ILUSTRIRANI SLOVENEC TEDENSKA PRILOGA SLOVENCA Leto VI 5. oKtobra 1930 Štev. 40 Nova palača Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani Fasada ob Miklošičevi cesti 314 Spodaj: Matej Sternen, eilen najodličnejšili sloveuskili slikarjev in najzaslužnejši slovenski rc-stavrator naših starih umetniških spomenikov, ki je obhajal dne 20. p. ni. šostdesetletnico svojega rojstva. Naša slika nam kaže umetnika pri delu. Pogled na stari dvor v Belgriidu, ki {lo seilaj tenicljitn premu Ijuju. .Slika je posneta z dvornega vrta pred no\im (Korom. Na desjii: K 150 letnici na.selitve Nemcev (Švdbov) v Vojvodini. Pretekli mesec so obhajali voveilal. Tudi v prejšnjih časih sc je vedno odlikoval z izredno točiiostjo. No, ali ste preiiiisiili najino zadevo^, je vprašal, ko se je spustil v naslanjač in si prižgal sniotko. Scni.^s llahmaiiov je moral sesti na i)osteljo, ker ni imel drugega i)ohištva. >No, ili?.; A'ušo ponudbo moram odikloiiiti.« Kicrsten je s svojim običajnim raviiotlušniui. dolgo-čusiiiiii obruzom otrcsel pepel s smotkc: >Ali smem ve-deiti. iz katerega vzroka?« »Seveda.« Poslušam Vas.« Kiersten je vrgel glavo nazaj, jo oprl ob naslanjalo in stegnil noge, kakor da bi se pripravljal poslušati predavanje. Rahmanov se je nasmehnil: >;Nikar se ue bojte, da Vam bom predolgo našteval vziroke. Prav za prav imam samo cn vzrok: ne morem pristati na umor onega tibetanskega dečka. Vi ste mi rekli, da je vsekakor tudi on obsojen na smrt. No, jaz nisem za to, ker se mi preveč smili.« vTako? Prav lepo! Kaj pa ona dva stara Kitajca? Zakaj se Vam tudi ona ne smilita?« »To je druga stvar! Pravili ste, da širita zločinske, prepovedane nauke. Razen tega... Sicer pa, kaj bi o tem govorila! Zdaj je to brez pomena. Premislil sem si. Izvolite vzeti na znanje, da sploh nisem zmožen umoriti kakega človeka!« Kiersten je zasmehovalno namrdnil tenke ustnice. Prosim Vas! Kako je mogoče, da mi Vi pripovedujete slične stvari?« »Zakaj pa Vam jih ne bi pripovedoval? Ne razumem, zakaj se tako čudite mojim besedam.« »Kako se jim ne bi čudil, če ste Vi lastnoročno ustrelili več deset ljudi, in so bile na Vaše povelje ustreljene celo stotine!« »To ni nič! Takrat smo imeli vojno! V boju imamo vedno drugačno duševnost, kakor v mirnem času.« BaRroÉlSiC JugoslOV. ÉlaKarne v CfublfaiU — Ponatta poaamcxnlh alltc đovollen le a prlvoltcntem uređnlitva