ZAČETKI SLOVANSKE PISMENOSTI TER KULTURNE ZAVESTI NA OSNOVI ROKOPISNEGA IN TISKANEGA GRADIVA OD 9. STOLETJA DO PRVE POLOVICE 16. STOLETJA The Beginnings of Slavic Literacy and Cultural Awareness as Revealed on Manuscripts and Printed Materials in the Period from 9th to the First Half of 16th Century Neža Zajc Oddano: 22. 11. 2013 - Sprejeto: 22. 12. 2013 1.02 Pregledni znanstveni članek 1.02 Review Article UDK 811.16:008"08/15" 069.5:091 "08/15" Podaljšan izvleček Prispevek na podlagi rokopisnih in tiskanih virov obravnava obdobje med 9. in 16. stoletjem, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot obdobje intenzivnega vzpostavljanja, nastajanja ter razvijanja slovanske pismenosti. V teoretičnem delu je na kratko predstavljena dejavnost svetih bratov Konstantina in Metoda, ki sta v 9. stoletju na panonsko-moravskem območju načrtno uvajala bogo-služni jezik Slovanov in tako ustvarila novi krščanski jezik, četrti med svetimi jeziki. Poudarjena je liturgična zasnova cirilo-metodijske dejavnosti, ki ni močno odstopala od ustaljene navade bizantinske Cerkve, še zlasti pa liturgična narava prvih svetih besedil, prevedenih v slovanski liturgični jezik. Sledi kratek pregled razvoja slovanske in bizantinske rokopisne pisave. Ker omenjeno geo-grafsko-zgodovinsko območje vključuje tudi današnje slovensko ozemlje, je nekoliko pozornosti namenjene še vprašanju o obstajanju slovanskega krščanskega jezika že pred cirilo-metodijsko misijo. Podane so vzporednice med Brižinskimi spomeniki in začetki starocerkvenoslovanske pismenosti. Podan je tipološki pregled nekaterih starocerkvenoslovanskih spomenikov (glagolskih in cirilskih), ki se ne omejuje zgolj na jezikovne lastnosti, temveč poskuša podati tudi umetnostno--oblikovne ter druge posebnosti, povezane z zgodovinsko-političnimi okoliščinami posameznih kodeksov. Teoretična podlaga je v nadaljevanju podkrepljena z rezultati preučevanja slovanskih rokopisov in situ. Ob raziskavi nekaterih rokopisov iz evropskih ustanov, ki hranijo starejše gradivo (knjižnice, arhivi in muzeji v Atenah, Benetkah, Firencah, Ljubljani, Moskvi, Palermu, Parizu, op Rimu, Sankt Peterburgu in Sieni) je izpostavljena možnost še drugačnega vrednotenja starocer-kvenoslovanskih spomenikov, njihove morebitne povezanosti z zahodnimi vplivi (v zgodnjem obdobju) ter njihove kulturnozgodovinske vloge. Omenjeno je predstavljeno tudi na primerih slovanskih rokopisov iz t. i. Kopitarjeve zbirke slovanskih rokopisov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Vsebina bogoslužnih rokopisov, skupaj z njihovo teološko problematiko, se je v renesančnem času neposredno prenesla v tiske. Zato je v sklepnem delu pozornost namenjena še posameznim cirilskim tiskom iz prve polovice 16. stoletja. Slednji so del Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kot del zapuščine Jerneja Kopitarja, ki je v svojem jezikoslovnem preučevanju poudaril jedro začetkov slovanske pismenosti, ki so jo odlikovale zgoraj navedene posebnosti. Kopitarjeva zbirka slovanskih rokopisov in tiskov omogoča raziskovanje začetkov in nadaljnjega razvoja širše slovanske pismenosti med 9. in 16. stoletjem. Ključne besede: slovanski rokopisi, slovanska pismenost, rokopisno gradivo, 9.-16. stoletje, starocer-kvenoslovanski spomeniki Extended abstract On the basis of manuscripts and printed sources the paper deals with the period between 9th and 16th century which could be determined as a period of an intensive formation and development of Slavic literacy. The theoretical framework gives a brief presentation of the activity of the saints Constantine and Methodius, who systematically introduced a new liturgical language in Pannonia and Great Moravia in 9th century thus establishing a new Christian language as the fourth of the world's languages. The paper highlights the liturgical conception of Cyrillo-Methodian activity which was not very different from the long-established practice in the Byzantine Church, with special emphasis on the liturgical conception of the first holy texts translated into the Slavic liturgical language. Furthermore, the paper gives a brief overview of the Slavic and Byzantine manuscript writing. As the geographical-historical territory dealt with includes the territory of the present Slovenia, some attention is given to the question of the existence of the Old Church Slavic language even before the Cyrillo-Methodian mission, too. Parallels between Brižinski spomeniki and the beginnings of the Old Church Slavic literacy are presented with connection to the Jernej Kopitar's research and contribution to the development of scientific Slavic studies in the first half of 19th century. A typological overview of some Old Church Slavic documents (Glagolitic and Cyrillic) is given not focusing only on linguistic characteristics but trying to present the artistic design and other special features related to the historico-political circumstances of an individual codex. In addition, the theoretical background is underlined by the results of researching Slavic manuscripts in situ. Studying some manuscripts held in European institutions (libraries, archives and museums in Athens, Venice, Florence, Ljubljana, Moscow, Palermo, Paris, Rome, Sankt Petersburg and Siena) the possibility of different approach to the evaluation of Old Church Slavic monuments arises, suggesting the potential influence of the western world (in the early period) and their historico-cultural role. The above mentioned facts are demonstrated on Slavic manuscripts in the Kopitar's collection held by the National and University Library in Ljubljana. The content of liturgical manuscripts, together with theological problems was directly transformed into printed documents in the Renaissance period. That is why in the final part of the paper, the attention is paid to individual Cyrillic prints from the first half of the 16th century. They are a part of the Manuscript, rare and old prints collection held by the National and University Library as a part of Kopitar's legacy whose linguistic studies underlined the above mentioned nucleus of the beginning of Slavic literacy characterized by the above mentioned features. Kopitar's collection of Slavic manuscripts and prints serves as a ground to research the beginnings and development of Slavic literacy between 9th and 16th century. Keywords: Slavic manuscripts, Slavic literacy, manuscripts, 9th-16th century, Old Church Slavonic monuments 1 Uvod Za lažje razumevanje okoliščin in dejavnikov, ki so vplivali na nastanek in obliko rokopisov in tiskov, obravnavanih v tem prispevku, je treba v uvodu podati kratek povzetek iz začetkov bizantinske cerkvenoupravne tradicije. Vzhodna oziroma bizantinsko-gr-ška rokopisna dejavnost menihov ni bila nikdar neodvisna od zgodovinsko-političnih okoliščin. Po bizantinskem načelu, da se mora cerkvenoupravna razdelitev ravnati po politični ureditvi v skladu z določbami kanonov Trullanskega cerkvenega zbora, ki je imel največjo legitimno moč svetovnega cerkvenega zbora v bizantinski državi (Albe-rigo, 2006, str. 205), so si konstantinopelski škofje od 5. stoletja dalje prisvajali oblast v pokrajinah rimskega patriarhata, v vzhodnem Iliriku in v južni Italiji. Postopno se je odpiralo novo obdobje v bizantinski krščanski državi, ko se je počasi začela vzpostavljati intenzivna krščanska misijonska dejavnost. Po vsej Evropi, še zlasti v Vzhodni, je bilo tedaj glavno sredstvo širjenja krščanske vere ter bizantinske kulturne ekspanzije bogoslužna praksa, torej uvajanje v cerkveno liturgijo v takšni obliki, kot je bila tedaj uveljavljena v bizantinski