Pasijonke Sedem cvetov scstri Pavli na grob. Pasijonk čelrti cvet. I as je z dolgim korakom prestopil dolžino treh tedaov. Tedaj je prišel oče v dolino po Mihca. Mihec se je začudil, ko ga je zagledal tako nenadoma in pozno na večer. «Domov boš Šel, Mihcc! Barbika bo umrla, pa bi te rada še videla.« Mihec je ostrmel. Lici sta mu začeli podrhtevati, iz oči so se mu udrle solze. »Nikar — no, Mihec! Domov pojdi, morebiti ji Bog še da zdravje.« In oče sam je s Široko dlanjo potegnil čez obraz. »Prehladila se je,« je pripovcdoval Mihcu, ko sta hitela po snegu domov. »Žc jeseni, ko si ti odšel, je postala vsa mchka in žalostna. Po Božiču pa še bolj. Nič več ni pela, nič več se ni smejala. Po tebi se ji je lako tožilo. In mislila je še, da ostaneš o Božiču doma.« Mihca so pekle solze v očeh, in ves je trepetal. Če dobi Barbiko že mrtvo? Izpreletel ga je strah in stekel je, da jc šel z očetom všlric. »Pa ne bo umrla?« je vprašal. »Nič ne bo z njo! — Sam Bog ve, kako je to; nobeno zdravilo ji ne pomaga. Vse sva že poizkusila z materjo, Prvi dan je tožila, da ji jc slabo; drugi dan se je stisnila za pcč; nato ji je mati morala postlati na postelji in sedaj je že tedcn, odkar leži. In kar kopneti je začela. Od dne do dne kopni, kakor sneg spomladi, Ko je že sama čutila, da je slaba, je prosila, naj grem po gospoda. Glej, tak otrok — pa je mislila na to! Kar sama je prosila. Včeraj je bilo to. In sem šel in pripeljal gospoda. Dolgo sta se pogovarjala v hiši; midva z materjo sva pa stala zunaj. Ko so koncno prišli gospod k nama v veio, so imeli solze v oceh. »Angel je to!« so rckli. In res je bila kakor angel, ko so jo obhajali. Tako je bila bela v obraz in kar naprej se je smehljala. Roke je držala sklenjcne na prsih in tako vdano lezala na postelji. Kakor angcl. Ko pa sem stopil k postelji in jo vprašal, če še kaj želi, takrat ji je vzplal ogenj v očeh. »Mihca!« je izpregovorila, da sem komaj slišal. In nato je glasno rckla: »Mihca bi rada------še enkrat bi ga rada videla------« In danes sem se kar napotil na pot, da te še vidi.« Vsaka bcseda je padla Mihcu trdo v srce. In srce je prigaojalo: Hitro, Mihec! Iz strahu, da Barbika morebiti prej umrje, je začela cvcteti Ijubczcn, ki je bila dotlcj prikrita. Ljubezen je pognala cvet, ki se je hitro odtrgal od njegovih ustnic; »Barbika!« Dušo mu je objela plahost. Na obzorju se je utrnila zvezda. Mihca je obšla groza: Barbikina se je utrnila! Pogledal je po vsem nebu, poiskal najsvetlejšo zvezdo in zaželel: Da bi bila onale Barbikina! Čez sneg se je razlivala mesečina. Od dreves so padale dolge sence po bregovih, Gozd je ležal ob kolovozu, teman in grozan. Mesečina se ga je izogibala. Mihec je plašno pogledal v temo gozda. Če pride smrt odkod! se je splašil. Zazdelo se mu je, da se je senca zganila za drevesom. Da bi pregnal strah, je izpregovoril: »Ali je bila Barbika zelo žalostna, ko sem odšel?« »Seveda je bila! Zato je zbolela. Kolikokrat sva jo z materjo dobila v snegu, gologlavo, nič gorko napravljeno! Včasi je stala tam še bosa, pa vsa se je tresla mraza.« »Saj šc ne bo umrla ta čas, da prideva?« »Sam Bog ve! Zelo je bila slaba, zato sem hitel po te, In sama te je zaželela.