Zonimifosfl. Bogzna koliko let v starodavnih časih znani italijanski ognjenik Vezuv ni bluval. Vse je smatralo goro kot nenevarno. V dobi rimskih cesarjev so nastala ob vznožju Vezuva cvetoča, lepa ter velika mesta z izvanredno rodovitno okolico. Kraje krog Vezuva je obiskal leta 66 po ^ristu močan potres, na katerega so pa ljudje pozabili že prav kmalu. Dne 24. avgusta leta 79 po Kr. v jutranjih urah je zatemnil črni oblak okrog Vezuva celo okolico daleč na okrog. Iz oblaka so začeli švigati grozni bliski. Najlepše mesto, ki je stalo pod Vezuvom, Pompeji ter Štelo 20.000 prebivalcev, je bilo namah zavito v popolno temo. Nesreča je začela s potresom, ki je bil tako silovit, da so se porušile mestne hiše na mah in vozove po polju je preobračalo valovanje zemlje. Ljudje v mestu so tekli venkaj na prosto polje in oni, ki so se mudili izven mestnega obzidja, so skušali poiskati rešitev v mestu. Morje se je oddaljilo adi potresa od brega. Ljudje so brzeli v strahu proti morju, ribiči na razburkanih morskih valovih so skušali pristati ob bregu. V popolni temi je nastala nepopisna zmešnjava. Bliskovita nagllca in grozovitost dogodkov sta povzrofiili, da je objela smrt preplašene ljudi tako, kakor so bili trenutno v eku, ali po hišah pri vsakdanjih opravilih. Iz ognjenika ie začelo deževati najprej raj-beljeno kamenje in goreči pepel je zasul tri mesta v okolici Vezuva 2 m na debelo. Izpod lave in pepela so danes izkopali Pompeji in imamo iz dobro ohranjenih izkopin natančno sliko, kako ja izgledalo bogatejše staro rimsko mesto. Okamenela človeška telesa so vlili v mavec (gips) in se danes še vidi, Vj kakem groznem trenutku je zalotila^ nesrečnika ob izbrubu ognjenika smrt. Vidimo družinskega očeta, ki je grabifi iz predala denar, da bi ga vzel seboj na! pobeg. Služabnika je dohitela smrtW nesreča baš, ko je hotel pobegniti i& gospodarjeve hiše in odnesti seboj ne-<; kaj srebrnine ter zlatnine, katere je' zagrabil na mizi. Najbolj pretresljivi so prizori iz podzemeljskih kleti, ka-* mor se je zatekla večina Pompejčanovj v trenutkih nesreče. Med temi žrtvaml vidimo predvsem matere z deco. Ko so; hoteli iz kleti na prosto, so videli, da' so vsi izhodi zasuti z gorečim kamenjem in s pepelom po vefi metrov naj visoko. Vsi ti so se zadušili, ali pomrlt' od lakote. Prizori pri zasutju lepega mesta Pompeji so morali biti nekaj nepopisno groznega. Nesreča je bila tako velika, da se nikdo ni upal pozneje ka« menje in pepel razkopavati in se lotitij rešitve izpod ruševin, ali mesto pozi* dati znova. Po nekaj desetletjih so zaeli orati na kraju, kjer je stalo poprejj strorimsko mesto. Šele po preteku skoro 2000 let po nesreči so začeli razkopavati Pompeje in jih odkrivati radovednemu novodobnemu svetu. Ker so bili Pompeji zasuti tako naglo, lahko danes iz izkopin natanko pre-_odimo, kako so tedaj ljudje živeli, s čim so se ukvarjali, kaj jedli in kako ter kjs prebivali. Ulice starorimskega mesta so bile ozke in ob vsaki strani ^o bila visoka hodišča (trotoarji) za pešce. Spodnji prostori rimskih mestnili hiš so bili na ulico in v njih prodajalne, pekarije, mesariie itd. Za temi javnirai prostori so bili zasebni, ki so pa bili zvezani z ulico le potom ozkih vrat in neznatnega okna. Stari ranski meščan je zapustil redkokedaj mestno obzidje. Največkrat ob priliki pogrebov, ker so bila' grobišča iz mesta venkaj na polju. Po mestni okolici so se gibali kmetje iii inir-arji, saj je bila gora Vezuv že vfj tistih časih posuta z vinogradi, ki so' dajali najboljše in po celem takratnem' svetu znano vino. Javno rimsko življenje se je odigravalo na mestnem trgu. Trg je bil obdan od kamenitih stebrov in posut Z najlepšimi svetišči. Nekak časopis rimskega mesta so bi- e gladke stene hiš. Na te ; o delali me- ščani razna znamenja z rdečo barvo. osebno je cvetelo to Corganje po stenah ob priliki volitev dveh mož, ki 8ta