državi. Besedila in prevodi Svetega pisma so v obliki cerkvenih branj tako izpolnjevali vlogo bogoslužja. Med 8. in 9. stoletjem je bizantinska Cerkev v svoj »splošni tipikon«1 prevzela veliko bogoslužnih besedil, ki sta jih napisala sv. Janez Damaščan ter Kozma Majumski, živeča v tedaj arabski Palestini. Posledično Ne pozneje kot v 13. stoletju je Tipikon sv. Save Palestinskega zamenjal prejšnjo starejšo prakso, povezano z Veliko Cerkvijo in Studijskim samostanom. so se najvišji cerkveni dostojanstveniki bizantinske države morali zavedati hkratnega obstajanja več oblik bogoslužja, lastnih že najstarejši krščanski Cerkvi. A s sprejetjem načela bogoslužnega večjezičja je bizantinska Cerkev pristala v jezikovno raznoglasje znotraj liturgičnih in himnografskih besedil. V 9. stoletju so si Bizantinci začeli prisvajati politično in cerkveno oblast tudi v Bolgariji (Grivec, 1921, str. 27). Pokristjanjeni Slovani in druga ljudstva so sprejeli novo vero kot skupek nedotakljive religiozne (liturgične) izkušnje Velike konstantinopelske Cerkve ter širše kulturne značilnosti bizantinske države, kar se je odražalo v dobesednem ohranjanju bizantinskih vzorcev (Mejendorff, 1982, str. 116). Med leti 840 in 860 sta brata Konstantin (826-869) in Metod (815-885), vzgojena v bizantinskem Solunu (grško-makedonsko območje), začela uvajati nov liturgični jezik Slovanov na Mora-vskem in Panonskem.2 Njuno uvajanje novega svetega jezika med dotlej priznane tri posvečene jezike je vzbujalo pomisleke Rima in rastoče frankovsko-germanske države, a okoli leta 860 je bratoma res uspelo ustanoviti cerkveno bogoslužje v slovanskem jeziku. Konstantin Filozof, nekdanji profesor na Univerzi v Konstantinoplu in učenec največjega bizantinskega učenjaka in znanstvenika svoje dobe (Ostrogorski, 1961, str. 223), konstantinopelskega patriarha Fotija (25. december, 858-867, 877-886), je bil erudit, ki je obvladal štiri jezike: staro in novo grščino, latinščino, sirščino in hebrejšči-no - kot je mogoče prebrati v Prologu h Konstantinovemu Žitju, kjer besedna zveza »s sirskimi črkami« pomeni »s slovanskimi« (Thomson, 1998, str. 35-636). Konstantin je preučeval hebrejske in samaritanske spise (jezik in pisavo)3 še zlasti med potovanjem v Krim, nekdanjo kolonijo Genovčanov, kjer je proti judovskemu in arabskemu vplivu izpostavljal prednosti in dostojanstvo krščanske vere. Tedaj pa med rimsko in bizantinsko Cerkvijo še ni bilo odločilnih nesoglasij, temveč načelno medsebojno upoštevanje. Konstantinopelski patriarh Fotij je v začetku leta 867 napisal znamenito Okrožnico vzhodnim patriarhom, v kateri je preklel papeža Nikolaja I. zaradi uvajanja rimske ureditve v cerkveno ureditev v Bolgariji (Migne, k. 102, str. 733-736).4 Prav tega leta sta Leta 811 je Karel Veliki določil reko Dravo za cerkveno in bolj teritorialno kot politično mejo med rimskim cesarstvom in germansko nadvlado, v skladu s katero so odtlej vse dežele južno od Drave pripadale cerkveni oblasti oglejsko-beneškega patriarhata vse do konca 16. stoletja. Konstantinovo preučevanje sirijske različice Svetega pisma ter poznavanje kanaanitske pisave je primerljivo s podatkom, da je Karel Veliki tik pred smrtjo popravljal Evangelije ,cum Graecis et Siris' (Gerhardt, 1953, str. 85), a še vedno ostaja odprto vprašanje, ali ni nemara najstarejša slovanska pisava (vprašljivo zgledovanje pri sirijskih prototipih) sicer res nastala na osnovi neke glagolske podlage, ampak tudi v stiku s poznavanjem latinskih biblijskih prevodov, predvsem svetopisemskih rokopisov sv. Hieronima. Leta 861 so se papeževi legati v Konstantinoplu pridružili razsodbi cerkvenega zbora, ki je potrdil izvolitev Fotija za novega konstantinopelskega patriarha in odstop predhodnika, Ignatija (847-858). 4 Konstantin in Metod domnevno prispela iz Moravske v Panonijo. Patriarh Fotij pa je napisal tudi nekoliko manj znano »Pismo akvilejsko-beneškemu patriarhu«,5 po vsej verjetnosti naslovljenem na Valberta Akvilejskega (Jakobson, 1985, str. 185). V obeh pismih je Patriarh Fotij izrazil predvsem svoj ugovor proti latinskemu dodatku ,filio-que',6 prvič vpeljanemu v zahodno različico osnovnega nicejsko-konstantinopelskega obrazca krščanske veroizpovedi na tretjem cerkvenem zboru v Toledu leta 589,7 in ki se je za tem v nekaj letih razširil v teologijo in liturgijo španske cerkve (Siecienski, 2010, str. 69). Fotiju sta se pridružila bizantinski cesar Mihail III. in cezar Bardas. Poleti leta 867 so na svetovnem cerkvenem zboru v Konstantinoplu izrekli anatemo nad papežem Nikolajem I., rimsko vmešavanje v bizantinsko politiko razglasili za nezakonito, latinski dodatek o izhajanju Svetega Duha pa obsodili za krivoverskega (Ostrogorski, 1961, str. 228-229). Sredi leta 867 sta se brata Konstantin in Metod odločila oditi iskat pravice za slovansko liturgijo naravnost v Rim.8 Na poti sta v teološkem disputu o »trojezični hereziji« navajala himno za obdobje Petdesetnice, ki v Vzhodni Cerkvi nastopi na petdeseti dan po veliki noči, in se konča s Petrovim ali »apostolskim« postom (Ušeničnik, 1933, str. 178).9 Njuno postopanje je bilo spravljivo, saj sta upala na odobravanje tudi s A že leta 863 je papež Nikolaj I. na rimskem zboru uveljavil sklep o zamenjavi patriarha Fotija (Migne, k. 102, str. 733-736). Nato je bil leta 869 v Konstantinoplu svetovni cerkveni zbor, ki je patriarha Fotija rehabilitiral (Grivec, 1927, str. 88). Poslanica 291. Pismo je bilo po vsej verjetnosti naslovljeno na Valberta Akvilejskega (Jakobson, 1985, str. 185). Zgodovina teološkega disputa o ,filioque' je daljša ter zapletenejša, saj izhaja iz argumentov sv. Atanazija, prek sv. Hieronima, sv. Avguština, učenj vzhodnih cerkvenih očetov (sv. Gregorija Nazianskega, sv. Gregorija Niškega, sv. Maksima Spoznavalca do Fulgentiusa iz Ruspe (u. 533), Izidorja Sevillskega, papeža Gregorija Velikega) (u. 604). Obstaja verjetnost, da je vnos ,filioque' posledica poznejše interpolacije (Burn, 1908). Sodeč po obeh staroslovenskih ter po rimski različici njunih biografij, ju je papež Nikolaj I. »kakor angela (apostola) Božja« želel videti v Rimu (Grivec, 1927, str. 53), zato brata Konstantin in Metod nista pričakovala zastoja na stari rimski cesti (skozi Ptuj, Celje, Emono (Ljubljano), Akvilejo (Oglej) in Benetke). V Benetkah kot središču tedaj šele ustanovljenega oglejsko-beneškega patriarhata z beneškimi in oglejskimi cerkvenimi dostojanstveniki sta se morala z besedami boriti za upravičenost novega slovanskega svetega jezika (Ušeničnik, 1933, str. 178). Petrov ali apostolski post se začenja v ponedeljek po prvi nedelji po binkoštih ali po dnevu Svete Trojice in traja do Petrovega dne, 29. junija. strani frankovsko-germanske duhovščine,10 ki je slovanskemu bogoslužju kot sredstvu širjenja rimske teritorialne in cerkvene nadvlade najbolj očitno nasprotovala.11 Konstantin in Metod sta torej konec leta 867 prišla v Rim, kjer ju je sprejel papež Hadrian II. Papež je odobril njun način širjenja krščanstva med Slovani, načelno je tudi potrdil uvedbo slovanskega bogoslužja, čeprav je bilo povezano s sporno samostojnostjo moravsko-panonske cerkvene skupnosti.12 V začetku leta 868 je papež privolil v prevod bogoslužnih knjig v novi slovanski sveti jezik. Ko so bile knjige prevedene, jih je blagoslovil ter jih položil na oltar v cerkvi Santa Maria Maggiore, kjer je bil Metod posvečen v duhovnika ter vodil svojo prvo liturgijo. Jeseni 869 je bil Metod v Rimu posvečen v škofa in postavljen za panonskega nadškofa,13 jeseni 870 pa je bil nato imenovan za nadškofa obnovljene sremske nadškofije14 ter panonske cerkve, po koncu Koclje-ve oblasti pa moravske (Grdina, 1999, str. 33). Metod je umrl verjetno nasilne smrti 6. aprila leta 885,15 ko se je branil pred frankovsko duhovščino. Po njegovi smrti so njegove učence izgnali iz Moravske (Grivec, 1927, str. 122). Konstantin je v Rimu vstopil v samostan in opravil vse redovne zaprisege. Umrl je 14. februarja leta 869 (Grivec, 1927, str. 88).16 Dejavnost dveh grških bratov, ki sta prevzela nalogo pokristjanjenja 10 Škof v Luttichu, Štefan (903-920) je izbral nedeljo po binkoštih za »dominica vacans«. Frankovsko-germanska duhovščina je v 9. stoletju po uvedbi mašnega obrazca Karla Velikega, ki ga je sestavil njegov učenec Alcuin, začela ob nedeljah voditi posebno mašo »de Trinitate«. Ta votivna maša vsebuje tudi prefacij in kolekto, ki izvirata še iz časa Gregorija Velikega ter Gelazijevega in Gregorijevega sakramentarija (Ušeničnik, 1933, str. 179). 