« V grmovju je zašumelo. Bil je saraoten list, ob katerega je veter zadel z nogo. Mihcu je klecnilo koleno: Smrt! Tedaj se je na hribu zasvetila luč. Mihec se je zbal domačc hiše. Kakor še nikoli — tako so mu postale noge težke. Kolena so se mu pošibila, ko sc je izmed drevja dvignila domača hiša. Položil je roko na oči in skozi prste pogledal na okna. Bila so mračno razsvetljena. Stopila sta z očetom v hišo. Luč jc bila pri-vita, ob peči je ždela mati in je dremala. Mihec jo je pozdravil in pogledal na posteijo: Čcz belo blazino so ležali razgrnjeni dolgi lasje, med njimi je pa bledcl droben obraz. Oče jc prijel roko, ki je bre-z življcnia ležala na odeji, se sklonil in poklical: »Barbika, Mihec je prišel!« Glavica se je počasi in s težavo premeknila; oči so se odprle. Mihec jc stopil k postelji. Z očmi ga je objcla. Nato jc poizkušala dvigniti roki. Trcsli sta se ji in sta omagovali in padli nazaj na odejo. Pa jih je zopet dvigala, jih dvignila, jih položila Mihcu okrog vratu, ga prilisnila nase in zašepetala: »Mihec!« _ „ , ., . Pasijonk najlepsi cvet. Mati si je obrisala oči, oče se je trdo odkašljal. Mihcc je vprašal Barbiko: »Ali ti je hudo, Barbika?« »Hudo.« Njen glas je bil visok, čisto tenak in se je komaj prerii med zobmi. »Da si Ie prišel, Mihec! Po tebi je prav hrepenela,« je izpregovo-rila mati. Mihec je pogledal Barbiko. Ona je hitro uprla oči vanj in jih zopet hitro umeknila in je v zadregi ogledovala svoji roki. Na temnordeče ustnice ji je legel smehljaj, ki se jc Mihcu zdel neskoncno žalostcn. Obstal je ob postclji in jo Še opazoval: v obraz jc postala čisto drobna. V pesti bi ga lahko skril. Vrat bi ji objel med palcem in kazalcem. Na njenih licih so cvetcle temnordeče rože; oči so bile vclike, čudno temne, globoko udrte. Okrog njih pa so se krožilt črni kolobarji. Ko se je Mihec prestopil po hiši, je gledala za njim, in ko je sedel k mizi, je poklicala oceta. 107 »Kaj pa je, Barbika?« '1 »Zglavje mi predenite, da bo glava na onem koncu —« I »Zakaj, Barbika? Bi rada Mihca gledala?« M Majčkeno je prikimala. ¦ »Kar tako leži, Barbika, bo pa Mihec k tebi sedel.« ¦ Mihec je sedel na posteljo k njenim nogam. Pogladil jo je po iaseh J jo prijei za roko — pa se je po vsem životu stresel, ker je bila tako mrzla.fi Kakor led je bila. I »Težko že ležim,« je potožila Barbika. fl »Ali naj te prenesem na- drugo posteljo?« je vprašal oče. ™ Barbika je prikimala. Skrbno jo je dvignit z odejo vred. Mihec ji je podpiral glavo, ker je bil vrat brez moči. Lasje so se usuli čez njegovo roko kakor svilen slap. ¦ »Je sedaj dobro?« jo je vprašala mati, ko so jo položili na drugo posteljo. ^ »Dobro-------« Odgovorila je čisto tiho, komaj slišno, Glas ji je šel skozi nos in tesno med zobmi. Glava ji je padla po strani na blazini, oči so se ji zaprle. Mati je pritajcno zaihtela, oče je vzdihnil: »Bog se usmili, še jutra ne dočaka!« Barbika je slišala ihtenjc. Odprla je oči in obrnila glavo. Mihec jc videl trepet njenih ustntc — a rekla ni nič. Počasi je zopet spustila glavo na stran in ogledovala roki, ki sta ji mrzli ležali na odeji. Mihcc ie pristavil stol k postelii in scdcl nanj. »Ali boš ti pri meni, Mihec?« je vprašala. »Bom, celo noč. Naj oče in mati počijeta.« Mati je privila luč. »Zaspi, Barbika!« je pošepetal Mihec. Zatisnila je za trenutek oči in jih jc zopet odprla. - »Ne morem.« ¦ »Le poizkusi, Barbika! Trudna že moraš biti.