršev tiči' velikansko samoljubje, naj bolj zaničljivo samosilstvo. Ali je še kaj na svetu, da bi imelo manj pravic od kitajskpga otroka? Kedar koli oče sina zatoži, se le ta kaznuje, ne da bi se rpč kaj preiskovala, vselej je sin kriv, oče ima vso oblast do njpga. Kdor očeta umori, je strašno kaznovan; oče pasme svojega otroka gerdo imeti, še celd snie ga umoriti. Slepa neomejena pokorsčina otrok, vsa čast, ktera se staršem skazuje, pripravlja pot do tisle podložnosti, ktpra sp skazuje vradnikom in vladi. Ker ne poznajo kpršanske vere, tudi pravega namena nimajo pri izrpji oirok; politika lukaj z ledenim sercem prevdarja in gospodari. Iz tega se tudi lahko sklepa, zakaj da Kitajci toliko derže na vnanje reč/. he pomislimo, kaj mora vsp sin sloriti, kedar stopi pred očeta ali učenec, kedar srpča učenika. Takih reči sicer ne grajamo, pa tudi na vnanje reči'je treba paziti, ali vnanje obnašanje np sme le na videz biti, in na vnanje reri se np sme nikdar prevpč gledati. Sicer tudi pravijo kitajski raodrijani, da naj bo nravnost poslednji namen vspmu odgojevanju, ali kaj pomaga vse to, ker imajo veliko več vodil za vnanje zaderžanje, kakor pa za nravno življenjc in je temu nasprot tudi vse njih deržavno življenje. Poleg marsiktprih izverstnih naukov, kterih današnjim odgojiteljem ne moremo nikdar zadosti priporodevati, je pa veliko lakošnega, kar nas prcpričuje, da vse odgojevanje pri Kitajcih ni drugega, kakor zgolj dresura (olika na videz). Vsa deržava in vsa njena vravnava ni drugpga vpč , kakor velika šola za inale otroke.