11 Nekaj dni pred prihodom Konstantina in Metoda v Rim je 3. novembra leta 867 umrl papež Nikolaj I., ki ga je nasledil Hadrian II. (postavljen za papeža 14. decembra 867, že prej dvakrat izvoljen, leta 867 ter leta 872, a je obakrat položaj odklonil). Decembra istega leta je bil umorjen bizantinski cesar Mihail III., ki ga je nadomestil Bazilij (867-886), konstantinopelski patriarh je ponovno postal Ignatij (867-877), saj je bil Fotij v navzočnosti legatov Hadriana II. obsojen in izobčen na konstantinopelskem cerkvenem zboru leta 869-70, ki pa v Vzhodni Cerkvi ni bil nikdar potrjen kot ekumenski (Dvornik, 1948). 12 Moravska in Panonija sta bili namreč misijonski deželi na ozemlju zahodnega dela katoliške cerkve. 13 Metod se je še istega leta s papeževim pooblastilom za apostolskega misijonarja za vse Slovane na željo slovenskega mejnega grofa Koclja, med letoma 867 in 874 sta se Sveta brata nahajala pod njegovo oblastjo (Grdina, 1999, str. 33), odpravil v Panonijo. Podobno je želel moravski knez Rastislav, ki je pozval Konstantinopel, naj pošljejo krščanske misijonarje v njegovo deželo. Z bizantinsko pomočjo je želel vzpostaviti protiutež frankovsko-bolgarski navezi. A Rastislav, ki se je sprl z nemškim kraljem Ludovikom Nemškim, očitno ni imel tolikšne podpore kot Kocelj, zato mu ni uspelo zagotoviti pomoči krščanskemu misijonu na Moravskem, kjer je bila zahodna duhovščina mnogo manj utrjena kot v Spodnji Panoniji (Grdina, 2004, 26). 14 Slednja je prenehala delovati leta 581, ko so bile vanjo vključene Emona, Celea, Petovia, Sisak ter Moravska. 15 Svojo smrt naj bi, sodeč po biografiji učenca Klimenta, napovedal tri dni vnaprej (Gorski, str. 41, op. 38, v: Pogodin, 1865). 16 Sprejel je meniško ime Ciril (gr. Kyrillos). Pokopan je v rimski cerkvi sv. Klementa (Grivec, 1927, str. 88). slovanskih ljudstev na območju balkanskega polotoka ter širše v Vzhodni Evropi, v katero je sodilo moravsko-panonsko območje do bolgarske države, je bila po dveh desetletjih prisilno prekinjena (Grivec, 1927, str. 122). Čez 200 let17 se je cerkveni nadzor v južni (bizantinski) Italiji zaostril, s čimer je bil povezan tudi povečan duhovni vpliv papeške oblasti. Predlagana je bila celo oblika ekumenskega patriarhata (Brehier, 1946, str. 215-216). A bizantinsko državo je že leta 1051 zajel nov upor slovanskih ljudstev na Balkanu. Tri leta za tem, leta 1054, se je zgodila velika shizma med vzhodno in zahodno cerkvijo zaradi dolgoletnih protislovij med rimskimi in bizantinskimi cerkvenimi običaji, med katerimi je vnos v veroizpove-dni obrazec lat. ,filioque' pomenil najresnejšo oviro za cerkveno enotnost (združitev). Poleg tega je dve krščanski strani razdeljeval tudi latinski izpust Gospodovih besed za posvečevanje ali epiklezo (gr. epiklesis) (Runciman, 1968, str. 86-96), tj. molitve evo-kacije k Svetemu Duhu za transubstanciacijo v obredu posvetitve (blagoslova) svetih darov,18 še zlasti evharističnih.19 Zdi se, da v središču ni bilo vprašanje papeževih pravic, temveč zahodno nespoštovanje pri posvetitvi prezence Svetega Duha.20 Kmalu za tem je vzplamtela prva križarska vojna, zaradi katere je latinski vpliv postal občutnejši tudi v bizantinskih deželah. 1.1 Jezik in pisava Brata Konstantin in Metod sta pri snovanju liturgičnega jezika, tj. visokega/privzdignjenega in živega21 poskušala zajemati iz jezika ljudi, med katerimi sta širila krščanski nauk. Jezik, v katerega sta prevedla Biblijo, liturgične in nekatere ekleziastične spise, je bil zato govorjen slovanski jezik s primesmi grške oblikovne norme (verjetno z obm-čja Soluna), torej je bila njegova osnova bolgarsko-makedonska (Babič, 2003, str. 19). Sklepati bi bilo mogoče, da je imel skupni bogoslužni obred, ki sta ga uvajala Konstantin in Metod, namen združevati in povezovati razdrobljene vernike panonsko-mora-vskega območja. Zato bi bilo utemeljeno predvidevati, da sta v prevode vnesla tudi nekatere značilnosti tedanjega jezika panonsko-moravskih prebivalcev. Kot tak se je razširil med Slovane v vlogi pisnega in liturgičnega jezika, o katerega naravi priča Uvod 17 Po dveh »disciplinskih« cerkvenih zborih leta 1049 v Rimu in leta 1050 v Sipontu (Brehier, 1946, str. 215-216). 18 Namen epikleze je, da mašnik z njo aplicira Gospodove besede na darove na oltarju (Ušeničnik, 1933, str. 224, op. 88). 19 Dodatno je bila vprašljiva sestava glavne vsebine (tj. vprašanje kvašenega ali nekvašenega kruha). 20 Prim. Runciman, 1970, str. 37. 21 Ki bi bil hkrati Bogu ugoden, torej dostojno privzdignjen, in obenem vernikom razumljiv. k Aprakosu,22 v katerem je avtor, pesnik Konstantin, poudaril posebno »mišljenje prevoda«, položeno v osnovo misijonske dejavnosti obeh bratov. Zdi se, da je tako Konstantinu in Metodu uspelo razširiti misel o rabi maternega jezika v najvišje kulturne namene: Jaz - Prolog Svetih Evangelijev: Kakor so nekoč dejali preroki -»Kristus bo zbral23 ljudstva in jezike, Kajti On je svetloba svetu ... « Povzdigujoč svojo molitev Bogu, Bom raje rekel pet besed, Razumljivih vsem sobratom, Kakor deset tisoč besed nedosegljivih.24 Sodeč po Vita Methodius (Lihačov, 1986, str. 228, 175, 219), je papež Hadrian II. naročil moravskim prebivalcem, naj spoštujejo star običaj, po katerem se je najprej bral Evangelij v latinščini, nato pa v slovanskem jeziku. Zato sta Sveta brata sicer res najprej prevedla Staro in Novo zavezo (»Evangelije in Knjigo psalmov«) ter bizantinsko liturgi-jo, imenovano »Božanska liturgija« (Janeza Zlatousta ali Bazilija Velikega), a je Metod verjetno (istočasno ali zelo kmalu) prevedel v slovanski cerkveni jezik tudi latinsko li-turgijo, saj ni bilo mogoče upati na odobritev slovanske liturgije, ki bi v celoti upoštevala zgolj bizantinski obred. Slovansko bogoslužje rimskega obreda je potemtakem nastalo še za časa življenja Konstantina in Metoda - ali nemara že pred tem.25 Pisec Vita Constantini navaja, da je Konstantin učil svoje moravske učence »vse cerkvene službe - jutranjice, dnevne službe, večernice in povečernice ter liturgijo« (Grivec, Tomšič, 1960, 15, 2, str. 31), obenem pa je bil avtor naslednjih himnografsko-bogoslužnih besedil:26 Prologa27 k Evangelijem, Hvalnice (hvalilne pesmi) Gregorju Teologu, Kanona svetemu mučencu Dmitriju, morda celo posebne liturgije, imenovane Tajna služba. V Vita Constantini je najti tudi pričevanja o tem, da so bila germanska plemena, ki so mejila na (tedaj šele ustanovljeni) oglejsko-beneški patriarhat, še vedno ali poganska (kar se je odražalo predvsem v čaščenju mrtvih, značilnem za mnogoboštvo) ali pa arijanska. Torej je bila za Konstantina in Metoda prva naloga širjenje teološko neoporečne kr- 22 Izbor evangeljskih besedil, ki so se po bizantinski tradiciji vedno začela z uvodnimi besedami Janezovega Evangelija; prim. lat. Lekcionar ali Evangelistarij. 