« m Zopet je zatisnila oči in jih zopet odprla. In vselcj jili je uprla v Mihca in ga pogledala z dolgim, žalostnim pogledom. Popravil ji je lase, ki so jo nadlegovali. Objel je s svojima rokama njeni, da bi ji jih ogrei. Barbika je molče gledala vsako njegovo kretnjo in ga žalostno objemala z ocmi. Nato jc zadremala. Kratko, hitro jc pričela sopsti in ko se je Mihcc sklonil čez njo, je slišal v njenih prsih hropenje. Trdo so šle ure raimo njega, ko je tako slonel ob postelji. Štel je tiktakanje ure na steni in si je sestavljal minute. Hipoma pa sc je zdrznil, plaino pogledal po mračni sobi in se ozrl na Barbiko. Če sedajle umrje? Zaželel |e jutra in se je zbal stnrti. In tudi njemu so lezle oči skupaj, ¦ Priprl jih je in zadremaL Ura je bi!a tri. Tedaj je Barbika kriknila. Mihecl I se )e plašno vzdramii. ¦ f »Boli------Pa-------si res cel čas sedel-------ob meni, ko sem spala----------- Mihec?« -Cel čas.« Premeknila je roko in jo izkušala dvigniti z odeje. Trikrat je poiz-kusila — trikrat ji je omahnila. Končno jo je le dvignila; približala jo je Mihčevemu licu, jo položila nanje in ga pobožala. In tisti trenutek Mihec ni prav nič čutil ledenega mraza, ki ji je polnil celo roko. Pasijonk zadnja dva cvetova. — Pnri. Ura ie odbila štiri. Barbika je zakričala, obraz ji je izpreletela bolc-iina. Zakričala je vnovič. Oče in mati sta priskočila k postelji. Ko je Barbika opazila očeta, je iztegnila k njemu roke. L »Nazaj — na ono posteljo!« I »Misliš, da ti bo bolje, Barbika?« je povpraševal oče v skrbeh. I ,Bo - -. F »Vsa se boš utrudila, ko te bom prenašal. Slaba si.« Ona pa jc le prosila. Čelo so ji pokrivale potne kaplje; Mihec jih jc brisal. Oče se je skionil nad njo, jo povil v odejo in jo hotel dvigniti. Lja se je sunkoma streslo njegovo telo. Obrnil se je proč in padel k peči. f »Umira-------« P »Barbika!« je zajokala mati in sc vrgla na posteljo k njenim nogam. Kakor jo je pustil oče — tako jc obležala. Mihcc jo je pogledal od blizu. Srečale so sc njegove in njene oči. ln Barbikine so bile vse plašne in prestrašene. »Barbika!« Komaj da je prisilil glas skozi grlo. Pogladil jo je po licu in je čutil, kako mu pod roko postaja trdo in mrzlo. Z lic ji je izginjala kri. Oči so ji začele motno stckleneti. Globoko, v dolgih presledkih je sopla. Oči je uprla v stcno in jih ni več odmcknila, Pri vsakem dihljeju so se ji ustnice skrivile v dolgem krču. Kriknila je še enkrat — prav slabo in je obstala. Mihec se je prijel za čelo in sc je razlil v solze: »Barbika, Barbika!, p Pasijonk zadnja dva cvelova. — Drugi. Kakor je sial ob jami skoraj brez solza, ko je mati glasno jokala Bpleg njega, tako brezčuten je ostal Mihec tudi potem, ko so se vrnili ^H pogreba domov. R 109 Mrtvaški duh je še polnil sobo. Mihec je sedel na klop. Prekrižal jc roki na prsih in strmel v tla. Same od scbe so se mu razpustile ustnice. Skozj nje mu je usel šepet, ki sc je izpremenil v ime: Barbika! In nato je stopila solza v oko; ustnice so zatrepetale. Zganil se je in zopet postal brezčutcn. To je bilo dopoldne. Popoldne je pa hodil po hiši in iskal, kjc bi našel kaj, kar bi bilo Barbikinega. Ne šoUkih knjig, ne zvezkov ni opazil nikjer. Sklonil sc je pod klop, kjer je čepela njena maU skrinjica. Shranje-_ vala je v njej svoje igrače. , ¦ Mihec ]'o je odprl. Vsc je bilo lepo zloženo v njej, kakor da se je i I bila Barbika že dolgo pripravljala na važno stvar. Na eni strani igrače, I ¦ na drugi abecednik, katekizem, na vrhu zvezki. j ¦ Mihec jc vsako stvar prijel v roko kakor drag spomin in vse zopet I B lepo položil nazaj. Odprl je abecednik, odprl katekizem, odpiral zvezke ' ¦ in v naglici bral njene male domače naloge. In je bral: ' H Domača naloga; y Mcni je Ime Barbika. Imam še Očeta in Mater. Imam še enega Brata. Ime mu je Mihec. Mihca ni Doma. Uči se pri Stricu za Sodarja. To je Zclo daleč v dolini. In Mihca imam Najrajši. Ko je Mihcc to bral, se je naslonil na mizo in je zajokal.