bila vladarja in gospodarja mesta. Trga se je držala takozvana bazilika, kjer se je trgovalo na večje in so se: vršile sodne obravnave. Veliko je dal Rimljan na toplo iff mrzlo kopelj. V vsakem mestu je bilo: več kopališč ki so bila umetniško ter. azkošno opremljena. Pompejčani so se radi zabavali ixf radi tega so izkopali velik amfiteateri kjer so se vršili krvavi boji, konjske dirke itd. Manjša gledišCa so bila za Uprizoritev veselo- in žaloiger. Ravnokar opisano nam povedo staro rimski zidovi, ki so zagledali luč radovednega sveta po skoro 2000 letih. žensfte v foiaški §mifji_ Na Angleškem so doživeli pred kratkem škandal, da je nastopala ženska kot kapitan Barker v moški vojaški uniformi in bila tudi vodja angleških fašistov. Angleški slučaj je bil povod, 'da so tudi v Avstriji odkrili iz starejših časov dve ženski, ki sta vodili za nos javnost v oficirski obleki. Prvi znani staroavstrijski ženski oficir je bila Katarina Marschalls. Rojena <je bila kot hčerka vojaka v češki vasi Przemeritz v bližini Koniggratza. Kot 141e.no dekle je prišla v Prago za deklo. Ko je ona služila, je moral njen mlajši brat proti lastni volji k vojakom, kjer je postal lajtnant. Nekoč je obiskal sestro v Pragi in jej tožil, da si bo sam končal življenje, ako se niu ne posreči pobeg iz oficirske uniforme. Katarina je oblekla bratovo uniformo in vstopila pri polku Einanuel Wencel, grof Kolovrat Krakovsky. Brat se je vrnil na dom in pripovedal, da so ga odpustili, ker je bil preslab za oficirja. Katarina je postala konjenik vojske ce sarice Marije Terezije ter služila v Kla tovi, Lobozicah in v Brandajsu. Radi točnosti je bila priljubljena pri tovariših in predstojnikih. Posrečilo se ji je, 'da je prikrivala žensko celih šest let. Pri spopadu z bavarsko obmejno stražo je dobila s sabljo po glavi in bi morala" v bolnico. Odklonila je radi malenkosti zdravljenje iz rok zdravnikov in žela radi tega javno pohvalo. Po šestih letih vojaške službe se je je oprijelo domotožje. Pismo na njeno mater, v katerem je zaupala svojo skrivnosl, je prišlo v neprave roke in jo razkrinkalo. Na najvišje povelje je morala pred cesarico v uniiormi. Vladarica jo je sprejela prijazno, je morala pokazati v Schonbrunnu na Dunaju oficirsko spretnost, je prejela kot odpravnino 300 gld in 150 gld potnine. Kot starka je prodajala po Pragi cvetlice in zahte- vala od vsakcga oficirja, da jej je odkupil šopek. Drugi ženski oficir je bila leta 1776 rojena Frančiška Scanagatta, ki je bila hčerka imovitih staršev iz Milana. Prijatelj Frančiškinega očeta je spravil deklico v moški obleki na vojaško višjo šolo v Neustadt. Prestala je sprejemni izpit in bila s časom povišana v poročnika. Udelcžila se jo bojev, kjer se je izredno odlikovala. Šele 10. dec. 1801 so prepoznali, da je hrabri oficir ženska. Avstrijski cesar Franc I. jej je dal pokojnino majorja. Pozneje se je poročila z oficirjem Colestinom Spini in mu bila zvesta žena. Slučajev, kakor beleženi, jih pozna več vojaška zgodovina vseh časov. Združene ameriške države so ponosne na polotok Kalifornijo, katerega na zivajo deželo pomladi. V tej blagoslovljeni pokrajini nosi narava vedno praz nično obleko. Zgodovina Kalifornije je prav kratka. Marca leta 1526 je stopil na kaliforniško obal prvi Evropejec V težki vitežki opremi in sicer je bil Španec Nunez de Valparosa. Proglasil je deželo za špansko last. Več nego 300 let so vladali Kalifornijo Španci in njihovi pravi nasledniki Mehikanci. O kulturni marljivosti španske duhovščine še pričajo dane3 številne razvaline samostanov in cer- Leta 1846 so se bojevale Združene države z Mehiko. Pri sklepu miru je pripadla Kalifornija Zdi-uženim državam. VT gospodarskem oziru je preživela Kalifornija pravcate čudeže. Krog 1. 