23 Večina slovanskih prevodov ima napako: »izbral« v 3. vrstici Konstantinovega Prologa. 24 St. Constantine's Prologue to the Gospel, v: Jakobson, 1985, str. 197. 25 To potrjujejo najstarejši rokopisi, med njimi tudi Brižinski spomeniki. 26 Več o najstarejši slovanski himnografiji v: Stanchev, Jovčeva, 2003. 27 Kljub pričakovanju ta izraz ni nasledek prevodne dejavnosti na podlagi grškega izvirnika (Nahtigal, 1942, str. 381). ščanske vere, ki v razumljivem jeziku ne bi več dopuščala heretičnih pomislekov. Jezik Konstantina in Metoda, imenovan stara cerkvena slovanščina - saj je bil ustvarjen za cerkveno rabo - kultiviran med poznim 9. in 11. stoletjem, se je v nadaljevanju cepil na različne redakcije: moravsko, madžarsko, bolgarsko-makedonsko, hrvaško in srbsko, rusko in slovensko. V 12. stoletju je bila stara cerkvena slovanščina lokalno modificirana (Babič, 2003, str. 22-28). Sodeč po 2itju Cirila in Metoda ali Vitae Cyril e Methodius ter pričevanju Črnorizca Hrabra v spisu z naslovom Opismenkah je Konstantin s prisvojitvijo nekaterih grških, samaritanskih, morda koptskih in drugih vzhodnih (orientalskih) prvin oblikoval prvo slovansko pisavo in abecedo glagolico, ki sta jo brata uporabljala več kot dvajset let. Po izgonu s panonsko-moravskega ozemlja v Bolgarijo, ki je bila državno in upravno močno povezana z bizantinsko državo, sta Konstantin in Metod glagolico prilagodila grški pisavi, ki je v času vladavine bolgarskega carja Simeona (893-927) prešla v cirilično. Tudi Jernej Kopitar se je v jezikoslovnih razpravah hipotetično spraševal o možnosti, da je glagolska abeceda obstajala že pred Konstantinom, vendar tedaj med makedonskimi Slovani, pomešanimi z Grki in Rimljani, še ni bila sprejeta v cerkveno rabo, saj ti kristjani cerkvenega bogoslužja niso opravljali v svojem (tj. grškem) jeziku, ampak v jeziku starih Ilirov (staroselcev) - ki pa so ga v tistem času še razumeli tudi makedonski Slovani. Zato je J. Kopitar postavil tezo, da sta Konstantin in Metod pri uvajanju ljudskega bogoslužja za panonske Slovane kot Grka uporabila grško abecedo, iz stare glagolice pa sta vzela le nekaj znakov (Jagic, 1885, str. 47-48).28 Po izgonu učencev Konstantina in Metoda29 iz Moravije in Panonije se je glagolica ohranjala na vsem severozahodnem področju balkanskega polotoka (Mošin, 1998, str. 45). Glagolska abeceda je bila v rabi med podonavskimi Slovani obeh veroizpovedi ter je šele konec 13. stoletja postala veroizpoved izključno glagoljašev s posebnostmi rimskega obreda. A v 9. stoletju je tudi grška cerkvena pisava30 doživljala spremembe. Velika 28 Kopitar se je motil predvsem glede tega, da je nastanek slovanskega liturgičnega jezika omejeval le na Panonijo. Obstaja namreč verjetnost, da Konstantin in Metod nista prinesla slovanskega bogoslužja s seboj z juga; v tem primeru se je slednje oblikovalo na Panonsko-Moravskem (teorija Kalajdoviča, Blumbergerja) (Jagič, 1885, str. 47). Tudi češki jezikoslovec P. Šafarik je po Kopitarjevi smrti branil njegovo slavistično raziskovanje (Jagič, 1885, str. 48). 29 Leta 879 so Metodu očitali dvojno nepravilnost proti rimski cerkvi, in sicer nepokorščino rimskemu papežu ter krivoverstvo o izhajanju Svetega Duha. Prva obtožba je bila razveljavljena že leta 880, ko je papež Janez VIII. izrecno spet dovolil slovansko bogoslužje (Grivec, 1927, str. 110). 30 Od antičnega predkrščanskega sveta sta zahodno in vzhodno krščanstvo prevzela dve obliki pisave: velike črke, s katerimi so pisali uradne naslove ter okraševali dokumente, ter poševne črke (hitrejša pisava, predhodnica kurzivne), s katerimi so pisali uradniške listine. S prehodom pisanja na mehkejšo, papirusno ali pergamentno podlago se je razvila srednjeveška uniciala (scriptura majuscula), ki se je razvijala ločeno na zahodu in vzhodu. Istočasno se je kot posledica vpliva uniciale na kurzivno pisavo večina bizantinskih rokopisov bogoslužnega in liturgičnega značaja je bila do konca 9. stoletja napisana z unicialo, pokončno pisavo z velikimi črkami in pogostimi drobnimi ornamenti, postavljenimi na črko samo, ki je v 9. stoletju postala pisava, namenjena izključno za bogoslužne rokopise. Tedaj je dobila tudi naziv ,liturgična uniciala' (Granstrem, 1958, str. 221). Glagolica, s katero so bila zapisana tudi prva slovanska bogo-služna besedila, ki so bila predvsem apostolska in evangeljska branja,31 je ena od različic starejše bizantinske uniciale, ki ji je Konstantin Filozof po vsej verjetnosti dodal sirijsko--palestinske elemente (koptske, hebrejske), morda pa tudi nekatere zapisovalne postopke, izhajajoče iz latinskih rokopisov. Zgodnja cirilica je sorodnejša poznejši uniciali. 2 Raziskava 2.1 Metodologija Kljub temu, da je bilo o obravnavanem interesnem področju že mnogo napisanega v domačih in tujih znanstvenih krogih različnih raziskovalnih področij,32 je ta prispevek svež predvsem v tem, da poudarja nekatere manj znane razsežnosti opredeljene zgodovinske tematike - namreč določeni zorni kot t. i. Kopitarjeve teorije - ter podaja opis nekaterih slovanskih rokopisov in tiskov iz domačih in tujih knjižnic. Od januarja 2009 do oktobra 2013 je bilo pregledanih in popisanih 56 rokopisov, med njimi 36 slovanskih (5 glagolskih, 31 cirilskih), 7 latinskih in 14 grških ter 19 tiskov, ki jih hranijo: • Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani • Biblioteca Apostolica Vaticana in Biblioteca Casanatense v Rimu razvila minuskula (scriptura minuscula). Že v 6. stoletju se je uniciala začela v zapisu opazno nagibati (Granstrem, 1950, str. 220-221). O slednji več v nadaljevanju. 31 Treba je poudariti, da se je na primer omenjeni Konstantinov Prolog ali Proglas ohranil v rokopisu kot predgovor k »Evangeliju teter« srbske redakcije v treh redkih slovanskih pergamentnih kodeksih: Atos, Hilandar, No. 23 - konec 13.-zač. 14. st.; Moskva, Državni zgodovinski muzej (GIM), zbornik A. I. Hludova, No. 13.-14. st.; Sankt Peterburg, Ruska Nacionalna Knjižnica (RNB), zbornik A. F. Hilfenrdinga, No. 2, 14. st. (Turilov, 2012, str. 11). 32 Za osnovno univerzitetno rabo je navedena literatura v: Babič, 2003, str. 235-240. Za podrobnejšo obravnavo je bibliografija najstarejših slovanskih prevodov Svetega pisma, še zlasti Stare zaveze, podana v: Thomson, 1998, str. 882-919. Alternativno izpostavljamo nekatere naslednje (prav tako reprezentativne in avtoritativne) izdaje in avtorje: Alekseev, 1999. Buslaev, 1861. Granstrem, 1953. Ivanova, 1985-2003; 1997. Jagič, 1907. Lavrov, 1905; 1916; 1930. Popova, 2003. Speranski, 1929. V. Sreznevski, 1877-1878; Turilov, 2011, 2012. Uspenski, 2002. Za raziskovalca bodo verjetno koristne predvsem znanstvene izdaje slovarskih del, kot so: Miklošič, 1862-1865. I. Sreznevski, 1893-1912; Ceitlin, 1994; Gil'tebrandt, 1988-1989; 1993. • Biblioteca Mediacea Laurenziana in Biblioteca Riccardiana v Firencah • Biblioteca Marciana v Benetkah • Biblioteca di Siena Communale v Sieni • Biblioteca Vittorio Emanuelle in Archivio Diocesano v Palermu • PoccMMCKaa rocygapcTBeHHafl ÔMÔ^MOTeKa (Ruska državna biblioteka) in rOcyflapcTBeHHbm McropuMecKMM My3eÑ (Ruski zgodovinski muzej) v Moskvi • PoccMMCKaa Ha^MOHaflbHafl 6u6flMOTeKa (Ruska nacionalna biblioteka) v Sankt Peterburgu • Bibliothèque nationale de France v Parizu ter • H EGvikh BiPÀioGnKn xnç EÀÀàôoç (Narodna knjižnica Grčije) v Atenah. Ob pregledu in primerjalni analizi posameznih primerkov so bile preučevane jezikov-no-vsebinske lastnosti posameznega spomenika (filološki terminološki aparat), še zlasti pa je bila raziskava osredotočena na teološko-liturgično ustreznost ter kulturno pripadnost (teološko-zgodovinski terminološki aparat) spomenikov, ob čemer so bile popisane tudi oblikovno-umetnostne značilnosti (kulturnozgodovinsko opisno izrazoslovje, zato se naša predstavitev približuje umetnostnozgodovinskemu terminolo-ško-metodološkemu pristopu). 