Januš Golec: 17. nadaljevanje. KRUCI ¦•t^1"*"^'. Ljudska povest po zgodovinskih virih. In res! V poltemo zavitih zgodnjih urah je bilo opaziti pod hribom gibanje in tekanje, ki se je strnjalo v krog. Kruci so pripravljali napad. Straže so pozvale na opazovanje župnika. Poveljnik je uganil kmalu, za kaj bo šlo tokrat. Napadli bodo strelci. Vsak bo držal pred seboj po eno in več debelih vreč s slamo. Pp trebuhu se bodo plazili navzgor do volčjih jam. V te bodo pometali vreče, skočili sami vanje in seve na s slamo zavarovano vrečo, sicer bi se nabodli. Vsak bo izpulil s časom ostre kole in čepel precej udobno ter varno kakor v zakopu. Iz jam bodo otvorili ogenj iz pušk na jeruzalemske nasipe v trenutku, ko se bodo ponovno pojavile za njihovimi hrbti vrste lestvarjev in kijarjev. Nekaj teh strclcev — vrečarjev bodo že upihnili iz utrdb s streli; ostalo bo rreba fztrebiti s previdnimi protinapadi. Tako se je glasil povtljnikov poduk, katerega so bili potr>?bni branitelji. Kruci so se že plazili na kreber po hribu, pori- vajoč pred seboj natrpane vreče. Tokrat niso tuiili po indijansko. Čuti jc bilo le pritajeno hrsanje obleke po zmrzli zemlji, katerega je prekinjal še vedno obupni jek s smrtjo se borečih po volčjih jamah. Tudi vrečarji so varali sami sebe v nadi, da bodo gotovo presenetili prve zmage pijane v spanju in se pote^nili do cilja neopaženo ter brez izgub. Komaj so se priplazili v strelno razdaljo, so zaplamtele visoko plamenice na vseh koncih zakopov. Osvetljevale so liki kača lazeči cilj. Na rezko povelje so odjeknili s hriba navzdol prvi streli. Kruc, ki ni skril v trenutku oddaje prve salve butice za vrečo, se jc zakotalil po hribu v objemu majke smrti. Nezadeti se niso spustili v beg. Planili so kvišku, vsak vrečo za ramo, in že je izginil v jami, kjer se je spustil na vrečo brezobzirno na že nabodenega tovariša in mu pomagal s težo lastnega telesa hitreje v večnost. Naskok na. jame in izgin v njih se je odigral z naglico, da Miklavčani niti utegoili niso, da bi bili ponovno nabili svoje krese in pihalnike, V jamah potuhnfenih napadalcev ni nikdo več videl. Da so pridno na delu, so pričali polomljeni kolci, ki so frčali iz pasti na vce sirani, in štcviini tnrliči ter še vedno na pomoč vpijoči težki ranjenci. Tudi slednji so morali iz jam, da so našli v njih kritje zdravi tolovaji. Utrjevalnega dela po jamah niso smeli opazovati branitelji mirno. Enkrat vgnezden Kruc bi lahko pogubonosno čivkal iz svoje puške ccle dneve in vznemirjal tabornike, Župnik je zapovedal podkuriti lonce ter kotle s smolo. Prve vrste izpadnikov so se lotile jamarjev v kritju pušk s polnimi piskri vrele smole, katere se sigurno ni nadejal nobeden sovražnik. Da jc bilo povelje na izpad z vrelo smolo posrečeno izbrano, je oznanil taboru krik, tuljenje in obupni skoki iz jam. Kruci — strelci iz volčjih jam vsi opečeni po vinogradih, za njimi dobro pomerjeni streli. Sedaj je bil celo poveljnik mnenja, da bodo uživali par dni mir, dokler ne bo dobila ravbarska golazen ojačenj ali topov iz Čakovca. Zimsko jutro je pozdravilo vrlc branitelje od otrok ter mater in očetov. Vse je bilo na kolenih v glasni molitvi v hramu žalostne Materc božje, v katcrem jc pel sveto mašo zahvalnico župnik Stariha ob pritrkovanju zvonov. Po končani službi božji jc vrelo vse na okope, odkoder je bil ono jutro po odbitju drugega napada kot ribje oko čist razgled. O sovražniku ne sluha ne duha. Ali je sploh pobegnil, ali se pa skril kam dalje, da si odpomore od občutnih izgub. Poveljnik je oznanil popolno varnost in pokop mrličev, katerih so našteli 156 in nekaj še pri življenju ostalih ranjencev, ki so kmalu umrli vsled izgubljene krvi, prezebe in na zvijajočih bolečinah zastrupljenja. Dveh lepih zmag brez vsake izgube so se veselili Miklavčani in se zahvaljevali nebeški Materi, da jih ni prepustila pokolju in požigu. Župnik je dal nanositi naslednje predpoldne na najbolj vidno točko Jeruzalema grmado in jo zažgati radi čistega neba, da so morali videti njen visoko segajoči plamen do Čakovca, po celem Murskem polju in v Krajini. Goreča grmada z jeruzalemskega griča bi naj oznanila po dogovoru s »hauptmanom« Veržejcem zavrnitev prvih napadov in bila obenem opozorilo, naj prihitijo na pomoč, odrežejo