218 SOSIČ Šestnajst novelet, katerih vsaka obsega komaj tri, slabe štiri in samo ena med vsemi nekaj manj kot pet književnih strani, je zbral v svoji nedvomno zrelo izpisani ter literarno samosvoji zbirki z naslovom Rosa na steklu Marko Sosič - in njegov literarno teoretski razlagalec Ivan Verč jih je v svojem »appendixu« premišljeno poimenoval »romani na treh straneh«, kar ti v svojem bistvu res neobičajni pripovedni okruški s palete življenjskega izkustva tudi dejansko so. Vsaka izmed teh sežeto povedanih štorij o nenavadnih in v skrivnostno nedoumljivost zapredenih človeških usodah je sinopsis romana. Junaki teh »romanov« so mali, anonimni ljudje iz povsem stvarnega in razpoznavnega okolja, iz slovenskih vasi v bližnji okolici Trsta. Njihove zgodbe so opisane v stilu domala reportažno suhoparnega poročanja o poteku in posebnostih njihovega življenja do trenutka, ko sledi vsakokraten dramatičen prelom njihove usode. Ti prelomi pa niso ne socialni ne psihološki, pač pa izrazito psihopa-tološki in kot taki v polnem pomenu besede eksistencialno tragični. Brez izjeme so razgrnjeni v nekajvrstičnem skopo odmerjenem sklepnem odstavku, ki ima učinek šokantne, groteskne in v nasprotju z dikcijo poprejšnjega pripovedovanja nadrealistične poante. Povzemam — zavoljo ponazoritve zanimive in vznemirljive Sosičeve literarne »tehnike« - nekatere izmed njegovih zgodb. Denimo: Ovsene besede. Duševno zaostalo dekle doživi nekega dne težak karambol turškega tovornjaka s konji. Šofer mora konje postreliti. Dekle eno izmed živali skrije in odpelje nezna-nokam. In nato zadnji odstavek: »Čez dvajset let je v časopisih pisalo, da živi na Poljskem ženska, ki se zna pogovarjati samo s konji, z nikomer drugim, da živi na kmetiji blizu Lodža, da spi s konji, se skupaj z njimi hrani in da je srečna.« Ali: 219 Tržaška zbirka Devin (M. Košuta, A. Mermolja, M. Sosič) Divja sled. Na svetoivanski šoli učiteljuje mož, ki je po končani vojni prebežal z Notranjskega, zdaj pa neprenehoma hrepeni po vrnitvi, ki mu je onemogočena, in sanjari o sosedovi Elizabeti, s katero sta skupaj odraščala. Bolj in bolj ga žene, da bi se vrnil čez mejo, najde celo nekoga, ki mu je voljan omogočiti prehod, a ga pusti na cedilu, tako da ga graničarji ustrelijo, ob tem pa varno pre-beži na italijansko stran skupina turških in drugih prebežnikov, »med njimi tudi starejša gospa po imenu Elizabeta«. Podobna je usodnostna razsežnost skritih in nerazvozlanih duševnih vzgibov junaka novelete Nova pot. Franc je nekega dne odšel v vas po cigarete - in izginil. Žena ga je našla na vrhu griča nad mejo. Hodil je za človekom z nahrbtnikom in pozlačenimi očali, dokler se mu ni ta izgubil spred oči, njega pa sta prijela obmejna stražarja in ga izročila njegovi ženi, da ga je odpeljala domov. »Od tistega dne,« preberemo v sklepnem odstavku, »je Franc molčal in gledal skozi okno, kakor bi vsak trenutek pričakoval človeka z nahrbtnikom, ki bi mu pokazal novo pot.« Noveleta z naslovom Po voznem redu pripoveduje o Albinu, ki se je preživljal s preprodajo starega železa, sicer pa prebil vse dneve v gostilni in neprenehoma vsem govoril o voznih redih vlakov, o postajah in o pokrajinah, skozi katere vozijo. Nekega dne pa mu je beseda sredi stavka zastala. Vstal je in se pobral domov. Pa zvemo: »Po dveh dneh je v časopisu pisalo, da je vlak, ki je vozil proti Vidmu, iztiril in da je v nesreči izgubila življenje edina strojevodkinja v deželi. Ime ji je bilo Albina. Spoznala sta se petnajst let poprej na tečaju za strojevodje, kjer sta bila skupaj nekaj dni. Izpit je opravila samo ona.