2.2 Teoretični pregled: razvoj slovanskih rokopisov med 9. in 15. stoletjem Čeprav se zdi ustrezneje, kakor ugotavljati sledi neposrednega zgledovanja pri bizantinskih vzorcih, sprejeti predpostavko o deloma samostojnem razvoju slovanske pisave, ki se je razvijala v skladu s potrebami nastajajoče slovanske pismenosti (Granstrem, 1950, str. 229), je ob tem neizogibno upoštevati mogoče sočasne kulturnozgodovinske vzporednice, ki so izvirale predvsem iz središč bizantinskega krščanstva, pa tudi iz stika z zahodnim (latinskim) krščanstvom. Med 9. in 15. stoletjem so se tako bizantinska bogoslužna besedila kot tudi klasična grška začela zapisovati z bizantinsko minuskulo,33 ki so jo sprva sodobniki opredeljevali kot »vezano pisavo«, in ki se je od uniciale razlikovala po omejenem številu znakov, posebnem oblikovanju nekaterih črk, redni uporabi nadvrstičnih znamenj ter pogostejši rabi okrajšav (ligatur), ki so bile pri uniciali rabljene predvsem v primeru »Nomina 33 Bizantinska minuskula se je začela razvijati v konstantinopelskem Studijskem samostanu že pred začetkom 8. stoletja kot posledica prekinitve uvoza dragocenega papirusnega materiala iz Egipta v sredini 7. stoletja, ko so ga leta 641 osvojili Arabci. Najstarejši znan rokopis »Porfirijevski Četveroevangelij«, ki ga je zapisal Nikolaj Spoznavalec, naj bi bil iz leta 835 in je zgleden primer čiste, najstarejše minuskule ali »pisave studitov« (Granstrem, 1958, str. 224-236). sacra«34 (Granstrem, 1950, str. 220). A čista minuskula brez primesi uniciale je bila v rabi zelo kratek čas v Konstantinoplu, predvsem za besedila z religiozno vsebino, vendar ne namenjena za vodenje bogoslužja. Zato je bila minuskula naglo razširjena med me-niškimi krogi, še zlasti v samostanih svete gore Atos. Še pred začetkom 12. stoletja so menihi posebej za bogoslužna besedila oblikovali minuskulno pisavo (liturgična minuskula), s katero so zapisovali liturgične rokopise vse do začetka 17. stoletja. 2.2.1 Tipološki pregled nekaterih zgodnjih slovanskih spomenikov Značilnosti nekaterih starejših rokopisov, nastalih med 9. in 11. stoletjem, ki so bili že predmet mnogih raziskav, lahko služijo kot osnova za preučevanje manj znanih rokopisnih in tiskanih del, ki jih prispevek obravnava. Nekatere tipološke prvine je namreč mogoče zaslediti še v tiskih 16. stoletja. V nadaljevanju so zato na kratko našteti in opisani izbrani reprezentativni zgodnji slovanski spomeniki. Assemanijev evangelij,35 v katerem med drugim najdemo tudi prvo praznično bogoslužje, posvečeno sv. Metodu (Turilov, 2011, str. 25), ki ga hranijo v Vatikanski Apostolski knjižnici,36 je eden najstarejših slovanskih pisnih spomenikov, napisan v okrogli glagolici v Makedoniji v 9. stoletju. Po nekaterih najnovejših raziskavah, ter z upoštevanjem zahodnega (latinskega) prazničnega koledarja,37 pa bi utegnil biti celo najmlajši med glagolskimi (Ševčenko, 1991, str. 642-645).38 Vir za ugotavljanje mogočega zahodnega (stik z latinskim jezikom) izvora slovanske krščanske terminologije so tudi Brižinskispomenikii,39 ki jih hranijo v Državni knjižnici 34 Za latinsko odnosnico gl. Traube, 1907. 35 Prim. Jernej Kopitar je poleti leta 1837 v rimski Vatikanski Apostolski knjižnici lastnoročno prepisal Assemanijev evangelij (natisnjen šele leta 1878, v Vatikanski knjižnici pod sign. S. Scritt. V. Slavo. Eccl. 4. Cons.). V Bologni je preučeval starocerkvenoslovanski Psalter iz 12. stoletja. Leta 1842 je bil povabljen k dvoletni profesuri v Rimu, kjer naj bi predaval staro cerkveno slovanščino. Vendar je ta čas preživel v poučevanju portugalščine frančiškanskega meniha, ki se je odpravljal kot misijonar v Moldavijo in Bolgarijo. Ob tem je še vedno ročno prepisoval Janezov Evangelij iz Assemanijevega kodeksa. V tem obdobju je J. Kopitar pridobil tudi nekatere redke slovanske rokopise ter tiske, natisnjene v 16. stoletju v Benetkah. 36 Rim: Biblioteca apostolica vaticana. Mss. Vat. slav. 3. 37 Za praznik svetega Nikolaja je navedeno liturgično branje za 20. maj, ki je »zahodni« datum prenosa svetnikovih relikvij v južnoitalijansko mesto Bari. Več o t. i. bizantinski Italiji: Zanini, 1998, str. 16-17. 38 Ševčenko, Report on the Glagolitic fragments, v: Ševčenko, 1991, str. 642-645. 39 Kot primer služi za krščansko ozaveščenost tako pomemben termin, kot so ga pomenile svete relikvije: 'moki' v BS naj ne bi izvirali iz gr. dinamis, temveč iz lat. virtutes (Ševčenko, 2007, str. 224-225). Žal v BS ne moremo najti neposrednih prevodnih odlomkov iz Svetega pisma, izjema je fragment v BS I, ki bi ga bilo moč interpretirati kot Mat. 25, 34 (ter aluzije v BS II, 1 Jan 3,1; Gal 5, 19-21; Mat 25, 35-46) (Kronsteiner, v Münchnu.40 Čeprav slednji, zapisani v srednjeveški minuskuli med letoma 972 in 1039, ne izpričujejo jezikovnih prvin,41 ki bi jih bilo mogoče razlagati s sorodnostjo s cirilo-metodijskim jezikom,42 pa dokazani starejši, latinski vpliv na zgodnjo slovansko krščansko terminologijo, ki po vsej verjetnosti sega nazaj v 8.-9. stoletje (Ševčenko, 2007, str. 227), dokazuje predcirilo-metodijsko misijo pokristjanjenja med Slovani na področju Karantanije in Panonije.43 Pisna predloga tega slovenskega rokopisa, kot je bilo potrjeno na osnovi zapisa vokala -o (v besedni zvezi ,sodni dan'),44 je bila gotovo zapisana v latinici. Ligature so dveh vrst: običajne, značilne za tedanje latinske rokopise; nenavadne, značilne zgolj za Brižinske spomenike. Nadvrstična znamenja so enaka starovisokonemškemu cirkumfleksu (za današnji ostrivec) (Grdina, 2004, str. 21). Nekoliko pogostejša je prisotnost uncialnih oblik v BS II. in BS III. (Grdina, 2004, str. 20). Prepisovalna narava je prepoznavna v BS I. in BS III., ki odražata urejenost in ponovljivost v zapisovanju črkovnih sklopov. Posebnost svetniške prezence v tem rokopisu med drugim prav tako opredeljuje slovensko naravo jezika, v katerem so bili zapisani Brižinskispomeniki, saj omemba v BS III.45 zavetnika novo posvečenih cerkva v Panoniji, sv. Lovrenca,46 pomeni, da je bil ta spomenik napisan po 10. avgustu leta 955, ko je na dan sv. Lovrenca Oton Veliki na Leškem polju pri Augsburgu premagal Ogre (Grdina, 1999, str. 38). 1997, str. 32-35), s katerimi bi bilo mogoče izdelati ustrezno jezikoslovno analizo. (Več o možnostih oz. spornosti povezave cirilo-metodijske pismenosti z Brižinskimi spomeniki gl. BS, 1992, str. 245, 50-52, 54). 40 München: Državna Bavarska knjižnica, Mss. Clm 6426. 41 Prim. po mnenju Romana Jakobsona predstavljajo Brižinski spomeniki slovensko prilagoditev jezika Konstantina in Metoda, a tokrat zapisanega z latinskimi črkami (Jakobson, 1955, str. 7). V njih je mogoče zaslediti tudi redke sledi grških besed, tako na primer v izrazu »is(z)povedati« (Thomson, 1998, str. 637, op. 171). Tudi J. Kopitar je leta 1822 prepisal BS I. (Grdina, 2004, str. 28), njegov prepis bi znal imeti slavistično vrednost, saj je nastal pred sprejetjem ustaljenih pravopisnih norm, ki pogosto skazijo jezikovno podobo rokopisnega spomenika. Kopitarjevo primerjalno analizo besedila vseh treh Brižinskih spomenikov z jezikovnimi lastnostmi Clozevega glagolita (čeprav brez komentarjev in brez slovarja) v izdaji iz leta 1836 (Kopitar, 1836) je pohvalil celo ruski jezikoslovec Aleksandr Vostokov (Jagič, 1910, str. 212). Izvirnik slednje izdaje se danes nahaja v Semeniški knjižnici v Ljubljani. 