Krucem umik in jih potolčejo do zadnjega. Kres je prasketal veselo, se vzpenjal visoko proti nebu in pel v svitlih plamenih prvo hvalnico za zmago nad sovragi pri tokratncm in največjem vpadu strašnih Krucev! Po zmagi in pri daljšem odmoru je imel stari Draša dovolj prilike, da je kratkočasil branilce ob dolgih večerih z zanimivimi doživljaji iz svojega življenja. Kot propovednik Je hotel imeti poprej z dobro kapljico uglajeno grlo in povrh ga je še bilo treba lepo prositi, da je zaupal mladim in starejšim radovednežem svojo zgodovino. Najrajši je začel z dogodkom, ki je tvoril nekak mejnik vseh njegovih doživetij in mu je vsilil vojaško suknjo, Da bi ga vsi natanko razumeli, je dvignil Draša jezik s posebnim poudarkom in pričel: »Predvsem morate znati, da sem ravno tako Veržejec ko »hauptman« Ropoša. Le to je šent, ker nisem nikdar poznal ne očeta in ne matere! Starša sta morala biti ubogi pari, da sta rajši poprej pobegnila iz obmurske solzne doline, predno sem si utegnil utisniti spominu: kaka in kaj sta bila. Bog jima nakloni raj kljub brezbrižnosti za mojo odgojo in usodo, za katero so poskrbele v moji nežni mladosti dobre veržejske mamike. Pri Ropoševih sem bil za pastirja. Pod klobukom in v hlačah za taU^a. hlapca in po dvajsetera letu mi je zaupaval tu in tam Karlov oče par konj. Na Ropoševini je bilo že tedaj dovolj dela in jela, Mi odrasli »čehi« smo radi čutili za nedelje in praznike kaj okroglega v žepu, za kar je bila trda. Nekaj veržejskih postopačev je izslsdilo po doljnelendavs--'h šuraah kostanjeva drevesa, za kojih' debeli sad se ni brigal ne ogrski graščak in ne tlačan. Kar cele koše kostanja so prinašali preko Mure in ga prodajali ob nedeljah po Radgoni, Ljutomeru in celo po Čakovcu. Zaslužek ni bil bogzna kaj, nekaj je le vrgel, saj je bil kostanj zastonj in trud se je izplačal. Hitro sem bil pri kostanjarjih. Osvojil sem si ljutomerski trg. Za župnišče in za boljše hiše sem izbral debelejšo in skrbno prebrano blago, kateremu ni bil kos nobeden drugi. Premožnejši Ljutomerčani so pekli, kuhali ter jedli le Drašekov kostanj. Kostanjeva trgovina je cvetela seve lc na pozno jesen, in sicer nekaj nedelj. Šlo je ono jesen h kraju s kostanjem, ko mi je naročil g. ljutomerski župnik, naj bi poskrbel zanj in za župana par večjih brent tega žlahtnega sadu v je* žicah. Neizluščen kostanj se ohrani daleč v zimo in jc; mogoče zabavati z njim želodec ne lc pri vinskem moštu, da, celo ob poliču že pretočenega vina. Sama peklenska skušnjava me je obsenčila pri fajmoštrovem naročilu. Vrinilo se mi je na misel: Drašek, kaj bi bilo, če bi ti enkrat nekoliko potegnil Ijutomersko gospodo? Nisem se udal kar na mah skušnjavcu. A zmogel me je le in zagazil sem v goljufijo. Nabral sem po dolnjelendavskih gozdovih ježičnatega kostanja in ga spravil v Veržej, kjer sem ga izluščil. Takrat sem spustil v žep dvojni dobiček. Luščeni kostanf sem prodal najprej po Ljutomeru na drobno; prazno facje ali ježičje sta plačala župnik in župan kar povprek, nc da bi si bil ogledal kateri robo natančneje. Iz trebušastih brent sem sesul ježičje v kot pivnice v župnišču in pri županovih, Zancsli so sc na mojc poštenje in radi tega mi je uspela prevara brez truda. Kako sta luščila trška gospoda po prvem pretofcenju vina prazno facje, ali sta ga pekla ali kubala, se do danes oe znam. V svoji mladostni kratkovidnofeti scm se režal lumpariii, Šele drugo iesen sem se do- mislil, da sem si zaprl z goljufijo Ljutomer za vselej. Pohajal sem s kostanji v Radgono in k Veliki Nedelji. Lepega dne me je srečal pri prenašanju kostanjevega breraena k Veliki Nedelji konjar ljutomerskega g. župnika. Pravil mi je, kako se vsi čudijo, zakaj me ni več v Ljutomer. Kar sline se cedijo tržanom po mojem okusnem in debelem kostanju. Niti z besedico se ni dotaknil, da bi se bil kdo hudoval radi plačane potegavščine s praznim ježičjem. Po temeljitem preudarku in po vseh predvidenih varnostnih pripravah sem mahnil z brento prihodnjo nedeljo v Ljutomer. Prodal sem blago brez poziva na obračun radi lanske potegavščine. Župnišče in župan sta poslala služinčad po več meric kostanja. Tri nedelje eno za drugo mi ni nikdo niti z mezincem pokazal, ker sem bil vnovčil kostanjeve odpadke za užiten sad. (Dalje sledi.)