« Med najbolj tragičnimi figurami vaških posebnežev v tem Sosičevem »albumu nadrealističnih portretov« je glavni protagonist novelete z naslovom Luna, petinštiridesetletni živčno bolni Bruno, ki živi z ostarelo materjo in se strastno ubada s čebelami. Nekoč povabi na ogled svojih čebel v kraški jami mladoletno Alino, kar nje- ne domače krepko razburi, nato se jim mora iti Bruno opravičit. Ko to opravi, doma zabode materi kuhinjski nož v grlo in za več dni izgine k svojim čebelam, v jamo. »Četrti dan,« preberemo, »je na svojih ramenih začutil čudne dlake in nad obrvmi je začutil, da so mu začele poganjati dolge tipalke«. Nedoumljiva psihična zavrtost vodi k izničenju tudi Alfreda, junaka novelete Oblaki. Samski prodajalec v trgovini z rezervnimi deli za hladilnike se z vsem bistvom posveča amaterski meteorologiji in vremenarstvu na valovih lokalnega radia. Živi s svojo petdesetletno sestro, ki se spoprijatelji z lastnikom privatnega letala in se dan na dan z njim prevaža po nebu. Alfredo razkrije ta njena skrivna odhajanja od doma, nato pa nekega dne »na lokalni radijski postaji preberejo novico, da je Alfredo izgubil življenje v nesreči z manjšim turističnim letalom, ki ga očitno ni znal upravljati.« Na magnetofonskem traku pa se je ohranil njegov opis oblakov med poletom: »Kako lepi so, kako strašno lepi... Približujem se jim.« V Sanjah sledimo groteskni življenjski zgodbi sester Kristine in Antonije, ki sta se, še rosno mladi, pred dolgimi štiridesetimi leti odpravili na ples v bližnjo vas, tam spoznali dva mladeniča, se domenili za vnovično srečanje z njima čez en mesec na avtobusnem postajališču pri kapelici - in ju hodili nato mesec za mesecem, vsa dolga leta, zaman čakat na kraj obljubljenega zmenka. Medtem sta se postarali, a se tega nista zavedali. Vaški fantje, ki so za njuno vsakomesečno čakanje vedeli, so se iz njiju norčevali in jima z avtobusom poslali na »zmenek« dva mladeniča. Sestri sta verjeli, da gre za njuna izvoljenca, in sta poslej čakali nanju. Fanta sta svoj norčavi obisk ponovila, bila sta v avtobusu, ki pa se je na ovinku pod kapelico prevrnil in vsi potniki so bili mrtvi. Po tem dogodku sta Kristina in Antonija spred kapelice mirno krenili proti domu, »zaprli polkna in legli v posteljo ... Ljudje, ki so šli drugo jutro mimo kapelice, so ob njej našli dve mrtvi ptici roparici.« Zadnja v panorami teh 220 Viktor Konjar »nenavadnih reči, ki so se zgodile tu pri se je moral vrniti v Evropo in zamikalo nas«, je noveleta z naslovom Drugo živ- gaje, da bi spet videl svojo ženo. Obiskal ljenje. On, kakorkoli že mu je bilo ime, jo je, a ga ni prepoznala in ni verjela je nekega dne rekel ženi, da mora na njegovi izpovedi o tem, kaj se je z njim službeno pot v Kanado, in čez nekaj v resnici zgodilo. »Po nekaj mesecih,« tednov odondod poslal telegram z obve- zvemo iz epiloga, »so vdrli v njegovo stilom, da je njen mož v prometni nesreči sobo, ker je iz nje že močno zaudarjalo«. izgubil življenje. Premišljeno je sklenil za Na njegovih dokumentih je pisalo: Jack seboj zabrisati vse sledi: poiskal je neke- Nelson, born in Ottawa, 22. 1. 1942.« ga brezupnega alkoholika, se polastil Troje knjig, natisnjenih v zbirki De- njegovih dokumentov in mu podtaknil vin, pomeni nedvomno obogatitev so- svoje ter ga z avtomobilom zvrnil v pre- dobne slovenske literarne žetve, in sicer pad. Tako je končno postal drug človek, v obojnem, tako vsebinsko-sporočilnem kar si je želel... Toda čez nekaj mesecev kot izraznem pomenu besede.