42 F. Ramovš je s primerjalno analizo ugotovil, da v Brižinskih spomenikih ni jezikovnega pojava, ki bi ga bilo nujno razlagati kot nasledek starocerkvenoslovanščine (Ramovš, Kos, 1937). B. Grafenauer je Brižinske spomenike opredelil kot nasledek karantanskega pismenstva (B. Grafenauer, 1969, 148, 158). 43 I. Grafenauer je dopuščal morebiten vpliv starocerkvene slovanščine na redakcijo predlog Brižinskih spomenikov, ki pa naj bi se v slovanskem jeziku pojavile na podlagi starovisokonemških obrazcev že pred cirilo-metodijsko misijo v Spodnji Panoniji (I. Grafenauer, 1942, str. 126-137; I. Grafenauer, 1980, 224, 272; I. Grafenauer, 1973, str. 41-45; I. Grafenauer, 1980, str. 184, 185; prim. še: Thomson, 1998, op. 171; Kronsteiner, 1983, str. 40-47; Nahtigal, 1918). 44 V BS I: 9; 31-32; var.: BS III: 54. 45 Bernik, Grdina, Zor, 2004, str. 98. 46 F. Grivec opozarja na liturgično molitev, ki svetnika Lovrenca omenja kot zgled zmagovalca nad grešnostjo (Grivec, 1955, str. 178-180). Slika 1: Marijanski evangelij (vir: Jagic, 1883) 74 Slika 2: Sinajski evhologij, str. 104 (vir: Nahtigal, 1941) Kljub temu pa Brižinski spomeniki ponujajo mogoče interpretativne (čeprav ne ne-ovrgljive) vzporednice z zahodnimi in z vzhodnimi liturgičnimi vzorci (čeprav jasnih navezav - ni). Tako kakor je v mnogih slovanskih rokopisih mogoče odkriti napake, ki so nastale v procesu zapisovanja ali prepisovanja, pogosto potekajočega po neposrednem nareku, tudi Brižinski spomeniki (predvsem BS II., glasno narekovan47 ter brez retoričnih ločil), sodijo med liturgične slovanske rokopise, saj vsebujejo ne le protograf predvidljive skupne (zahodne, karolinške)48 liturgije, temveč tudi zasnove vzorca neke prepoznavne osebne molitve ali homilije. Zato ni presenetljivo, da je z Brižinskimi spomeniki v nekem pogledu primerljiv eden najstarejših glagolskih spomenikov, Sinajski evhologij49 (s konca 9. stoletja), v katerem je spovedna molitev v spovednem obrazcu, ki je slovanska predelava (ne neposredni prevod) moravsko-panonskega prevoda starovisokonemške spovedne molitve,50 v tesni zvezi z uvodnim govorom v BS III. (Grdina, 2004, str. 25). Prav ta molitev vsebuje tudi »Homilijo Klimenta«, učenca slovanskih apostolov, ki pa je blizu slogu BS II.51 Ivan Grafenauer, ki je obravnaval Brižinske spomenike v sklopu celotne slovstvene in kulturne dejavnosti v Karantaniji, Spodnji Panoniji in drugih pokrajinah ,»Sclavov«, tj. v poznejših slovenskih deželah, kot je opredelil Igor Grdina,52 je ob prevodni naravi omenjene spovedne molitve tudi dokazal, da je homilija Klimenta napisana samostojno in ne odvisno od BS II. (predpostavka o starejši slovanski predlogi, ki bi navsezadnje mogla predstavljati tudi predlogo BS II.).53 Fran Grivec, ki je Grafenauerjeva dognanja dopolnil s slogovno, kulturnozgodovinsko in teološko analizo,54 je kljub mnogim poskusom potrjevanja povezave cirilo-metodijske pismenosti z Brižinskimi spomeniki (Grivec, 1938, str. 157; Grivec, 1942, str. 51), navsezadnje ugotovil ločen razvoj tega slovenskega spomenika ter drugih cirilo-metodijskih ostalin na Panonsko-Moravskem (Grivec, 1943, str. 158-160; Grivec, 1955, str. 169-182). 47 Nahtigal, 1918, str. 20. 48 I. Grafenauer, 1936. 49 Gr. euhe: molitev. Evhologij: bizantinska liturgična knjiga, ki združuje Služebnik s Trebnikom, slednji vsebuje redna branja posvečenja svetih darov, Kristusovih skrivnosti, ki ne spadajo v običajno skupno bogoslužje. Za nazornejšo primerjavo: najstarejši Grški evhologij je iz 8. stoletja, Leningrajski evhologij je južnoitalijanske provenience ali italo-grškega izvora. 50 V. Vondrak je poudaril, da je spovedni red v Sinajskem evhologiju zahodnega izvora in je bil v slovanski jezik preveden že pred prihodom Konstantina Filozofa in Metodija v srednjeevropski prostor (Grdina, 2004, str. 156, op. 15) (Vondrak, 1903, str. 42-48). 51 Prim. Nahtigal, 1942, str. 294, 177-214, 232-248. 52 Prim. Grdina, 2004, str. 156. 53 Prim. I. Grafenauer, 1980, str. 184, 185. 54 Prim. Grdina, prav tam. Leta 1975 so bili na Sinaju najdeni še nekateri Liturgičniglagolski fragmenti (verjetno iz istega Sinajskega kodeksa), ki vsebujejo štiri slovanske molitve: dve liturgični Molitvi za tretjo in šesto uro in dve Molitvi šeste in sedme antifonične psalmodije oz. dve alternativni petji psalmskih nizov (imenovanih antifone) ali psalmskih verzov z izmenjujočimi se refreni v dveh zborih (prav tako imenovane antifone): prva pomeni bogoslužni začetek Večernic (lat. vespers; stcsl. esperin(a) iz grščine;55 ,lychnikon'),56 dodana sta še bogoslužna začetna Molitev s sklonjeno glavo, ki odpira začetek Molitve tretje ure, ter zaključna Molitev šeste antifone na začetku Večernic (Ševčenko, 1991, str. 618-639). Poleg najstarejšega slovanskega spomenika, Kijevskih lističev (10. stoletje), ki ga hranijo v knjižnici Ukrajinske akademije znanosti v Kijevu (Babič, 2003, str. 29), s fragmentom Sakramentarija po rimskem obredu, ki naj bi bil bližje latinskim prototipom (rimskim), naj omenimo še Zografski tetraevangelij, ki je bil zapisan konec 10. stoletja v Makedoniji (najden v atoškem Zografskem samostanu) in izpričuje glasovno arhaičnost. Na primeru Marijanskega Tetraevangelija57 iz 11. stoletja (Slika 1) je mogoče opredeliti nekaj najpomembnejših značilnosti slovanske pismenosti. Jezik kodeksa ima tudi značilnosti severozahodnih balkansko-slovanskih jezikov/govorov (med južno Slovenijo ter severovzhodno Hrvaško in zahodno Srbijo), v pisavi pa se kaže oblikovna arhaičnost: naslovi so zapisani v oglati glagolici,58 čeprav je pisec naslovov verjetno že bival na Atosu, kjer je bil ta rokopis v 14. stoletju še v rabi v samostanu Matere Božje. Posamezna poglavja so na nekaterih mestih na robovih označena s starinsko okroglo glagolsko rokopisno pisavo, sorodno tisti v Assemanijevem evangeliju, ki se je razvijala v Makedoniji in na Atosu, s katero so na robovih zapisane tudi obvezne ure liturgičnih branj, ki pričujejo o težnji pisca (če že ne prvega pisca, pa njegovega sodobnika), da bi uredil besedilo za cerkveno bogoslužje. Tej nameri je pripisati tudi posebno proti-gramatično težnjo, povezovanja besed v skladu s potekom živega govora,59 ki potrjuje, da je v staroslovanskem jeziku panonsko-moravske in makedonsko-bolgarske redakcije prevladovala končnica -t (trda), namesto ruske -t', kar je opazil že Fran Miklošič (Jagič, 1883, str. 426). Z jotacijo je dalje dosežena nenavadna melodičnost jezika, povezana je z razvojem glagolske pisave pod delnim vplivom tudi zahodnoslovanskih, tj. panonsko-moravskih jezikovnih posebnosti. Marijanski Tetraevangelij v nasprotju z 55 Nahtigal, 1942, str. 380. 56 Ševčenko, 1991, str. 619. 57 Danes se nahaja v Sankt Peterburgu v Ruski Narodni Biblioteki (RNB). 58 Oglata glagolica je sorodna pisavi Glagolita Clozianus, Zografskega evangelija, Kijevskih listkov. Ta se je razvila na Moravskem, Češkem in v Panoniji, še zlasti pa v Istri, po Jadranskih otokih in Dalmaciji, kjer je sočasno obstajala latinska pismenost, iz katere se je razvila poznejša hrvaška glagolica. 