1850 je vse tiščalo v Kalifornijo radi zlata. Šele krog leta 1880 so spoznali dežclo kot paradiž glede vsestranske rodovitnosti. Sadjereja in vinogradništvo sta dosegla danes v Kaliforniji višek na celem svetu. V nepreglednih vrtovih rastejo in rodijo danes vse mogoče sad ne vrste. Glede vinogradništva nazivajo Kalifornijo deželo grozdja. Oranža raste in se razvija z naravnost neverjetno naglico kar preko noči in postane velika, kakor nikjer dru« god. Kaliforniško podnebje je tudi posebnost. V Los Angeles, ki je središčo vedne spomladi, so našteli leta 1925 le 16 deževnih dni. Prijetno in jasno sije kaliforniško solnce. Odprta je pokrajina proti morju, njene ravnine so zavarovane proti severu z gorovjem. V nekaterih dnevih kar diši zrak od prijetnega duha, rasfc in toplote. Kalifornija je postala letovišče bogatih Amerikancev in je kar posuta z letovišči in najlepšimi vilami. Vsaka hiša je obdana od umetno namakanega, duhtečega vrta. Znanega predsednika Zedinjenih držav Roosevelta so vprašali nekoč na kolodvoru v Newyorku novinarji, ko se je vrnil s potovanja po Kaliforniji, kake utise je dobil od baj* nega paradiža. Odgovoril je: »Pognal sem svoj klobuk na tla. V eni uri je zraslo drevo — polno klobukov.« lapsscega psrniiia Kakor znano, je v Zedinjenih državah strogo prepovedan alkohol. Ladje, ki tihotapijo z alkoholom, ako jih zasačijo, neusmiljeno potopijo, posadko pa zaprejo. Kljub najstrožjim odredbam proti alkobolu cvete tihotapstvo po suhem in na morju. Angleška in Franoija zaslužita zaradi amcriškc alkoholne prepovedi težke milijone. Parnik »Im—alone« je bila celih pet let najbolj podjetna in najbolj drzna tihotapska ladja, ki je preskrbovala hotele ameriških velemest z vsakojakimi opojnimi pijačami. Amerikanske oblasti so pošiljale cela brodovja proti omenjeni tihotapki, da bi jo izsledila kje na odprtem morju in jo potopila s topovskimi streli. »Im—aloni« se je skozi leta posrečilo, da je ušla preganjalcem in razprodala prepovedano blago za drago ceno na določene naslove. Prebivlastvo ob Mehikanskem morskem zalivu je imcnovalo parnik »ladjo duhov«, ker je umela, se nevidno pvikriti.-Doma je bila »Im—alone« v Angleškem Hondurasu in last bogatega tihotapca, ki je bil pred 10 leti še revež, a je danes večkratni dolarski milijonar. »Im—alone« je bila zadnji parnik od celega brodovja, ki je bilo last tihotapca milijonarja. Nekatere pai-nike so mu potopili Amerikanci, druge je zamenjal s torpedniml čolni, ki so hitrejši za pobeg. »Im—alona« je bila opremljena z močnim Diesel-motorjem, ki jo je gnal z izredno naglico. Imela je pripravo, ki je v par minutah zagrnila parnik v meglo, da je bil neviden. Večkrat je prestal hude boje z amerikanskimi preganjalci, ki so javili lansko jescn v svet, da se jim je posrečilo drzno tihotapko uničiti. Kmalu za tem poročilom se je zopet pojavila ob obali, kjer jc alkohol prepovedan. Posadki je poveljeval kapitan izredne telesne velikosti, pretkanosti in vsestranskih zmožnosti. Bil je seve bogataš in posestnik več palač po angleških velemestih. V zadnjem času so parnik tako novodobno opremili, da se je lahko prelevil tekom par minut-v neznaten ribiški čoln ali čoln za zabavo, koj za tem je bil bojna ladja z več topovi. Amerikanske oblasti so razpisale milijonsko nagrado onim stražnim ladjam, katerim bi se posrečil potop tcga tihotapskega drzneža. Šele te dni se je posrečilo celemu ameriškemu brodovju, da je zasačilo »Im—alono« na odprtem morju. Vnela se je večurna kanonada, v kateri je tihotapka podlegla. Posadko so ujeli, jo zaprli in bo sojena po amerikanskih strogih postavah. V^T_35:S 12J-__S5_3J Rndniška nesrača v Amerlki. V Kinloch radraiku pri Parnassu v Pennsylvanifi Je nastala radi plinov eksplozija, ki je zasu.a 300 ruelarjev. Eelili so 223 mož, od mrličev le 21. Mehikansko mesto Maza.Ian ob Kalifsrniškem zalivn, ustaši. brani.o ka vladne čete. katerega oblegajo Največja jadernlca na svetn, ki je pred dobrimi mesec dnf na širnem morju izginila in se je najbiž potopila.