59 Stara grška gramatika je v branju predpisovala izpust prvega (kratkega) samoglasnika v besedi, če se je prejšnja beseda končala na samoglasnik. drugimi glagolskimi spomeniki torej izpričuje etimološko izgovorno normo. Nadvrstič-ni znaki so skopi, poznejši pripisi so cirilski s konca 13. ali začetka 14. stoletja.60 Okoli leta 1056 je bil v Kijevski Rusiji zapisan tudi Ostromirov evangelij61 vendar že v cirilični pisavi, ki je izhajala iz pozne liturgične uniciale, izvirnik rokopisa pa je bil cirilski prepis evangeljskih branj, zapisan v severni Bolgariji v 10. stoletju (iz obdobja vladavine carja Simeona), ki se je v jeziku že izogibal preprostih oblik aorista. Na ohranjen ostanek povezave tega prvega ruskega cirilskega spomenika in t. i. Kuprijanovskih ali novgorodskih listkov je prvič opozoril Vladimir Aleksejevič Mošin (Mošin, 1983). Ne nazadnje velja omeniti še Clozevglagolit ali Glagolita Clozianus (iz 11. stoletja),62 ki vsebuje štiri homilije, med katerimi je ena pripisana neposredno Metodu (Babič, 2003, str. 31); ter Supraseljski kodeks, ki je eden od najobsežnejših starocerkvenoslovanskih cirilskih rokopisov,63 zapisan v pisavi, ki je bila blizu stari bizantinski uniciali (Granstrem, 1950, str. 221). Prvi del Supraseljskega kodeksa64 se danes nahaja v Kopitarjevi zbirki slovanskih rokopisov, v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. 3 Nove možnosti vrednotenja Slovanski rokopisi izpričujejo kontinuiteto kulturne zavesti z nadaljevanjem vzhod-nokrščanske bizantinske rokopisne tradicije. Rokopisna dejavnost je bila namreč predvsem prepisovalna, prevajalna in nikdar izvirno ustvarjalna. Zato je ob prevladi srednjebolgarskih in staroruskih rokopisov med južnoslovanskimi mogoče odkrivati toliko večjo neenotnost, ki pa z detajlno analizo in primerjavo omogoča odkrivanje lo-kalno-zgodovinskih posebnosti. Pozornost raziskave je bila zato tokrat osredotočena na posebnosti liturgičnega prazničnega pravoslavnega koledarja.65 Najstarejši slovanski rokopisi zato omogočajo tudi analitično primerjavo ne le z grškimi, temveč tudi z latinskimi kodeksi. 60 Zamenjava gluhih s polnimi samoglasniki je bila torej tam, kjer je bil poudarjen položaj pod naglasom ali zaradi posebnega sloga (Jagič, 1883, str. 410-474). 61 Več v: Ostromirovoe evangelie, 2010. 62 Prvi ga je v prepisu izdal Kopitar, a s slovničnimi napakami, J. Dobrovski pa ponovno objavil s popravki. 63 M. K. Bobrovski je J. Kopitarju najprej poslal drugi del spomenika, leta 1839. Tega je slovenski jezikoslovec prepisal, potem pa ga vrnil M. K. Bobrovskemu. Ta je Kopitarju kmalu poslal tudi prvi del, ki ga je J. Kopitar prepisal leta 1840. A tega dela Jernej Kopitar ni nikoli več vrnil (Jagič, 1910, str. 213). 64 Prva znanstveno-kritična izdaja: Miklošič, 1851. V zadnjem času gl. prispevek Babič 2012. 65 Odstopanje in sovpadanje z dotlej sprejetimi spominskimi datumi ter ustaljenimi določbami posameznega bogoslužja, namenjenega določenemu svetniku ali prazniku; tudi popis posebnosti. Folio 488 verso Canticle of Hezekiah Slika 3: Marijina hvalnica; Pesem Zaharije, Biblioteca Apostolica Vaticana, Vat. gr. 752 (vir: de Wald, 1941-42) Raziskava ornamentov v najzgodnejših cirilskih in glagolskih rokopisih (od 9. do 13. stoletja) kaže možnost, da so nastajali v stiku z južnoitalijanskimi rokopisnimi središči. Na jugu Italije, še posebej na Siciliji, kjer je bilo v Palermu kot tedanji arabski prestolnici66 še v 9. stoletju mogoče srečati prebivalce različnih narodnosti, med njimi tudi slovanske (Grki, Lombardi, Judje, Slovani, Berberi, Perzijci, Tatari, Afričani - Smith, 1968, str. 4-7), so gojili bizantinski način miniatur pri opremljanju svetopisemskih rokopisov.67 Še zlasti so spodbujali neposredno posnemanje bizantinske ikonografije (tudi v mozaičnem in ornamentalnem vladarskem repertoarju, na primer v proizvodnji svile) v obdobju normanske prevlade pod vladavino Rogerja II. (1130-1154), ki se je bojeval proti bizantinskemu cesarju Manuelu I. Komnenosu, podpiral pa je Srbe in Ogre. V Rimu pa je še v 11. stoletju delovala lateranska papeška knjižnica, ki je hranila obsežno rokopisno zbirko latinskih prevodov kanoničnih knjig Biblije, ki so nastajali med severno Italijo in rimskim središčem, medtem ko je v 13. stoletju knjižnica že izginila.68 Med zgodnjeslovanskimi in italo-grškimi rokopisi so podobnosti v rabi nenavadno širokih inicial, ki običajno »kratijo« začetni črkopis besedila (neznačilne za konstanti-nopelske rokopise). V izrisovanju škrlatnih inicial se kaže zgledovanje po bizantinskih rokopisnih vzorcih, geometrično-zoomorfni elementi inicial pa odražajo vpliv zahodnih tehnik iluminacije rokopisov. Za Sinajski evhologij so bile posamezne molitve verjetno osnovane na podlagi italo-grških rokopisov, saj so ornamentirani prepleteni trakovi (l. 101, 104 - Slika 2), rabljeni kot ločevalna znamenja z razdelitveno vlogo, opazni tudi v sočasnem rokopisu Missale antiquum sanctae Panormitanae Ecclesiae69 s konca 11. stoletja oz. iz prve polovice 12. stoletja (iz Palerma, sicilijanske provenci-ence), ki kaže sorodnosti prav z meniškimi misali iz omenjene lateranske knjižnice. Ta latinski pergamentni kodeks skupaj s Sakramentarijem, po vsej verjetnosti prepisan z roko znanega kartuzijanskega meniha Guiga70 (kopist »Santo Guigo-Uido«), vsebuje tudi bogoslužje, namenjeno lokalnim južnoitalijanskim svetnikom,71 ter zapis o prazniku Spremenjenja Gospodovega, ki pomeni najstarejše pričevanje o tem prazniku na zahodu. V rokopisu manjkajo: bogoslužje apostolu Tomažu (3. junij) pa tudi votivne in krstilne maše (manjka pribl. 100 listov). Meniški, izvorno benediktinsko-normanski rokopis (Sorci, 2007, str. 408) je osnovni dokument za preučevanje zgodovine zlasti sicilijanske liturgije (Sorci, 2006, str. 16), ki je od liturgične reforme Rogerja II. naprej 66 Po tem, ko so Sirakuze leta 878 izgubile položaj sicilijanskega središča. 67 Buchtal, 1955. 68 Bischoff, 1986, str. 215. 69 Palermo: Archivio Diocesano: Mss. No. 3, fol. 3v. Kritična izdaja: Terrizzi, 1970. 70 Prim. Bischoff, 1986, str. 216. 71 Na primer Dionizij, Maurilio, Mauro, Leobino, Launomaro, Radegonda (Sorci, 2007, str. 408). postopno oblikovala samosvoje romansko-galikansko bogoslužje (razvito med 12. in 15. stoletjem). Natančno ravnanje po vzhodni normi se je odražalo tudi v nekaterih grških rokopisih, nahajajočih se na italijanskih tleh. Ena najstarejših molitev v pergamentnem kodeksu Raznih grških molitev (homilij iz 11. stoletja),72 pisanem v bizantinski minuskuli, ki opeva Vnebovzetje Matere Božje, kaže skopo, neornamentirano oblikovno podobo, pisano v stari čisti bizantinski liturgični uniciali. Molitev je ena najbolj pretanjenih ubeseditev praznika, ki je bil prav tako med 9. in 11. stoletjem šele prvič upodobljen. Upodobitev lahko najdemo na koncu enega najstarejših ilustriranih grških psaltrov - Liturgičnih Psaltrov(dalje Psalter), ki ga hranijo v Vatikanski apostolski knjižnici in spada v kodeks grške Septuaginte.73 Upodobitev Marijine hvalnice (lat. Magnificat) spremlja pesem Zaharije (Slika 3). Na podlagi primerjalne analize tistega dela Psaltra, kjer je možnost odstopanja od razmeroma ustaljenega besedilnega dela starozaveznih psalmov,74 se je nazorno potrdilo, da so slovanski liturgični Psaltri (tj. brez komentarjev in razlag) povzemali, prevajali ter posnemali vsebinsko in oblikovno zasnovo najstarejših grških Psaltrov (Slika 4). V Vatikanski Apostolski knjižnici75 se, zapisan na pergamentnem liturgičnem svitku, nahaja tudi slovanski srbski Služebnik,76 nastal v času bolgarskega patriarha Evtimija (1375-1393). Ta pergamentni kodeks vsebuje liturgijo Janeza Zlatousta skupaj s pravilnikom (,Ustavom') konstantinopelskega patriarha Filofeja (1354-55, 1363/4-1379), poleg tega pa tudi kompleks ,Liturgion':77 ta vključuje liturgijo posvečenja darov, pravilnik izmenjavanja večernih in jutranjih molitev, besedilo za prokimene,78 aleluarije, pravilo zaporedja litanijskih molitev za pokojne (zadušnic), za blagoslov velikonočnega kruha, nekatere molitve iz Triode ter mesečna branja svetnikom in mučencem. Nastal je na začetku 14. stoletja, saj naj bi bila taka rokopisna tehnika tedaj uporabljena na Atosu. Iniciale so skupaj s prvimi napovednimi začetnimi stavki obarvane rdeče in 72 Palermo, Biblioteca Vitorio Emanuelle. Mss. I. E. No. 10. Omelie Varie: fol. 153 v.- fol. 155 v. 73 Biblioteca Apostolica Vaticana: Mss. Vat. gr. 752. Glej tudi De Wald, 1927, str. 9. 74 To je v molitvah po zaključku branja ali petja poslednjega psalma, ki pomenijo bolj ali manj izvirno slovansko-bizantinsko bogoslužno himnografijo. Tako je znanstveno povsem ustrezno preučevati tudi slovanske rokopisne kodekse iz 16. stoletja, saj so natančno ohranjali predhodno liturgično pisno-oblikovno starocerkvenoslovansko osnovo. Za primere glej: Moskva, Državni zgodovinski muzej (GIM), zb. Uvarova, mss. Uvar. 85: fol. 119r.-135v. 75 Biblioteca Apostolica Vaticana: Mss. Vat. Slav. 9. 76 Osnovna liturgična knjiga besedil, namenjenih duhovnikom in diakonom. 77 Pravilo zaporedja upoštvanja stopenj/nazivov Zlatoustove liturgije, Bazilija Velikega. 78 Gr. npoKd|j£vov »ležeči spredaj«, večkrat ponovljena pesem, sestavljena iz enega psalmskega verza, ki ga duhovnik prebere pred branjem iz Svetega pisma, zbor pa mu dvakratno odgovori, ob velikih praznikih je sestavljen iz treh verzov, ki se imenujejo »veliki«. Slika 4: Marijina hvalnica po zaključku psalmov, v kodeksu starocerkveno-slovanskega prevoda Psaltra (1552), izpod peresa sv. Maksima Greka, Moskva, Zgodovinski muzej (GIM), zb. Uvar. 85, fol. 134 (vir: avtoričin zasebni rokopisni arhiv) merijo v višino dveh vrstic, polagoma pa naraščajo do treh vrstic. V zahvalni molitvi, prvotno namenjeni ali Sveti Trojici ali Sinu Božjemu, imenovanje Jezusa Kristusa prehaja v obračanje na Mater Božjo. Tudi v najzgodnejši poetični dejavnosti cirilo-metodijskega izročila je ohranjen odraz posebnega, nekoliko zastranjeno izraženega čaščenja Matere Božje (gr. Theotokos): v Konstantinovi Himni sv. Dmitriju je najti vztrajno vzpostavljanje v pravoslavni teologiji odgovornega položaja zahvale Božji Materi,79 ki v hvalilnem opevanju Svete Trojice ne zavzema zgolj priveska, temveč nujni poziv za vzpostavitev spokoja v vernikovi duši. Tak posvečen nagovor Kristusove matere je bil najden tudi v »Pohvali Bogorodici« Konstantina Filozofa,80 v kateri omemba treh svetih jezikov v posebnem zaporedju (»hebrejski, latinski, grški«) daje možnost datacije med letoma 863 in 885, ko so bile take politične razmere značilne za Panonijo ali Moravsko (pozneje pa ne!), natančneje med letoma 870 in 874 (Turilov, 2012, str. 25, 29, 43-44). Poudarjanje molitvene dejavnosti, ki bi bila namenjena posebej Materi Božji, je mogoče odkrivati tudi v neznani službi (molitvi) sv. Metodu, pripisani anonimnemu učencu (ali celo Klimentu Ohridskemu) (Turilov, 2012, str. 59-60). V redki molitvi v Časoslovu (druga polovica 15. stoletja) iz Vatikanske Apostolske Knjižnice81 leži enak izraz čaščenja Matere Božje, ki kaže, da je v obdobju med 13. in 16. stoletjem med južnimi Slovani prav tako obračanje na Theotokos cvetelo. Opažanje porasta čaščenja Matere Božje pa ni le v skladu s tedanjim bizantinskim vzponom knjižnih središč na sveti gori Atos med 13. in 15. stoletjem, ki je sovpadel s postopnim izgubljanjem bizantinske državniške moči, temveč s povečanim neposrednim molitvenim obračanjem na Mater Božjo tudi na zahodnih tleh, še zlasti v severnoitalijanskih deželah, kjer je opaziti tako posvečeno dejavnost že pred tem.82 Ob tem so imele Benetke poseben položaj, saj so bile od ustanovitve naprej odprte za medkulturno izmenjavo med Vzhodom in Zahodom,83 ter so v obdobju pešanja bizantinske oblasti na Siciliji nastopile proti nastopajoči normanski prevladi (Ostrogorski, 1961, str. 362). A v nasprotju z južnoitalijansko in sicilijansko rokopisno--umetnostno produkcijo, v enem umetnostnem izrazu kompilativno in pogosto neiz-birno združujoč raznorodno tradicijo večnarodnega in večreligioznega značaja,84 so Benetke z oglejsko-beneškim patriarhatom, ki je bil naklonjen vzhodnokrščanskim umetnostnim pojavom, spodbujale kult Matere Božje, ki so ga ustrezno prevzele od 79 Jakobson, Toward the History of the Oldest Slavic Hymnody, v: Jakobson, 1985, str. 305-306. 80 Izvod, ki ga je sprva hranil P. Šafarik, je F. Miklošič uporabil kot vir za njegovo drugo izdajo Slovarja stare cerkvene slovanščine (Turilov, 2012, str. 22). 81 Rim, Biblioteca Apostolica Vaticana: Mss. Vat. Slav 10. 82 Prim. Ropa, v: Codex Angelicus, 1996, str. 3-33. 83 Ravegnani, 2006. 84 Buchtal, 1957. sicilijanske umetnostne izkušnje85 že nekoliko pred tem (med 11. in 13. stoletjem),86 ob tem pa jim je uspelo doseči edinstveno združevanje namernih imitacij bizantinskih ikonopisnih vzorcev ter ohraniti avtentično rimsko (Demus, 1976, str. 67, 69), freskovno podlago krščanski ikonografiji. Soroden pojav opevanja Matere Božje, ki je bil tedaj živ med prebivalci slovenskega ozemlja, je najti tudi v Stiškem rokopisu,87 kjer sta zapisani slovenska antifona in prva kitica ali kirieleison velikonočne pesmi, ki sta bili med slovenskim ljudstvom dotlej pete v bogoslužju (med 13. in 16. stoletjem). Slednji je nato leta 1563 Primož Trubar v protestantski pesmarici (1563) obudil, obnovil ter natisnil v polnejši obliki (I. Grafenauer, 1993, str. 129-130; Grdina, 1999, str. 55). Navedeno govori o povezanosti zgodnje starocerkvenoslovanske (glagolske) dejavnosti z bizantinsko Italijo (»Italo-Graeca«) ter potrjuje, da je bilo obdobje preloma med vzhodno in zahodno cerkvijo plodno tudi za dvosmerno prenašanje rokopisnih izkušenj.88 Trditi je mogoče, da so se vzporedno s tem prenosom razvila sintetična načela upodabljanja in izražanja posvečene vsebine. Zgledni primer tega je grški rokopis Jobove knjige,89 ki je nastajal na italijanskih tleh. Izpričuje kar tri vrste upodobitvenih tehnik. Sprva je pisec trpečega vernika označeval naturalistično (rimski vzorec), nato je mogoče zaslediti v upodabljanju prehod k strožjim ikonografskim črtam pod vplivom bizantinsko-meniškega sloga teološkega pojmovanja svetih podob (ikon). Slednji je potrjen v rokopisu Oktateucha (13. stoletje) iz atoškega samostana Vatoped (Vatop. Cod. 602), enega od mogočih prototipov katerega predstavlja omenjena Jobova knjiga, str. 81. V tretjem delu, ustrezno Jobovemu odrešenju, pa je zaznati jasne sledi t. i. otonskega sloga, osnovanega kot odmev na t. i. makedonsko ali renesanso Paleologov na Vzhodu90 (predstavnik te je bil tudi omenjeni patriarh Fotij). Kulturno-umetnostni vpliv, ki je bil prenesen na Zahod kot pojav otonske renesanse,91 ki je v obdobju zadnje intenzivne izmenjave posvečene in posvetne informacije med zahodnim in vzhodnim krščanstvom spodbujala porast najbolj umetelnih, celo prefinjenih oblik pisanja in iluminiranja krščanskih rokopisov, pri čemer je bilo občutno tudi ideološko vračanje k umetnostnim načelom, vladajočim v času zgodnjega krščanstva (Kitzinger, 2005, str. 96, 125-27). Ta kulturno-umetnostni vpliv so odlikovale značilnosti visoko kultivi-rane književnosti, ki je združevala antično znanje s krščanskim duhovnim prispevkom 85 Sardina, v: Storia &Arte nella scrittura, 2007, str. 157. 86 Gl. Dale, 1997, str. 112-113. 87 Za opise rokopisov iz Stične glej Golob, 1994. 88 Grabar, 1972, str. 92-98; Ševčenko, 1991, str. 618-645. 89 Rim, Biblioteca Apostolica Vaticana: Mss. Vat. Gr. 749 (Weitzmann, 1970, str. 102, n. 50; Grabar, 1972, str. 16-20, 24, 82, 94-95). 90 Brehier, 1946, str. 155; Runciman, 1970; Weitzmann, 1971, str. 176-224. 91 Istočasno s poroko grške princese Teophanu na dvor Otona II. (973-983), umrlega v Rimu leta 983 po številnih bojih na jugu Italije (Brehier, 1946, str. 189). J P !■ ! t s i i r: S i nil 11 " fix r f/ TTAfwrfr^n , ™ t< ofi a h M t, i TTp i trs I aa him f Ha c o sZVr f i vrfy f ^, ( A 'A a fa ^ &CUAAI* iffiov¡j/?; h c m o /m aJ^T, rr^ np «o « a ^ & ictn a rt f